Oče stoji za njim-, nepremično gleda, kako teče sinku
pero po popirji




Spisal

Edmondo de Amicis.

Z dovoljenjem pisateljevim preložila

Janja Miklavčič,

učiteljica.

V Ljubljani, 1891.

Založil Janez Giontini.

Mnogozaslužnemu književniku slovenskemu,

preblagorodnemu gospodu

Jožefu Stritarju

poklanja to knjižico v znak posebne udanosti

prelagateljica.

02)°O^ 03^

Predgovor.

^j^zgojnikom slovenskim ni neznana pričujoča
knjižica za mladino. V različnih časopisih se
je že pisalo o nje izvirniku; mimo tega je bila
izražena želja, da bi se skoro preložila na slo¬
venski jezik. Zgodilo se je.

Italijani, katerim je bila spisana, imenujejo
jo „un libro d’oro“ — zlato knjigo — in moja
najsrčnejša želja je, da bi si zlate nauke, ka¬
teri so ji ohranjeni v prevodu, prisvojila naša
mladina in se ž njimi dičila od roda do roda. —
Žkl, da se ni mogla prevesti doslovno, zakaj bilo
jo je prikrojiti razmerju našemu, ker bi je sicer
ne bilo moči dati v roke mladini naši. Vender
se nadejem, da ji mala preosnova ne bode na
kvar, da bode dobro prijala ne le mladini, temveč
vsakomur, kdor ljubi mladino, ljubi otroško pre¬
prostost in ljubeznivost — vsakomur, kdor ima
srce. — Roditelji se lehko učč iz nje, da je
treba učitelje, kateri toliko store in trpe za njih
deco, ljubiti in spoštovati; učitelje pa uči ljubezni
in prizanesljivosti do učencev svojih; mnoge

l*

4

roditelje bode spominjala dolžnostij, katere, žal,
zanemarjajo mnogokrat, dolžnostij, ljubiti
svojo deco, imeti jo v duhu vedno pred očmi,
čuvati jo, pomagati ji, učitelje podpirati, i. t. d.

Da bi našla prijazen odmev v srcih naroda
slovenskega! V to pomozi Bog!

Na Bohinjski Bistrici, koncem meseca julija 1889.

Frelagateljica.

Ogovor pisateljev.

knjiga je namenjena zlasti dečkom ljudskih
šol, ki štejejo devet do trinajst let. Lahko bi
se naslovila: Zgodbe jednega šolskega leta —
spisal učenec tretjega razreda ljudskih šol. —
Ako rečem, da jo je spisal učenec tretjega raz¬
reda, ne trdim, da bi jo bil spisal prav tako,
kakor je natisnjena. Samo po malem je zabe-
leževal —- kakor je baš znal — kar je videl,
slišal in mislil v šoli in zunaj šole. Oče njegov
je koncem šolskega leta popravil te zapiske,
oprezno pazeč, da ni izpreminjal mislij in besed
dečkovih. Štiri leta pozneje jih je znova pre-
čital deček, že gimnazijski učenec in jim dodal
še marsikaj iz spomina, kateri mu je zvesto
ohranil osebe in stvari. — Citajte torej to knjigo,
dečki! Nadejem se, da bodete zadovoljni ž njo,
in da vam ne bode brez koristi.

-+0K*-

Oktober.

Prvi šolski dan.

2. — Torek.

'E) anes je prvi "šolski dan. Kakor sen sta mi¬
nila dva meseca počitkov na deželi. Zjutraj
sem šel z materjo v šolo, da me je zapisala v
tretji razred ljudskih šol. Spominjaje se ve¬
selega bivanja na deželi, šel sem le nerad ž
njo. — Po vseh cestah je mrgolelo dečkov. V
knjigotržnicah je bilo obilo roditeljev, kateri
so kupovali šolske knjige, mape, zvezke, torbe
in druge stvari. Pred šolo se je zbralo toliko
ljudij, da sta šolski sluga in mestni redar le
stežka vzdrževala prost vhod. Blizu vrat mi
potrka nekdo na rame. Ozrem se: ugledam
vedno veselega učitelja iz drugega razreda,
kodrastih, rdečkastih..las, ki mi reče: — Torej,
Janko, ločena sva za vselej! — Dobro sem
vedel to, vender so me užalile te besede. —
Toliko da sva mogla vstopiti z materjo. Tukaj
so bili gospodje, gospč, preproste ženč, rokodelci,
častniki, dekle, babice; vsakdo je imel v jedni
roki izpričevalo, z drugo pa je držal dečka za
roko. Gnetli so se v veži in po stopnicah, da
je šumelo, kakor pred gledališčem. Veselo sem
gledal to veliko dvorano v pritličji, kamor se

8

stekajo vhodi sedmih razredov in preko katere
sem hodil že tri leta, skoro dan za dnevom. —
Bila je gneča; učitelji so prihajali in odhajali.
Učiteljica moja iz prvega razreda me je po¬
zdravila izpred durij svojega razreda, rekoč: —
Torej, Janko, letos ideš v gdrenje nadstropje;
niti videla te ne bodem, da bi hodil mimo —
in žalostno me je pogledala. — Ravnatelja so ob¬
stopile žene, katere so bile vse preplašene, ker
že ni bilo prostora njih sinčkom; jaz pa sem
opazil, da mu je bila brada jako osivela od
lani. Tudi dečki so bili večji in postavnejši. —
V pritličji, kjer se je razvrstitev že zvršila,
bili so otroci prvega razreda, ki so se branili
stopiti v šolsko sobo. Šiloma so jih tirali vanjo;
drugi so uhajali iz klopij; zopet drugi so jokali,
videč, da odhajajo njih roditelji. Ti so se mo¬
rali vrniti, da so jih ali utolažili, ali pa odvedli
s seboj. Učiteljice so bile vse vzburjene. Šibki
moj bratec je prišel li gospici Poljakovi, jaz
pa h gospodu Pereniču v gorenje nadstropje.
Ob desetih smo bili vsi zbrani: bilo nas je
štiriinpetdeset, toda le kakih petnajst ali šestnajst
je mojih tovarišev iz drugega razreda. Med
temi je Poljšak, dni, ki je vedno prvi. Kako
tesna in tožna se mi je zdela soba, ko sem se
spominjal gozdov in gora, ker sem prebil po¬
letje! Spominjal sem se tudi dobrega učitelja
iz drugega razreda, ki je bil vedno tako pri¬
jazen. Sedanji naš učitelj je velik, brez brade;

ima dolge, že osivele lase, in na čelu ravno
gubo, ki je videti, kakor brazgotina. Glas mu
je močan; z jasnimi svojimi očmi nas opazuje
tako resno, drugega za drugim, kakor da nam
hoče citati v dnu duše. Malokdaj se nasmehne;
ne smeje se nikdar. — Molče sem si mislil:
To je prvi dan! Deset mesecev še! Koliko
bode še dela, koliko mesečnih preizkušenj, ko¬
liko truda! Hrepenel sem po materi in ji pri
izhodu hitel naproti ter ji poljubil roko. Ona
pa mi je dejala: — Srčen bodi, Janko! Skupaj
se bodeva učila! — Zadovoljen sem se vrnil
domčv. Vender pogrešam dobrega svojega uči¬
telja z onim veselim, jasnim nasmehom, in učil¬
nica se mi ne zdi več tako lepa kakor prej.

Naš učitelj.

3. — Sreda.

Tudi novi moj učitelj-se mi je davi jako omilil.
Ko smo dohajali, in je bil že na svojem mestu,
prikazovali so se pri durih njegovi učenci mi¬
nulega leta in ga pozdravljali: — Dobro jutro,
gospod učitelj! Drugi so stopili v šolo, bližali
se mu in mu podajali roke. Videlo se je, kakd
so ga ljubili, poznalo tudi, da bi se radi vrnili
h njemu. Odgovarjal jim je: — Dober dan! —
Mi pogledal ni nobenega; samo roko jim je
stiskal in resnih očij gledal skozi okno, opazuje

10

streho nasprotne hiše. Nikar, da bi se bil ra-
doval pozdravov, videlo se je, da ga celo ža-
loste. Potem nas je resno opazoval drugega
za drugim. Narekujč je hodil med klopmi.
Zapazil je dečka, kateri je imel obilo mehurčkov
na lici; z jedno roko mu je dvignil obraz, drugo
mu položil na čelo, da bi čutil, ali mu je vroče.
Tedaj pa se v klopi za njim dvigne deček in
začnč mahati z rokami okolo sebe. Učitelj se
naglo obrne, toda deček že sedi' in s sklonjeno
glavo pričakuje kazni. Učitelj mu položi roko
na glavo, rekoč: — Ne stori več tega! — To
je bilo vse. Vrnil se je k mizi in narekoval
dalje. Ko je končal, opazoval nas je zopet
molče nekaj trenutkov. Nato je dejal z debelim,
toda milim glasom: — Cujte! Prebiti nam je
skupaj leto dnij. Skrbimo, da nam mine dobro.
Učite se in bodite dobri. Jaz nimam rodbine.
Rodbina moja ste vi. V minulem letu sem še
imel mater. Umrla mi je. Sedaj sem sam.
Samo vas imam še na svetu. Drugih ne ljubim
nego vas. Bodite mi sinovi! Ali potrebno je,
da tudi vi ljubite mene. Nadejem se, da mi
ne bode kaznovati nikogar. Pokažite, da ste
dečki, ki imajo srce. Učilnica naša bodi rodbina,
in vi mi bodite tolažba, ponos. Ustnih obljub
nečem od vas. Vem, da ste mi že obljubili v
srcih svojih. Zahvaljam vas! — Zdajci stopi v
sobo sluga in naznani, da je šola končana. Tiho
stopimo iz klopfj. Deček, kateri je prej vstal

11

v klopi, približa se učitelju in reče s tresočim
glasom: — Gospod učitelj, oprostite mi! —
Učitelj ga poljubi na čelo, rekoč: — Pojdi,
sinko moj!

Nesreča.

8. — Ponedeljek.

Šolsko leto se je pričelo z nesrečo. Ko
sem to jutro šel z očetom v šolo in mu spotoma
ponavljal besede učiteljeve, ugledala sva na cesti
dokaj ljudij, ki so se zbrali pred durimi šolskega
poslopja. Oče mi reče naglo: — Nesreča! Leto
se ne začenja dobro! — Stežka stopiva v po¬
slopje. Sirna veža je prenapolnjena z roditelji
in dečki, katerih učitelji ne morejo spraviti v
razrede. Vse je obrnjeno proti ravnateljevi sobi,
od koder se čujejo glasovi: — Ubogi deček!
Ubogi Klodič! — Čez glave, tam zadaj v dvo¬
rani, vidi se šlčm mestnega stražnika in siva
glava ravnateljeva. Sedaj pristopi gospod z
visokim pokrivalom, in vsi reko: — To je
zdravnik! Oče moj vpraša učitelja, kaj se je
zgodilo ? — Kolo mu je šlo čez nogo — od¬
govori mu. — Nogo si je zlomil, deje drugi. —
Neki deček, učenec drugega razreda, videl je
v šolo grede, kako je deček, manjši od njega
in brez varstva, padel sredi ceste baš pred ko¬
čijo, drdrajočo mu naproti. Ne da bi pomišljal,
skoči za njim in ga otme. Toda sam se je

12

zadel z nogo, ali pa se ni mogel več umekniti;
prišel je z nogo pod kolo. Deček - rešitelj
je sin topniškega stotnika. Ko to pripovedujejo,
pride gospa in hiti vsa obupana v sobano: mati
je Klodičeva, katero so poklicali. Druga gospa
ji hiti naproti in se ji privije — mati je rešenega
otroka. Obe planeta v sobano, in slišijo se
vzkliki: — O Julij moj! — Dete moje! V tem
trenutku se ustavi kočija pred durimi. Gospod
ravnatelj pride z dečkom v naročaji, kateri mu
naslanja glavico na rame; obrazek je bled, oči
zaprte. Vse umolkne; sliši se le ihtenje materino.
Gospod ravnatelj, ves bled, stoji nekaj hipov
molčč. Nato nekoliko dvigne dečka z obema
rokama, da bi ga pokazal množici. Učitelji,
učiteljice, dečki, roditelji — vse šepeče: — Vrl
deček! Vrlo, ubogo dete! Pošiljajo mu poljubke;
učiteljice in dečki, kateri so mu najbližji, po-
ljubujejo mu roke. Deček izpregleda in reče: —
Moja torbica! Mati otetega otroka mu jo po¬
kaže, rekoč: — Jaz ti jo nosim, angelj moj!
Jaz ti jo nosim! — Zajedno podpira mater
ranjenčkovo, katera si zakriva obraz z obema
rokama. Nato odidejo. Dečka polože v kočijo.
Tiho stopimo v šolo.

Mali Dalmatinec.

13. — Sobota.

Včeraj popoludne, prav ko nam je gospod
učitelj pravil o ubogem Klodiči, kateri bode

13

moral hoditi ob berlah, stopi v sobo gospod
ravnatelj z novo vpisanim učencem. Bil je deček
jako zagorelega obraza, črnih las, velikih tem¬
nih očij in gostih, na čelu spojenih obrvij.
Ravnatelj pošepeče učitelju nekaj na uho in
odide, pustivši blizu učitelja dečka, kateri nas
gleda malone boječe z velikimi, črnimi očmi.
Prijemši ga za roko, reče učitelj: — Veselite
se, dečki ! Danes je prišel v šolo, v naš razred,
deček, ki je doma v najjužnejši kronovini av¬
strijski; porojen je v glavnem mestu Dalmacije,
v Zadru Ljubite ga, kakor brata, prišedšega
z daljne zemlje. Ljubite ga tako, da se niti
spominjal ne bode, kako daleč biva od doma
svojega. Pokažite mu, da je vsakdo vaš brat, bo¬
disi Hrvat, Slovenec, Dalmatinec; da najde bratov,
naj stopi v katerokoli šolo slovensko. — To
izgovorivši, obrne se učitelj k zemljevidu in
nam pokaže, kje je Zader v Dalmaciji. Nato
pokliče: — Poljšak Vinko! — To je dni, ki je
v vsakem razredu prvi. — Pridi sem! veli učitelj.
Poljšak vstane, grd iz klopi in se postavi na¬
sproti Dalmatincu. — Kot prvi in najboljši
učenec razreda našega objemi in pozdravi do¬
brodošlega tovariša v imeni vseh tovarišev: si¬
novi slovenski pozdravljajo sinu dalmatinskega!
Poljšak objame Dalmatinca, rekoč z zvonkim
glasom: Bog te sprhni! — in ga urno poljubi na
obe lici. Vsi zaploskajo. — Tiho! — pravi
učitelj, toda vidi se mu, da je zadovoljen. Zado-

14

voljen je tudi Dalmatinec. Učitelj mu pokaže
prostor in ga spremi do klopi. Potem še pri¬
stavi: — Ljubite in čislajte se! Kdor bi žalil
tega tovariša, ker ni naš rojak, oni ni sin našega
naroda, ni vreden, da bi pogledal na črno - rmeno
zastavo Avstrije naše. — Toliko da sede novi
tovariš na svoj prostor, že mu darujejo sosedje
peres, podobic, deček iz zadnje klopi pa mu pošlje
švedsko pisemsko znamko.

Moji tovariši.

15. — Ponedeljek.

Deček, kateri je Dalmatincu poslal pisemsko
znamko, ugaja mi najbolje. Zove se Gruden;
največji je, šteje skoro štirinajst let, debeloglav
je in širokopleč. Da je dober, vidi se mu, kadar
se smeje. Vender se mi zdi vedno zamišljen in
resen, kakor mož. Mnogo tovarišev že poznam
sedaj. Drug se zove Markič; tudi ta mi prija.
Ta nosi spleten rjav jopič in kapo od mačje
krzne. Vedno je vesel; oče njegov, prekup¬
čevalec z lesom, bil je vojak-prostovoljec v
vojni leta 1848. Služil je pri četi, kateri je
veleval sedanji naš cesar Frančišek Jožef, in
si je baje pridobil tri svetinje. — Tu je tudi
neki Dragec, grbast ubožec, slaboten in upalega
ličeca. Drug deček je prav dobro opravljen,
toda vedno si pobira dlačice z obleke svoje;
imenuje se Ljubič. V klopi pred mano sedi

15

deček, kateremu pravijo „zidarček“, ker mu je
oče zidar. Obrazek mu je okrogel kakor jabolko,
tudi nosek mu je okroglat. Prav dobro zna
narediti „zajčka“ z okroglim obrazkom svojim;
zato mu drugi ne dado miru, dokler jim ne
naredi „zajčka“, da se mu smejejo. Na glavi mu
čepi droben, raztrgan klobuček, katerega zvija
in vtika v žep kakor robec. Poleg „zidarčka“
je Zavrtnik, suh dolgin, z nosom, kakor jastrebov
kljun in jako majhnimi očmi; vedno trži s pe¬
resi, podobicami, in vžigaličnimi škatljicami.
Naloge si piše na nohte, da jih potem čita
skrivaj. — Dalje je tu gospodek: Zorko Gorjan,
kateri je jako oblasten. Ta sedi med dvema
dečkoma, katera imam jako rad. Prvi je sin
nekega kovača in je opravljen v veliko suknjo,
katera mu seza do kolen; medlega obrazka je,
kakor da je vedno bolan; jako je boječ, nikdar se
ne smeje. Drugi pa ima rdečkaste lase in hromo
roko, katero nosi na obezi okrog vratu. Oče njegov
je šel v Ameriko, mati "pa prodaja zelenjad. —
Čuden deček je moj sosed na levi strani —
Zemljič — majhen in okrogel, brez vratu,
godrnjač, kateri ne govori z nikomer. Vidi se,
da malo umeje, toda vedno pazi na učitelja; niti
z očesom ne trene, čelo ima nagubano, zobe
tišči skupaj, in ako ga kdo moti, kadar govori
učitelj, ne odgovori mu niti prvič, niti drugič —
ali tretjič ga sune. Poleg njega sedi deček pre¬
drznega, nemirnega obraza; imenuje se Boškin.

16

Bil je že iztiran iz nekega oddelka. Tudi dva
brata sta tu; jednako sta opravljena in podobna
sta si, kakor jajce jajcu; namesto klobuka no¬
sita črnogorsko kapico. A najlepši in najna-
darjenejši, ki bode izvestno tudi letos prvi, to
je Poljšak. Učitelj je to že opazil in ga iz¬
prašuje cesto. Rad imam tudi Strmška, ko¬
vačevega sinu, onega, ki ima dolgo, veliko suk¬
njo in je videti bolehen. Jako boječ je in
vselej, kadar khj vpraša, ali se koga le dotakne,
reče: — Oprosti! — Vedno nas opazuje z mi¬
limi žalostnimi očmi. Toda Gruden je največji
in najboljši.

Plemenito delo.

16. — Torek.

Res, to jutro smo spoznali, kako plemenite
duše je Gruden. Zjutraj sem nekoliko zakesnel
stopil v šolo, ker me je bila zadržala prejšnja
moja učiteljica. Vprašala me je namreč, ali
bodemo jutri doma, da nas more posetiti. Ko
pridem v učilnico, učitelja še ni bilo v šoli.
Trije ali štirje učenci so pa nagajali Krmelu,
onemu z rdečkastimi lasmi in hromo roko. Su¬
vali so ga s črtalniki, metali mu kostanjeve
lupine v obraz, pitali ga s priimki in mu opo¬
našali hromo roko v obezi. On pa je stal sam
zadaj pri klopi, bled in tih ter proseč pogle-

17

doval drugega za drugim, da bi ga pustili v
miru. — Toda oni ne končajo; vedno huje ga
psujejo — in on je od jeze čimdalje bolj rdeč.
Hipoma skoči Boškin, oni s predrznim obrazom,
predenj na klop in oponaša Krmelovo mater,
kako nosi košare na rokah, kakor jo je videl,
kadar je čakala sinu pred šolo. Mnogi se ja-
mejo smijati. Krmel pa se ne more prema¬
govati; zgrabi tintnik in ga na vso moč za¬
žene nasprotniku svojemu v glavo. Toda ta
se spretno umakne, in tintnik prileti baš vsto-
pivšemu učitelju na prsi. Kakor bi trenil, sedi
vsak na svojem prostoru. Vsi so tihi in pre¬
plašeni.

Učitelj, ves bled, stopi k mizi in vpraša
s tresočim glasom: — Kdo je storil to? — Nihče
ne odgovori.

Učitelj zakliče drugič ostreje: — Kdo je
bil?

Hitro se dvigne Gruden, kateremu se smili
ubogi Krmel, in reče odločno: — Jaz! —

Učitelj pogleda njega, nato pogleda osuple
tovariše njegove in reče mirno: — Ti nisi bil! —
Precej nato pristavi: — Kdor je kriv,
vstani, kaznoval ga ne bodem! —

Krmel se dvigne in pravi jokaje: — Tepli
so me in psovali, in jaz sem se prenaglil ... —
— Sedi! — pravi učitelj. — Sedaj naj
vstanejo oni, kateri so ga izzivali 1 — Štirje
vstanejo in povesijo glave. — Vi — reče uči-

2

18

telj — vi ste psovali tovariša, kateri vam ni
storil nič hudega! Zaničevali ste nesrečnika,
lotili ste se slabotnika, ki se vam ne more ubra¬
niti! To je najpodlejše dejanje, s katerim se
more omadeževati kdo! Sram vas bodi, ubogi
malovredniki! — Ko je to izustil, stopi h Grudnu,
kateri je poslušal s povešeno glavo, položi mu
roko pod brado, dvigne mu obraz, pogleda mu
v oči in reče: — Ti si plemenita duša! — Po-
rabivši ta trenutek, šepne Gruden učitelju
nekaj na uho. — Ta se obrne proti oni čveto-
rici in reče ostro: — Odpuščam vam.

JVLoja učiteljica iz prvega razreda.

17. — Sreda.

Moja učiteljica je izpolnila obljubo svojo.
Prišla je k nam prav tedaj, ko smo se z ma¬
terjo in sestro odpravljali k ubogi ženi, katera je
po časopisih prosila podpore. — Minulo je leto,
odkar je nismo videli pri nas. Sedaj nam je
bil vsem praznik. Vedno je ista: majhna z ze¬
lenkastim pajčolanom na klobuku, nekoliko za¬
starelo opravljena in vedno preprosto počesana,
ker niti ne utegne, da bi si umetneje uravnavala
lase. Vender je znatno bledejša, nego lani;
ima že dokaj sivih las in pogosteje pokašljuje.
Mati moja ji je rekla: — Kako vam je, draga
nam učiteljica? — Premalo se pazite, gospodi-
čina! — Oh, nič ne de — odvrne ji ona z jas-

19

nim, toda milim glasom. — Prevec govorite —
pristavi mati moja — preveč se trudite z dečki.

— In res, njen glas se čuje vedno. Spominjam
se časa, ko sem hodil k nji v šolo; vedno je
govorila in sicer zato, da bi se nje dečki ne
utrudili preveč; niti za trenutek ne sede. —
Dvojil nisem, da bi ne prišla k nam, zakaj vedno
se spominja dečkov svojih; po dolgih letih še
pomni njih imena. Za mesečnih preizkušenj
hodi k ravnatelju, da pozve, kakšne rede so
dobili. Pričakuje jih čestokrat pri izhodu, da
ji kažo spiske, in da vidi, ali so napredovali
ali ne. — Mnogi dečki, kateri hodijo sedaj že
v gimnazij in imajo že žepne ure in dolge hlače,
prihajajo še vedno k nji. Danes se je vračala
vsa skrbna iz muzeja, kamor spremlja vsak če¬
trtek dečke svoje, da jim kaže razne stvari in
jih razlaga. — Uboga učiteljica je vedno slabša,
toda kadar govori' v šoli, razvname se vsa. Skoro
je odšla; bila je namreč še namenjena k dečku
svojega razreda, sinu nekega sedlarja, ki je zbolel
za osepnicami. Potem mora popravljati še kup
zvezkov, dovolj posla za ves večer — in pred
večerom poučevati neko prodajalko v računstvu.

— No, Janko — pravi mi odhajaje — ali še
ljubiš učiteljico svojo, tudi sedaj še, ko izdeluješ
težke račune in dolge sestavke ? — Poljubila
me je in iznova pristavila: — Kaj ne, Janko,
da me ne pozabiš ? — O dobra učiteljica moja
nikdar, nikdar te ne pozabim! — Tudi potem,

2 *

20

ko bodem velik, spominjal se te bodem in te
obiskaval sredi dečkov tvojih. Vselej pa, kadar
pojdem mimo šole in bodem cul glas učiteljičin,
mislil bodem, da čujem tvoj glas! Spominjal se
bodem onih dveh let, kateri sem prebil v tvoji
šoli, kjer si me ti navadila toliko lepih stvarij,
kjer sem te tolikokrat videl bolno in utrujeno,
a vender neprestano delavno, potrpljivo; kjer
si obupovala, ako je kdo tvojih učenčkov iz
navade slabo držal pero; kjer si se tresla, ko
so nas izpraševali nadzorniki, kjer si bila toli
srečna, ako smo se izkazali; kjer si nam bila
zvesta, dobra mati! — Nikdar, nikdar te ne
pozabim, učiteljica moja!

V podstrešni sobici.

22. — Ponedeljek.

Včeraj popoludne sem šel z materjo in
sestro Mileno z doma. Nesli sta nekaj perila
ženi, katera se je priporočala po časnikih. Jaz
sem nesel zavitek, Milena pa je imela časopis,
v katerem sta bili začetni črki nje imena in
nje naslov. Stopali smo gori do podstrešja vi¬
soke hiše in dospeli na dolg hodnik, kjer je bilo
več durij. Mati je potrkala na zadnja vrata.
Odprla nam je še mlada, plavola S a vender medla
žena. Takoj sem si mislil, da sem to ženo že
videl kje. — Ali ste vi ona žena, katera se je
priporočala po časnikih s tem imenom? — vpraša

21

moja mati. — Dh, blaga gospa, jaz. — Prinesli
smo vam tukaj nekoliko perila. — Nato nas
uboga žena ne more dosti zahvaliti in nam želi
obilo srede. — Jaz pa zapazim v kotu gole,
temne sobe dedka; na tleh klečeč je pisal na
ubožnem stolu. Tintnik je stal poleg njega na
tleh. Kakoli je mogel pisati v tej temini? —
Ko se molče povprašam tako, spoznam rdečkaste
lase in barhentast jopič — Krmelov, sinu ze-
lenjadarčinega, součenca svojega s hromo roko.
Tiho šepnem to materi svoji, dočim nese žena
perilo hranit. — Tiho! — zavrne me mati —
morda bi se sramoval, ko bi te ugledal in
videl, da dajemo miloščino materi njegovi; ne
kliči ga! — Zdajci se obrne Krmel, jaz pa sem
v zadregi. Nasmehne se mi, mati pa me po¬
tisne k njemu, naj ga poljubim. Poljubim ga,
on pa se dvigne in me prime za roko. — Mati
njegova je pripovedovala moji materi: — Tukaj
bivam sedaj sama s tem dečkom; mož mi je
že šest let odtod, in jaz sem obolela. Niti ze-
lenjadi ne morem prenašati več, da bi si pri¬
služila kaj. Niti mizice nimava, da bi mogel
ubogi Cvetko na nji spisavati naloge svoje. Ko
sem imela še klop doli v veži, pisal je na nji,
sedaj so mi vzeli še ono. Tudi svetlobe ni¬
mamo, da bi se učil brez škode za oči. Le hvala
Bogu, da ga lehko pošiljam v šolo, ker mu ob¬
čina preskrbuje šolske priprave. Ubogi moj
Cvetko, ki se uči tako rad I Jaz uboga žena! —

99

Mati moja ji da ves drobiž, kar ga ima pri sebi;
poljubi dečka in se malone joka, ko odhajamo.
Izvestno je spotoma govorila prav, rekoč: —
Glej, kako je ta deček prisiljen delati, tebi je
pa vse toli ugodno, in še ti je učenje tako trdo!
— O .Janko moj! kar stori Cvetko jeden dan,
zasluženo je bolj, nego to, kar delaš ti leto dnij.
Takim dečkom naj bi se delila prva odlikovanja!

Šola.

23. — Torek.

Res, ljubi Janko, trdo je učenje, kakor pravi
mati tvoja. Tudi jaz vidim, da še ne hodiš v
šolo toli odločno ih pogumno, kakor bi želel.
Vedno še odhajaš nejevoljen. Toda čuj me!
Premisli vender, kako siromašno, kako nično
bi bilo življenje tvoje, da ne hodiš v šolo. Kesal
in sramoval bi se svojega početja in svojega
stanu; s povzdignjenimi rokami bi prosil kon¬
cem sleharnega tedna, da bi se smel vrniti v
šolo. Vsega, dragi moj Janko, uči se sedaj!
Spominjaj se rokodelcev, kateri hodijo v večerne
šole, ko so se prej trudili ves dan; spominjaj se
preprostih žend in deklet, ki hodijo v ne¬
deljsko šolo, ko so prej delale ves teden; do-
mišljuj se vojakov, kateri sedajo h knjigam in
zvezkom, vrnivši se od napornih vaj; gluhih in
slepih dečkov, kateri se tudi morajo učiti, in
jetnikov, kateri se vadijo pisanja in branja. —

Ako odhajaš zjutraj z doma, spominjaj se, da prav
tedaj zapušča roditelje svoje še toliko in toliko
dečkov, kateri sedevajo kakor ti, dve tri ure v
sobah, da se uče. In še več! Spominjaj se ne¬
štetih dečkov, kateri se malone ob isti uri po
vseh deželah odpravljajo v šole. Glej jih v
duhu, kako hite v šole, stopaj e po ozkih ulicah
mirnih vasij, po živahnih mestnih cestah, ob bre¬
govih rek in jezer. Tukaj pod pekočimi solnč-
nimi žarki, tam v megli, ondu v čolničih, kjer
je dežela prevlečena s prekopi, na konji po ve¬
likanskih planjavah, v saneh preko snežnih rav-
nlj, čez hribe in doline, skozi gozde in čez reke,
po samotnih gorskih stezah; posamič ali po dva,
v gručah in dolgih vrstah, vsi s knjigami pod
pazduho, oblečeni v tisočere noše, govoreči ti¬
sočere jezike; od zadnje šole širne Rusije do
šol vroče Arabije, katere obsenčujejo palme —
milijoni in milijoni — toda vsi z istim namenom:
da bi se po stotero različnih načinih učili
jednih in istih predmetov! Misli si to ogromno
mravljišče dečkov stoterih narodov, velikansko
to gibanje, katerega se udeležuješ ti in pomni:
Ko bi to gibanje prestalo, podivjalo bi vse člo -
veštvo. To gibanje je napredek, nadeja in slava
sveta 1 — Ujunači se torej, mladi vojak brez¬
številne čete! Knjige so ti orožje, razred je tvoj
polk, bojno polje je vsa zemlja, inzmaga je člo¬
veška nravnost! Ne bodi plašljivec, Janko moj!

Tvoj oče.

24

Mali sarajevski rodoljub.

(Mesečna pripovedka.)

24 — Sreda.

Plašljivec ne bodem, ne, nikdar! Toda še
mnogo rajši bi hodil v šolo, ako bi nam učitelj
vsak dan povedal tako lepo pripovedko, kakor
danes. — Vsak mesec — dejal je — povedal
vam bodem povest, katero vam bodem dal tudi
spisati; pripovedovala bode o lepem in resnič¬
nem dejanji kakega dečka. — Denašnja se glasi:
Mali sarajevski rodoljub. Evo je:

Velik parnik pluje od primorskega mesta
Reke proti Dalmaciji. Na njega krovu so Fran-
cozje, Britanci, Nemci, Madjari in domačini.
Med zadnjimi je tudi deček, pri kakih jednajstih,
letih, slabo oblečen in popolnoma sam. Vidno
se ogiblje sopotnikov in jih vedno, kakor divja
žival, meri sovražno in nezaupno. čudo ni!
Pred dvema letoma sta ga prodala rodni oče
in rodna mati, kmetska človeka iz sarajevske
okolice, voditelju potovalne družbe plezačev po
vrveh. Voditelj ga je tepel, suval, dajal mu le
pičlo hrano in ga tako naučil njih iger; nato
je potoval ž njim široko po svetu, vedho ga
pretepaje in stradaje. V Reki, kjer ni mogel
več prebiti od udarcev in gladu, uide deček mu¬
čitelju svojemu in hiti k redarstvu, proseč
ga varstva. Redarjem se usmili ubožec; ukr-
cati ga dado na omenjeni parnik. Izroče mu

25

pismo do ondotnih oblastev, naj mu blagovoljno
pomagajo, da deček najde roditelje svoje —
roditelje, kateri so ga prodali kakor živino.
Ubogi deček je bil ves zdrapan, zagorel in bolan.
Potisnejo ga v kajuto drugega razreda. Vsakdo
ga gleda. Mnogi potniki ga nagovarjajo, toda ni¬
komur ne odgovori, kakor bi vse sovražil in
zaničeval. Tako so mu udarci in vedna beda
potrli vsa čustva, da mu ni moči zaupati ni¬
komur. — Ali trem sopotnikom, kateri ga ne
prestanejo nadlegovati z vprašanji, posreči se,
da mu razvežejo govor. Z okornimi besedami,
katere so neka zmes več jezikov, pripoveduje
jim dogodke svojega življenja. Ti trije so bili
tujci, a razumeli so tudi nekaj našega jezika.
Dado mu novcev, nekaj iz usmiljenja, nekaj pa
zato, ker jih kratkočasi govorica njegova. Ker
je prav sedaj stopilo v dvorano več gospa, dado
mu še nekaj novcev in kličejo: — Na, vzemi
to! Se to! — in mečejo denar na mizo, da glasno
zvenči. Deček ga spravlja v žep in se zahvaljuje
sicer godrnjavo, kakor mu je navada, vender
pa s pogledom, kateri je sedaj prvikrat zopet
smehljajoč in ljubezniv. Nato spleza na ležišče,
zavije se v preprogo in mirno premišlja najno¬
vejše dogodke svoje. S tem denarjem si bode
na krovu lehko kupil dober grižljaj, saj je baš
minulih dveh let dobival jedva kruha. Ko
stopi v Zadru na kopnino, kupi si novo suknjo,
saj je hodil dolgi dve leti zavit v zgolj ubožne

cunje. Ako bi pa prinesel te novce domov,
vzprejmo ga vsekakor prijazneje, nego če
pride praznih rok. Ti novci so sreča njegova.
Ali ko to sedaj ves potolažen premišlja za za¬
grinjalom svoje spalnice, sede oni trije potniki
še vedno pri mizi v dvorani drugega razreda
in se razgovarjajo. Pijoč si pripovedujejo o
svojih potovanjih in o deželah, katere so videli.
Tako začno govoriti tudi o naši deželi. — Prvi
jame tožiti o nje gostilnah, drugi o občilih, tretji
o uradih, in hipoma jamejo vsi trije zabavljati
in zaničevati deželo in rod. Jeden reče: —
Tu so pravi divjaki! — Oderuhi! — zakliče
drugi. Lup . . . hoče reči tretji, toda ne more
izustiti besede „lupeži‘ < ; gosta toča krajcarjev,
desetic, četrtakov se jim vsuje po glavi, ra¬
menih, hrbtu in žvenketa ropotaje po mizah,
stolih in tleh. Vsi trije planejo razjarjeni po
konci in gledajo kvišku; ali iznova jim prizvenči
polna pest krajcarjev v obraz. — Evo vam
novcev, spravite jih! — kriči zaničljivo deček
in se zdajci pokaže izza zagrinjala; — od ljudij,
kateri sramote domovino mojo, ne jemljem ni-
kakeršne miloščine! —

Dimnikarček.

31. —• Sreda.

Včeraj popoludne sem šel v dekliški oddelek,
kateri je blizu oddelka našega, da sem nesel

27

pripovedko o sarajevskem rodoljubu Milenini
učiteljici, katera jo je želela citati. Ali vam
je deklic ondu! Baš ko sem vstopil, odhajale
so, vse vesele zaradi počitkov o vseh Svetih in
na dan vernih duš. Zdajci ugledam zanimiv
prizor. Pred šolskim poslopjem na oni strani
ceste stoji šibek dimnikarček. Z lehtjo se opira
na zid, glavo pa naslanja na roko. Ves črn je;
s seboj ima vrečico in strguljo ter bridko ihti in
joka. Dve, tri deklice, učenke drugega razreda,
približajo se mu in ga vprašajo, kaj mu je?
Nikar, da bi jim odgovoril', joka se še huje. —
Povej nam vender, kaj ti je, da se jočeš? —
vprašajo ga zopet. Počasi dvigne obrazek —
do cela otroški obrazek — in jim začne jokaje
pripovedovati, da je v nekaterih hišah osnažil
dimnike, zaslužil trideset krajcarjev — toda vse
izgubil. Padli so mu skozi raztrgani žep —
rekši pokaže luknjico v žepu — in sedaj si ne
upa brez novcev domov. — Mojster me bode
tepel s palico — vzdihne"jokaje, in obupno
skloni glavico. Deklice ga gledajo resno. Pri¬
dejo še druge, večje in manjše, ubožne in go-
spice, vsaka s torbico v roko. Že bolj odrasla
deklica, z višnjevim peresom na klobuku, seže
v žep, rekoč: — Jaz imam le dva krajcarja,
kdo ima še kaj? Nabirajmo! — Tudi jaz imam
dva krajcarja — reče druga v rdečkasti opravi;
pri vseh izvestno dobodemo trideset krajcarjev!
— Jelica, Zorka, Slavica! — dajte krajcarjev!

28

— jamejo klicati. Kdo ima še kaj? — Mnoge
deklice imajo po dva, po jeden krajcar, kakor
so dobile od roditeljev za zvezke, peresa, ali
cvetice, in vse jih prinašajo. Deklica z višnjevo
perjanico jih zbira in šteje glasno: — Osem,
deset, petnajst! Toda še več jih je treba. Sedaj
pride jedna največjih deklic, videti kakor majhna
učiteljica, in da desetico. Vse se radujejo, treba
je samo še pet krajcarjev. — Sedaj pridejo one
iz četrtega razreda — pravi neka deklica —
6ne imajo več. Pridejo res, vidijo dimnikarčka,
in sedaj kar dežuje krajcarjev. Deklice obstopijo
dimnikarčka. To je lep prizor! Ubogi dimni-
karček stoji sredi stoterobarvnih oblačil; okolo
njega vejejo perjanice, trakovi, lasni koderci.

— Že so nabrale trideset krajcarjev, a vedno
še dohajajo druge. Najmanjše, katere nimajo
novcev, dajo mu šopke cvetlic, le zato, da bi
ne zaostale za drugimi, da bi mu tudi one dale
kaj. Hipoma se prikaže vratarica in zakliče:

— Gospa ravnateljica! — Deklice se razpršč
na vse strani, kakor tolpa vrabcev. Sredi ceste
pa stoji dimnikarček sam, briše si objokane oči
in ves zadovoljen zre na polno pest novcev;
iz gumbinih luknjic pri jopiči, iz žepov, raz
klobuk pa mu gledajo šopki, in cvetke mu leže
na tleh pri nogah.

ep>

November,

Vernih duš dan.

2. — Petek.

dan je posvečen spominu na mrliče. Ali
veš, dragi Janko, katerih mrtvecev bi se morali,
vi deca, danes spominjati najbolj ? Onih, kateri
so umrli za vas dečke, za vas otroke! Koliko
jih je že pomrlo, koliko jih umira še vedno!
Ali se nikdar ne spominjaš, koliko očetov si
skrajša življenje z neumornim delom, koliko
mater gre v prerani grob, ker jih umore žrtve
za vzgojo otrok? Koliko možje umrlo od prevelikih
skrbij, ker so videli sinove* hčere svoje bedne;
koliko materam je počilo srce zaradi izgube
predragega deteta! — Spominjaj se danes vseh
teh mrličev, Janko! — Spominjaj se učiteljev
in učiteljic, kateri [so pomrli mladi, kateri so
oboleli od napornega poučevanja in se iz lju¬
bezni do svojih učencev, do poziva svojega
niso mogli ločiti od njih. — Spominjaj se zdrav¬
nikov, kateri so umrli zaradi nalezljivih boleznij,
kateri so bili prehrabri, ko so otimali življenje
otrokovo. — Spominjaj se onih, kateri so sredi
morja na razbiti ladji, pri požarih, za lakote,
v trenutkih največje nevarnosti, podali mladini

30

zadnji košček kruha, zadnjo rešilno desko, zadnjo
vrv, s katero so se mogli rešiti iz plamena, ka¬
teri so zadovoljni z žrtvo svojo, izdihnili, da so
oteli življenje mlade nedolžnosti! — Nebrojni
so, Janko, ti mrtveci; vsako grobišče krije na
stotine teh svetih bitij, katera bi, da se morejo
le za hip dvigniti iz groba, zaklicala ime otroka,
kateremu so žrtvovala veselje svoje mladosti,
mir svoje starosti, ljubezen, znanstva, življenje.
Dvajsetletne neveste, možje v cvetji življenja
svojega, sivolasi starčki, zorni mladeniči, to so
oni nepoznani hrabri mučeniki detinstva, vzvi¬
šeni in plemeniti, da vsa zemlja nima toliko
cvetic, s katerimi bi jim mogla dostojno odičiti
gomile. — Tako ste ljubljeni, vi otroci! — Spo¬
minjaj se torej hvaležno teh mrličev, in boljši
bodeš in ljubeznivejši ž njimi, kateri te ljubijo
in delajo zate — dragi, srečni sinko moj —
ki na ta dan še ne jočeš po nikomer!

Tvoja mati.

IVIoj prijatelj Gruden.

4. — Nedelja.

Samo dva dni smo imeli počitke, toda meni
se je zdelo, da že dolgo dolgo nisem videl pri¬
jatelja Grudna. Cim delj ga poznam, tembolj
ga moram ljubiti. Prav tako se godi vsem,
razven oblastnikom, kateri vedo, da pri njem

ne opravijo ničesar z oholostjo svojo. Vselej,
kadar kdo večjih učencev hoče udariti manjšega
tovariša, zakliče ta: — Gruden! — in oni mi¬
ruje. — Oče njegov je strojevodja; on sam
pa je začel pozno hoditi v šolo, ker je bil
dve leti bolan. V razredu našem je največji
in najmočnejši; z jedno roko vzdigne klop;
vedno ima kos kruha v roki. Dober je; vse,
česar zahteva kdo: svinčnike, peresa, radirko,
popir — rad posoja ali celo daruje. V šoli se
nikdar ne smeje in ne govori. V klopi, katera
mu je preozka, sedi vedno sklonjen; velika
glava mu tiči med pleči, in ako ga pogledam,
nasmehne se mi z na pol odprtimi očmi', kakor
da hoče reči: — No, Janko, ali sva prijatelja?

— Toda človek se mora smijati velikosti in
obsežnosti njegovi: suknja, hlače, rokavi, vse
je preozko in prekratko, in klobuk mu neče
stati na glavi; lase ima gladko postrižene, čevlje
velike. — Ljubi Gruden, kdor ti le kdaj pogleda
v obraz, mora te ljubiti. — Najmanjši učenci
bi vsi radi sedeli blizu njega. Računstvo umeje
vrlo dobro. Knjige nosi zvezane z rdečini jer¬
menom. Z lepim nožičem, katerega je našel
nekdaj na trgu, prerezal si je nekoč prst do
kosti; v šoli ni nihče opazil tega, in doma tudi
ni tožil, da bi ne prestrašil roditeljev svojih. —
V šali si daje reči marsikaj in ničesar ne zameri,
toda gorje njemu, kateri bi mu rekel: — Ni res,

— ako trdi kaj. Oči mu zažare, in s pestjo udari

ob klop, da bi se skoro razpočila. — V soboto
zjutraj je dal svoj krajcar učencu, kateri se je
jokal, da so mu drugi vzeli njegovega, in da
sedaj ne ve, s čim bi si kupil zvezek. Že tri
dni se trudi, kako bi okrasil osem stranij dolgo
pismo, katero hoče pokloniti materi svoji za
god. Mati čestokrat prihaja ponj; velika je in
postavna, kakor on, in jako ljubezniva. — Uči¬
telj ga ima rad in vselej, kadar pride mimo
njega, potrka mu na rame. — Jaz ga imam
rad, da nikogar ne tako. Vem, da bi dal živ¬
ljenje za tovariša svojega; da bi se dal ubiti,
ako bi se potezal zanj; vse to se čita v nje¬
govih očeh. Akoravno se debeli njegov glas
čuje, kakor bi godrnjal, pozna se vender, da je
to glas, kateri prihaja iz dobrega, plemenitega
srca.

Ogljar in gospod.

7. — Sreda.

Ne, Gruden bi ne bil nikdar izgovoril be¬
sede , katero je včeraj zjutraj Gorjan rekel
Kmetiču. Zorko Gorjan je ošaben, ker je oče
njegov bogat; to je visok mož s črno brado
in resnega vedenja; malone vsak dan spremlja
sinčka v šolo. Včeraj zjutraj se je Gorjan spo¬
rekel s Kmetičem, jednim najmanjših učencev,
sinom nekega oglarja. Ko mu že ne vč ničesar
odgovoriti, vedoč, da je sam ravnal krivično,

reče na glas: — Oče tvoj je potepuh! — Kmetič
se zardi g6ri do las, vender ne odgovori besedice,
solze mu žalijo oči, domd pa te besede ponovi
očetu svojemu. Popoludne pride ogljar, majhen,
ves črn mož, da se pritoži učitelju. Ko mož
še govori, pride Gorjanov oče, kateri je spremil
sinčka v šolo, in sliši, da se imenuje ime nje¬
govo. Pristopi torej in vpraša, kaj se je zgodilo?

— Ta mož — odvrne učitelj — prišel se
je pritožit, ker je vaš sin Zorko njegovemu
sinčku rekel: — Tvoj oče je potepuh! —

Gorjanov oče nagubanči čelo in se lahno
zardi. Obrne se k sinčku in vpraša: — Je li
resnica, da si rekel tako? —

Sinček, kateri je stal s povešeno glavo
sredi šole pred Kmetičem, ne odgovori ničesar.

Oče ga prime za roko, potisne ga prav
blizu Kmetiča in pravi: — Prosi ga oproščenjal
Ogljar hoče to zabraniti, rekoč: — Ne, ne!
— a gospod ga ne posluša. —- Prčsi ga, da ti
oprosti! — Ponovi moje besede: Oprosti mi
žalečo, nepremišljeno, neplemenito besedo, ka¬
tero sem rekel očetu tvojemu. Moj oče si šteje
v čast, da mu stisne roko.

Ogljar se obrne, kakor bi hotel reči: Ne¬
čem ! — a gospod se ne zmeni za to. Sinček pa
govori počasi, tiho, s povešenimi očmi: —
Oprosti mi . . žalečo . . nepremišljeno . . ne¬
plemenito, besedo, katero sem rekel očetu tvo¬
jemu. Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.

34

Nato poda gospod ogljarju roko. Ta mu
jo krepko stisne in svojega sinka hitro porine,
naj poljubi malega Gorjana.

— Storite mi to ljubav in posadite dečka
skupaj — obrne se gospod k učitelju. Ko se¬
deta dečka na svoj prostor, pokloni se gospod
in odide. Ogljar pa stoji' nekaj trenutkov ves
zamišljen, opazuje skupaj sedeča dečka; nato
se približa klopi, pogleda Gorj&na ljubeznivo
in žalostno, kakor bi mu hotel nekaj reči in iz¬
tegne roko, kakor da ga hoče pogladiti po
obrazu. Toda ne upa si; le s trdimi svojimi
prsti mu potegne ljubkuje preko čela. Nato se
vrne k durim, ozre se znova in izgine. — Spo¬
minjajte se dobro tega, kar ste videli — pravi
nam učitelj — to je najlepši nauk vsega leta.

Učiteljica mojega brata.

10. — Sobota.

Oglarjev sinček je bil učenec učiteljice
Poljakove, katera je danes prišla k nam, da
obišče bolnega bratca mojega. Smijali smo se,
ko nam je v zabavo pravila, kako je mati tega
dečka pred dvema letoma prinesla poln pred¬
pasnik oglja iz hvaležnosti, ker je njen sinek
dobil dobro izpričevalo. Uboga žena je vsekakor
zahtevala, da ga mora vzeti in se naposled
razjokala, ker se je venderle morala vrniti s
polnim predpasnikom. Pravila nam je še o
drugi ženi, katera ji je prinesla ogromen šopek

35

cvetlic; velik zavitek s krajcarji je bil med
njimi. Celo moj bratec je sedaj popil zdravilo,
katerega ni hotel prej. — Koliko mora potrpeti
s temi dečki prvega razreda, kateri niti zobkov
nimajo, da bi razločno izgovarjali r in s! Ta
kašlja, drugi krvavi iz nosu, tretji je izgubil cok-
lje pod klopjo; oni tam se joče, ker se je zbodel
s peresom, in še drug, ker je kupil zvezek šte¬
vilka dve, namesto številke jedne. — Po pet¬
deset v jednem razredu, kateri nič ne vedo, in
vaditi jih pisanja s temi mehkimi ročicami! —
V žepih nosijo kosce sladkih koreninic, gombice,
zamaške, opekin prah, in vsakovrsten drobiž,
to skrivajo celo v čevljičke. — V šoli ne pa¬
zijo; ako pa pribrenči velika muha v sobo,
po konci je vse. Poleti prinesejo zelišč in hro-
stov v šolo, kateri lazijo po klopeh, popadajo v
tintnike in potem iz črnega morja prikobacajo na
zvezke, in sedaj je zopet joj! — Učiteljica jim
je tudi mati, treba jih je oblačiti, obezovati
prstke, katere so si ranili, iztepati kapice,
katere so padle na tla; paziti, da ne zamenjavajo
plaščev, ker je potem jok in stok. Uboge uči¬
teljice! — Naposled pridejo še matere s pri¬
tožbami: — Gospodičina, kako li, da je moj
otrok izgubil pero? — Kako li, da se moj de¬
ček ne nauči' ničesar? — da ne daste izruvat
žeblja, na katerem si je moj Radko raztrgal
hlače? — časih dečki tudi razjezč učiteljico, ali če
se že ne more premagovati, ugrizne se v prst, da

3 *

V t

ne udari koga. Časih ji poide potrpljivost, a
potem se zopet kesa in ljubka otroka, katerega
je kregala prej, izpod! ga tudi iz šole, a tedaj
skriva solze v očeh. Jez! se na roditelje, kateri
deci svoji za kazen ne dajo jedil. —

Učiteljica Poljakova je mlada in velika,
dobro opravljena, rjavkastih l&s in jako živa.
Gane jo že malenkostna reč, potem pa govor!
jako mehko. — Otroci vas imajo jako radi —
reči ji moja mati. — Nekateri, da — odvrne
učiteljica — ali kadar mine leto, zvečine nas
niti ne pogledajo. Kadar pridejo k učiteljem,
sramujejo se celo, da so bili pri nas učiteljicah.
Po dveletnih skrbeh, ko se nam je otrok tako
obljubil, užalost! nas, ko se moramo ločiti od nje¬
ga, vender se tolažimo z mislijo: oj, tameizvestno
ne pozabi nikdar! Minejo počitki, otroci se vra¬
čajo v šolo, hitim mu naproti: — dete moje, drago
dete — toda obrne se od mene. — Sedaj umolkne
učiteljica. — A ti, malček, ti ne bodeš storil
tako, jeli da ne? — dejala je z rosnimi očmi in
poljubila bratca mojega — ti se ne bodeš obrnil
od mene? Ti se ne bodeš izneveril zvesti pri¬
jateljici svoji?

Moja mati.

10. — Sobota.

Ko je bila pri nas učiteljica tvojega bratca,
vedel si se nespodobno — proti materi svoji!

37

Da bi se to ne zgodilo nikdar več, Janko, ni¬
kdar več! Nespodobna beseda tvoja se mi je za¬
sekala v srce, kakor jeklen meč! — Spominjal
sem se, kako je mati tvoja pred nekaj leti vse
noči prebdela pri posteljici tvoji, prisluškavala,
kako dišeš, točila solze, krvave od toge, in
trepetala od groze, misleč, da te izgubi. Bal
sem se, da ne bi zblaznela. Glej, prav zato
me je obšla zaradi vedenja tvojega groza in
nejevolja! — Kako li moreš žaliti mater svojo?
— žaliti mater, katera bi radovoljno darovala
leto dnij svojega življenja, da bi prihranila tebi
uro bolesti; katera bi zate šla prosit, katera
bi se dala umoriti, da bi rešila življenje tebi!
Guj, Janko! Dobro si zapomni to. Premisli,
da ti je v življenji odločenih mnogo strahovitih
dnij — ali najstrahovitejši bode oni, ko izgubiš
mater svojo. Tisočkrat, Janko — ko bodeš že
mož, močan in srčan za sleharni boj — klical
jo bodeš in hrepenel, da .bi le za hipec slišal
sladki nje glas, videl nje razprostrte roke, v
katere bi se zatekel jokaje, kakor dete brez
varstva, brez opore. Kako se bodeš tedaj ke¬
sal vseh grenkob, katere je prebila zaradi tebe,
in s kako pekočo vestjo se bodeš pokoril zanje!
Nesrečnik, kateri je žalil mater svojo, ne na¬
dejaj se nobenega veselja v življenji! Spomi-
njaje se matere, prosil jo bodeš oproščenja, ke¬
sal se bodeš — toda zaman! Vest ti ne bode
dala miru; na čni sladki, mili nje podobi bodeš

38

videl vedno le izraz žalosti in očitanja. Oj, pazi,
Janko! To čustvo je najsvetejše vseh čustev
človeških; nesrečnik oni, kateri ga zaduši! —
Ubijalec, kateri čisla mater svojo, ima še vedno
nekaj vzvišenega, plemenitega v srci; a na¬
sprotno je najčastnejši človek, kateri jo žali in
zaničuje, le zavržena stvar na zemlji. — Da
bi ti nikdar več ne prišla iz ust nespodobna
beseda proti nji, katera ti je dala življenje! —
In ko bi ti kdaj ušla takšna beseda, poklekni
pred mater — ne, ker bi se bal očeta, nego iz
dolžnosti! — Prosi jo, da ti s poljubom izbriše
to znamenje nehvaležnosti raz čelo. — Ljubim
te, sinko moj — najdražja nadeja življenja si mi
ti — toda rajši bi te videl mrtvega pred seboj,
nego nehvaležnega materi svoji! — Sedaj pojdi
in ne izkazuj mi nekaj časa svoje ljubezni,
zakaj ne bi je mogel vračati od srca. —

Tvoj oče.

Moj prijatelj Markič.

11. — Nedelja.

Oče mi je oprostil, toda bil sem še žalosten,
ko me je mati poslala, naj se grem izprehajat
z velikim vratarjevim sinom. Prišedši nekako
na sredo široke ulice, zaslišim ondu, kjer je stal
voz z drvi pred založiščem, da me nekdo kliče.
Obrnem se: bil je Markič, součenec moj v onem
pletenem, rjavem jopiči, in s kapico od mačje

39

krzne na glavi. Ves znojen je bil, toda vender
dobre volje; na rami je držal precejšnje breme
drv. Na vozu je stal mož, kateri mu jih je po¬
dajal, on pa jih je nosil v prodajalnico in jih
metal na kup.

— Kaj delaš, Markič? — nagovorim ga.

— Ali ne vidiš? — odvrne mi, raztegnivši
roke, v katere mu je oni pokladal drva — na¬
logo ponavljam!

Smijal sem se. On pa je govoril resno
in začel hitro, prejemši svoje breme: — Glagol
spregati se pravi . . . pregibati ga po številu . . .
po številu, osebi . . . času . . . času, v katerem
se vrši dejanje ... In vrnivši se k vozu, da
vzame drug naročaj: — Po načinu, kako se
vrši dejanje.

To je bila naša naloga za prihodnji dan.

— Kaj hočeš — dejal mi je — porabiti
moram vsak čas. Oče je šel z učencem po
opravkih, a mati mi je bolna. Torej moram
jaz odkladati in zajedno ponavljam slovnico.
Danes imamo težko nalogo, kar neče mi v glavo.

— Oče mi je naročil, da pride okolo sedme ure;
takrat vam da denar — reče možu. V oz se odpelje.

— Pojdi nekoliko k nam — pravi meni.
Stopim ž njim. Tu je bila velika soba, natla¬
čena z drvi in butarami, v kotu je stala tehtnica.
Danes je zame dan težkega dela — povzame
Markič — nalogo moram pisati kar priskakuje.

— Jel sem spisavati stavke, ali že so prihajali

40

ljudje kupovat; ko zopet primem za pero, pride
voz. Zjutraj sem hitel dvakrat na trg, kjer
prodajajo drva. Noge se mi kar tresejo, in roke
so mi zatekle. Kaj bi bilo, da imam še risanje!
Tako govoreč pomete v kot trsje in velo listje,
ležeče po opekastih tleh.

— Kje pa delaš naloge? — vprašam ga.

— Gotovo ne tukaj — odvrne mi — pojdi
pogledat. — Vede me v malo sobo, za založi-
ščem, katera jim je kuhinja in jedilna soba.
Poleg okna stoji mizica, na kateri leže knjige,
zvezki in začeta naloga. Res, tu je moja na¬
loga — deje naglo — pisal sem: od usnja se
izdelujejo obuvala, jermeni ... — Krnirji —
pristavim jaz. On vzame pero in začne pisati
z lepo pisavo svojo. — Nikogar tu? — zasliši
se glas iz prodajalnice. Bila je žena, katera je
prišla kupit ocepkov. — Tukaj sem — oglasi se
se Markič, odmeri ji ocepke, vzame novce in
skoči v kot, da zapiše denar. Vrne se k delu:
— Ali dovršim danes nalogo, ali ne! — In za¬
piše: potne torbe, vojaški telečnjaki ... —
Oh, uboga moja kava bode prekipela! — za¬
kliče nenadoma in skoči k ognjišču, da odstavi
lonček. — To je kava za mater — reče mi —
dobro je, da sem se naučil, kako se pripravlja.
Počakaj še nekoliko, da jo ponesem materi;
ako jo hočeš videti, jako jo bode veselilo. Se¬
dem dnij je že v postelji ... S to kavo si še
prste opečem. — Kaj naj še dostavim za vo_

41

jaškimi telečnjaki? Izvestno je še več stvarij,
toda ne domislim se jih. Pojdi, idiva k ma¬
teri! — Odprl je duri, in stopila sva v manjšo
sobico. Ondu je ležala mati Markičeva z belo
ruto na glavi.

— Tu je kava mati — reče deček, podavši
ji skledico — in to je jeden mojih součencev.

— To je vrlo, mladi gospodek — reče mi
žena — da si prišel k bolnici, ali ne ? — Markič
v tem popravlja blazine materi za hrbet, da bi
lože sedela, poravna ji odejo, pobrska ogenj in
spodi mačko raz omarico. — Ali potrebujete še
česa, mati? — vpraša deček in ji vzame skle¬
dico. — Ali ste popili dve žlički močiča?
Ako je pošel, grem ponj; dvakrat poskočim,
pa sem zopet tu. Drva so naložena. Ob štirih
pristavim meso, kakor ste rekli. Kadar pride
žena, ki prodaja maslo, dam ji onih osem kraj¬
carjev. Vse gre dobro, nič ne skrbite.

— Hvala ti, sinko — p d vrne žena — ubogi
sinko, na vse misli! — Hotela je, da bi od nje
vzel košček sladkorja, Markič pa mi pokaže sliko
svojega očeta, kot vojaka s svetinjami, katere
je dobil v vojni leta 1848. Isti obraz je, kakor
sinov, iste živahne oči, isti jasni nasmeh! —
Vrneva se v kuhinjo. Se nekaj vem za nalogo:
konjska oprava se dela od usnja — pravi in
zapiše v zvezek. — Drugo napišem zvečer, bo¬
dem pa nekaj delj po konci. Srečen si, ker
se utegneš učiti — in še izprehajati!

42

Vedno tako živahen in vesel se vrne v
prodajalnico, položi' poleno za polenom na klado
in ga prežaga, govoreč: — To je telovadba,
to je kaj drugega, nego iztezati roke predse in
na stran. Rad bi videl, da vse prežagam, predno
se mi oče vrne domčv. Samo to je hudo,
da so potem moji 1 in t kakor kače, kakor
pravi učitelj. Kaj morem zato? Povedal bo¬
dem, da sem moral gibati roke. Najpotrebneje
pa je, da mi mati skoro ozdravi. Danes ji je
nekoliko bolje, hvala Bogu! — Oj, tu je pa voz
s kladami! Sedaj hitro na delo!

Voz s kladami se ustavi pred prodajalnico.
Markič hiti' k možu, da se pogovori ž njim.
Vrnivši se, pravi: — Sedaj ti pa že ne morem
družbovati; da se vidiva jutri! Hvala ti, da
si prišel k meni. Prijetno se zabavaj! Kako
si srečen!

Poda mi roko in odide k vozu po klado.
Tako jame tekati med vozom in prodajalnico,
rdeč kakor roža in vesel, da ga je lepo
videti.

— Srečen si! — dejal mi je. Oh ne,
Markič, ne! Ti si srečnejši od mene, ker se
več učiš in več delaš, ker si očetu in materi
koristnejši, ker si boljši — stokrat boljši in
marnejši od mene, dragi tovariš moj!

43

Ravnatelj.

17. — Sobota.

Markič je bil to jutro vesel, ker mu je
nalogo pohvalil tudi prejšnji njegov učitelj,
gospod Čerin. Gospod Čerin je visok mož,
dolgih kodrastih las, temnih očij, z veliko črno
brado in debelim bobnečim glasom. Z gospo¬
dom Čerinom je osem učiteljev; naposled pa
še ravnatelj, visok, plešast mož s sivo brado,
katera mu pokriva prsi. črno je opravljen in
vedno zapet do brade; naočnike ima zlate.
Z dečki je jako dober; ako pozove koga v
sobo zaradi kakšnega pregreška, nikdar ga ne
ošteva, temveč ga prime za roko, in mu raz¬
laga, da se mora pokesati ter mu obetati, da
se poboljša. Vse to govori tako ljubeznivo in
prikupno, da se vsak zločinec, tudi najtrdovrat-
nejši, vrača objokan in bolj zbegan, nego da
ga je oštel in kaznil. — Ubogi ravnatelj! —
zjutraj je prvi na mestu, da pričakuje učiteljev
in posluša roditelje; popoludne, ko so učitelji
že na poti domov, pohaja še vedno okolo šole,
da se dečki ne pode za vozovi in ne tratijo
časa z igranjem na cesti. Vselej, ko se visoka,
temna oseba njegova pokaže izza ogla, raz-
pršč se dečki na vse strani. On pa jim od
daleč preti s prstom in ljubeznivim, tožnim
obrazom svojim. — Nikdo ga še ni videl, da

44

bi se smijal, odkar mu je umrl sin, prostovoljec
pri vojakih — pravila mi je mati. Na mizi v
pisarnici ima vedno njega podobo pred seboj.

— Hotel je po tej nezgodi odstopiti; spisal je
tudi že prošnjo, da bi ga izpustili iz službe, a
vedno jo ima še na mizi, ker se ne more od¬
ločiti, da bi ostavii dečke svoje. Pred nekoliko
dnevi je bil že zopet sklenil, da izstopi, toda
oče moj, kateri je bil baš pri njem, dejal je:

— Greh je, gospod ravnatelj, ako izstopite! —
V tem pride mož z dečkom, da ga zapiše v
šolo, j ker je izpremenil stanovanje. Ugledavši
dečka, zavzame se ravnatelj, upre oko vanj,
pogleduje sedaj podobo pred seboj, sedaj dečka,
prime ga za roko, potege k sebi in mu dvigne
glavo. Deček je bil do cela podoben umršemu
sinu njegovemu. Ravnatelj reče: — Dobro! —
odslovi moža z dečkom in se globoko zamisli.

— Greh bi bilo, gospod ravnatelj, ko bi izsto¬
pili — ponovi moj oče. Molčč prime ravnatelj
spisano prošnjo, raztrga jo in pravi: Ostanem!

Vojaki.

18. — Nedelja.

Ravnateljev sin je bil vojak-prostovoljec,
ko je umrl. Zato pa hodi ravnatelj toli rad
na vojaško vežbališče gledat vojake, kadar od¬
hajamo iz šole. Včeraj je šel cel polk pešcev

45

mimo šolo. Kakih 50 dečkov ga je spremljalo,
toptajoč z nogami in bijoč takt s črtalniki po
šolskih torbah in mapah. Drugi smo stali na
tlaku in jih gledali: Gruden, stisnjen v tesna
oblačila svoja, med zobmi kos kruha; Ljubič,
oni, ki z lepe svoje oprave pobira vesice;
Strmšek, kovačev sin; Dalmatinec, Petrovič in
„zidarček“; Krmel z rdečkasto glavo svojo,
Boškin s predrznim svojim obrazom, in Klodič,
oni, ki je rešil dete izpred voza in sedaj hodi
ob berlah. — Boškin je zasramoval vojaka, ki
je nekoliko šepal, a hipoma začuti moško roko
na rami: ravnatelj je. — Kaj, ti zasramuješ
vojaka, ki je v vrsti, moža, kateri se ne more
braniti? — To je grdo! — Boškin izgine.

Vojaki korakajo v vrsti po štirje; potni
so in zaprašeni, le orožje se jim blišči v solnci.
Ravnatelj se obrne k nam, rekoč: — Vojake
morate ljubiti, dečki! Naši branitelji so; ubiti
bi se dali .za nas, ako bi nam jutri pretili so¬
vražniki. Tudi oni so mladeniči, kakor vi, le
nekoliko starejši od vas; tudi oni hodijo v šolo,
tudi med njimi so ubožni in bogati, tudi oni
dohajajo iz vseh krajev Avstrije. — To je star
polk onih, kateri so se bojevali leta 1848. Za¬
stava je ista, le vojaki so drugi. Koliko jih
je že umrlo pod to zastavo, za domovino
svojo, dvajset let, predno ste bili porojeni. —
Ondu je! — vzklikne Gruden. — Kadar pride
mimo — pravi ravnatelj — pozdravite jo z

46

roko ob čelu s šolarskim pozdravom svojim. —
Zastava, katero je nosil častnik, bila je vsa
razdrapana, prestreljena in obledela; zgoraj na
drogu so bila nje častna znamenja. Vsi zajedno
dvignemo roke na čelo. Častnik nas pogleda,
nasmehne se nam in odzdravi. — To je vrlo,
dečki! — oglasi se nekdo za nami: star gospod
je z zlatim križcem na prsih. — To je lepč —
pravi znova — da ste se obnesli tako vrlo. —
Zastava zavije okolo ogla. Ob nji se gnete
čimdalje več dečkov. Veselo njih petje spremlja
ropotajoče bobne kakor bojni klic. — Vrlo —
ponovi' stari gospod — kdor čisla zastavo že
izza mlada, znal jo bode tudi braniti, kadar
dorase.

Dragičev zaščitnik.

23. — Petek.

Tudi Dragič, ubogi, hromi deček, gledal
je včeraj vojake, toda tako, kakor bi hotel reči:
-— Jaz pač ne bodem nikdar vojak! — Dober
deček je in rad se uči, a vedno je bolehen-
Bled je in težko sope. Opravljen je v dolg
predpasnik od črnega platna. Mati njegova je
majhna, plavolasa, črno opravljena gospa; po
šoli prihaja redno ponj, ker se boji', da bi ne
prišel v gnečo, in ga miluje. Prve dni so mu
nekateri dečki nagajali, ker je grbast, in so ga
celo s torbami tepli po hrbtu. On pa se ni

47

upiral nikoli in ni ničesa pravil materi. Ako
bi namreč vedela, da se nje sinku rogajo to¬
variši njegovi, bolelo bi jo. Ko so mu nagajali,
plakal je in molče položil glavico na klop. Ne¬
kega dne pa skoči Gruden po konci in zakliče:
— Prvi, ki bode nagajal Dragiču, dobi tako
zaušnico, da bode videl vse zvezde. — Boškin
se ne zmeni zato; zaušnica mu prileti, in od¬
slej ima Dragič mir. Učitelj ga je presedel v
Grudnovo klop. Sprijaznila sta se. Dragič se ne
loči Grudna. Toliko da stopi v šolo, že ga išče.
Nikdar ne odhaja, da ne bi rekel: Z Bogom,
Gruden! — Prav tak6 Gruden. Ako mu pade
pero ali kaj drugega na tla, skloni se precej in
mu pobere, kar je izgubil. Pomaga mu tudi,
ko pospravlja šolske priprave v torbo, naposled
mu oblači plašč. Zato ga Dragič tudi tako
ljubi. Ako učitelj pohvali Grudna, vesel je tako,
kakor da je njega pohvalil. Izvestno je Dragič
vse to povedal materi: kako so ga tovariši
dražili prve dni, in o tovariši, kateri se je po¬
tegnil zanj in mu izkazal ljubezen svojo. —
Zakaj čujte, kaj se je zgodilo to jutro! — Uči¬
telj me pol ure pred sklepom pošlje v pisar-
nico, da nesem ravnatelju neki spis. Takoj za
mano pride plavolasa, črno opravljena gospa,
mati Dragičeva. — Gospod ravnatelj — izpre-
govorl — ali ni v razredu, kjer je moj sinek,
tudi deček po imeni Gruden? — Da — odvrne
ravnatelj. — Prosim vas, ukažite, da pride sem,

48

rada bi mu povedala nekaj. — Ravnatelj po¬
klice šolskega slugo, pošlje ga v šolo in precej
stoji med vrati Gruden z ostriženo glavo svojo.
Gospa mu hiti naproti, položi mu roke na rame
in ga jame poljubljati: — Jeli, ti si Gruden,
prijatelj, zaščitnik sinku mojemu? Hvala ti,
vrli deček, lepa hvala! — Nato jame iskati po
žepih, ali ker ne najde ničesa, sname si z vratu
zlat križec, dene ga Grudnu okolo vratu in
pravi: — Na, vzemi ta križec in nosi ga v
spomin na mater, katera te zahvalja in blago¬
slavlja.

Prvi v razredu.

24. — Sobota.

Gruden si pridobiva ljubezen vsakogar,
Poljšak pa spoštovanje. Ta je dobil prvo odliko;
izvestno bode tudi letos prvi; nihče se ne more
meriti ž njim; vsi priznavajo, da je prvi v ra¬
čunstvu, slovnici, spisji, risanji. Hipoma umeje
vse in si zapomni, da se čudijo vsi. Vse mu
gre dobro, brez truda, rekel bi, da mu je učenje
igrača. Učitelj mu je rekel včeraj: — Bog ti
je dal obilo darov, glej, da jih ne bodeš rabil
napačno. — Vrhu tega je lep, velik, ima lepe
plavkaste koderce na čelu, uren je, da skoči
čez klop, naslanjaje se le na jedno roko. Dva¬
najst let ima, sin je nekega trgovca. Vedno

49

je oblečen modro, na obleki pa ima pozlačene
gombice. Živahen je, vesel, ljubezniv z vsa¬
komer in pri preizkušnjah rad pomaga vsakomur.
Nikdo mu še ni rekel nečastne ali žaleče besede.
Le Gorjan in Boškin ga merita z zbadljivimi
pogledi, in Ljubiču se iskri zavist iz očij. Toda
on se niti ne meni za to. Vsi se mu dobrikajo,
nasmihajo se mu in mu podajajo roke, kadar
hodi ljubko po šoli', da pobira zvezke. Tova¬
rišem daruje časnike s podobami, nariske in
vse, kar dobiva doma; Dalmatincu je naredil
majhen zemljevid Dalmacije. Nasmihaje se jih
obdaruje, ne da bi pogledal koga, ne da bi koga
bolj ljubil nego drugega. Nemogoče je, da bi mu
ne zavidali; vsak čuti, da je slabši poleg njega.
Oh, tudi jaz mu zavidam, kakor Ljubič! Ne-
kova grenkost, nekova jeza celo me obhaja,
kadar doma stežka izdelujem naloge in se spo¬
minjam, da je on že vse to storil, prav dobro
in brez truda. — Toda potem, ko ga vidim v
šoli tako lepega, nasmihajočega se in veselega,
ko čujem, kako čvrsto in zavedno odgovarja
vsakemu vprašanju učiteljevemu, ko vidim,
kako je uljuden, in kako ga ljubi vsakdo, te¬
daj mi izgine vsa grenkost, vsa jeza iz srca,
in sramujem se onih čustev. Potem si želim,
da bi bil vedno blizu njega, da bi mogel po
vseh šolah hoditi ž njim. Kadar ga vidim ali
slišim, srčen sem, rajši se trudim, vesel sem in
srečen. Učitelj mu je dal prepisati mesečno

50

pripovedko „Mali črnogorski stražnik", katero
bode bral jutri. To jutro jo je prepisal in je bil
ves ganjen o tem junaškem dejanji. Obraz se
mu je zardel, oči so se mu blestele, in usteča
so se tresla — kako je bil lep in plemenit! Kako
radosten bi mu bil rad rekel v obraz: Poljšak,
ti si vrednejši od mene 1 Ti si mož proti meni!
Čislam te in čudim se ti!

Mali črnogorski stražnik.

(Mesečna pripovedka.)

26. — Ponedeljek.

V

Za junaške borbe hrabrih Črnogorcev in
Hercegovincev s Turki leta 1876.—1877., ne¬
kega lepega jutra meseca majnika, stopala je
počasi majhna četa po samotni stezi proti so¬
vražnikovemu ležišču, pazno se ozirajoč na vse
strani, četico sta vodila častnik in podčastnik.
Vsakdo se je molče in nepremično oziral, pri¬
čakuje, da se zdajci izza grmovja ali med drev¬
jem zableste sovražne puške. Tako dospo h
kmetski hiši, katero obkrožajo visokorasle je¬
seni. Pred hišo stoji deček, kakih dvanajst
let in si iz mladike urezuje paličico. Iz hišnega
okna visi široka črnogorska zastava; v hiši ni
nikogar. Toliko da ugleda deček častnike,
vrže paličico iz rok in se odkrije. Lep deček
je velikih črnih očij, neustrašnega pogleda,

51

dolgih črnih las in opravljen po črnogorski. —
Kaj delaš? — vpraša ga častnik — zakaj nisi
pobegnil z rodbino svojo?

— Jaz nimam rodbine — odvrne deček —
sirota sem. Vsakomur delam nekoliko. Ostal
sem, da bi videl boj.

— Ali si videl, da bi bili šli sovražniki
tu mimo?

v

— Ne, že dva dni nikogar! — Častnik se
zamisli, skoči raz konja, gre v hišo in spleza
na streho. Ali prenizka je, nikamor se ne vidi
po okolici. — Na drevo bode treba splezati —
pravi častnik, vrnivši se. — Prav pred skednjem
se dviga visoka, tenka jesen in ziblje svoj vrh
v sinji višavi. Častnik se zopet zamisli, po¬
gleduje sedaj drevo, sedaj vojake, drugega za
drugim. Naposled vpraša dečka: — Ali dobro
vidiš v daljino?

— Jaz? — Vrabca razločujem miljo daleč.

— Ali bi prišel na vr-h tega drevesa?

— Za pol minute sem gori.

— Ali bi mogel povedati, kar bi videl
ondu: ali se vidijo na oni strani Turki, ali se
svetijo puške in handžarji, ali se vidi kaj dima?

— Zakaj bi ne mogel?

— In kaj zahtevaš zato?

— Kaj zahtevam? — pravi deček in ^se
nasmehne. — Kaj neki! Ali nisem tudi jaz Čr¬
nogorec ?

— Dobro torej. Pojdi!

4 *

52

— Samo opanke naj sezujem.

Sezuje se, vrže kapo v travo in objame
deblo jesenovo.

— A bodi oprezen! zakliče častnik in po¬
seže za njim, kakor da ga hoče zadržati. Neka
slutnja ga je obšla. Deček se obrne in ga vpra¬
šuje pogleda z lepimi svojimi očmi.

— Nič, nič — pravi častnik — le pojdi.
— Deček pleza kakor maček. — Vi glejte še
dalje! — ukaže častnik vojakom.

Hipoma je deček na vrhu med vejevjem,
objemajoč deblo z nogami, v solnci pa se bleste
svetlo črni lasje njegovi, častnik ga komaj
zapazi, toli majhen je tam gčri.

— Prav daleč poglej! — kliče mu častnik.
Deček izpusti deblo z desno roko in si pokrije
oči, da bi mu solnce ne sijalo vanje.

— Kaj vidiš? — vpraša častnik. Deček
nagne glavo in zakroživši roko pred usti v ne¬
kakšen legat, odvrne: — Dva moža na konjih.

— Kako daleč?

— Pol milje.

— Ali jahata dalje?

— Ustavila sta se.

— Kaj še vidiš? — vpraša častnik za
nekaj časa — na desni strani!

— Tam, blizu one cerkve se nekaj bčli
med drevjem, skoro da so puške!

— Ali vidiš ljudi?

53

— Bržkone so skriti. — Zdajci zažvižga
krogla visoko gdri v zraku in odleti daleč tja
za hišo.

— D61i, dečko! — zakriči častnik — vi¬
deli so te. Dovblj vem. Le hitro dčli!

— Ne bojim se! — pravi deček.

— Doli ... — ponovi častnik — no, kaj
si še videl?

— Na levi strani?

— Na levi!

Deček se obrne na levo stran, toda sedaj
zažvižga druga krogla, ostreje in močneje od
prve. Deček se strese.

— Za Boga — zakliče nizdolu — saj so jo
res pomerili n&me! Krogla mu je šla tik glave.

— D61i! — kriči častnik jezno.

— Takoj grem — odvrne deček — drevo
me varuje, ne bojte se! Na levi strani, hočete
vedeti ?

— D61i pojdi! — kriči častnik.

Na levi — kliče deček, obrnivši se z ži¬
votom na ono stran — tam, kjer stoji kapelica,
vidim . . .

Tretji preteči žvižg zazveni po zraku, in
hipoma je deček na tleh. Prime se debla — toda
samo za hip — potem pade z glavo naprej in
razprostrtih rok na tla.

— Za Boga! — zakliče častnik in skoči
k njemu.

54

Potoček krvi curlja dečku iz leve prsne
strani. Častnik priskoči z dvema vojakoma.
Odpne mu srajco. Krogla mu je predrla leva
pluča.

— Mrtev je! — vzdihne častnik.

— Ne, še živi! — odvrne podčastnik. —
Oh, ubogo dete, hrabri naš junaček! — vzdi¬
huje častnik. — Pogum, pogum! — A dočim
ga osrcuje in mu polaga rutico na rano, zaste-
kle dečku oči, in glavica se povesi: mrtev je!

— Častnik prebledi. Nekaj trenutkov ga gleda
nepremično, potem ga zravna na travi, vstane
in ga zopet gleda. Gledata ga tudi podčastnik
in vojak; drugi so obrnjeni proti sovražniku.

— Ubogo dete! — ponovi častnik — ubogi,
vrli dečko! — Stopi k hiši, vzame zastavo
in jo razgrne po malem mrtveci, pustivši mu
obraz razkrit. Podčastnik položi opanke, kapo,
nož in palico poleg njega. Vsi molče nekaj
časa, nato reče častnik: — Poslali bodemo
ambulancijo ponj; umrl je kakor vojak, naj ga
tudi pokopljejo vojaki. Nato se znova obrne
k njemu, dvigne roko v poljubek malemu ju¬
naku in ukaže: — Na konje! — In četa odide.

Nekaj kesneje se je izkazala malemu mrt¬
vecu poslednja vojaška čast. O solčnem za¬
tonu se je raznesla vest o dečkovi smrti že
med vsemi vojaki. — Steza, poleg katere se
je vil majhen potok, vodila je le nekoliko ko¬
rakov od hiše.

Ko prvi mimogredoči častniki ugledajo pod
jesenjo mrlička, pokritega z zastavo, pozdravljajo
ga s sabljami; jeden utrga kraj potoka dve
cvetki in ji vrže nanj. Tako store vsi vojaki.
Za nekoliko hipov je deček pokrit s cvetkami,
in dohajajoči častniki in vojaki ga pozdravljajo:

— Vrlo, mali Črnogorec! — Z Bogom, dečko!

— Živel junak! — Sladko spavaj! — Neki
častnik vrže častno svojo svetinjo nanj, drug
ga gre poljubit. Neprestano se vsipljejo cvetke
na bdse noge, okrvavljene prsi, črnkasto glavico.
On pa spi tukaj v travi, zavit v zastavo, bledega,
skoro nasmihajočega se obraza — ubogi deček,
kakor da čuje te pozdrave in se veseli, da je
dal življenje za domovino svojo!

Siromaki.

29. — Četrtek.

Življenje svoje žrtvovati za domovino, ka¬
kor je storil mali črnogorski deček, to je velika
krepost! Toda ti, sinko, ne zanemarjaj ni malih kre-
postij! — To jutro, ko si iz šole gredč stopal
pred mano, šel si mimo uboge žene, katera je
imela v naročaji siromašno bolehno dete in te
je prosila miloščine. Pogledal si jo, toda dal ji
nisi ničesar, akotudi si imel denarja v žepu.
Cuj me, sinko: nikdar ne glej brezčutno siro¬
maštva, katero izteza roko po milodaru, najmenj

pa matere, katera prosi za dete svoje. Pomisli
trpljenje uboge matere, ako je bilo morda to
dete gladno. Ali moreš razumeti žalost svoje
matere, ako bi ti morala reci nekega dne: —
Janko, danes ti nimam dati ničesa — niti kruha!
— Ako dam ubožcu krajcar, in mi reče: —
Ohrani Bog vam in družini ljubo zdravje! —
ne moreš umeti sladkosti, katero mi lij 6 te be¬
sede v srce — in hvaležnosti, katero čutim do
ubožca. Zdi se mi, da se ta želja mora izpol¬
niti! Zadovoljna se vračam domdv in si mis¬
lim: Oj, ta ubožec mi je dal mnogo več, nego
jaz njemu! — Stori torej, da bodem kdaj sli¬
šala to dobro željo, zasluženo željo; vzemi ča¬
sih krajcar iz hranilnice svoje in ga podaj starčku,
ki je brez opore, daj ga materi brez kruha, de¬
tetu brez matere! — Ubožci se veselč miloščine
iz dečkovih rok, ker jih ne ponižuje, ker so
dečki, kateri morajo tudi prositi vsake stvari,
njim podobnejši; le poglej, kako je okolo šole
vedno obilo ubožcev! — Miloščina iz rok odras¬
lih ljudij je delo milosrčnosti, ona pa iz dečkovih
rok je delo ljubezni. Umeješ li to? Tako je,
kakor da padeta iz roke krajcar in cvetka za-
jedno. — Pomisli, da ti ne pogrešaš ničesar,
ali dni vsega. Ti zahtevaš zase sreče, oni pa
le toliko, da si ohranijo življenje. Pomisli, kako
strašno je, da sredi teh palač, po cestah, kjer
se vozijo krasne kočije in se izprehajajo otroci
opravljeni v bager — hodi mnogo, mnogo žena

in otrok, kateri nimajo m jesti. Ni jesti, Bog
moj! — Dečki, kakor ti, dobri in nadarjeni,
nimajo ni jesti, kakor divje živali v pustinji!
— Ne, Janko, nikdar ved ne smeš iti mimo
matere, katera te prosi krajcarja, da bi ji ga
ne stisnil v roko! Tvoja mati.

sebi katerega svojih tovarišev, ali pa naj grem
jaz h komu, da se z vsemi nekoliko sprijaznim.
V nedeljo hodim na izprehod z Ljubičem, 6nim,
ki je vedno lepo opravljen, ki se vedno snaži
in zavida Poljšaku. Danes pa je bil Zavrtnik
pri nas, oni suhi dolgin, z nosom, kakor jastrebov
kljun in majhnimi zvijačnimi očmi, o katerih
mislim, da iztaknejo vse. Sin je nekega tr¬
govca s špecerijskim blagom, čuden dečko!
Vedno prešteva svoje novce po žepih, računja
na prste jako spretno, zvrši vsako množitev.
Vse jemlje, kar dobiva, ima pa tudi že knjižico

December.

Mali trgovec.

1. — Četrtek,
praznik povabim k

58

šolske hranilnice. Kako bi bilo tudi drugače,
saj nikdar ne potrosi novčiča; ako bi mu pa¬
del polkrajcar pod klop, iskal bi ga ves teden.
On trži, kakor sraka, pravi Poljšak. Kar najde:
obrabljena peresa, znamke, iglice, ostanke sveč,

— vse pobira. Že nad dve leti zbira znamke
in jih ima že na stotine iz vseh dežela v veliki
zbirki, katero namerja prodati knjigotržcu, ka¬
dar bode polna. Knjigotržec mu daje tudi zvezke
zastonj, ker mu vedno privaja mnogo dečkov
v prodajalnico. Tudi v šoli trži vedno; vsak
dan prodaja, menjuje, prireja loterije; za ne¬
koliko časa se premisli in zahteva nazaj stvar,
katero je zamenjal. Kupuje za dva, prodaja pa
za štiri; igraš peresi, toda nikdar ne izgublja. Pro¬
dajalcem tobaka prodaja stare časopise; v svo¬
jem zvezku, kamor zabeležuje, kar kupuje ali pro¬
daja, ima polno računov. V šoli se ne uči ni¬
česar, razven računstva. Meni prija, ker me
kratkočasi. — Igrali smo se, kako tržijo z utež¬
mi in tehtnicami; vsaki stvari je vedel pravo
ceno, poznal je vse uteži. Zavitke dela spretno,
kakor vsak trgovec. Rekel je, da ustanovi
trgovino, kadar dokonča šole — novo trgo¬
vino, katero je izumil sam. Bil je jako vesel,
ker sem mu dal inozemskih znamk; o vsaki mi
je povedal, po kakšni ceni se prodaja za zbirko.

— Oče moj je čitajoč časopise, poslušal vse to,
in tudi njega je zabavalo. Zavrtnik ima vedno
vse žepe natlačene s tržnim svojim blagom; po-

59

kriva ga z dolgim črnim plaščem. Vedno je
zamišljen in delaven. — Najbolj pri srci mu je
zbirka znamk; to je zaklad njegov, o katerem
govori vedno, kakor da bode obogatel. Tovariši
pravijo, da je skopuh in odrtnik, tega ne vem.
Rad ga imam vsekakor, zakaj uči me spozna¬
vati mnogo stvarij. Markič, sin onega kupče-
valca z drvi, pravi, da bi Zavrtnik ne dal svoje
zbirke znamk, ako bi ž njo mogel rešiti življenje
rodni materi. Oče moj ne veruje tega. — Ne
sodi ga — dejal mi je — to ga že veseli;
vender vem, da ima tudi dobro srce.

Nečimernost.

7. — Petek.

Včeraj sem šel z Ljubičem in njega oče- '
tom na izprehod po drevoredu Podturn. V
„Zvezdi“ ugledava Zemljiča,-onega, ki suva
vsakogar, ki ga moti. Stal je pred oknom knji-
gotržnice kakor ukopan. Oči je imel uprte v
zemljevid. Kdo ve, koliko časa je že stal ondu,
zakaj vedno se uči, celo na ulici; toliko da nama
je odzdravil, ta neotesanec. Ljubič je bil dobro
opravljen, skoro predobro; imel je tenkousnjate,
rdeče - šivane čevlje, obleko odičeno z veze¬
ninami in svilnatimi čopki, klobuk pa od bele
bibrovine in žepno uro! Kako se je ponašal!

Ko sva že precej prehitela očeta njegovega,

00

ustavila sva se pri karaeniti klopici poleg ubožno
opravljenega dečka. S sklonjeno glavico je sedel
tu, kakor da je truden ali zamišljen. Neki mož,
bržkone oče njegov, izprehajal se je pod drevesi
in čital časopise. Ljubič sede na sredo, jaz pa
na drugo stran. Zdajci se spomni, da je lepo
oblečen', in vzbudi' se mu želja, da bi se mu
sosed njegov čudil in mu zavidal.

Dvigne torej nogo in me vpraša: — Ali
si že videl nove moje častniške škornje? —
To je rekel zato, da bi onega dečka opozoril
nanje. Ali oni se ne zmeni za to. Ljubič iztegne
nogo in jame kazati svilnate čopke pri obleki.
Skrivaj pogleduje na ono stran, začne pripo¬
vedovati, da mu ti čopki ne ugajajo, da jih
bode že zamenjal z zlatimi. — Toda oni deček
ne gane ni glavice ni očij. Ljubič vzame klo¬
buk in ga suče na kazalci. — Deček pa —
kakor bi nalašč delal tako — ne gane se.

Ljubič, katerega to že jezi, potegne iz
žepa uro in mi kaže nje kolesca. — Deček se
ne ozre. — Je li od srebra in pozlačena? —
vprašam ga jaz. — Ne — zavrne me — zlata
je! — Cisto zlata ne bode — rečem mu — iz-
vestno je tudi srebro vmes? — Ne, čisto zlato
je — odvrne mi kratko, in da bi prisilil dečka,
naj jo pogleda, dvigne mu jo pred oči in reče:

— Povej ti, jeli, da je čisto zlata? — Ne da
bi dvignil glavico, odgovori mu deček kratko:

— Ne vem. — Oh, oh 1 — zakliče Ljubič —

61

kako je ošaben! — Baš ko to izusti, dojde naju
njegov oče in cuje te besede. Pogleda dečka,
nato pa osorno pravi sinku svojemu: — Molči!

— in nagnivši se k njemu, šepne mu: —
Slep je 1

Ljubič skoči prestrašen kvišku in pogleda
dečku v obraz. Imel je steklene zenice, brez
izraza, brez pogleda.

Ves pobit povesi Ljubič oči in zašepeče:

— Zal mi je . . . tega nisem vedel.

Ali slepec, kateri je umel vse, reče s prijaz¬
nim, toda žalostnim nasmehom: — O, saj nič ne de!

Ljubič je sicer nečimeren, vender ima
dobro srce. Na izprehodu se potem ves čas ni
smijal.

Prvi sneg.

8. — Sobota.

Z Bogom, krasna izprehajališča! Evo ga,
dobrega prijatelja dečkom! Prvi sneg je tu!
Od sinoči že pada v gostih kosmičih, podobnih
jazminovemu cvetju. Ali je bilo veselje danes
zjutraj v šoli, ko smo videli, kako je padal na
stekla in se kopičil na obojih pri oknu! Tudi
učitelj ga je gledal in si mčl roke. Vsi smo
bili srečni, spominjaje se kepanja in ledu, ka¬
teri še pride, in skrivnostno šepetajočega pra¬
sketanja na domačem ognjišči. — Le Zemljič
se ne meni zanj. S pestmi' ob senceh je ves

02

zatopljen v nalogo svojo. — Kakšno je šele ve¬
selje, ko pridemo pod milo nebo! Vse se gnete
na cesto, kriči, maha z rokami, grabi sneg in
brodi po njem, kakor race po vodi. Roditelji,
čakajoči zunaj, imajo bele dežnike, in mestni
redar ima belo kapo; šolske torbe so hipoma vse
pobeljene. Od samega veselja so vsi iz sebe,
naposled celo Strmšek, kovačev sinček, oni
bledi, ki se nikdar ne smeje, in Klodič, oni, ki
je dete potegnil izpred voza in sedaj ob berlah
hodi. Dalmatinec si naredi kepo in jo začnč
jesti, kakor ribo. Krmel, zelenjadarčin sinek,
nabaše si ga v torbo, in „zidarčku“ se smejemo,
da bi kar popokali, ko ga moj oče povabi, naj
pride jutri k nam. Polna usta ima snega, ka¬
terega se ne upa niti izbrsniti niti pogoltniti.
Evo ga, tako stoji kakor zadušen, in kako po¬
gleduje drugega za drugim z debelimi očmi!
— Tudi učiteljice prihajajo smehljaje se in br-
zih korakov iz šole; tudi moja prejšnja uči¬
teljica hiti po snegu domov; obraz si pokriva z
zelenim svojim ovojem in kašlja. V tem pri¬
haja množica deklic iz bližnje šole in stopa kričč
po belem pregrinjalu. Učitelji, sluge in mestni
redar kriče: — Domov, domov! — požiraj e snežne
kosmiče in snažeč si brke in brado. Tudi oni se sme¬
jejo veselim učencem, praznujočim prihod zime.

— Vi se veselite zime, Janko! — Ali pa
pomislite tudi, koliko je dečkov, kateri nimajo

ni obleke, ni obuvala, ni ognja? Na tisoče jih
je, kateri po dolgem, težavnem poti hodijo doli
v vasi, noseč polena na rokah, krvavečih od
mraza, da ž njimi ]za silo razgrejejo šolo. Na
stotine je takih šol, katere tiče do malega za¬
kopane v snegu, ki so mrzle in temne, kakor
podzemeljske luknje, da se dečki skoro duše v
dimu, da od mraza škrtajo z zobmi in plašno
gledajo bele kosmiče, ki se neprestano vsipljejo
na zemljo in legajo na njih oddaljene slamnate
koče, katerim prete plazovi. — Vi se veselite
zime, dečki! Ali spominjajte se tudi onih tiso¬
čerih stvarij, katerim prinaša zima siromaštvo
in smrt! Tvoj oče.

Zidarček.

9. — Nedelja.

Danes je prišel k nam zidarček, opravljen
v delavsko obleko svojega očeta, katera je bila
še bela od apna in mavca. Moj oče je še bolj
želel, da bi prišel, nego jaz. — Kako smo se
kratkočasili! Toliko da stopi v sobo, že sname
razdrapani svoj klobuček, ki je ves moker od
snega, in ga vtakne v žep. Potem se bliža
malomarno, kakor hodi utrujen rokodelec, in
obrača svoj rdeči obrazek, okrogli kakor ja¬
bolko semtertja. Stopivši v jedilno sobo, za¬
pazi na steni podobo Pavlihe, smešnega burkeža,

( 5-4

in naredi „zajčka“. Nemogoče je, da bi se mu
človek ne smijal, ko vidi, kako naredi „zajčka“.
— Nato sva se igrala s stavbinskimi klinčki;
on zna posebno spretno postavljati stolpe in
moste, kateri se dvigajo, kakor pravo čudo.
Dela pa resno in potrpežljivo, kakor mož. Ko
sva se igrala, pravil mi je o svoji rodbini, da
bivajo v podstrešni sobici, da hodi oče v ve¬
černo šolo, ker bi se rad naučil branja, da je
mati njegova doma iz Novega Mesta. Da ga
imata roditelja rada, vidi se na opravi njegovi.
Akoravno je ubožna, vender je skrbno zakr¬
pana in topla; ovratnico mu mati vedno čedno
zavezuje. Oče njegov je velik mož, da mu je
stežka moči po konci v sobo; rad ga ima in
ga imenuje le svojega „ zajčka". Sinko je maj¬
hen. — Ob štirih popoludne sva na naslanjači
sedeča jedla kruh in suhe smokve za južino.
Mstavši hočem osnažiti naslanjač, katerega je
pobelil „zidarček" s svojo apneno suknjo, toda
oče mi zabrani in ga potem sam osnaži skrivaj.
Ko se pozneje zopet igrava, odtrga se mu gomb
na suknjiči; mati moja mu ga prišije, on pa se
zardi in jo pogleduje začudeno, zbegano, toliko
da diha. — Pokažem mu tudi knjigo s podo¬
bami in vsakovrstnimi spački, on pa nevede
oponaša te skremžene obraze, da se mu mora
celo oče smijati. — Tako je vesel, da se pri
odhodu celo pozabi pokriti. Dospevši na stop¬
nice, naredi mi znova „zajčka“, kakor da mi

hoče tako pokazati hvaležnost svojo. Zove se
Mirko Korčič in šteje osem let in osem mesecev.

Ali veš, sinko, zakaj nisem hotel, da bi
bil ti osnažil naslanjač? Da si ga osnažil, ko
je bil zidarček pri nas, bilo bi to nekako oči¬
tanje, da ga je pobelil. In to ni spodobno;
prvič, ker tega ni storil nalašč, drugič pa, ker
ga je zamazal z obleko svojega očeta, kateri
jo je poapnil pri delu. Toda to, kar se dobi
pri delu, ni nesnaga; prah je, apno, pokost,
ali kar hočeš, samo nesnaga ne! Delo ne one¬
snažuje ! O delavci, kateri se vrača z dela, ne
reci nikdar, da je umazan. —■ Reci: obleka
njegova ima znamenja ali sledove dela njego¬
vega. Zapomni si to! In ljubi mi zidarčka,
ker je prvič tvoj součenec, drugič pa sin ro-
kodelčev. Tvoj oče.

Kepa sneg&.

14. — Petek.

Vedno, vedno še sneži. Danes po šoli pa
se je pripetilo s snegom nekaj jako neprijetnega.
Jedva dospevši na ulico, jela je tolpa dečkov
metati snežne kepe. Zna se, da so od vode¬
nega snega jako trde in težke. Po tlaku on¬
kraj ceste je hodilo mnogo ljudij. Neki
gospod zakliče: — Vrzite jih na tla,! — a prav
tedaj se začuje bolesten krik. Ugledamo starčka,

izgubil je klobuk in si sedaj opotekaje pokriva
obraz z rokami. — Poleg njega stoječi deček
vzklikne: — Pomagajte, pomagajte! — Od vseh
stranij prihite ljudje. — Dečki se razprše na vse
strani. Jaz sem stal pred knjigo tržnico, kjer je
bil moj oče; semkaj so prihiteli mnogi dečki,
pridružili se onim, ki so bili že prej tu, in se
delali, kakor da gledajo izložbo. — Bil je Gru¬
den z običnim kosom kruha, Markič, „zidarček“
in Zavrtnik, oni, ki trži z znamkami. V tem
se je zbrala množica ljudstva okolo starčka,
redarji in ljudstvo je hitelo semtertja, preteč
in kričeč: — Kdo je? — Kdo ga je udaril? —
Ali si bil ti? — Reci, kdo je? — Pregledovali
so dečkom roke, ali so mokre od snega. Za¬
vrtnik je stal poleg mene; videl sem, kakb se
je tresel po vsem životu in bil bled kakor
mrtvec. — Kdo je bil? — Povejte! — klicalo
je- ljudstvo še vedno. Slišal sem, kako je Gru¬
den šepnil Zavrtniku: — Kar pojdi, ohrabri se,
ne bilo bi blagodušno, da bi pustil prijeti drugega.
— Saj nisem vrgel nalašč — izgovarja se Za¬
vrtnik, drhteč kakor trepetlika. — Bodisi, steni
svojo dolžnost — prigovarja mu Gruden. —
Bojim se! — pravi oni, ali ta mu reče: —
Ohrabri se, jaz te spremim. — Redarji in ljud¬
stvo kriči vedno glasneje: — Kdo je? — Kdo
je bil? *— Steklo pri nadčnikih so mu zbili v
ok6! Oslepili so ga! Lopovi! — Menil sem,
da se bode Zavrtnik khr pogreznil v tla. —

67

Pojdiva! — pravi Gruden odločno — zagovarjal
te bodem! — Prijemši ga za roko, rine ga pred
seboj in ga podpira kakor bolnika. Ljudje so
takoj umeli ta prizor in hiteli proti njemu s
povzdignjenimi pestmi. A Gruden se postavi
med nje in dečka ter zakliče: — Kaj! deset
odraslih ljudij proti majhnemu dečku? — Mno¬
žica odstopi, in redar odvede dečka v proda-
jalnico, kamor so bili že privedli tudi ranjenca.
Ugledavši ga, spoznam precej starega uradnika,
kateri z vnukom svojim biva v četrtem nad¬
stropji naše hiše. Sedel je na stolu, čez oči je
imel robec. — Nisem nalašč! — ječa Zavrtnik,
na pol mrtev od strahu — nisem nalašč! — Dva ali
trije ga pahnejo v prodajalnico, kričeč: — Glavo
na tik! Prosi oproščenja! — in bacnejo ga na
tla. Ali hipoma ga dvigneta dve krepki roki,
in zasliši se odločen glas: — Ne, gospoda moja!
Ker je bil toli srčen, da se je izdal sam, nima
nihče pravice, da bi ga poniževal. — Bil je naš
ravnatelj, kateri je videl vse. — Vse umolkne.
— Prosi oproščenja! — deje ravnatelj. Zavrt¬
nik objame jokaje starčku koleni, ta pa s tre¬
sočo roko svojo išče njegove glave in mu gladi
lase, rekoč: — Pojdi, deček, le pojdi domov! —
Oče moj me potegne iz množice in me vpraša
domov grede: — Janko, ako bi se bilo tebi
primerilo to, ali bi storil svojo dolžnost, in bi
javno priznal krivico svojo? — Odvrnil sem: —
Priznal! — Oče veli : — Obetaj mi na častno

5 *

68

besedo, kakor deček, ki ima srce, da storiš tako!
— Na častno besedo svojo, oče moj!

V ranjenčevem stanovanji.

16. — Nedelja.

Vnuček starega uradnika, katerega je Za-
vrtnikova kepa zadela v oko, hodi v šolo k
učiteljici, ki ima rožasto perjanico. Videla sva
ga z očetom v stanovanji njegovega deda, ka¬
teri ga ima za sina. Ko sem bil dovršil me¬
sečno pripovedko „Mali dubrovniški pisar", ka¬
tero mi je dal učitelj prepisati, dejal mi je oče:
— Pojdi, idiva v četrto nadstropje pogledat,
kako je z očesom starega gospoda. Stopila sva
v polumračno sobo; starček je sedčl na postelji,
podložen z mnogimi blazinami; pri vzglavji je
sedela njegova gospa, tam v kotu sobe pa se je
igral vnuček njegov. Starček je imel še vedno
robec preko očij. Jako se je razveselil očeta,
velel nama sesti in jel pripovedovati, da mu je
že bolje, da oko ni izgubljeno. Nadeje se celo,
da okreva za nekaj dnij. — Bilo je le po ne¬
sreči — pravi nama — le žhl mi je, da je mo¬
ral deček prebiti toliko strahu. — Rekel je tudi,
da pričakuje vsak čas zdravnika. V tem tre¬
nutku zapoje zvonček . . . Zdravnik je — meni
gospa. — Duri se odpro . . . kdo pride? Za-
vrtnik v dolgem svojem plašči obstoji s pove-

69

Seno glavo na pragu; dalje si ne upa. — Kdo
je? — vpraša bolnik. — Deček, čegar kepa vas
je zadela — odvrne moj oče. Starček pa začne:

— Oj, ubogi deček moj — stopi, stopi bliže!
Ali si prišel k ranjencu? Bodi miren, vse je
dobro, bolje; skoro okrevam! Stopi bliže! —-
Zavrtnik, tako zmeden, da naju niti ne opazi,
približa se postelji. Vidi se mu, da le stežka
zadržuje jok. Starček ga gladi, ali deček ne
more govoriti. — Zahvaljam te — pravi star¬
ček - — toda sedaj pojdi domov in povej rodi¬
teljema, naj ne skrbita. — Zavrtnik se ne gane,
kakor bi rad povedal še nekaj . . . Kaj bi še
rad? — Jaz . . . nič! — Z Bogom torej, da se
vidiva zopet, ljubi deček, le pojdi mirnega srca!

— Gre do durij, tu pa se ustavi in se ozrč po
vnučku, kateri je šel za njim in ga pogledoval
zvedavo in ljubeznivo. Hipoma segne Zavrtnik
pod plašč, potisne vnučku nekaj v roke in odide
po bliskovo. Vnuček nese darilo dedu; imelo
je napis: — Tebi v dar! — Pogledamo v za¬
voj in vzkliknemo začudeni; bila je izvrstna
njegova zbirka znamk, ona zbirka, o kateri je
vedno govoril, katera ga je stala toliko toliko
truda, katera je bila zaklad njegov! — Ubogi
deček, bila je polovica srčne njegove krvi, ka¬
tero je žrtvoval, da bi se mu oprostilo!

70

Mali dubrovniški pisar.

(Mesečna pripovedka.)

26. — Sreda.

Hodil je v četrti razred ljudskih šol. Bil
je ljubezniv deček 12 let, črnih kis in belega
obrazka; najstarejši sinek železniškega uradnika,
kateri je z obilo rodbino živel precčj oskromno
ob majhni plači. Oče ga je ljubil ter mu bil jako
mil in dober; strog je bil samo glede na šolo
in učenje, ker je hotel, da dobi sinek čim prej
službo in mu pomaga podpirati rodbino. Zato
je trebalo preučiti mnogo tvarine v kratkem
času. Akoravno je bil sinek marljiv, opominjal
ga je oče vedno, naj se uči. Bil je namreč že
prileten, ali premnogo dela ga je postaralo še
bolj. Da bi lože in bolje vzgajal in živil deco
svojo, ukvarjal se je poleg uradnega dela svo¬
jega časih s prepisavanjem, in prebil dokaj no-
čij pri pisni mizi. Nedavno mu je naročila knji¬
garna, katera vsak teden razpošilja časopise in
knjige, naj piše na zavitke in ovoje imena in
naslove naročnikov. Za vsakih petsto naslovov,
pisanih z velikimi pravilnimi črkami, dobival je
dva goldinarja. Toda to delo ga je jako utru¬
jalo, in čestokrat je tožil pri obedu: — Oči mi
pešajo, ponočno delo me bode uničilo. — Sinek
mu reče nekega dne: — Oče, daj, da jaz na¬
mesto tebe spisujem naslove, saj pišem do ma¬
lega takč, kakor ti. — Oče pa mu odvrne: —

71

Ne, sinko, ti se moraš učiti, šola je mnogo važ¬
nejša od mojih naslovov; ako bi ti prikratil
le uro učenja, ne imel bi miru. Zahvaljam
te za dobro voljo, ali to ne more biti, ne go-
vdri o tem!

Sin je le predobro vedel, da bi bilo brez¬
uspešno, ko bi silil vanj. Kaj stori? Vedel Je,
da odlaga oče točno ob 12. uri svoje delo. če¬
stokrat je cul, kako se je ob dvanajstih pre-
meknil stol, in kako je oce odhajal počasno,
utrujen. Neko noč čaka, da leže oče. Hitro se
obleče, gre po prstih v delavnico, prižge luč in
sede k pisni mizi, na kateri leži kopa belih za¬
vitkov in zapisnik naslovov. Brž začne pisati,
posnemajoč pisavo očetovo. Delo mu je všeč,
boji se samo, da bi ga oče ne zasačil. Zavitki
se kopičijo, časih odloži' pero, mane si roke in
začne znova pisati, časih nagne uho k durim
in prisluškuje, nasmihaje se. Stopetindvajset 1
Pol goldinarja! — Zdaj položi pero na prejšnje
mesto, ugasi luč in se tiho vrne v posteljo. —
Drugo opoludne je oče jako dobro volje pri
obedu. Zapazil ni ničesar. Pisal je namreč
vedno le tako, da je meril delo po urah, ali
mislil je na druge stvari; spisane naslove je pre¬
števal šele drugi dan. Sedeč takč dobre volje
pri obedu, položi roko na sinkovo rame in veli:
— Ej, Stanko, oče tvoj je še krepak za delo,
veš! — V pičlih dveh urah sem spisal sinoči
dobro tretjino naslovov, več nego po navadi.

72

Roka mi je še urna, in oči mi še rabijo dobro.

— Stanko pa si misli veselo: — Dragi oče, raz-
ven zaslužka mu pripravljam še veselje, da se
čuti pomlajenega! Dobro, le srčno naprej!

— Ohrabren po dobrem uspehu, hiti drugo
noč, toliko da je ura odbila dvanajst, znova
na delo. In tako noč za nočjo. Oče ne
zapazi ničesar. Le nekoč pravi pri večerji: —
Čudno, da pri nas nekaj časa seru pogori to¬
liko petroleja! — Stanko se prestraši — toda
oče ne govori dalje. Stanko nadaljuje delo
tudi nocoj. — Ali dočim se deček s ponočnim
delom svojim krati spanje, ne počiva dovolj in
zato vstaja ves truden. Ko oni večer izdeluje
šolske svoje naloge, lezejo mu oči skupaj, da
se le po sili ubrani spanca. Nekega večera pa

— prvikrat v svojem življenji — zadremlje pri
zvezku. — Vzdrami se! — pravi oče in ploskne
z rokami: — Na delo! — Deček se dvigne pre¬
strašen in nadaljuje nalogo. Toda v prihodnjih
dneh in večerih se dogaja takisto in še huje; češče
zaspava pri knjigi, vstaja pozneje nego obično,
uči se stežka, in naposled mu učenje celo pre¬
seda. — Oče ga začnč opazovati, sprva le za¬
mišljen, ali pozneje ga krega ostro. Nikdar mu
ni bilo očitati ničesar. — Stanko — pravi mu
nekega dne — ti ne izpolnuješ dolžnostij svojih,
nič več nisi takšen, kakor si bil. To mi ni po
volji. Pazi, spominjaj se, da rodbina naša zaupa
samo tebi; zadovoljen nisem s teboj! — Taka

73

očitanja, prvikrat resna, ustrašijo ga. — Reče
si: — Res, tako ne sme biti dalje; varati ne
smem odslej, skrajni čas je že. — .Ali zvečer
istega dne reče oče pri večerji vfes vesel: —
Veste li, da sem ta mesec spisuje naslove za¬
služil 15 goldinarjev več, nego prejšnjega me¬
seca ? — Rekši potegne iz žepa škatljico slaščic,
katero je kupil, da bi se z deco svojo veselil
izrednega zaslužka; vsi ploskajo z rokami.
Stanko pa reče sam pri sebi: — Ne, oče, mo¬
ram te varati še dalje, a truditi se hočem, da
se bodem podnevi naučil vsega, in ponoči delal
zate in za svojce. — Oče pa nadaljuje: —
Petnajst goldinarjev več! Zadovoljen sem! . . .
Ta-le pa — in pokazal je Stanka — ta je, ki
me skrbi. — Stanko molče zatrč solze, katere
mu silijo v oko, zakaj v srci čuti vender neko
tajno veselje.

In vedno se trudi in nadaljuje ponočno
delo. Neprestani trud pa ga slabi čimdalje bolj.
Stvar traja že dva meseca. Oče ga kara ne¬
prestano, meri ga celo z nejevoljnimi pogledi.
Nekega dne gre k učitelju pozvedovat o nje¬
govih uspehih. Učitelj mu reče: — Izhaja že,
izhaja, ker je nadarjen; toda prejšnja ona dobra
volja ga je minila. Sedaj čestokrat dremlje,
zeva in je razmišljen. Naloge so kratke in sla¬
bo spisane, kakor v naglici. Ej, lahko bi se
učil mnogo bolje. — Isti večer ga pokliče oče
k sebi in mu govori toli resne besede, kakeršnih

74

še ni slišal nikdar. — Stanko, ali ne vidiš, kako
delam jaz, kakci si kratim življenje zaradi rod¬
bine — a ti — ti me ne podpiraš! Ti nimaš
srca ni zame, ni za mater, ni za bratce svoje!
— Oh, oče, ne govori tako, oče moj! — zakliče
sinek solzan in že zine, da bi mu povedal vse,
toda oče ga prehiti, rekoč: — Saj veš, da živimo
le stežka, da nam je treba krepke volje in
mnogo žrtev. Glej, delo si moram podvojiti.
Ta mesec sem se nadejal, da dobim kakih pet¬
deset goldinarjev priboljška, ali prav davi sem
zvedel, da ne dobim ničesar! — Pri teh besedah
zaduši Stanko besede, katere so mu bile že na
ustnicah in pravi sam pri sebi: — Ne, oče, ni¬
česar ti ne povem, tajnost moram ohraniti, ako
ti hočem pomagati še dalje. Da te žalostim,
zato te bodem odškodoval drugod; v šoli se
bodem učil še vedno dovblj, da bodem uspeval.
Najbolj pri srci mi je, da tebi, oče, pomagam
delati, da te trud ne umori.

Delal je dalje — in znova sta minila dva
meseca. Stanko dela ponoči, podnevi utrujen
napenja svoje moči, vedno pa čuje gorjupa oči¬
tanja očetova. Najhuje pa je to, da je oče
proti sinu čimdalje strožji, malokdaj govori ž
njim, kakor da je najzlobnejše dete, od katerega
se ni nadejati ničesar dobrega. Vse to vidi
Stanko, in srce ga boli. Cesto, kadar mu obrne
oče hrbet, pošlje rnu skrivaj poljubek, žalosten,
a vedno ljubeč očeta svojega. Zmucen od bo-

75

lesti in napornega dela, začni} hirati in bledeti;
čimdalje bolj zanemarja učenje svoje. Spoznal
je, da se mora nekega dne končati vse to, in
vsak večer si pravi: — To noč ne vstanem.
Ali ko odbije dvanajst, ko bi bil moral krepko
vztrajati pri svoji volji, čuti pekočo vest, zdi
se mu, da zanemarja dolžnost, da očetu in ma¬
teri ukrade pol goldinarja. Zopet vstane in
plašno misli, da ga neko noč zaloti oče, ali da
preštevajoč naslove, spozna prevaro — in vse
bode končano brez njegove volje, katere izpol¬
niti ni bil krepak dovolj. In tako nadaljuje.

Nekega dne pri večerji pa izreče oče be¬
sedo, katera mu je odločilna. Mati ga je opa¬
zovala in videč, da je danes slabši, nego kdaj,
reče mu: — Stanko, ali si bolan? — In obrne
se k očetu: — Stanko je bolan. Glej, kako je
bled! — Stanko moj, kaj ti je ? — Oče pa ga
pogleda od strani' in pravi: — Slaba vest je
samo. Saj ni bil tak, dokler je bil dober, po¬
slušen deček. — Toda bolan je — vzklikne
mati. — Meni ni nič do tega — ne maram ga!

Ta beseda se zasadi' kakor ostra ost v srce
ubogemu dečku. Oče njegov ga ne mara več,
oče njegov, kateri se je poprej stresel, ako je
le zakašljal, ta oče ga sedaj ne ljubi! Nekdaj
toli ljubljeni sinek je sedaj mrtev v srci očeta
svojega ... — Oh, ne, oče moj! — pravi
si v izmučenem srcu svojem — sedaj se mora
končati vse! Brez tvoje naklonjenosti, brez

76

tvoje ljubezni ne morem živeti; vse ti povem,
ne bodem te varal, učil se bodem, kakor prej.
Zgčdi se karkoli, da me bodeš le ti zopet lju¬
bil, oče moj ! Tako bodi!

Ali vender tudi to noč vstane ob isti uri,
a le iz navade. Jedenkrat še hoče v nočni ti¬
hoti videti sobico, kjer je prebil toliko nočij,
zadovoljno in mirno. Stopivši k pisni mizi in
prižgavši luč, ugleda na prvi pogled dne bele
zavitke, na katere sedaj nikdar več ne bode
pisal imen in mest, katera je sedaj že davno
znal na pamet. Globoka žalost ga obide. Burno
segne po peresi in hoče nadaljevati navadno
delo — toda iztegnivši roko, sune ob knjigo, in
knjiga pade glasno ropotaje na tik. Stanko pre¬
bledi. Ko bi se sedaj vzbudil oče njegov! Se¬
veda bi ga ne zalotil pri hudem dejanji, in sam
se je tudi že odločil, da mu pove vse; ali . . .
misel, da bi sedaj začul korake njegove — v
tej uri, tej tihoti . . . mati bi se vzbudila in
prestrašila ... in misel, katera mu je sedaj
prvikrat šinila v glavo: da bi bil oče potem
osramočen . . . Premišljuje tako, prestrašen je
še bolj. Nastavi uho in prisluškuje, sapo nase
držeč ... Vse tiho! Pristopi h ključanici . . .
ničesar ni čuti! Vse spi. Oče ni čul ničesar.
Umiri se, znova sede, in naslovi se kopičijo.
Doli na samotni ulici čuje jednakomerne korake
redarjev, drdrajoče kočije; nekaj pozneje ropot
težkih voz, ki se premikajo počasno. Potem je

zopet vse tiho, kakor v grobu., razven da v
dalji lajajo psi. On pa piše in piše. V tem
že stoji oče za njim; ko je cul ropot padše
knjige, vstal je in čakal ugodnega trenutka;
ko so ropotali vozovi, čuti ni bilo njegovih sto¬
pinj in lahno zaškripavših vrat. Tu stoji, ne¬
premično gleda, kako teče sinku pero po po-
pirji — in zdajci umeje vse. Neizmeren kes
ga obide, brezkrajna nežnost mu osvaja dušo,
in kakor pribit stoji, sapo nase držeč za otro¬
kom svojim. Hipno pa Stanko glasno vzkrik-
ne: dve krčevito drhteči roki mu objameta

glavico. — Oprdsti mi, oče, oprosti! — Opr6-
sti mi ti, dete moje, oprbsti mi ti — dč
oče jokaje, nasloni dečkovo glavico na prsi in
ga strastno poljublja: — Vse vem, vse umejem,
sinek moj! Pojdi, pojdi z mano! — Skoro da
ga nese k materini postelji in ga ji položi v na¬
ročaj, rekoč: — Poljubi mi angeljskega simi svo¬
jega, kateri že tri mesece ne spi, da dela zame,
m kateremu jaz žalim srce, njemu, ki nam služi
kruh. — Mati ga objame in nemo pritiska na
srce; besede ji zastajajo v grlu. Nato dč mehko:
'— Pojdi spat, dete moje! Pojdi počivat! Nesi
ga v posteljo! — Oče ga vzame v naročaj in
ga položi v svoji sobici na posteljo; globoko
sopeč in poljub uje ga, popravlja mu blazine in
°dejo. : — Hvala ti, hvala! —- govori sinko —
Pojdi tudi ti spat, oče! Tako sem srečen! Pojdi
s Pat, oče! — Ali oče ga hoče videti spečega,

78

sede poleg postelje in ga prime za roko: — Spa-
vaj, spavaj sinko! — Stanko ves onemogel skoro
zaspi, in spi dolgo dolgo, uživaje po dolgih me¬
secih prvikrat blagodejno mirno spanje, odičeno
z jasnimi sanjami. Ko se vzbudi, ko solnce že
dolgo sije, vidi sivoglavega očeta slonečega kraj
postelje. Tako je prebil vso noč in še sedaj
spal na srci njegovem.

Volja.

28. — Petek.

V našem razredu bi utegnil Zemljič sto¬
riti kkj takega, kar je storil mali Dubrovničan.
To jutro smo doživeli v šoli dva dogodka. Za-
vrtnik je bil od samega veselja ves iz sebe,
ker so mu vrnili njegovo zbirko znamk, pomno¬
ženo z dvema novima, katerih je iskal že tri
mesece. — Zemljič pa je dobil drugo odliko.

— Zemljič — prvi za Poljšakom! — Kdo bi
si bil mislil kaj takega v začetku leta, ko ga
je oče privedel v šolo, zavitega v temnozelen
jopič ter v pričo nas vseh dejal učitelju: —
Prosim, potrpite ž njim, jako trde glave je! —
Vsi so ga imeli za topoglavca. Toda Zemljič
je dejal: — Uspevati moram, ali pa poginiti!

— In začel se je učiti na vso moč, ves dan,
ponoči, doma, v šoli, na izprehodih, s stisnjenimi

79

zobmi' in pestmi, potrpežljiv kakor vol, svojeglav
kakor osel. Cesto ponavljaje, ne meneč se za
rogajoče tovariše — tako je prekosil vse, ta
butička! Računstva ni razumel kar nič; naloge
so bile polne napak, niti stavka mu ni bilo
moči ohraniti v spominu — ali sedaj zvrši
vsako nalogo, piše pravilno, ustno nalogo pa
izpbje, kakor bi bila pesem. Železno njegovo
voljo umeje šele dni, kdor ga vidi; majhen je
in debel s čokato glavo brez vratu; roke so
kratke, debele, glas mu je debel. Prebira celd
kosce časopisov, gledališke liste, in vselej ko
si prihrani deset krajcarjev, kupi si knjižico.
Takd si je napravil že majhno knjižnico. Ne¬
koč, ko je bil baš dobre volje, rekel je, da mi
jo pokaže. Z nikomer ne govori, z nikomer se
ne igra, vedno zre v klop. Glavo podpira s
pestjo in sloni na komolcih, kakor na skali in
posluša učitelja. — Koliko se,je moral truditi
ubogi Zemljič! — Učitelj, kateri je bil danes
nepotrpljiv in nekako slabe volje, dejal je, pre-
čitavši njegovo odliko: — Vrlo, Zemljič, kdor
vztraja, dobi' plačilo! — Toda videlo se ni, da bi
bil Zemljič ponosen n&njo, niti nasmehnil se ni.
Dospevši v klop, oprl je glavo zopet na pesti
in sedel nepremično in še pazljiveje nego prej.
A najlepše je bilo pri izhodu, kjer ga je čakal
oče — ranocelnik — nizek, čokast mož, širo¬
kega obraza in trdega glasu, kakor on. N&-
dejal se ni, da bi sinek dobil odliko, zatd mu

80

ni hotel verjeti, dokler mu ni učitelj sam po¬
trdil. Nat6 se je glasno zasmijal, lopnil sinka
po rami in dejal: — No, vrlo, vrlo, debelo-
glavček moj! — ter ga ogledoval začudeno in
smehljaje se. — Vsi dečki so se smijali, samo
on ne, Zemljič! Pod svojo kukuljo je že pre¬
žvekoval nalogo za prihodnji dan!

Hvaležnost.

31. — Ponedeljek.

Tvoj tovariš nikdar ne toži svojega uči¬
telja, o tem sem preverjen. — Učitelj je bil
slabe volje in nepotrpljiv — praviš ti, nekako
nejevoljen. Pomisli nekoliko, kolikokrat si ti
nepotrpljiv in s kom? — Z očetom svojim, z
materjo svojo, in to je zločin. Učitelj ima go¬
tovo dovolj vzroka, da je časih nepotrpljiv.
Pomisli, koliko let se že trudi z dečki. Daši je
bilo med njimi mnogo uljudnih in ljubeznivih,
bilo je tudi mnogo nehvaležnih, kateri so zlo¬
rabili njega dobroto in niso umeli ceniti truda
njegovega. In kar je še več: da mu vsi sku¬
paj provzročujete več bridkosti, nego zadostil.
Pomisli, da bi se dal najboljši človek na svetu,
postavljen na njegovo mesto, premagati jezi.
In potem, ko bi vedel, kolikokrat uči učitelj
bolan, le zato, ker ni bolezen tolika, da bi se
dal oprostiti — in takrat je nepotrpljiv, ker

81

trpi. Takrat ga boli še bolj, ker vidi, da vi
tega ne vidite, ali pa cel6 zlorabite! Spoštuj,
ljubi učitelja, sinko moj! Ljubi ga, ker ga ljubi
in spoštuje tvoj oče; ljubi ga, ker posvečuje
življenje svoje blaginji‘toliko in toliko dečkov,
kateri ga bodo pozabili; ljubi ga, ker ti raz¬
vija in razsvetljuje razum in ti vzgaja srce,
zakaj nekega dne, ko bodeš mož, ko ni njega,
ni mene ne bode več na svetu, videl ga bodeš
često poleg mene in tedaj, glej, spominjal se
bodeš šele, kako bolestno in utrujeno je bilo
njegovo dobro, pošteno obličje. Ta izraz, ka¬
terega sedaj ne vidiš, težil ti bode dušo celo
po tridesetih letih, takrat bodeš čutil žalost
in sramoto, da ga nisi ljubil, da si se slabo
vedel proti njemu. —■ Ljubi učitelja svojega,
ker pripada oni veliki družini ljudskih učiteljev,
razkropljenih po vsi domovini, kateri so tako-
rekoč duševni očetje milijonom dečkov, ki ra¬
sejo s tabo: dni malo čislani in slabo plačevani
delavci, kateri domovini naši vzgajajo boljše
ljudstvo od nekdanjega; kateri ga poučujejo
o materinem jeziku, budč njega narodno zavest,
uče zloge z bratskimi narodi. — Jaz nisem za¬
dovoljen, da ljubiš mene, ako ne ljubiš tudi
onih, kateri ti izkazujejo dobrote, in med njimi
je učitelj prvi za roditelji. Ljubi ga tako, ka¬
kor bi ljubil brata mojega; ljubi ga,,,kadar te
hvali in kadar te graja; kadar je pravičen in
kadar se ti zdi, da bi bil krivičen. Ljubi ga,

G

82

kadar je vesel in zgovoren, toda ljubi ga še
bolj, kadar je žalosten. Ljubi ga vedno in
vedno! S čestjo izgovarjaj ime — učitelj —
katero je za imenom — oče — najplemenitejše
in najslajše, kar jih more dati človek človeku!

Tvoj oče.

KAZALO.

Stran

3

Predgovor .

Ogovor pisateljev.

Oktober. Prvi šolski dan.^

Naš učitelj.^

Nesreča. 44

Mali Dalmatinec . . ..

Moji tovariši.

IG

Plemenito delo.

18

Moja učiteljica iz prvega razreda.

20

V podstrešni sobici ..

Šola. 22

G)jL

Mali sarajevski rodoljub.

Dimnikarček. 26

November. Vernih duš dan ■ ■ ■ ■„ . 29  •

Moj prijatelj Gruden.

Ogljar in gospod.

Učiteljica mojega brata. 44

Moja mati.^

Moj prijatelj Markič-.

Ravnatelj. 44

Vojaki. 44

Dragičev zaščitnik.

Prvi v razredu.

50

Mali črnogorski stražnik.

Siromaki.®

Stran

December. Mali trgovec.57

Nečimernost. 59

Prvi sneg.61

Zidarček.63

Kepa snega. 65

V ranjenčevem stanovanji.68

Mali dubrovniški pisar.70

Volja.78

Hvaležnost.80

Stopivsi
n 3- kupu

nalogo.

pred kovačnico,
opeke. Držal je

ugledam
knjigo r

Strmška, sedečega
a kolenih in se učil


S r c e.

Spisal #

Edmondo de Amicis.

Z dovoljenjem pisateljevim preložil

Janja Miklavčič,

učiteljica.

V Ljubljani, 1891.

Založil Jan e z  Giontini.






Janu varij.

Zemljičeva knjižnica.

7. — Ponedeljek.

Jpiil sem pri Zemljici, kateri stanuje v hiši
nasproti šoli. Res sem mu zavidal, ko sem
videl knjižnico njegovo. Nikakor ni bogat, ne
niore si kupovati mnogo knjig, toda šolske knjige
varuje tako skrbno, da so videti kakor nove.
Vsak krajcar, katerega dobi, nese h knjigarju.
Tako si je napravil majhno knjižnico, in ko je
njega oče zapazil, kako ljubi knjige, kupil
mu je lepo stojalo od orehovine s policami in
zelenim zagrinjalom. Dal mu je tudi vse knjige
vezati v barve, katere so mu najljubše. Sedaj
kar potegne za konopec, zagrinjalo se odgrne,
m tri vrste knjig se pokažejo, vse lepo
zložene, različno barvane, z zlatimi napisi na
hrbtiščih : knjige s povestimi, potopisi, pesmimi,
zivotopisi slavnih mož; celo take s podobami
nna. In kako umeje sestavljati barve: one z
belimi platnicami stavi poleg rdečih, rmene k
°rnim, modre k sivim, tako da jih razločuješ
ze od daleč, in da so videti res lepo. Čestokrat
Se  kratkočasi s tem, da jim izpreminja red.
Sestavil si je tudi že zapisnik knjig, kakor
Pristni knjižničar. Vedno stoji pri knjigah;

1 *

4

sedaj jih briše, sedaj ogleduje vez, sedaj jih
preklada. Lepo je videti, kako jih odpira s
kratkimi, debelimi prstki svojimi; nato piha
med listke, ki so kakor novi. — Vselej, kadar
si kupi novo knjigo, tedaj je praznik zanj; vedno
jo briše. Dene jo na odločeni prostor, vzame
jo zopet in znova ogleduje ter jo varuje, kakor
dragocen zaklad. Vso uro sva bila pri njih.
Nedavno so ga že bolele oči, ker neprestano Sita.
Tudi oče njegov je prišel k nama v sobo.
Lopnil je nekolikrat sinku na rame, meni pa
dejal: — No, kaj praviš tej veliki, železni bu¬
lici? To je trda glava, pa bode že kaj iz nje,
prepričan bodi! — Zemljič pa je nagnil glavo
in zamižal, kakor lovski pes. Ne vem, zakaj
se nisem mogel šaliti ž njim. Nemogoče se
mi je zdelo, da je le za leto dnij starejši od mene.
In ko mi je že med vrati dejal v, slovo: —
Da se vidiva! — z onim vedno činernim obrazom,
toliko da mu nisem odvrnil kakor odraslemu
človeku: — Klanjam se vam! — Vrnivši se
domov, dejal sem očetu: Ne vem, kako je to:
Zemljič ni kaj bistrega uma, niti ni uljuden,
poleg tega je okoren, malone smešen, in vender
se mi zdi, da sem kar majhen poleg njega. — Oče
mi odvrne: — To je zato, ker je od srca dober,
pošten — ker je značajen. — Jaz še rečem: —
To uro, katero sem prebil pri njem, nisem go¬
voril nad pet besed, nobene igrače mi ni pokazal,
niti jedenkrat se ni nasmehnil, in vender sem

o

bil rad pri njem. —- Oče mi pravi: — To je
zato, ker ga čislaš.

Lep poset.

10. — Četrtek.

To mi je bil jeden najlepših četrtkov
vsega leta! Točno ob dveh popoludne so prišli
k nam . Poljšak, Markič in Dragič, oni hromi.
Poljšak, in Markič sta se še smijala, ker sta na
trgu srečala Krmela, sinu zelenjadaričinega,
onega s hromo roko in rdečkastimi lasmi, ko
je baš prodajal velikansko zeljnato glavo. Za
novčiče, katere bode iztržil, kupiti si sme zvezek.
Bilje tudi jako vesel, ker je pisal oče, da se skoro
vrne iz Amerike. — Oj, kako krasne ure sem
prebil s tovariši! Poljšak in Markič sta najve¬
selejša v razredu; mojemu očetu sta se jako
obljubila. Markič je imel svoj rjavi pleteni
jopič in kapo od mačje krzne. — To vam je
pravi poskočin; vedno si da kaj opraviti, niti
za trenutek ne miruje. Na vse jutro je znosil
že pol voza drv na svojem hrbtu in vender je
preobrnil vso hišo, ogledal si je vsak kot, uren
kakor veverica. Dospevši v kuhinjo, vprašal
je kuharico, po čem je kupila drva, in dejal, da jih
daje njegov oče ceneje. Posebno rad govori
o svojem očetu iz dobe, ko je bil vojak v 17.
pehotnem polku v bitki pri sv. Luciji, kjer
se je odlikoval naš sedanji cesar Frančišek

6

Jožef I. — In kako lepo se vede! — Ne vidi
se mu — dejal je moj oče — da je vzrasel
med drvi'; uljudnost ima že v krvi, v srci! —
Tudi Poljšak nas je vrlo zabaval; on uineje
zemljepisje, kakor učitelj; zamižal je in dejal: —
— Evo jih vseh deželi slovanskega juga!
Kranjska, južna Stirska, Koroška in Goriška, kjer
bivajo Slovenci; tu je Primorje, Hrvaška s Slavo¬
nijo, Bosna s Hercegovino, Srbska in Bolgarska,
kjer bivajo Hrvatje, Srbi in Bolgari. Vidim krasne
naše reke, katere se pretakajo tu in tam, bela
mesta, sinje morske zalive, zelene otoke — in
po vrsti je imenoval njih imena, kakor da jih
čita raz zemljevid. Začudeni in veseli smo
gledali njega visoko, plavo, kodrasto glavico;
imel je modro opravo s pozlačenimi gombicami,
bil raven in slok, kakor soha. Tudi Dragič ga
je gledal ves očaran s svojimi jasnimi toda ža¬
lostnimi očmi. — Ta poset me je izredno raz¬
veselil in mi zapustil kakor iskrice v spominu
In v srci. Radoval sem se, videč, kako sta
ona dva orjaka prijela slabotnega Dragiča pod
pazduho in ga nesla domov, pripoveduje mu
toliko burk in zabavljic, da se je smijal, kakor
ga še nisem slišal nikdar prej. Vrnivši se v
jedilnico, opazil sem, da je podoba grbastega
burkeža izginila; oče moj jo je snel s stene,
da bi je Dragič ne videl.

1

Boškina iztirajo iz šole.

15. — Torek.

Boškin je hudoben! Zaničujem ga, zakaj
on nima srca. Ako pride oče katerega tovariša
v šolo grajat svojega sinka, tedaj se vselej
veseli. Pred Grudnom se trese, ker se ga boji,
zidarčka pa pretepa, ker je majhen. Draži tudi
Krmela, onega s hromo roko, in Strmška, ka¬
terega vsi čislajo, in zasmehuje celo Klodiča,
dnega, ki je potegnil dete izpred voza, in hodi
sedaj ob berlah. Nikogar ne pusti v miru, često¬
krat je celo nevaren, kadar žuga s svojimi
pestmi. Človeku, kateri mu pogleda na nizko čelo,
v te mračne oči, katere so malone skrite pod senč¬
nikom njegove kape od povoščenega platna,
— inora se kar studiti. Nikogar se ne boji,
učitelju se smeje v obraz, vedno se prepira,
zbada sosede z iglami, trga gdmbe s svoje
in tudi z druge obleke ter jih zaigrava; zvezki,
knjige, zemljevidi, vse to je zmandrano, raz¬
trgano in umazano; črtalnik je razgrizen,
pero tudi, nohtje na prstih oglodani, obleka
zamazana in razparana, ker se vedno ruje. —
Pravijo, da mu je mati zbolela od žalosti, toda
oče ga je že trikrat spodil od hiše. Mati pri¬
haja čestokrat k učitelju pozvedovat o njem
in vselej odhaja jokaje. Boškin sovraži šolo,
učitelje in tovariše. Učitelj se pogostoma dela,
kakor bi ne videl njegovih zlobnostij — ali potem

8

je še huje. Izkušal ga že je tudi pridobiti z
lepa, toda hudobnik se mu roga. Svaril ga je
potem že s strašnimi besedami; in Boškin si je
zakril obraz, kakor da se joče — toda smijal se je.
Tri dni mu je bilo prepovedano priti v šolo,
potem pa se je vrnil hudobnejši in drznejši, nego
je bil. Nekega dne mu reče Poljšak: — Jenjaj
vender, saj vidiš, kako učitelj trpi! — Ali Boškin
mu pokaže žebelj in mu zažuga, da mu ga
zasadi v trebuh, ako ne molči. —

To jutro pa je bil iztiran kakor pes. Ko
je dal učitelj Grudnu v naglici spisano mesečno
pripovedko „Slavonski bobnarček" v prepis,
vrže Bošk in praskal ko na tla. Ta se razpoči,
in vsa soba odmeva kakor od strela iz puške.
Učitelj skoči po konci in zakliče: — Boškin,
poberi se iz šole! — Ta pa odgovori: — Jaz
riisem!,—• ter se smeje. -— Učitelj reče znova: —
Pojdi! — Jaz ne grem! — odvrne Boškin.
Sedaj pa se učitelj ne more več premagovati:
za roke ga prime in ga potegne iz klopi. Boškin
se brani, grize okolo sebe, ali učitelj ga tira
iz sobe, bolj nesoč ga, nego vodeč — v rav¬
nateljevo pisarnico. — Za nekaj časa se vrne,
sede k mizi, podpre si glavo z rokami,
tako utrujen in žalosten, da nas je kar srce
bolelo. — Po tridesetletnem poučevanji! reče
žalosten in zmaje z glavo. — Nihče si ne upa
sopsti. Roke se mu tresejo, in ravna guba
na čelu je tako globoka, da je videti

9

kakor rana. Ubogi učitelj! — Vsi smo trpeli
ž njim! Poljšak pa vstane, rekoč: — Gospod
učitelj, nikar ne bodite žalostni! Mi vas lju¬
bimo ! — Ko si nekoliko odpočije, reče nam: —
Nadaljujmo, dečki! —

Slavonski bobnarček.

(Mesečna pripovedka.)

Prvi dan po bitki pri Kustoci, dne 25.
julija leta 1848., napadla sta dva sovražna od¬
delka šestdeset vojakov iz našega pehotnega
polka, kateri so bili poslani k samotni hišici
na griči. Niso še dospeli tja, ko jih jamejo od
treh stranij pozdravljati svinčenke in sicer tako
Ijuto, da se le stežka rešijo v hišo, pustivši
nekaj mrtvecev in ranjencev zunaj na polji. —
Vsi besni planejo k oknom v pritličji in v prvem
nadstropji ter začno srdito streljati na napadnike.
Ti so se razvrstili v polukrog, bližali se hiši
korak za korakom in čvrsto odgovarjali. Šest¬
desetim našim vojakom sta zapovedovala dva
častnika in star stotnik, visokega života, belih
las in bele brade, malobeseden in osoren. Med
njimi je bil bobnarček, doma iz Slavonije; imel je
nekaj nad štirinajst let, vender se je videl komaj
dvanajstleten. Bil je majhen, rjavega obraza in
globokih, črnih, svetlih očij. Stotnik je stoje
poleg okna v prvem nadstropji vodil brambovce;
njegova povelja so se glasila kakor streh iz

10

puške, na njegovem obrazu se ni genila ni jedna
mišica. Bobnarček je bil bled, toda vedno na
nogah. Skočil je na mizo, naslonil se k steni
in iztegnil vrat, da bi videl skozi okno v daljo.
Skozi gosti dim ugleda daleč tam na polji bele
oddelke sovražnikov, ki se počasi bližajo. Hiša
je stala vrhu strmega hribca in imela na strani
strmine le jedno okence iz majhne podstrešne
sobe; sovražnika se torej na tej strani ni bilo bati;
streljalo se je le v naličje hiše in v nje strani.

Toda tu je 'bil pravi peklenski ogenj;
krogle so padale kakor toča, predirale zidovje,
drobile opeko, razbijale strop, pohišno opravo,
oboje pri durih in oknih. Treske razbitega lesovja
so odletavale na vse strani, od zidu se je kadil
omet, kosci kuhinjskih priprav in okenskih šip
so odletavali zveneč in ropotaje, da si mislil,
zdajci se ti razpoči glava. Tu in tam se je zgrudil
vojak, ki je streljal skozi okno; drugi so pristo¬
pili in ga potegnili na stran. Zopet drugi so
se opotekali iz sobe v sobo, pritiskajoč roke
na rane. V kuhinji je že ležal mrtvec z raz¬
bitim čelom. — Pelukrog sovražnikov se je
bližal čimdalje bolj.

Sedaj pa se stotnik, kateri je stal doslej
nepremično in hladnokrvno na istem pro¬
storu, obrne nekako vzburjen in z velikimi ko¬
raki ostavi sobo; častnik gre za njim. Nekoliko
pozneje se vrne častnik in pokliče bobnarčka.
Deček hiti za njim po lesenih stopnicah in stopi

11

v. majhno, prazno sobo podstrešnico. Ondu za¬
pazi stotnika, kateri na okno naslonjen, nekaj
piše na listek popirja; pri nogah mu leži debela
vrv.

Nato zgane listek, upre na dečka sive svoje
resne oči, katerih se je balo vse vojaštvo, in
reče z rezkim glasom: — Bobnar! — Bobnarček
dvigne roko k čelu.

— Ti si slovanske krvi? —

— Dečku se zaiskre oči.

— Da, gospod stotnik! —

:— Poglej tja doli — reče stotnik, poteg-
nivši ga k oknu; — tam doli v ravnini, kjer
se bleste bodala v solnci, tam so našinci brez
posla. Vzemi ta listek, oprimi se vrvi, splezaj
skozi okno, hiti po pobočji holmčevem, teci
čez polje, in ko prideš k našim vojakom, oddaj
listek prvemu častniku, katerega dobiš. Odloži
pas in torbo! — Bobnarček stori tako in vtakne
listek v prsni žep. V tem pa častnik razvije
vrv, vrže jo skozi okno in obdrži konec v roki;
stotnik pa pomaga dečku plezati skozi okno.

— Spominjaj se — reče mu — da je
rešitev te osamele četice zavisna od tvojega
poguma in brzih tvojih nog.

— Zaupajte mi, gospod stotnik — odvrne
deček, izpustivši se skozi okno.

— Skloni se, kadar bodeš tekel čez po¬
bočje — opominja ga stotnik in prime za vrv,
za katero vleče častnik na vso moč.

— Ne dvojite! —

Bog ti pomagaj! —

Za malo trenutkov je deček na tleh;
častnik potegne vrv nazaj in gre v pritličje,
stotnik pa stopi k oknu in nestrpno gleda za
dečkom, kateri kar najhitreje teče nizdolu.

Že se je nadejal, da se mu je posrečilo
in da je ušel sovražnikom, kar zapazi pet ali
šest prašnih oblačkov, kateri so se zakadili iz tal
pred dečkom in za njim, znamenje, da so ga
sovražniki ugledali in da z višine holmca stre¬
ljajo nanj: ti oblački so bili prst, vzpršela od
krogel. Bobnarček teče neprestano — zdajci
pade,

— Ubit!— zakriči stotnik, stiskajoč pesti.
A predno dobro izusti besedo, dvigne se deček.

— Oh, samo padel je! —— vzklikne stotnik
in.-si oddahne. Bobnarček teče znova na vso
moč, toda šepa.

— Zvinil 'si je nogo — pravi si’ stotnik.
Se je sprhtela prst tu in tam iz tal, a vedno
redkeje in daleč od dečka. Rešen je bil.
Stotnik veselo vzklikne, vender mu nepre¬
stano sledi z očmi, tresoč se od strahu, zakaj
vsako trenutje je drago: ako slcoro ne dospe
doli z listkom, kateri terja nemudne pomoči,
pobiti mu bodo vsi vojaki, ali pa se bodo mo¬
rali udati ž njim vred. Deček teče nekaj časa
jako brzo, toda skoro so šepajoči koraki nje¬
govi vedno počasnejši; znova začne teči, a

18

vidno peša; cesto se zadeva in končno ob¬
stane. — Morda je obstreljen — misli si stotnik
ter nestrpno in trepetaje opazuje, kako se
giblje, osrcujoc ga z besedami, kakor da ga
more čuti. Z žarečimi pogledi premerja razdaljo
med dečkom in blestečim orožjem tam d61i v
ravnini, kjer se zlato žitno polje sveti v solnci.
V tem pa mu zveni na uho žvenketanje orožja
in žvižganje krogel v spodnjih prostorih, za¬
povedujoče in besno kričanje častnikov in straž¬
nikov, siloviti stok ranjencev, ropotanje ruše¬
čega se zidovja. — Dalje! Pogum, dečko! —
kliče za bobnarčkom — teci! — Sedaj^ stoji!
Za vraga! Bj, sedaj teče znova! — Častnik
prihiti ves zasopel povedat, da sovražniki
neprestano streljajo, dvigajo belo zastavo in
zahtevajo udajo. — Ne odgovarjajte ničesar! —
pravi stotnik, ne da bi se ozrl nanj. — Deček
je bil že v ravnini, toda sedaj se je le še težko
pomikal dalje. — Teci vender, teci! — kliče
stotnik s stisnjenimi zobmi, in pestmi. — Umri,
nepridnež — ali pa teci! — in strašno se raz-
pali. —- Oj, ti lenuh ti! — sedaj je celo sedel! —
Deček, kateremu se je doslej le še glava videla
iznad klasovja, izginil je sedaj, kakor bi bil
padel. Vender se že za nekaj trenutkov pri¬
kaže njegova glava; naposled pa se izgubi med
klasjem, da ga ni videti.

Ves razvnet hiti stotnik dčli: tu so raz¬
sajale krogle, sobe so bile napolnjene z ra-

_L4

njenci, izmed katerih so nekateri omahovaje ho¬
dili po sobi, kakor da so vinjeni, in se opri¬
jemali ob pohištvo. Stene in tla, vse je bilo
oškropljeno s krvjo; mrtveci so ležali povprek
pred durimi; častniku je krogla ranila roko,
vse je bilo okajeno in opraženo.

— Pogum! — kriči stotnik. — Ne udajte
se! Skoro pride pomoč! Le še vztrajajte ne¬
koliko! —

Sovražnik se je približal še bolj; doli med
dimom so se že razločevali obrazi; iz šuma in
ropota pa so se čuli glasovi, ki so zahtevali
udajo in pretili, da bodo pobiti vsi. Nekaj pre¬
strašenih vojakov se je odmeknilo od oken;
stražniki so jih tirali naprej. Navzlic temu pa
čimdalje bolj pojema ogenj brambovcev; malo-
srčnost se kaže na sleharnem obrazu. Nemo¬
goče je, da bi se držali še dalje. Za trenutek pre¬
stane tudi streljanje sovražnikov, in gromovit
glas zadoni: — Udajte se! —

— Nikakor! — zagrmi stotnikov glas iz
okna — in ljuteje in besneje se začne stre¬
ljanje na obeh straneh. Zopet padajo vojaki.
Že več nego jedno okno je brez strelca. Usodni
trenutek se bliža. Stotnik vzdihne ves obupan: —
Ne bode jih! — Ne bode jih! — in besno
skoči kvišku, krčevito stiskaje meč v roki,
pripravljen biti boj na življenje in smrt!
Zdajci prihiti stražnik iz podstrešne sobe in
zakliče: — Že gredo! — — Že gredo! —

15

vzklikne stotnik — in pri teh besedah skočijo k
oknom, kar jih je zdravih in bolnih, stražniki in
častniki, in znova jih obide prejšnja hrabrost. Za
nekoliko hipov se opazi neka negotovost in
majhen nered v vrstah sovražnikovih. Stotnik
po bliskovo zbere četico v pritlični sobi in jo
pripravi za napad z nasajenimi bodali. Nato
hiti gori. Dospevši v podstrešnico, cuje brzo
peketanje konj, katero spremlja glasno kričanje.
Skozi okna v pritličji pa se vidi, kako naši
junaki prijemajo sovražnika za hrbtom in
ga končno razprše. Oslobojena je hiša na
gričku, in avstrijska zastava vihra ponosno iz
srednjega okna prvega in jedinega nadstropja.

Stotnik se z ostalo četo pridruži oni, ka¬
tera je prišla na pomoč. V daljnem boji pa
je bil lahko ranjen v desno roko in je šel v
bolnico, ne .toliko zaradi rane, temveč da bi
posetil ranjenega častnika.- Neko cerkvico so
bili za silo pripravili v ta namen. Ondu so bile
tri vrste postelj in žimnic, položenih na gola
tla; vse so bile polne ranjencev. Dva zdrav¬
nika in več strežnikov je hodilo okolo njih;
čulo se je zamolklo vzdihovanje. Stopivši v
bolnico, obstane stotnik pri durih in gleda po
častniku. Hipoma začuje slaboten glas poleg
sebe; —- Gospod stotnik! —

Ozre se in ugleda bobnarčka. Ležal
je na slabi postelji, do prsij pokrit z debelo
odejo; roke je imel na odeji. Bled je in medel,


IB

toda oči mu gore kakor dva črna bisera.

— Kaj si ti? — reče stotnik začuden in
pristavi: — Vrli dečko, storil si svojo dolžnost! —

— Kar sem mogel — odvrne bobnarček.

— Ali si bil ranjen ? — vpraša ga stotnik,
z očmi iščoč ranjenega častnika.

— Kaj hočete, pravi deček, ponosen in
pogumen, da je bil prvikrat ranjen, zakaj sicer
bi se ne bil drznil govoriti s stotnikom. Takoj
so me bili ugledali; dvajset minut bi bil prej
dospel doli, da me niso oprasnili. Po sreči sem
precej našel častnika, kateremu sem izročil
listek. Toda hoja je bila grozna po onem ljub¬
kovanji! Malone bi bil umrl od žeje, bal sem
se, da niti ne dospem do njih, in jokal sem
od jeze, ko sem se spominjal, da pomeni vsaka
zamujena minuta tu doli jedno žrtvo tam
gori. — Skratka, storil sem, kar ( sem mogel.
Zadovoljen sem. Gospod stotnik, kaj pa je
to? Kri vam teče! —

Res je kapljala kri od slabo obezane
desnice stotnikove.

— Dajte mi roko, da vam pritegnem vez,
gospod stotnik! — Stotnik mu poda desnico,
levico pa iztegne, da bi mu pomagal raz¬
vozlati vozel in ga zopet zavezati. Ali toliko
da se dvigne, prebledi' deček, tako da mora
precej leči na blazino.

— Dobro je, dobro! — pravi stotnik; od¬
tegne mu roko in ga gleda pozorno — pazi le

17

na svoje rane bolj nego na druge; tudi lahke
rane so nevarne, ako ne paziš nanje. — Bob-
narcek zmaje z glavo.

— Toda izgubil si mnogo krvi, da si tako
slab? — pravi stotnik.

— Mnogo krvi, da! — odvrne deček smeh¬
ljaje; — še več nego kri, glejte! — Naglo
odgrne odejo. — Prestrašen odskoči stotnik za
korak nazaj.

Mali junak je imel le jedno nogo; levo
so mu odrezali nad kolenom; štula mu je bila
ovita s krvavimi robci.

Zdajci pristopi vojaški zdravnik, majhen,
debel mož: ■—■ Oh, gospod stotnik — reče
naglo, kažoč na bobnarcka —- to je bil nesrečen
slučaj! Noga bi bila lahko rešena, da bi le ne
bila neodpustno pregnana. To presneto vnetje!
Sicer ni bilo mogoče. A zagotavljam vas, to
je vrl dečko! Ni jedne solze mu nfbilo iz očij,
ni jedne besede iz ust. Verujte mi, ponosen
sem, da je deček, ki je prebil to operacijo, naše
krvi! To je pravi Slovan! —• In naglo zopet
odide. Stotnik nagubanči in dvigne velike
bele obrvi, ostro upre pogled v bobnarcka in
ga odene;‘potem pa kakor nehote dvigne roko
in vzdigne kapo. —

— Gospod stotnik! — zakliče deček
osupel — kaj delate, gospod stotnik ? Meni ?! —

Nato odvrne stari osiveli vojak, kateri
nikdar prej ni govoril ljubeznive besede svojim

2

18

podložnikom, neizrecno ljubeznivo in milo: —•
Jaz sem le stotnik — ti si pa junak! —

Rekši razprostre roke, objame malega ju¬
naka in ga trikrat pritisne na srce.

Ljubezen do domovine.

24. - Četrtek.

Ker te je povest o slovanskem bobnarčku
toli genila v srce, ni ti bilo danes težko sesta¬
viti nalogo: — Zakaj ljubite svojo domovino
Avstrijo? — Zakaj ljubim domovino? Ali se
ti ni takoj vrivalo sto odgovorov ? — Domovino
ljubim, ker sta se v nji porodila moj oče in moja
mati, ker so v nji pokopani dragi mrtveci, po
katerih joče mati in katere spoštuje oče, ker
sem se v nji porodil jaz; ker je jezik, katerega
govorim, knjige s katerimi se vzgajam, ker
je brat, sestra, tovariši in narod, v katerem
živim, in krasna priroda okolo mene in vse,
kar vidim, kar ljubim, česar se učim, čemur
se čudim, vse, vse je domovinsko. Oh, ti
sedaj še ne moreš prav čutiti te ljubezni! —
Čutil jo bodeš, ko odraseš, ko bodeš mož, kadar
po dolgi odsočnosti daleč na obzorji ugledaš
visoke sinje gore svoje domovine; čutil jo bodeš,
ko ti bode nepopisna mehkoba zalivala oko in
ti izvabljala iz srca radostne vzklike, čutil jo
bodeš v daljni tuji zemlji, kjer te bode srce
vedlo k neznanemu rokodelcu, katerega si mi-

19

mogrede cul, da je izpregovoril besedico tvojega
jezika. Čutil jo bodeš bolestno in ponosno za¬
ničevalno, in rdečica ti bode oblila lica, ko za-
čuješ iz tujčevih ust nespodobno besedo o svoji
domovini, o svojem jeziku; ko zaslišiš, da se
tujec roga slavni preteklosti junaškega in mu-
čeniškega naroda tvojega; ko bodeš videl, da
se njega najdražje svetinje teptajo v prah. Sil-
neje še in ponosneje pa jo bodeš čutil onega
dne, ko bode sovražna četa z vojsko pretila
dpmovini tvoji, in bodeš čul žvenketajoče orožje
od vseh stranij, videl, kako hite mladeniči v
brezštevilnih krdelih oslobajat domovino, kako
jih njih očetje poljubljajo in osrčujejo! — Pogum
velja! — Kako se poslavljajo matere od sinov,
kličoč jim: Zmagujte! Bog z vami! — Kakor
nebeško radost jo bodeš čutil, ako bodeš tolikanj
srečen in videl, kako se zredčeni, utrujeni, raztr¬
gani in strašno zdelani polki vračaj o'V rojstveno
ti mesto: v očeh zmagovalen ponos, v rokah
prestreljene zastave, spremljane od brezštevilne
tolpe neustrašenih junakov z obezanimi glavami
in prestreljeni udi; poleg teh pa nešteta množica
ljudstva, katera pleše od radosti in jih obsiplje
s cvetličjem, željami in poljubi. — Tedaj bodeš
razumel ljubezen domovine, Janko moj! —
Sveta je in vzvišena ta ljubezen; tako sveta,
da bi te ne mogel vzprejeti drugače nego ža¬
lostnega srca, ako l„>i se mi vrnil zdrav iz bitke,
pa bi si bil zvijačno rešil življenje! Nikdar,

2 *

20

nikdar več bi te ne mogel ljubiti! Umreti bi
moral od žalosti in sramote! Tvoj oče.

Zavist.

25. — Petek.

Tudi sestavek o domovini je zvršil
Poljšak najbolje. In vender se je Ljubič trdno
nadejal, pa dobode sam prvo odliko. Ljubiča
sem imel še dokaj rad, dasi sem videl, kako
je nečimeren in samoljuben; a sedaj, ko sedim
ž njim v isti klopi, spoznal sem ga bolje, in
zaničevati ga moram, ko vidim, kako vedno
in vedno zavida Poljšaku. Rad bi se izkušal
ž njim, toda oni ga prekaša desetkrat v vsaki
stvari, in Ljubič bi se potem ujedel od jeze.
Tudi Gorjan Zorko mu zavida, vender je toliko
ponosen, da se prikriva. Ljubič pa se vedno
izdaja; doma toži o redih in pravi celo, da je
učitelj krivičen. Kadar pa Poljšak tolikanj
spretno in točno odgovarja vsakemu vpra¬
šanju, povesi oni glavo in se dela, kakor bi
ga ne slišal, ali pa se sili smijati in tedaj se
smeje od jeze in zavisti. Ker to vedo vsi to¬
variši, ozro se takoj nanj, kadar učitelj pohvali
Poljšaka, on pa se zardi, in „zidarček“ mu po¬
rogljivo pokaže „zajčka“. To jutro na primer
je bilo že odveč: ko je učitelj jel pripovedo¬
vati o uspehih včerajšnega izpraševanja in re¬
kel, da je Poljšak prvi v razredu, zakihne Lju-

21

bič na glas. Učitelj ga pogleda in takoj umeje
vse — Ljubic — pravi mu — varuj se grde
kače — zavisti, ogloje ti razum in pokvari
srce! — Vsi ga pogledajo, samo Poljšak ne.
Ljubič hoče nekaj odgovoriti, toda ne more; ka¬
kor okamenel obstoji bledega obraza. Začeli
smo se učiti; Ljubič pa je poiskal kos papirja
in zapisal nanj z velikimi črkami: — Jaz ne
zavidam onim, kateri dobivajo prve cene po
zaščitji in krivici! — Listek je namenil
Poljšaku. Ali v tem zapazim, da si sosedje
Poljšakovi nekaj šepetajo na uho. Jeden izmed
njih izreže od popirja veliko svetinjo in naslika
nanjo veliko črno kačo. Tudi Ljubič jo vidi.
Učitelj gre za trenutek iz sobe. Takoj se dvig¬
nejo sosedje Poljšakovi, da bi Ljubiču slavnostno
poklonili popirnato svetinjo. Ta se trese po
vsem životu. Poljšak zakliče: — Dajte jo
meni! — Da, da — kričč drugi — dajte mu
jo, on mu jo daj! — Poljšak jo vzame in raz¬
trga na tisoč koscev. Zdajci se vrne učitelj
in nadaljuje pouk. Opazoval sem Ljubiča, bil
je rdeč, kakor kuhan rak; prijel je svoj listek
v roke, počasi, kakor razmišljen ga je sesvalkal
v kroglico, potisnil jo v usta; razzvečeno je
izplunil pod klop . . . Pri odhodu iz šole pade
Ljubiču pivnik na tla, prav tedaj, ko gre
mimo Poljšak. Poljšak se skloni, ljubeznivo
mu ga da ter mu pomaga zapeti naramnico
šolske torbe njegove. Ljubič niti ni dvignil očij.

22

Boškinova mati.

26. — Sobota.

Ljubic je nepoboljšljiv. Ko je včeraj pri
krščanskem pouku veroucitelj v pričo ravna¬
telja vprašal Poljšaka, ali zna na pamet pesem:
»Spoznavanje Boga“ iz drugega berila, odgo¬
voril je Poljšak, da ne zna še vse. Ljubič pa
se hitro dvigne in pravi smehljaje, kakor bi
hotel jeziti Poljšaka: — Jaz jo znam! — Toda
zgodilo se je bas narobe, on sam se je Jezil,
ker je ni mogel povedati. Prav sedaj pride
Boškinova mati, vsa prestrašena z zmedenimi
sivimi lasmi, vsa premočena od snega. Pred
seboj potiska sina, kateri je bil za osem dnij
iztiran iz šole. Kako žalosten prizor se nam
odkrije! Uboga žena je malone pokleknila pred
ravnatelja, sklenila roke in proseče zaklicala:
— Oj, gospod ravnatelj, izkažite mi milost in
vzprejmite dečka zopet v šolo! Že tri dni',' od¬
kar je izgnan iz šole, skrivam ga doma, toda
Bog naju varuj, ako zve oče, ubije ga! Usmi¬
lite se, gospod, jaz si ne vem pomagati.
Prosim vas od srca! — Ravnatelj jo izkuša
spraviti iz sobe, ali ona se mu upira proseče
in jokaje. — Oj, ko bi poznali bolesti, katere
mi pripravlja ta deček, usmilili bi se. Usmilite
se me! Nadejem se, da se poboljša. Saj ne
bodem živela dolgo, gospod ravnatelj, smrtno
kal nosim v sebi, a predno umrjem, videla bi

ga rada poboljšanega, zakaj ... tu se silno raz¬
joče . . . moj otrok je, ljubim ga, od obupnosti
bodem morala umreti! Vzprejmite ga, gospod
ravnatelj, le še jedenkrat, da ne bode nesreče
v rodbini, storite to iz usmiljenja do uboge
žene! — Jokaje si je pokrila obraz z obema
rokama. Boškin povesi glavo, toda ganjen ni.
Ravnatelj ga gleda molče; nekoliko pomisli in
pravi: — Boškin, pojdi na svoj prostor! — Vsa
potolažena jame uboga žena zahvaljati ravna¬
telja, da niti izpregovoriti ne more. Nato se
vrača k durim, otirajo si solze in govoreč: —
Opominjam te, sinko, slušaj učitelja, bodi priden!
Imejte potrpljenje ž njim! — Gospod ravnatelj,
izkazali ste mi veliko delo ljubezni do bližnjika.
Zahvaljam vas! — Z Bogom, ljubi dečki! —
Hvala vam, gospod učitelj, in oprostite, prosim
vas tisočkrat, ubogi materi! — Na pragu se
obrne in se proseče ozre po sinku. "— Nato se
tesneje zavije v veliko ruto, katera se malone
vleče za njo, in odide s sklonjeno tresočo glavo
in bledega obraza. Njen kašelj pa' smo culi,
ko je bila že na stopnicah.

Ravnatelj v splošnem molku ostro pogleda
Boški na in reče z glasom, kateri nam stresa
dušo: — Boškin, ti moriš svojo mater! — Vsi
se ozremo nanj, toda malopridnik se — smeje!

24

Nadeja.

27. — Nedelja.

Lepo je to Janko, da si od krščanskega
nauka hitel v naročaj materi svoji. Da, učitelj
vam je pravil modre, tolažilne besede. Bog,
kateri nas je združil, ločil nas ne bode na veke.
Kadar umrem jaz, kadar umrč tvoj oče, ne
bodemo izgovarjali onih strašnih besed: — Mati,
oče, Janko, nikdar več te ne vidim! V drugem,
boljšem življenji se vidimo zopet, kjer prejme
dni, ki je tukaj mnogo trpel, obilo plačilo; kjer
najde, dni, ki je tu mnogo ljubil, ljubljence
svoje; vidimo se v svetu, kjer ni krivice, ni
solza, ni smrti. Ali vredni moramo biti tega
življenja! — Cuj me, sinko! Vsako tvoje dobro
delo, vsako znamenje ljubezni do onih, kateri
te ljubijo, vsako ljubeznivo vedenje do tova¬
rišev svojih, vsaka tvoja plemenita misel je že
nekakšen korak do onega sveta. Takisto te
približuje vsaka nesreča, vsaka bolest onemu
svetu, zakaj vsaka bol je nekovo zadostilo kri¬
vicam ; sleharna solza izbriše kak madež z duše
tvoje. Skleni vsak dan, da hočeš biti boljši in
ljubeznivejši, nego prejšnji dan. Reci sleharni
dan: danes hočem storiti nekaj, da me bode
hvalila vest in da bode oče zadovoljen z menoj;
nekaj, kar mi bode pridobilo ljubezen tega ali
onega tovariša, učitelja, bratca, ali koga dru¬
gega. In prosi Boga, da ti on pomore uresni-

25

čiti dobri sklep: Gospod, dober hočem biti, ple¬
menit, pogumen, ljubezniv, odkritosrčen; po¬
magaj mi! Daj, da bodem mogel rčči vsak večer,
ko me mati zadnjič pozdravi: — Nocoj polju-
buješ pravičnejše in vrednejše dete, nego si¬
noči. — Vedno imej pred očmi' onega vzviše¬
nega in srečnega Janka, kakeršen želiš biti po
smrti. In m61i! Sedaj niti umeti ne moreš,
kako sladko je materi pri srci, koliko boljšo se
čuti, ako vidi svoje dete s sklenjenimi rokami.
Ako te vidim, da moliš, zdi se mi nemogoče,
da bi ne bilo Onega, ki te vedno čuva in po¬
sluša. Trdneje potem verujem v najvišjo »do¬
broto “ in brezkončno ljubezen, presrčneje te
ljubim, delam gorečneje, trpim lože, odpuščam od
vsega srca, in radostnega srca mislim na smrt.
O, veliki in dobrotni Bog, daj mi, da po svoji
smrti zopet žaslišim glas svoje matere, da najdem
svojo deco, svojega sinka, blagoslovljenega in
neumrjočega Janka, da ga pritisnem na srce
in ga ne izgubim nikdar, nikdar! Oj, mdli!
Molimo in ljubimo se, bodimo dobri in nosimo
v srcih to nebeško nadejo, ljubljeno dete moje!

Tvoja mati.

Febru varij.

Odlikovanje.

i. — Ponedeljek.

fo jutro je bil v šoli šolski nadzornik,
črno opravljen gospod z belo brado. Prišel je
z gospodom ravnateljem nekaj pred koncem
šole in sedel poleg učitelja. Nato je nekatere
učence izpraševal in priznal Poljšaku prvo od¬
liko ; predno pa je dal drugo, poslušal je uči¬
telja in ravnatelja, katera sta mu nekaj poše-
petala. Vsi smo se pogledali vprašaje — komu
bode dal drugo? — Nadzornik pa reče: —
Drugo odliko je zaslužil Slavko Strmšek, in
sicer v domačih in šolskih nalogah, v računjanji,
z lepim vedenjem, v vsem! — Vsi se ozro nanj,
in vidi se jim, da se vesele odlikovanja
njegovega. Strmšek se dvigne, a tako zmeden,
da ne ve, kje stoji. — Pojdi sem! — pravi
nadzornik. Strmšek poskoči iz klopi in ob¬
stane pred mizo. Nadzornik pozorno gleda
vošeenobarveni ta obrazek, to malo, v za¬
krpane cunje zavito telesce, te prijazne toda
žalostne oči, katere se ne upajo ozreti nanj,
toda jasno pričajo o prebitih mukah in bolestih.
Nato reče ljubeznivo: — Dajemo ti odliko ne
samo zaradi tvojih sposobnostij in dobre volje

27

tvoje; dajemo jo dobremu tvojemu srcu, po¬
gumu in značaju vrlega, pridnega sinčka. —
Jeli, da zaslužuje pohvale tudi zato? —■ obrne
še do nas. — Da, da! — odvrnemo jednoglasno.
Strmšek zmakne z vratom, kakor da mu je
nekaj obtičalo v grlu, in nas pogleda milo, kakor
da nas zah valj a od srca. — Pojdi sedaj, dobri
dečko, in Bog te blagoslovi! —

Zvonček zapoje, in naš razred stopi prvi iz
šole. Toliko da smo pri durih ... in koga ugle¬
damo? — Strmškovega' očeta, kovača, bledega,
kakor obično, zmršenih las preko očij, kapo na
strani in negotovih korakov. Učitelj ga takoj
opazi in pošepeta nadzorniku nekaj na uho;
ta naglo poišče Strmška, prime ga za roko in
ga vede k očetu. Deček se trese. Približata
se tudi učitelj in ravnatelj; mnogo učencev se
zbere okolo vseh. — Ali niste vi oče tega
dečka? — vpraša nadzornik kovača 'tako pri¬
jazno, kakor da sta si prijatelja. In ne da bi
Čakal odgovora, reče mu: — Veselim se z vami!
Glejte, med štiriinpetdesetimi dečki je dobil
drugo odliko ; zaslužil jo je z nalogami, raču-
njanjem, z vsem! To je deček čvrstega razuma
in krepke volje, ki bode uspeval vedno dobro.
Vrl dečko je, vsi ga ljubijo in čislajo. Ponosni
smete biti nanj. — Kovač, kateri je vse to
poslušal odprtih ust, upre sedaj svoje oči v
nadzornika, pogleda ravnatelja, učitelja, na¬
posled svojega sinka, kateri stoji pred njim,

28

trepetaje in s povešeno glavico. — In kakor
da se je šele zdajci spomnil vsega, kar je mo¬
ralo prebiti to ubogo dete zaradi njega, spomnil
dobrote in junaške vztrajnosti dečkove — iz-
premenf se mu obraz. Nerazumno začudenje
se bere na njem, potem pa silno žalostna meh¬
koba. Strastno prime dečka in ga dvigne na
prsi: — Odhajali smo mimo njega. Jaz sem
povabil Strmška, naj pride v četrtek z Grudnom
in Krmelom k meni; drugi ga pozdravljajo,
podajajo mu roke, vsak mu kaj reče. Oče pa
nas je pazno gledal in pritiskal glavico tiho
plakajočega sinčka na prsi ...

Dobri sklepi.

5. — Torek.

’ Strmškova odlika je vzbudila v meni ne¬
mirno vest. Jaz si nisem še zaslužil nobene !
Nekaj časa se že ne učim, nezadovoljen
sem sam s seboj, in učitelj moj in oče in mati,
vsi so nezadovoljni. Tudi razvedrevanja me
ne vesele tako, kakor prej, ko sem se še rad
učil. Takrat sem skočil po obedu k svojim
igračam vesel, kakor da se nisem igral že mesec
dnij. Sedaj niti k obedu ne prisedam tako
vesel, kakor prej. Vedno mi nekaj teži' dušo,
in notranji glas mi govori: — To ne gre, ne
gre! — Koliko dečkov vidim zvečer na trgu,
kateri se vračajo z dela, trudni toda vender

29

veseli; gledam jih, kako hite, da bi prej do¬
speli domov k večerji; kakd - se glasno pogo¬
varjajo, smejejo, tepd po hrbtih z rokami, črnimi
od oglja ali belimi od apna —- ter premiš¬
ljam, kako dolgo so delali od rane zore do
poznega mraka. Razven teh se spominjam deč¬
kov, kateri prebijejo ves dan po strehah, v
apnenicah, med velikanskimi stroji, v vodi, pod
zemljo in ne uživajo drugega, nego košček kruha!
Sramujem se, ker se v vsem tem času nisem
naučil več, nego štiri strani' — in še to pri naj¬
slabši volji. — Oh, kakd sem nezadovoljen! —
Vidim tudi, kakd je moj. oče slabe volje, vidim,
da bi mi rad kaj rekel, toda čaka, ker ga boli.
— Dragi mi oče, kateri se toliko trudiš, toliko
delaš! Vse je tvoje, kar vidim okolo sebe po
vsi hiši, kar primem, kar me oblači in živi, kar
me poučuje in razveseljuje, vse je sad tvojega
dela in truda, a jaz ne delam! Vse te "je stalo
truda, skrbi, zatajevanja in neprijetnostij, a jaz
se ne trudim! Oh, to je krivično in jako me
boli. Odslej hočem zopet delati, učiti se hočem
kakor Zemljič, j naslonjen ob senceh na pesti in
s stisnjenimi zobmi. Začeti hočem z vsemi si¬
lami svoje volje in svojega srca; zvečer hočem
premagovati spanec, a zjutraj zarana skočiti
iz postelje, neprestano mučiti možgane svoje,
brez sočutja bičati lenobo svojo, delati in tr¬
peti — in tudi zboleti ter takd končati to leno,
medlo, neveselo življenje, življenje, katero poni-

30

žuje mene, druge pa žalosti. Srčno na delo!
Iz vse duše, z vsemi močmi! Na delo, katero
mi bode zopet sladilo počitek; igra mi bode
radostna in jed slastna; na delo, katero mi bode
zopet pridobilo prijazni nasmeh učiteljev in bla¬
ženi poljub očetov!

Železniški vlaček.

10. — Nedelja.

Strmšek je prišel včeraj z Grudnom k
meni. Menim, ako bi bila prišla dva kraljeviča
k nam, ne mogli bi ju vzprejeti veseleje, nego
smo njiju. Gruden je bil prvikrat pri nas, zakaj
nekoliko je boječ, ker se sramuje, da je tako
velik in šele v tretjem razredu. Vsi smo jima
hiteli naproti, ko sta pozvonila. Krmela ni bilo,
ker'se mu je vrnil oče po šestih letih iz Ame¬
rike. Moja mati je poljubila Strmška, oče pa
ji je pokazal Grudna, rekoč: — Evo ga, to ni
samo vrl dečko, nego pravi poštenjak in pleme-
nitnik! — On pa je povesil debelo svojo glavo
in se mi nasmehnil skrivaj. Strmšek je bil ves
srečen, da njegov oče zopet dela in že pet dnij
ni pil opojne pijače; vedno ga hoče imeti v
delavnici, ves se je predrugačil. — Znosil sem
jima vse igrače svoje, in začeli smo se igrati.
Strmšek je bil ves zamaknjen v moj železniški
vlaček s strojem, kateri teče sam, ako ga na¬
vijem. Kaj takega še ni videl; z usti in z _

31

očmi je zrl nanj in na črne in rmene vozove.
Dal sem mu ključek, da si ga sam navije in
se igra ž njim; pokleknil je na tla in se ni¬
kamor več ozrl. Nikdar ga nisem videl tako
Veselega. Vedno je dejal: — Oprosti, oprosti!

in z rokami branil, da bi se mu kdo ne
približal preveč in ne ustavil vlačka. Prijemal
je vozove pozorno, kakor da so od stekla, in
ogleduje jih zgoraj in spodaj, brisal jih z ro¬
kavom, bojčč se, da bi jih ne otemnil z dihom
svojim. Stali smo okrog njega in ga opazovali.
Gledali smo tanki njegov vratek, drobna ušesca,
katera sem nekega dne videl krvaveča; ta ve¬
liki jopič z zavihanimi rokavi, iz katerih so
gledale tanke ročice malega trpina, katere so se
tolikokrat dvignile, da bi obvarovale drobno
glavico težkih udarcev . . . Oj, v tem trenutku
bi mu bil dal srčno rad vse igrače in položil vse
knjige svoje predenj; radovoljno bi si Pil utrgal
zadnji kosec kruha, da bi ga dal njemu; sleči
bi se dal, da bi oblekel njega; pal bi bil na
kolena in mu poljubil te ročice. — Vsaj vlaček
mu moram dati — dejal sem sam v sebi —
samci očeta moram prositi. Zdajci mi stisne
nekdo nekaj v roke, pogledam: oče moj je za¬
pisal na listek popirja: — Strmšku je všeč tvoj
vlaček. Nobenih igrač nima. Ali ti srce ne
veh' ničesar? — Prijel sem vlaček oberoč
in mu ga položil na roke, rekoč: — Vzemi
ga, tvoj je. — Gledal me je toda umel me ni!

32

— Tvoj je, tebi ga dam! — ponovil sem mu,
on pa se je ozrl na očeta in mater ter vprašal
še bolj začudeno: — Ali zakaj? — Janko ti
ga daruje — pravi oče — ker je tvoj prija¬
telj, ker te ima rad ... da se tako spominja
odlikovanja tvojega! — Nato vpraša boječe:

— Ali ga smem vzeti s seboj, domov? — Seveda!
odvrnemo jednoglasno. — Bil je že med durimi,
toda ni se upal oditi. Kako je bil srečen! S
tresočimi in smehljajočimi ustnicami je zopet
prosil oproščenja. Gruden mu je pomagal za¬
vezati vlaček v žepno ruto. Ko se je pripognil,
zaklopotali so lešniki, katerih je imel polne
žepe. — Pridi skoro zopet k nam — dejal je
Strmšek — da bodeš videl, kako dela moj oče;
dal ti bodem žebljev. — Moja mati je vteknila
Grudnu evetičen šopek v gombino luknjico nje¬
gove suknje, da bi ga v njenem imeni prinesel
materi svoji. Gruden jo je zahvalil z debelim
svojim glasom, ne da bi bil dvignil glavo iznad
prsij, rekoč: — Hvala! — Toda plemenita duša
njegova mu je blestela iz oči j.

Ošabnost.

11. — Ponedeljek.

Ali je mogoče! Gorjan Zorko si skrbno
briše rokav, ako se ga Strmšek mimogrede samo
dotakne! To je utelešena ošabnost, ker je nje¬
gov oče bogat stiskač. — Saj je tudi Poljšakov

33

oče imovit. — Gorjan bi rad vso klop imel
zase, ker se boji, da bi ga kdo ne osnažil; po¬
gleduje vsakega od nog do glave in ima vedno
zaničljiv nasmeh na ustnih. Gorje mu, kdor bi
se ga neoprezno doteknil z nogami, kadar
stopamo v vrsti po dva in dva iz šole! Za
nič in zopet nič mu brusne psovko v obraz ali
pa mu zapreti, da pride oče v šolo. In vender.
ve dobro, kako trdo ga je prijel, ko je dejal
ogljarčkovemu očetu: potepin! — Gršega še
nisem videl nikdar. Nihče ne govori' ž njim,
nihče se ne poslavlja od njega, kadar se raz¬
hajamo, nihče bi mu ne pomagal, ako bi ne
znal naloge. Tudi on ne mara nikogar, najbolj
pa sovraži Poljšaka, ker je vedno prvi, in
Grudna, ker ga vsi ljubijo. Ali Poljšak ga
niti ne pogleda, naj si je kakeršenkoli — in ako
Gruden zve, da gaje Gorjan grdil, odvrne samo: —
Gorjan ima taki) neumno ošabnost v” sebi, da
niti zaušnice ni vreden. — Le Markič mu je
dejal nekega dne, ko se je zaničevalno posme¬
hoval njegovi kapi od mačjega krzna: — Pojdi
nekoliko k Poljšaku v šolo, da se priučiš, kako
se vede gospod! — Včeraj se je pritožil učitelju,
da ga je Dalmatinec sunil z nogo. Učitelj je vprašal
Dalmatinca: — Ali si to storil nalašč? — Ne,
gospod učitelj — odvrne ta odkritosrčno. Uči¬
telj reče: — Gorjan, ti si preobčuten. — Ta
pa odvrne, kakor mu je že navada: — Povedal
bodem očetu! — Sedaj pa se učitelj razjezi' in

3

84

ostro mu odvrne: — Tvoj oče ti bode povedal,
kar ti gre, kakor sicer; v šoli pa preiskuje in
kaznuje le učitelj! — Nato pristavi mirneje: —
Gorjan, pusti ošabnost svojo; bodi lju¬
bezniv, dober in uljuden s tovariši svojimi.
Vidiš, tli so sinovi rokodelcev in gospodov,
imovitih in ubogih, in vsi se ljubijo kakor
bratje, kar so tudi. res. Zakaj ti ne ravnaš
tako z onimi? Kako malo bi te stalo, in vsi
bi te ljubili •— vsi bi bili zadovoljni! . . . Ali
mi nimaš odgovoriti ničesar? — Gorjan, kateri
je vse to poslušal z onim zaničevalnim posme¬
hom na ustnih, odvrne hladno: — Ne, gospod
učitelj! — Sedi! reče učitelj užaljen; — milujem
te, ker si deček brez srca! — S tem je bilo
končano vse. Ne še! Zidarček, kateri sedi v
prvi klopi, obrne okrogli svoj obrazek v Gorjana,
ki sedi v zadnji klopi ter mu naredi' tako le¬
pega in smešnega „zajčka“, da ves razred za¬
zveni od glasnega smehu. Učitelj ga pokara,
a vidi se, da si je moral sam pokriti usta, da
ni izdal smehu. — Smijal se je tudi Gorjan,
toda ne od srca.

Ranjeni delavec.

13. — Sreda.

Gorjan in Boškin sta jednaka; niti tega,
niti onega ni genil strašni prizor, katerega
smo videli to jutro. Stopivši iz šole, opazo-

35

vala sva z očetom nekaj paglavčkov dru¬
gega razreda, kako so s plaščki in kapicami
pometali drsalico, da bi jo bolj ugladili. Kar
ugledam tam na konci ulic obilo ljudij, kateri
se nam bližajo; vsi so resni in prestrašeni. V
sredi gredo trije redarji, za njimi dva moža z
nosilnico. Na tej leži' mož, bled kakor mrtvec,
glava mu je naslonjena na rame, lasje vsi zmr¬
šeni in okrvavljeni, in kri mu teče iz ocij in
ušes. Poleg nosilnice stopa žena z detetom v
naročaji, in kriči, kakor da je zblaznela: —
Mrtev je, mrtev je! — Za njo stopa deček s
šolsko torbo pod pazduho in se milo joče. —
Kaj se je zgodilo? — vpraša moj oče. — Neki
zidar je padel s četrtega nadstropja — pravi
niu nekdo iz množice. Nosilca se ustavita, da
bi si nekoliko odpočila. Zdajci začutim, da me
nekdo dregne ob komolec; zidarček je, bled in
trepetajoč po vsem životu. Izvestno misli na očeta
svojega. Tudi jaz se ga takoj spomnim. Koliko
mirnejši sem v šoli, vedoč, da moj oče sedi
doma pri mizi, daleč od vsake nevarnosti! Ali
koliko dečkov je, ki morajo v vsakem trenutku
misliti, kolika nevarnost preti' njih očetom, ka¬
teri delajo na visokih stavbinskih odrih, blizu
Strojevih koles, kjer morajo najmanjši nagib,
samo neoprezen korak ali obrat plačati z živ¬
ljenjem. — Zidarček je neprestano gledal tja
in čimdalje bolj se je tresel; moj oče, ki je to
opazil, dejal mu je: — Pojdi domov, deček,

a*

36

pojdi, da najdeš očeta zdravega in mirnega, le
pojdi! — Zidarček je odšel, ali pri vsakem ko¬
raku se je oziral. Zopet se dvigneta nosilca,
ljudje se premikajo dalje, žena pa kriči, da
človeku srce pretresa: — Mrtev je, mrtev je!
— Ne, ne, ni mrtev, ne! — govore ji in jo to¬
lažijo od vseh stranij, toda ne čuje jih, temveč
si puli lase. Hipoma zaslišim nejevoljen glas,
ki pravi: — Kaj, ti se smeješ? in ugledam
bradatega moža, kateri je gledal Boškina, ki
se je še vedno smijal. Zbil mu je kapo
raz glavo in dejal: — Odkrij se, malopridnik,
kadar srečaš delavca, kateri se je ponesrečil'
pri delu. — Ljudje so se bili že razšli, ali sredi
ceste se je vila dolga krvava proga.

Jetnik.

15. — Petek.

Oh, to je res najzanimivejši dogodek vsega
leta! Moj oče me je vzel včeraj zjutraj s seboj,
ko je šel gledat naše letovišče v mestni okolici.
Na poti se snidemo z nekim učiteljem iz oko¬
lice, kateri naju povabi v svojo sobo in nama
ponudi pijače. Na mizi je stal sredi kozarcev
koničast tintnik, čudovito izrezljan od lesa. Ko
učitelj vidi, kako ga moj oče opazuje, reče mu:
— Ta tintnik mi je jako dragocen; ko bi vi,
gospod, vedeli zgodovino “njegovo! — In začel
jo je nama pripovedovati. Ko je bil pred mno-

37

gimi leti učitelj v mestu L., poučeval je vso
zimo jetnike. Poučuje je hodil po mrzli in
mračni cerkvici, nekako okrogli zgradbi, dočim
so ga njegovi učenci-jetniki poslušali pri štiri¬
oglatih gosto zamreženih oknih svojih celic.
Skozi gosto naokensko omrežje ni bilo videti
ničesar, nego sence njih upalih, čmerikavih in drz¬
nih obrazov s ščetinastimi lasmi, sivimi bra¬
dami in srepimi očmi, ki značijo ubijalce in ta¬
tove. Jeden izmed njih, dni iz številke 78.,
bil je najpaznejši; učil se je mnogo in rad
ter učitelja gledal spoštljivo in hvaležno. Bil
je še mlad mož s črno brado, bolj nesrečen,
nego hudoben. Bil je ebenik in je v jezi vr¬
gel sveder v hudomušnega svojega gospodarja
ter ga težko ranil; zategadelj je bil za več let
obsojen v ječo. V treh mesecih se je naučil
pisati in čitati. Cital je neprestano, in čimbolj
je čital in se učil, tembolj se je videlo, da se je
poboljšal in da se kesa prestopka svojega. Ne¬
kega dne, že proti koncu šolskega leta, prosi
učitelja, da bi prišel k njegovemu oknu. Tu
mu naznani ves žalosten, da mu je oditi v Gra¬
diško, kjer bode prebil še preostalo kazen. Po¬
slavljajoč se od njega, prosi ga s ponižnim gla¬
som, ali mu sme podati roko. Učitelj mu poda
roko, on pa jo poljubi naglo in strastno, rekoč:
•— Hvala! Hvala! — in izgine. Učiteljeva
roka je bila vsa solzna. Odslej ga ni videl.
Sest let je minilo. — Imel sem drugih skrbij —

38

dejal je učitelj — da na tega nesrečnika niti
mislil nisem. Kar se včeraj zjutraj oglasi slabo-
opravljen neznanec z veliko, črno, že nekam
osivelo brado in me vpraša, ali nisem •— ta in
ta učitelj? — Kdo ste? — vprašam ga. —
.Jetnik iz številke 78. — odvrne mi; pred še¬
stimi leti ste me učili pisanja in branja; konci
zadnje ure ste mi podali roko. Sedaj sem prebil
kazen in sem vas prišel . . . prosit,, da blago¬
volite vzprejeti v spomin nekaj malega, kar
sem izdelal v ječi. Ali bi hoteli vzprejeti to-le,
gospod učitelj ? -— Obstal sem nem; besedice
nisem mogel izpregovoriti. On pa je menil, da
nečem vzprejeti njegovega daru ter me je po¬
gledal neizreeno žalostno, kakor bi hotel reči: —
Šest let trpljenja torej še ni dovolj, da bi mi
opralo roke! — Neprestano me je gledal ža¬
lostno, tako da sem nehote iztegnil roko in vzel
stvar; evo je! Tintnik je bil izdelan od lesa,
kakor se je videlo, z ostjo kakega žeblja; de¬
lati ga je moral jako potrpežljivo. Počez je
bila izrezljana pisanka in na nji pero, okolo
njega pa je bil napis: — Učitelju svojemu! —
Spomin na številko 78. — Šest let. — In niže
doli z manjšimi besedami: Marljivost in na¬
deja. — Učitelj umolkne. Midva se posloviva.
Domov grede se nisem mogel iznebiti misli na
tega jetnika, ta tintnik, ono slovo od učitelja . . .
še ponoči sem sanjal o tem in zjutraj sem se
spominjal učiteljevih besed, ne sluteč, kakšno

39

iznenadenje me čaka v šoli. Toliko da sedem
na novo svoje mesto poleg. Poljšaka in pre¬
pišem računske naloge s šolske table, že začnem
pripovedovati tovarišu o včeraj šnem pogovoru
z učiteljem, o jetniku in tintniku, opisuje, kako
je bil tintnik izdelan s peresom čez zvezek in
z napisom: Sest, let! — Pri teh besedah pa me
Poljšak hitro prime za roko, pogleda Krmela,
sinu zelenjadarčinega, kateri sedi' v klopi pred
nama in je k sreči ves zamišljen v nalogo
svojo. —- Tiho! •— zašepeta mi Poljšak; —
Krme! mi je predvčeraj pravil, da je videl
v roki svojega očeta, vrnivšega se iz Ame¬
rike, lesen koničast tintnik, z roko izdelan,
z zvezkom in peresom, vse tako, kakor pri¬
poveduješ, z napisom: Sest let! — Toda
Krmel je rekel, da je bil oče njegov v Ameriki.
Torej ne ve, da je bil oče v ječi. Bil je še
majhen, toda mati mu ni povedala resnice; ni¬
česar ne ve: torej ne črhni besedice proti
njemu! — Nem obstanem ves začuden in gledam
Krmela. Poljšak pa hitro zvrši nalogo in jo
pod klopjo vtakne Krmelu v roko. Da mu tudi
list popirja ter mu vzame mesečno pripovedko:
Očetov strežnik, da bi jo prepisal zanj; da mu
peres in mu položi' roko na ramo. Jaz pa sem mu
moral obljubiti na častno svojo besedo, da ne
povem o tem nikomur. Iz šole grede reče mi
naglo: Včeraj je prišel oče ponj, gotovo bode
i danes tukaj: stori, kakor bodeš videl mene. -—

40

In res: stal je na cesti, nekoliko ob strani, slabo
opravljen, z osivelo brado in zamišljen. Poljšak
stisne Krmeln roko nalašč še prijazneje nego
obično in mu reče glasno: Da se vidiva — ter
mu položi roko pod brado. Jednako storim jaz.
Poljšak se zardi in jaz tudi. Krmelov oče naju
pozorno pogleduje in se radostno nasmiha, ali
pogled njegov prešinja nekaka nemirnost in
slutnja, ki nama pretresa srce.

Očetov strežnik.

(Mesečna pripovedka.)

Deževnega dne meseca marcija se je oglasil
kmetski oblečen deček, ves premočen in blaten,
s culico obleke pod pazduho pri vratarji mestne
bolnice v Zadru. Vprašal je vratarja po svojem
očetu, kažoč mu neko pismo. Bil je lep deček,
podolgasto - okroglega, rjavkastega toda bledega
obraza in zamišljenih očij; skozi rdeče, na pol
odprte ustnice pa se mu je videla lepa vrsta
snežnobelih zob. Doma je bil iz vasi v okolici
zaderski. Oče njegov, kateri je pred letom
dnij odšel na morje iskat zaslužka, izkrcal se
je pred nekaj dnevi bolan v Zadru. Stežka je
poročil rodbini svoji, da mora v bolnico. Nje¬
govi ženi, katero je jako vznemirila ta novica,
bilo ni moči z doma. Imela je namreč jedno
bolno in jedno čisto majhno dete, zato je po¬
slala najstarejšega sinka z nekoliko novci v

41

Zader, da bi tu očetu, ali kakor rekajo ondu:
„tati“ mogel kaj koristiti.

Ko vratar naglo pregleda pismo, pokliče
bolniškega strežnika in mu veli, naj vede dečka
k očetu.

— Kdo je njegov oče? vpraša strežnik.

Deček, drhtčč od strahu, da ne bi zvedel
žalostne novice, pove mu ime.

Toda strežnik se tega imena ne more do¬
misliti.

— Gotovo je mornar, prišedši iz tujine? —
vpraša dečka.

— Mornar, res, — odvrne deček vedno
plašneje; — ne prestar — tujec, res! —

—• Kdaj je prišel sem?

Deček pogleda v pismo: — Pred petimi
dnevi, nekako . . .

Strežnik se zopet nekoliko zamisli, potem
pa reče, kakor bi se spomnil: — Oh, že vem;
v četrti sobi, zadnja postelj . . .

— Ali je hudo bolan? — Kako mu je?
— vpraša ddček boječe.

Strežnik ga pogleda, toda ne odgovori ni¬
česar. — Pojdi z menoj! — reče kratko.

Stopata po stopnicah, prekoračita širok
hodnik in stopita v veliko sobo, kjer so postelje v
dveh vrstah. Deček hodi za strežnikom, pazno
gledajoč na levo in desno stran in motreč te upale
blede bolnike. Nekateri leže z zaprtimi očmi, kakor
da so mrtvi, drugi pa gledajo kakor preplašeni

srepo v strop. Nekateri bolniki ječe kakor otroci.
Soba je temna, vzduh prenapolnjen s tanko, pre¬
dirajočo vonjavo zdravil. Dve usmiljenki hodita s
stekleničicami v rokah po sobi. — Prideta na
konec sobe, strežnik stopi k vzglavju neke po¬
stelje in odgrne zagrinjalo, rekoč: — Evo ti očeta
tvojega! j — Deček se razjoka, izpusti' culico na
tla, skloni se čez bolnika in ga prime za roko,
katera leži na odeji. Bolnik se ne gane.

Deček se zopet vzdigne, jame znova opa¬
zovati očeta in se zopet razjoka.

Sedaj se bolnik vzdrami in ga gleda dolgo,
dolgo, ali ustnice se mu ne ganejo. Ubogi tata!
Kako se je izpremenil! Sin bi ga ne bil spo¬
znal. Lasje so mu osiveli, brada zarasla, lica
so zabreknjena in zardela, z napihnjeno žarečo
kožo, oči so se zmanjšale, ustnice odebelele,
ves obraz je izpremenjen; samo čelo in obrvi
so kakor prej. Težko je sopel. — Tata, dragi
tata! — kliče deček, — ali me ne poznaš? Jaz
sem, Marko, tvoj Marko, z doma sem prišel,
mati me je poslala. Poglej me, tata, samo je-
denkrat, da me spoznaš. Reci mi le jedno besedo !

Bolnik izpregleda, zre ga dolgo in zopet
zamiži.

— Tata, tata, kaj ti je? Saj sem tvoj
sin, Marko tvoj! —

Bolnik se ne gane, težko, težko sope. *

Jokaje potisne ubogi deček stol k postelji
in sede nanj, ne da bi obrnil obraz od očeta.

43

•— Saj pride skoro zdravnik, tolaži se, on mi
že kaj pove. In deček začne žalostno premiš¬
ljati. Mnogočesa se spominja o dobrem očetu;
spominja se dne, ko je odšel, ko mu je na
ladjin krov poslal zadnje pozdrave; spominja
se rodbine, katera je toliko pričakovala od tega
potovanja očetovega; spominja se, kako žalostno
je mati prejela pismo. — Misli tudi na smrt;
v duhu vidi mater žalno oblečeno, rodbino svojo
nesrečno in bedno. — Dolgo premišlja tako,
predrami ga šele roka, ki se mehko dotakne
njegovega ramena: usmiljenka je! —

— Kaj je očetu ? — vprašajo naglo.

— Ali je to tvoj oče? — vpraša usmi¬
ljenka s sladkim, zvedavim glasom.

— Oče. Mati me je poslala, k njemu; kaj
mu je? —

— Le srčen bodi, deček — odvrne usmi¬
ljenka — skoro pride - zdravnik. — Nato odide,
ne da bi povedala kaj več. Pol ure pozneje
se začuje zvonček, in v sobo stopi zdravnik s
pomočniki. Pri vsaki postelji postajajo. Dečku
se zdi to čakanje kakor večnost; pri sleharnem
koraku zdravnikovem mu rase strah. Naposled
pride zdravnik do sosednje postelje. Bil je
visok, nekoliko sklonjen starček resnega
obličja. — Ko zapusti sosedno posteljo, vstane
deček in jame glasno plakati.

Zdravnik ga pogleda. — To je sinček
bolnikov — pravi sestra — to jutro je prišel.

44

Zdravnik mu tolažilno položi roko na glavo,
nagne se k bolniku, potiplje mu žilo in nekaj
vpraša usmiljenko. — Nič novega — odvrne
mu sestra.

Zdravnik se zamisli nekaj trenutkov, potem
reče: — Nadaljujte kakor do sedaj. — Deček
se ohrabri in z jokajočim glasom vpraša zdrav¬
nika: — Kaj je očetu? —

— Srčen bodi, deček — reče zdravnik,
položivži mu znova roko na glavo — oče
ima šen. Nevarno je — vender je še upati, da
okreva. Le skrbi zanj. Dobro mu bode delo,
ako bodeš tukaj.

— Saj me ne pozna! — vzklikne deček
jokaje.

— Spoznal te bode ....  morda jutri.
Upajmo najboljšega, ne boj se! —

Kakd rad bi deček še kaj vprašal — toda
ne upa si. Zdravnik odide. Deček pa začne
svoj posel kot bolniški strežnik. Ker nima dru¬
gega dela, popravlja mu odejo, gladi mu roko
in mu brani muhe ; malone pri vsakem vzdihu
se nagne čezenj, in ako prinese sestra zdravil
ali pijače, vzame ji kozarček ali žlico iz rok,
da mu sam poda zdravilo namesto nje. Bolnik
ga nekaterikrat opazuje, a videti ni, da bi ga
spoznal. Vender ga gleda čimdalje bolj. —

Tako mine prvi dan. — Ponoči spl deček
na dveh stolih v kotu sobe, ali zarano je že
zopet pri ljudomilem delu svojem. Zdi se mu,

da ga pogledujejo bolnikove oči vedno zaved-
neje, da se pri njegovem ljubkovalnem glasu
blestč nekako hvaležno in da. giblje z ustni¬
cami, kakor bi hotel kaj vprašati. Po vsakem
kratkem spanji izpregleda bolnik, kakor da
išče mladega strežnika svojega. Zdravnik, kateri
dvakrat mimogrede pogleda bolnika, zapazi, da
se zdravje nekoliko boljša. Proti večeru pa, ko
prinagne deček bolnikovim ustom kozarček,
zdi se mu celo, da vidi na njih rahel nasmeh.
Znova se ohrabri in meneč, da ga čuje bolnik
vsaj kakor v sanjah — začne mu pripovedo¬
vati o materi, o sestricah, o vrnitvi na dom
in prosi ga z milim in iskrenim glasom, naj
ne obupa. Cesto ne ve, ali ga umeje bolnik,
vender ne umolkne, zakaj zdi se mu, da ne¬
kako radosten prisluškuje ljubečemu in sočut¬
nemu glasu njegovemu. Tako mine drugi, tretji
in četrti dan; bolniku je časih bolje, časih huje.
Deček ves zamišljen v strežniške posle svoje,
utegne le stežka dvakrat na dan použiti nekoliko
kruha in sira, katerega mu daje , sestra. Kar se
godi okrog njega, niti ne opazi; niti ne vidi umi¬
rajočih bolnikov, niti ne sliši, kakci hite usmiljenke
ponoči od postelje do postelje, niti ne čuje joka in
obupnosti odhajajočih sorodnikov, kateri se vra-
, Čajo brezupni! Deček- ne vidi nijednega činih bo¬
lestnih prizorov, ki se ponavljajo v bolnici sleharni
dan ip bi ga bili sicer razburili in ustrašili. Ure,
dnevi minevajo, on pa sedi neprestano pri svo-

46

l

jem „tati“, skrben, pazen, drhteč pri sleharnem
vzdihu, pri vsakem pogledu. Zdaj ga vznemirja
vstajajoča nadeja, katera mu dviga dušo,
zdaj ga obhaja tesna skrb, ki mu stiska srce.

Peti dan pa se bolezen hipoma shujša.
Zdravnik zmaje z glavo, kakor bi hotel reči:
vse je zaman! Deček se zgrudi na stol in se
obupno razjoče. Nekaj ga vender še tolaži:
zdi' se mu, da se navzlic vsem slabim znarne-
jem bolniku vrača zavest. Pogledoval je dečka
vedno pogosteje in nekako ljubeznivo; zdravil
ni hotel jemati od nikogar, nego od njega;
cesto pa kroži usta, kakor da mu hoče kaj
povedati, in to tako izrazno, da ga prime
deček vesel za roko, rekoč: — Le srčen bodi,
tata, skoro ozdraviš, in vrneva se domov k
materi ... le še nekoliko srčnosti, ne boj se,
tata! -— —

Bilo je ob štirih popoludne, ko baš zopet
tako pomišlja in govori, kar zasliši pred duri-
mi sosednje sobe korake in znan glas, ki iz-
pregovori samo te besede: -— Da se vidiva,
sestra! — Zgane; se in po bliskovo skoči
kvišku.

Prav sedaj stopi v sobo mož z zvežnjem
v roki in usmiljenka za njim. Deček vzkrikne
in obstane kakor okamenel. Mož se ozre, po¬
gleda ga in vzklikne: — Marko! — Onemogel
pade deček očetu v naročaj. Usmiljenke, strež¬
niki in zdravniški pomočniki pribite k njemu

47

in začudeni gledajo ta prizor. Deček ne more
izpregovoriti.

— O Marko moj ! — zakliče oče in polju-
buje dečka. — Marko, sinko moj, kako je to,
da so te vedli k postelji tujega človeka; jaz
pa sem se že bal, da te ne vidim nikdar več,
ker mi je pisala mati, da te je poslala k meni ?
Ubogi Marko! Koliko dnij si že tu? Kako li
je bilo to mogoče? Jaz sem hitro okreval,
sedaj sem popolnoma zdrav. In mati? In mala
Marijca? In Barbka? Kako jim je? Sedaj
ostavljam bolnico, pojdiva torej! O, veliki
Bog, kdo bi si bil mislil I

Deček stežka izreče nekaj besed, da mu
kaj pove o rodbini.

— Oj, kako sem vesel! Kako strašne
dneve 'sem prebil tukaj! vzklikne radosten in
poljubuje očeta. Ali s prostora se ne gane. : —•
Pojdiva torej! pravi oče — nocoj še bodeva
doma — in potegne ga za seboj.

Deček se ozre in pogleda bolnika svojega.

— Ideš li ali ne? —■ vpraša ga oče za¬
čuden.

Zdajci izpregleda bolnik in se srepo ozre
po dečku.

Iz dečkovih ust ■—• iz srca njegovega se
vsuje potok besed: — Ne, tata, počakaj . . a
ne . . ne, ne morem! Tu je on. Pet dnij že
sera bil pri njem. Vedno me je gledal. Imel
sem ga za očeta. Jako sem ga ljubil. Sedaj me

48

gleda, dal ran bodem piti; vedno me hoče imeti
poleg sebe; sedaj mu je slabše. Potrpi z menoj,
jaz si ne upam ... ne vem, kako . . tako mi
seza v srce . . . Jutri pridem domov, naj osta¬
nem še nekoliko, ne vem, kdo je — toda rad
me ima . . sicer bi umrl sam. Pusti me tu,
ljubi tata!

— Vrli deček! —vzklikne pomočnik. Oče
pa gleda začuden sina svojega, pogleda bol¬
nika in vpraša: — Kdo je oni?

— Mornar, kakor vi — odvrne pomočnik,
— prinesli so ga prav tisti dan, ko ste prišli
vi. Toda bil je nezavesten in ni mogel povedati
ničesar. Morda ima doma rodbino, sinove; morda
misli, da je ta jeden njegovih otrok.

Bolnik še vedno gleda dečka.

. — Ostani torej tu — pravi oče dečku.

— Saj mu ne bode dolgo ostati — šepne
mu pomočnik.

— Ostani — ponavlja oče — vidim, da
imaš srce. Jaz pa grem domov, da pomirim
mater. Evo ti goldinarja za tvoje potrebe!
Zdrav, sinko moj! Da se vidiva!

Poljubi ga, pogleda mu v oči, poljubi ga
zopet in urno odide. — Deček se vrne k po¬
stelji, in bolnik je videti utolažen. Zopet opravlja
deček strežniški svoj posel, sedaj ne več jokaje,
toda vedno takisto skrbno, takisto potrpežljivo,
kakor prej. Zopet mu daje piti, popravlja mu
odejo, gladi' mu roko in mu govori tolažilne


49

besede. Streže mu ves dan, vso noč in zopet
drugi dan, toda bolniku je čimdalje huje. Obraz
mu je višnjev, sapa huda, nemirnost večja;
govori nerazumne besede, čimdalje bolj oteka.
Zvečer pravi zdravnik, da ne učaka jutra. —
Sedaj skrbi Marko še bolj zanj; nijeden hip
ga ne izpusti iz očij. Bolnik pa ga opazuje,
kroži ustnice, često jako naporno, da bi mu
nekaj rekel — toda zaman. Le oči, katere so pa
čimdalje kalnejše, izražajo izredno hvaležnost.

— To noč deček ne leže k počitku, bedi, dokler
se ne jame daniti, in ne pride usmiljenka. Ta
se približa postelji, ali takoj zopet odide in se
vrne s strežnikom, kateri nosi svetilnico.

— Zadnji trenutki so — pravi zdravniški
pomočnik.

Deček prime bolnika za roko; ta ga po¬
gleda, a takoj zamiži. Zdajci čuti deček, da mu
je stisnil roko. Zardi se in vzklikne veselo.

Zdravnik se nagne čez bolnika in ga opa¬
zuje. Natč se dvigne. Usmiljenka sname raz¬
pelo raz steno.

— Mrtev je! — vzklikne deček.

— Sedaj pojdi, sinko moj — pravi zdravnik

— ljudomilo tvoje delo je končano. Idi in
srečen bodi, kakor zaslužuješ. Bog s teboj! Idi
z Bogom ! — Sestra usmiljenka, katera je odšla
za nekaj hipov, vrne se s šopkom vijolic, ka¬
tere je vzela iz kupice raz okno, in mu jih

4

50

I

poda, rekoč: — Drugega ti nimam dati; vzemi
to v spomin na bolnico!

— Hvala! — reče deček in drži v jedili
roki šopek, z drugo pa si otira solze. — Toda
tako daleč moram peš . . . izvestno bi se mi
posušile. — In razvezavši šopek, potrese vijo¬
lice po postelji, rekoč: — Ostavljam jih v spomin
ubogemu mrtvecu! Hvala vam, sestra! Hvala,
gospod zdravnik! — Nato se obrne k mrtvecu,
rekši: — Z Bogom! — in išče imena, katero
bi mu rekel v slovo. In spomni se sladkega
imena, s katerim ga je klical pet dnij, in po¬
novi : — Z Bogom, ubogi tata!

Nato vzame svoj zveženj pod pazduho in
se počasi odpravlja na pot. Jutranja zora je
ravno zablestela.

Kovačnica.

10. — Sobota.

Sinoči je prišel Strmšek, naj pridem po¬
gledat v njih kovačnico, katera je spodaj pri
cesti. Danes zjutraj, ko sva se z očetom na¬
pravila na izprehod, šla sva za nekaj časa tja.
Bližajočima se delavnici, prihiti nama Zavrtnik
naproti, nesoč v roki zavitek; njegov plašč pa,
ki krije vsakovrstne zmesi, vihra v zraku. Ej,
sedaj vem, kje dobiva železni prah, katerega
prodaja za stare časopise, ta barantač! Stopivši
pred kovačnico, ugledam Strmška, sedečega na

I

51

kupu opeke. Držal je knjigo na kolenih in se
učil nalogo. Takoj vstane in naju povabi, naj
stopiva v kovačnico. — Bil je tu širen prostor,
poln ogljarskih smetij, stene pa so bile pokrite
s kladivi, kleščami, železnimi drogovi in vsako¬
vrstno železnino; v kotu je gorel ogenj v ve¬
liki peči, vanj pa je puhal velik meh, katerega
je gonil kovaški učenec. Oče Strmškov je stal
poleg nakovala, pomočnik njegov pa je držal
velik železen drog v ogenj. Ko naju kovač
ugleda, odkrije se naglo in naju pozdravi: —
Ej, evo ga! To je deček, kateri daruje parne
strojčke in vlačke! — Prišli ste, da bi videli,
kako se tu dela, jeli? Takoj vam ustrežem!
— Rekši se nasmehne, a lice mu ni več toli ostud¬
no, tudi oči niso tako srepe. Pomočnik mu poda
veliki drog, katerega je držal v ogenj in ga po¬
loži na nakovalo. — Delal je okrogli' palice za
nabrežno ograjo. — Kovač pa dvigne veliko
kladivo in jame mahati po žarečem konci dro-
govem, sedaj po sredi, sedaj pri kraji nakovala,
sukaje ga na vse strani. Kaj lepo je bilo vi¬
deti, kako se je začelo železo pod temi urnimi
in gotovimi udarci kriviti, sukati ter se napo¬
sled vpodobilo v lep šopkasti cvetlični list,
kakor da je od testa. V tem pa nas je mali
Strmšek nekako ponosno pogledoval, češ: —
Vidite li, kako zna moj oče delati? — Ali je
videl gospodič, kako se to dela? — reče mi
kovač, obrnivši se proti meni in kažoč mi drog,

4 *

52

ki je bil videti kakor škofovska palica. Nato
ga postavi na stran in porine drugega v ogenj.

— To je jako lepo delo! — pravi moj oče in
pristavi: — Sedaj zopet delate, kaj? Dobra
volja se je zopet povrnila! — Povrnila se je,
da! — odvrne kovač, brišoč si znoj in nekoliko
se zardevši: — Toda, ali veste, kdo mi jd je
povrnil? — Oče se dela, kakor bi ne vedel ni¬
česar. — Ta-le vrli dečko, kateri je delal in se
učil in očetu delal čast, dočim je oče . . . vse
imetje zapravil in ž njim ravnal — živinski.
Ko sem čul, da se uči tako lepo, vrlo . . . Oj,
ti mali moj skrček, pojdi nekoliko sčm, da te
vidim . . . Deček priskoči, on pa ga dvigne na
nakovalo, držeč ga pod pazduho in mu reče:

— No, sedaj pa nekoliko oteri lice očetu svo¬
jemu ! — Deček ga jame poljubovati in ga po-
ljubuje tako dolgo, da je i sam ves črn. —
Dobro je — reče sedaj kovač in ga postavi na
tla. — Res, tako je prav! — nasmehne se moj
oče. Poslovivši se od kovača in sinčka, stopiva
pod milo nebo. Hipoma prihiti mali Strmšek za
nama. — Oprčsti mi! — reče in mi vtakne
zavitek žebljičev v žep. Jaz pa ga povabim,
naj pride k nam, da bode z nami vred iz naših
oken gledal „pusta“.

— Ti si mu daroval svoj parni strojček,

— reče mi oče na poti — a da je bil poln
zlata in biserov, bil bi preceno darilo njemu,
ki je prestvaril srce očetu svojemu.

53

Mali igralec.

18. — Ponedeljek.

Vse mesto je po konci, ker se bliža konec
predpusta. Na vsakem trgu so lope vrvoplescev,
dirjačev in drugih ljudij; pod našimi okni je
cirkus, pokrit s plahtami, v katerem igra srbska
družba s petimi konji. Poleg cirkusa stoje trije
vozovi, kjer se igralci preoblačijo in spe: tri
hišice s kolesi in okenci; vsaka ima dimniček,
iz katerega se vedno kadi, med oknom pa so
razobešeni povoji. Tu je žena, ki doji dete, kuha,
in časih igra na vrveh. Ubogi ljudje! Besedo
„vrvoplesec“ izrekamo kakor psovko, in vende.r
si ti ljudje pošteno služijo svoj kruh. Koliko se
morajo truditi zanj! Ves dan tekajo med cir¬
kusom in vozovi, slabo oblečeni, in v tem
mrazu I V naglici pojedo grižljaj in zopet mo¬
rajo nazaj od predstave k predstavi. Čestokrat
se zgodi, ko je cirkus že ves napolnjen z gle¬
dalci, da privrši veter, odgrne platneno streho,
ugasi luči, in predstave ne more biti. Tedaj
morajo še denar vrniti in delati vso noč, da
popravijo stavbo. — Tudi dva dečka ima ta
družba;, manjšega je poznal moj oče od lani;
gospodarjev sin je; pred letom dnij je igral na
trgu na konji. Dokaj je zrasel; v osmem letu
je in lep dečko. Lepi rjavkasti obrazek mu ob¬
robljajo krasni črni kodri, ki se mu vsipljejo
izpod stožčastega klobučka. Opravljen je

54

glumaški in tiči v nekaki beli črno zakrpani
vreči in platnenih čevljičkih. Pravi divjaček je.
Vsakomur je po volji; vse ga ima rado. Za ra¬
nega jutra že ga vidimo, ko hodi v veliko ruto
zavit v sosedno hišo po mleko; potem gre po
konje — pestuje bratca, nosi obroče, kozle,
deske, vrvi, snaži vozove, kuri; in kadar uteg¬
ne, stoji' poleg matere. Moj oče jih čestokrat
opazuje z okna in govori' o njih, kakor o dob¬
rih ljudeh, ki ljubijo otroke — in so našinci,
ljudje, ki govore ali umejo naš jezik in zaslu-
žujejo, da jih podpiramo bolj, nego tujce, ka¬
teri izsesavajo naš narod, in ga poleg tega
psujejo ter se rogajo jeziku našemu. — Ne¬
kega večera smo šli v cirkus; bilo je mrzlo,
in jako malo ljudij je prišlo. Navzlic temu se
je trudil šibki glumaček, da bi kratkočasil
ljudstvo: preobračal je kozolce, obešal se kon¬
jem na rep, hodil po rokah, z nogami v zraku,
prepeval in se smijal z zvonkim glaskom in
lepim svojim obrazkom. Oče njegov, opravljen
v rdečo suknjo, bele hlače in visoke škornje,
opazoval gaje, toda bil je žalosten. Mojemu oče¬
tu se je smilil, in takoj drugega dne je govo¬
ril s slikarjem, kateri je prišel k njemu, kako
bi se ubožni družbi pomoglo do boljšega za¬
služka. Slikarju pride dobra misel: — Ti ki
znaš dobro pisati — reče očetu mojemu —•
opiši družbo in zlasti malega igralca, jaz ga
pa naslikam! Ljudje bodo čitali časopise in že

00

iz radovednosti sli v cirkus; vsaj jedonkrat
bode imel polno. — Tako se je zgodilo. Moj
oče je spisal članek za časopis ter, zanimivo
in šaljivo opisal vse, kar se je videlo z našega
okna in mn je bilo znanci o malem glumači. Sli¬
kar pa je izdelal lepo podobico malega glumača,
katero so jo priobčili v sobotni številki..In glej!
K nedeljski predstavi se je vse trlo, zakaj na¬
povedana je bila predstava na korist malemu
glumaču. Oče me je vzel s seboj. Sedela sva
v prvi vrsti. Pri vhodu je bil prilepljen časo¬
pis s sliko. Cirkus je bil prenapolnjen. Mnogo
ljudij je imelo časopis v rokah; kazali so ga
malemu igralcu, kateri je ves vesel tekal od
človeka do človeška. Tudi njegov oče je bil
zadovoljen, to si lehko mislimo. Nobeden ča¬
sopis ga še ni počastil tako. Blagajnica je bila
polna. Moj oče je sedel poleg mene; videla sva
mnogo znancev. Blizu vhoda za konje je stal
telovadni učitelj; baš nasproti nama, na pro¬
storu druge' vrste, sedel je „zidarček“ poleg
orjaškega svojega očeta; toliko da meje  ugle*
dal, že je naredil „zajčka“. Nekoliko dalje sem
zapazil Zavrtnika, kateri je na prste štel gle¬
dalce in računjal, koliko bode družba priigrala
nocoj. Na sedeži prve vrste je sedel poleg svo¬
jega očeta, topniškega stotnika, tudi ubogi.
Klodič, dni, ki je otel dete izpred voza, z ber-
lami med nogami. — Predstava se je začela.
Mali igralec se je odlikoval na konji, na tra-

56

peci in na vrvi. Vselej ko je skočil na tla,
ploskali so mu glasno; najbližji gledalci so mu
gladili lase in ga poljubljali. Nato so nastopili
drugi: vrvoplesci, glumači, jahači, vsi oprav¬
ljeni v krpe, ali blesteči se od srebra. Ako pa
dečka ni bilo, pojemalo je veselje gledalcev.
— Tam pri vhodu, kjer je stal telovadni uči¬
telj, zapazil sem, kako je ta lastniku cirkusa
nekaj pošepetal na uho; nato je začel ta z
očmi iskati nekoga med gledalci. Pogled njegov
je obstal na naju. Moj oče je to zapazil in
takoj vedel, da je učitelj povedal, kdo je pisal
dni članek. Da bi mu ne trebalo prejemati za¬
hvale, vstal je naglo in mi rekel: — Ostani
tu, počakal te bodem pri izhodu. — Mali igra¬
lec je s svojim očetom nekaj govoril in zopet
nastopil: stoječ na dirjajočem konji, preoblekel
se je štirikrat, za romarja, mornarja, vojaka in
vrvoplesca. Vselej, ko je prijahal mimo mene,
pogledal me je. Naposled je vzel klobuk v
roke ter šel v krogu med gledalci, kateri so
metali vanj krajcarjev ali pa slaščic. Jaz sem
imel dva krajcarja pripravljena; ko pa je pri¬
šel do mene, odtegnil je klobuk, pogledal me
in šel dalje. Razžaljen sem bil. Zakaj mi je
storil to? — Predstava je bila končana, lastnik
se je zahvalil, ljudstvo pa je vstajalo in se
trlo proti izhodu. V gneči sem se malone izgu¬
bil, kar me nekdo potegne za rokav; ozrem
se: bil je mali igralec, s polnimi pestmi sla-

ščic. Umel sem ga. — Ali hočeš slaščic od
malega glumača? — vprašal me je. Prikimal
sem in vzel tri ali štiri. — No •—■ pristavil je

— vzemi še ta poljub ! — Daj mi dva! — od¬
vrnem mu in se sklonim. Naglo si z rokami
obriše obrazek, ki je ves močnat, obdene mi
roko okrog vratu in me poljubi dvakrat. — Na

— rekel je-- jeden je zate, drugi za oče¬

ta tvojega!

Slepi dečki.

21. — Četrtek.

Naš učitelj je nevarno zbolel. Namesto
njega je prišel danes oni iz četrtega razreda,
ki je bil nekdaj učitelj na zavodu za slepce.
Najstarejši je med učitelji in že ves siv, da se
vidi, kakor bi nosil lasuljo od belega hpmbaža;
glas mu je mil, kakor bi pel tožno pesem. Jako
je dober in ve mnogo mnogo. Toliko da je
stopil v sobo, zapazil je dečka, ki je imel za¬
vezano oko. Takoj stopi k njemu in ga vpraša,
kaj mu je ? -r- Pazi na oči, dečko! — reče mu z
milim svojim glasom. Tedaj pa vpraša Poljšak:
Ali je res, gospod učitelj, da ste bili v zavodu
* za slepce? —

— Res, dčkaj let! — odvrne učitelj.

In Poljšak pristavi poluglasno: — Prosimo
vas, povejte nam kaj o njih! Učitelj sede za

mizo.

58

— Vi izgovarjate besedo slepci — slepci
— začne učitelj — kakor bi rekli siromaki in
bolniki ali Bog ve kaj. Ali pa tudi veste, kaj
pomeni ta beseda? Pomislite nekoliko. Slep
biti! Ničesar ne videti! Nikdar! Ne razločevati
dneva od noči, ne videti m neba, ni solnca,
ni roditeljev svojih — ničesar, kar je okolo
nas, česar se dotikamo. Potopljen biti v večno
temb, kakor zakopan v sredi zemlje! Zatisnite
oči in mislite si, ako bi morali vedno ostati
tako: strah . vas obide in groza;, nemogoče se
vam zdi, da bi morali vedno tako ostati, kri¬
čali bi, zmedlo bi se vam in — umrli bi!
Vender ....  ubogi dečki, ako stopite prvi¬
krat v hišo slepcev, ko počivajo, ko se sliši od
vseh stranij igranje na goslih in piščalih, gla¬
sen govor in smeh, ako vidite, kako urno sto¬
pajo po stopnicah, kako brez ovir varno hite
po hodnikih in spalnicah, ne mogli bi verjeti,
da bi bili tako nesrečni, kakor so res. Ali po¬
glejmo jih natančneje! Tu so mladeniči šest¬
najstih do osemnajstih let, čvrsti in veseli, ki
trpe slepoto svojo nekako neprisiljeno, dejal bi,
nekako prešerno; z nejevoljnih in ponosnih
njih obrazov pa nam ne bode težko čitati, kako
strašno so trpeli, predno so se udali v usodo
svojo. Tu so še drugi bledih, milih obrazov,
popolnoma udanih, toda žalostni so, in jasno je,
da se čestokrat na tihem — jokajo. Oh, dragi
mi sinovi! Premislite, da so nekateri izmed

59

teh slepcev v malo dneh izgubili luč očesno,
drugi po dolgoletnih mukah, po mnogih opera¬
cijah, mnogi pa so tako porojeni. V večni temi,
katera jim ni imela nobene zore, stopili so na
svet, kakor v velikanski grob, in ne vedo, kako
je ustvarjen obraz človeški. Mislite si, koliko
so morali trpeti in koliko še. trpe, ako mislijo,
kako velikanski je razloček med njimi in vide¬
čimi ljudmi, in ako se nato vprašajo: — Zakaj
ta razloček, ako nisem kriv? — Ako mislim
jaz, ki sem bil toliko let med njimi, na dni
razred, na vse dne, v večno temino zavite oči,
vse dne očesne zenice brez pogleda, brez živ¬
ljenja, in potem pogledam vas . . . zdi se mi
nemogoče, da bi vi ne bili srečni. — Učitelj je
umolknil; kar nihče ni dihal v šoli. Poljšak
vpraša: Ali imajo res slepci boljši čut mimo
nas ?

Učitelj reče: ■— Res. Vsi drugi čuti so
jim razviti bolje, ker jim morajo nadomeščati
vid in se torej bolj urijo, nego pri onih, ki
vidijo. Zjutraj po spalnicah vprašujejo drug dru¬
gega : -1-- Ali sije solnce ? — in dni, ki se prvi
obleče, skoči takoj na dvorišče, in zamahne
po zraku, ali je čutiti sohlčna toplota v zraku.
Potem hiti' nazaj z veselo novico: — Solnce
sije! — Po glasu si predstavljajo človeka; mi
spoznavamo dušo človeško iz njega očij, dni
po glasu. Dobro vedo, ali je v sobi več oseb,
ako tudi govori' samo jedna, in se druge niti

60

ne ganejo. S čutom spoznajo, ali je žlica do
dobra osnažena, ali ne. Že majhni otroci raz¬
ločujejo barvano volno od pristne. Ako gredd
vrstoma po cesti, spoznajo že po vonji vsako
prodaj alnico, akoravno ni čutiti nobenega du¬
ha.

Igrajo se z brenčalom in ko Čujejo
drdranje, katero provzročuje, zadeno ga vse¬
lej, ne da bi se kdaj zmotili. Igrajo se
tudi z obroči, stožci, skačejo čez vrv, postavljajo
hišice od kamenov, trgajo vijolice, kakor bi vi¬
deli, izdelujejo od ločja storje in torbice, pletč
različnobarvano slamo, varno in dobro, tolikanj
so si izurili čute svoje. Tip je njih vid; naj¬
večje veselje jim je, ako morajo tipati in pri¬
jemati različne stvari in jim določevati oblike.
Genljivo je videti, kako se v obrtni razstavi,
kjer smejo potipati vsako stvar, gneto okolo ge-
ometriških teles, modelov hiš in glasbenega
orodja, ko veselo tipljejo vse stvari, da
„ vidijo", kako so narejene! „Vidijo“, pravijo ti
ubožci!

Zavrtnik vpraša učitelja, ali slepi dečki
res bolje računjajo nego drugi?

— Res je — pravi učitelj. — Učč se
računjati in brati; imajo posebne knjige z iz¬
bočenim črkami; te tipljejo s prsti, spoznavajo
črke ter bero besede, in še prav gladko. In kako
se ti ubožčki zarde, ako se zmotijo! Tudi pi¬
sati se uče, pa brez tinte. Pišejo na debel, trd

61

popir s kovinskim šilom, katero nareja toliko
pik, kolikor jih je treba, za posebno abecedo. Te
pičice so na nasprotni strani izbočene, tako
da lahko čitajo, kar so pisali sami, ali kar so
jim napisali drugi, ako obrnejo list in tipljejo
s prsti po popirji. Tak6 izdelujejo sestavke in
pišejo pisma. Takisto pišejo tudi številke in
račune. Na pamet računjajo neverjetno spretno,
ker jih nič ne moti v mislih. Videti bi jih mo¬
rali tudi, kako zvesto in radi poslušajo, ako
se jim kaj pripoveduje ali bere, kako si vse
zapomnijo, kako se pogovarjajo o zgodovini in
jezikovnih stvareh. Ako sede štirje na jedni
klopi, govori prvi s tretjim, drugi s četrtim,
in vsi skupaj glasno; vsi se umejejo, ne da
bi se nagibali drug k drugemu — tako oster
posluh imajo! Izpraševanja cenijo dokaj bolj,
nego vi, in dosti bolj ljubijo učitelja svojega,
nego vi! Po koraku in duhu ga poznajo od
daleč; iz njegovega glasu poznajo, ali je dobre,
ali slabe volje, ali je zdrav, ali ne; radi tudi
zahtevajo, da se jih učitelj dotakne, ako jih
graja ali hvali, dni pa se dotikajo njega rok
ter mu takd naznanjajo hvaležnost svojo. Vsi
se ljubijo, dobri tovariši so si. Spočetka so
vedno isti skupaj. V oddelku za deklice
n. pr. je več skupin, in sicer po glasbenem
orodji, na katero igrajo; igralke na gosli, na
klavir, na piščal i.t. d., katere se nikdar ne ločijo.
Ako se jim kdo posebno obljubi, težko se mu je

62

ločiti od njih. Prijateljstvo jim je v veliko
tolažbo. Jako dobro spoznavajo ljudi, kakor
tudi razločujejo dobro od slabega. Nihče se
bolj ne veseli pripovedke o plemenitem dejanji,
nego ti ubožci.

Ljubič vpraša, ali dobro igrajo? — Godbo
ljubijo nad vse, brezmerno! — odvrne učitelj.
— Godba je njih veselje, njih življenje. Slepi
otroci, ki so komaj prišli v zavod, poslušali so
godbo po tri ure neprestano. Lahko se je uče
in igrajo strastno. Ako učitelj komu reče, da
nima prirojenih svojstev zanjo, silno je žalosten,
toda poguma ne izgubi; na vso moč se začne
učiti. Oh, ko bi vi slišali to godbo, ko bi jih
videli, kako igrajo s povzdignjenim čelom, z na¬
smehom na ustnih, zardelimi obrazki, tresoči
se,od ginjenosti, vsi očarani od milih glasov,
ki so kakor odmevi brezkončne temine, katera
jih obkroža ! Tedaj bi čutili, kako more tolažiti
divna godba! In kakci plešejo od veselja in sreče,
ako reče učitelj komu: — Ti bodeš velik umet¬
nik ! — Prvi med njimi je cini, ki igra najbolje
na klavir in na gosli: kakor kralja ga ljubijo
in časte. Ako se spro, zatekd se k njemu. Ako
se spreta prijatelja, tedaj je on tisti, ki ju zopet
sprijazni. Najmanjši dečki, katere uči, ljubijo
ga kakor očeta. Predno ležejo spat, žele
mu vsi lahko noč. Vedno se pogovarjajo o
godbi. Čestokrat so že v postelji, pozno je že,
trudni so od dela in učenja in na pol že spe,

63

toda vedno se še tiho pogovarjajo o godbi, o glas¬
benem orodji, operah, orkestrih. Velika kazen
je zanje, ako jim odreko uro za godbo; tedaj
trpe tako, da malone nimamo poguma, kazno¬
vati jih na ta način. — Kar je luč našim očem,
to 'je godba njih srcu.

Poljšak vpraša, ali bi jih smeli iti gledat ?

— Sevčda — odgovori učitelj; —- toda
vi še ne pojdete sedaj. Pozneje pojdete, ko
bodete mogli umeti veliko to nesrečo, umeti
, toli sočutno, kakor zaslužuje. Žalosten ja tak
prizor, dečki moji! Videli bodete ondu dečke,
sedeče pri oknih, in veseleče se čistega zraka,
brezgibnih obrazov, takt) da se vam zdi, kakor
bi ubožci opazovali veliko zeleno ravan in kras¬
ne sinje gore, katere gledate vi . . . Ali spo¬
minjajo. se, da ne vidijo ničesar, da nikdar ne
bodo videli brezkrajne te lepote, obide vas bo¬
lest; zdelo se vam bode, da ste sami oslepeli v
tem trenutku. Sleporojeni otroci, kateri nikdar
niso videli našega sveta, ne obžalujejo ničesar,
ker ne vedo, kakšne so stvari. Taki slepci se
nam ne smilijo takti. Ali tu so drugi dečki, ki
so slepi šele nekaj mesecev. Ti se še dobro
spominjajo vsega in dobro vedo, kaj so izgubili.
Ti trpe največje bolečine, ker čutijo, kako v
njih - spominu ginevajo in otemnevajo najsve¬
tejše podobe, umirajo najljubše osebe. Jeden
teh dečkov mi je dejal nekega dne nepopisno
žalostno: — Takti rad bi izpregledal, le za

64

jeden trenutek, da bi videl materino obličje,
katerega se ne morem več spominjati. — In
ako pride mati k njim, pretipljejo ji obraz od
čela do brade in do ušes, da bi čutili, kakšen
je. Sami sebi ne morejo verjeti, da bi je ne
videli več, kličejo jo po imeni in jo prosijo,
naj se jim vender da videti! Koliko ljudij odide
od tam jokaje, še trdosrčni možje! In ko odha¬
jamo, zdi se nam, da uživamo krivično pravico,
ker lahko gledamo ljudi, hiše, nebo. O, dobro
vem, da ni med vami nikogar, ki bi pri od¬
hodu iz hiše slepcev ne bil pripravljen, od¬
stopiti pol svoje očesne luči, da bi jo dal tem
ubogim otrokom, katerim solnce nima svetlobe,
in mati ne obličja!

Bolni učitelj.

25. — Sobota.

Včeraj popoludne sem šel iz šok' grede
k bolnemu svojemu učitelju. Prenaporno je delal
in zbolel. Pet ur poučevanja na dan, potem
jedno uro telovadbe in še dve uri v večerih
. šoli, to se pravi malo spati, naglo jesti in se
od jutra do večera niti oddehniti: zdravje si
je uničil. Tako pravi mati moja. Mati me je
čakala spodaj, gori sem šel sam; na stopnicah
sem srečal učitelja Čerina, onega s črno brado,
katerega se vsakdo boji, dasi ne kaznuje niko¬
gar; začuden me je pogledal. Ko sem bil v

65

četrtem nadstropji, pokazala mi je dekla ubožno,
na pol temno sobico, v kateri prebiva učitelj. Le¬
žal je na majhni železni postelji; brada mu je
bila zrasla. Da bi bolje videl, dejal si je roko
na oči in rekel ljubeznivo: — Oh, Janko! —
Približal sem se postelji, on pa mi je položil
roko ne rame, rekoč: — Vrlo, sinko moj! Iep6
si storil, da si prišel k bolnemu svojemu uči¬
telju. Prav slab sem, kakor vidiš, dragi moj
Janko! Kako pa je v šoli? Kaj pa tvoji tova¬
riši ? Vse dobro, kaj ne ? Tudi brez mene! Dobro
izhajate brez starega svojega učitelja, kaj ne? —
Hotel sem reči, da ne, ali prehitel me je:
— Dobro, dobro — dejal je — saj vem, da
mi ne želite zlega. — In globoko je vzdihnil.
Gledal sem slike, ki so visele na stenah. — Vi¬
diš — dejal mi je — to so moji dečki, učenci,
kateri so mi prinesli svoje podobe ‘V dvajsetih
letih in še več. Bili so dobri dečki. To so moji
spomini na dobro deco. Kadar bodem umiral,
pogledal bodem zadnjič nanje, saj sem med
njimi prebil življenje svoje. Tudi ti mi prineseš
sliko svojo, ko dovršiš razrede, je li da? —
Nato vzame pomarančo raz omarico in mi jo
poda, rekoč: — Drugega ti nimam dati, to je
darilo bolnikovo. — Gledal sem ga in silna
žalost me je obhajala, ne vem, zakaj. — Cuj
me . . — pravi mi naglo — nadejem se sicer,
da še okrevam, ali ko ne bi več . . . izkušaj,
da se navadiš računstva, tega ne umeješ dobro.

66

Le naskokoma pojde, zakaj pri tebi ni nepaz-
nost — predsodek je — dejal bi, ali nekaka
ukoreninjena domišljavost. — V tem pa je težko
sopel, da se je videlo, kako trpi. — Hudo groz-
nico imam — vzdihnil je — skoro bode po meni.
Ne žabi torej: poprimi se računstva, računskih
nalog! Prvikrat se ti ne bode posrečilo! Potem
si nekoliko odpočij in začni znova. Ako se. ti
tudi sedaj ne posreči, odpočij si zopet in znova
začni. Vender pa delaj mirno in brez upehanja.
Pojdi in pozdravi mi mater! Nikari se več ne
trudi po teh stopnicah, v šoli se vidiva zopet.
Ako bi se pa ne videla več, spominjaj se časih
svojega učitelja iz tretjega razreda, kateri te
je ljubil. — Pri teh besedah nisem mogel za-
državati solz. — Nagni glavo — reče mi učitelj,
in jaz se sklonim k njemu. Poljubil me je na
čelo, potem pa se obrnil k zidu. Hitel sem po
stopnicah nizdolu v naročaj matere svoje.

Cesta.

23. — Sobota.

Opazoval sem te skozi okno; ko si se po-
poludne vračal iz učiteljevega stanovanja, za¬
del si se v neko ženo. Pazi bolje, kako hodiš
po cesti. Tudi tam imaš dolžnosti. Ako umer¬
jaš korake in gibanje v zasebni hiši, zakaj bi
jih ne umerjal na cesti, katera je hiša vseh
ljudij? — Spominjaj se tega, Janko! — Vselej

67

ko srečaš na cesti slabotnega starčka, siromaka,
ženo z otrokom v naročaji, hromca ob berlah
hodečega, moža, ki nosi težko breme, žalno ob¬
lečeno rodbino, umekni se jim spoštljivo. Starost,
revščino, materinsko ljubezen, bolehavost, delo
in smrt moramo spoštovati. Ako vidiš dete, za
katerim drdra voz, odtegni ga, odraslega člo¬
veka opozori nanje; ako srečaš dete, ki se joka,
vprašaj ga, kaj mu je; starčku, kateremu je
padla palica iz rok, poberi jo. x\ko se prepirata
dva otroka, loči ju; ako pa se prepirata moža,
ogni se ju in ne poslušaj surovih besed, katere
so razžaljive in zakrknejo srce. Ako srečaš
moža, katerega vedo stražniki, ne kaži se
radovednega in neusmiljenega, kakor množica:
lahko je nedolžen! Ako srečaš nosilnico
bolniško, v kateri nesč umirajočega bolnika,
ali kader vidiš pogreb, ne smej se in več ne
govori s tovariši! Misli si, da že jutri lehko
izide iz tvoje hiše. Sočutno opazuj otroke iz
hiralnih zavodov: slepce, gluhonemce, hirajoče,
ubožce in sirote. — Spominjaj se ljubezni do
bližnjikov, ako te sreča nezgoda človeška. Ako
ugledaš zoperno in smešno telesno hibo, delaj
se, kakor bi je ne videl. Gorečo ali tlečo stvar,
katero najdeš na tleh, ugasi; lahko bi koga
stala življenje. Ako srečaš učitelja, dasi ni iz
tvojega razreda, pozdravi ga spoštljivo, prav
tako druge odlične osebe. Potniku, kateri
te vpraša po poti, odgovori uljudno. Ne smej

G8

se, kadar s kom govoriš, ne teci brez potrebe
in ne kriči. Koliko je kdo izobražen, to kaže
njegovo vedenje na ulicah. Ako najdeš suro¬
vost na cesti, našel jo bodeš tudi v hišah.
Proučuj ulice, kjer bivaš, mesto, kjer živiš.
Ako moraš jutri daleč od njega, veselil se bodeš,
ako ti je dobro v spominu tvoje mesto — tvoja
mala domovina — katera je bila tebi mnogo,
mnogo dobo ves svet; kjer si na strani matere
svoje prvič hodil, kjer se ti je začel razvijati
um, kjer si čutil prvo veselje. Bila ti je mati;
poučevala te je, razveseljevala in varovala.
Proučuj jo v nje cestah, v nje ljudstvu —
ljubi domovino svojo in varuj in zagovarjaj
jo pred tujci, kateri bi jo sramotili!

Tvoj oče.

KAZALO.

Stran

Januvarij. Zemljičeva knjižnica

Lep poset .

Boškina iztirajo iz šole . . .

Slavonski bobnarček.

Ljubezen do domovine ....

Zavist..

Boškinova mati.

Nadeja.

Februvarij. Odlikovanje . . •

Dobri sklepi.. • •

Železniški vlaček .

Ošabnost.

Banjeni delavec.

Jetnik.

Očetov strežnik.

Kovačnica.

Mali igralec.

Slepi dečki.

Bolni učitelj.

Cesta

3

5

7

t)

18

“20

22

24

26

28

30

32

34

36

40

50

53

57

64

66

I




Sre e.

1» ^tar 9

Spisal

Edmondo de Amicis.

Z dovoljenjem pisateljevim preložila

Janja Miklavčič,

učiteljica.

V Ljubljani, 1891.

Založil Janez Giontini.


Marcij

Večerna šola.

4. — Torek.

^D^oj oče me je vedel sinoči v večerno šolo.
Bilo je že vse razsvetljeno, in delavci so že
prihajali, ko sva stopila v sobo. Tudi ravna¬
telja in učitelja sva že našla notri, toda bila
sta vzburjena, ker je nekoliko pred najinim
vstopom priletel kamen v okno in razdrobil
steklo. Šolski sluga je tekel iz šole in prijel
dečka, ki je bas šel mimo. Ali takoj je pri¬
stopil Zemljič, kateri stanuje v nasprotni hiši,
in dejal: — Ta ni, jaz sem ga videl na. svoje
oči: Boškin je vrgel kamen ter mi zapretil: —
Gorjč ti, ako me izdaš! — Toda jaz se ga kar
nič ne bojim! — Ravnatelj takoj reče, da se
Boškin za vedno iztiraj iz šole. — V tem sem
gledal delavce, kateri so po trije, štirje skupaj sto¬
pali v sobo. Nikdar še nisem videl, kako lepo je v
večerni šoli! Tu so dečki dvanajstih let, mlade¬
niči in bradati možje, kateri se vračajo z dela,
nesoč s seboj knjige in zvezke: tesarji, kurjači s
črnimi obrazi, zidarji z belimi rokami od apna,
Pekovski pomočniki z lasmi, naprašenimi od moke.

4

Tu je dišalo po oljnatih barvah, po usnji,
smoli, olji, kakor tudi po različnih roko¬
delstvih. — Hitro so smuknili v klopi', odrinili
podstavke, kjer imamo dečki noge, in se takoj
zamislili v delo. Nekateri so šli z odprtimi
zvezki k učitelju prosit pojasnil. Videl sem
učitelja, kako ga je obkrožala gruča rokodelcev,
on pa jim je s peresom popravljal dela. Glasno
se je smijal, ker mu je barvarski pomočnik
prinesel zvezek, ki je bil ves pobarvan z rdečo
in modro barvo. Duri šolske sobe so ostale odprte,
ko se je pričel pouk, jaz pa sem začuden gledal,
kako pazno, nepremično poslušajo ti veliki
učenci učitelja. In vender je rekel ravnatelj,
da jih je mnogo med njimi, kateri po dovr¬
šenem delu niti večerjali niso, boječ se, da ne
bi zamudili šole. Najmlajši seveda so že po
prvi polovici ure naslanjali glave na klopi, ne¬
kateri so celo pospali, učitelj pa jih je sem-
tertja budil, šegetaje jih s peresom za ušesi. —
Čudno so se mi videli ti brkeži v naših klopeh! —
Nato sva šla z očetom tudi v drugo nadstropje;
stopil sem pred duri svojega razreda in tu
sem ugledal na svojem prostoru moža z dolgimi
brkami in obezano roko, katero si je izvestno
ranil pri delu. Izkušal je pisati, toda šlo je
počasi, počasi! — Ali kar mi je najbolj ugajalo :
videl sem na „zidarčkovem“ prostoru očeta nje¬
govega, kateri je na pol slone sedel v ozki
klopi, oprt z lehtemi ob klop. Naslanjal je glavo

5

ob pesti, oči pa imel uprte v knjigo toli pozorno,
da se niti sopsti ni upal. Vender to ni bilo
zgolj slučajno, da je sedel v oni klopi, v dnem
kotičku kakor sinko njegov: sam je dejal prvi
večer ravnatelju: — Prosim vas, gospod rav¬
natelj, storite mi ljubav in posadite me na
prostor, kjer sedi moj „zajček“ — zakaj on
ga le tako imenuje . . . Ostala sva do konca.
Sedaj pa sva ugledala na cesti pred šolo mnogo
ženit z deteti v naročaji, katere so pričakovale mož.
Ko so prišli, menjali so: rokodelci so vzeli deco
na roke, žene pa knjige in pisanke pod paz¬
duho, in tako so odšli. Cesta je bila nekaj tre¬
nutkov polna ljudij in šuma. Nato je vse po¬
tihnilo, in nikogar več nisva videla, razven
utrujenega ravnatelja, kateri je počasi stopal
proti domu.

Borba.

6. — četrtek.

Bilo se je nadejati kaj takega. Boškin,
katerega je ravnatelj za vselej iztiral iz šole,
zapretil je, da se osveti Zemljiču. Danes ga
je počakal na uličinem oglu, ko je Šel v dek¬
liško šolo po sestrico svojo. Moja sestra Mi¬
lena, vračajoča se iz šole, videla je vse in vsa
prestrašana prihitela domov. — Kaj se je zgo¬
dilo? Boškin se spusti za Zemljičem in da bi
ga bolj razdražil, potegne njega sestro toli

G

močno za lase, da skoro pade. Dekletce za¬
kriči, brat se obrne. Boški a, kateri je mnogo
večji in močnejši od Zemljiča, misli si: Sedaj
ga imam! Toda kakor bi trenil, vrže se Zemljič
nanj in ga obdelava s pestmi' — kar se da.
Na ulici ni nikogar, da bi ju razpodil. Boškin
ga vrže na tla, ali hipoma je dni zopet po
konci in zopet na njem. Boškin ga bije s pestmi,
suva z nogami, daje zaušnice, da je dni že ves
krvav, vender ne odjenja. Neka žena zakliče z
okna: — Dobro, dobro, le daj mu jih, saj za-
služuje! — Druga pa: — Dobro, le brani sestro
svojo, to je vrlo! — Boškimi pa: — Odjenjaj,
potepuh ti, poberi se! — Zemljič mu zakliče: —
Boškin, miruj, odjenjaj! — Toda vse zaman.
Zdajci se Zemljič zasuče, in Boškin je na tleh,
kakor je dolg in širok. Zemljič mu poklekne
lia prsi. — Nesrečnik! — zakriči nek mož —
strani z nožem! — In že priskoči, da bi ga vzel
Boškinu. Ali v tem trenutku vgrizne Zemljič Bo-
škina v roko toli močno, da sam izpusti' nož
iz okrvavljene roke. V tem pridejo še drugi
ljudje in ju ločijo. — Boškin naglo izgine,
Zemljič pa stoji' opraskanega obraza in za¬
buhlih očij poleg sestre, ki se joka od strahu,
dočim mu druge deklice pobirajo razmetane
knjige in pisanke. — Ej, mali junak, dobro si
branil sestro! — reko mu okolostoječi ljudje.
On pa, ne meneč se za to, pregleduje knjige in
pisanke, ali se mu ni kaj izgubilo ali pokvarilo;

7

obriše vse z rokavom, pregleda peresa in pi¬
sala, dene vsako stvar na svoje mesto ter miren
in resen, kakor da se ni nič zgodilo, poda se¬
strici roko, rekoč : Hitiva domov, imam računsko
nalogo, kjer se nahajajo vse štiri vrste ra¬
čun j anj a.

Roditelji dečkov.

10. — Ponedeljek.

Danes zjutraj je prišel po Zemljiča njegov
oče, ker se je bal, da bi se znova ne sešla z Bo-
Škinom; toda Boškina baje ne bode več v šolo,
ker ga bodo vteknili v temnico, zatd, ker je
včeraj z nožem napadel Zemljiča. To jutro je
bilo mnogo roditeljev tu; med drugimi je bil
tudi Markič, preprodajalec drv, kateremu je sinko
do cela podoben; živahen je in vesel, nosi za¬
vihane šiljaste brke. — Sedaj poznam že do
malega vse roditelje dečkov, ker jih vedno,
vidim pri šoli. Semkaj prihaja tudi sklonjena
babica z belo čepico na glavi; o slebarnem
vremeni, bodisi deževno ali viharno, spremlja
štirikrat na dan svojega vnučka v šolo : — in
po šoli zopet hodi ponj. Vselej mu vzame
vrhnjo suknjo, popravlja mu ovratnico, otepa
prah, gladi ga in pregleduje zvezke. Vidi se,
da ne misli na drugega, nego nanj, da nima
lepšega na svetu nego vnučka svojega. — Tudi
topniški stotnik, oče Klodičev, onega, ki je dete
otel izpred voza, prihaja često; vsakemu tovarišu

8

svojega sinka, kateri ga mimogrede ljubka ali
pozdravi, vrača ljubkovanja in pozdrave; ni¬
kogar ne prezira, in čim siromašnejši so, tem
zadovoljnejši je in tam radostneje jih zahvalja.
Tu in tam je videti tudi žalostnih prizorov:
gospod, kateremu je umrl sinek, in ga že mesec
dnij ni bilo, ker je drugega sinka spremljala
dekla, prišel je včeraj zopet; ugledavši razred
svojega izgubljenega sinka, obrnil se je in
glasno zajokal. Ravnatelj ga je prijel za roko
in odvedel v svojo sobo. Mnogo je očetov in
mater, ki po imeni poznajo vse tovariše svojih
sinov. Semkaj dohajajo tudi sestrice iz sosednih
učilnic in gimnazijski učenci, da pričakujejo
bratcev svojih. Star gospod, ki je bil stotnik,
prihaja redno sem, dasi nima nikogar v šoli;
ako pa kateremu dečku pade pero ali kaj dru¬
gega na tla, in sam ne zapazi tega, pobere mu
on izgubljeno stvar. Tudi lepo opravljene gospe
so videti, ki se pogovarjajo s preprostimi že¬
nami o šolskih stvareh: — Oj, kako je bila
včeraj računska naloga težka! — Slovniške na¬
loge- ni bilo ni konca ni kraja. — Ako je v
kakem razredu bolnik, precej zvedo vsi zanj ;
ako pa zopet ozdravi, vesele se vsi. Prav to
jutro je obstopilo osem do deset gospa in žena
zelenjadarico, hoteč pozvedeti o nevarno bolnem
detetu, čegar roditelji bivajo poleg nje. Vidi
se, da učilnica vse združuje, vse spoprijaznuje.

9

Številka 78.

12. — Sreda.

Včeraj sem gledal genljiv prizor. Že nekaj
dnij je pogledovala Krmelova mati, zelenjada-
rica, Poljšaka nekam izredno naklonjeno. Polj¬
šaku se je namreč od tedaj, kar je iznašel vso
stvar o tintniku in jetniku številke 78., jako
priljubil njen sinek, dni s hromo roko in rdeč¬
kastimi lasmi. Pomaga mu izvrševati naloge,
daruje mu popirja, peres, svinčnikov: skrat ka,
ravna ž njim, kakor da sta si brata. Videti je,
da bi ga rad odškodoval za nesrečo njegovega
očeta, katere on še ne pozna. Več dnij ga je
zelenjadarica opazovala tako, niti pogleda ni
mogla obrniti od njega, zakaj dobra žena je,
ki jako ljubi svojega sinka in živi samo zanj.
Poljšak pa, kateri mu pomaga, kateri ga nikdar
ne zapusti, on, ki je gospod, ki je prvi v šoli,
zdi se ji kralj, svetnik. Gleda ga, kakor bi mu
rada kaj rekla, toda ne upa se. Včeraj zjutraj
pa se je ohrabrila in ga nagovorila : — Opro¬
stite mi, gospodič, ki ste tako dober sinku mo¬
jemu — biagoizvolite vzeti to-le v znak, kako
vam je hvaležna uboga mati — in rekši po¬
tegne iz torbe belo škatljico s pozlačenim po-
krovcem. — Poljšak se zardi in pravi: — Dajte
jo rajši svojemu sinku, jaz je ne vzamem. —
Žena je vsa iznenadejana; prosčč ga opro-
ščenja, pravi: — Nisem vas hotela razžaliti . ..

10

saj so le slaščice . . . Toda Poljšak zmaje z
glavo in se zahvali. Ona pa boječe seže v
torbo in mu ponudi šopek svežih redkvic: —
Vsaj te-le vzemite in jih dajte materi svoji! —
Poljšak se nasmehne, rekoč: — Ne, zahvaljam
vas, ne vzamem ničesar, za Krmela bodem storil,
vse kar bodem mogel, kakor doslej, ali vzeti
ne morem, ne smem ničesar! Zahvaljam vas! —
Je li, da vas nisem razžalila ? — vpraša ga žena
boječe. — Smehljaje se ji odvrne, da ne, in
hiti dalje. Ona pa kliče vsa presenečena: —
Kako dober deček je! — Nikdar še nisem vi¬
dela tako ljubeznivega, lepega dečka, kakor je
ta! — Bilo je vse končano. Ne! — Popoludne
ob štirih je prišel namesto matere KrmeloV oče
s svojim upalim, žalostnim obrazom. Ustavil
je Poljšaka; gledal ga je, kakor bi slutil, da
Poljšak ve njegovo tajnost. S skrbnim očesom
ga pogleduje, nato pa mu reče žalostno, toda
ljubeznivo: — Vi ste mojemu sinku dobri . . .
zakaj ste mu dobri? — Poljšak se zardi. Rad
bi mu odgovoril: Zato, ker je nesrečen, ker ste
vi, njegov oče, bolj nesrečen nego kriv —
ker ste plemenito zadoščali prestopku svojemu —
ker imate srce. — Vender ni imel poguma, da
bi mu bil to rekel, zakaj v srci je čutil neko
bojazen in grozo spričo moža, kateri je prelival
kri svojega bližnjika in sedel šest let v ječi.
Ali oni je vse to čutil, sklonil se k Poljšaku
in mu šepnil s tresočim glasom: — Sinku si


11

dober, toda očetu njegovemu tudi ne želiš zla,
je li da ne? — Ne, ne, gotovo ne! — vzklikne
Poljšak veselo. — Nato ga dni strastno pogladi
in rosnih očij poljubi koderce na njega čelu —
prime sinka za roko in se hitro napoti domov.

Mali mrtvec.

17. — Ponedeljek.

Mali deček iz prvega razreda, ki stanuje
na dvorišči poleg zelenjadarice, tovariš mojega
bratca, umrl je. Učiteljica Poljakova je prišla
v soboto vsa pobita to naznanit učitelju; Gruden
in Markič sta se takoj ponudila, da bi nosila
krsto. — Bil je vrl dečko, minuli teden je dobil
odliko; mojega bratca je jako ljubil in mu
nekoč podaril okrhano hranilničico mati moja
ga je imela jako rada. Njegov oče je služabnik
na železnici. Včeraj ob polupetih smo šli za
pogrebom. Stanujejo v pritličji. Na dvorišči
je bilo že mnogo dečkov z materami, pet ali
Šest učiteljic in nekaj sosedov. Učiteljica, ka¬
tera noši dno rdečkasto perjanico, in gospodičina
Poljak sta vstopili — in pri odprtem oknu smo
ji videli, kakd sta jokali. Dečkova mati se je
silno jokala. Dve gospi, materi dveh tovarišev
njegovih, prinesli sta po jeden venec. Ob petih
smo se napotili. Najprej jo stopal deček nesoč
križ, potem je šel duhovnik, nato krsta —

12

majhna krstica — ubogo dete — pokrita s
črnim pregrinjalom, ob nji sta visela venca, ka¬
tera sta darovali gospi. Na pregrinjalo so pri¬
peli odlikovanja, katera je bil dobil v tem letu.
Gruden, Markič in dva sosedova dečka so nesli
krstico. Za njo je šla najprej gospodičina
Poljakova in se jokala, kakor da ji je umrl
sinek; potem pa druge učiteljice in dečki.
Nekateri izmed njih so bili jako majhni in so
vsi začudeni gledali krstico; v jedni roki so
nosili šopke vijolic, za drugo so jih vodile ma¬
tere. Slišal sem nekoga, ki je vprašal mater
svojo: — Ali ga sedaj ne bode več v šolo? —-
Ko je krstica zavila okolo ogla z dvorišča,
slišal se je iz okna obupni glas matere malega
mrtveca. Odvedli so jo nazaj v sobo. Na cesti
smo srečali dečke nekega zavoda, kateri so se
ustavili in odkrili, ugledavši odlikovanja in uči¬
teljice. Ubogi malček je šel za vselej počivat
k svojim odlikam. Rdeče kapice njegove ne
bodemo videli več. — Bil je vedno zdrav, le
štiri dni je ležal. Zadnji dan še je silil iz po¬
stelje, da bi naredil nalogo. Odlikovanja svoja
je hotel vedno imeti pri sebi. Nikdo ti jih ne
vzame več, ubogo dete! Z Bogom, z Bogom!
Ne bodemo te pozabili! Lahka ti zemljica!

13

Prepir.

24. — Ponedeljek.

Danes zjutraj sva se sporekla z Markičem,
toda bil sem le jaz kriv. Učitelj ga je namestil
poleg mene. Ko sem pisal, sunil me je z lehtjo,
da sem premeknil zvezek in pokapal pripo¬
vedko »Rešitelj svoje babice'*, katero sem pre¬
pisoval namesto bolnega zidarčka. Jeza me je
obšla, in rekel sem mu nespodobno besedo. On
pa se je nasmehnil in rekel: — Nisem te
nalašč. — Moral bi mu verjeti, ker ga poznam,
da je dober, toda jezilo me je, ker se je smijal.
Mislil sem si: Oj, ponosen je že, da ga je ne¬
davno učitelj pohvalil; — in nekoliko potem
sem ga sunil tako močno, da je bila vsa stran
pokvarjena, toda le zato, da bi se osvetil. Sedaj
pa se je razsrdil tudi on in mi rekel ves rdeč:
•— Ti pač, ti si me nalašč! — in vzdignil je
roko. Učitelj ga je pogledal, on pa je hitro
skril roko, toda meni je šepnil: — Počakaj me
zunaj! — Sramoval sem se, ker me je bila jeza
že minila; sedaj sem se že kesal. Ne, Markič
tega ni storil nalašč. Dober je, mislil sem v
sebi. Spominjal sem se dčbe, ko sem ga gledal
na njegovem domu, kako je delal in pomagal
bolni materi, potem, kakšno veselje smo mu
napravili pri nas doma, ko je prišel k nam,
kako je ugajal očetu mojemu. Koliko bi bil
dal sedaj, da bi ne bil storil tega! Spominjal

14

sem se besed očetovih: — Ali si kriv? —
Da! — Pojdi in prosi oproščenja! — Ali nisem
se upal; sramoval sem se, da bi se ponižal to¬
likanj. Skrivaj sem ga opazoval in videl, kako
mu je suknjiča pretrgana na rami — samo, ker
je nosil toliko drv, in čutil sem, kakovo so¬
čutje me veže nanj — ali beseda: Oprčsti! —
obtičala mi je vedno v grlu. Pogledoval me je
časih po strani, in zdelo se mi je, da je bolj
užaljen, nego jezen. Ali jaz sem ga pogledoval
še drzneje, češ: Treba ti ni misliti, da se te
bojim. On pa mi je ponavljal: — Zunaj se
vidiva! — In jaz: — Zunaj se vidiva! — Takoj
pa sem se zopet spominjal očetovih besed : Ako
si kriv, kadar te je kdo napadel, brani se, toda
ne udari nikogar! — In dejal sem v sebi: —
Branil se bodem, toda udaril ne. — Vender
sem bil vedno nezadovoljnejši in žalostnejši;
učitelja ni slišal nisem. Naposled je prišel čas
odhoda. Došedši na ulico, videl sem, da gre
za menoj. Obstanem s črtalnikom v roki. On
se mi bliža, jaz dvignem črtalnik. — Ne, Janko,
— pravi mi s prijaznim svojim glasom in prime
za črtalnik; — bodiva si prijatelja, kakor
doslej! — Za trenutek sem obstal na mestu, ves
presenečen, potem pa mi je bilo, kakor da me
je pehnila nevidna roka, in slonel sem na njega
prsih. Poljubil me je in dejal: — Midva se
ne bodeva pretepala, je li da ne ? — Nikdar,
nikdar! — hitim jaz ves vzburjen. — Zado-

15

voljna sva se razšla. — Dospevši domov, po¬
vedal sem očetu vse, zakaj nadejal sem se, da
bode zadovoljen. On pa je nagubančil čelo in
dejal: — Ti bi mu bil moral podati roko, ker
si bil ti kriv! — In pristavil je: — Crtalnika
ne smeš dvigniti proti nikomur, zlasti ne proti
tovarišu, ki je boljši od tebe. — Rekši mi po¬
tegne črtalnik iz rok, zlomi ga in ga vrže v
kot.

Moja sestra.

28. — Petek.

Zakaj si bil, Janko, že potem, ko te je
oče pokaral zaradi nespodobnega vedenja proti
součencu Markiču, tako neuljuden še proti meni?

■— Ko bi vedel, kako me je bolelo! — Seveda,
ti ne veš, koliko ur sem prebila pri tvoji po¬
steljni, ko si bil še majhno dete, doeim so se to¬
varišice moje razveseljevale v prijetnih družbah!
Kolikokrat sem bedela ponoči pri tvoji postelji,
ko si bil bolan, in tipala ti glavico, ali ni groz-
ničina! — Ti žališ sestro svojo in ne pomisliš, ako
bi nas zadela največja nesreča, ako bi izgubili
mater, da bi ti jo nadomeščala jaz in te ljubila
kakor sina svojega! — In ko najinih roditeljev
več ne bode, ostane ti sestra, najboljša in je-
dina prijateljica tvoja, s katero se bodeš mogel
spominjati presrečnega detinstva svojega, pre¬
dragih roditeljev — katera bode pripravljena
zate, Janko, delati, služiti kruha, da bi mogel

10

zvršiti učenje svoje. Bodi prepričan, da te
bodem vedno ljubila, tudi tedaj, ko bodeš velik,
ko pojdeš daleč po svetu, vedno, vedno,
zakaj skupaj sva zrasla, iste krvi sva, iste ro¬
ditelje imava. O, Janko zagotavljam te, ko
bodeš že mož, in te bode zadela nesreča, vrnil
se bodeš k meni in rekel: — Milena, draga mi
sestra, tu naj bodem pri tebi, spominjajva se
onih časov, ko sva bila tako srečna, ali veš?
— Govoriva o materi, o našem domu, o onih
lepih, davno minulih dneh! — O, Janko, slo-
bodno se vračaj k svoji sestri, vedno te bode
vzprejemala z razprostrtimi rokami. Da, Janko
dragi, ali oprosti mi tudi ta očitanja! Nikdar
se ne bodem spominjala krivic, katere si mi
kdaj storil, ako bi mi napravil še toliko bolesti.
Kaj mi je do tega! — Ti si venderle moj brat,
ničesar se ne bodem spominjala, samo tega,
da sem te nosila na rokah, ko si bil še
majhno dete; da sem s teboj ljubila istega
očeta, isto mater; da sem te videla, kako si
rasel; da sem ti bila dolga, dolga leta zvesta
tovarišica! — Samo to zahtevam danes od tebe,
da mi v baš ta zvezek zapišeš prijazno besedo.
Pred večerom jo pridem citat. —

Vedi, da se ti ne grozim; saj sem ti spi¬
sala pripovedko „Rešitelj svoje babice", katero
• ti je zvršiti namesto bolnega zidarčka; poišči
jo v levem predalčku mizice svoje. Spisala sem
jo pončči, ko si spal.

17

Napiši mi dobro besedo, Janko, predno
greš spat, prosim te!

Tvoja sestra Milena.

Vreden nisem, da bi ti poljubil roko.

J a n k o.

Rešitelj svoje babice.

(Mesečna pripovedka.)

Ta večer je bila Bavdekova hiša mirnejša,
nego sicer. Ode, kateri je imel majhno pro-
dajalnico, odšel je v bližnji trg po opravkih,
njegova žena ga je spremljala s hčerko, katero
je nesla k zdravniku zaradi bolezni na očeh.
Vrnili se bodo šele drugi dan. Bilo je blizu
polunoci. Žena, katera je gospodinjila podnevi,
odšla je že o mraku. V hiši sta ostala le hroma
babica in Živko, dedek trinajstih let, njen vnuk.
Bila je pritlična hiša, stoječa poleg ceste, za
streljaj od vasi, šest ur hoda od mesteca R. na
Dolenjskem. Blizu nje je bila samotna hišica, ali
bolje: pogorišče, zakaj pred dvema mesecema jo
je uničil požar; nad odprtino durij je visel na
skrivljeni železni palici — grozd, znamenje, da
je bila tu krema. Za hišico je bil vrtec za ze-
lenjad, ograjen s plotom; vrata prodajalničina,
katera so bila zajedno hišne duri, bila so na
cestni strani. Okolo in okolo je bilo polje, ob-
sajeno z različnimi sadeži.

18

Polunoč je bila blizu, deževalo je, in veter
je vršel. Živko in babica sta še bedela v Sta¬
niči ; med stanico in vrtom pa je bila še sobica
s staro opravo. Živka delj časa ni bilo doma;
prišel je šele proti deseti uri, in babica ga je
ves čas pričakovala strahoma; spati ni mogla.
Sedela je v širokem naslanjači, na katerem je
čestokrat prebila ves dan in vso noč, ker zaradi
težke sape ni mogla ležati v postelji. — Veter
je zaganjal vodene kaplje v šipe; črna noč je
bila zunaj. Truden, umazan in z raztrgano
suknjo se je vrnil Živko domov; na čelu pa
je imel rdečo progo — od tovariševega kamenja.
Brez tega je bilo redkokrat. Kakor obično,
metali so se tudi danes s kamenjem, natd so se
spoprijeli — a zopet sprijaznili pri igri, kjer je
izgubil vse svoje novce in pustil kapo svojo v
jarku poleg ceste. Daši je stanico razsvitljala
le slaba luč, stoječa na oglu mizice poleg
stola, videla je uboga babica' vender takoj,
kakšen je došel vnuček. Zločinstva njegova
je nekoliko ugenila, nekoliko pa se jih je iz¬
povedal sam. — Babica je silno ljubila vnuka
svojega. Ko je zve'dela vse, jela je plakati.
Oh — dejala je za nekaj časa — ti nimaš
srca za ubogo babico svojo! Srca nimaš, sicer
bi me ne žalil takd, kadar ni doma roditeljev
tvojih. Ves dan si me pustil samo! Kar nič
se ti ne smilim! Pazi, Živko, po slabem poti
hodiš, kateri te privede k slabemu koncu. Vi-

19

dela sem že druge dečke, ki so začenjali tako,
kakor ti, ali slabo so končali. Najprej so me¬
tali kamenje, prepirali se, igrali; toda pozneje
so prijeli za nož; namesto igre so se jim užgale
druge strasti'in napdsled so jeli — krasti. — Živko
je vse to poslušal molče, stojčč kake tri korake
od babičinega stola, naslonjen na omarico, z
brado na prsih in nagubančenim čelom, katero
je še žarelo od vročega prepira; pod čelom pa
so zrle jasnomodre oči' nepremično pred se.

— Najprej so igrali, potem so jeli krasti,
— ponovi' babica in vedno še plaka.

— Spominjaj se tega, Živko! Spominjaj
se nesrečnega našega vaščana Vida, ki se kakor
pravi postopač klati po mestu. Toliko da mu
je bilo 24 let, sedel je že dvakrat v ječi; mati
njegova je umrla od žalosti — uboga žena!
Oče pa je pobegnil v tujino. Da, poznala sem
ga že dečka; začel je, kakor ti. Premisli, da
pripravljaš tudi ti roditeljem svojim žalosten
konec.

Živko molči. Izprijen ni bil, nikakor ne;
živel je razuzdano bolj zatd, ker je bil živahen
in drzovit, nego ker bi bil slabega srca. In to
je zakrivil baš oče njegov, zakaj dopuščal mu
je vse, češ: deček ima dobro srce in bode, če
treba, tudi dejanski pokazal plemenito srce in
blago dušo svojo; sam bode krenil na pravi pot.
Res, deček je bil dober, nepokvarjen, ali od
rojstva svojeglav in nepristopen. Tudi sedaj,

2 *

20

ko se mu je Srce krčilo od kesu in bi bil rad
prosil oproščenja, izpregovoriti ni mogel onih
lepih besed: Da, kriv sem, oprbsti mi, ved ne
bodem neposlušen. Dušo mu je čestokrat pol¬
nila mehkost, toda ponos njegov mu ni dal go¬
voriti. — Oh, Živko — nadaljuje babica, ko
deček ne izpregovori — niti besedice kesanja
mi ne rečeš? Vidiš me, kako sem slaba, in
vender žališ mater svoje matere, ubogo babico,
ki je že na konci življenja svojega, ki te je
vedno ljubila, in te prezibala vse noči, ko si
bil še majhno dete! Grlej, niti jedla nisem, da
sem tebi prihranila grižljaj, a ti vsega tega ne
veš! — Vedno sem si dejala: Ta bode moja
tolažba! — Ali sedaj me žališ do smrti! Kako
rada bi dala to kratko življenje, ako bi te vi¬
dela še jedenkrat dobrega in poslušnega, ka-
keršen si bil nekdaj . . . Ali se spominjaš,
Živko, kako sem te vodila v cerkev? Žepe si
mi napolnil s kamenčki in cveticami, jaz pa
sem te potem spečega nesla v naročaji domov ?
Takrat si ljubil babico svojo. Ali sedaj, ko
sem hroma, ko bi potrebovala ljubezni tvoje,
kakor zraka za dihanje, ker nimam nikogar na
svetu, sedaj . . . moj Bog ... Ves ganjen se
hoče Živko zateči v nardčaj ljubljene babice,
kar začuje šum in lahno rožljanje, kakor od
šipe v sosedni sobici. Vender ni vedel, ali
provzročuje to rožljanje veter ali kaj dru¬
gega.

21

Prisluškuje.

Dež vrši.

Sum se ponavlja. Tudi babica ga čuje. —
Kaj je to? — vpraša nemirna.

— Dež — zašepeče deček.

— Torej, Živko — reče babica, brišoč si
oči — ali mi obljubiš, da me ne bodeš več
žalil, da bodeš dober, da ne bode babici tvoji
več jokati zaradi tebe? ... — Zopet ji šum
zastavi besede.

— To ni dež! — pravi hitro in prebledi
— ... pojdi in poglej! — Ali takoj pristavi:
Ne, ostani tu! — in prime Živka za roko.

Oba držita sapo nase, toda ničesar ne ču-
jeta, nego šumečo vodo.

Sedaj pa oba zajedno zdrhtita. Zdi se
jima, da nekdo hodi po sosedni sobici.

— Kdo je? — vpraša dečko..težko sopeč.

Nič odgovora.

— Kdo je? — zakliče zopet, tresoč se od
strah li.

A toliko da izusti te besede, kar vzkrik-
neta oba na ves glas.

Dva moža sta skočila v sobo; jeden plane k
dečku in mu pritisne roko na usta, drugi pa davi
babico. Prvi reče: — Le tiho, ako nečeš umreti!
a drugi: — Molčita! — in dvigne nož. Na obrazih
sta imela črn robec z dvema luknjama za oči.

Nekaj trenutkov se ne čuje drugega, nego
sopenje vseh štirih in šumenje dežja; babica

22

tiho hrope, in oči ji zatekajo. — Oni, ki drži'
dečka, šepne mu na uho: — Kje ima oče denar?

Deček odgovori' tiho in drhtčč: — Tam . . .
v skrinji.

— Pokaži, kje — reče črnuh in ga vleče v
sobico, držeč ga za vrat. Na tleh stoji' svetilka.

— Kje je skrinja? — vpraša znova. Deček,
poluzadušel, pokaže skrinjo. In sedaj, da bi
lože in brez strahu plenil, vrže dečka na tik,
stisne mu glavo med kolena, da bi ga lahko
zadušil, ako bi kričal. Z jedno roko držeč sve-
tilnico, porine z drugo neko šiljasto železo v
ključanico. Ta zahreščf, oni pa odpre pokrov,
hitro prebrska vse, napolni žepe, zapre skrinjo,
a zopet odpre in še jedenkrat preišče vse. Nat6
zopet trdo prime dečka, pahne ga v stahico,
kjer tovariš njegov še vedno drži babico, katera
z odprtimi usti visi' z glavo vznak.

— Ali si našel? — vpraša ta.

— Našel! — odvrne tovariš in nadaljuje:
— Pojdi gledat k vratom. Ta, ki je držal ba¬
bico, steče proti vrtnim durirn, da bi gledal, ali
ni nikogar blizu; nato pa skozi okence v čum¬
nati zakliče, kakor bi zažvižgal: — Pojdi! —

Oni, ki je zaostal in držal dečka, pokaže
temu in starki nož, rekoč: — Da mi ne zineta!
Sicer se vrnem in vama prerežem vrat.

In srepo ja pogleda.

V tem trenutku se začuje daleč na cesti
petje več ljudij. —

23

Sedaj se tat hitro obrne proti vratom, ali
zdajci mu pade robec raz obraz. —

— Vid! — vzkrikne babica prestrašena.

— Za vraga! — zarjove spoznani tat; —
umreti moraš!

Z nožem v roki se bliža starki, katera
takoj omedli.

Morilec zavihti' nož.

Ali že se Živko po bliskovo vrže na ba¬
bico in jo pokrije s svojim životom. —

Morilec zbeži, prebrnivši mizo, na kateri
je stala luč in sedaj ugasnila.

Deček pa počasi zdrsne ob babičinem te¬
lesi na koleni in tako obstane. Drži se nje ži¬
vota, glavo pa ji naslanja na prsi.

Mine nekaj trenutkov; gosta teina je okrog
in okrog; petje kmetov, katero se je culo s
ceste, izgublja se tja proti polju. „

Starka se vzdrami iz nezavesti; — Živko!
— zakliče s slabim glasom in tresočimi ustnicami.

— Babica! — odvrne deček. — Babica
izkuša govoriti — ali strah ji ne da. Tako
zopet molči in se trese po vsem životu.

— Ali ju ni več tu ? — vpraša po dolgem
premolku.

— Ne. —

— Umorila me nista — šepne starka s
slabim glasom.

— Ne, rešeni ste — pravi Živko. Re¬
šeni ste, draga babica! Toda, denar sta

24

vzela. Pa ....  saj je oče skoro vse vzel s
seboj.

Starka si oddahne.

— Babica — reče Živko, vedno še klečeč
in držeč se je — draga babica . . . . saj me
imate radi, kaj ne?

— O Živko, drago mi dete — reče babica,
položivši mu roke na glavico — koliko strahu
si prebil! Usmiljeni Bog! Užgi' mi zopet
luč . . . Ne, ne, bodiva še nekoliko v temi,
strah me je.

— Babica, nadaljuje deček — mnogokrat
sem vas žalil ....

— Ne, Živko ne govori tako, saj ne mislim
na to, rada te imam! —

— Vedno sem vas žalil — nadaljuje deček
trudno in s tresočim glasom.

— Toda . . . ljubil sem vas vedno. Ali
mi opraščate? . . . Oprostite mi, babica! —

— Da, drago dete, oprašcam ti prav od
srca. Kako bi ti ne mogla oprostiti? Vstani,
dete! Ne bodem te grajala več. Saj si dober.
Luč bodeva užgala, vstani, Živko!

— Hvala, babica — reče deček s čimdalje
slabšim glasom. — Sedaj . . . sem zadovoljen.
Vi me ne bodete pozabili, babica ... je li da ne ?
Vedno se bodete spominjali . . . Živka svojega!

— Živko dragi! — vzklikne babica pre¬
senečena in nemirna ter povesi glavo, da bi
mu videla v obraz.

— Spominjajte se me -— šepeče deček. —
Poljubite mojo mater . . . očeta mojega . . .
tudi Zorko ... Z Bogom, babica! —

Za Boga, kaj ti je? — zakliče starka, in
tiplje glavico dečkovo, katera ji je zdrsnila na
koleno; nato pa zakriči' na ves glas: — Živko,
Živko, Živko! Dete moje! Angelji božji, po¬
magajte mi! Ali Živko ne odgovori več. Mali
junak, rešitelj matere svoje matere, izdihnil je
od morilčevega noža zadet, blago svojo in lepo
dušo — v božji naročaj.

Zidarček je nevarno bolan.

28. — Torek.

Ubogi zidarček je nevarno bolan; učitelj
je rekel, naj gremo k njemu. Gruden, Poljšak
in jaz smo se zmenili, da pojdemo skupno.
Tudi Zemljič bi šel z nami, ali ker nam je
učitelj dal za nalogo: „Kakšen je spomenik
Radeckega", dejal je, da si ga mora ogledati,
sicer ga ne more popisati natančno. Za po-
skušnjo smo povabili še napihnjenega Gorjana,
kateri nam je pa kratko odgovoril: — Ne! —
Tudi Ljubič se nam je opravičil, morebiti iz
strahu, da bi si oprave ne pobeli) z apnom.
Odšli smo popoludne po šoli ob 4. uri. De¬
ževalo je, kakor bi lilo iz škafa. Spotoma se
Gruden mahoma ustavi in pravi s polnimi usti
kruha: — Kaj mu bodemo kupili? — ter za-

26

rožlja z dvema krajcarjema v žepu. Midva mu
dava še po dva krajcarja, in tako kupimo tri
velike pomaranče. Stopali smo visoko g6ri v
sobo podstrešnico. Potrkamo na duri; oče, ta
velikan, nam odpre; bil je jako izpremenjen,
skrb se mu je brala iz očij. — Kdo ste? —
vpraša nas. — Gruden odvrne: — Součenci
smo Mirkovi; prinesli smo mu tri pomaranče.
— Oh! ubogi Mirko — vzdihne zidar in se
prime za glavo — bojim se, da ne bode več
jedel vaših pomaranč! — in potegne si z roko
preko očij. Velel nam je vstopiti: stopili smo
v podstrešno sobico in ugledali zidarčka na
železni posteljici; mati njegova je sedela pri
nji, naslanjaje se nanjo. Obraz si je zakrivala
z rokami; toliko da se je ozrla na nas. Na
steni je visel zidarski čopič, kladivo in
zidarsko sitce; čez dečkove noge je bila po¬
grnjena suknja zidarjeva, bela od apna. Ubogi
deček je bil ves zmedlel, bled, tankega nosu,
in težko je sopel. O dragi, dobri, živahni moj
Mirko, mali tovariš moj, kako me je užalil tvoj
pogled! Koliko bi ti dal, da si mi naredil zajčka,
ubogi zidarček moj! Gruden mu položi poma¬
rančo na blazino tik glave; vonjava ga vzdrami.
Počasi seže po pomaranči, toda pade mu iz
roke; bolniček srepo pogleda Grudna. -— Jaz
sem — reče ta — Gruden, tovariš tvoj, ali
me ne poznaš ? — Rahel nasmeh, komaj viden,
švigne mu preko obraza; šiloma dvigne ročico

' 27

z odeje in jo poda Grudnu. Ta jo pritisne na
lice, rekoč: — Le srčen bodi, zidarček, skoro
ozdraviš! Zopet prideš v šolo, in učitelj te po¬
sadi poleg mene, ali ti je prav tako? — Ali
zidarček mu ne odgovori. Mati se razjoče: —
Ubogi Mirko moj! ubogi Mirko! Tako je
priden in dober, toda Bog ga mi vzame! —
Molči! — zakliče zidar obupno — mčlči, ali
pa se mi zblede! — Natd pravi plašno: —
Idite, dečki, idite! Zahvaljam vas! Kaj bi
delali tu? Hvala, pojdite domov! — Deček
zamiži in je kakor mrtev. — Ali vam morem
postreči s čim ? — vpraša Gruden. — Ne, dobri
deček, hvala! — odvrne zidar; — idite domdv!

— Tako govoreč nam odpre duri in nas spremi
do stopnic. — Toda nismo še bili sredi stopnic,
ko zaslišimo njegov glas: — Gruden, Gruden!

— Vsi trije hitimo nazaj. — Gruden! — kliče
zidar veselega obraza — po imeni te je
poklical! Že dva dni ni govoril ničesar, sedaj
te je poklical dvakrat; videti te hoče, pojdi k
njemu. — O sveti Bog, ko bi bilo to dobro
znamenje! — Da se vidimo! — reče nam
Gruden — jaz ostanem nekoliko tu. Rekši
hiti' z zidarjem v sobo. Poljšak ima solzne
očf. Rečem mu: — Ali se jočeš zaradi zi-
darčka? Saj je začel govoriti, ozdravel bode!

— Vem — pravi Poljšak — sedaj nisem mislil
nanj....  mislil sem na Grudna — kakč dobro,
plemenito dušo ima! —

28

Grof Radecki.

29. — Sreda.

Popisati ti je spomenik Radeckega. To ti
ne bode težko. Toda kdo je bil grof Radecki?
Za sedaj ti bodi dovblj, ako veš, da je bil
najslavnejši vojskovodja za mladoletnosti na¬
šega presvetlega, mogočnega vladarja Frančiška
Jožefa I. Bil je prvi njegov svetovalec v voj¬
nih stvareh; mož neprecenljivih zaslug za mlado
združeno Avstrijo, kateri so pretili sovražniki
od vseh stramj; mož izredno duhovit. Osem¬
desetletni starček se je še bojeval za ljubljeno
svojo domovino v časih usodnih prevratov, a
bistra njegova glava, mogočna njegova roka
je ukrotila vsakega sovražnika. Sivolasi starček
je stal v ognji poleg viteškega svojega cesarja
in ponosno in radostno zrl na neustrašnega,
hrabrega, mladeniškega svojega vladarja. Mož
trdnega verskega prepričanja je zaupal vedno
v Boga, in njegovo zaupanje ga ni varalo
nikdar. Vojake svoje je ljubil kakor ljubi naj¬
zvestejši oče svoje sinove, zato pa so tudi oni
njega ljubili, kakor še nikdar ni četa ljubila
vodnika svojega. — Veselim se, da bivam med
vojaki svojimi — dejal je pogostoma. — Na
boj, dragi moji prijatelji! — klical je vojakom,
kličoč jih v zadnji boj; — še jedenkrat slu-
šajte sivega svojega vodjo in pojdite ž njim v
v zmago, kakeršno ste si priborili pri sv. Luciji,

29

Soma-Compagni, Custozzi, Volti in pred pragom
mesta milanskega! Rad bi gledal še jedenkrat
junaška dejanja vaša, odicil še jedenkrat ju¬
naške prsi pogumnih svojih tovarišev s slavnimi
znamenji njih junaštva in srčnosti! — In res
je bil kratek boj, zmaga sijajna, a tudi poslednja.
Poslovil se je od čete z besedami, s katerimi
je presvetli cesar zahvaljal svoje čete: — Za-
hvaljam vas, sinovi moji! Z junaškimi dejanji
ste utrdili staro Slavo avstrijske vojske. Ostali
bodete, kar ste bili: ponos in dika Avstrije,
neomahna podpora cesarskega prestola, pre¬
svetle rodbine vladarske! —

Nastal je mir, ali on ni zapustil vojakov
svojih. — Ako mi ni bilo dano umreti na bo¬
jišči, urarjem naj vsaj med svojimi vojaki —
dejal je. In veseleč se spominov slavnih zmag,
skrbel je vedno za bodočnost Avstrije do zad¬
njega diha. Videl je, kako preže sovražniki od
vseh stramj na mladega vladarja; oj, kako rad
bi bil še živel, samo da bi mogel služiti njega,
braniti njega in domovino svojo. Bližala se mu
je zadnja ura: — Vzgajajte mladino razumno,
krščansko, hrabro! — klical je. V preroškem
duhu je zrl v teh trenutkih sovražnika, preže¬
čega na lepe pokrajine svoje domovine, in to
ga je bolelo neznosno. Njemu ni bilo do živ¬
ljenja, bilo mu je do domovine, katero je moral
zapustiti v času, ko ga je zopet in morebiti
baš sedaj potrebovala najbolj. — In sedaj,

30

Janko, premisli, kaj je naše delo, katero se
nam zdi tako trdo, kaj je naše trpljenje, naša
smrt celo proti velikanskim skrbem, mukam
in grozovitim smrtnim bojem teh mož, katerim
je pri srci vsa njih širna domovina! Spominjaj
se tega, sinko moj, kadar greš mimo bronastega
spomenika in reci v srci svojem: Slava mu!

Tvoj oče.

—~

April.

Pomlad.

1. — Ponedeljek.

Jj^rvi dan aprila! Samo še štiri mesece
šole! To je bil jeden najlepših juter vsega leta.
V šoli sem bil jako vesel, zakaj Markič mi je
obljubil, da pride pome, ko pojdeta pojutrišnjem
z očetom gledat cesarjev prihod; potem mi
je mati obljubila, da me vzame s seboj v otroško
zavetišče. Tudi zaradi zidarčka sem bil dobre
volje, ker mu je bolje. Naposled me je včeraj
učitelj pohvalil očetu mojemu. In poleg tega
je bilo krasno vzpomladno jutro! Skozi odprto
okno se je videlo modro neb6, drevje na vrtu
je vonjalo od cvetja in brstja, na oknih na¬
sprotnih hiš je bilo polno lončkov zelenja in
cvetic, Učitelj se ni smijal, ker se nikdar ne
smeje, ali v srci mu je bila radost, katera se mu

31

je razodevala na obličji; ravna guba na čelu
je izginila skoro do cela; šaljivo je razlagal
računsko nalogo na šolski tabli. Videlo se je,
kako se veseli' svežega zraka, prihajajočega z
vrta in vonjave, katera se vzdiguje iz sveže,
od solnca pregrete prsti; vse nas je spominjalo
izprehajališč in prijetnega bivanja na kmetih.
V tem smo zaslišali s sosedne ulice kovača,
ki je glasno udarjal na nakovalo, in v nasprotni
hišici mater, katera je pevala pri zibelki deteta
svojega; iz daljne vojašnice se je čulo piskanje
trobent. Vsi smo bili veseli, naposled celo Zem¬
ljič. Sedaj pa je začel kovač močneje udarjati
in mati glasneje peti. Učitelj je prestal in po¬
slušal, pristopil k oknu in dejal: — Nebo se
smeje, mati poje, poštenjak dela, dečki se uče
....  oj, to je krasno 1 In stopivši iz šole, vi¬
deli smo, da so i vsi drugi veseli; vsi so šli v
vrstah zvižgaje ali prepevaje, kakbr v predve¬
čer štiridnevnih počitkov. Učitelji in učiteljice
so se šalili; ona z rdečkasto perjanico je tekala
okolo svoje dece, kakor bi bila sama učenka;
roditelji so se smijaje razgovarjali, in mati
Krmelova je imela toliko vijolic v svoji koša¬
rici, da je od njih vonjala vsa soba. Nikdar
se še nisem tako razveselil matere svoje, ki
me je čakala, nego danes. Zatekel sem se ji v na¬
ročaj : — Mati — dejal sem — kak6 sem srečen,
ne vem, kaj je to? — Mati se mi nasmehne
rekoč: — Najlepši letni čas in — čista vest. —

32

Naš cesar.

3. — Četrtek.

Točno ob 10. uri je videl moj oče skozi
okno Markiča, preprodajalca drv s svojim sinom,
katera sta me čakala na trgu, in mi dejal: —
Tu sta, podvizaj se, Janko! Hiti gledat cesarja
svojega. —

Kakor blisek sem bil spodaj; oče in sin
sta bila še živahnejša nego sicer, in zdelo se
mi je, da si nista bila nikdar tako podobna,
kakor danes. Oče je imel na prsih častno sve¬
tinjo sredi dveh spominskih svetinj; brki nje¬
govi so bili poglajeni in skrbno zasukani.

Takoj smo šli proti kolodvoru, kamor do-
spč cesar o polujednajstih. Oče Markič je pušil
iz pipe in si mel roke. — Vedita — dejal je
važno — da ga že nisem videl od vojske z
leta 1848., dolgih 40 let! — Markič je imenoval
svojega cesarja po imeni: Frančišek ali Jožef,
kakor tovariša svojega. — Frančišek je zapo¬
vedoval četrtem polku — Frančišek ni imel
še osemnajst let — jahal je takega in takega
konja. —

Štirideset let! dejal je sam sebi, pospe¬
ši vši korak.

— Iskreno si želim, da bi ga videl še jeden-
krat. Koliko izprememb, veselih in žalostnih
trenutkov se mu je razvrstilo v tem, jaz pa

83

sem se izpremenil iz vojaka — v preproda¬
jalca . . . Nasmijal se je.

Sin ga vpraša: — Ali bi vas spoznal,
da vas vidi?

Oče se nasmehne: — Ti si bedast, cesar
je bil le jeden, nas pa je bilo kakor kobilic.
In kakor bi bil le zato ondu, da bi nas bil ogle¬
doval ! —

Dospeli smo pred kolodvor; tu je bila ne-
brojna množica. Oddelek lovcev je šel pred
nami, mimu naju sta švignila dva ulanca na
iskrih konjih, bliščeče opravljena. — Tu je bila
dolga vrsta kočij, obilo stražnikov; bili so vsa¬
kovrstni polki vojakov v svetlih opravah,
društva z zastavami, vojaška godba. Markič je
hotel stopiti v veliko vežo, toda bilo je prepove¬
dano. Zlezel je počasi v sprednjo vrsto, kjer je stalo
ljudstvo v rednih vrstah in naju potegnil za seboj.
— Sedaj pa je vedno z očmi meril’"prostor med
seboj in visokim stebrom v veži. Hipoma nama
reče: — Pojdita za menoj! — Rekši se dvakrat
prestopi in obstane poleg stebra.

Takoj pride stražnik in reče: Tukaj ne

smete stati! —

— Jaz sem iz 17tega pehotnega polka z
'oseminštiridesetega leta — reče naglo Markič
in pokaže na svetinjo.

Stražnik ga pogleda in pravi: — Ostanite! —

— B, to je čarodejna beseda, sedemnajsti
polk z leta oseminštiridesetega! Zakaj pa bi

3

34

ne imel pravice, videti svojega vojskovodjo
nekoliko od blizu, jaz, ki sem služil v četi
njegovi? —

Vedno še prihajajo ljudje in vozovi.

— Da, takrat, govori Markič — to so bili
zgolj vragi! Kako so planili na nas, sukaje se
v krogu, kakor bi jih vrtinec nesel. Cul sem
glas: — Visokost! — bližale so se nam upogle
sulice — ustrelili smo, in dim je zagrnil vse. .
... Ko se razkadi, pokrita je zemlja z ljudmi
in konji, ubitimi in ranjenimi. Obrnivši se, ugledam
cesarja, ki nas gleda, kakor bi hotel reči: —
Ali ni mojih fantov nihče ranjen? — In mi smo
jednoglasno zaklicali: — Slava, slava! — kakor
brezumni! Bog! To je bilo trenutje! . . . .
Vlak je tu. . . Godba zaigra, častniki prihite,
množica stopa na prste. — O, ne bode ga še
— reče stražnik — pozdravljajo ga z nago¬
vori. — Oče Markič je bil nestrpen. — Oh!
ako se spominjam — dejal je — vidim še
vedno cesarja sredi bitke z onim mirnim, jas¬
nim obličjem! Cesar naš je junak od nog do
glave. Ali se spominjata, dečka, ko je bila po¬
vodenj v Szegedinu — in še pri sto drugih
nesrečah — kako je bil, ako le mogoče, takoj
na mestu, da je sam tolažil nesrečnike, in jim
svojeročno lajšal bolečine, nesreče?! Kako dan
za dnevom čitamo o njegovih blagotvorih! —■
O, ljudstvo avstrijsko, bodisi katerekoli narod¬
nosti, ljubi ga brezkrajno, zakaj on je naš oče,

najboljši oče!-Gromoviti vzkliki mu usta¬

vijo besede; tisoč klobukov se dviga v zraku,
štiri gospodje sedejo v kočijo.

— On je! — zakliče Markič in obstane
kakor odrevenel. Nato pa tiho pristavi: — Moj
Bog, kako je osivel!

Vsi trije se odkrijemo; počasi se pomika
kočija med brezštevilno množico, katera kli¬
če, maha s pokrivali in robci. Gledal sem
Markiča — očeta. Ves izpremenjen je bil; večji,
bledejši, ravno stoječ ob stebru. Kočija dospe
baš pred nas. — Slava! — kliče množica.

-- Slava! krikne Markič z drugimi.

Cesar se obrne, pogleda mu v obraz in na
svetinje. Markiču se zavrti v glavi; glasno za¬
kliče: — Sedemnajsti polk z leta oseminštiri¬
desetega !

Cesar, ki se je že obrnil na drugo stran,
ozrč se, ugleda Markiča in iztegne roko iz kočije.
Osupel in nevede, kaj bi storil, skoči Markič
h kočiji in privzdigne roko. Kočija se odpelje
dalje, množica se vsuje za njo in naju loči od
očeta. Toda le za trenutek. Takoj ga najdeva,
težko sopečega, resnih očij, kličočega svojega
sinu po imeni in s povzdignjeno desnico. Sin
mu hiti naproti, on pa reče: — Vidiš, sinko, roka
mi je še topla od njegove! — In božaje ga po
obrazu, pravi mu: — To je ljubkovanje cesarja
tvojega! —

In obstal je kakor sanjajoč na prostoru,
solzne oči pa so strmele za -kočijo; radovedna
množica ga je obstopila.

— Ta je iz onih z leta oseminštiridesetega
— dejali so — vojak je, ki pozna cesarja; —
in cesar je njega spoznal; — in roko mu je
podal; — izročil mu je prošnjo dejal je
poslednji glasno.

— Ne, nikakeršne prošnje mu nisem dal,
jaz ne, čemu? Dal bi mu pa kaj drugega, ako
bi zahteval. —

Vse ga gleda.

Mirno reče: — Svojo kri! —

Otroško zavetišče.

4. — Petek.

Mati me je včeraj vzela s seboj v otroško
zavetišče, kamor je šla, da bi voditeljici pripo¬
ročila sestrico Strmškovo. Nikdar še nisem videl
takega zavoda. Kako me je zanimalo! ,Bilo
je nad sto dečkov in deklic, a drug manjši od
drugega, tako da so naši najmanjši učenci iz
prvega razreda velikani proti njim. Prišla sva
baš, ko so v dolgi vrsti prihajali v jedilno sobo,
kjer sta bili dve dolgi mizi z mnogimi luknji¬
cami, in v vsaki luknjici je tičala skledica z
juho, rižem in grahom; poleg nje je le¬
žala lesena žličica. Toliko da so vstopili,
že so se nekateri spravili na tla, da bi

37

se igrali, ako ne bi bile došle učiteljice in jih
dvignile. Marsikdo je ostal pri skledici, Češ, da
je njegova in hitro posrebal nekaj žlic iz nje.
Ali učiteljica je došla in velela: — Naprej! —
In zopet so šli nekoliko korakov dalje in storili
kakor prej. Po dolgem sklicevanji in premikanji
so dospeli vsak na svoj prostor in začeli moliti.
Ali oni, ki so se pri molitvi morali obrniti od
skledic, obračali so neprestano glavico svojo,
vedno gledajoč čez rame, ali ni kdo pri njih
skledici. Tako povzdiguje očesca proti nebu, a
srca k skledi — jeli so moliti. Po molitvi so
jedli: ta z dvema žlicama, dni z rokami; ta je
pobiral grah s prstki iz juhe in ga mašil v žepe,
dni ga je deval v robec, zgenil ga in tolkel
po njem. Bili so tudi taki, ki so, nikar da bi
jedli, gledali muhe, brenčeče po sobi. Zdelo se
mi je kakor v kurniku. Krasno je bilo. Tam
sta stali dve vrsti majhnih 'dekletec, vsaka je
imela na temeni lasce zvezane in prepletene z
rdečimi, modrimi in zelenimi trakovi. Učiteljica
je vprašala vrsto osmerih deklic: — Kje rase
riž? S polnim usticami in pevajočim glasom
odvrnejo: — Ra - se v vo - di. — Učiteljica
veli: — Roke kvišku! — In dvignilo se je
belih, okroglih ročic, da so bile videti kakor
beli in rožasti metuljčki te ročice, ki so bde
še pred malo mesecev v povojih. Po jedi je
bil počitek; najprej si je vzelo vsako dete raz
steno košarico, v kateri je imelo svojo zalogo:

38

kruha, kuhanih sliv, kosce sira, kuhanih jajec,
majhna jabolka, perot kuretine i. t. d. — Zdajci
je bil ves vrt posejan s kosci, kakor da je kdo
pticam posul hrane. Jedli so kar najsmešneje:
kakor zajčki, podgane, mačice, glodajoč, liza-
joč, sesajoč. Tu je bilo dete, ki je pritiskalo
kosec kruha k sebi in ga drgnilo z nešpljo,
kakor da ima zarjavelo sabljo, katero mu je
zlikati do čistega. Deklice so stiskale mehki
sir v ročicah, da jim je belo mleko teklo skozi
prstke v rokavce. Drugi so se podili in lovili,
držeč med zobmi košček jabolka ali kruha,
kakor mladi kužki. Tri druge sem videl, ki so
s klinčkom vrtali kuhano jajce, pozorno kakor
bi se nadejali zakladov na dnu. Polovico so
stresli po tleh in potem kosec za koscem varno
pobirali, kakor da so biseri. One pa, ki so imeli
kaj izrednega, obstopilo je po osem do deset
drugih tovarišev, kateri so zamaknjeni gledali
v njih košarice, kakor da so našli luno v kislici.
Zopet tam je obstopilo kakih dvajset sodrugov
malega tovariša, ki je imel zavitek stolčenega
sladkorja, proseč ga, naj jim dovoli, da bi po¬
makali svoj kruh vanj; nekaterim je dovolil,
drugim pa je dal oblizniti le svoje prstke. —
Mati je stopila na vrt; poljubila tega in onega,
ali hipoma jih je bilo vse polno okrog nje, da
poljubi in neguje tudi nje. Ta ji ponuja kosec
nagrizene pomaranče, drugi kruhovo skorjo;
tretja zelen list; sedaj prihiti' k nji deklica

in ji pomoli' prstek, na katerem se po paznem
preiskavanji spozna majhna majhna zateklina,
katero je dobila včeraj, doteknivši se prižgane
sveče. Drugi so ji donašali najmanjše žuželke,
tako da sem se čudil, kako jih morejo videti
in pobrati, potem stekleničine čepke, gombice,
cvetke i. dr. Majhen deček, ki je nosil obezano
glavico, pripovedoval ji je jako važno neko
povest — Bog zna, o čem ali o kom; drug jo
je prosil, naj se nagne k njemu. Ko je ustregla
želji njegovi, pošepetal ji je na uho: — Moj
oče dela ščetk —

In v tem je bilo tu in tam sto nesreč:
plakala je deklica, ki ni mogla razvozlati robca,
sprla sta se dečka, potezuje se za polovico ja¬
bolka, plakal je deček, ker je padel čez pre-
kopicnjeno klop in ni mogel vstati, i. t. d. i. t. d.

Pred odhodom je vzela mati dva ali tri
najmanjše otroke v naročaj. Ali zdajci pribite
od vseh stranij in zahtevajo, da bi tudi njih
dvignila v naročaj; ta se oprime nje rok, drugi
ogleduje nje prstane, tretji jo vleče za verižico
pri uri in zadnji celo meri na nje kito.

— Pazite se, vso obleko vam zmandrajo —
reče ji učiteljica. Toda mati ne pazi na obleko in ne
prestane poljubovati dece; oddaljenejši otroci izte¬
zajo ročice, kličoč: Z Bogom, z Bogom, z Bogom!
Naposled se ji posreči, da dospe do vrat. Hipoma
so vsi pri ograji, iztezajo ročice skozi ograjo, po¬
nujajo ji kosce kruha, nešpelj, sira, in kličejo:

40

Z Bogom, z Bogom! — Pridi jutri zopet! Pridi
skoro! — Kakor blagoslavljale dvigne mati
roko čez te ročice, kakor čez venec avežih rož.
Sedaj dospč na cesto, vsa posuta z drobtinicami
in krpicami; vsa zmedena in razmršena, s kito
cvetja v jedili roki in s solzami v očeh, kakor
da prihaja od pira. Od daleč pa se razlega,
kakor cvrčanje drobnih ptic: — Z Bogom, z
Bogom, gospa! Pridi jutri zopet!

Pri telovadbi.

5. — Sreda.

Ker je vreme vedno lepo, ne telovadimo
več v sobi, temveč zunaj na vrtu. Gruden je
bil včeraj bas pri ravnatelji, ko je prišla Dra¬
gičeva mati, dna črno opravljena gospa, opraščat
ga novih vaj. Videlo se je, kako težko jo stane
sleharna beseda. — Ne more ... — dejala je
ravnatelju. Vilko pa je bil ves pobit, ker ne
bode smel telovaditi na orodji. To ponižanje! —
Videla bodeš mamica — dejal je — da bodem
telovadil kakor drugi. — Mati ga sočutno
pogleda. Nato pristavi plašno: — Bojim se
njegovih tovarišev . . . hotčč rčči: . . . Da bi
ga ne dražili. — Toda Vilko odvrne: -- Nič ne
de ... saj je Gruden tu. Dosti mi je, da se
le on ne smeje. — In šel je tudi on z nami na
vrt. Učitelj nas je vedel takoj k plezalnemu

41

odru, kateri je jako visok. Dospevšim na vrh,
postaviti se nam je bilo na povprečen tram.
Poljšak in Markič sta plezala, kakor dve opici:
tudi Strmšek bi bil prej gori, da ga ni ovirala
velika suknja. Da bi se smijal, nagajali so
mu z njegovo govorico: Oprosti, oprosti! —
Zemljič je sopihal kakor medved, stiskal zobe
in si pomagal z vsemi štirimi; tudi Gorjan
Zorko je skoro dospel gori in se postavil, kakor
kralj mednje. Ljubič Srečko pa je navzlic
novi svoji telovadni opravi dvakrat zdrknil nazaj.
Da bi lože plezali, namazali so si roke z grško
smolo ali kolofonijem, katere jim ni dal nihče
drug, nego stari barantač Zavrtnik. Sedaj je
prišla vrsta na Grudna, kateri je plezavši mirno
grizel svoj kos kruha, kakor bi to ne bilo nič.
Zdelo se mi je, da bi bil brez težave še jednega
nesel s seboj, tako je močan. Za tem je prišel
Dragič Vilko. Ugledavši njega medle ročice
ob drogu, začeli so se nekateri tovariši posme¬
hovati. Toda Gruden je položil roke križema
in gledal tako jasno, razumno in preteče okolo
sebe, da se nihče ni drznil smijati. Vedel je
vsak, da mu Gruden ne zanese, tudi vpričo
učitelja ne. Dragič je plezal jako počasi; obraz
in ročice so mu prihajale višnjeve, sopel je težko,
in znoj mu je lil po čelu. Učitelj mu reče: —
Pojdi dčli! —• Ali on se le še bolj trudi; nisem
ga mogel pogledati, vedno sem menil, da ga
ugledam na tleh. Ubogi Dragič! Mislil sem:

42

Da sem jaz na njega mestu, koliko bi tr¬
pela mati moja! In zdajci se mi zasmili, da
bi dal ne vem kaj, ako bi ga mogel skrivaj
potiskati g6ri. — Gruden, Poljšak in Markič so
mu klicali: — Pogum, Dragič! Še jedenkrat
tako! Le srčno! — In Dragič se zardi, vzdihne;
samo še dve pedi ima do trama. — Dobro! —
zakličejo mu tovariši; — še jedenkrat tako! —
In prime se za tram. Vsi zaploskajo. — Dobro
je! — pravi učitelj — toda sedaj pojdi doli! —
Ali Dragič ni hotel biti slabši od drugih to¬
varišev. Se jedenkrat napne vse moči in se
ob tram upre z rokami, potem s koleni, naposled
pa se postavi na noge. Smehljaje se in težko
sopeč gleda po tovariših. Zopet zaploskamo,
on pa se ozre na cesto, kjer se izprehaja
mati njegova. Nemirno hodi po tlaku, a sem
pogledati se ne upa. Dragič je šel ddli, in
vsi so ga hvalili. Sedaj ga ni bilo spoznati,
bil je ves izpremenjen; oči so se mu blestele,
lica žarila, sapa mu je zastajala od same radosti.
Ali ko mu je pri izhodu prihitela mati naproti,
poljubila ga in vprašala: — No, ubožec moj,
kako je bilo ? — odgovorili so ji vsi tovariši: —■
Dobro je naredil, prav dobro! — Prav tako,
kakor mi! — Močan je, prav močan! — In
uren! —- Kdor bi sedaj videl veselje materino!
Hotela nas je zahvaljati, toda ni mogla govoriti;
dvem, trem je podala roke, poljubila Grudna,
potem pa prijela sinka za roko in urno odšla

43

domov. In še daleč smo gledali za njima, kako
živahno sta se razgovarjala in hitro stopala,
kakor še nikdar prej.

Učitelj mojega očeta.

11. — Petek.

Kako lep je bil včeraj pot z očetom! Ko
je oče včeraj opoludne po obedu bral časopise,
vzkliknil je nenadoma — Je li mogoče? — in
jaz sem mislil, da je umrl pred dvajsetimi leti!
— Ali čujete? — reče proti nam — prvi moj
učitelj v ljudskih šolah — Andrej Matejko —
še živi! Štiriinosemdeset let ima. Prav tukaj
v časopisu berem, da je dobil zlat križec za
šestdesetletno poučevanje svoje. Šestdeset let
poučevati — ali veste, kaj se pravi to? — In
šele pred dvema letoma je odstopil. Ubogi
učitelj moj! — Sedaj biva v vasi le jedno uro
od mesta. Jutri, Janko, ideva k njemu. — Ves
večer je govoril le o njem. Ime prvega njego¬
vega učitelja vzbudilo mu je tisoč spominov na
presrečno detinstvo, predrage tovariše, na davno
umršo mater. — Andrej Matejko! — zaklical
je. — Imel je že štirideset let, ko sem hodil k
njemu v šolo. Zdi mi se, da ga še vedno gledam
pred seboj. Bil je nizke rasti, jasnih očij, vedno
obritega obraza. Bil je strog, toda dober, lju¬
bezniv, a resen; njemu ni ušlo nič. Po mnogem
trudu in veliki potrebi se je- vzpel — kmetski

44

sin — do učitelja. Bil je poštenjak. Mati moja
ga je jako čislala, očetu je bil drag prijatelj.
Težko, da bi me še spoznal, jaz njega — brez
dvojbe. Stiriinštirideset let je minilo, odkar ga
nisem videl! Stiriinštirideset let, Janko! Jutri
pa ideva k njemu! —

Včeraj zjutraj ob 9. uri sva bila že na
kolodvoru. Rad bi bil videl, da bi šel tudi
Gruden z menoj, toda ni mogel, ker mu je mati
zbolela. Bilo je krasno pomladno jutro. Vozili
smo se sredi zelenih travnikov in cvetočega
žitnega polja. Moj oče je bil vesel; vsak čas
mi je dejal roko okrog vratu, kakor prijatelju
in zrl v lepo okolico. —■ Ubogi učitelj moj! —
dejal je cesto; — prvi je za očetom mojim,
ljubil me je in mi storil mnogo dobrega. Nikdar
nisem pozabil njegovih svetov in nekaterih oči¬
tanj, po katerih sem se vedno vračal domov z
zadrgnjenim grlom. Imel je kratke, debele roke.
Vedno ga še vidim, kako je stopivši v šolo,
postavil palico v kot in obešal plašč na obešalo.
Vsak dan iste dobre volje, vedno vesten, dob¬
roten, in pazen, kakor da uči prvič. Spomi¬
njam se, kakor bi sedaj slišal njegov glas, ki mi
je klical: — Vilmar, Vilmar, kazalec in 'sredi¬
nec na pero! — Pač se je moral izpremeniti v
štiriinštiridesetih letih! -—■

Na poti k njegovemu stanovanju je oče
umolknil; bil je ves utopljen v spomine svoje ;
čestokrat se je nasmehnil in zmajal z glavo.

45

Hipoma pa se ustavi, rekoč: — Evo ga, to je!
Stavil bi, da je on! — Nama naproti je do¬
hajal starček sive brade, s širokim klobukom;
opiral se je na palico, težko prestavljal noge,
in roke so se mu tresle.

— On je — ponovi' oče in pospeši
korake.

Dospevši do njega, ustaviva se. Tudi star¬
ček obstoji in gleda očeta mojega. Bil je še
čvrstega obraza in jasnih očij.

— Dovolite, ali ste vi učitelj Andrej Ma-
tejko? — vpraša oče in se pokloni. Tudi star¬
ček dvigne pokrivalo in odvrne z nekoliko tre¬
sočim, toda polnim glasom: — Da, jaz sem. —

— Dovolite torej, da vam jeden starih vaših
hvaležnih učencev sme podati roko in vas vpra¬
šati, kako se vam godi ? Došel sem k vam iz L. —

Starček ga gleda začuden. Nato pravi:
— Preveč čestl, preveč česti ... ne vem ....
kdaj . . . učenec moj? Oprostite: Prosim vaše
ime? —

Oče mu imenuje svoje ime, pove, kdaj ga
je učil in kjč; nato pristavi: — Seveda, vi se
me težko spominjate, ali jaz sem vas spoznal
takoj. —

Učitelj povesi glavo in glede na tla, ime¬
nuje dvakrat, trikrat to ime; oče pa ga-meri
nepremično, veselo.

Hipoma dvigne starček svoj obraz, upre
jasni pogled v očeta in reče: — Hinko Vilmar,

sin zemljemerca Vilmarja, ki je stanoval na
Mestnem trga? —

— Da — pritrdi moj oče in mu poda roko.

— Potem pa ... reče starček — dovo¬
lite, gospod ... in bliža se očetu in ga objame;
siva njegova glava mu seza komaj do ra¬
men; oče povesi glavo na njegovo čelo.

— Bodite toli prijazni in pojdite z menoj!
— pravi starček.

Obrne se in stopa proti hišici med zelenjem.
Za nekaj trenutkov smo bili tam. Učitelj je
odprl duri, stopili smo v hišo. Sobica je bila
pobeljena; ob steni je stala nizka postelja,
pogrnjena z belo in modro križasto odejo; v
kotu je stala majhna knjižnica s stolom, sredi
sobe je bila miza s tremi stoli. Na steni je bil
pribit velik zemljevid; po sobi je dišalo po
jabolkih.

Sedli smo; moj oče in učitelj sta se pogle¬
dala molče.

— Vilmar! — reče učitelj in upre pogled
na tla, krita z opeko, po katerih igrajo solnčni
žarki. — O, dobro se vas spominjam! Mati
vaša je bila tako dobra, ljubezniva gospa!
Sedeli ste prvo leto nekaj časa v prvi klopi
pri oknu. Danes še vidim kodrasto vašo
glavo. — Nato se zamisli. — Bili ste živahen
deček, kaj ne? Drugo leto ste oboleli na davici.
Spominjam se, kako so vas privedli zopet v
šolo, zmedlelega in zavitega v ruto. Prešlo je

47

od tega časa štirideset let, je li da? Jako
drago mi je, da se spominjate starega učitelja
svojega. Tudi drugi moji nekdanji učenci so
že bili pri meni: polkovniki, duhovniki in več
drugih gospodov. — Nato vpraša očeta po nje¬
govi službi in reče: — Veseli' me, jako me
veseli! Zahvaljam vas! Že dolgo je, da nisem
videl nikogar, in bojim se, da bodete vi zadnji!

— Zakaj govorite tako? — odvrne moj
oče — saj ste še čvrsti in zdravi. Tako ne
smete govoriti.

— E, nisem, nisem — pravi učitelj — vi¬
dite te roke! — Pokaže mu tresoče roke. To
je slabo znamenje. Pred tremi leti mi je prišlo,
v šoli še. Nisem se niti menil za to, češ: To že
zopet preide! Ali ne; bilo je vedno hujše.
Niti pisati nisem mogel več. Oh, oni dan, ko
sem prvikrat naredil madež v zvezek učencev!
To je bil udarec za moje srce, gospod! Silil
sem se še nekaj časa, ali dolgo ni šlo. Po
šestdesetih letih poučevanja sem se moral ločiti
šole, učencev, dela. To je bilo hudo, povem
vam, jako hudo. Ko sem zadnjikrat sklenil
šolo, spremljalo meje vse do doma; a jaz sem bil
žalosten, videl sem, da mi je življenje pri kraji.

Že leto prej mi je umrla žena in jedini
sin. Ostala sta mi le dva vnuka, poljedelca.
Sedaj živim ob sto goldinarjih pokojnine. Sedaj
ne delam več, in dnevi so mi neznosno dolgi.
Jedino opravilo mi je, da prebiram stare svoje

48

šolske knjige, zbirke časopisov in knjige, katere
sem dobil v dar. Tam-le so. In pokazal je na
knjižnico. — To so moji spomini, preteklost
moja . . . Drugega nimam na svetu. •— Nato
hitro pristavi z veselim glasom: — Čakajte,
gospod Vilmar, iznenaditi vas hočem. —

Vstal je, stopil k knjižnici, odprl predalce
in vzel iz njega več zavitkov, na katerih vsakem
so bile štiri številke. Preiskavši jih nekoliko,
potegne iz njih zavitek, prebere več listov,
potegne jednega in ga poda očetu. Bila je
njegova naloga — pred štiridesetimi leti!
Zgoraj je stalo: Hinko Vilmar. Narekovanje.
— Dne 5. majnika 1838. leta — Oče takoj
spozna nekdanjo svojo veliko pisavo in začne
smejoč se čitati. Ali hipoma so mu rosne oči.
Skočim po konci in vprašam, kaj mu je?

Iztegnil je roko, dejal mi jo okolo pasa
in me stisnil k sebi: — Vidiš li ta list? To-le
so popravki matere moje! Vedno mi je po¬
pravljala naloge. One zadnje vrste so njene.
Naučila se je bila pisave moje, in kadar sem
bil truden ali zaspan, zvršila je moje delo.
Sveta mi mati! — In poljubil je list.

— To so moji spomini — pravi učitelj.
Vsako leto sem jedno delo vsakega učenca
spravil in ga zaznamenoval. Časih prečitam kakšno
nalogo, in tisoč stvari j mi pride v spomin; zdi
se mi, da gledam pretekle čase. Koliko jih
je minilo, dragi gospod! Zamižim, v duhu

49

pa gledam obraz za obrazom, razred za raz¬
redom, stotine dečkov, katerih je, Bog zna,
koliko že mrtvih.

Mnogih se spominjam dobro. Spominjam
se najboljših in najslabših; onih, ki so me ve¬
selili, in onih, ki so me žalili, zakaj tudi takih
je bilo dokaj med tolikim številom! Ali sedaj se
mi zdi, kakor da sem že na dnem svetu; sedaj
ljubim vse jednako.

— Zopet sede in me prime, rahlo za

roko.

— Ali sc ne spominjate nobene moje
nagajivosti?

— Vaše, gospod! — nasmehne se
učitelj; — ne, sedaj ne. A reči nečem, da bi
mi ne bili nagajali. Toda bili ste jako razumni
za svojo d&bo. Posebno pa se spominjam ve¬
like vaše ljubezni do matere ....  Ali to je
jako jako lepo, da ste prišli. Kako li ste mogli
pustiti svoja dela, da ste prišli k staremu uči¬
telju svojemu?

— Oujte me, gospod Matejko! odvrne
moj oče živahno spominjam se časa, ko me
je mati prvikrat spremila v šolo. Bilo je prvič,
da se je morala ločiti za dve uri od mene in
me prepustiti drugim rokam nego očetovim,
rokam, nji skoro popolno neznanim. Nje do¬
bremu srcu je bilo to^ da sem začel hoditi v šolo,
kakor bi šel v širni svet; bila je to prva loči¬
tev: vstop v človeško družbo, katera je vzpre-

4

50

jela nje sina medse, da ji ga nikdar več ne
vrne popolnoma. Bila je ginjena, jaz tudi. S
tresočim glasom me je priporočala vaši skrbi,
in ko je odhajala, pozdravila me je skozi polu
odprte duri s solznimi očmi. Prav tedaj pa ste
ji vi mignili z jedno roko, drugo pa položili na
prsi, hoteč reči: — Zaupajte meni, gospa! —
In onega migljaja, pogleda vašega, kateri mi
je pričal, da ste umeli vsa čuvstva in misli
matere moje, nisem pozabil nikdar; vsadil se
mi je v srce! Zakaj, oni izraz mi je bil neko
zagotovilo vaše ljubezni, vaše hrambe in varstva.
V ta spomin sem danes tukaj. Prišel sem, da vas
po štiridesetih letih zahvalim, mili učitelj moj ! —

Učitelj ne odgovori ničesar. Gladi mi lase,
drhteča roka mu zdrkne preko čela na moje
rame. — Moj oče v tem ogleduje sobico, na¬
posled pa mu obstane pogled na učitelji, kakor
bi hotel reči: Ubogi učitelj, td-le imaš za ves
svoj trud, za šestdesetletno naporno poučevanje!

Toda učitelju se ni videlo, da bi pogrešal
česa. Govoril je zopet o naši rodbini, o tova¬
riših mojega očeta, o svojih tovariših, in drug
drugemu sta pripovedovala, kar jima je bilo
znano o njih. Naposled vstane moj oče in prosi
učitelja, da bi šel z nama doli v vas zajuter-
kovat. Počasi odgovori le-ta: — Hvala vam,
hvala! — a bil je neodločen; oče ga prime za
roke in zopet [»rosi. — Toda kako bodem jedel s
temi rokami, ki se tako tresejo? To je tudi

51

drugim nadležno 1 — Pomagala vam bodeva —
pravi oče. Učitelj se nasmehne in pritrdi.
— Lep dan je danes zame — pristavi, ko za¬
pira duri — lep dan, gospod Vilmar! Nikdar
ga ne pozabim. —

Oče poda učitelju roko, ta pa prime mojo
roko, in tako stopamo po stezi nizdolu. Srečali
smo dve deklici, kateri sta bosi gnali kravo na
pašo, in dečka, ki je nesel butaro drv. Učitelj
nama je pravil, da sta učenki in učenec dru¬
gega razreda, kateri zjutraj pašo, popoludne pa
hodijo v šolo. Sicer nismo srečali nikogar.
Skoro smo bili v gostilni in smo začeli zajuter-
kovati. Učitelj je sedel med nama. V gostilni
je bilo tiho kakor v samostanu. Učitelj je bil
jako dobre volje, od veselja skoro niti jesti ni
mogel. Oče mu je rezal meso in kruh ter mu
dal soh' na krožnik. Kadar je- pil, držal je
kozarec oberoč, in še se mu je zadeval
ob zobe. Razgovarjal se je jako živahno o
berilih onega časa, ko je bil še mlad, o učnih
črtežih, o pohvalah svojih prednikov in o na-
redbah zadnjih let, in pri tem se mu je zardel
obraz, glas mu je bil čimdalje veselejši, in
smeh njegov je zvenel kakor iz mladeniških ust.
Moj oče ga je pa gledal zadovoljno, z onim za¬
mišljenim, smehljajočim izrazom na ustnih, s
katerim je gledal mene doma.

Učitelju se je nagnila kupica v drhteči
roki, in vino se mu je polilo po prsih; takoj

4 *

je vstal moj oče in ga obrisal. — Ne, go¬
spod, to ne gre! — branil se je starček in se
nasmihal od radosti. Govoril je tudi nekaj la¬
tinskih besed. Končno pa je dvignil kupico in
dejal resno: — Na vaše zdravje, gospod inžener,
na zdravje vaše dece, v spomin dobre matere
vaše! — Na vaše zdravje, dragi, mili učitelj
moj! — odvrne oče in mu stisne roko. — V
sobi je bil tudi gostilničar in . nekaj gostov, ka¬
teri so nas gledali in se vidno radovali, da sva
toliko pozornosti izkazovala njih dobremu uči¬
telju. -— Ob 2. uri sva odhajala, in učitelj naju
je spremil do kolodvora. Moj oče mu je podal
roko, on pa meni svojo; jaz sem mu nosil pa¬
lico. Ljudje so postajali in nas gledali, zakaj
vsi so ga poznali in ga pozdravljali. Idoč mimo
neke hiše, culi smo glasove dečkov, ki so čitali
zloguje. Takoj se je užalostil. — To me boli,
dragi moj gospod, to me boli! Čuti te glasove
in misliti, da je drug na našem mestu . . . .
Šestdeset let sem poslušal to godbo — kako
dobro je dela srcu mojemu! Sedaj sem brez
rodbine, brez dece! —

— Ne, gospod učitelj — pravi moj oče —
mnogo mnogo dece imate razkropljene po
vsem svetu, katera se vas spominja, kakor
sem se jaz vedno vas spominjal. — Ne, ne —
odgovori učitelj žalosten — jaz nimam m šole,
m dece — a brez dece ne bodem živel dolgo.
Moja ura skorojpride. —

— Ne govorite tako, gospod učitelj, ne
mislite tega! Mislite rajši, koliko dobrega ste
storili — kakč koristno, plodonosno ste pre¬
živeli ure svoje! — Starček za nekaj hipov
nagne glavo na očetovo ramo, meni pa stisne
roko. — Dospeli smo do kolodvora. Vlak je
bil pripravljen za odhod. —

— Zdravstvujte, gospod učitelj! — pravi
oče in ga srčno poljubi.

— Z Bogom, z Bogom! Hvala vam! Z
Bogom! odgovori učitelj, prime z drhtečimi
svojimi rokami očetovo roko in jo pritisne na
srce. — Nato ga poljubim tudi jaz in čutim,
da ima vse solzno lice. Oče me vzdigne na
voz. Ko je vstopiti i njemu, vzame urno uči¬
telju njegovo staro palico in mu poda svojo s
srebrnim ročnikom, rekoč: — Prosim, obdržite
si jo v spomin! —

Starček mu jo hoče vrniti, toda oče je že
na vozu.

— Z Bogom, dobri učitelj moj! —

—. Z Bogom, sinko moj! odvrne učitelj.
In ko se vlak začne že premikati, pravi:
— Bog vas blagoslovi za tolažbo, katero ste
prinesli ubogemu starčku!

— Da se vidiva! — veli oče z ginjenim
glasom.

Ali učitelj je zmajal z glavo, kakor bi
hotel reči: — Nič več se ne vidiva. —

— Da, da — ponovi oče — da se vidiva! —

54

Starček pa povzdigne roko in pokaže
kvišku, češ: — Tam gori! In tako je s po¬
vzdignjeno drhtečo desnico izginil najinim oččm.

Ozdravljenje.

30. — Nedelja.

Kdo bi mi bil rekel, ko sem se onega dne
vračal z očetom z onega lepega poseta, da deset
dnij ne bodem videl m polja ni neba! Bil sem
nevarno bolan. — Spominjam se, kako je mati
vzdihovala poleg mene, kako je oče ves bled
upiral svoj pogled vame, in kako je sestra Mi¬
lena tiho govorila z mlajšim bratcem — in kako
je zdravnik vsak čas prihajal in mi govoril ne-
umevne besede. Skoro bi se bil za vedno
poslovil od njih. — Oh, uboga mati moja!
Trije ali štirje dnevi so minili, katerih se skoro
nič ne spominjam, ali pa le megleno kakor v
sanjah. Tako se spominjam, da sem videl pri
postelji dobro svojo učiteljico iz prvega razreda,
katera je pritiskala na usta robec, da bi me s
kašljem ne dramila. Tudi moj učitelj je prišel;
nemo me je gledal in me poljubil; tedaj me je
zašegetala njegova brada. Prav tako megleno
sem videl rdečkasto glavo Krmelovo, plav-
kaste kodre Poljšakove, temnoopravljenega Dal¬
matinca in Grudna, kateri mi je prinesel majhno
pomarančo s stebličem in dvema perescema na
njem. Vender je naglo odšel, ker mu je mati

bolna. — Potem sem se vzdramil in zvedel,
da mi je bolje. Oče in mati sta se nasmihala,
Milena je prepevala tiho. — Kako, žalosten je
bil ta sčn! Sedaj sem bil vsak dan boljši.
Prišel je Zidarček, naredil mi „ zajčka", in jaz
sem se mu prvikrat smijal; kako lepo ga naredi
sedaj, ko mu je obrazek po prebiti bolezni bolj
podolgast! Prišel je tudi Markič; Zavrtnik mi
je podaril dva žreba nove svoje loterije za nožič
's petimi klinami, katerega je kupil od starinarja.
Včeraj pa,.ko sem spal, prišel je Strmšek narav¬
nost iz kovačnice, položil mi ličece na roko in
mi pustil na nji črne sledi, katere pa so me
jako razveselile, ko sem se vzbudil. —

Kako so ozelenela drevesa v teh dneh! Kako
zavidam dečkom, katere vidim hiteče v šolo,
kadar me vede oče k oknu! Toda za nekoliko
dnij se i jaz vrnem tja. Zeljno že pričakujem, da
bi videl tovariše, svojo klop, vrt, ulice; — da
bi zvedel, kaj se je zgodilo v tem času; — da
bi sedel zopet k svojim knjigam in zvezkom, o
katerih se mi zdi, da jih nisem videl že vse
leto! — Uboga mati moja, kako je zmedlela
in obledela v tem času! — Ubogi oče moj,
kako je onemogel! — In dobri moji tovariši,
kako so me obiskovali, po prstih stopaje in
poljubuje me na čelo! Žalost me obhaja, ko se
spominjam, da mi se bode kdaj ločiti od njih!
S Poljšakom in nekaterimi drugimi tovariši
bodem morda še skupaj, toda vsi drugi? — Ko

56

dovrše četrti razred, potem z Bogom! —
Nič več se ne bodemo videli, nikdar več jih ne
bode k moji postelji, kadar bodem bolan. Gruden,
Strmšek, Markič — toli dobrih, vrlih dečkov,
tako ljubeznivih tovarišev ne bodem imel nikdar
več! —

Prijateljstvo delavcev.

20. — Nedelja.

Zakaj, Janko, nikdar več? To je zavisno
od tebe. Kadar dovršiš četrti razred, pojdeš na
gimnazij, oni pa bodo rokodelci; vender pa
ostanete vsi v istem mestu, morda mnogo let.
In zakaj bi se potem ne videli „nikdar več £ ' ?
Ako bodeš ti na vseučilišči ali v bogoslovji,
n,ašel jih bodeš v prodaj alnicah, v njih de¬
lavnicah in od srca se bodeš radoval, videč
nekdanje svoje tovariše kot vrle može, marljive
delavce. Rad bi vedel, ali ne bodeš poiskal
Markiča ali Strmška, kjerkoli bi tudi bila. V
njih družbi bodeš prebil lepe trenutke, in ako
bodeš hotel spoznati svet in življenje, videl
bodeš, koliko si moreš od njih pridobiti v stvareh,
o katerih te nihče drug ne more poučiti: o njih
rokodelstvu, njih družbah in o običajih domo¬
vine svoje. Glej, da si ohraniš sedanje prija¬
teljstvo, zakaj težko ti bode sklepati druga
prijateljstva v krogih, katerim ne pripadaš.
Ako pa ostaneš le v svojem krogu, bodeš kakor

‘Oi

človek, kateri čita le jedno knjigo. Ohrani si
torej to prijateljstvo, četudi se bodeš moral
ločiti od njih; kaži jim že sedaj s svojim ve¬
denjem, da jih odlikuješ, prav zato, ker so si¬
novi rokodelcev. Pomni: ljudje višjih krogov
so častniki — rokodelci so vojaki — prostaki;
vender pa v družbi, kakor v vojski ni vojak
nič menj plemenit, nego častnik, zakaj pleme¬
nitost je v delu in ne v dobičku, v notranji
vrednosti in ne v visoki službi. Ako pa ob¬
stoji prednost v zaslugi, torej gre prednost vo¬
jaku-prostaku, kateri ima najmenj koristi od
truda svojega. Ljubi torej, sinko, in čislaj med
svojimi tovariši posebno sinove delavcev, spoštuj
trud in žrtve njih roditeljev; zaničuj in pre¬
ziraj pa različnost bogastva in stanu, po čemer
merijo le neotesanci svojo uljudnost in čustva
svoja. Premisli, da je iz žil delavcev in Se¬
ljakov tekla dna blažena kri, katera se je že
tolikokrat prelivala za domovino našo! Ljubi
Grudna, Strmška, ljubi Markiča in zidarčka,
zakaj ti rokodelčki imajo v svojih prsih ple¬
menito srce, in ni jedna izpremena bogastva
ali stami ti ne iztrgaj iz srca te svete ljubezni
mladostne! — Prisezi, ako po tridesetih letih
kje na železniški postaji v opravi strojevnika
spoznaš nekdanjega svojega Grudna z začr-
nelim obrazom . . . oh, ni treba prisezati: vem,
da skočiš k njemu in ga objameš, ako si tudi
prvi minister vsega cesarstva! Tvoj oče.

58

Grudnova mati.

28. — Ponedeljek.

Vrnivši se v solo, zvedel sem takoj ža¬
lostno novico. Grudna že več dnij ni bilo v
šolo, ker mu je mati zbolela. V soboto
zvečer je umrla. Včeraj zjutraj nam je dejal
učitelj: — Ubogega Grudna je zadela najhujša
nesreča, katera more zadeti otroka. Mati mu
je umrla. Jutri pride zopet v šolo; prosim vas
že danes, dečki: spoštujte strašno bolest, katera
mu trga dušo. Stopivšega v šolo, pozdravite
ga ljubeznivo a resno, priporočam vam, da se
ne bode nihče smijal ali se šalil ž njim. — Danes
zjutraj je prišel Gruden v šolo že nekoliko pozno.
Srce me je zabolelo, ko sem ga ugledal. Ves
je zmedlel, oči’ so mu bile rdeče, in noge so se
mu tresle, kakor da je bil mesec dnij bolan.
Težko ga je bilo spoznati. Bil je črno opravljen
— kako se mi je smilil! Nihče se ni upal sopsti;
vse ga je gledalo. Toliko da je stopil v sobo
in ugledal šolo, kamor ga je pokojnica toli¬
kokrat spremila, in klop, čez katero se je to¬
likokrat nagnila v dnevih preizkušenj, in ga
hrabrila, kjer je tolikokrat mislil nanjo in ne¬
strpno čakal, da ji pohiti v naročaj — jel
je jokati na glas. Učitelj stopi k njemu, pri¬
tisne mu glavo sebi na prsi, rekoč: — Le jokaj
se, ubogi deček, le plakaj — toda utolaži se! —
Matere tvoje ni več tu, a vedno te še gleda,

59

vedno te še ljubi, nje duh biva poleg tebe, in
nekega dne jo bodeš zopet videl, ker si blaga,
plemenita duša, kakor je bila ona. Pogum! —
Rekši ga spremi do klopi' poleg mene. Nisem
se ga drznil pogledati. Pripravljal si je pi¬
sanke in knjige, katerih ni pogledal več dnij;
odprši knjigo, ugleda na prvi strani sliko, kažočo
mater s Šinkom, in znova se razjoče. Učitelj
nam migne, naj ga pustimo v miru in jame
poučevati. Jaz bi mu bil rad kaj rekel, a nisem
vedel kaj. Položim mu roko na rame in po-
šepečem: — Ne jokaj se, Gruden! — Odgo¬
voril ni ničesar, a prijel me je za roko in jo
‘obdržal v svoji. Pri bdhodu ga ni ogovarjal
nihče, tiho in mirno so ga obstopili. Ugledal
sem svojo mater in ji hitel naproti, da bi jo
objel; ugenivši namero mojo, vzdržala me je
z rokami, da se ji nisem približal, pogled njen
pa je bil obrnjen v Grudna. Najprej sem se
začudil, kaj to pomeni, toda obrnivši se na ono
stran, umel sem takoj materino vedenje. Gruden
me je gledal žalostno, češ: — Ti poljubuješ
mater, a jaz je ne bodem nikdar več! — Ti
imaš mater, moja je mrtva! — In odšel sem
z materjo, ne da bi ji bil podal roko.

Tolažba.

29. — Torek.

Tudi danes je prišel Gruden v šolo
bledega obraza in zabreklih očij; toliko da

60

je pogledal male darove, katere smo mu pri¬
pravili na klop, da bi ga razvedrili in utolažili.
Učitelj je prinesel knjigo, iz katere nam je
hotel prečitati odstavek, da bi se nesrečni deček
utolažil. Obrnivši se k njemu, ki je s sklonjeno
glavo slonel na klopi, reče mu: — Gruden,
posili se nekoliko in piši z nami, kar bodem
narekoval. — Pripravili smo se k pisanju,
učitelj pa nam je prečital pismo, katero je pisal
slaven državnik, mož plemenite duše in blagega
značaja, najboljšemu prijatelju svojemu, katerega
je zadela najhujša nesreča: — Prijatelj! — na
svetu je ne bodeš videl nikdar več — matere
svoje; to je strašna resnica! Ne bodem pri¬
hajal k tebi, zakaj tvoja bolest je jedna onih
velikih, svetih bolestij, katere nam je prebiti
in premagati samim. Umeješ li, da pravim
premagati! — Premagati vse dno, kar je v
bolesti nesvetega, neplemenitega, vse ono, kar
ponižuje in slabi duha, toda ga ne jači in ne
krepi. Tebi ostani drugi del bolesti, drugi,
plemeniti, boljši del, kateri ti povišuje in krepi
duha in te ne ostavi nikdar. Tu nimaš ničesar
kar bi ti moglo nadomestiti izgubo dobre ma¬
tere. Niti v težavah niti v radostih življenja
je ne bodeš pozabil. Spominjaj se je, ljubi jo,
žaluj po nji, kakor zasluži. Čuj me, prijatelj!
Smrti ni, niti pojmiti je ne moremo. Življenje
je življenje in sledi zakonu življenja: napredku.
Včeraj si imel mater na zemlji, danes imaš

61

drugje angelja. Kar je dobro, ne urarje. Tako
ljubezen matere tvoje! Ona te sedaj bolj ljubi,
nego te je kdaj. Ti pa si ji bolj odgovoren
za svoja dejanja, nego prej. Zavisno je od tebe
in delovanja tvojega, ali se hočeš zopet sniti
z njo; trudi se iz ljubezni in spoštovanja do
matere, da se izboljšaš in da ji napravljaš ve¬
selje. Reci si odslej pri vsakem dejanji:
— Ali bi ga odobravala 'mati moja? —
Njena premena ti je postavila angelja na
svet, kateremu ti je posvetiti vse svoje misli.
Bodi krepak in dober: premaguj obupno in
neplemenito bolest, vzdržuj mirnost velikega
trpljenja v veliki duši. To želi ona od tebe. —

— Torej Gruden — dejal je učitelj —
bodi krepak in miren. To želi ona od tebe.
Čuješ li?

Pritrdil je z glavo, da umeje, v tem pa
so mu kapljale debele in goste" solze iz očij
na klop, na zvezek in roke.

Meščanstvo.

(Mesečna pripovedka.)

Ob 12. uri smo šli z učiteljem v mestno
dvorano, da bi videli, kako bode odlikovan
deček, ki je rešil svojega tovariša iz reke.

Zunaj je visela velika, črno-rmena zastava.

Ko smo vstopili, bilo je že polno ljudstva,
redarjev, gasilcev in vojakov. Stopili smo v
kotič, kjer je bilo že nekaj učencev iz drugih

62

oddelkov, ki so pred nami došli z učitelji svo¬
jimi. Blizu nas je bila gruča dečkov, katerim
se je poznalo iz njih vedenja, da so tovariši
slavljenčevi; glasno so se pogovarjali in smi-
jali. Tudi deklice raznih učilnic so prišle gledat.
Spredaj je bila zeleno pregrnjena miza in več
lepih stolov za mestne odbornike. Vse je bilo
živahno, veselo, in godba je igrala zadaj v
dvorani. Skozi velika okna je sijalo solnce.
Lepo je bilo. — Pri vhodu se zasliši živahno
ploskanje. Vzpnem se na prste, da bi videl,
kaj je. — Prišla sta mož in žena; on je vodil
dečka za roko. Ta deček je bil rešitelj tovariša
svojega. Mož je bil njegov oče, zidar in praz-
niški opravljen; žena, njegova mati je bila
majhna, plavkasta in črno oblečena. Deček,
tudi plavkast, imel je sivo suknjico. Osupli
se ozirajo po ploskajoči množici; vratar jim
odkaže sedeže — na desni strani mize.

Zopet zaploska ljudstvo; deček se ozre
okolo sebe, držeč pokrivalo v rokah, kakor da
nejvč prav, kje je. Zdelo se mi je, da je po¬
doben Markiču, toda bil je še bolj rdečih lic
nego oni. Tovariši njegovi, dna gruča dečkov,
pa so Se prignetli blizu njega in klicali: —
Niko, Niko, Nikica! — Po dolgem klicanji jih
je šele čul in si zakril nasmeh s klobukom.

Sedaj utihne godba, tam pri vhodu pa
ugledamo mestnega župana z mnogimi črno-
opravljenimi gospodi. Ljudstvo umolkne.

Župan izpregovon. Prvih njegovih besed
nisem mogel čuti; — toda skoro je povzdignil
glas in govoril tako jasno, da sem umel vse:
— Ugledavši z brega svojega tovariša, ki se
je malone boril s smrtjo, slekel se je in planil
v vodo, ne da bi bil premišljal. Ljudje so ga

klicali.-Ne hodi, utonil bodeš! — ali ni

jih slušal; hoteli so ga pridržati, a iztrgal se
jim je in skočil za tovarišem v vodo. Reka
je bila velika, nevarnost strašna, celd za moža.
Ali vrgel se je v valovje z vso močjo telesa
in srca svojega. Dosegel je nesrečnika in ga
potegnil k sebi; ljuto se je boril z valovi, ki
so ga hoteli požreti, še ljuteje z utopljencem,
kateri se ga je hotel oprijeti. Večkrat se je
potopil pod vodo in se le s skrajnim naporom
zopet dvignil na površje. Bojeval se je kakor
mož, kakor oče za sina, kateri je nadeja živ¬
ljenja njegovega. Naposled — "Bog ni hotel,
da bi bila taka srčnost zaman — iztrgal je
mladi plavač žrtev deročim valovom in otetemu
dečku še z drugimi ljudmi izkazal prvo skrb.
Nato se je vrnil domov in odkritosrčno povedal
roditeljem svoje dejanje.

— Gospoda moja! — Lepo, častno je
junaštvo moža; — ali junaštvo deteta, ka¬
tero še ne pozna Častihlepnosti in sebičnosti,
junaštvo deteta, kateremu je imeti toliko več
srčnosti, ker nima moči — deteta, od katerega
ne zahtevamo še ničesar — katero je že ple-

64

menito in ljubeznivo,, ako ve umevati tuje
žrtvovanje, tako junaštvo deteta je vzvišeno —
božje! Kaj bi še dalje govoril, gospbda! Pre¬
proste velikosti ni moči diciti z besedami. Pred
,vami stoji srčni, plemeniti rešitelj! Vojaki, po¬
zdravite ga kakor svojega brata; matere, bla¬
goslovite ga kakor svojega sina; vi otroci, spo¬
minjajte se njegovega imena, ohranite si njegov
obraz neizbrisno v spominu! — ,A ti, deček,
pridi sem! V imeni presvetlega vladarja ti po¬
dajam meščansko svetinjo hrabrosti!

Dvorana se kar trese, tako burno ploska
ljudstvo temu govoru. Zupan mu pripne sve¬
tinjo na prsi in ga poljubi na čelo. Mati si
zakrije obraz, oče povesi glavo. Zupan jima
poda roko in jima izroči diplomo. Nato se
obrne k dečku, rekoč: — Spomin na ta ime¬
nitni in presrečni dan zate in roditelje tvoje
te ohrani vse življenje na poti časti in kre¬
posti. Z Bogom! —

Gospodje odidejo. H koncu zopet zaigra
godba. V tem hipu pa se izmed gasilcev pri¬
kaže osemleten do devetleten deček in hiti
slavljencu naproti. Po dvorani se znova raz¬
lega vzklikovanje in ploskanje.: — bil je re-
šenec, ki je prišel, da zahvali rešitelja svojega.
Poljubfvši ga, oklene se ga za roko, da sta
skupno šla domov; za njima stopata oče in
mati ter se 'le stežka rijeta skozi množico.
Ob ozkem vhodu so stali na obeh straneh re-

65

dar,ji, dečki, vojaki, žene; ko je prišel mimo
dečkov, pozdravljali so ga vsi. Tovariši nje¬
govi so klicali: — Vrlo, Nikica! — Dobro! —
Dobro! — Stopal je blizu mene: na obrazu
srečen nasmeh, mati se je jokala in nasmihala,
oče si je z drhtečo roko gladil brke. Ko so
prišli mimo deklic, bili so hipoma kar posuti z
vijolicami, spominčicami in rožami. Drugi so
pobirali cvetke s tal in jih podajali materi.
Godba je še vedno igrala, a nje glasovi so bili
čimdalje bolj zamolkli, da so bili slišati, kakor
srebrni glasovi, ki se z odplavajočo ladjo po
reki izgubljajo nizdolu.

KAZALO

Marcij. Večerna šola

Borba.

Roditelji dečkov . . .

Številka 78.

Mali mrtvec.

Prepir.

Moja sestra.

Rešitelj svoje babice . .
Zidarček je nevarno bolan
Grof Radecki ....
April. Pomlad ....

Naš cesar.

Otroško zavetišče . . .

Pri telovadbi . . . .
Učitelj mojega očeta . .

Ozdravljenje.

Prijateljstvo delavcev
Grudnova mati ....
Tolažba . . . . ■ •
Meščanstvo.

Stran

3

5

7

9

11

13

15

17

525

28

30

32

36

40

43

54

50

58

59
61


Čolnič odpluje, deklica, doslej brezzavestna, dvigne oči
in začne glasno jokati. Z Bogom, Milan! kliče jokaje
in izteza roke.

Majnik.

Krvičasta dec a.

' c a|0anes sem se oprostil sole, ker mi ni bilo
dobro. Mati pa me je vzela s seboj v zavod za
krvicasto deco, kamor je šla priporočit bolno
dete našega vratarja; toda v sobo iti mi ni do¬
volila ... — — — — — — — —

Ali nisi umel, Janko, zakaj ti nisem dovolila
v sobo? Ako bi te bila privedla med te ne¬
srečne ubožce, videti bi bilo, kakor-da te hočem
kazati čvrstega, zdravega dečka. Saj imajo itak
dosti prilike za jednake bolestne primere. Kako
žalostno! Solze srčnega usmiljenja so mi silile
v oko, ko sem vstopila! Bilo je kakih šestdeset
deklic in dečkov ... Oj, ti ubogi, skrivljeni
udki! Te uboge sključene ročice in nožiče; ta
uboga razrasla telesca! Ali takoj sem opazila
njih ljubeznive obrazke, z očmi polnimi duho¬
vitosti in srčne milobe I Tu je bilo dete s ši-
Ijastim noskom in bradico, da je bilo videti,
kakor majhna starka — a ta nasmeh njegov
je bil nebeško ljubezniv. Nekateri otroci so

1 *

4

4  spredaj videti popolnoma zdravi, toda ko se
obrnejo . . . zaboli' nas srce. — Zdravnik, ka¬
teri jih redno hodi preiskavat, bil je tu. Po¬
stavil je vsakogar na klop, privzdignil mu ob-
lecico in mu pretipal debele ude. Ali ti ubožci
se ne sramujejo, vidi se, da so vajeni vednega
preiskavanja. — Seveda sedaj je že vsak boljši,
ker ne trpi' več; ali če pomislimo, koliko so
prebili pri prvih znamenjih rasoče nesreče in
kaj so čutili, videč, kako pojema ljubezen njih
bližnjikov, moremo šele umeti velikost njih ne¬
sreče. Ubogi otroci! Ure in ure dolgo so pre¬
sedeli v kotu zatohle sobe, nesnažnega dvo¬
rišča, slabo preživljeni, draženi od svojih so¬
vrstnikov ali celo mučeni s prevezami in ne-
pripravnimi opravami. Sedaj se nekateri boljšajo
po dobri hrani in telovadbi. Učiteljica je telo¬
vadila ž njimi. — Usmiljenje se vzbuja v člo¬
veku, videčemu te uboge, zavite, v deščice
povite suhe nožiče, kako se pri dotičnih poveljih
iztezajo pod klopmi' — ubogi udki, katere bi
jim kar poljubljal! Mnogo jih je bilo, ki se niso
mogli dvigniti iz klopi; obsedeli so z glavico
naslonjeno na roko, z drugo pa gladčč svoje
berlice; drugim je po suvanji z rokami pošla
sapa; onemogli so se zgrudili na sedež in se
nasmihali, da bi prikrili utrujenost svojo. •—
O Janko, in vi vsi, ki ne znate ceniti zdravja,
vam se vidi zdravje kaj čisto nevažnega. Spo¬
minjala sem se tudi mater, katere nosijo lepe

svoje cvetoče in zdrave dečke v naročaji, veselic
se njih lepote, in bilo mi je, kakor da moram
potegniti vse te glavice na srce — in ko bi
bila sama, rekla bi: Nič več ne grem odtod!
Vam žrtvujem življenje; mati vam bodem do
zadnjega dne ... In v tem so zapeli — peli s
tankimi svojimi glaski, da mi je sezalo v srce.
In kako so bili srečni, ko jih je učiteljica po¬
hvalila! Od hvaležnosti so ji poljubljali roke,
zakaj neločni so od onih, ki jim store dobro.
In tudi jako nadarjeni so, dejala je učiteljica
in radi se uče, ti angeljčki. — Učiteljica je
mlada in ljubezniva; na nje obrazu je čitati
neka mila tožnost, kakor odsev nesreče, katero
tolaži in miluje. — Mila mi deklica! Med vsemi
bitji, katera si služijo kruh z delom, ni nobe¬
nega, katero bi ga služilo sveteje, nego ti,
hčerka moja! Tvoja mati.

Žrtvovanje.

7. — Sreda.

Mati moja je dobra, ali tudi Milena, sestra
moja, ima prav tako blago in nežno srce kakor
ona. Sinočj, baš ko sem prepisoval pripovedko
„Od Apenin do And“, katere nam je dal učitelj
vsakemu jeden del, ker je jako dolga, pride
Milena po prstih stopaje k meni in pravi: —
Pojdi z menoj k materi. Cula sem, kaj sta se

zjutraj razgovarjala oče in mati. Očetu se je
nek trgovinski posel ponesrečil. Bil je zato ža¬
losten, in mati ga je tolažila. V zadregi smo,
ali umeješ to? Denarja nimamo. Oče je rekel,
da mora kaj žrtvovati, dokler se izguba ne na¬
domesti. Sedaj morava tudi midva kaj žrtvo¬
vati, je li? Ali hočeš? — Dobro, govorila bodem
z materjo, ti pa ji obljubi, da storiš vse, kar
ti bodem velela. — Rekši me je vedla k ma¬
teri, katera je šivala vsa zamišljena. .Jaz sem
sedel na jeden konec divana, ona na drugi ter
začela: — Mati, poslušajte! Jaz vam imam —
midva vam imava nekaj povedati. — Začudeno
naju je pogledala. — Milena pa nadaljuje: —
Oče nima novcev, je li da ne? — Kdo ti je to
rekel ? — vpraša mati in se zardi. — Jaz vem
— odvrne Milena odločno. — Dobro je, mati,
a čuj naju, tudi midva sva pripravljena žrtvo¬
vati kaj. Meni si obljubila pahljačo in Janku
škatljico z barvami. Midva nečeva ničesar. Za¬
dovoljna in vesela bodeva tudi takd, veruj mi,
mati! — Mati hoče nekaj odgovoriti, a Milena jo
prehiti: — Da, tako bodi. Dokler oče ne pri¬
dobi izgubljene vsote, nečeva tudi sadja niti
drugih stvarij; juha nama zadošča, za zajutrek
bodeva jedla kruh. Tako bodemo za hrano po¬
trosili men j , toda zagotavljam te, da ne bodeva
nič menj vesela, nego doslej. Ali ni tako, Janko?
Da, Milena! — Vedno bodeva vesela — zatr¬
juje Milena, pokrivajoč materi usta — in ako

7

hi bilo troha, pripravljena sva žrtvovati še več:
pri obleki ali v čem drugem; radovoljno sva
pripravljena prodati tudi darila svoja. Vse svoje
reči dam iz rok, služila ti bodem, da ne bo¬
demo izdajali ničesar, delala bodem s teboj
ves dan, pripravljena sem vsemu! — Vsemu!
— vzkliknila je in objela mater; — vsemu, da
le moj dobri oče in dobra moja mati ne bodeta
trpela; da bodem vaju videla zopet vesela in
mirna kakor prej s svojim Jankom in Mileno
svojo, katera vaju ljubita, katera bi vse dala
za vaju! — Oh, nikdar nisem videl matere tako
vesele kakor v tem trenutku, nikdar naju ni
poljubila tako strastno na čelo, jokajoč se in
smijoč, nema, brez besed. — Nato pa je zago¬
tovila Mileno, da nismo v takovi stiski, kakor
je mislila in stokrat in stokrat je naju zahva-
ljala ter bila ves večer vesela*, dokler ni prišel
oče, da mu je povedala vse. — Ubogi oče niti
besedice ni izpregovoril. Zjutraj pa, ko sem
sedel k zajutreku . „ . najdem pod prtom na
svojem prostoru obljubljene barve, Milena pa
svojo pahljačo. Razveselila in užalostila sva se
zajedno svojih daril.

Požar.

15. — Četrtek.

To jutro, baš ko sem zvršil del pripovedke
„Od Apenin do And“ in premišljal o prostem

8

sestavku, kakeršnega nam je dal učitelj za na¬
logo, zaslišal sem na stopnicah neznane glasove.
Prav nato stopita v sobo dva gasilca in pro¬
sita očeta, da bi pregledal peči' in dimnike,
ker se je vnel nek dimnik in se ne ve, odkod
izhaja ogenj. — Oče seveda dovoli, in onadva
gresta po vseh sobah in poslušata ob stenah,
se li ne čuje kje prasketanje ognja v dimnikih
iz drugih nadstropij. Oče pa mi reče: Janko,
evo ti predmeta za nalogo: Gasilci! Vzemi
svinčnik in poskusi zapisati, kar ti povem. —
Pred dvema letoma, ko sem se nekoč vračal
pozno iz gledališča, imel sem priliko, čuditi se
njih srčnosti. Idoč proti domu, ugledam v neki
ulici neobično svetlobo in tekajoče ljudi': go¬
rela je hiša. Plamen je švigal skozi okna in
streho; pri oknih so se videle sence prebivalcev,
mož in žena, ki so obupno begali po sobah in
kričali. Pred vrati je bila velika gneča, ljudje
so klicali: Zgoreli bodo, zgoreli! Kje so gasilci?
Pomagajte! — Pridrdrala je kočija, štirje ga¬
silci so skočili iz nje in planili v hišo. Toliko
da stopijo vanjo, ugledamo visoko gori v tretjem
nadstropji strašen prizor: Neka ženska stopi
kriče na okno, oprime se prislona, spusti' se
čezenj ter tako obstane držčč se z rokami, s
hrbtom obrnjena na zunanjo stran in sklonje¬
nim životom pod dimom in plamenom, kateri
ji šviga nad glavo iz sobe. Ljudstvo kriči' od
groze. Gasilci se mude v drugem nadstropji,

9

kjer jim je prebiti zid, da dospo v drugo sobo.
Semkaj čujejo glasove: —V tretje nadstropje,
v tretje nadstropje! — Hite gori. Tu je grozen
ropot: majajoči tramovi, hodnik v plamenu,
zadušen dim se vali od vseh stramj. Do onih,
ki so v sobi, ni dospeti drugače, nego skozi
streho. — Hipoma so gori, in minuto pozneje
teka črno strašilo po opeki: podvodja gasilcev
je. Ali do 6ne strani, kjer je ogenj, ni dospeti
lahko; prehoditi mu je jako ozek prostor med
podstrešno lino in kapom, kateri je vrhu tega
napolnjen s snegom in ledom, da se ne more
oprijeti nikamor. — Ni mogoče! — kliče ljud¬
stvo spodaj. Oni stopi kraj strehe — ljudstvo
izpreletuje groza, brezsapno upira svoje oči
gori.

Z jednim skokom je čezenj, ljudstvo burno
vzklikne in hvali hrabrega moža. Dospevši nad
gorečo sobo, začne sekati, razbijati in lomiti
ter si naredi vhod v sobo. V tem času je uboga
žena še vedno visela zunaj okna in plamen ji
je švigal nad glavo; jedno minuto še, in strmo¬
glavila bi se bila na cesto. Podvodja se je
spustil po vrvi v sobo, drugi za njim. Zdajci
prislonijo drugi tovariši spodaj veliko lestvo
pred okno, odkoder so se culi obupni klici. —
Prepozno je! — kriči ljudstvo; — gasilci gore!
Nihče se ne more rešiti! — Hipoma se prikaže
črna postava podvodjeva poleg okna, prime
žensko in jo potegne v sobo. Odobravanje

10

ljudstva prevlada prasketanje ognja. — In drugi?

— Lestva, prislonjena k onemu oknu, bila je
dokaj nižja od okna, kako bodo dospeli nanjo?

— Dočim to ugibljejo, prikaže se pri oknu ga¬
silec, stopi z jedilo nogo na pomol, z drugo na
lestvo, in tako stoječ v zraku, prime po jed-
nega in jednega, katere so mu podajali drugi
iz sobe ter jih podaja niže stoječemu tovarišu.
Najprej spusti ženo, ki je bila na pomolu, potem
dete, potem drugo ženo in nekega starčka. Vsi
se rešijo. Nato pridejo gasilci, zadnji je pod-
vodja, ki je bil prvi gori. Ljudstvo ga vzprejme
z burnimi klici; njegovo, doslej nepoznano ime

— Stankovič — raznese se od ust do ust . . .
Tcf je, sinko moj, prava srčnost , to je pogum,
kateri ne presoja, ne premišlja, kateri hiti slepo
in po bliskovo, kadar začuje glas umirajočega
sobrata. Vedel te bodem k njih vajam, da ti
pokažem hrabrega Stankoviča. Ali bi ga rad
poznal?

— Da, oče!

V tem se vrneta ona gasilca, ki sta pre¬
iskovala dimnike.

— Evo ti gospoda Stankoviča — pravi oče
in mi pokaže manjšega izmed obeh mož; —
pozdravi ga! —

Stankovič obstane in mi poda roko; krepko
mu jo stisnem. Nato pozdravita gasilca očeta
in odideta.

11

— Spominjaj se te roke — veli' oče
— zakaj izmed tisoč rok, katere bodeš stiskal
v življenji svojem, ne bode jih morda niti deset,
ki bi bile vrednjše od njegove.

Od Apenin do And.

(Mesečna pripovedka.)

Pred mnogimi leti je šel italijanski deček,
sin nekega delavca iz Genove, imajoč jedva
trinajst let, popolnoma sam v Ameriko — iskat
matere svoje. Ta je šla dve leti prej v Buenos
Aires, glavno mesto argentinske republike, da
bi služila v kaki bogati hiši in si toliko pri¬
hranila, da bi pomagala rodbini, obuboženi po
bolezni in drugih nesrečah. Takih srčnih žena
ni malo, ki gredo s tpm namenom na daljni
pot ter se dobro plačane po flekaj letih vrnejo
s nekoliko tisočaki v domovino. Uboga mati
je pretakala grenke solze, ostavljajoča dva sina
osemnajstih in jednajstih let, toda ohrabrila se
je in udala v voljo božjo. — Potovanje je bilo
srečno. Dospevši v Buenos Aires, nameri se
ji po pomoči genovskega prodajalca, strijčnika
njenega moža, dobra služba pri rodbini argen¬
tinski. Nekaj časa je redno dopisovala svojcem.
Kakor so se bili dogovorili, pošiljal je mož liste
strijčniku v Buenos Aires, kateri jih je izročal,
in ona je zopet po njem odpošiljala odgovore.
Imela je vsak mesec po 80 lir; ali ker ni zase

12

rabila skoro ničesar, pošiljala je vsak tretji
mesec lepo vsotico novcev domov, s katerimi
je mož pošteno poplačeval najnujnejše dolgove.
Ves ta čas pa je tudi sam pridno delal, in vse
mu je šlo srečno izpod rok. Bil je vesel, ker
se je nadejal, da se mu skoro povrne žena, brez
katere mu je bil dom prazen. Tudi je bil zlasti
manjši sinek čimdalje žalostnejši, ker se mu je
tožilo po materi.

Leto dni j po odhodu pa je pisala kratko
pismo, da ni prav trdnega zdravja, in odslej
ni bilo več vesti' o nji. Dvakrat so pisali strijč-
niku, a zaman. Pisali so rodbini, kjer je slu¬
žila; toda bodisi, da naslov ni bil prav spisan,
bodisi kaj drugega: odgovora niso prejeli. Boječ
se, da bi ne bilo kake nesreče, obrnejo se na
italijanski konzulat v Buenos Aires, da kaj po-
zve o tej stvari. Po treh mesecih dobe poro¬
čilo, da se navzlic razglasila po časopisih ni
oglasil nikdo, niti, da bi kdo kaj vedel o nji.
Drugače si ni bilo pojasniti stvari, nego da je
žena od strahu zatajila pravo svoje ime, bodisi,
da bi s službo svojo ne onečastila imena svoje
rodbine, bodisi iz drugega vzroka. — Zopet so
minili meseci brez poročila. Oče in sinova
so bili v skrbeh, zlasti mlajšega je trla žalost,
katere ni mogel premagovati. Kaj je storiti?
Kam se obrniti?

•Prva misel očetova je bila, da pojde sani
za njo. A kdo bi delal, kdo mu živil sinova,

13

opravljal dom? Da bi šel starejši sin, ni kazalo,
ker si je že nekaj služil in pomagal rodbini.
Takd jim pretekajo dnevi, v katerih ne govore
ničesar drugega, nego o materi, ali pa se po¬
gledujejo molče. Toda nekega dnč pravi Marko,
mlajši sin: Oče, jaz grem v Ameriko iskat

matere! — Žalostno zmaje oče z glavo in molči.
Bila je blaga misel, toda zvršiti je ni bilo mogoče.
Kako bi bilo trinajstletnemu dečku mogoče pre¬
meriti pot, ki traja mesec dnij! — Oče mu
hoče to misel izbiti iz glave, ali deček mu po¬
navlja vsak dan: — Koliko manjših dečkov je
že šlo tja! Da sem le na brodu, pridem kakor
vsak drug. Tam poiščem strijca; ko ga najdem,
imel bodem tudi mater. Ako je ne dobodem,
pojdem na konzulat, da mi pove za argentinsko
rodbino. Ako se je kaj — pripetilo, zaslužim
si že toliko, da se vrnem domov. — Tako je
pregovoril očeta. Oče ga je imel rad, vedel
je, da je pameten in srčen, da je vajen potrebe
in žrtvovanja, in uverjen je bil, da bode vztrajal
v sveti misli na mater, katero je ljubil nad vse.
In prigodilo se je, da je nek kapitan, očetov
prijatelj, odhajal v Ameriko ter mu obljubil,
da ga prepelje zastonj. Po kratkem premisleku
se odloči oče, da ga pusti. Napolni mu malo
bisago z opravo, da mu nekaj novcev, in ne¬
kega lepega aprilovega večera ga spremita na
brod. — Marko, sinko moj — pravi oče na
mostu parobroda, poljubujoč ga solznih očij,

14

— ne.boj se! Za sveto stvar potuješ, in Bog
ti bode pomagal! —

Ubogi Marko! Imel je močno srce, pri¬
pravljeno na mnoge nezgode, ko pa je videl,
kako mu izpred očij izginja lepa Genova —
ko stoji sredi morja na dnem velikem, z iz¬
seljenci napolnjenem parniku, sam in nepoznan,
z malo svojo prtljago, ki mu je vse imetje,
obide ga silna tožnost. Dva dni kkr polega na
krovu brez jedi; vedno ga duši jok. Po glavi
mu roje črne misli, a najčrnejša: da mu je
mati mrtva — povrača se mu vedno in ga muči
vsak dan. V kratkem in nemirnem spanji vidi
čestokrat neznanca, ki ga sočutno pogleduje,
češ: Tvoja mati je mrtva! — Globoko vzdih-
nivši se vzbudi. Ko so prepluli gibraltarsko
ožino in dospeli na atlansko morje, ohrabril se
je nekoliko, toda ne za dolgo. Brezkrajno
jednolično to morje, neznosna vročina, žalostni
obrazi sopotnikov, osamelost njegova, vse to
ga potrč znova. Dolgi, jednolični dnevi se mu
zmedejo v glavi, kakor bolniku; zdi se mu, da
je že leto dnij na morji. In vsako jutro, ko se
vzbudi, obide ga nova tožnost; saj je toli sam
na daljnem poti v tuji svet! — Nijedha stvar
ga ne zanima — niti lepe leteče ribe, ki padajo
na krov, niti krasni prizor zahajajočega tropi-
škega solnca z ogromnimi, ognjeno - krvavimi
oblaki, niti ponočno bliščanje morja, ki se vidi,
kakor bi gorelo morje; nič, nič, zakaj zdi se

mu, da vidi vse to le v sanjah. V slabem
vremeni pa tiči ves dan na svojem spavališči,
okolo katerega se vse maje in trese. Sopotniki
pa vzdihujejo in kriče, da misli: Zadnja ura
mi je odbila. Drugi dan je bilo morje zopet
mirno, žolto, kakor olje, a vročina neznosna
in čas brezkrajno dolg. Popotniki, onemogli od
utrujenosti in vročine, polegajo po mizah, kakor
da so ubiti. In nikjer ni kraja; kamorkoli seza
oko, povsod le morje in nebd, nebo m morje,
danes kakor včeraj, jutri kakor danes, vedno,
vedno! On pa sloni ves dan ob prislonu, gleda
brezkrajno morje, misli na mater, dokler se mu
oči ne zaprd in se mu glava ne nagne na prsi.
Tedaj pa se mu prikaže neznana oseba, pogleda
ga sočutno in mu pošepeta: — Mati je mrtva!
— Pri teh besedah se strese, plane kvišku in
sanjajoč z odprtimi očmi gleda na neizmerno
obnebje.

Sedemindvajset dnij traja potovanje ! Zadnji
dnevi so najboljši. Vreme je lepo, nekoliko
hladno. Seznanil se je s starim dobrovoljnim Lom-
bardcem, kateri je šel k sinu, kmetovalcu blizu
mesta Rosario. Njemu pove vse, starček pa mu
gladi lase in ga tolaži: — Ne boj se, dečko,
našel bodeš mater zdravo in veselo! — To ga
tolaži in ohrabri. Sedeč poleg starčka v spred¬
njem koncu ladje, pod lepim zvezdnatim nebom,

16

sanja o svojem dohodu v Buenos Aires. V
mislih gleda ulico, kjer je prodajalnica strij-
čeva, ugleda strijca, kateremu se zateče v na¬
ročaj in ga vpraša: — Kako je moji materi?
Kje je ? Idiva k nji! — Idiva! — in oba se na¬
potita, hitita po stopnicah, duri se odpro . . .
Tu šele se konča tihi njegov samogovor, do¬
mišljija mu preide v neizrecno mila čustva, da
tajno potegne svetinjico iz nedrij, poljubi jo
in jame tiho moliti.

Po sedemindvajsetdnevnem potovanji pri¬
dejo na kopnino. Ob zori lepega majnikovega
dne se usidra parobrod v velikanski reki La
Plata, ob katere obalih se širi Buenos Aires,
' glavno mesto argentinske republike. Krasno
vreme tolaži dečka, da se izide vse dobro. Od
radosti in nestrpnosti je ves iz sebe. Mati mu
je blizu! Za nekaj ur jo bode videl! V Ameriki
je, v novem svetu in sam, popolnoma sam je
potoval sem. Zdi se mu, da je ves čas sanjal
in se vzbudil šele sedaj. Od samega veselja
ves prevzet, skoro se ne meni za to, da nima
jednega zavitka z novci, zakaj imetje svoje si
je razdelil na več delov, da bi po nesreči ne
izgubil vsega zajedno. Ukrali so mu jeden del,
ali kaj je njemu do tega, sedaj, ko je že toli
.blizu matere svoje! S prtljago svojo v rokah
stopi v manjši brodič, kateri jih prepelje do

obrežja, in od tod se v čolničih pripeljejo h kraju.
Tu se poslovi' od lombardskega svojega znanca,
in hajdi! — v mesto!

Dospevši v prve ulice, vpraša mimogre-
dočega moža, po katerem poti bi dospel v ulice
„los Artes“. Po sreči je bil mož Italijan. Ta
ga začudeno pogleda, in ga vpraša, ali zna-,
brati? — Znam! — odvrne dečko. — Dobro
— veli delavec — le pojdi vedno po tej cesti
dalje in čitaj na vseh oglih imena ulic, bodeš
že našel pravo. —

Bile so to ravne, ozke a jako dolge ulica;
na straneh so bile nizke bele hiše. Ulice so bile
jako obljudene, kočije so drdrale semtertja, ljud¬
stvo je vrelo, vozbvi so ropotali po kamenitih
tleh; tu in tam so visele velike raznobojne za¬
stave in naznanjale z velikimi črkami, kdaj od¬
idejo parniki v mnoga nepoznana mesta. Nekaj
minut pozneje dospe na ogel neke hiše in
ugleda na levi in desni strani dve drugi ulici,
dolgi, kakor daleč nese oko, istotako z nizkimi
belimi hišami ob straneh, polne voz; na njiju
konci pa se širi brezkrajna ameriška ravnina.
Mesto se mu zdi' neizmerno veliko. Mislil si je,
da bi našel še vedno novih ulic, ako bi tudi
hodil še dneve in tedne, kakor da je vsa Ame¬
rika prekrižana ž njimi. Fazno ogleduje tuja
imena ulic-, nekatera čita le stežka. Pri vsakih

novih ulicah mu zatrepeče srce, češ: Ta bode! —
Pogleda vsako ženo, misleč, da najde mater.
Ugleda neko ženo, gre za njo, pogleda jo v
obraz — zamorka je ! In zopet hiti dalje in zopet
pride na razkrižje: tu se križajo ceste; pogleda
kvišku in obstoji kakor okamenel: los Artes!
— Cesta umetnosti j! — Zdajci krene vanjo,
tu je štev. 117 — a strijčeva prodajalnica je
v hiši štev. 175. — Spusti se v dir. Pri štev.
171. si mora oddehniti. — Mati moja, zlata
mati! — govori sam v sebi — ali je res, da
te vidim skoro ? — In zopet hiti, saj počasi ne
more hoditi. Tu je prodajalnica. Stopi vanjo. Tu
najde ženico sivih las, z naočniki.

— Kaj bi rad, dečko? — vpraša ga španski.

— Je li to prodajalnica Frančiška Mo-
rellija?

— Frančišek Morelli je umrl — odvrne
mu italijanski.

Obstal je kakor okamenel.

— Kdaj? —

—Temu je že dolgo, že nekaj mesecev. Trgo¬
vina ni uspevala, odpotoval je drugam, baje v
Bahio Blanco, daleč odtod — a toliko da je
dospel tja, umrl je nagloma. Prodajalnica je
sedaj moja.

Deček prebledi — potem pa naglo pristavi:

— Morelli je poznal mater mojo, katera
je služila rodbino gospoda Mequineza, zemlje¬
merca. Ta bi mi vedel povedati, kje je. Prišel

sem v Ameriko iskat matere. Morelli nam je
pošiljal nje liste. Mater moram najti. —

— Ubogi deček — odvrne žena — jaz

• v

ti ne vem svetovati. Čakaj, vprašala bodem
učenca. Ta je poznal dečka, kateri je naročeval
trgovino za Morellija; morda ve kaj več. —
Žena odide in se skoro vrne z učencem.
— Ali se spominjaš — vpraša ga — da je
Morellijev deček nosil liste ženi, katera je
služila neko gospodo? —

— Pri gospodu Mequinezu — odvrne
učenec — da, gospa, celo nekaterikrat! Na
konci ulic „los Artes“.

— Hvala vam, gospa, hvala! —vzklikne
Marko vesel. — Povejte mi le še številko . .
Ali je ne veste? Kdo bi mi pokazal tja . . .
spremi me ti, deček, pa takoj, .ne boj se, imam
še nekaj novcev! . . ..

To govori tako iskreno, tako presrčno, da
reče učenec, ne čakaje gospejinega povelja:
Idiva! — in steče naprej.

Na pol tekoč dospeta na konec dolgih
ulic in stopita v vežo nizke bele hišice. Ondu
se ustavita pred železno ograjo, skozi katero
je videti lep dvorec poln cvetličnih lončkov.
Marko pozvoni.

Prikaže se gospodičina.

— Ali ne stanuje tukaj rodbina Mequi-
nezova? —

2 *

— Pred nami je bila tu; sedaj smo mi,
Zaballos. —

— Toda kam so šli Mequinezovi? — vpraša
Marko drhteč.

— V Kordovo. —

— V Kordovo! — Kje je Kordova? In
njih služkinja, ona žena, moja mati ? Ona služ¬
kinja je moja mati! Ali je šla mati ž njimi?

— Gospodičina ga pogleda in pravi: — Ne
vem! Moj oče bode vedel, poznal jih je. ča¬
kajte nekoliko! — Izginila je, vender se skoro vr¬
nila z velikim sivobradatim gospodom. Ta upre
pogled v ljubeznivega genoveškega mornarčka
plavkastih las in lepo zakrivljenega noska in
ga vpraša na pol italijanski: — Tvoja mati je
torej ona Genovčanka? —

— Da! — odvrne dečko.

— Dobro, dna genovška služkinja je šla
ž njimi, to dobro vem. —

— In kam so šli? —

— V Kordovo. —

Deček globoko vzdihne in reče udano:

— Pojdem torej v Kordovo. —

— Oj, ubogi deček moj — reče gospod
sočutno — Kordova je sto in sto milj od tod.

Marko prebledi, da je kakor mrtvec, in se
nasloni na ograjo.

—No, čakaj—pravi gospod ginjen—bodemo
videli, kaj se dii storiti. Pojdi nekoliko v sobo. —

21

Gospod sede in tudi njemu primakne stol,
potem pa pozorno posluša dečkovo povest o
njegovem potovanji, o' domu in nezgodi nje¬
govi. — Nato se za trenutek zamisli in ga
vpraša: — Imaš li še kaj novcev? —

— Da, imam . . . malo . . . odvrne deček.

Gospod se zopet zamisli, sede k mizi, na¬
piše listek, zapečati ga ter mu ga poda, rekoč:

— Cuj me, dečko! Pojdi s tem listkom v Boco,
to je genoveško mestece, dve uri hoda od tu.
Vsakdo ti ga lahko pokaže. Tam povprašaj po
gospodu, čegar ime je na tem listu. Vsakdo
ga pozna. Daj mu list, in skrbel bode, da se
jutri odpelješ v mesto Rosario. Tam te že komu
priporoči, ki bode skrbel, da dospeš v Kor-
dovo, kjer so Mequinezovi in mati tvoja. Na,
vzemi to malo pomoč. — Da mu nekoliko lir.

— Idi in ne boj se ničesar. Povsod bodeš nahajal
rojakov. Izgubil se ne bodeš. Z Bogom! —

— Hvala vam! — reče deček, drugega
ne more. Vzame prtljago, odslovi malega svo¬
jega vodnika, in se žalostnega srca napoti proti
Boci, čudeč se šumnemu vrvenju velikega
mesta.

Vse to, kar se mu je prigodilo od tega
časa do večera drugega dne, zmedlo se mu je
v spominu v nedoločno podobo, kakor da je
ležal v vročici, tako jo bil utrujen, vznemirjen
in slab. Drugi dan po noči, katero je prespal
v slabi sobi blizu tovorne ladje v pristanu,

22

prebil je sedeč na kupu tramov in -sanjavo zrl
na tisoče brodov, parnikov in ladij, proti ve¬
čeru pa je bil na krovu velike, s sadjem na¬
ložene jadrenice, katera je plula proti Rosariji.
Vodili so jo trije čvrsti, zarjaveli Genovčanje;
glas teh rojakov in ljubljeni njih jezik ga je
nekoliko utešil in ohrabril. Odjadrali so. Tri
dni in štiri noči so potovali. Tri dni in štiri
noči se je čudil, neprestano jadraje po čudo¬
viti ogromni reki Parani. Počasi se je pre¬
mikal jadrenik po reki navzgori, mimo dolgih
otokov, ki so bili nekdaj prava gnezda kačam
in tigrom, a sedaj so pokrita z oranžnimi dre¬
vesi in vrbami ter se vidijo kakor krasni pla¬
vajoči gozdi; skozi ozke prelive, o katerih bi
človek mislil, da nimajo izhoda; po širokih in
mirnih, jezeru podobnih vodah in zopet po vi¬
jočih se prelivih mimo krasnih z zelenjem in
cvetjem obkroženih otokov. Povsod je vladala
tihota. Dolgo časa so bili bregovi in samotne
vode podobne nepoznanim krajem, po katerih
še' ni plula nobena ladja. Kolikor više so prišli,
toliko bolj ga je plašil veletok. Domišljal si je,
da mu biva mati na izviru te reke in da bode
vožnja še trajala leta in leta. Dvakrat na dan
je použil, kakor vozniki, nekoliko kruha in sla¬
nega mesa. Ker je bil tako žalosten, nagovarjal
ga ni nihče. Prenočeval je na palubi, čestokrat
se je prebudil prestrašen od mesečne svetlobe,
katera je srebrila neizmerne vode in oddaljene

bregove, in srce se mu je krčilo. — Kurdova!
Kordova! — in ponavljal je stokrat to ime,
kakor ime čudovitega mesta, o katerem mu je
pravila babica v prekrasnih bajkah. In pre¬
mišljal je: Te kraje je prehodila tudi moja
mati, gledala je te otoke, te bregove — in čudo!

— pri tem spominu ne zde se mu kraji, katere
je gledalo oko njegove matere, več tako tuji
in samotni . . . Ponoči je pel jeden izmed mor¬
narjev. To ga je spominjalo pesmij, s katerimi
ga je mati zazibavala, in solze so se mu vlile
po licih. — Hej, deček, pogum, pogum! Kaj,
Genovčan se joka? — Ker je daleč z doma?

— Genovčanje prepotujejo hrabro in veselo
ves svet! — To ga dvigne. Saj čuti tudi sam,
da je Genovčan; ponosno dvigne glavo in udari
s pestjč ob krmilo. Ce je tako — pravi sam
v sebi — prepotujem naj ves svet, prehodim
tisoče milj, leto za letom pojdem naprej, dokler
ne najdem matere svoje. Ako tudi umirajoč
dospem do nje in se zgrudim prednjo. Samo,
da jo najdem. Naprej! — In tako navdušen
dospe nekega dne .zjutraj pred mesto Rosario,
na bregovih Parane, v kateri se zrcali obilo jadre-
nikov, sto in sto brodov iz vseh delov sveta.

Skoro, ko stopi na kopnino, napoti' se s
prtljago v mesto, da poišče tu argentinskega
gospoda, za katerega je imel list od svojega
zaščitnika iz Boce. Stopivšemu v mesto, zdi' se
mu, da je tu že bil. Iste dolge, ravne ulice

kakor v Buenos Airesu, z nizkimi belimi hišami
ob straneh; čez strehe se prepletavajo telegraf¬
ske in telefonske žice od vseh krajev in na
vse strani kakor pajčevina; na cestah je velik
šum, obilo konj in voz; misli si, da je zopet v
Buenos Airesu, da mu je znova iskati strijea,
tako se mu je zmedlo v glavi. Dolgo uro hodi
po mestu, obračajoč se sedaj na to, sedaj na

ono stran, a zdi se mu, da se vedno vrača na

isti kraj. Po daljšem vpraševanji najde na¬
posled hišo svojega varuha. Pozvoni. Pri vratih
se prikaže debel človek plavkastih las in ga
osorno vpraša: — Koga iščeš? —

Deček imenuje gospoda.

- Včeraj je odpotoval v Buenos Aires z
družino svojo. —

Deček obstane brez glasu.

Nato zašepeče: — A jaz . . . nimam ni¬
kogar tu! Sam sem! Poda mu karto. Oskrbnik

jo vzame, prečita in pravi: — Ne vem, kaj bi

. . . . Dal mu jo bodem, kadar se vrne . . . .
čez mesec dnij! —

— A jaz. . . jaz sem sam! Ubog sem! —
zakliče deček s prosečim glasom.

— Ej, kaj to — pravi oni; ali ni že do¬
volj postopačev iz tvoje domovine v Rozariji!
Pojdi prosjačit v Italijo! — In zapre mu vrata
pred nosom.

Deček obstane kakor okamenel.

25

Za nekaj časa se vzdrami kakor iz straš¬
nih sanj, vzame prtljago in se odpravi tožnega
srca, zmučene duše, zamišljen in potrt — kam?
Kaj začeti? Kam iti? — Odtod do Kordove
je dan potovanja z železnico. Imel je samo še
nekaj lir. Ako odšteje to, kar hode danes ra¬
bil, ne bode mu ostalo kaj. Odkod dobiti nov¬
cev za pot? Delal bi. Kje dobiti dela? —
Prositi! Oh, ne! Nikdar več! Da bi ga spo¬
dili, zasramovali, kakor dni prej, ne, nikdar,
rajši umreti! — In pri teh mislih, zroč na dolge
ulice.- katere se mu izgubljajo v neprezirni rav¬
nini, čuti ubožec, da ga zapušča pogum. Vrže
prtljago na tla, sede nanjo, nasloni se ob zid
in stisne glavo med roke, ne da bi se jokal,
temveč ker je ves obupan.

Mimogredoči ljudje ga suvajo z nogami,
mimo njega ropotajo vozovi; -okolo njega se
zbirajo radovedni dečki in ga gledajo. Hipno
pa ga prešine po vseh udih glas, ki ga vpraša
na pol italijanski, na pol genovški: - Kaj ti
je, deček? —

Pri tem znanem glasu dvigne 1  glavo, skoči
kvišku in vzklikne ves začuden: — Vi tukaj? ~

Bil je stari lombardski kmetič, s katerim
se je bil seznanil na parniku. Tudi kmetič se
niu ne čudi menj, nego on njemu. Deček mu
naglo pove dogodke svoje. — Sedaj sem brez
novcev, delati bodem moral, poiščite mi kaj
dela, da bodem zaslužil za pot. Vse bodem delal:

prenašal stvari, pometal ceste, skupaj nosil, tudi
na polji znam delati; zadovoljen bodem, ako
dobim le črnega kruha. Da bi le mogel hitro
odpotovati, da najdem mater svojo! Bodite tako
dobri, poiščite mi dela! Dela! Za Boga, jaz
ne morem nič več!

— E j, za vraga — pravi kmetič in se
praska po bradi — to je lepo: delati . . . .

Delati! to je lahko rečeno. Čakaj nekoliko!
Poskusil bodem, ali bi se res ne dobilo teh tri¬
deset lir pri tolikem številu rojakov, kakor jih
je tu! —

Deček ga pogleduje zaupno.

— Pojdi z menoj! — reče mu kmet.

On stopa naprej, Marko za njim. Prehodila
sta precejšen pot, ne da bi izpregovorila bese¬
dice. Kmet se ustavi pred vrati neke krčme,
ki ima na tabli zvezdo z napisom: La estrella
d’ Italia. Pogleda notri in se obrne k dečku,
rekoč: — Prišla sva baš prav. —

Stopita v prostorno sobo, kjer je dokaj
miz in obilo ljudij v živem razgovoru. Stari
Lombardec se približa prvi mizi in po tem, kako
pozdravi, vidi se, da je bil nekoliko prej tu.
Vsi so rdeči kakor rak, in drug drugemu napi¬
vajo z glasnim smehom in govorico.

— Tovariši — reče kmet brez okolišev
— ta ubogi deček je naš rojak, kateri je iz
Genove sam prišel v Buenos Aires iskat matere
svoje. Tam so mu rekli: Tu je ni, v Kurdovi je.

27

Prižel je v Rozario v treh dneh in štirih nočeh
z dvema vrsticama priporočila. Odda pismo, a
neusmiljeni človek se mu roga. Sedaj nima m
beliča. Tu je sam, kakor izgubljena ovca. In
dober deček je. Poskusimo, ali bi se ne nabralo
toliko, da mu plačamo vožnjo do Kordove, da
si poišče matere? Ali ga bodemo ostavili tu,
kakor mlado ščene?

— Nikdar! - Bog čuvaj! Kdo bi rekel
kaj takega? oglase se drug za drugim in bijejo
s pestmi' ob mizo. Naš rojak ! Pojdi sem, deček!
Tu smo rojaki tvoji! — Kako lep deček! Na
dan z novci, rojaki! — Ti si sam prišel sem?
— Vrlo dobro! To je pogum! Na, pij, malček!
Čakaj nekoliko, skoro vidiš mater! — Jeden
ga prime za lice, drugi mu položi roko na
rame, tretji mu vzame prtljago; drugi vsta¬
jajo s sedežev in se mu bližajo: prigodba nje¬
gova gre od ust do ust. Iz sosedne sobe prideta
dva Argentinca. Kmet pa pobira novce s klo¬
bukom in skoro nabere dvainštirideset lir. —
Vidiš li, kako je to naglo tu v Ameriki? —
Pij! — kriči drug in mu ponuja kozarec; —
pij na zdravje matere svoje! — Vsi dvignejo
kozarce. Marko ponavlja: — Na zdravje moje
. . . Radost mu zapre grlo, kupico postavi na
mizo in viharno objame dobrega starčka svo¬
jega.

Drugega dne o zori se je že vozil proti
Kordovi, vesel in zaupen. Toda ni je veselosti,
katera bi vztrajala o žalostnem vremeni. Nebo
je bilo temno-sivo, vlak skoro prazen, pot je
držal čez neizmerno ravnino, kjer ni bilo vi¬
deti žive duše. Bil je v dolgem vozu, kateri so
podobni vozovom za ranjence. Oziral se je na
desno in levo stran, ali ničesar ni videl raz ven
brezkrajne pustinje z majhnimi, skrivljenimi
debli in vejami, ki so bile videti kakor grozeče
pošasti. — Rastlinstvo je bilo slabo, žalostno,
da je bila velika ravnina kakor ogromno grobje.
Kake pol ure se dečku zadremlje, ali ko iz-
pregleda, tedaj je krajina kakor prej. Želez¬
niške postaje so puste kakor kolibe puščav-
nikov; še tedaj, ko se vlak ustavi, ni slišati
glasii. Sam se čuti izgubljenega v svojem vozu
sredi te pustinje. Pri vsaki postaji misli, da je
zadnja, in da pride za njo dežela divjakov.
Ledeno-mrzel zrak mu brije v obraz. Ko se,je
koncem meseca aprila ukrcal v Genovi na ladjo,
tedaj niso mislili doma, da bi ga tu dohitela
zima; zato so ga opravili poletno. Nato zaspi,
spi dolgo, toda ko se prebudi, ves je trd od
mraza. Slabo mu prihaja, in silen strah ga ob¬
ide, da ne bi zbolel in umrl na poti ; da bi ga
ne vrgli v to pusto, brezkrajno ravnino, kjer
bi ga raztrgali psi in ptice ujede, kakor trupla
konj in govede. Saj jih je videl ob tiru in se
plašno obrnil od njih. Slabost ga vznemirja še

bolj, mračna tihota ga vzburja še bolj. — Je
li gotovo, da najde v Kordovi mater svojo?
In ako bi je ne bilo tam? — Ko bi se bil oni
gospod zmotil? — Ko bi bila mrtva? — V teh
mislih zopet zaspi. Sanja se mu, da je v Kor¬
dovi , da mu iz vseh oken, vseh vrat kličejo:

— Ni je tu! Ni je tu! — Ves preplašen skoči
po konci in ugleda zadaj v vozu tri bradate
može, zavite v raznobojne ovoje, ki se tiho
pogovarjajo in ga pogledujejo. Njega pa izpre-
leti misel, da so to razbojniki, kateri ga hote
umoriti, da mu vzorno prtljago.

Mrazu in slabosti se pridruži še strah;
toda njegova vzburjena domišljija preseza itak
vse meje. — Oni trije ga pogledujejo sočutno;
hipno vstane jeden izmed njih in se bliža dečku.

— Ta pa v svoji vzburjenosti poklekne predenj
in vzdigne roke, proseč: — Ničesar nimam! —
Ubog deček sem. Iz Italije sem prišel iskat
matere. — Sam sem, popolnoma sam — ne
storite mi kaj hudega! — Razumejo ga takoj, in
jako se jim smili. Jamejo ga ljubkovati in to¬
lažiti ter mu govorč besede, katerih ne umeje.
Videč, da se trese od mraza, zavijejo ga v
svoje ovoje in mu prigovarjajo, naj leže na
klop. Mračl se že, ko zaspi. Ko ga vzbude, že
je v Kordovi.

Oh, kako si je oddehnil in skočil iz vlaka!
Naglo vpraša železniškega uradnika, kje sta-

nuje zemljemerec Mequinez? Imenuje mu neko
cerkev, blizu te cerkve je stanovanje njegovo.

Deček se takoj odpravi na pot. Noč je. Zdi
se mu, da je zopet v Rozariji; zopet se vlečejo
po brezkončni ravnini iste dolge ulice z nizkimi,
belimi hišami ob straneh in se križajo z dru¬
gimi prav tako dolgimi ulicami. Po njih ni
ljudij. Le redkokrat ugleda v svetlobi redkih
svetilnic človeka s čudnim tujim obrazom, ne¬
kake nedoločene zelenkasto - črnkaste barve.
Dvignivši pogled, ugleda cerkve čudovitih
zlogov, ki se strašno visoko dvigajo pod ne¬
beškim obokom. Mesto je temno in mirno. Ko
pa prehodi širno to pustinjo, zdi mu se prijaz¬
nejša. Sreča nekega duhovnika in ga vpraša
po cerkvi in hiši. Skoro najde obe. S tresočo
roko prime za zvonec, drugo pa si položi' na
prsi, da bi umiril srce, ki se mu kar trese.

Starka z lučjo v roki mu pride odpirat.

Deček ne more izpregovoriti takoj.

— Koga iščeš? — vpraša ga španski.

— Zemljemerca, gospoda Mequineza —
odvrne Marko.

Starka si prekriža roke nad prsimi in pravi:
— Torej tudi ti hočeš h gospodu Mequinezu!
Ali že ne bode skoro konec temu? — Sedaj
je že tretji mesec, da nas nadlegujejo tu! Kakor
bi ne bilo dovolj, da se je naznanilo po časo¬
pisih! Moralo se bode še po uličinih oglih na-

31

znanjati, da je gospod Mequinez v Tuku-
manu! —

Ubogi deček se trese kakor šiba na vodi.
Žalost in jeza ga izpreletavata. Je li to pre¬
kletstvo , kazen, da ne morem najti matere
svoje? Torej mi bode poginiti na cesti, ne da
bi našel' mater! Zblaznel bodem, ubijte me!
Moj Bog! — Kako se zčve dno mesto? Kje
je? Daleč od tu? --

— Ej, dragi dečko odvrne ginjena
starka — in še kako daleč! Štiristo do petsto
milj najmenj! —

Obupno si zakrije deček obraz. — Kaj mi
je storiti! — vzdihne ihteč.

— Kaj bi ti svetovala, deček dragi —
jaz ti ne vem pomagati! —

Zdajci pa ji šine v glavo neka misel, da
naglo pristavi:

— Ouj me, nekaj mi je prišlo na um.
Pojdi v te ulice na desni strani, v tretji hiši
bodeš videl širno dvorišče; tam je trgovec, ki
pojde jutri zarana z vozmi v Tukuman. Pojdi
k njemu in prosi ga, da te vzame s seboj. Reci
mu, da mu bodeš služil na poti; morda te
vzprejme, toda pojdi takoj k njemu.

Deček pobere prtljago, zahvali ženo in je
v dveh minutah že na velikem, razsvetljenem
dvorišči, kjer več mož naklada vreče polne
žita na velik voz. Visok, bradat mož, ogrnjen
v velik, belo in črno križast plašč in obut v

82

visoke škornje ukazuje delavcem. — Deček
stopi k njemu, boječe in milo ga prosi prostora,
češ, da je prišel iz Italije in da išče matere
svoje.

Mož ga premeri od nog do glave in odvrne
hladno: - Nimam prostora! —

- Imam še petnajst lir, gospod — od¬
vrne deček boječe — rad vam jih dam vseh
petnajst! Spotoma bodem delal, prinašal vode,
pokladal živini, vse, kar morem. Nekoliko kruha
mi zadošča. Vzemite me, prosim vas, gospod! —
Vodja ga zopet pogleda in mu odvrne
nekoliko ljubezniveje: — Nimam prostora . . .
in tni ne gremo v Takuman, nego drugam, v
Santiago deli’ Estero. Spotoma bi te nekje
moral pustiti samega, in ti bi moral sam pre¬
hoditi še velik del pota! —

— Oh, da bi moral tudi dvojnega, nič ne
de! — Ne bojte se! — Pustite me s seboj,
prosim vas, gospod! Usmilite se me, prosim
vas! —

— Vedi, da traja vožnja dvajset dnij! —
— Nič ne de! —

— Potovanje je mučno!

— Vse bodem prebil! —

— In sam bodeš moral hoditi! —

— Ne bojim se ničesar! Samo da najdem
mater! Usmilite se me! Mož mu posvčti s
svetilko v obraz, pogleda ga in pravi: — No,
pojdi! —

33

Deček mu poljubi roko.

Nocoj bodeš spal na vozu — o zori te
pokličem. Lahko noč! —

Zjutraj, predno je zora napočila in so
zvezde ugasnile, jela se je premikati dolga
vrsta vdz močno ropotaje; vsak voz je vleklo
šestero vol; za vozovi pa je bila četa živalij za
priprego. Ko se deček vzbudi, ustavila se je že
vsa karavana na samotnem kraji. Moštvo po¬
sede okolo ognja, nad katerim se na ražnji
peče četrt teleta. Nato jedo, nekoliko zadrem¬
ljejo in zopet nadaljujejo pot. Vsak dan od¬
hajajo ob 5. uri zjutraj in hodijo do 9. ure;
potem počivajo do 5. ure popoludne, tedaj pa
se dvignejo in hodijo do 10. ure zvečer. Možje
jahajo na konjih in poganjajo vole z biči. Deček
spotoma neti ogenj za pečenko’ snaži svetilke,
nosi pitno vodo in poklada živini. Kraji se vcstč
kakor v sanjah; širni gozdi z majhnimi, rja¬
vimi drevesi, vasi z redkimi hišicami, katerih
rdeča pročelja imajo zobčaste rti; kakor daleč
seza okč, povsod so neizmerne ravnine, bele,
kakor od soli: morda struge nekdanjih solnih
jezer; na vse strani nič nego ravnina, pustinja,
tihota. Redkokrat srečajo dva ali tri jahače
skupaj, s četo poludivjih kčnj, hitrih, kakor
da jih nese veter. Dnevi so kakor na morji,
neznosno dolgi. Toda vreme je krasno. Na-

3

84

sprotno pa možje vsak dan več terjajo od dečka,
kakor da je njih sluga; nekateri se vedejo celo
surovo in mu prete. Vsak hoče, da bi mu
stregel. Pošiljajo ga daleč po vodo, nositi mora
težka bremena krme; tako z muc e n in utrujen
niti več zaspati ne more od silnega škripanja
koles in ropotanja voz. Naposled se vzdigne
še veter, in gost rjavkast prah leže na vozove,
njega obleko, napolni mu oči, usta, da ne more
m gledati ni sopsti, in to ga muči še bolj.
Utrujen od dela in vednega bedenja, raztrgan
in umazan, zmerjan od jutra do noči, zaradi
vsega tega je ubogi deček že tako potrt, da bi
onemogel popolnoma, ko bi ne bil vodja ne¬
koliko usiniljenejši. Čestokrat, se skrije deček
v kotiček med vreče, povesi glavo na prtljago,
v kateri že ni drugega, nego nekaj cunj ter se
bridko razjoče. Vsako jutro je slabši, žalost-
nejši. Ugledavši brezkončno ravnino, pravi si:
— Oh, denašnjega večera ne učakam ! — Danes
moram umreti! —

Trud in delo narasta, psovanja se podvajajo.
Nekega jutra, ko se z vodo nekoliko zakasni,
bil bi ga nek možak tepel, da ni vodje poleg
njega. Odslej ga suvajo za vsako stvar in mu
dajo zaušnice, rekoč: — Na, spravi si v prt¬
ljago, potepin! — Na, nesi to materi svoji! —
Srce mu poka od žalosti. Končno zboli. Tri dni
leži na vozu pod staro odejo; vročica ga kuha;
drugega ne vidi, nego vodjo, kateri mu časih

prinese pijače in mu potiplje žilo. Mislec, da.
je izgubljen, klice obupno mater svojo: — O
mati, mati! Pomagaj mi! Pridi k meni, mati
moja, umiram! Mati zlata, nikdar več te ne
bodem videl! Uboga mati, mrtvega me bodeš
našla na cesti! — Tako kličoč sklene drobne
ročice in — moli.

Obrne se mu na bolje, in po skrbnosti
vodjevi okreva. Sedaj pa se bliža tudi že strašni
dan, ko bode moral ostati sam. Že nad dva
tedna so bili na poti. Dospevši na razpotje,
kjer se cepi cesta v Tukuman od one, ki
vodi v Santiago deli’ Estero, naznani mu vodja,
da se morata ločiti. Opisavši mu pot, katerega
se mu je držati, da ne zaide, priveže mu prt¬
ljago na hrbet, da bi ga ne ovirala pri hoji ter
se kratko, kakor bi se bal ginjenosti svoje, po¬
slovi od njega. Deček mu le ..stežka poljubi
roko. Ginjeni pa so tudi oni, kateri so ga po¬
prej psovali, ker se jim smili. Od daleč še
mu migajo z rokami v slovo. Odzdravi jim z
roko in gleda za njimi, dokler ne izginejo v
rjavem prahu. Potem pa žalosten nadaljuje
svoj pot. — Nekaj pa ga razvedri koj spo¬
četka. Po dolgem potovanji sredi neizmernih
ravnin ugleda sedaj pred sabo vrsto visokih,
modrih gora z belimi vrhovi, katere ga spo¬
minjajo Alp v domovini njegovi. Zdi se mu,
da je v domači zemlji. Bile so Ande ali Kordi¬
ljere, hrbtenica ameriške kopnine, katere se raz-

36

I

širjajo od Ognjene zemlje do Ledenega morja
v arktiškem tečaji, nad 110 stopinj zemljepisne
širine. Veseli ga tudi to, da je zrak čimdalje
toplejši: to pa zato, ker se idoč proti severu
vedno bolj bliža trop iškemu pasu. V veliki
dalji naleti časih na posamezne hiše, kjer si
kupi kak založek. Časih sreča može na konjih,
vidi žene in deco sedečo na tleh, čudnih resnih
obrazov, prstenobarvene kože, poševnih očij
in izbočenih gorenjih čeljusti). Radovedno ga
gledajo, obračaje počasi glavo za njinr. Bili so
Indijanci. Prvi dan hodi mali potnik, dokler ga
neso noge; prenoči' pa pod drevesom. Drugi
dan prehodi že mnogo menj pota; čevlji so mu
raztrgani, noge ogoljene, želodec in ves život
onemogel od slabe hrane. Proti večeru ga ob-

v _

baja strah. Cul je doma, da je tu mnogo kač,
vedno se mu zdi, da jih čuje, kako se plazijo,
in ustavi se. Mrzel znoj ga polije, časih se
smili samemu sebi in stopa tiho plačoč dalje-
— Oj, kako bi trpela mati moja, ko bi vedela,
kako me je strah! — Ta misel ga zopet ohrabri'
nekoliko. Da bi si pregnal strah, jame misliti
nanjo, spominjati se nje besed pri odhodu iz
Genove; kako mu je doma podvijala blazine v
postelji in kako ga je, ko je bil še majhno
deffe, pritiskala k sebi, rekoč: — Ostani nekoliko
tu, pri meni! — Kako je slonel z glavo ob
njeni ... in zopet se zamisli. Sam pri sebi
reče: — Ali te še kdaj vidim, draga mati


moja? — Ali te še kdaj najdem? — In
dalje stopa skozi gozde z nepoznanim drev¬
jem, sredi prostranega sladkornikovega polja,
brezmernih livad, gledajoč daljne sinje gore,
katere kipe v jasno nebo. Minejo štirje dnevi —
mine jih pet—ves teden. Moči ga zapuščajo, noge
mu krvave. Naposled mu pove nekdo ob solnčnem
zapadli: — Tukuman je pet milj odtod. — Od
veselja vzklikne deček in skoči na noge, kakor
da so mu te besede dale novih močij. Toda le
za malo časa. Skoro ga moči' zopet zapuste, in
onemogel pade kraj jarka ob cesti. Srce mu
bije od same radosti. Nebo, posuto z bleste¬
čimi zvezdicami, zdi se mu lepo kakor še nikdar.
Ležeč na travi, gleda nanje in misli, da morda
tudi mati njegova v istem času gleda na isto
nebo. — Mati moja, kje si? Kaj delaš? —
Misliš li na sina svojega, na Marka, ki ti je že
tako blizu? —

Ubogi Marko, da je vedel, kako je sedaj
njega materi, napel bi vse moči, da bi nekaj
ur prej dospel k nji! Ležala je bolna v pri¬
tlični sobici gospodske hiše, kjer je bivala rod¬
bina Mequinezova. Ta jo je imela rada in je
jako skrbela za njeno zdravje. Uboga žena je
bila že bolehna, ko je nje gospčda ostavila
Buenos Aires; tudi v dobrozračni Kordovi ni
mogla okrevati. Ko pa niti z doma, niti od

38

strijčnika ni dobila nikakih novic, bilo ji je
jasno, da se je doma pripetila nesreča. V vednih
skrbeh in nevedoč, ali bi odpotovala ali ne, z
mučnim strahom, da ji vsak dan pride poročilo
o nesreči, mogla ni okrevati; hila je le od dnč
do dne slabša. Naposled se je loti nevarna bo-
lezen. Štirinajst dni je bila že v postelji, m
zdravnik je rekel, da ji le kirurgiška operacija
more rešiti življenje. In baš o času, ko jo je
Marko klical po imeni, stala sta ob njeni po¬
stelji gospa in gospod Mequinez ter ji prigo¬
varjala, naj se uda operaciji. Hotela ni. —
Ne ne — dejala je — nič bi ne koristilo,
ne prebila bi je, umrla bi v zdravnikovih rokah.
Naj rajši umrem tako. Bolje, da prej umrjem,
nego zvem, kaj je z družino mojo. — Ali gospod
in gospa ji še vedno prigovarjata, češ, naj se
ohrabri, naj bode srčna zaradi svojih sinov. Saj
sme za gotovo pričakovati odgovora na zadnje
pismo, katero je poslal gospod v Genovo. Misel
na njena sina pa jo je še bolj potrla; bridko
je vzdihala: — O j, sinova moja! Sinova
moja! Morda niti ne živita več! — In sklenila
je roke, rekoč: — Naj torej umrjem tudi jaz!
Zahvaljam vas, blaga gospoda, zahvaljam vas!
Naj umrjem! Saj bi tudi po operaciji ne okre¬
vala več, nikdar več! Hvala vam za vašo skrb,
vaš trud! Naj ne hodi več zdravnik. Umrla
bodem. Namenjeno mi je, da moram umreti
tu. Pripravljena sem. — Onadva pa jo tola-

žita: — Ne, ne govorite tako! . . . Ona zami¬
ži' in onemogla omahne na blazine. Gospoda
stoji' poleg postelje in sočutno gleda to požrt¬
vovalno mater, katera je prišla šesttisoč milj
daleč, da bi svojce rešila z življenjem, katera
je toliko trpela, uboga, poštena, dobra, nesrečna
žena!

Drugi dan za rana stopa Marko sklonjen
in šepajoč s prtljago svojo na hrbtu v mesto
Tukuman, jedno najmlajših in najlepših mest
argentinske republike. Zdi' se mu zopet, da je
v Kordovi, Rozariji, Buenos Airesu; pred seboj
vidi iste dolge, ravne ulice, iste nizke bele hiše,
a povsod svežo bujno rast, dišeč vzduh, ča¬
robno svetlobo, jasno, čisto nebo, kakeršnega
ni videl niti v Italiji svoji. Stopajoč po ulicah,
čuti zopet dno vzburjenost kakor v Buenos
Airesu. Povsod ogleduje okna in duri vsake
hiše, ogleduje žene, katere srečuje, živo pre¬
pričan, da kje ugleda mater svojo. Vsakogar
bi rad vprašal, a nikogar se ne upa ustaviti.
Vsakdo se ozira po ubogem, raztrganem, za¬
prašenem dečku, kateri izvestno prihaja iz dalj¬
nega kraja. Deček gleda po človeku, kate¬
remu bi mogel zaupno izreči dno strašno vpra¬
šanje. Kar mu obtiee oči na tabli z italijanskim
napisom nad vhodom neke prodajalnice. V nji
ugleda moža z naočniki in dve ženski. Počasi

40

se približa, ojači se in vpraša: — Gospod, ali mi
veste povedati, kje stanuje rodbina Mequinezova ?

— Zemljemerec Mequinez?

— Da! — odvrne deček.

— Rodbine Mequinez ni več v Tuku-
manu. —

Deček vzkrikne in omahne, kakor da je
v srce zadet.

Trgovec in ženske priskočijo.

— Kaj ti je, deček? — pravi trgovec, dvig-
nivši ga k sebi v prodajalnico. — Kaj ti je do
tega? Mequinezovi niso tu, toda daleč niso, le
nekoliko ur odtod. —

— Kje? — Kje? — zakliče deček in skoči
.po konci.

— Kakih petnajst milj odtod — pravi
trgovec — na bregovih Saladilla, kjer grade ve¬
liko tvornico za sladkor; malo hiš je tam, nje¬
govo vsakdo pozna, za nekaj ur si tam ... —

— Pred jednim mesecem sem bil tam,
pravi mož, ki je prihitel na dečkov vzkrik.

Marko ga srepo pogleda in vpraša pre¬
bledel : — Ali ste videli njih služkinjo, dno
Italijanko? —

— Genovčanko? — Da, videl . . .

Marko zažene jok od veselja in žalosti;
nato pa de odločno: — Pokažite mi pot, hitro,
hitro, prosim vas! Takoj pojdem! —

41

— Dan hoda je do tja — reko mu vsi za-
jedno — sedaj si truden, odpočij si, jutri od¬
rineš! —

— Ne, ne! — odvrne deček. — Pokažite
mi pot, ne morem čakati. Jaz grem, ako
mi je tudi umreti na poti! — Vidčč ga tako
odločenega, ne ugovarjajo mu.

— Bog te spremljaj! — pravijo. — Pazi,
da se v gozdu ne izgubiš! — Srečen pot, vrli
Italijanček! — Nek mož ga spremi skozi mesto,
pokaže mu pot in ‘dolgo gleda za njim. Za
nekaj minut izgine šepajoči deček med drevjem,
katero, rase kraj ceste.

Ta noč je bila strašna za ubogo bolnico.
Mučile so jo strašne bolečine, da je glasno je¬
čala. Žene, katere so ji stregle«* bile so vse iz
sebe. Gospa, vsa prestrašena, prihajala je često¬
krat k nji. Vsi so se bali, da bi drugega dne,
ako bi se udala operaciji, ne bilo že prepozno.
Kadar je groznica odlegla, videlo se je, da te¬
lesne bolečine niso toli hude, kakor duševne:
misli na oddaljeno rodbino. Potrta, oslabela,
v obraz vsa izpremenjena, pulila si je lase in
ječala: — Moj Bog! Moj Bog! — Tako daleč
od svojcev mi je umreti, ne da bi jih še videla
kdaj! Uboga sinova moja, ki ostaneta siroti,
brez matere! Ubogi stvarci! Marko moj, ki je
še tako majhen, a toli dober in ljubezniv! Oj,

42

ko bi ga poznali, kakšno dete je to! Ko bi
vedeli, gospa — toliko da sem si ga iztrgala
iz naročaja, ko sem odhajala; jokal se je, da mi
je srce pokalo, kakor bi vedel, da ne vidi več
matere svoje — ubogo, ubogo dete! - 1 - Mislila
sem, da me bode konec od žalosti. Oh, da bi
bila tedaj umrla, ko mi je rekel: Z Bogom!
Brez matere! — Oj, ubogo dete, katero me je
tolikanj ljubilo, katero me še toli potrebuje!
Brez matere bode sirota moral prositi v sili —
Marko moj bode gladen iztezal ročice po mi¬
loščini — moj Bog! — Ne, ne, umreti nečem!
Dajte mi zdravnika! Pokličite git! Razreži me
na kosce, stori, kar hoče, samo da mi reši živ¬
ljenje ! Ozdraveti, živeti hočem, odpotovati, be¬
žati, takoj jutri! Zdravnika, zdravnika pokli¬
čite! Pomagajte mi! — Žene jo drže za roke
in jo tolažijo, prosijo, opominjajo na Boga, naj
se uda v voljo božjo ter jo polagoma umire.
— Nato pa jo obide smrtna tožnost; nad glavo
sklene roke in joka, ječi' kakor dete in vzdi¬
huje : — Oh, Genova moja! . . Dom moj!
Krasno morje . . . Ubogi Marko! Marko moj,
kje si sedaj, ubogo dete moje? —

Polunoč je bila; ubogi njen Marko, kateri
je nekoliko prej prebil več ur ležeč kraj jarka,
stopal je sedaj skozi velikanski gozd. Evo ti or¬
jaških dreves, ogromnih debel, kakor stebrov

43

velike katedrale! Veliki* veje, sedaj od mese¬
čine posrebrene, širijo se neizmerno visoko
nad njim. Nerazločno gleda v temini mirijade
debel vsakovrstnih oblik: ravna, kriva, zakriv¬
ljena — v pretečih in grozečih podobah; tu
na tleh ležeča, tam naslonjena druga ob drugo
ali pa stoječa, kakor stolpi in ovita z
zelenim rastlinjem; tam zopet tenka in
druga poleg drugih, kakor zveženj bodal, ka¬
terih osti se dotikajo neba: povsod krasna

različnost, čudovit nered ogromnih oblik, gro-
zovito-velikanski prizor, ki se je le kdaj videl v
rastlinstvu! Prava čuda rastlinskega sveta! —
Gasili ga obide strah, ali duh mu takoj splava
k materi. Onemogel je, ali utrujenosti ne čuti;
noge mu krvav6, ali ne bole ga. Sam je sredi
velikanskega gozda, toda ne boji se. Veliki
divni gozd mu navdušuje duha, misel, da je
blizu matere, hrabri ga; spomin na morje, pre¬
bite muke in strah, na premagane bolečine in
jekleno vztrajnost svojo, naudaja ga s ponosom,
in gorkeje se mu pretaka junaška genovška
kri po žilah: ponosno dvigne čelo. A zgodi se
še nekaj drugega: Dočim se je prej spominjal
matere svoje le nekako megleno, razjasnjuje
se mu sedaj nje podoba čimdalje bolj; živo
gleda pred seboj nje obličje, kakor že davno
ne; gleda jo v duhu, kakor bi govoril ž njo;
gleda nje život, nje gibanje, nje oči, ustnice,
vsako gibanje, gleda sence njenih mislij. Pri

teh spominih nevede spešf korake, in neko
novo čustvo neizrecne miline se mu vzbuja v
srci in mu rodi sladko - tožne solze, ki mu
rosč lice. Stopajoč dalje po temini, govori be¬
sede, katere ji hoče skoro pošepetati na uho:
— Tu sem, mati draga, tu sem! Nikdar več
te ne ostavim! Skupno se vrneva domov; na
ladji se ne bodem genil od tebe; nikdo me ne
loči — nikdo in nikdar, dokler bodeš živa! —
V tem niti ne zapazi, da je v vrhovih veli¬
kanskega drevja ugasnil srebrni mesec in se pri¬
kazala zlata zora.

Okolo osme ure istega jutra je stal zdrav¬
nik iz Tukumana — mlad Argentinec — s
pomočnikom svojim poleg postelje bolničine, da
bi jo pregovoril k operaciji. Gospod in gospa
Mequinez sta mu pomagala; vse zaman! One¬
mogla žena je izgubila že vse nadeje; trdila je
le, da bode umrla ali pa bolestno operacijo
preživela le za nekaj ur. Zdravnik ji zagotavlja,
da bode operacija uspešna, da je rešitev gotova,
naj bode le nekoliko pogumna. — Drugače pa
je itak izgubljena. — Vse zaman! — Ne —
rekla je s slabim glasom — naj urarjem tako,
brez večjih bolečin, kakor jih že trpim. Hvala
vam! Usojeno mi je tako! Pustite me, naj umrem!

Zdravnik je ne sili več. Vsi umolknejo.
Bolnica pa se obrne h gospe in jo prosi:

45

— Ljuba, dobra gospa, prosim vas.da

pošljete novce moje in moje reči moji rodbini
. . . po gospodu konzulu. Srce mi pravi sedaj
v poslednjem trenutku, da vsi še žive. Prosim,
pišite jim ... da sem vedno mislila na nje . . .
da sem delala za nje ... za sinova svoja . . .
da mi je sedaj jedina žalost, ker jih ne bodem
videla ... in da sem pogumno umrla . . . udana
.. blagoslavljajoča in priporočujoča jih možu svo¬
jemu in starejšemu sinu . .. malega Marka. . . ka¬
terega sem nosila v srci do poslednjega diha . . .
Šiloma plane po konci, sklene roke in zaječi:

— Marko moj! Dete moje! Solnce moje! — ....
Obrnivši se, zapazi, da gospe ni več tu. — Po
tihem so jo poklicali iz sobe. Ozrč se na drugo
stran, niti gospoda ni več tu. Samo strežnici s
pomočnikom sta ostali. V bližnji sobi se sliši šum,
zamolklo govorjenje . . . Bolnica, upre oči' v duri.
Za nekaj časa se odpro, in vsi trije se povrnejo
izpremenjenih obrazov. Nekako čudno jo po¬
gledajo in tiho šepetajo. Zdi' se ji, da je zdrav¬
nik dejal gospe: — Bolje takoj! — Ali razumeti
ni mogla, kaj.

— Josipina — reče ji gospa — prinašam
vam dobro poročilo. Pripravite se! —

Žena jo pogleda.

— Poročilo, katero vas bode jako vzra-
dostilo! — nadaljuje gospa.

Bolnica jo mčri s srepimi pogledi.

46

— Pričakujte nekoga, katerega jako lju¬
bite! —.

Zena se na vso moč dvigne na postelji in
žarnih očij pogleduje sedaj gospo, sedaj na duri.

— Nekoga, ki je baš sedaj došel nepri¬
čakovano. —

— Kdo? — zakriči žena s čudnim pre¬
strašenim glasom.

Trenutek pozneje zakriči s strašnim gla¬
som, in z rokami ob senceh upira svoj pogled
nepremično na onega pri durih, kakor da gleda
prikazen iz drugega sveta.

Marko, slab, raztrgan, umazan, prašen,
stoji na pragu, zdravnik ga trdo drži za roko.

Bolnica zakliče trikrat: — Bog! Bog!
Moj Bog! —

Marko plane k nji, ona razprostre vele
svoje roke, objame ga in na vso moč pritiska na
srce; zasmeje se in zajoka s čudnim glasom, brez
solza, potem pa zasopla pade vznak na blazine.

Ali takoj se zopet dvigne in kliče vsa iz
sebe, neprestano ga poljubuje: — Kaj, ti si
tu? Kako si prišel? Je li res, da si ti? Kako
si velik! Kdo te je vodil ? Ali si sam ?
Ali si bolan? Ali si res ti, Marko? Niso li
sanje? Moj Bog, govori, govori! — Potem iz-
premem' glas: — Ne! Molči! Čakaj ! — In obrne
se k zdravniku: — Hitro, gospod, hitro, takoj!
Ozdraveti hočem! Pripravljena sem! Ne izgu¬
bite nijednega trenutka! Odvedite Marka, da ne

47

zasliši ničesar! Marko moj, nič ni. Pozneje mi
poveš.-Še jeden poljub! Pojdi! —

— Tu sem, gospod! —

Šiloma odvedejo dečka. Ostala sta le zdrav¬
nik in pomočnik njegov. Gospod Mequinez je
izkušal dečka odvesti v daljno sobo, ali ni se dal.
— Kaj je? — vprašal je neprestano;
kaj je materi? Kaj ji hočejo? —

-i- Tvoja mati je bolna, prebiti mora
majhno operacijo; vse ti povem, pojdi z menoj
. . . govori' gospod in ga poskuša odvesti.

— Ne — odvrne deček — tukaj mi povejte,
nikamor ne grem! —

Gospod mu prigovarja, vleče ga; vse za¬
man. Deček se jame tresti in bali.

Hipoma pa zadoni po vsi hiši strašen vzkrik.
Deček obupno vzklikne: — Mati mi je
umrla! —

V tem trenutku stopi zdravnik na prag
in pravi: — Mati je rešena! —

Zdajci ga deček resno pogleda, potem po¬
klekne predenj in drugega ne more reči, nego:
— Hvala vam, gospod! —

Zdravnik ga dvigne, rekoč: — Vstani! . . .
Ti, junaški deček, rešil si mater svojo! —

Poletje.

'£>.  — Petek.

Marko, mali Genovčan je predzadnji junak,
s katerim smo se seznanili letos. Samo še

48

o jednern bodemo culi v juniji. — Jedino dve
preizkušnji imamo, šestindvajset šolskih dnij,
šest četrtkov in pet nedelj. — Kolika izpremena
je zunaj! Drevje na vrtu je v najbujnejši rasti,
zeleno in cvetoče je in dela široko senco. —
Dečki so poletno opravljeni. Kako je sedaj za¬
nimivo, ko odhajajo domov! Dolgi lasje so iz¬
ginili, vsi so kratko postriženi, noge so bose,
vratovi goli; vidijo se slamniki vsake vrste z
dolgimi trakovi do ramen, srajce in ovratniki
vsakojake barve. Najmanjših ima vsak kaj
modrega ali rdečega, kak vzorec, robček ali
čopič, katerega mu je prišila mati, da je vid¬
nejši; mnogi prihajajo v šolo brez pokrival,
kakor da so pobegnili z doma. Nekateri so belo
opravljeni. Neki deček je opravljen ves rdeče.
Nekateri so opravljeni „mornarsko“'. Najlepši
pa je zidarček z širokokrajnim svojim slamni¬
kom, izpod katerega se tako lepo vidi njegov
zajček. — Markič je odložil kapo od mačje
krzne; sedaj ima staro popotno kapo od sive
svile. Ljubič je nagizdan z ljubko škotsko opravo;
Krmel pa kaže gole prsi, in Strmšek tiči v
modri kovaški srajci. In Zavrtnik? — Sedaj,
ko je moral odložiti široki svoj plašč, kateri
mu je pokrival tržnino, vidijo se mu nabasani
žepi, polni cunjarske drobnjave, in loterijski
listi mu gledajo iz njih. Sedaj se vidi vse, kar
nosi kdo s seboj: pahljače od popirja, cevi od
trsja, strelice za ptice, cvetke, hrostje, kateri

49

lezejo iz žepov in kobacajo po rokavih. Naj¬
manjši dečki prinašajo učiteljicam cvetic. —
Sedaj je doba češenj, metuljev, godbe po izpre-
hajališčih in izletov v okolico; nekateri dečki
se hodijo že kopat. Vsi so s srcem že na po¬
čitkih in vsak dan so nestrpnejši v šoli in
veselejši, ko se vračajo domdv. Jedino to me
žali, da vidim Grudna toli žalostnega in po¬
trtega in ubogo svojo učiteljico prvega razreda
vsak dan bledejšo. Huje kašlja; sklonjena že
hodi in žalostno mi odzdravlja.

Poezija.

29. — Torek.

Začel si, Janko moj, umevati poezijo šole;
vender jo gledaš le od znotraj. Lepša se ti bode
videla po tridesetih letih, kadar, jo bodeš gledal
od zunaj, kakor jo gledam jaz sedaj. Pričakujoč
te iz šole, izprehajam se okolo poslopja in pri¬
sluškujem pri zaprtih okencih v pritličji; ondu
iz okna se čuje glas učiteljičin: — Joj mene,
ta črta na t! — Tako ne gre, dete moje, kaj
bi rekel oče! ... Iz sosednega okna se čuje
debeli glas učiteljev: — Kupil sem 50 metrov
sukna ... po dva goldinarja in pol ... pa
sem ga prodal . . . Nekoliko dalje čita uči¬
teljica z rdečo perjanico:

»Prekrasna je zemlja doma in drugod,

In čudeži stvarstva raso nam povsod . . . “

4

50

Iz bližnjega razreda se slišijo glasovi,
kakor čvrčanje ptic, to je znamenje, da je šel
učitelj za trenutek iz sobe. Idem dalje. Na oglu
slišim učenca, ki se joka, in učitelja, kateri ga
kara ali tolaži. Iz drugih oken se slišijo stihi,
imena junakov in vrlih mož, izreki, kateri opo¬
minjajo h kreposti, rodoljubju, junaštvu, domo¬
vinski ljubezni. Potem je zopet vse tiho, kakor
da je vsa hiša prazna, in nikdo ne bi verjel,
da krije toliko stotin oseb. In zopet nastane
šum, vzdigne se splošen smeh, katerega je pro-
vzročil učiteljev dovtip ... In ljudje, ki pri¬
hajajo mimo, obstoje in veselih očij gledajo to
prijazno poslopje, katero krije v svojih prostorih
toliko mladih src, toliko lepih nadej za domo¬
vino! — In znova nastane šum, ropotanje s
knjigami in tablicami, toptanje z nogami, katero
se širi od razreda do razreda, od spodaj do g6ri,
kakor bi se širila nenadna radostna novost:
šolski sluga naznanja sklep. — V tem pa se je
zbrala pred durimi množica žena, m6ž, deklic,
mladeničev od tu in tam, ki so prišli po brate,
sinove, vnuke; iz razredov se vsipljejo dečki
po plaščke in pokrivala, dokler jih učitelj ne
pokliče nazaj in jih ne uredi. Sedaj se pomi¬
kajo v dolgih vrstah proti izhodu. Tam pa se
začne vsakovrstno izpraševanje: — Ali ste
znali naloge? — Kakšen red si dobil v pismeni
nalogi? Kaj imate do jutri? — Kdaj je mesečna
preizkušnja? — Toda tudi uboge matere, katere

51

ne znajo citati, odpirajo zvezke, pregledujejo
račune in vprašujejo po redih, po tem in onem.
Vznemirjajo se in vesele, povprašujejo uči¬
telje, govore o učenji in o šoli. Kako je vse to
lepč, Janko moj, in kako plemenito! Koliko
obeta mili domovini naši, katera se od šole nadeje
vstaj enj a s voj ega! T v o j o č e.

Gluhonemka.

30. — Sreda.

Danes zjutraj, baš ko sem pisal nalogo,
pozvonil je nekdo, in hiteli smo gledat, kdo je.
V tem pa že slišim očeta, ki je začudeno
vprašal: — Vi tu, Jurko? — Bil je nekdanji
naš vrtnar, ki biva sedaj zunaj mesta v oko¬
lici, danes pa se je vrnil z Reke, kamor je dan
prej dospel iz Grške, kjer je delal tri leta pri
železnicah. V roki je imel velik zavitek. Ne¬
koliko se je postaral, toda še vedno je rdečih
lic in vesel. Oče je hotel, da stopi v sobo,
on pa je trdil, da se mu mudi, in resnega
obraza je vprašal: — Ali ste kaj culi o rod¬
bini moji? — Kako je Katici? —

— Da, smo — odvrne mati — nedavno
smo čuli, da jim je dobro. —

Jurko se globoko oddahne: — Hvala Bogu!
— Nisem se upal iti v gluhonemnico brez no¬
vice o nji. Dovolite mi, da zavitek tu odložim,
ko pohitim tja. Tri leta že nisem videl nikogar
svojcev! —

4 *

52

Oče mi veli: — Spremi moža do vzga-
jališča! —

— Oprostite mi, prosim! — reče vrtnar
že na stopnicah. Oče pa ga prehiti, rekoč: —
Kakd pa je z delom? —

Dobro, hvala Bogu! Nekaj novcev sem si
prihranil. Ali . . . povejte mi, kakd je z mojo
nemko, prosim vas! Ko sem jo ostavil, bila
je še majhna; a tem zavodom ne zaupam.
Ali se je naučila znamenj ? Zena mi je sicer
pisala: — Uči se govoriti in lepo napreduje. —
A rekel sem: Kaj mi to liasne, ako se nauči
govoriti, ako jaz ne poznam znamenj? Kakd
se moreva sporazumeti, ubogo dete! Dobro je
vender, da se drug z drugim sporazumlja, nesreč-
•nik z nesrečnikom. . .. Kakd je torej ? Kakd? —
Oče se nasmehne in pravi: — Ničesar ti ne
povem, sam bodeš videl, idi, idi, ne trati časa! —
Odšla sva; zavod je blizu. Hitro sva sto¬
pala, vrtnar pa je govoril sam v sebi: — Ubo¬
ga stvarca moja, nikdar me ni poklicala očeta,
nikdar me ni cula, ko sem jo zval hčerka;
nikdar ni govorila niti besedice, niti je ni čula!

Hvala Bogu, da se je dobil velikodušen,
milosrčen gospod, kateri jo vzdržuje v zavodu
. . . Zal, da je niso vzprejeli pred osmim le¬
tom ; sedaj so minila tri leta, v jednajstem je
torej; — je li zrasla? —

— Videli bodete sami — odvrnem mu in
pospešim korak.

53

v

— Kje je ta blaženi zavod? — Zena jo
je odvedla vanj, ko sem bil že odšel, a tu nekje
mora biti.

Dospela sva ravnokar do zavoda. Stopila
sva takoj v razgovornico. Vratar nama pride
naproti. — Jaz sem oče Katice Beekove —
reče vrtnar — pokličite mi hčerico, prosim! —
Sedaj počivajo — odvrne vratar — povedal
bodem učiteljici. — Odšel je. Vrtnar ogleduje
slike po stenah, ali ne urneje jih. Duri se odpr6,
in črnoopravljena učiteljica vstopi z deklico.
Oče in hči se pogledata in zdajci si glasno
kličoč hitita v narččhj. Deklica je imela belo
in rdečkasto progasto opravo in siv predpasnik.
Večja je bila od mene. Razjokala se je in ovila
roke očetu okolu vratu.

Oče jo lahno odrine, pa jo začne ogledo¬
vati od nog do glave, svetlih očij in težko
sopeč, končno vzklikne: — Kako je lepa! Ka¬
ko je zrasla! Mila moja Katica! Uboga nemica
moja! — In vi, gospa, vi ste ji vzgojiteljica?
Prosim vas, naredite ji kaka znamenja, da bodem
kkj umel. Velite ji, naj mi da kaj razumeti.

Vzgojiteljica se nasmehne in šepne deklici:
— Kdo je to? — Deklica odvrne s čudnim,
debelim glasom, kakor divjak, ki prvikrat go¬
vori' naš jezik, vender pa veselo in srčno: —
Moj oče! —

Vrtnar ves začuden odskoči za korak in
vzklikne: — Kaj? Govori? Je li mogoče? —

54

Govoriš li, dete moje? — In znova jo objemlje
in poljubuje.

— Ali kako je to, gospa učiteljica, ne
govorite li z znamenji, tako-le?

— Ne, ne, gospod Beček — to je po sta¬
rem načinu. Sedaj se uče izgovarjati besede.
Niste li vedeli tega? —

■— Ne — odvrne vrtnar presenečen. —
Tri leta sem bil z doma, pisali so mi, da govori,
toda nisem jih umel. — Oj, dete moje, ti
govoriš! Cuješ li moj glas? Reci: Ali čuješ? —
— Ne, mož božji, kako bi vas cula, ker
je gluha! Umeje vas, ker gibljete usta, kadar
govorite. Vaših besedij ne sliši, niti svojih! Ona
govori, ker smo jo naučili, kako mora pri tej
in dni črki nastaviti ustnice, kakd pregibati
jezik, prsi, grlo, da nastane glas. —

Vrtnar posluša vse to odprtih ust in niti
ne razume, kaj mu pravi učiteljica.

— Reci mi, Katica, ali ti je drago, da sem
došel? — pošepeta ji na uhd.

Deklica ga pogleda, a ne odvrne ničesar.
Oče je vznemirjen. Učiteljica se nasmehne in
pravi: — Videla ni, kakd so se premikale vaše
ustnice, saj ste ji govorili na uhd! Recite ji
znova, toda v obraz.

Oče stori tako. Deklica pa mu gleda po¬
zorno na ustnice in na usta, potem odvrne
bistro: — Da, meni je drago, da si došel in da
ne odideš več!

Oče jo presrčno objame, potem pa, kakor
da se hoče zagotoviti, je li res, kar je čul, jame
jo izpraševati:

Kako je ime materi tvoji? —

— An-to-ni-ja. —

— Tvoji mali sestri? —

— Mi-li-ea. —

— Koliko je dvakrat deset?

— Dvaj-set. —

Mislili smo, da se smeje, on pa je jokal,
jokal od radosti!

— Zakaj bi se jokali — pravi učiteljica
— veselite se! Vidite, sedaj se bode začela še
hčerka! Recite rajši, da ste zadovoljni, je li? —
Vrtnar prime učiteljičino roko, poljubi jo
dvakrat, trikrat, govorčč: Hvala vam, hvala

stokrat, hvala vam tisočkrat, gospa! Oprostite,
da ne znam drugače!

— Vaša hči zna tudi pisati in računjati,
ve imena navadnih stvarij in mnogo drugega iz
zemljepisja in zgodovine. Sedaj je v prvem
tečaji; ako ostane še dva tečaja, znala bode mno¬
go več. Lahko se priuči kakemu pozivu. Imamo
gluhonemce, kateri prodajajo v prodajalnicah in
opravljajo dotične posle tako, kakor drugi. —
Vrtnar je obstal nem od samega čudenja,
videlo se je, da bi bil rad slišal še več. Uči¬
teljica veli vratarju, naj ji dovede dete iz pri¬
pravljalnega oddelka. Skoro se vrne z osem¬
letnim dekletcem, katero je prišlo nedavno.

56

— Ta-le — pravi učiteljica — je izmed onih,
ki so se šele začeli učiti, glejte, kakd so pou¬
čuje. Izgovorila bodem e. Pazite! Učiteljica
odprč usta, izgovori' e in migne otroku, naj tudi
stori tako. Dete sluša. Zopet mu migne,
naj sune sapo iz sebe. Reklo je glasno, ali
mesto e je izgovorilo o. Učiteljica prime dete
za roke, dene si jedno na prsi, drugo na
vrat in zopet izgovori e. Dete, katero je čutilo,
kako se gibljejo prsi in grlo, reklo je sedaj raz¬
ločno e. Prav tako ga je naučila izgovarjati
e in (1, držeč si njegove ročice na prsi in vrat.
— Ali umejete sedaj? —

Osupel je obstal vrtnar, stvar se mu je
zdela vedno neumljivejša. In tako jih u-
čit$ govoriti? — Tako ste potrpežljivi? — Leto
za letom jih učite isto? — Svetnica ste! An-
gelj iz rajal Na svetu ni plačila takemu delu!
Ali kaj bi rekel? Oh, pustite me še nekaj časa
pri nji, da se sam pogovarjam ž njo.

In potegne jo k sebi ter jo jame izpraše¬
vati. Ona mu odgovarja, smeje se od veselja,
njemu pa se osorni nje glas zdi' diven, nebeški.

Nato se obrne k učiteljici: — Ali bi smel
zahvaliti gospoda ravnatelja? —-

— Ravnatelja ni tu, toda zahvalite drugo
osebo: vsaka majhna deklica je izročena večji
tovarišici, in ta je njena sestra, mati. Vaša je
izročena sedemnajstletni hčerki nekega peka.
Jako je dobra in jo ljubi. Že dve leti ji pomaga

57

vsako jutro, ko še opravlja, obuva; češe jo,
uči šivanja in ji družbuje. — Katica, kako je
ime tvoji sestri tu v vzgajališči? —

Deklici se razjasni obraz, in veselo odvrne:
-- Ka-tin-ka. — Potem se obrne k očetu:
— Jako jako je dobra. — Vratar odide na
migljaj učiteljičin, vender se takoj vrne z močno,
plavolaso gluhonemko, veselega obraza in
prav tako opravljeno, kakor mala nje varo¬
vanka. Postala je med durimi in se nasmehnila;
po rasti je podobna ženi, a v lice je še dete.

Deklica ji steče naproti, prime jo za roko
in jo vede pred očeta, rekoč: — Ka-tin-ka.

— Oh, vrla deklica! — vzklikne oče in
ji poda roko — vrla deklica, Bog te blagoslovi,
podeli ti sreče, radosti! Da bi bila srečna, to
ti želi pošten delavec, družinski oče. —

Večja deklica gladi manjšo, gledaje na tla
in se nasmehne. Vrtnar jo gleda spoštljivo,
kakor sveto podobo.

— Danes smete deklico svojo vzeti s se-
boj — pravi učiteljica.

— Kaj ? Da jo smem vzeti! . . . vpraša
vrtnar iznenadejan. — Oj, kako rad! Jutri vain
jo privčdem nazaj ! — Deklica steče iz sobe, da
se preobleče.

— Tri dolga leta je nisem videl, in sedaj
govori! Odvedem jo v naše selo. Prej pa jo
pokažem svojim znancem, da vidijo, kako go¬
vori gluhonemka. Oj, kako sem srečen, vesel! —

58

— Daj mi roko, Katica! — Deklica se je
vrnila s plaščkom na roki in klobučkom na
glavi in prijela očeta za roko.

Hvala vam vsem! Hvala vam! — za-
hvalja se oče; — presrčna hvala! Prišel bodem,
da vas zahvalim še jedenkrat.

Zamisli se za nekaj hipov, izpusti deklico,
seže v žep in vzklikne kakor brezumen:

— Siromak sem, toda kar morem, storim rad,
vzemite ta tolar za vzgajališče! —

— Ne, ne — reče učiteljica ginjena —
vzemite denar, dobri mož, ničesar ne vzamem,
ne smem vzeti! Pridite, kadar bode ravna¬
telj tu! A denarja tudi on ne vzame, dobro
vem. Vender smo vam hvaležni, ker vemo,
koliko ste se trudili zanj. —

— Ne, ne vzamem ga! —■ reče vrtnar
svojeglavno . . . videli bomo . . .

V tem pa mu ga učiteljica vtakne v žep
in se poslovi' tako hitro, da ga mož niti ile
utegne iskati. Z glavo majaj e se uda, dvigne
roko in migne učiteljici in deklici v slovo,
prime deklico za roko in hiti' za njo, govorfeč:

— Idi, idi dete moje, uboga nemica, zaklad
moj! -

Deklč pa vzklikne z debelim svojim glasom:

— Oj, ka-ko le-po solil-ce! —

ou

Junij.

Vojska.

Hjfčeraj smo šli jaz in tovariša Markič in
Poljšak z očetom mojim pred veliko novo vo¬
jašnico, kjer se je vršilo pregledovanje vojakov
na čast prisotnemu višjemu poveljniku. Godba
je igrala, oče pa mi je imenoval polke, kateri
so dohajali mimo nas. Najprej so se vrstili
gojenci vojaške šole, oni, katere vzgajajo za
častnike; stopali so smelo, samosvestno, prosto,
kakor to vidimo pri vojakih in učeči se mladini.
Bilo jih je preko tri sto. Za njimi so prišli
pešci; med njimi je mnogo starih polkov, kateri
so se odlikovali že v marsikaterih bojih s starimi
oslavljenimi zastavami svojimi.- Za pešci so sto¬
pali ženijski vojaki, delavci v vojskah, s kras¬
nimi temnimi perjanicami; za njimi se je že
videla dolga vrsta zelenkasto izpreminjastih
perjanic, katere so se blestele na solnci: bili so
polki lovcev, neustrašnih braniteljev naših gora,
oblečeni v sinje - modro opravo z zelenimi
našivi — v barvah sinjih gora, katero obrobuje
temačno igličevje. Toliko da odidejo, zasliši se
v brezbrojni množici gledalcev glasno, veselo
vršenje: dohajal je, lahko in čilo stopajoč, z
žareče - rdečimi fesi na ponosnih glavah, 17. naš
domači pehotni polk, dni slavni polk izmed


60

najstarejših naših polkov, kateri se je bojeval
zmagoslavno že v neštevilnih bojih za domovino.
V njem so večinoma slovenski sinovi, a le slu¬
čajno so tu v svoji domovini; odšli bodo na
Dunaj, kamor jih kliče glas vladarjev. — Med
veselo njih trobentanje pa se že sliši zamolklo,
često prestajajoče bobnenje, katero naznanja tež-
, ko topništvo. Na visokih topniških vozovih, katere
vozi okolo 300 iskrih konj, sede ponosni vojaki,
z visokimi čakami na glavah poleg svetlih topov
na tankih lavetah. Naposled pridirjata krasna
polka konjikov in ulancev z jasnimi šlemi, per¬
janicami, bodali in kopjem. — Oj, kako krasno!
— vzkliknem veselo. Oče pa me skoro pokara
zaradi teh besed, rekoč: — Ne glej vojaštva le
tako, kakor bi gledal lep prizor! Pomisli: vsi
’ ti močni, krepki mladeniči so lahko poklicani
kiir najhitreje v hrambo dežele in za nekaj ur
so žrtva sovražnih krogelj in sulic. Vselej,
kadar čuješ pri kaki slavnosti: — Živela voj¬
ska! Živela Avstrija! — misli si daleč odtod
bojno polje, pokrito z mrtveci-vojaki in napo¬
jeno z junaško njih krvjo, in šele potem ti
bode vstajal vzklik iz globočine srca, in podoba
Avstrije tvoje se ti bode kazala resnejša in
vzvišenejša, negoli kdaj! —

Domovina.

Domovina tvoja, dragi Janko, ni le okolica,
kjer si se porodil, temveč vsa zemlja, v kateri

61

živi tvoj narod, narod tvoje krvi, narod, kateri
ima isto minulost, kateri se je toliko sto let
boril s turškim divjaštvom — narod, kateri je
siromak po imenji, a bogatin po poštenji, ju¬
naštvu, kreposti, jeziku svojem; zemlja njegova
je polna prirodnih krasot. To je domovina tvoja,
sinko moj! —• Akoravno jugoslovanski naš na¬
rod nima več svojih junakov: Ravbarjev, Tur-
jačanov in Lambergarjev, Šubicev in Zrinjskih,
Lazarjev in Obiličev — ima pa še vedno isto
kri, isti jezik, iste izreke; iste gore in polja,
isto morje; ima isto slavno minulost in sijajno
bodočnost! Slovenec, Hrvat, Srb, Bolgar, dragi
sinko, to so le različna imena, ali bratje smo
si vsi — bratje po krvi, zgodovini, jeziku;
bratje, katere veže jednaka sreča in nezgoda.'
0 imenih se ne prepiraj nikdar, temveč trudi
se, kako bodeš bolj pospeševal vzajemno lju¬
bezen in zlogo, mir in občo srečo slavne do¬
movine naše! Bratje smo si Slovani vsi —
bodisi Jugoslovani ali Severoslovani, kakerš-
nega ai bodi imena!

Za slave pa, kakor za nezgod pozdravljaj
v srci domovino svojo: — Domovina mila,
sveta zemlja, kjer so gledali moji roditelji to
solnce in kjer leže pokopani; kjer tudi jaz želim
živeti in umreti; zemlja, kjer se bode rodila
moja deca, kjer bode rasla in umrla, pozdravljam
te iskreno! Dete sem še, katero te še ne umeje
in ne pozna popolnoma, ali spoštujem te in lju-

62

bira iz vse duše ter sem ponosen in srečen, da
se smem zvati sina tvojega! Ljubim tvoje gore,
tvoja polja, tvoje vode, tvojo slavno minulost,
tvoje junake, vso tvojo dičnost in krasoto!
Ljubim te prav tako, kakor ljubim kraj, kjer
sem prvikrat ugledal zlato solnce in začul tvoje
ime. Ljubim tvoja mesta, tvoja sela, tvoje pa¬
lače, kakor tvoje koče; takisto iskreno ljubim
vse tvoje sinove: siromake in bogatine; ljubim
vse, kar je tvoje, sveta mi domovina!. Prisezam
ti, da bodem vsekdar ljubil tvoje sinove kakor
svoje brate; da bodem v srci častil duševne
tvoje velikane, žive in mrtve; da bodem dela¬
ven in pošten rojak, neprestano se trudeč, da
bodem vedno plemenitejši, da bodem tebe do-
stojnejši, in da morem delovati z vsemi svojimi
močmi na to, da s častitega lica tvojega izgine
bratska nezloga, mržnja, nejevolja, nevednost,
osveta, ubojstvo, sleharna krivica in vsako
drugo zlo — da se bodeš slobodno razprostirala
v veličastvu svojih pravic! — Obetam ti, da
ti bodem služil po najboljši mbči ali z duhom,
srcem ali z rokami — krotek kakor jagnje, ali
srčen kakor lev! In ako pride čas, da moram
zate žrtvovati kri in življenje, oboje ti dam
vesel, blagoslavljajoč zadnjikrat tvoje ime in
pošiljajoč zadnji svoj poljub tvoji sveti zastavi,
hrabrim in zvestim sinovom tvojim! —

Tvoj  oče.

G3

Moj oče.

Ne, niti Gruden, m Markič, ni kdo drug
tvojih tovarišev ne bi bil odgovoril svojemu očetu
tako, kakor si odgovoril ti, Janko, ta večer
očetu svojemu! Je li mogoče ? — Obljubi mi, da
se kaj takega ne zgodi nikdar več, dokler bodem
živa. Vselej, ko ti pri očetovem ukoru stopi
na ustnice nedostojen odgovor, spomni se dneva,
kateri pride neizogibno, dneva, ko te pokliče
k svoji postelji, rekoč: — Janko, zapuščam
te! — Oj, dragi mi sinko, ko bodeš zadnjikrat
cul te besede, glas njegov in kešneje, ko bodeš
sam sedel v njegovi sobi in se jokal pri njega
knjigah, katerih ne bode odpiral nikdar več, in
se bodeš spominjal, da si ga žalil, vprašal bodeš
sam sebe: — Je li mogoče? — Tedaj šele
bodeš umel, da je bil največji tvoj prijatelj!
Veruj mi, kadar te je moral kaznovati, trpel
je sam več, nego ti — in nikdar se pred
njim nisi jokal, da bi ne bilo tebi na korist. —
In tedaj se bodeš kesal vsega, poljubljal bodeš
mizo, pri kateri se je toliko trudil, pri kateri
si je kratil življenje za deco svojo. Sedaj ga
še ne umeješ; prikriva ti vse bitje svoje, razven
ljubezni in dobrote. Ti ne veš, kako ga časih
muči delo! Boji' se, da bi mu ne uničilo živ¬
ljenja, in v takih trenutkih govori' vedno o tebi,
ker ga mori' skrb, da bi te moral ostaviti ubo¬
gega in brez varstva. In čestokrat stopi v takih

(54

mislih k postelji tvoji in te gleda z lučjo v
roki, pri tem se osrci in se navzlic temu, da
je truden in žalosten, vrne na delo! Tudi ne
veš, kolikokrat te poišče in ostaja pri tebi, ka¬
dar mu joče srce v nezgodah, katerim se ne
ubrani nobeden zemljan. Tedaj te poišče kot
svojega prijatelja, da se utolaži in da pozabi
nadloge; tedaj išče ljubezni tvoje, da v nji
najde miru in srčnosti! Premisli torej, kaj mora
trpeti, kadar pri tebi namesto ljubezni najde le
hladnost in nepokorščino! čuvaj se odslej
vsake nehvaležnosti! Premisli, ako bi bil tudi
svetnik, ne mogel bi mu povrniti nikdar, kar
je že storil zate in kar bode še storil! — Pomisli
tudi, da se na dolgo življenje ne moremo za¬
našati : smrt bi ti utegnila pokositi očeta, dokler
si še dete, v dveh letih, treh mesecih, jutri!
Oh, ubogi Janko moj, kako bi se vse izpreme-
nilo okolo tebe! Kako prazen, kako pust in
osamel bi bil tvoj dom z ubogo, žalujočo ma¬
terjo ! — Idi, sinko, idi k očetu — tam v sobi
dela — idi po prstih, da te ne čuje, skloni
glavo na njega kolena in prosi ga, da ti opro¬
sti — in te blagoslovi! Tvoja mati.

Izlet.

1. — Ponedeljek.

Dobri moj oče mi je oprostil tudi sedaj
in mi dovolil, da smem na izlet, katerega smo

65

dogovorili z Markičevim očetom. Bila nam je
živa potreba, da se nekoliko nasrčemo gorskega
zraka. Ali je bila to slovesnost! Včeraj popo-
ludne ob dveh Smo se zbrali v „Zvezdi“ Polj¬
šak, Gruden, Zavrtnik, Strmšek, Markič, oče
in sin — in jaz, vsak s svojo zalogo sadja,
klobas in kuhanih jajec. Gruden je nosil tikvo,
polno belega vina, Markič pa črnega; mali
Strmšek v široki svoji kovaški srajci je nosil
velik hleb kruha pod pazduho. Nekaj časa smo
se vozili, potem pa smo šli peš, skakaje kakor
jeleni sredi krasnega zelenja, iz solnca v senco
in čez plotove, da je bilo veselje. Stari Markič
je hodil daleč za nami, s suknjo čez ramo in
pušeč iz pipe. Časih nam je zažvižgal in zapretil,
naj ne trgamo svojih rokavov. Strmšek je pel,
nikdar prej ga še nisem cul pojočega. Markič
je spotoma delal malinska kolesca, vilice, briz¬
galke; vse je hotel nositi sam, da je bil ves
obložen in moker kakor riba, a vender uren
kakor srna. Poljšak je obstajal vsak trenutek
in nam imenoval rastline in žuželke. Gruden
je grizel svoj kos kruha, a zdelo se mi je, da
mu ne gre takd v slast, kakor prej, ko je imel
še mater — ubogi Gruden! Vender je še vedno
isti: dober kakor kruh! Ako je kdo izmed nas
namerjal skočiti čez jarek, bil je on že na oni
strani in mu podajal roko. Strmška je nekoč
neka krava vrgla, in sedaj se jih jako boji.
Gruden to opazivši, postavljal se je vselej prč-

5

66

denj. Hiteli smo na holmec, potem pa se prekli¬
cuje in valjaje strmoglavili nizdolu. Strmšek se
je nateknil na grm in si raztrgal veliko srajco;
sram ga je bilo. Zavrtnik, ki ima vedno igle
s seboj, zapel mu je krpe. Oni pa je rekel:

Oprosti me! Oprčsti me! — Zavrtnik spo¬
toma ni tratil časa: pobiral je različna ze¬
lišča, polže in vsak kamen, ki se. je le malo
blestel ter si tako nabasal vse žepe. In zopet
smo tekali, plezali, skakali po solnčnih in senčnih
krajih, navzgori in nizdolu, čez pristave in gorice,
da smo vsi upehani in utrujeni dospeli na griček,
s katerega se je videla vsa krasna okolica
ljubljanska. Tukaj smo posedli v mehko travo k
južini; bili smo gladni, da je jed kar izginjala.
Potem smo se pogovarjali o učiteljih in tova¬
riših, kateri niso mogli z nami. Strmšek se je
skoro sramoval jesti, ali Gruden mu je najboljše
kosce svojega deleža kar mašil v usta. Markič
je sedel po turški šegi poleg očeta; bila sta kakor
brata, rdečih lic, krasnih zob. Oče je pridno
praznil kupice z vinom, češ: — Vam, ki se
učite, škoduje vino, onim pa, ki prekladajo drva,
služi vrlo. Prijel je sinka za nos in nam dejal:
— Dečki, ljubite tega-le tovariša; zagotavljam
vas, da je poštenjak. — Vsi smo se smijali, le
Gruden ne. Starec je nadaljeval: — Ej, škoda!
Danes ste tu zbrani, kakor dobri tovariši, a za
nekaj let bodeta Janko in Poljšak odvetnika
ali profesorja, ali kaj vem, a vi drugi štirje v


67

kaki prodajalnici, ali pri kakem rokodelci, ali
Bog vedi kje — in potem: z Bogom prijateljstvo!
— Kaj?! — odvrne Poljšak — meni bode Gru¬
den vedno Gruden, Strmšek vedno Strmšek in
tak6 vsi drugi, da bi bil tudi ne vem kaj! —
Prihajal bodem k njemu, bodisi kjerkoli! — Vrlo,
vrlo! — vzklikne oče Markič in dvigne kupico:
— To je bilo vrlo govorjeno! Velja! Trčimo!
Živeli taki tovariši, živela na veke mati šola,
katera nas druži tako lepo! — Trčili smo s
kupicami ob njegovo steklenico in napivali drug
drugemu, učiteljem, odsotnim prijateljem in do¬
movini. — Solnce se je že nagibalo. Veselo prer
pevaje in držeč se za roke, šli smo peš do
„Zvezde“, kjer smo se razšli domov. Kako
krasen, vesel je bil ta dan! — Kako srečen bi
se bil vrnil domov, da nisem srečal bolne uči¬
teljice svoje! Baš na stopnicah mi je prišla
naproti, vračaje se od matere moje. Temno je
bilo že, in toliko da me je spoznala. Prijela me
je za rame in mi šepnila na uhč: — Z Bo-
« gom, Janko, ne žabi me! — Jaz pa sem takoj
Čutil, da je bila objokana. Dospevši domov,
rekel sem materi: — Gospodičino sem srečal. —
Odšla je, da leže — odvrnila jni je mati ob¬
jokanih očij. In pristavila je: — Uboga tvoja
učiteljica . . . jako je slaba.

5

68

O razbiti ladji.

(Zadnja mesečna pripovedka.)

Bilo je pred nekaj leti, ko je decemberske-
ga jutra v liverpoolski luki dvignil velik parnik
svoja sidra, pripravljajoč se na odhod. Na krovu
je bilo nad dvesto oseb, med njimi preko sedem¬
deset mornarjev. Med potniki je bilo tudi nekaj
Dalmatincev, ki so se peljali domov, zakaj par¬
nik je hotel pluti v Jadransko morje. Vreme
je bilo megleno, neprijazno.

Med potniki tretjega razreda je bil tudi
Dalmatinček, deček kakih dvanajstih let, majhen
pri svojih letih in čokat, vender lepega obraza in
smelega, resnega pogleda. Pravi Bokčlj I Sedel
je na kup vrvij, katere so ležale pri včlikem
jadreniku, položil roko na prtljago, kjer je imel
vse svoje imetje, in naslonil nanjo glavico z
rjavkastimi lici in črnimi, kodrastimi lasmi, ki
so mu sezali do ramen. Opravljen je bil ubožno;
čez rameni si je ogrnil staro plahto in čez njo
obesil staro usnjato torbo. — Zamišljen je zrl
okolo sebe, opazoval popotnike, ladjo, mornarje
in nemirno morje. Kdor ga je pogledal, spoznati
je moral, da je- deček prebil že bridko, morda
najbridkejšo nesrečo — zakaj, dasi mu je bil
obraz otroški, izraz na njem je bil do cela moški.

Skoro ko je odplula ladja, pride nek mor¬
nar — tudi Dalmatinec — vodčč za roko deklico ;
pred dečkom obstoji in pravi: — Na, Milane,

69

evo ti družbe — in odide. — Dekletce sčde
na vrvi poleg dečka.

Pogledata se.

— Kam ideš? — vpraša jo deček.

— V Dalmacijo preko Trsta ... k očetu
in materi, katera me pričakujeta. Ime mi je
Zora.

Deček molči. — Za nekoliko časa potegne
iz žepa suhih smokev, deklica pa prepečenca,
in oba jameta jesti.

— Tako, deca moja, sedaj bodemo pa
nekoliko zaplesali! — dč mimogredoči dalma¬
tinski mornar. — Veter je jel bučati in preme¬
tavati ladjo. Otroka sta ostala mirna. Deklica
se je nasmihala. Bila je nekako jednakih let
z dečkom, toda mnogo večja, rjavih lic, vitke
rasti, da je bila videti slabotna; opravljena je
bila siromaški. Imela je kratke kodraste lase,
rdečo ruto na glavi in majhne srebrne uhane.
— Jedoč sta si pripovedovala svoje dogodke
in nezgode. Deček ni imel m očeta ni matere.
Oče, delavec, umrl je pred nekoliko dnevi v
Liverpoolu in ga ostavil samega; avstrijski
konzul ga pošilja v domovino. — Deklica je
prišla pred letom dnij v Liverpool k teti, vdovi
katera jo je ljubila, kakor zenico očesno. Rodi¬
telji dekličini so se nadejali, da bode mnogo
podedovala po nji. Pred nekaj meseci pa je bila
teta povožena in je umrla brez beliča. Deklica
jo šla h konzulu, in ta jo je ukrcal na ladjo,

70

priporočivši jo dalmatinskemu mornarju. —
Tako — završila je deklica svojo povest —
moj oče se je nddejal, da se vrnem bogata,
toda vračam se ubožna, kakeršna sem šla z
dčma. No, ljubijo me venderle. Bratje tudi.
Štiri imam, jeden je manjši od drugega. Jaz
sem največja. Jaz jih oblačim. Kako se li
razvesele, ko me ugledajo! Priti hočem po prstih
stopaje . . . Ej, kako besni' morje 1 — In ti greš
k sorodnikom? — vpraša dečka. — Da, ako
me bodo hoteli. —

— Ali te nimajo radi? —

— Ne vem.

— O božiči izpolnim trinajsto leto — na¬
daljuje deklica. Potem sta se razgovarjala o
morji in o ljudeh, ki so stali okolo njih. Ves dan
sta bila skupaj, govoreč časih nejsaj besed.
Potniki so menili, da sta brat in sestra. Deklica
je pletla, deček je premišljal. — Morje je bilo
čimdalje nemirnejše. Zvečer, ko sta odhajala
vsak na svoje ležišče, rekla mu je deklica: —
Lahko noč! Sladko spavaj! —

— Nikdo ne bode sladko spal nocoj, uboga
otroka moja! — zakliče jima mimohite dalma¬
tinski mornar, katerega je klical kapitan. Deček
hoče deklici odgovoriti: —- Lahko noč! — ali v
tem hipu ga pograbi plusk vode in ga trešči
ob klop.

— Mati sveta! — zakliče dekletce — kri
mu teče! — in hiti k njemu. Poklekne poleg

71

njega, ker je omedlel od udarca, obriše mu kri
s čela, potegne ker nima drugega, ruto raz
glavo in mu ž njo obeže rano, naslonivši si
njegovo glavo na prsi. Pri tem pa si okrvavi'
rmenkasto svojo obleko. — Milan se zave in
vstane. — Ali ti je bolje? — vpraša ga deklica.

— Je že dobro — odvrne deček. — Sladko
spavaj! — reče mu Zora. — Lahko noč! —
odvrne Milan. In razideta se.

Mornar je govoril prav. Onadva še nista
zaspala, ko se dvigne strašen vihar. Silni va¬
lovi se vzdignejo, in za nekaj hipov se zlomi
jadrenik. Trije čolni se odtrgajo, ki so bili pri¬
klenjeni zadaj pri parniku; valovi odneso štiri
vole s sprednjega konca. Na ladji nastane zmeda,
groza in ropot; razlega se klicanje, jok in mo¬
litev, da se človeku kar koža ježi. Vihar traja
vso noč. Ob zori pa jamQ, besneti še huje.
Velikanski valovi bijejo ob’ stranice, pluskajo
čez palubo, lomijo, razbijajo in potezajo vse
vase. Hipoma se udere ploščina n'ad strojem,
voda brizgne strašno šumeč v stroj, pogasi ogenj,
in strojevodje pobegnejo. Sedaj se začuje gro¬
movit glas: — K sesalkam! — 5  Bil je glas ka¬
pitanov. Mornarji planejo k sesalnim strojem

— ali strašen plusk besnih valov od zadnjega
konca ladjinega razdene parapete in vratnice
in poplavi notranje prostore. Potniki, bolj mrtvi
nego živi, pribeže v veliko dvorano.

Semkaj pride tudi kapitan.

72

— Kapitan, kapitan — kriče vsi vprek

— kaj je storiti? Pri čem smo? Je li še upanje,
da se rešimo? — Reši nas! —

Ko vsi umolknejo, reče hladno: — Izročimo
se rokam božjim! — Samo neka žena vikne:

— Moj Bog! — Nihče drug ne zine besedice.
Vse je otrplo od groze. Grobna tihota nastane.
Vsi se pogledujejo prebledeli. Morje pa divja
čimdalje huje. Težko se vali' ladja. Kapitan
poskusi izpustiti rešilno ladjo v morje. Pet mt
narjev stopi vanjo in jo izpusti v morje. Ali
zdajci jo zagrne valovje, in dva mornarja izgineta
v vodi; jeden izmed njiju je — Dalmatinec;

— drugi pa se stežka rešijo po vrveh na parnik.

Sedaj mine srčnost celo mornarje. Dve
uri kesneje se jame parobrod potapljati.

V tem vlada na palubi strah in groza.
Matere pritiskajo deco na prsi, prijatelji se ob¬
jemajo in poslavljajo, drugi se vračajo v kajute,
da ne bi gle'dali odprtega groba svojega; potnik,
katerega je zadela kap, prevrne se po stopnicah
in izdihne dušo. Drugi se strastno objemajo,
žene omedlevajo. Še drugi kleče okolo duhov¬
nika; otroci pa se jokajo in kričč. Tu in tam
se vidijo ljudje, ki stoje nepremično — kakor
da so kipi, široko odprtih očij in nezavestnih
pogledov, kakor mrtveci ali brezumniki. Zora
in Milan sta se oklenila jadrenika in plašno
in srepo gledata v razljučeno morje.

73

Valovi se nekoliko umire — a parnik se
vendeiie potaplja. Preostaja samci še nekaj
minut.

v

— Čolnič v morje! — zakliče kapitan.

Jedini čolnič, kateri jim je ostal, izpuste v
morje, in štirinajst mornarjev s tremi popotniki
stopi vanj.

Kapitan ostane na parniku.

— Stopite k nam v čoln! — kličejo mu
lornarji.

-- Ne, meni je poginiti z ladjo mojo! —
^vrne kapitan hladno.

— Namerili bodemo na kak brod, da se
rešimo, pridite hitro, sicer ste izgubljeni! —

— Ne, ne morem!

— Za jednega je še prostor! — kriče
mornarji navzgori — za jedno žensko! — Žen¬
ska, katero je kapitan privedel h kraju, vidi,
kako je čoln daleč, zboji' se in pade vznak na
krov. Druge žene so skoro vse nezavestne. —
Kako dete! — kličejo mornarji.

Na ta glas izpustita mali Bokelj in tovari¬
šica njegova jadrenik, katerega sta do sedaj
objemala brezkrajno preplašena, kakor da se
jima je šele sedaj vzbudilo veselje do življenja,
planeta na kraj, kličoč: - Mene! Mene! —

in se kakor besni zveri trgata in potiskata
drug drugega nazaj.

— Manjšega dajte! — kličejo mornarji
— čoln je prepoln! —

74

Kakor od strele zadeta, obstane deklica, ka¬
kor okamenela, meroč z ugaslim pogledom tova¬
riša svojega. Milan jo pogleda, vidi krvavi sled
na nje prsih — spomni se ... in plemenita misel
mu prešine obraz . . .

. — Dajte manjšega! kličejo mornarji —
potem odrinemo! —

— Ona je ložja od mene! — zakliče deček,
z glasom, kateri njegovemu niti ni več podoben

— Zora, pojdi ti! Očeta in ‘ mater imaš, jaz
nikogar več! Odstopam ti svoje mesto! Pojdi! —

— Vrzi jo v morje! — kličejo mornarji.

Milan jo prime čez pas in jo vrže v vodo.

— Deklica zakriči, mornar jo doseže in potegne
v čoln.

Deček ostane kraj broda kakor prikovan,
s povzdignjeno glavo, miren, resen, vzvišen;
dolgi kodri mu v vetru vihrajo okrog glave.

Čolnič odpluje. Bil je tudi že skrajni
čas, da se je umeknil brizgajočemu, vrtinčnemu
valovju okolo potapljajočega se parnika.

Deklica, do sedaj brezzavestna, dvigne oči
in začne glasno jokati. — Z Bogom, Milan! —
kliče jokaje in izteza roke: — Z Bogom, z
Bogom, z Bogom! —

— Z Bogom! — zakliče deček in dvigne
roko v slovo.

Na parniku je vse tiho. Morje seza že na
palubo. Čolnič se urno odmika po vzburjenem
morji — pod temnim nebom.

75

Deček poklekne, sklene roke in obrne po¬
gled proti nebu.

Deklica si pokrije oči.

Ko zopet dvigne pogled — parnika ne
ugleda nikjer!

Učiteljica moja je umrla.

15. — Torek.

Predvčeraj ob dveh je umrla uboga moja
učiteljica, baš sedmi dan potem, ko je prišla k
moji materi. Včeraj je prišel ravnatelj in nam
naznanil žalostno novico. Rekel je; — Oni iz¬
med vas, kateri so bili nje učbnci, dobro vedo,
kak6 je bila dobra, kako jih je ljubila; bila jim
je skrbna mati. Sedaj je ni. Davno že je nosila
v sebi smrtno kal. Ako bi ne morala služiti
kruha svojega, bila bi se bolj varovala in mo¬
rebiti ozdravela; vsaj podaljšala bi si življenje,
da je izstopila prej. Toda hotela je do zadnjega
diha biti pri svoji deci. V soboto se je poslovila
od nje, dobro vedoč, da je ne vidi nikoli več;
dala ji je dobrih svetov in opominov, poljubila
vsakega in ihte odšla. Nič več je ne bodete
videli. — Mali Strmšek, kateri je tudi bil njen
učenec v prvem razredu, nasloni se na klop
in se razjoka.

Včeraj popoludnč smo šli za pogrebom.
Pred hišo je stal mrtvaški voz in mnogo ljudstva.
Prišel je tudi ravnatelj in vsi učitelji in uči-

76

teljice naše šole in tudi iz drugih šol, kjer je
poučevala prej. Bili so tudi vsi otroci njenega
razreda s svojimi materami, katere so nosile
sveče. Učenke dekliške šole so nosile vence,
nekatere pa šopke. Mnogo šopkov in vencev so
položile na voz, med njimi je bil jeden največji,
narejen od zimzelena in s krasnimi trakovi, na
katerih je bil napis: — Ljubljeni svoji učite¬
ljici — hvaležne učenke. — Niže je bil nekaj
manjši venec od nje učenčkov. Med ljudstvom
je bilo mnogo slug z livrčjami in služkinj s
svečami; bogat gospod, oče njenega učenčka,
poslal je krasno svojo kočijo, ki je bila znotraj
prevlečena z modro svilo. Mnogo deklic je jo¬
kalo. — Sedaj nastane molk; - prinesli so
krsto in jo dejali na voz. Mali dečki se začno jo¬
kati na glas, kakor bi vedeli šele sedaj, da jim
je učiteljica umrla. Nekatere so morali celo od¬
vesti. — Izprevod se jame premikati. — Naj¬
prej gredo gojenke raznih zavodov v belih
oblekah z modrimi trakovi okolo pasa; za temi
duhovniki in voz. Za njim gredo učitelji, uči¬
teljice, učenci in učenke in mnogo ljudstva.
Pri oknih in vratih hiš, mimo katerih je šel
izprevod, bilo je polno ljudstva; vidčč vence
in mladino, dejali so: — Bila je učiteljica. —
Tudi gospe so jokale. Dospevši pred cerkev,
vzdignejo krsto in jo postavijo sredi cerkve.
Učiteljice polože vence nanjo, deklice jo obsu¬
jejo s šopki, duhovniki zapojo tožne molitve,

77

da odmeva po veliki temni cerkvi. — Iz cerkve
jo odneso v istem redu na pokopališče. Po
zadnji molitvi se vse vrne domov — sama je
ostala dobra moja učiteljica — ubožica, ki se
je trudila toliko let! Knjige svoje in kar je
imela, ostavila je svojim učencem, temu tintnik,
drugemu lep okvir, vsakemu nekaj. — Dva dni
pred smrtjo je rekla ravnatelju, naj ne pusti
najmanjših učencev za pogrebom, da bi ne jo¬
kali preveč. — Koliko dobrega je storila, koliko
trpela — in naposled je umrla! Uboga učiteljica
moja, vsi so te ostavili! Z Bogom, z Bogom,
za vedno! Z Bogom, draga učiteljica, sladek in
žalosten spomin detinstva mojega!

Vročina.

.. 21. — Ponedeljek.

Vročina je nastala. Toplomer že kaže ka¬
kih pet dnij 32° toplote. Sredi poletja smo.
Vsakega mori neznosna ta vročina. Vsi smo
izgubili lepo pomladansko barvo, noge in vra¬
tovi so nam tanki, glave kimajo, oči lezejo
skupaj. Ubogi Dragič, kako ga mori vročina!
Obraz mu je voščeno - rmen, in čestokrat za
trdno zaspi na svojem zvezku. Gruden pa je
pozoren in ga zagradi z odprto svojo knjigo,
da bi ga ne videl učitelj. Krmel naslanja rdeč¬
kasto svojo glavo na klop; človek bi mislil, da
je odrezana in položeria na klop. Gorjan toži,

78

da nas je preveč, da mu kvarimo zrak. Oj,
koliko truda nas sedaj stane učenje! — Skozi
okna naše hiše gledam ta krasna drevesa, v
katerih gosti senci bi se igral tako rad, pa me
obide žalost in jeza, da moram sedeti v klopi.
Ko pa ugledam dobro mater, katera me često
pričakuje pred šolo, osrčim se zopet; zakaj nje
• skrb zame je genljiva. Vsako jutro, ko me pride
budit, osrčuje me, rekoč: — Le še toliko in
toliko dnij je vztrajati, potem si prost, potem
si odpočiješ in se bodeš slobodno igral v senci.

— In vselej, ko prihajam iz šole, pogleduje me
skrbno, ali nisem bledejši — in bolehnejši od
prej. — In prav ravna, ako me spominja dečkov,
kateri delajo na polji, ali po peščenih strugah
rek pod pekočimi solnčnimi žarki, ali pa v za¬
tohlih tvornicah; zarana morajo vstajati in ni¬
koli nimajo počitkov. — Pogumno torej na delo!

— Poljšak pa je vzgleden, njega ne premaga
spanec, niti vročina, vedno je vesel in živahen,
kakor je bil pozimi, brez truda se uči in raz¬
veseljuje vse, ki so okolo njega, kakor da z
zvonkim svojim glasom osvežuje zrak, ki ga
obkroža. Se dva druga sta vedno živahna in
vesela: to je jekleni Zemljič, kateri se grize v
ustnice, da bi ne zaspal, in čimbolj je vroče,
tembolj stiska zobe in razteza oči, kakor da
hoče snesti učitelja; in mali barantač Zavrtnik,
kateri na vse pretege hiti izdelovati popirnate
pahljače, katere krasi s podobicami raz vžiga-

79

lične škatljice in jih prodaja po krajcarji. Naj¬
marljivejši od vseh pa je Markič. Že oh 5. uri
zjutraj vstaja in pomaga očetu prekladati drva.
Ob 11. uri pa ne more več zatajevati spanca;
glava mu kar kine na prsi. Upira se mu na vso
moč, udarja se v zatilnik, prosi iz sobe, da se
gre umivat, tovarišem veli, naj ga tresejo in šči-
pajo. Navzlic vsemu temu pa je danes zaspal,
kakor da je ubit. —: Učitelj ga je klical: —
Markič! — Ničesar ni slišal. Učitelj zakliče: —
Markič! — Tedaj pa se oglasi ogljarjev sinček,
sosed njegov in pravi: — Danes je od pete do
sedme ure nosil drva. — Učitelj tiho odide in
nadaljuje pouk. Za kake pol ure pride zopet
mimo klopi, pihne mu v obraz, in Markič se
vzbudi'. Ugledavši učitelja pred seboj, silno se
prestraši. Učitelj pa mu dvigne obraz z rokami,
poljubi ga na lase in reče: Ne zamerim ti,

sinko, zakaj to ni bil spanec lenuhov, bil je le
počitek utrujenega delavca. —

Julij.

Hvala 1

1. — Sobota.

I&Jboga moja učiteljica je lepo završila šolsko
leto; le nekoliko dnij, prodno smo končali po-

80

v

uk, odšla je. Se nekaj dnij — in prosti smo!
Minilo je zopet jedno leto — meni četrto. Ko
bi ne bila učiteljica moja umrla, izšlč bi se
dobro. — Sedaj se spominjam zadnjih dnij me¬
seca oktobra in primerjam, koliko znam sedaj
več, nego tedaj. Toliko novih stvarij imam v
glavi; bolje govorim in pišem, nego prej; mis¬
lim, da bi lahko pomagal mnogim odraslim
ljudem pri njih poslih. Kar čitam, umejem
sedaj do malega. Zadovoljen sem . . . Toda
koliko oseb pa me je tudi podpiralo in mi po¬
magalo pri učenji; ta tako, drugi drugače; doma,
v šoli, na poti — povsod, koder sem hodil in
kaj videl! — In sedaj zahvaljam vse! Zahva-
ljam najprej tebe, dobri učitelj moj, kateri si
mi bil toli prizanesljiv in ljubezniv; vsako novo
znanje, katero me diči sedaj in s katerim se
ponašam, stalo te je toliko truda! — Zahvaljam
tebe, Poljšak, ljubeznivi tovariš! S poučnim
tolmačenjem svojim si mi pomagal reševati naj¬
težje naloge; tebe, vrli in jaki Zemljič, ki si
mi kazal dejanski, da je vse mogoče, kar ho¬
čemo; tebe, dobri in plemeniti Gruden, kateri
hočeš, da bodi vsak, ki občuje s teboj, dober
in plemenit; in vaju: Strmšek in Markič, ka¬
tera sta mi bila vzor srčnosti v nezgodah in
vzgled marnega tihega ■ delovanja! Toda naj¬
bolj zahvaljam tebe, oče moj! Ti si mi bil
prvi učitelj, najboljši moj prijatelj; dajal si mi
toliko dobrih svetov, učil me toliko dobrih

81

stvarij; delal zame, prikrival mi žalost, da bi
mi lajšal uk in mi lepšal življenje 1 In tebe,
ljubljeni, blažen moj angel j — sladka mati moja,
katera si sladila vse moje radosti, pretrpela
moje žalosti, gladeč me z jedno roko po čelu,
z drugo mi kažoč na nebo. Pred vaju pokleku-
jem, kakor tedaj, ko sem bil še majhno dete,
in vaju zahvaljam z vso udano ljubeznijo svojo,
katero sta mi vcepila v dušo v dvanajstih letih
požrtvovalnosti in ljubezni! —

Zadnji list matere moje.

Šolsko leto grč torej h koncu, Janko, in lepo
je, da ti ostane v spominu podoba vzvišenega,
velikodušnega otroka, ki je dal življenje svoje
za prijateljico, kakor si slišal v zadnji mesečni
pripovesti. Sedaj, ko se bodeš poslavljal od
učiteljev in tovarišev, poročiti ti moram ža¬
lostno novico. Oče tvoj mora ostaviti Ljub¬
ljano, in vsi gremo ž njim. Ne bode se ti torej
posloviti za dva meseca, temveč za več let.
Stopil bodeš v drugo šolo. Resnično te boli,
je li ? — Zakaj dobro vem, da ljubiš staro šolo
svojo, kjer si se štiri leta sleharni dan veselil
dvakrat storjenega dela, izpolnjene dolžnosti;
kjer si toliko časa ob isti uri ugledaval iste dečke,
iste učitelje, iste roditelje — očeta in mater,
katera sta te pričakovala smehljaje. Vem, da
ljubiš staro svojo šolo, v kateri se ti je jel raz-

0

vijati um, kjer si našel toliko ljubeznivih tova¬
rišev, kjer je bila vsaka beseda, katero si slišal,
govorjena le tebi v prid in kjer nisi doživel
nič neprijetnega, kar bi ne bilo tebi v korist!
Ohrani si torej naklonjenost do nje in posldvi
se od vseh teh dečkov resnično presrčno. Pre¬
misli, da bode nekatere tovariše zadela nesreča;
izgubiti utegnejo očeta ali mater; drugi bodo
pomrli mladi; zopet drugi bodo hrabro prelivali
kri v vojnah, in še drugi bodo dobri, pošteni
rokodelci, očetje delavnih, poštenih rodbin, ka-
keršne so njih. In kdo vč, ali ni med njimi
tudi kdo, ki bode vrlo služil domovini svoji z
umom in čegar ime se bode izgovarjalo s častjo.
Ljubeznivo se torej loči od njih! Ostavi tej
veliki družini kos svojega srca, družini, med
katero si prišel kot dete in jo ostavljaš kot
mladenič, katero tvoj oče in tvoja mati jako,
jako ljubita, ker je i ona ljubila tebe. — Šola
je mati, Janko moj: vzela te je iz mojega na¬
ročaja, ko si komaj jel govoriti, in sedaj te mi
vrača velikega, dobrega in pridnega. Blago¬
slovljena mi bodi, in ti je ne pozabi nikdar,
sinček moj! Oj, nemogoče je, da bi jo pozabil!
Mož bodeš, prehodil bodeš širni svet, gledal
neizmerna mesta in veličastne spomenike, a
mnogo jih bodeš pozabil; ono oskromno, belo
poslopje pa, z onimi zaprtimi okenci in malim
vrtom, to poslopje, v katerem ti je vzcvela
prva cvetka tvojega duha, to bodeš gledal v

83

duhu do zadnjega dnč svojega življenja, kakor
bodem jaz gledala hišo, kjer sem prvikrat za¬
slišala tvoj glas! Tvoja mati.

Pismena preizkušnja.

Sedaj imamo že pismene preizkušnje za
seboj. Na cestah okolo šole ni slišati druge
govorice, nego: preizkušnja, red, naloga, spo¬
soben, nesposoben i. t. d. Včeraj smo pisali spisje,
danes pa računstvo. Ginljivo je bilo videti,
kako so roditelji, spremljaje dečke v šolo, hra¬
brili jih pred vhodom in jim svetovali. Mnogo
mater jih je spremilo celo do sobe, da posku¬
sijo, ali ni pero pokvarjeno in ali je tinta v
tintniku? In pri vratih se ozro še jedenkrat:
— Pogum! — Bodi pazen! — Nadzorujoči uči¬
telj je bil gospod Čerin, dni s črno brado in
zvonkim glasom. Dečki so bili od strahu vsi
bledi. Učitelj je glasno prečital nalogo, pogle¬
duje drugega za drugim, a videlo se je, kakd
rad nam bi čital še rešitev naloge. Za nekaj
časa so jeli nekateri jokati, zakaj naloga je
bila težka. Krmel se je bil s pestjo ob glavo. Ven-
der mnogo jih je, ki niso sami krivi,Jda ne znajo;
ubogi dečki se niti ne utegnejo učiti. Lepo pa
je bilo gledati Poljšaka, kakd je bil ves vnet
pomagati, komur je mogel. Tudi Gruden, ka¬
teri je jako spreten v računjanji, pomagal je
na vse strani; celo Gorjanu, katerega je račun

84

čisto zmedel, in je bil nato jako vljuden. Zemljic
je nad jedno uro tiščal glavo med pestmi, po¬
tem pa je v petih minutah zvršil vse. Učitelj
je hodil med klopmi in opominjal: — Mirno,
mirno! — Priporočam vam, da ste mirni! —
Ko sem proti jednajsti uri pogledal skozi okno,
videl sem na cesti mnogo roditeljev, ki so se
neprestano izprehajali ob šoli. Prišel je tudi
Strmškov oče, Kovač v veliki modri srajci na¬
ravnost iz kovačnice; prišla je tudi Krmelova
mati in Dragčeva, katera ni mogla stati na
mestu, takd je bila nemirna. Nekoliko pred
poludnem je prišel tudi moj oče, predragi moj
oče! Opoludne smo dovršili nalogo. Ali je bil
to prizor pri izhodu! Vse je obstopilo dečke,
pregleduje njih zvezke in vprašuje: — Kako
je bilo? — Kako pa odštevanje? — In odgo¬
vor? — In desetinska pika ? — Moj oče je tudi
pogledal v zvezek in dejal: — Dobro je! —
Poleg naju je stal kovač, ki je tudi pregledoval
zvezek svojega sinka; ker se ni prav izpoznal,
vprašal je mojega očeta: — Izvolite mi pove¬
dati rešitev! — Oče je čital število, oni je po¬
gledal — bilo je prav! — Dobro dečko, dobro!

— Za nekaj hipov se pogledata z mojim oče¬
tom; ta mu poda roko, in dni mu jo stisne.
Z željo: — Da se vidimo pri ustni preizkušnji!

— razšli smo se. Toliko da odideva, zasli¬
šiva za seboj tanek pojoč glas: bil je kovač,
ki je pel.

85

Ustna preizkušnja.

v

Ob osmi uri smo bili vsi v šoli. Četrt ure
pozneje so nas jeli klicati po štiri in štiri v
veliko sobano, kjer je stala velika, z zelenim
suknom pogrnjena miza; pri nji je sedel rav¬
natelj in štirje učitelji. Jaz sem bil pri prvih,
ki so bili pozvani tjk. Ubogi učitelj! To jutro
sem zopet in šele dobro spoznal, kako nam je
dober. Dočim so nas drugi izpraševali, sledil
je on neprestano z očmi našim odgovorom ter
se vznemirjal pri vsaki negotovi besedi; a sli-
šavši dober odgovor, bil je vesel. Z glavo in
rokami nam je dajal tisoč znamenj, kakor bi
hotel reči: — Dobro! — Ne! — Pazi! — Po¬
časneje! — Pogum! — Ko bi bili sami očetje
dečkov tu, ne bi bili mogli več storiti. Vpričo
vseh bi mu bil rad izrekel .presrčno svojo za¬
hvalo za to skrbnost! — Ako so drugi učitelji
rekli: — Dobro je — zablestele so se mu oči od
same radosti. Vrnil sem se v svoj razred in
pričakoval očeta. Skoro vsi so bili že tu. Sedel
sem poleg Grudna. Veseliti se nisem mogel,
zakaj mislil sem si, sedaj je zadnjikrat, da morem
sedeti poleg njega. Da odhajam, da četrtega
razreda ne bodem izvrševal ž njim, nisem mu
še povedal. Sedel je s sklonjenim hrbtom, okra¬
šujoč podobo svojega očeta. Njegov oče je
močan, velik mož, istega resnega obraza, kakor
on. In dočim je tako sedel, ugledal sem pri

odprti srajci na njegovih prsih srebrn križec,
katerega mu je podarila mati Dragčeva. Moral
sem mu povedati, da grem. Torej rečem: —
Gruden, to jesen bode moj oče za zmiraj ostavil
Ljubljano. — Vprašal me je, ali grem tudi jaz
ž njim. Odgovoril sem: — Da. — Ali ne bodeš
z nami hodil v četrti razred? — Ne — odvr¬
nem mu. Gruden umolkne in risa dalje. Za
nekaj hipov pa me vpraša, ne da bi dvignil
glavo: — Ali se bodeš potem še spominjal to¬
varišev svojih iz tretjega razreda? — Da —
odvrnem mu iskreno — vseh, a tebe . . . bolj,
nego drugih, bolj, nego vsakega, kdo bi te mogel
pozabiti! — Pogledal me je resno, dolgo, tako, da
je s pogledom povedal več, nego bi z vsemi bese¬
dami. Podal mi je roko, levico, z desnico pa je
storil, kakor bi risal dalje. Krepko mu jo stisnem.
V tem hipu stopi v sobo učitelj in reče vesel:
— Do sedaj je bilo dobro, le tako dalje! Bodite
pogumni! Ničesar se ne bojte! — In da bi nam
pokazal, kako je zadovoljen in nas razveselil,
zasmijal se je, on, ki se nikdar ne smeje. Stvar
se nam je zdela tako čudna, da se kar nismo
mogli smijati, le drug drugega smo pogledovali
začudeno. Meni pa je provzročil ta prizor otroške
veselosti bolest in ginjenost zajedno. Ta ve¬
selost jednega trenutka mu je bila torej plačilo
za desetmesečni trud, za vse trpljenje, vso do¬
brotljivost in potrpljivost! Zato se je trudil,
zato je zbolel ubogi učitelj! Oh, zdi se mi, da

87

ga bodem v tem prizoru gledal vse žive dni!
— In kadar bodem mož in ga bodem srečal,
povedal mu bodem o tem prizoru, kateri me je
tako bolestno genil v srce, in ga poljubil na sivo
glavo! —

Slovo.

Zbrali smo se zadnjikrat v šoli, da zasli¬
šimo uspehe preizkušenj. —- Pred šolo je bilo
polno ljudij, bili so roditelji dečkov. Tu je bil
Grudnov oče, Poljšakova mati, kovač Strmšek,
gospa Dragčeva, zelenjadarica, oče „zidarčkov“,
oče Zemljičev in mnogo drugih. Od vseh stranij
je bil šum, kakor na trgu. Vstopil je učitelj,
in vse je utihnilo. Učitelj je čital: — Andrija
sposoben . . . Bednar sposoben . . . Dragec spo¬
soben . . . mati mu pošlje s pahljačo poljub.
Gruden sposoben. Zatem trije, štirje nesposobni.
Jeden začne jokati, ker mu je oče zapretil.
Učitelj, zapazivši to, reče mu: — Ne, gospod,
oprostite, ni vedno njih krivda, časih so okol-
ščiue krive in tako je tu. . . . Markič sposoben
. . . . Poljšak sposoben s prvo odliko! Vsi mu
zaploskajo: — Vrlo, vrlo Poljšak! — On pa
strese kodrasto svojo glavico in se zardelega
obraza ozre po materi, katera mu migne z
roko. . . Končavši de nam učitelj:

— Dečki moji! Danes je zadnjikrat, da
smo skupaj. Prebili smo jedno leto skupaj in
sedaj se poslavljamo . . . nadejem se ... da

88

dobri prijatelji je li da? — Ako kdaj nisem
bil potrpljiv, ako sem bil nehote nepreviden,
prestrog, oprostite mi. . .

— Ne, ne, gospod učitelj — izpregovore
roditelji in učenci — ne, gospod učitelj, nika¬
kor nef —

. . . Oprostite mi — nadaljuje učitelj —
in ne zabite me. Prihodnje leto ne bodete pri
meni, a videl vas bodem zopet in vas vedno
ohranil v svojem srci. Da se torej vidimo, dečki
moji! —

Rekši stopi med nas, učenci pa vstajajo,
hite mu naproti in mu podajajo roke ter mu jih
poljubljajo. Preko petdeset glasov mu kliče: —
Da se vidimo, gospod učitelj! Hvala vam, go¬
spod učitelj! Spominjajte se nas! — Odhajajoč
iz sobe, učitelj stežka prikriva svojo ginjenost.
Planemo iz sobe; tudi iz drugih sob prihajajo.
Tu so bili roditelji, učiteljstvo, deca; vse se je
poslavljalo in zahvaljalo; učiteljici z rdečo perja¬
nico se je obešalo pet otrok na roke, dvajset
pa se jih je gnetlo okolo nje, da so jo skoro udu-
šili. Drugi učiteljici so skoro pokrivalo raztrgali
z glave ter ji ducat šopkov nateknili po gom-
binih luknjicah in po žepih. Drugi so se rado-
vali okolo Klodiča, kateri je danes prvikrat
odložil berle. Vsi smo se pozdravljali. Oj, kako
lahko smo v tem trenutku pozabili vsako malen¬
kost! Ljubič, kateri je bil vedno zaviden Polj¬
šaku, objel ga je danes prvi. Jaz sem pozdravil

89

„zidarčka“ in ga poljubil baš ko mi je zadnji¬
krat naredil „zajčka", ljubeznivi dečko! Po¬
zdravil sem Strmška, Zavrtnika, kateri mi je
izročil okrhano majoliko kot dobitek zadnje
njegove loterije. In vse druge sem pozdravil.

Lepo je bilo videti, kako se je Dragec
ovil Grudnu okolo vratu, kakor da se ne more
ločiti od njega. Vsi smo se zbrali okolo Grudna:
Z Bogom, Gruden! — Z Bogom! — Da se vi¬
dimo! — in objemali so ga, poljubljali, stiskali
mu roke, vrlemu dečku. Njegov oče je začuden
gledal vse to. Gruden je bil zadnji, katerega
sem objel in na njegovih prsih udušil jok, ka¬
teri mi je uhajal čez ustnice; on pa me je po¬
ljubil na čelo. Hitel sem k očetu in materi.
Oče me je vprašal: — Ali si se poslovil od
vseh tovarišev? — Sem. — Je li kdo, da si
mu storil krivico, pojdi im prosi ga, da ti
oprosti in pozabi! — Ali ni nikogar? — Niko¬
gar! — odvrnil sem. — Torej z Bogom! —
reče oče z ginjenim glasom in poslednjič po¬
gleda na šolo. Mati tudi ponovi: — Z Bogom! —
Jaz pa nisem mogel reči ničesar.

KAZALO

Stran

Majnik. Krvičasta deca.3

Žrtvovanje.5

Požar. 7

Od Apenin do And.11

Poletje.47

Poezija.49

Gluhonemka.51

Junij. Vojska.59

Domovina.60

Moj oče.63

Izlet.64

O razbiti ladji.  68

Učiteljica moja je umrla.75

Vročina.77

Julij. Hvala!.79

Zadnji list matere moje.81

Pismena preizkušnja.83

Ustna preizkušnja.85

Slov6.87







r •. -



M0?


«•