Kako naj učitelj jednorazrednice postopa, da pripravi dobro podlago spisovnemu pouku y II. oddelku spodnje skupine. ^KaT a podlagi razprave priobčene v U. 4^1 T. št. 6. ,,Kako naj učitelj jednorazrednice postopa, da pripravi dobro podlago spisovnemu pouku v I. oddelku spodnj.p skupine" nadaljevati hočem z denašnjo. Pričel bodem z obravnavo berilnih sestavkov, katerih v I. oddelku nisem ražpravljal. Kot učno knjigo rabim ,,Prvo berilo in slovnica", sestavila A. Razinger in A. Žuiner. Ta knjiga je posebno pripravna, ker ji je pridejana slovnica, katera učitelju prav dobro služi. Tisk je pripraven in ne ovira uspešnega napredka v čitanji in tudi vsebina sestavkov ni pretežka, posebno, če se učitelj že v I. oddelku pri nazornern nauku na to ozira, da pripravi potrebno podlago. Glavna naloga berilnih sestavkov je, učenua usposobiti da bo razume 1 m i s e 1, k i j o d r u g i z g o v o r o m r azodeva in da bo znaltudion svoje m i s 1 i d r u g e m u u s t ra e n o i n p i s m eno d o 1 o č n o p o v e d a t i. Tedaj je v prvi vrsti podstava spisovnemu pouku. Kakor pri vsem pouku, raoramo tndi tu učenca vaditi v mišljenji. Da pa more rnisliti, soditi in sklepati, moramo skrbeti, da berilne sestavke, katere bere, razume. V ta nainen seznanimo učenca najp r e j z g 1 a v n o v s e b i n o b e r i 1 n e g a sestavka. 0 tem, da si je učenec vsebino zapomnil in da mu je jasna, prepričamo se z vprašanji, katera učenec razumno v popolnih stavkih odgovarja. Prestopivši k berilnemu sestavku, učitelj ves ali le del berilnega sestavka, čegar vsebina je učencu sedaj že znana, prebere ter prične stvarno obravnavo. 9* Tu ima odprto široko polje, učenca pustiti samovoljno misliti in delati. Stvarna (nadrobna) obravnava ima dve glavni nalogi, učenca natančno seznaniti z vsebino in razširiti mu zaklad besed in jezikovnih oblik. Učenec, beroč stavek za stavkora, vprašuje se po vsebini branega stavka, zahtevaje, da svoj odgovor tudi s tem, katera beseda oziroma del stavka to misel pcrve, utemelji. Seveda iti se mora od lažjega do težjega. Pri razlagi besed se mora učencem prilika dati, da iščejo kolikor je raogoče, sami pomen besed in jih nadomeščajo z drugirai. Nadomešcati jih smejo tudi z ptujkami dialekta, da jih le opozorimo, da morajo ptujke kot neprave zavreči. Skrbimo pa, da vsi učenci mislijo in da damo vsem k temu dovolj časa. Zaradi tega stavi najprej vprašanje, nekoliko pocakajmo, vse učence poglejmo ter potem še le pokličimo. Varujmo se tudi biti pregostobesedni ter pustimo rajši učencem govoriti. S takim postopanjem ne vadimo učenca samo raisliti, ampak obogatimo mn tudi zaklad besed in jezikovnih oblik — tedaj tvorimo dobro podlago spisnemu pouku. Ko učenci berilni sestavek razumejo, morajo si ga prisvojiti. Semkaj spada v prvi vrsti čitanje. Učenci se uče gladko mehanično čitati, vadijo se pa tudi paziti na vsebino t. j. citati z mislimi. Učitelj naj večkrat učenca med čitanjera ustavi in ga pozove, da pove, kaj je čital v zadnjem stavku. Tako ga že v tem oddelku silimo paziti na vsebino in rau pripravljamo podlago k prostemu pripovedovanju. Bero naj pa glasno, a ne kričeče, počasi, prav naglašeno io brez ustavljanja. Posebno pazimo, da samoglasnike čisto, krepko in polno doneče izgovarjajo. S tem jih privadimo dovolj glasnemu čitanju, ne da bi jih vedno opominjali in opozarjali na to. Z vednim opominjevanjem, naj glasno čitajo, se večji del ne doseže druzega, kakor to, da nekateri učenec prav kriči, da bi človeka skoro oglušil. Pazijo naj na spremembo glasu pri ločilih, kar ne pospešuje le lepega čitanja, ampak vzbuja učencein tudi občutek, kje ima stati to ali ono ločilo. Za čitanjem se uvrsti ponavljanje vsebine. Na stavljena vprašanja ucenci odgovarjajo z besedami berilnega sestavka, da se privadijo književnemu jeziku. Pri tem ponavljanji naj se spravi novo se stariin že znanirn v zvezo. Učenci naj primerjajo novo z že znanim — tedaj naj rnislijo, sodijo in sklepajo. Lahke berilne sestavke v prozi in poeziji priuče se po besedah na pamet. S tem se vadijo misliti, krepčajo si spomin, obogate pa tudi na besedah in jezikovnih oblikah. Pri pripovedovanji po besedah naj ravno tako glasno, pocasi, prav naglašeno in brez ustavljanja izgovarjajo kakor pri čitanji. Vsebina berilnih sestavkov se prične že v tein oddelku p i s m e n o u p o r a bljati. N. pr.: Pri sestavku ,,Kaj dobivamo iz gozda", lahko damo učencem napisati gozdne živali. Učenci povejo onienjaje ločila, katera bodo stavili, zahtevani stavek in ga zapišejo: Gozdne živali so: srna, zajec, itd. Pri taki nalogi učencem tudi primerno razložimo, zakaj stavimo dvopičje, vejico in piko, seveda ne vse po jedni in isti nalogi. Isto tako se na podlagi tega berilnega sestavka lahko zapišejo gozdna drevesa, kakor tudi, s teini primerjaje, vrtna drevesa, domače živali i. dr. Pri računstvu iraamo v tem oddelku z vporabnhni nalogami, katerih se prav pridno poslužujerao, še več prilike učenca vaditi v mišljenji, kakor v I. oddelku. Računska ura služi nain pa lahko tudi kot slovnična, oziroma pravopisna, ne da bi zanemarjali pouk v računstvu. Omeniti hočem le jedno priliko. Pri pojmovanji števil do 100 zahtevajmo, da učenec «) ime števila razločno in počasi izgovon, /') določi, iz koliko besed število sestoji, c) pri jezikovni pismeni vaji tudi število zapiše. Morebiti to ni potrebno ? Le dajte ucencem najvišjega oddelka števila pisati, bodete videli, koliko bo ,,pedesetih", ,,petesetih" in Bog zna kaj še mesto ,,petdesetih". Ako pa prienemo števila z besedarai pisati že v II., da, do 10 pri narekovanji že v I. oddelku in nadaljujemo pri takih prilikah tudi v nadaljnih oddelkih, ne bomo tega opazovali. Da postavimo dobro podlago spisovnemu pouku, treba je, da si prisvoje učenci najpotrebnejše iz slovniee in pravopisja. Privadijo se razločevati dolg in kratek stavek ter si priuče ločila. Stavek delijo v besede, besede v zloge in zloge v glasnike. Glasniki so samo- in soglasniki; r nam časi rabi kot samoglasnik. Z veliko začetno črko pišemo v začetku govora, za piko, vprašajem, klicajem, dvopičjem, priimke in krstna imena. Samostalnik, njega spol in steyilo in pridevnik. Tudi pri slovnicnem pouku učimo ucenca misliti. Podrobneje se s tem ne bodem bavil, ker razpravljati bi moral vso slovnico, omenim le, da z ustmenimi in pismenimi uporabami tega, kar se učimo iz slovnice, najbolj delujemo v prid mišljenja, posebno pa v prid spisovnega pouka. Učenec naj se tedaj uči takoj ustraeno, posebno pa pisraeno porabiti, kar se je učil iz slovnice. Kadar zna slovnično tvarino pismeno dobro porabiti, prisvojil si jo je popolnoma in takrat naj se nadaljuje. Kdor bi se zadovoljil le s precej dobrimi usttnenimi odgovori, ta bi še malo delal za spisovni pouk, ker smoter slovnice bodi, da usposobi učenca ne le pravilno govoriti, arapak tudi pisati. Posebno napačno bi pa bilo, ako bi učitelj iz slovnice kaj vzel, česar bi učencev niti ustmeno ne priučil uporabiti, recimo sklanjatev. Ucitelj bi od učencev zahteval, da se priuce gladko sklanjati ne priučil bi jih pa sklonov v stavkih porabiti. Kaj bi dosegel ? Moje ranenje je — nič — o pač — spomin bi jim nekoliko krepčal — —. Preidimo k nalogam! Kakor v čitanji, tako si morajo učenci tega oddelka pridobiti spretnost tudi v pisanji — pišejo naj mnogo. Na jednorazrednici moramo, ker poucujerao dva oddelka ob jednem, že tako polovico easa, odraerjenega jezikovnerau pouku, porabiti za pismene vaje, gotovo je pa to priporočljivo tudi za vecrazrednice. Kdor piše, mora jasneje misliti in ostreje paziti, kakor oni, ki samo govori, tedaj je pismeno koristneje od ustmenega. Kakor v I. oddelku, vadi se tudi tukaj v prepisovanji. Prepisujejo se kratki in dolgi stavki in oddelki berilnih sestavkov. Narekovanje se v tem oddelku uporablja, a ne premnogo. Narekujejo naj se vedrto celi s.tavki, da učenci pri tem tudi kaj mislijo. Narekovanje se priporoča uporabljati pri nekaterih pravopisnih vajah, v tem oddelku, da se prične razločevati besede od besede v stavku. Učencu se pove stavek. Ucenec določi iz koliko besed stavek sestoji, zapiše besedo vsako za se in koncem stavka postavi potrebno ločilo. Kadar se tem pravopisnim vajam (prepisovanje in napisovanje) dobro privadijo, prično se uporabljati spisne vaje, kakeršne sera omenil pri obravnavi berilnih sestavkov. Koncem vsake naloge podpiše ueenec svoje polno ime, da se bo znal tudi najslabši podpisati, kar bo gotovo potreboval. Predno s tera oddelkom skončam, hočem spregovoriti še o pisanji in pop r a v i nalog. Naloge se pišejo v zvezke, tablice n a j s e p o p o 1 n o m a o p u s t e. Zvezki  hranijo se v šoli, da jih inore učitelj pregledati in naloge popraviti. Popravi naj se vsaka, tudi najmanjša naloga, ker, ako se naloge ne popravljajo, učenci kmalu pričn6 površno pisati in vsa stvar nima nobene vrednosti. Učitelj podčrta besede, katere niso prav pisane, in jih v tem oddelku tudi popravi. Večina ucencev namrec še nima dovolj zmožnosti, da bi sami poiskali napako, ako bi jo učitelj samo podčrtal. Morali bi učitelja popraševati, kar bi pa pouk prevec motilo. Popravljene besede ucenci večkrat prepišejo, da si jih dobro vtisnejo v spomin. 0 oddelkih zgornje skupine pa ne prepišejo samo besede, katere so nepravilno zapisali, a-mpak cel stavek, v katerem se nahaja hiba. Naloge pišejo se cedno in lepo. Ako učitelj sprevidi, da bi se naloge lahko lepše in boljše izdelale, mora biti strog in če treba mora tudi kaznovati. Najboljše vspehe za lepopisje nalog dosegel seni s tern, da sem dal nalogo doma, a ne v šoli, tolikokrat prepisati, da je bila čedno in lepo pisana. Roditelji doma potrebujejo otroke za delo in zato tudi malomarni in za šolo nebrižni roditelji na otroke vplivajo, naj pazijo in lepo pišejo. Tako privadiino učenca lepeinu pisanju in ob jednem stvarimo tudi v tem oziru dobro podlago spisovnemu pouku. M. Janežič-Peče.