No. (štev.) 47
Sledimo našim vodnihoml
(Iz govora g. Miloša Stareta na slovenskem taboru v Ramos Mejii 14. nov. 1965)
Malokatere proslave so vsebinsko tako povezane med seboj, kakor sta proslavi spomina dr. Janeza Ev. Kreka in dr. Korošca ter slovenskega narodnega praznika.
Za nas, iki smo svojevrsten narod na svetu, po številu, geografski legi in zgodovini, je 29. oktober leta 1918 izreden dogodek. Ta dan pomeni zmagoviti zaključek boja, ki je začel leta 1848, boja za obstoj, razvoj in svobodo a programom Zedinjene Slovenije in s skromno prošnjo po dovolitvi slovenskega jezika.
Ne bom opisoval težkih borb in naporov posameznikov in naroda. Dejstvo je, da so 29. oktobra 1918 množice na ljubljanskem Kongresnem trgu in širom Slovenije slavile zmagoslavje pridobljene svobode. Ta dan je prav posebno lepo označil predsednik Slovenske kršč. demokratske stranke in predsednik Narodnega odbora dr. Krek, ko nam je letos zapisal, da je bila „29. oktobra 1918 rojena Slovenija“.
Slovenski izseljenci v Buenos Airesu se torej danes spominjamo rojstva Slovenije in dneva slovenske svobode. Zakaj se ne spominjamo tega doma v Sloveniji? Zakaj ne organiziramo slavnosti v Ljubljani ? Zakaj ne govorimo danes slovenski mladini na svobodni slovenski zemlji o svobodi, ki so nam jo priborili naši veliki predniki?
Doma v Sloveniji je svoboda zopet zatrta. Slovenija je spremenjena v taborišče, iki ga stražijo komunistični policaji, naši bratje lin sestre so pod nadzorstvom ponoči in podnevi. Mi smo pdini, ki moremo svobodno proslavljati ■naš narodni praznik. Zato imamo tudi posebne in edinstvene dolžnosti vse dotlej, da bo domovina zopet svobodna.
Pa bo kdo vprašal, kaj naj storilno ? Danes se spominjamo tudi Oiblet-mic dveh velikih slovenskih mož dr. Janeza Ev. Kreka in dr. Antona Korošca. Ta dva sta nam nakazala pot in način dela za slovenski narod. Res je, da mi ne moremo biti ne Kreki ne Korošci. Res je, da sta bila oba obdarjena s talenti in umom, kakršnega nihče od nas še od daleč ne dosega. Kljub temu sta nam pri delu vsak po svoje lahko vzornika.
Dr. Krek je bil nedvomno nedosegljiv zgled požrtvovalnosti in nesebičnosti. iSvoje ogromno premoženje, ki ni bilo v denarju in materialnih dobrinah, ampak v duhovnih vrednotah, je razdajal vsem potrebnim. Učil in organiziral je dalavce in trpeče kmete, skrbel je za študente in mladino in ni ga bilo področja, v katerega ne bi posegal, da bi jih dvigal in jim bil opora. Samega sebe je žrtvoval in razdal lastnemu narodu.
Ali ni to nauk za nas vse? Za tiste, ki so si v svobodi pridobili materialnih dobrin in za tiste, ki so v svobodi, pa jih je Bog obdaril z duhovnim bogastvom. Ali se zavedajo vsak svojih dolžnosti? Ali tisti, ki je v dobrem materialnem položaju poišče sam Slovenca, ki je v potrebi ? Ali poišče družino, ki je v pomanjkanju ? Ali ponudi pomoč študentu, ki bi rad študiral, pa mu manjka sredstev ? Ali zna poiskati mladi talent, ki bi bil lahko slovenstvu v čast in ponos, če bi imel sredstev, da bi se razvil ? Ali znaš poiskati javnega delavca med nami, ki je v stiski in mu pomagati, da bi še več koristil svobodnim Slovencem ? In ti slovenski razumnik, ali ne bi šel v slovenske tečaje in pomagal preobremenjenim vzgojiteljem ? Ali se ne bi pripravil za predavanje v naših organizacijah in domovih? Ali ne bi pomislil, ikako lahko koristiš slovenskim listom in knjigam?
Dr. Janez Ev. Krek je šel med potrebne in se jim je razdajal.
Dr. Anton Korošec je bil velik politik in velik državnik. Dosegel je naj-višje časti in doživel najtežja ponižanja. Niso ga prevzele časti in niso ga strla ponižanja. Zakaj ne? Brezmejna ljubezen do svojega naroda in jasen cilj sta mu bila najmočnejša opora v vsem njego-
vem življenju. In to tedaj, ko je doživljal svoj najveličastnejši dan ob branju Majniške deklaracije v dunajskem parlamentu, tedaj, ko so ga slavili kot tvorca Jugoslavije in prav tako tedaj, ko je šel v internacijo, in tedaj, ko je po umoru v skupščini zagrabil za državno krmilo, da ladja ne bi treščila ob skalo. Jugoslavija, tako urejena, da bo v njej slovenski narod svoboden in enakopraven, je bil njegov jasen cilj. Ni ga zmotila hvala, če so ga hvalili, in ni se zmenil za grajo. Tudi groženj se ni bal. 'Če pa so mu očitali Hrvatje, kot da ne bi delal kaj pravilno, ali so ga napadali Srbi, je imel samo en odgovor: Mene more soditi in obsoditi samo slovenski narod.
Ljubezen do naroda in jasnost ciljev!
Nam danes očitajo, da smo zastareli. Pravijo nam, da ne poznamo več našega cilja in da nismo sodobni, če se borimo proti komunizmu, ki vlada v naši domovini. Hočejo nam dopovedati, da so se časi spremenili in da moramo začeti hoditi neka nova pota.
Na to bi vprašal: Zakaj smo šli v svet? Ali ne zato, ker so komunisti v Sloveniji zatrli vsako sled svobode? Ali je morda danes v domovini že svoboda? Ali so v domovini že deležni najosnovnejših človečanskih pravic ? Ali že svobodno govorijo in zborujejo? Ali je vera svobodna? Ali smejo svobodno in javno povedati svoje mišljenje v svobodnem tisku?
Če vsega tega ni, ali naj mi prenehamo z našimi napori? Če je naša ljubezen do slovenstva ostala nespremenjena, in če nam je cilj še vedno jasen, zakaj naj nehamo z našo borbo?
Prav je, da iščemo resnico o dogodkih neposredne preteklosti. Toda, kdor bi danes to delo postavljal na prvo mesto in celo na tak način, da nas razdvaja, zamegljuje naš edini in glavni cilj, pa Če še tako govori, da se bori proti komunizmu. Prav je, da razmišljamo o naši narodni bodočnosti. Toda kdor bi danes to vprašanje postavljal ha pivo mesto, danes, ko še doma vlada komunizem, in to zopet tako postavljal, da nas razdvaja, prav tako zamegljuje naš glavni cilj, t. j. borbo proti komunizmu, pa če še tako govori o slovenstvu. Vsaka borba za slovenstvo ima malo upanja na uspeh, dokler v Sloveniji vlada največji sovražnik slovenstva in slovenske svobode — komunizem.
Jasnost ciljev in brezmejna ljubezen do slovenske domovine sta bila glavni oznaki dr. Koroščevega dela. Posnemajmo ga.
Če vam tako govorimo, izpolnjujemo le svojo dolžnost, ker nas vodijo ideje dr. Janeza Ev. Kreka in dr. Korošca. Naj nas za naše delo hvalijo ali grajajo, zaničujejo ali ponižujejo, z lahkoto bomo vztrajali, dokler bo pred nami jasen cilj in dokler ne ugasne ljubezen do slovenske svobode.
Samo tisti svobodoljubni Slovenci, ki živijo v domovini in so po krivdi ko- j munizma oropani svobode, nas morejo j soditi. Njim smo odgovorni. Samo njim. j Oni nas bodo obsodili ali dali priznanje, da smo storili svojo dolžnost ali ne.
Dragi prijatelji! Naj nam bodo vodniki: Janez Ev. Krek, ki se je sam razdal svojemu narodu. Ponosni in vladarski dr. Korošec, ki je korakal k jasno postavljenemu cilju brez ozira na žrtve, časti in ponižanja. Dobri škof Gregorij Rožman, ki nam še iz onostranstva kliče, da je brezbožni komunizem največje zlo za slovenski narod.
Ni ga med nami modrejšega od teh. Zato se jim ne upirajmo, če jim bomo sledili, bomo sotvorci novega praznika slovenske svobode. K temu nam Bog pomagaj !
Sovjetska komunistična stranka ima sedaj okoli 12 milijonov članov. Na prvi pogled je to število visoko, če pa upoštevamo dejstvo, da ima Sovjetska zveza 229 milijonov prebivalcev, je v sovjetski komunistični partiji včlanjena samo ena petina prebivalstva.
Konferenca ameriških zunanjih ministrov v Rio
Na konferenci ameršikih zunanjih ministrov v Rio de Janeiro je brazilski zunanji minister predlagal, naj bi čim hitreje ustanovili stalno medameriško oboroženo silo za obrambo pred notranjim in zunanjim komunističnim sovražnikom. Brazilski predlog je naletel na hladen sprejem, predvsem zaradi odpora uruguayske in čilske delegacije, ki sta glavni zagovornici o tkzv. nevmeša-vanju v zadeve drugih držav. Več južnoameriških držav odklanja doktrino argentinskega zunanjega ministra Zavale Ortiza, da je treba smatrati delovanje komunističnih partij kot vmešavanje tuje sile od zunaj in da jih je zato treba kot take odločno kontrolirati in jih ovirati pri njihovem delovanju.
Za brazilskim delegatom je podoben predlog dal ameriški zunanji minister Rusk. Predlagal je, naj bi na konferenci sestavili začasen seznam držav, ki bi bile pripravljene sodelovati v morebitni bodoči medameriški oboroženi sili. Istočasno je izjavil, da bodo ZDA še naprej gospodarsko pomagale vsem južnoameriškim državam in da so pripravljene podaljšati gospodarsko pomoč preko desetletne dobe Kennedyjeve Zveze za napredek. „Vse ameriške države morajo biti vedno pripravljene na
hitre in učinkovite ukrepe, da skupno nastopijo kadar in kjer koli nastane nevaren položaj,“ je poudarjal Rusk. Da bi v naprej preprečil kritično debato, je Rusk dodal, da „bo pač vsaka vlada vedno sama določila, kdaj se bo priključila ostalim državam z vojaškim sodelovanjem.“
Najbolj sta proti Ruskovim predlogom spet nastopila uruguayski in či-lenski delegat. Uruguayski je izjavil, da njegova vlada smatra že sedanjo vojaško silo v Dominikanski republiki za „nezakonito“ in poudaril, da bo njegova „vlada nasprotovala slehernemu predlogu, ki bi lahko predstavljal kakršno koli vmešavanje v zadeve drugih držav.“
čilski delegat pa je obtožil ZDA, da z organiziranjem skupne vojaške sile preko OEA ameriška vlada v prvi vrsti hoče ščititi sebe „na račun južnoameriškega gospodarskega in političnega razvoja“. Očital je ZDA, da hoče s svojo gospodarsko pomočjo latinski Ameriki ta del sveta izkoriščati za ohranitev vodstva obeh Amerik. Argentinska delegacija se strinja z Ruskovimi predlogi, prav tako Srednjeameriške države, ki so med seboj tesno povezane v nastopanju proti Castrovi Kubi.
Boj za svobodo v Vietnamu in Indoneziji
Ameriške in južnovietnamske vojaške operacije proti komunističnim gverilcem v Južnem Vietnamu so minuli teden zavzele velik obseg. Gverilci so poskušali na več točkah uničiti ameriške utrjene postojanke, vendar so bili vsi njihovi poskusi zaman. Utrpeli so velike smrtne žrtve. Na vseh vietnamskih bojiščih je pretekli teden padlo nad 250 gverilcev, kar predstavlja za tako kratek čas eno najtežjih izgub za vietnamske komuniste v vsej vojni. Vse ameriške operacije so spremljali težki letalski napadi z bombniki B-52 z oporiščem na tihomorskem otoku Guam.
Ameriški senator Mike Mansfield je s štirimi ‘drugimi delegati odpotoval v Evropo, kjer je obiskal Pariz, od tam je odšel v Varšavo, nato v Moskvo ter v Bukarešto, 'od koder je sedaj na poti v Južni Vietnam. V zgoraj omenjenih prestolnicah je imel razgovore z dotič-nimi vladami o vietnamski vojni ter se je po njegovem odhodu iz Bukarešte razširila novica, da je romunska vlada pripravljena posredovati med Hanojem in iSaigonom, toda Amerikanci se bodo morali umakniti iz Južnega Vietnama.
Severnovietnamski delegat na Med-
narodnem mirovnem ikongresu, ki zboruje te dni v Sofiji v Bolgariji, pa je izjavil, ‘da od svoje vlade ni dobil nobenega sporočila, da bi varšavska vlada posredovala v Hanoju.
Na drugem področju v jugovzhodni Aziji, kjer se bije boj med komunisti in nekomunisti, v Indoneziji, je ostal položaj še vedno nerazčiščen, predvsem zaradi oklevanja predsednika Sukarna, da bi odločno nastopil proti komunistom. Vojska ima sicer kontrolo nad vso državo, se pravi, skoro nad vsemi otoiki, ki jih je več tisoč in ki sestavljajo to državo, vendar Sukarna še ni mogla upogniti, da bi ji v preganjanju komunistov povsem sledil. Vojska je dosegla, da je indonezijsko partijo proglasil za nezakonito in ji prepovedal delovanje, dalje, da je vlado v glavnem počistil komunističnih elementov, niso pa izločili komunistov še z vseh važnih upravnih položajev, še manj njihovih simpatizerjev. Sukamo je, obratno, ponovno zatrdil, da bo skušal „ohraniti Indonezijo v protiimperialističnem taboru“ in je pozval prebivalstvo, naj „se ne uničuje med seboj“. Sukamo vztrajno ostaja komunistični sopotnik, bodisi iz zaslepljenosti, bodisi iz sle po oblasti ali strahu pred komunisti.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Odstop glavnega poveljnika vojske
Pred dobrim mesecem je odstopil tajnik za vojsko general Avalos. Listi so zapisali, da je prišel v navzkrižje z mnenjem glavnega poveljnika za vojsko generala Juana Onganio glede postopka v neki stvari. Njegov naslednik dolgo ni bil imenovan. Začasno je opravljel posle državnega tajnika za vojsko sam minister za narodno obrambo dr. Leopold Suarez. Prejšnji petek je pa bil za novega državnega tajnika za vojsko določen aktivni brigadni general Eduardo Rómulo Castro Sanchez, dosedanji drž. podtajnik za vojsko. Zaprisežen je bil v ponedeljek v vladni palači. Po zaprisegi je takoj zaprosil za prevedbo v rezervo. Za drž. podtajnika v vojnem ministrstvu je bil na predlog novega drž. tajnika imenovan polkovnik Manuel L. Laprida
Ob imenovanju novega drž. tajnika za vojsko so listi ugotovili, da se je zgodilo prvič v argentinski politični in vojaški zgodovini, da je bil za drž. tajnika imenovan dotedanji drž. podtajnik.
Pred zaprisego novega drž. tajnika so prišle v javnost prve novice, da z imenovanjem gen. Sancheza za novega državnega tajnika za vojsko ne soglaša glavni poveljnik vojske general Onga-nia. Pred zaprisego generala Sancheza je bil pri ministru za narodno obrambo
dr. Suarezu ter mu je izročil pismeno j ostavko na položaj glavnega poveljnika j vojske. Istočasno je zaprosil za prevedbo v rezervo. Zaradi tega dogodka se je zaprisega novega drž. tajnika zavlekla za pol ure. Pri zaprisegi je bil glavni poveljnik vojske general Ongania sicer navzoč, toda je takoj po končani prisegi novega drž. tajnika za vojsko zapustil vladno palačo, ne da bi bil čestital generalu Sanchezu. Isto je storil tudi glavni poveljnik za letalstvo letalski brigadir Armanini.
Po tem dogodku je minister za narodno obrambo skušal pregovoriti glavnega poveljnika za vojsko generala On-ganijo, naj ,‘bi svojo ostavko umaknil, ker da uživa polno zaupanje vlade, toda vsa prizadevanja so bila zamanj. General Ongania je odločno vztrajal pri svoji ostavki ter zatrjeval, da je nepreklic-Ijiva. Tako stališče je zavzemal tudi v razgovoru, ki ga je imel v torek s predsednikom republike. Po tej avdienci je gleneral Ongania časnikarjem potrdil, da vztraja pri ostavki, da jo je podal zaradi tega. ker ima svoje poglede ob imenovanju novega državnega* tajnika za vojsko in da se je od predsednka republike tudi že poslovil.
Ostavka glavnega poveljnika vojske generala Onganije je v javnosti vzbudila veliko pozornost in različne komentarje.
IZ TEDNA V TEDEN
Dne 22. novembra sta minili dve leti od umora ameriškega predsednika Johna Kennedyja. Tega tragičnega dogodka so se spominjali tako v ZDA, kakor po državah Latinske Amerike, v katerih je umorjeni predsednik užival tako velik ugled in spoštovanje, kakor pred njim ne noben drug ameriški predsednik.
Brazilski predsednik maršal Caste-lo Branco je objavil odredbo, ki postavlja temelje bodočemu političnemu ‘življenju v Brazilu. Po novih zakonskih predpisih bodo v Brazilu smele obstojati samo tri politične stranke. Vse dosedanje polit, stranke so bile z dekretom z dne 27. oktobra razpuščene.
Britanska Gvineja, edina britanska kolonija v Latinski Ameriki, bo po 150 letih britanske nadvlade dne 26. maja prihodnjega leta postala neodvisna država.
Kolumbijski predsednik Guillermo Leon Valencia je izjavil, da kolumbijska vlada nima namere obnoviti diplomatskih zvez s Sovjetsko zvezo.
Med ZDA in Kubo je napravljen sporazum, da bodo od 1. decembra naprej dnevno z letali odvažali v ZDA tiste Kubance, ki ne marajo živeti pod sedanjo komunistično diktaturo v tej državi.
Garcia Godoy, Sedanji začasni predsednik v državi Santo Domingo, je izjavil, da skupina nezadovoljnih političnih osebnosti pripravlja zaroto proti njegovi vladi. Do upora je v resnici že tudi prišlo v mestu Santiago, ki so ga pa vladne sile zadušile. Istočasno je v ZDA letalski general Elias Wesin y Wesin v izjavi javno obtožil sedanjega dominikanskega predsednika, da je filoko-muništ ter da je na ključne položaje v državni upravi postavil komuniste. Ameriški listi so pa te dni objavili izjavo podpredsednika senatnega odbora za notranjo varnost senatorja Thomasa Dodda, v kateri zatrjuje, da je ameriška vlada napravila silno napako, ko je prisilila generala Eliasa Wesina y Wesina na odhod iz Dominikanske republike v ZDA. Kajti to dejanje je bila „moralna zmaga za komuniste in ekstremiste“.
Papež Pavel VI. je na javnem zasedanju vatikanskega koncila objavil, da je odredil začetek kanonizacijskega procesa za beatifikacijo papežev Pija XII. in Janeza XXIII.
lan Smith predsednik vlade v Rodeziji, ki je nedavno enostransko proglasil neodvisnost Rodezije ter se otresel britanske kolonialne oblasti, je v izjavi naglasil, da je proglasitev rodezijske .neodvisnosti izvršeno dejanje, ki ga je enostavno treba vzeti na znanje. Inozemske države je pozval, naj priznajo novo državo. Istočasno je pa VS ZN znova obsodil Smitha, zaradi enostranske proglasitve neodvisnosti te države z namenom, da bi v njej še naprej zagotovil nadoblast manjšine belcev nad večino črncev ter .pozval članice ZN na gospodarski bojkot Rodezije, Anglijo pa še posebej, naj poostri svoje odredbe proti sedanji rodezijski vladi.
Kajti general Ongania je bil v argentinski vojski pomembna osebnost. Njegovo ime je namreč najtesneje povezano z najtežjimi dogodki, ki jih je Argentina preživljala po odstavitvi biv. predsednika dr. Frondizija in ko je pozneje prišlo pod predsedstvom dr. Guida do oboroženega spopada dveh močnih skupin v vojski. Tedaj je general Ongania uveljavil svoje vojaške poglede, za katere se je odločila večina poveljujočega moštva v vojski, letalstvu in mornarici. In od tedaj, od leta 1962, naprej smo v Argentini imeli mir. Sloves o sposobnostih generala Onganije je prekoračil tudi meje Argentine ter je bil tudi v svetu znan kot odločen branilec svobode in demokracije pred napadi komunističnih nasilnikov.
Za novega glavnega poveljnika vojske je bil imenovan gen. Pascual Pi-starini.
novembra 1965
'
-J6JC sveT
Anica Kraljeva
Počitnice!
Beseda polna veselja in sladkih obetov za mladino. Trije meseci brezob-veznega dela, za kogar nima ponavljalnih izpitov. „Juhej,“ je zavriskal Joško. „Zdaj pa knjige v kot, spati dokler gre, noge v zrak! In potem — kopanje, izleti! Knjige mi prav smrdijo, nočem jih niti videti!“
Prava Indija Koromandija!
Za starše so pa prav počitnice večkrat vzrok glavobola. Res, da ni treba živeti strogo po urniku, ampak hiša je na glavo postavljena, polna kričanja in sicer ne vedno veselega. Vsak pač po svoje misli in — precej na glas to .pove!
Mnogo smeha — mnogo joka.
„Ne bom svojemu sinu jemal veselja do pametnih zabav, a ne bom pa dopustil, da bo živel cele tri mesece tja-vendan kot teliček!“ je rekel oče svoji ženi. „V tem času hočem vsaj vedeti kaj je v njem, kaj zna in kaj misli.“
Pametno!
V zčloveškem življenju so trije meseci zadosti dolga doba za zabave in za velike koristi. Če starši v tem času | dobijo s svojimi otroci kontakt je to zanje in za otroke velika pridobitev, j
Mamice in očetje, pomagajte svojim otrokom, da med počitnicami ne zapravijo, kar so si med letom pridobili! Ne dopustite, da njihova duševna rast zastane, ampak, da prav v tem času, z vašo pomočjo, dobijo nov pogon nanjo.
Pripomočkov za to je veliko. Predvsem dialog! Pogovori, pogovori!
Pravi pogovor, ki mu starši dajo pravo smer, je ona zlata nitka, ki povezuje družino v močno harmonično skupnost. Govoriti smotrno, primerno mladim ušesom (ne pridiga, ampak pripovedovanje) in potrpežljivo poslušati, da se zaupanje otrok do staršev, ki se je med letom omajalo, zopet utrdi.
Če starši dosežejo v pogovorih zaupanje svojih otrok, so sebi in njim pripomogli do notranjega miru.
In komu ni potreben notranji mir? Nam za vsakdanje težave, otrokom za lepo notranjo rast.
In še močnejša povezava kot beseda je zgled. Otrok dela in bo pozneje delal to, kar vidi pri starših. Napeto posluša in si zapomni tudi to, kar se onadva pogovarjata.
Noben igravec na odru nima tako pazljivega občinstva, kakor ga imajo starlši v svojih otrocih.
„Nisem vedela, da je naša Monika tako zvita. Prav nič mi ni všeč, kako za nos vleče svoje brate!“
Odkritje, ki povzroči v materi alarm.
Med počitnicami je priložnost, da pri sproščenih otrokih odkrijemo dobre in
Žegnanje v Slovenski hiši
slabe poteze njihovega značaja. Ker pa je danes napakica kar bo jutri napaka, — pomagajmo iztrgati plevel, dokler je zemlja še rahla. Odprimo oči in ušesa in pomagajmo, da ne bo pozneje kesanja in bridkosti v srcu.
Naravno je, da si starši želijo, da bi se njihovi otroci odlikovali kot nekaj posebnega, da bi razvili svoje duševne in telesne vrline do popolnosti. Vsi vemo pa, da takega človeka ne more nihče narediti, če se on sam ne potrudi.
Prav v počitnicah ima pa otrok čas za marsikateri podvig, za kar ga med letom ni bilo. Starši mu lahko svetujejo, pomagajo, a on mora sodelovati Počitnice so res čas zabave, a prav iz njih lahko otrok pridobi veliko koristi. Ne gre, da bi otroku in sebi počitnice uničili. Nasprotno! Dobro pripravljene počitnice so lahko bolj zabavne in bodo ostale otroku za vedno v lepem spominu.
Sredstev je veliko. Pred desetim le* torn otrok nima «am s seboj veliko težav. Večji del dneva se igra, a poleg tega naj vsak dan izvrši nekaj, kar mu mamica ali očka predpišeta, pa čeprav porabi za to samo nekaj minut: naj zalije rože, očisti kletko kanarčku in mu da hrano, naj pripravi mizo, osnaži očetu čevlje. Vse, kar mu je ukazano, naj brezpogojno izpolni. Mora za svoje delo čutiti odgovornost.
Po desetem letu lahko storijo otroci še več. Sodelovanje pri hišnem delu, posebno, če mama nima pomočnic, naj čutijo kot svojo dolžnost.
Dopoldan. Mama drsa parket, brata zaverovana v igro. Oče se nepričakovano prikaže na vratih. „Kakšna kavalirja pa sta vidva? Sram vaju bodi! Tam mama drsa parket... 1“
čez nekaj dni je žena rekla možu tako „na tihem“, da sta otroka v sosednji sobi mogla slišati: „Ali si videl parket? Vse se blešči!“
Ker imajo otroci pravico do svojih počitnic, jim ne smemo (kratiti veselja in zabav. Nasprotno: tudi resne podvige jim lahko pokažemo kot najbolj zanimivo igro.
Majhna igrica, ki povzroči veliko zabave in napetosti: otroka postavimo pred predmet (slika, stol, okno) in zahtevamo, da pove vse, kar opazi na predmetu. Koliko zadrege in koliko smehà! S to, skoraj bi rekla, neumno igro, si otrok izostri čut opazovanja, čut koncentracije in pa — izražanja.
Pri znancih na obisku. Začudila Sem se enajstletni Veroniki: „Kako si zra-stla! Saj si že na pol gospodična!“ sem n rekla ko sva ostale same. „Tpdi mama mi tako reče. Zato mi je pa darovala „skrivnostnega prijateljčka“. Veste kaj je to?“ me je poredno vpra-
Maša za škofa Rožmana in dobrotnike Slovenske hiše
Bilo je v nedeljo 21. novembra kot spomin na dan, ko je bil leta 1956 med Slovenci v Argentini na obisku škof dr. Gregorij Rožman ter je na Ramón Fal-conu blagoslovil prve začetne stavbe Slovenske hiše, t. j. prve lesene prostore za Dušno pastirstvo, Svobodno Slovenijo, Društvo Slovencev, začasno kapelo ter dvorano. Zanj je po njegovi smrti vsako leto tudi sv. maša, kakor tudi za vse dobrotnike Slovenske hiše.
Taiko je bilo tudi minulo nedeljo. Sv. mašo je imel g. direktor Msgr. Anton Orehar, mel njo je pa pel pevski zbor Gallus pod vodstvom g. dr. Julija Sa-vellija. G. Msgr. Orehar je imel po evangeliju tudi cerkveni nagovor. Svoja izvajanja je navzal na evangelij te nedelje,k ki govori tudi o bratstvu narodov. To bratstvo mora biti tudi med nami in vse naše delo mora biti usmerjeno v to, da nas čim 'bolj povezuje v ljubezni in v skupnih naporih za koristi kat. vere, slovenske izseljenske skupnosti in slovenskega naroda sploh. Omenjal je tudi zasedanje vatikanskega koncila ter delo, ki ga bo treba po koncilu opravljati.
Po sv. maši so gostje ostali v Slovenski hiši, kjer je hilo zanje pripravljeno kosilo.
Popoldanska slavnost
Glavna žegnanjska slavnost je vsako leto popoldne. Odkar se gradi Slovenska hiša, na njej g. direktor Msgr. Orehar poda poročilo o izvršenih delih ter o finančnem stanju Slovenske hiše. Na sporedu so tudi nastopi otrok iz* slovenskih šolskih tečajev.
Letošnje poročilo je g. Msgr. Orehar začel z ugotovitvijo, „da gradimo srce, da se povežemo v skupno življenje in da narod ohranimo“. Vse je pozdravil in jim sporočil pozdrave tudi svojih sodelavcev, kakor tudi pozdrave,
(1 šala. Odprla je predalček pisalne mize ! in prav skrivnostno pokazala lepo knji-
I žico. „To je moj ,skrivnostni prijatelj-
ček* 1. Mama mi je rekla, naj vanj napišem vse, kar mislim in vidim. Je tako zabavno! In veste kaj? Nobeden ga ne sme čitati!“ Zopet ga je skrbno zaklenila v predalček.
Pametna mamica! Taka knjižica ima veliko vrlin. Najprej pomaga mali zmedeni deklici, da pove kaj se godi v njeni notranjosti, potem pa da opazuje in posluša vse, kar Se v okolici godi in da zna tudi to — napisati!
še bolj zabavne in še bolj koristne so pa razne druge „igre“, pri katerih sodelujejo tudi starši. Otroku bodo poleg razvedrila in počitka prinesle tudi za vse življenje nepozaben spomin.
A o tem prihodnjič!
ki so mu jih naročili rojaki po državah, katere je nedavno obiskal. Zatem je nadaljeval „da se nam na 'današnji dan spomin vrača za 9 let nazaj, ko je rajni škof dr. Rožman blagoslovil prve zgradbe. V hvaležnosti zanj vsi molimo“. Nato se je zahvaljeval vsem, ki na kakršenkoli način pomagajo graditi Slovensko hišo. Zahvalil se dalje vsem za udeležbo na slavnosti, članom NO za 'Slovenijo, pevskemu zboru Gallus in njegovemu dirigentu, otroškim zborom in učiteljstvu, ki jih je za nastop pripravilo ter vodstvu in fantom iz Adro-gueja.
V	nadaljnih izvajanjih je navajal, da So rojaki, katere je po svetu obiskoval Slovence v Argentini občudovali zaradi njihovih naporov za postavitev Slovenske hiše.
Finančno stanje Slovenske hiše je pa naslednje:
V	preteklem letu je bilo dohodkov $ 1.318.798. Matkov je bilo 2.227.916,30 pesov. Razliko med dohodki in izdatki je krila Čebelica z brezobrestnim posojilom v višini $909.118,30 pesov. Celotni izdatki za nakup prostora ter graditev Slovenske hiše znašajo dose-daj $7.256.173. Neplačanih računov je še za $113.125. Stroški za urejevanje dvorane so znašali $ 39.645,30; za gradnjo stavbe pred dvorano ter 1. in 2. nadstropja $1.944.215. Upravni stroški celotnega poslovanja so dosegli višino $ 120.656. Dokup inventarja je stal $ 123.400. Slovenska hiša ima dolg pri Čebelici $ 2.826 468,30. Ta vsota se zniža za $ 507.410 kolikor je prinesla Slovenski hiši letošnja „rifa“, tako, da Slovenska hiša dejansko dolguje Čebelici $2.319.058,30 ali čisto premoženje Slovenske hiše znaša $ 4.937.115. Prednjim postavkam bi bilo treba dodati še znesek $ 200.000, kolikor je bila vrednost dela, ki so ga rojaki opravili brezplačno.
Glede bodočih načrtov je g. Msgr. Orehar naglašal, da bo treba čimprej spopolniti in urediti to, kar je že postavljeno, obenem pa zgraditi še tretje nadstropje z manjšo dvorano za predavanja in sestanke.
Zatem je svoje misli razvijal takole: „Tako spopolnjena slovenska hiša naj bo res skupni dom Slovencev v Argentini. Da tako izpolnimo nalogo, ki jo imamo pred izseljenci ter damo rojakom po svetu zgled in vzpodbudo ter tako indirektno prispevamo za svobodo domovine.
Tudi danes zavračamo brezboštvo komunizma, se ne kesamo, da smo šli po svetu in hočemo v tej misli tudi ostati. Storiti hočemo vse, da odvrnemo razkrajanje najmočnejše slovenske izseljenske skupine v svetu v Argentini. Nevarnost je zmeraj, zato moramo biti
[previdni. Starejši pozabimo, opustimo J malenkosti, ki nas morejo razdvajati in
slabiti. Z žrtvijo in dobro voljo posnemajmo zgled škofa Rozmana, ki ni vedel kaj bi še storil za begunce, ter naših padlih junakov, ki so vse žrtvovali za našo svobodo. Starejši moramo dati 'dober zgled mladini, da se ne bomo razkosali po sprtih skupinah in posameznih krajih tako, da skupnosti ne bomo poznali ter tako v življenjsko nevarnost postavili celoto, kakor so nas narodni sovražniki hoteli pred desetletji uničiti s tem, da so slovensko zemljo razdelili na posamezne dežele brez povezanosti v središču. Kot si moramo deloma kristjani očitati del krivde za zmago komunistične revolucije v svetu, tako se starejši varujmo, da s svojim ravnanjem ne bi zapravili cele mlade generacije“.
Svoj govor je zaključil s prošnjo mladini, „naj bi se oklenila Slovenske hiše, Se za njeno gradnjo zanimala in pri njej sodelovala, da bo tako šopek sredi cvetov krajevnih 'domov in ena izmed podlag za ohranitev Slovencev.
Sledil je koncertni del prireditve, ki so ga izvajali otroci šolskih tečajev.
Otroci iz San Martina so pod vodstvom g. Borisa Pavšerja zapeli pesmi: Mladinsko himno, Oj hišica očetova in Žabjo svatbo. Mladi pevci iz Berazate-guija so odpeli pesmi Cin, cin, Krojaček in Pesem mladine. Vodi jih g. Jože Omahna in so pod njegovim vodstvom peli tudi v nedeljo. Moronski pevčki so nastopili pod dirigentstvom ge. Marije Fink-Geržiničeve ter zapeli Geržiničevo Pesem mladine, Mihelčičevo Otrok poje in narodno v Pregljevi harmonizaciji „Angelček, varuh moj“. Otroci Slomškovega tečaja so nastopili pod vodstvom gdč. Anice Šemrovove s pesmima Mi smo lovci in Zdravico. Tem so sledili otroci iz šolskega tečaja v San Justu. Za .nastop jih je gdč. Angelca Klanškova naučila pesmi Lepo mi poje črni kos, Sijaj, sijaj sončece in Pa ta pesem je preč. Otroci iz Slovenske vasi so imeli na sporedu tri pesmi. Flosar-sko, Vigredno in V hribih se dela dan. Zapeli So jih pod vodstvom ge. Zdenke Janove. Mladi Slovenci iz Carapachaya so se pod vodstvom svojega učitelja Aleksandra Pirca postavili s Pesmijo o dežju.
Po nastopu otrok iz navedenih slovenskih šolskih tečajev, ki so ga zbrani rojaki spremljali s toplim priznanjem ter odobravanjem za lepo naštudirane in podane točke, so imeli zaključno točko sporeda v dvorani fantje Škofovega zavoda v Adrogueju. Kakor v prejšnjih letih, so tudi z letošnjimi šaljivimi točkami želi splošno odobravanje.
Po končanem programu v dvorani je sledila v vseh prostorih Slovenske hiše in na dvorišču družabna prireditev.
V Slovenski hiši v nedeljo 5. decembra ob vol deseti uri sv. maša za dr. Antona Korošca, nato komemoracija ob 25-letnici njegove smrti
Slovenska zamejska umetnost v Washingtonu
Pred časom sem zapisal,, kako prav in potrebno je, da se vrže slovensko imo v svet, da se njegov odjek razlega po Svobodnih deželah in odmeva med kul-■fcurnimi narodi, če smo Slovenci v primeri z drugimi narodi neznatni po svojem številu, smo zelo znatni in celò veliki po zmogljivosti svojega duha, iz katerega raste kulturno ustvarjanje na raznih področjih, kakor so znanost in umetnost, in dosega ter včasih kar presega svetovno gladino.
Zapisal sem tudi, da se v vsej dolgi zgodovini našega zavestnega obstoja ni nikdar odlil v tujino v tako velikem toku del naroda, ki zajema vse socialne, gospodarske in kulturne plasti narodne navpične strukture, kot se je to zgodilo po komunistični revoluciji ob koncu druge svetovne vojne. Ta delni odtok narodnega mozga je bil tako znaten, da se je po dosežkih begunskih izseljencev začelo govoriti o Sloveniji v svetu, kot nekakem protiutežu Slovencev v svobodi do onih v okovih totalitarnega sistema doma, kjer ni prostega razmaha človeški duhovni sili. Zaradi tega nesrečnega položaja se zdi, da duhovne moči narodnega genija v domovini počasi upadajo, a po svetu rastejo in cveto, kljub stotim težavam in oviram, ki jih
tujina prizadeva slovenskemu ustvarjalnemu zaletu.
Take in podobne misli so me obhajale, ko sem te dni slišal in bral o razstavi, ki jo je del slovenskih zamejskih umetnikov priredil v Washingtonu, glavnem mestu Združenih držav. Ni to bila sicer kakšna širša razstava, ampak le dela upodabljajoče umetnosti, obsegajoča slikarstvo in kiparstvo. Celotno podvzetje je bila realizacija drzne zamisli: zasaditi klico slovenske umetnosti, pod tem imenom, v Samo osrčje najmogočnejšega naroda na svetu, kjer se po pesnikovi besedi „žile življenja stekajo, pota vesoljstva tukaj se stekajo. ..“
Kiparja, vrednega učenca velikega Meštroviča, Franceta Goršeta vsi poznamo vsaj po imenu. On je z mlajšimi sodelavci vzel nase nalogo, da drzno misel razstave dela slovenskih zdomskih umetnikov v Washingtonu uresniči. In je slikarsko in kiparsko razstavo aranžiral po sodobnem okusu, deloma v vhodnih prostorih (lobby) hotela Hilton, deloma v prostorih Georgetown (katoliške) univerze v Washingtonu. časopisi so sicer o tem dogodku poročali, a poročila so bila suha in kratka — tudi v našem slovenskem zamejskem
tisku. Ni se mi zdelo to prav, zlasti ne z ozirom na to, kar sem zgoraj povedal. Zato sem vzel pot pod noge, ali bolje rečeno: pod kolesa, in sem umetnika in prijatelja Goršeta obiskal v njegovem ateljelu v New Yorku, da bi mi kaj več povedal o tej stvari, ki po mojem prepričanju zasluži mnogo več kot golo poročevalsko rutino.
Seveda so razstavljalei s kiparjem Goršetom na čelu računali, da slovenska kri in zavednost tudi v Washingtonu ne bo odpovedala. In se niso zmotili. Priskočili so jim na pomoč naši ljudje, kolikor jih je v Washingtonu, in med prvimi federalni senator in zaveden 'Slovenec Frank Lausche s svojo gospo. Z njim je bil Gorše znan še izza svojih let, ki jih je preživel v slovenski „prestolnici“ Clevelandu. Pa nista odlična obiskovalca samo dvakrat obšla cel razstavljala! prostor, se živo zanimala za Življenjsko pot vsakega umetnika-raz-stavljalca ter sledila razlagi umetnin, ampak sta tudi v krogu mednarodne javnosti opozarjala na slovensko razstavo, kar je povzročilo, da je mnogo odličnikov iz mednarodne washirìgton-ske družbe, obiskalo razstavo, se zanimalo za umetnine in jih tudi kupovalo.
Gorše mi je pravil da je bila med enournim obiskom posebno živahna Lauschetova i gospa. Udeleževala se je diskusij o umetnosti in pokazala, da v
nji niso zamrle klice umetniške vzgoje, ki so pognale, ko je obiskovala umetniško šolo.
Posebno jo je zanimal velik relief, ki ga je Gorše izdelal za g. Erika Kovačiča in ga imenoval „Romarji“. U-metnik je na starinsko pozlačeno ozadje grupiral skupino figur iz orešca (skelet narejen iz žice ter obložen z gumiranim orehovim žaganjem) in delo napravi vtis silne gibljive plastike. Vprašala je, če se sme reliefa dotakniti, da bi še s tipom presodila in užila umetnino. Tudi mnoge slike so ji bile všeč. Podobno je bilo občudovanje „Romarjev“ od strani drugih obiskovalcev, tako, da bi bil Kovačič Romarje zgubil, če bi ne bila umetnina že njegova, da jo je potem namestil na veliko steno in z njo skril okno, ki ga ni imel rad. Dve muhi na en udarec, pa kakšna „muha“ so Romarji!
Pravili so, da je razstavo obiskalo vsaj dvatisoč ljudi, vseh starosti in položajev, od študentov do diplomatov, ki so se zanimali tudi za odkup del. Trajala je 14 dni (od 17. do 30. oktobra) in je obsegala 47 del oljnatih slik in gua-šev ter dva reliefa iz orešca. Naštevanje posameznih del bi vzelo preveč prostora, da bi jih omenjal. Le to še povem, da je informativna brošura v angleščini nosila ponosen naslov: „Contemporary Slovenian Art Abroad“ in je v uvodu govorila o Sloveniji in sloven-
skem narodu ter o slovenski moder: umetnosti.
To je prava pot za širjenje slove: skega imena, če svetovni diplomati j ameriški senatorji in kongresniki nosij po žepih take brošure, da vanje pogli dajo, odkod so ti umetniki, ki jim n samem pragu kongresne palače in p< slaništev razstavljajo slike in kipe, 1 jih je vredno ne samo pogledati, ten več tudi kupiti. Gorše je zatrdil, da si se obe razstavi v Hilton hotelu in Geo: getown univerzi zaključili z neprič: kovano velikim moralnim in gmotni: uspehom. To j è nova zmaga slovenski ga duha in zvestobe narodu v domi vini! Ni mogoče drugega, kot čestita razstavljalcem Francetu Goršetu, M: rinki Burgar-Severjevi, Aleksi Ivan Bari Remčevi, Marjanci Savinškovi, Hi gu Velkerju, Jožetu Vodlanu in Mir Zupančiču. Ti umetniki dostojno pre< .stavljajo Slovenijo v svetu in smo ni nje ponosni. Vsak od nas' po svoji las ni poti za njimi! Da se bo pesnik znov vprašal: „Kje, domovina, si? še pc pod Triglavom, okrog Karavank?.. Glej, zdaj vidim: silna, brezmejna si, In vendar Goršetovi rortiarji roms jo z vsem hrepenenjem duha in teles — tja pod Triglav in okrog Karavani da bi se jim izpolnila želja: v svoboi poklekniti na prst pod Triglavom, okro Karavank in jo poljubiti. Tam je đonu v*na*	Ludovik Pu
jgagjji
■as
Zadnje gospodarske reforme, ki so
jih komunistične oblasti izdale v domovini s -povišanjemcen vsemu blagu, je zaidelo tudi številne inozemske turiste. Čeprav so imeli že od poprej dogovorjene cene, so jim ponekod iste občutno zvišali. Posledica je bila, da je veliko inozemskih turistov odšlo iz jugoslovanskih letoviških in kopaliških krajev ali v Italijo, ali pa v Avstrijo na Koroško. Zato je ljubljansko Delo zapisalo: „če ga že lomimo, potem ga lomimo doma, ne pa z inozemskimi gosti.“
Umrli so. V Ljubljani: Franja Koman roj. Dovč, Marija Pišljar, Štefan Puhan, Nikolaj Borisov, upok., Ana Debevec roj. Henigman, Mihael Smolkovič, uslužb. Geološkega zavoda, Anica Šorli, Franc Lenček, Elizabeta Žega roj. Kert, Alojzij Macarol, šolski ravnatelj v p., Leopold Sinko, Marija Zatler, upok.,
Majhen, upok. Tob. tovarne, Anton Stritih, trošarinski preglednik v p. in Ana Tratnik, učit. v p. v Celju, Ana Vode v Vinjah, Ivan Pečar na Bledu, Nace Zagorc, gostilničar na Leskovcu pri Krškem, Apolonija Kopač pri Sv. Jakobu ob iSavi, Gusti Modrijan, upok. v Novem mestu, Radovan Kordič v Bojancih, France Pahulje, župnik v Otočcu ob Krki, Antonija Čekada roj. Vidic v Trbovljah, Rudolf Cukjati, duhovnik v Šmihelu pri Novem mestu, Jože Drem-petič, šofer v Kranju, Ivan Jamšek, žel. upok. v Devici Mariji v Polju, Anica Piano, učit. v p. v Celju, Franc Pilko v Šmarju pri Jelšah, Oto Brelih v Sevnici, Karol Makuc v Novi Gorici, Martin Uranjeik, župnijski upravitelj v Stranicah, Jože Ferluga v Sežani, Erna Po-ropat roj. Bratuša, upok. v Piranu, Apolonija Kačar, upok. Tob. tovarne v Zalogu in Lovrenc Belak, strojevodja za
Knjiga Vauhnikovih spominov NEVIDNA FRONTA obsega 448 strani, številne ilustracije ter grafikone. Natisnjena je na najfinejšem papirju. Vezana stane 800 pesov, broširana pa 700 pesov. Dobi se v upravi Svobodne Slovenije, Dušnopastirski pisarni, v Slovenskem domu v San Martinu ter v Našem domu v San Justu (pri gg. odbornikih). Za pošiljatev po pošti je doplačati 50 pesov.
da di. F. Gnidovec, dr. Filip Žakelj in di'. Blanko Rozman.
Po skupnem čaju smo se kmalu po-s.ovili, kajti šofer je že čakal. Dan je za vse prehitro potekel.
Piav lepo se zahvalimo vodstvu škofovega zavoda, posebno še dr. Gnidovcu. ki nas je talko ljubeznjivo sprejel in n am aal vse potrebno na razpolago.
Ob slovesu smo seveda obnubili, da bomo obisk kmalu ponovili. Potem smo se z veselimi srci in pesmijo na ustih odreljali nazaj na Ramón Falcon.
T. Kralj
Osebne vesti
V župnijski cerkvi v Ramos Mejia
sta se v soboto, dne 20. novembra, zvečer ob 9 poročila g. Franc Resnik in gdč. Terezija Glavič. Za pričo sta bila: Karel Ferlikar in Marija Goljevšček roj. Glavič, nevestina sestra. Poročil^ ju je g. župnik Gregor Mali. Svatba je bila na nevestinem domu, katere se je udeležilo veliko novih in starih slovenskih naseljencev. Mlademu paru ob vstopu v novo živjenje iskreno čestitamo, želimo vso Srečo ter veliko božjega blago-slova.
Družinska sreča. V družini Ivana Kočar in njegove žene ge. Mare roj. Šilar se je rodil sin ki je pri ‘krstu dobil ime Ivan Marijan. Srečni družini naše čestitke.
SAN MARTIN
Roditeljski sestanek je bil v soboto, 20. novembra, v prostorih Slov. doma v San Martinu. Vodil' ga je predsednik krajevnega šolskega odseka g. prof. Stanko Hafner. G. Milan Magister pa je imel zelo poučno predavanje o tem, kako otrokom vcepiti slovensko jzavest. Po predavanju se je razvila živahna debata.
Sanmartinski krožek SDO je imel v nedeljo, 21. novembra popoldne svoj redni sestanek, na katerem je govoril č. g. Primož Langus.
SLOVENSKA VAS žegnanje ob 6. obletnici blagoslovitve cerkve
Kakor že tradicionalno je bilo tudi letos na predzadnjo pobinkoštnO nedelji žegnanje, ki je letos imelo izključno slovenski značaj in pri organizaciji katerega so sodelovala vsa vaška društva. Tudi precej rojakov od drugod je ob tej priliki obiskalo našo vas'.
Glavno sv. mašo za žive in pokojne dobrotnike cerkve in Baragovega misi-jonišča je daroval vikar g. Janez Petek CM, ki je pomembnost dogodka razložil tudi v lepem cerkvenem govoru. Domači pevski zbor je z latinskim in slovenskim petjem povečal slovesnost sv. daritve. Običajno cerkveno darovanje okrog oltarja je bilo namenjeno povečanju sklada za izgotovitev notranjosti cerkve.
Pester je bil popoldanski program, ki se je zaradi trenutnega dežja deloma moral vršiti v prostorih farnega kolegija. Mešani pevski zbor pod vodstvom g. Ivana Meleta je zapel: 1. Opomin k petju — p. Hugolin Sattner; 2. Je mrak končan — Ignacij Hladnik; 3. Bučeiar — Fran Gerbič in 4. Slovenskim mladenkam v priredbi Ivana Meleta. Zelo prisrčen je bil otroški nastop, katerega
Predsednik mendoškega odseka Slovenske fantovske zveze Jaka Bajda je po pričetku in uvodni molitvi pozdravil g. .predavatelja dr. Brumna s soprogo in vse navzoče, ter predlagal pozdravne poslanice predstavnikom našega slovenskega življa, kar so navzoči z odobravanjem .pozdravili. G. predavatelj dr. Vinko Brumen z gos-po, č. g.
[ Jože Horn ter prof. Božidar Bajuk so v znak hvaležnosti mladih za svoje prizadevanje prejeli šopke rdečih nageljnov. Sledila je osrednja točka zborovanja. predavanje g, dr. Brumna, ki j® svoja razmišljanja mladim naslovil: Domovina. naša in vaša.
Pojasnil je uvodoma, da želi obrazložiti k težavam zastavljenega vprašanja samo to, do česar se je po dolgih letih razmišljanja ter raziskovanja z ljubeznijo ter bolestjo dokopal. Prešel je nato na vprašanje, kaj je domovina; kaj pomeni izraz domovina nam starejšim, ki smo bili tamkaj rojeni. S pesniško občutenim izrazom je prikazal naše odnose do domovine Slovenije in prešel nato k razmišljanju o naših .odnosih do nove domovine. Drugi del svojega govora je posvetil našim mladim, rojenim že v tujini. Prikazal je ob upoštevanju
je vodila ga. Zdenka Janova. Najmlajši so podali simbolične vaje: Navzgor se širi rožmarin, Gor čez izaro in Še gori ljubezen. Zapeli so pa: Pozdrav cerkvi, Pomladna in Drežniška. Nekaj novega je bil nastop otroške folklorne skupine, katerega je pripravila ga. Mara Berčič-Criscuolijeva. Vse točke sporeda so prisotni nagradili z navdušenim ploskanjem. Domačnost žegnanja je bila brez dvoma povečana tudi s pristnimi kolinami, v katere je vložil svojo priznano skrb in veščino mojster Bavdek. Fantje in dekleta so .pripravili nekatere igre, ki se jih rojaki vedno raje poslužujejo: streljanje s puško, metanje obročkov na steklenice, zbijanje mačkov in seveda tudi srečolov. Vsi so rekli, da je bilo lepo.
Redovna sprememba
Ker je dosedanjemu superior ju Baragovega misijonišča g. Janezu Petku GM potekla devetletna funkcijska doba •— najdaljša dovoljena po družbenih pravilih — so pristojne redovne oblasti imenovale za novega superioria č. g. Ladislava Lenčka CM. Glede vodstva vikarije in farnega kolegija pa se ni nič spremenilo, to se pravi, da bo oboje naprej vodil g. Petek.
Miklavžev večer
Društvo Slovenska vas bo tudi letos priredilo Miklavžev večer in sicer v nedeljo, 5. decembra, ob 20. Pisarna bo delovala isti dan že od 18 dalje.
Smrt Galetove mame
V nedeljo, 14. novembra, je v naši vasi preminula gospa Angela Gale roj. Pangerc, poznana kot Galetova mama. Pokopana je bila naslednji dan na po-
realnega položaja njihov odnos do zemlje, kjer so se rodili, kjer zdaj žive svoje normalno življenje in kjer se pravzaprav počutijo — doma. Prešel je končno še na njihov odnos do druge, prave „domovine“ Slovenije in nam skušal .predočiti problem svojega takoime-novanega „načela dvojne lojalnosti“. Pokazal je na naše življenjsko, kulturno poslanstvo, ki ga imamo kot sinovi slovenskega naroda v novi zemlji, ter se podrobno ter izčrpno pomudil pri vprašanju negovanja naših narodnostnih, kulturnih vrednot, s katerimi se mora novi rod uveljavljati v svoji novi domovini. In za osnovo vsemu temu udejstvovanju je prikazal kot bistveno potrebo čim globlje spoznavanje ter čim popolnejše obvladanje materinega jezika ter obilno slovensko branje in posredno spoznavanje naše narodne kulture ter naših velikih mož. Nakazal je tudi konkretne misli, kako naj se naš človek, obogaten s svojimi narodnostnimi, kulturnimi vrednotami ter S svojimi slovenskimi svojstvenimi značilnostmi uveljavlja v svoji novi domovini ter ta-ktf .prispeva k splošnemu napredku ter ugledu svojega naroda.
Izčrpnemu govoru je sledila še de-
Vsak teden ena
Slavko Srebrnič
V SONČNIH ŽARKIH
Jutranjih žarkov svila čez streho in drevo šumeč me je zalila, zdaj vali me neso.
V razkošju barv sem pena, v zvenenju strun sem utrip, v sijaje nit vpletena — življenje: sladek hip.
kopališču v Lomas de Zamora. Pogrebna obrede je izvršil č. g. Janez Petek CM, ki je številnim pogrebcem na grobu tudi spregovoril. Med drugim je povedal, da je pokojnica srčno želela videti cerkev Marije Kraljice, toda kljub temu, da je živela komaj sto metrov vstran od nje, je ni niti videla, niti stopila vanjo, saj je bila osem let in pol v težki bolezni prikovana na posteljo, cerkev pa je baš na dan njene smrti obhajala šele 6. obletnico svoje blagoslovitve.
Kolikšno je bilo v dolgih letih bolezni trpljenje Galetove mame, ve le Bog. Mož Tone, sin Tone, hčere: Angela por. Bavdek, Zorka por. Bris in Slavka por. Reven, z et j e in vnuki, vaščani od doma in od tukaj, duhovniki, zdravniki in rojaki, ki so jo poznali in cenili, so ji vs'a leta skušali trpljenje lajšati, kolikor so le mogli. Glavno tolažbo je pa ves čas bolezni našla v rednem prejemanju sv. zakramentov, zaradi česar smo prepričani, da' že uživa plačilo v Tlogu.
bata; pokazala je na bolečo disonanco, ki nam zveni v .srcih ob vprašanju, kako spraviti v sklad odnos med „staro“ in „novo“ domovino —■ problem, ki nam ga nalaga usoda zdomstva in 'ki ga starejši doživljamo vse globlje ter bole-stneje kot pa mlajši.
Zvečer je v soboto bila na našem mendožkem odru predstava Župančičeve „Veronike Deseniške“. Ob kratko odmerjenem času, ki so ga poleg vsega se z vsakdanjimi obveznostmi prezaposleni igravci tokrat imeli na razpolago za pripravo, je bil dejanski uspeh vpri-zoritve tem večji in mogočnejši. Režiser g. Rudi Hirschegger je brez dvoma čudežno prebrodil vse težave in nam na oder postavil dostojno „Veroniko De-ssniško“, ki je odgovarjala umetniški višini Župančiča in je v veliko priznanje naši igralski družini.
„Veronika“ se je tako uvrstila med naše najlepše uspehe mendoškega odra.
Nekoliko trsi oreh je bila vsem igrav-ceni prvikrat na odru vezana beseda, v svoji pesniški izraznosti ter zlasti v ritmu, ki jim kot prvikrat še ni prišel v meso in kri, kar bi drami podčrtalo v
(Nadaljevanje na 4. strani)
Jernej Jelenič, Franc Senekovič, Viktor premik v Notranjih goricah.
SLOVENCI ¥ ARGENT INI
BUENOS AIRES
Naše bralce — predvsem starše — opozarjamo na članek ge. Anice Kraljeve „Počitnice“, katerega prvi del objavljamo v današnji številki v zaglavju „Žena in njen svet“.
Koncert pevskega zbora Gallus
'Pevski zbor Gallus je pod vodstvom dirigenta g. dr. Savellija v soboto dne 20. novembra t. 1. ob pol devetih zvečer ponovil svoj zadnji koncert cerkvenih skladb v lepi cerkvi Sladkega Marijinega Imena na križišču ulic Pedro Goyena in Zapiola v Castelarju. Koncert je bil namenjen .predvsem argentinskemu občinstvu, ki ga pa ni bilo na koncertu v takem številu, kakor bi bilo želeti in kakor je prvovrstna izvedba koncertnega programa tudi zaslužila. Tako je bila večina udeležencev Slovencev, katerih bi pa tudi lahko bilo več.
Pevski zbor Gallus je izvajal naslednji spored: Gallus — Vae nobis, Tomc
—	Povzdigovanje (iz Prve slovenske maše-, Schubert — Ave Maria (solo g. Ivan Rode), Prelovec — Ave Maina (solo ga. Marinčkova), Gruber — Marija Pomagaj (duet ga. Marinčkova in gdč. Roza Golobova z zborom), Wagner
—	Jubilate. V 'drugem delu so pa bile na sporedu naslednje točike: Mozart
—	Maša, Haydn Stvarjenje in Haendl Aleluja.
Vsi, ki so bili na koncertu navzoči, so bili Gallusovim pevcem in pevkam iskreno hvaležni za tako lep koncertni večer, ki brez dvoma spada med najboljše Gallusove koncertne nastope
Izlet srednješolskega tečaja
Dne 13. t. m. je srednješolski tečaj priredil izlet v škofov zavod v Adrogue.
Kljub kilavemu vremenu (sv. Peter je od časa do časa odprl škropilnico) smo se imeli učenci in profesorji prav lepo. Le škoda, da ni bilo število izletnikov večje. Med vožnjo je bilo razpoloženje prav veselo, šofer omnibusa se je prav gotovo mimogrede naučil „Če študent na rajžo gre“.
Dopoldne je v zavodski kapeli bila sv. maša ki jo je daroval msgr. Orehar. Sledil je razgovor med go. Anico Kraljevo in mladino. Potem smo si vsi ska paj za mizo privezali duše, eni z zlato kapljico, drugi s coca-colo. Asado (za prste obliznit! ali „de rechupete“) je strokovno pripravil prof. Pavle Rant. Lakota in veselje sta bila velika.
Po kosilu se je na igrišu razvila prav živahna igra v odbojki, pri kateri so krepko pomagali tudi zavodarji. V tekmi Zavod Adrogué — Slovenski tečaj so zmagali „tečajniki“^ Potem pa so maščevanja želni učenci tečaja pozvali „profokse“ na dvoboj v odbojki. Ti so .počasi in z dostojanstvom prihajali na igrišče. In igra se je pričela. Študentje, tako igralci kakor gledalci, so si lahko privoščili profesorje. Igra ni bila tehnično dobra, pač pa zanimiva in smešna. Gledalci so imeli lepo priložnost nasmejati se do onemoglosti. Profesorji so letali za žogo kot za stavo ... vendar pa igro izgubili. (Se bomo že pri izpitih maščevali! Op. pisca.). Po igri so adroguejski zavodarji uprizorili nekaj smešnih prizorov in želi navdušeno ploskanje. Potem pa je msgr. Orehar pripovedoval zanimivosti iz svojega potovanja po svetu in opozoril tudi na veliko število slovenskih študentov, ki jih je srečal. Končno se je razvil zanimiv razgovor med učenci in profesorji, pri katerem so sodelovali tudi rektor zavo-
V VARSTVU LJUBLJANSKE MEGLE
„...Čez dan me ni bilo na spregled; sploh sem vso dobo bivanja v Ljubljani strogo varoval svojo prostovoljno klavzuro ter se nikdar nisem prikazal v kakšni gostilni, kinu ali podobnih lokalih. Sicer tako zasovra-žena ljubljanska megla je postala moj zvesti zaveznik. Kadar je legla gosta megla, smo si zvečer upali na cesto in šli na kakšne važne rakgovore. Vedeli smo, da nam v megli nihče ne more slediti ali nas opazovati, kajti ljubljanska megla ne da videti niti pet korakov naokoli. Ljubljana je bila namreč napolnjena z vsakovrstnimi opazovalci in ovaduhi, ki so prežali na vseh oglih in čakali na žrtve. Megla pa jih je prisilila, da so odložili svoje orožje — oči.“
Tako Vladimir Vauhnik v svoji prezanimivi knjigi spominov NEVIDNA FRONTA, ki vzbuja splošno pozornost, tako po vsebini, kakor po opremi in obsegu.
IX. mladinski dnevi v Mendozi
V dneh 16. in 17. oktobra smo imeli v Mendozi zopet naše letne mladinske dneve. Devetič je letos naša mladina slavila svoj praznik. Kakor je vsako leto osnovni poudarek mladinskih dni na najaktualnejši okoliščinski misli, tako je povsem razumljivo, da so bili letošnji mladinski dnevi v znamenju 20. obletnice našega zdomstva. V Slovenskem domu nam je to izpričeval ogromen napis preko vsega igrišča: „O domovina, silna, brezmejna si, v daljavo kot seme razsipaš svoj plod!“
Da, zlasti mi, ki se štejemo, da pripadamo ideološki emigraciji, moramo in hočemo biti „zdravo seme“, ki ga Domovina razsiplje v širni svet! Veliko pomembno, sveto je to naše poslanstvo! Ne smemo ga izgubiti nikdar izpred pči in prikazovati ga moramo našemu mlajšemu rodu, ki nam dorašča v zdomstvu.
Mladinski dnevi v Mendozi so praznik naše mladine, praznik našega mladega rodu, ki nastaja in raste daleč proč od rodne slovenske grude, ločen od našega narodnega ozemlja; pa se v njem pretaka naša kri, v njem živi ali vsaj
tli slovenski narodni element, ker sta mu življenje dala slovenski oče in slovenska mati. Pa vendar: dvajset dolgih let žel na razdaljo tisoče kilometrov živimo ločeni od domače zemlje. Kaj je torej s tem našim rodom ?
Temu težavnemu vprašanju je bilo posvečeno letošnje mladinsko zborovanje. Bili smo srečni, da smo v svojo sredo dobili g. dr. Vinka Brumna, ki nam je prišel predavat o teh problemih.
Pričeli so se mladinski dnevi v soboto, 16. oktobra zjutraj s skupno mašo, ki jo je v Slovenskem domu na dvorišču opravil č. g. Jože Horn. Prevzela nas je že takoj ob pričetku slovenska obredna beseda spremljana s slovensko pesmijo ob oltarju sredi našega doma v Mendozi.
V svojem nagovoru med mašo je duhovni vodja naše mladine č. g. Horn z občuteno, intimno doživetostjo skušal našim fantom in dekletom prikazati pomembnost našega dela, naše aktivnosti, ki nam je potrebna pri reševanju narodnostnega življa v emigraciji. Sledil je skupen zajtrk in nato zborovanje v dvorani.
Slovenski predstavniki v noriškem občinskem
odboru
Po junijskih upravnih volitvah na| Goriškem se je v septembru prvič sestal gorički mestni svet za izvolitev odbornikov in novega župana. Ves ta čas so se med strankami levega centra vodila pogajanja za sestavo občinskega odbora. Prvič so se pogajanja med italijansko krščansko demokracijo, socialisti in socialnimi demokrati razbila zaradi zadržkov, ki so jih zadnji dve stranki stavili proti vstopu Slovenske demokratske zveze v občinski odbor. Na slovenski listi so bili izvoljeni trije svetovalci, zato je krščanska demokracija smatrala za potrebno, da pride kak zastopnik SDZ tudi v ožji občinski odbor. Socialisti so sicer kmalu umaknili svoje stališče, le italijanski socialni demokrati so se upirali. Končno so tudi ti sprejeli pristop SDZ k večini levega centra. Po umaknitvi vseh pomislekov je prišlo do štiristran-skih pogajanj med temi strankami za program in sestavo pokrajinskega in občinskega odbora v Gorici.
V začetku programske izjave poudarjajo tri italijanske stranke važnost nove večine levega centra, ki bo delala za temeljito obnovo v socialnem življenju. Ozirajoč se na posebne razmere v pokrajini bodo stranke spoštovale in ščitile zahteve narodne manjšine po vodilnih načelih pluralistične družbe, ki temelji na priznanju pravic človeške osebe in skupnosti. Stranke levega centra se bodo prizadevale odstraniti vse ostanke nerazumevanja in nezaupanja mel italijanskimi državljani različnega
jezika. To tudi zato, ker so prepričane, da srečanje dveh kultur bogati duhovni svet prebivalstva in mu odpira širše poglede na stvarnost. Ostali deli izjave se nanašajo na razne socialne in gospodarske poglede.
Na seji občinskega sveta, ki jo je otvoril dotedanji župan dr. Gallarotti, so bili potrjeni novi svetovalci ter volitve župana in odbornikov. Po otvori? tvi seje je predal predsedstvo seje odborniku M. Martini, ki je dobil na volitvah največ preferenčnih glasov. Sledili so nato govori raznih svetovalcev, posebno tistih, ki so bili proti vstopu SDZ v odbor — članov liberalne in seveda neofašistične stranke. Odgovoril jim je poleg predstavnikov strank levega centra tudi predstavnik SDZ dr. Avgust Sfiligoj.
Pri volitvah je bil izvoljen za župana Michele Martina, ki je prejel 28 glasov od 38. Pri volitvah v odbor pa so bili izvoljeni krščanski demokrati Agati, De Simone in Lupieri, socialni demokrati Zuccali, Candussi in Fantini, socialist dr. Tomasieh ter predstavnik SDZ dr. Sfiligoj, ki je prejel 26 glasov, ter bo imel na skrbi upravo občinskih davkov.
Izvolitev dr. 'Sfiligoja v občinski odbor je pomemebna tudi zato, ker je sedaj prvič v občinskem ožjem odboru tudi predstavnik slovenske liste. V gorički provinci pa so bili Slovenci člani odborov od leta 1861 do 1923, ko bo fašisti onemogočili vsako slovensko politično delo.
MEDNARODNI IZSELJENSKI DAN
Prva adventna nedelja je izseljenska nedelja. Kakor v .prejšnjih letih je tudi letos’ Argentinski kat. odbor za vseljen-ce pripravil celodnevno proslavo tega dne. Ob 10. uri dop. bo televizijska postaja 7 prenašala sv. mašo, med katero bodo kratko nagovorili izseljenske narodnostne skupine direktorji njihovih dušnih pastirjev. Popoldne ob štirih bo na ulici Av. Almirante Brown 568 v Bolki zbiranje izseljenskih narodnostnih skupin, ki bodo nato v sprevodu s svojimi narodnimi zastavami odšli na prostor, kjer bodo začeli zidati cerkev posvečeno Mariji, patroni in varuhinji izseljencev. Tu bo sv. maša, med katero bodo posamezne narodnostne skupine zapele po eno pesem v svojem jeziku. Po sv. maši bo na istem prostoru družabna prireditev z nastopi folklornih skupin posameznih izseljenskih narodnosti. Med drugimi bo nastopila tudi slovenska folklorna skupina.
■■■■■■■■—■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ Britanska laboristična vlada je zaradi neznatne večine v parlamentu odložila podržavljanje jeklarske industrije na poznejši čas.
S10YENCI PO SVITO
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE Spomin č. g. Rudiju Cukjatiju
Gimnazijski sošolci č. g. Rudija Cuk-jaija, ki so z njim maturirali leta 1948 na Slovenski begunski gimnaziji v Spi-ttalu na Dravi, bi radi počastili spomin svojega prvega kolega, ki je odšel v večnost.
Ker so raztreseni po celem Svetu, ZDA, Kanadi, Argentini in Avstraliji, vabim vse bivše maturante, ki jih dosežejo te vrstice, da se oglasijo na spodnji naslov. Želel bi, da istočasno spo-roče svoje in želje in ideje, kako naj bi počastili spomin na našega pokojnega sošolca.
*Dt. Thomas Sfiligoj, 1210 West 44th Str., Lorain, Ohio 44053, ZDA
AVSTRALIJA
Slovenski pevski zbor Triglav v
Melbournu proslavlja letos desetletnico svoje ustanovitve. Proslava tega jubileja je bila v soboto 6. nov. z zanimivim sporedom.
Slovensko društvo v Sydneyu je pripravilo 13. novembra koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Peli so jih člani moškega zbora škrjan-ček pod vodstvom dirigenta Rudolfa Klakočerja.
PO ŠPORTNEM SVETO
V Atenah so bile 15. septembra zaključene XXIV. balkanske olimpijske igre. Čeprav še nimamo poročil o zadnjem dnevu, je bilo že po tretjem dne-vu razvidno, da jugoslovanska reprezentanca ne more več računati s prvim mestom. K takemu razpletu je največ prispevala smola. Deseterobojca Kolnik in Vravnik, ki sta vodila, sta zaradi poškodb morala odstopiti od nadaljnjega tekmovanja, prav tako ni mogla tekmovati Lubejeva. Važič je na 1500 m vodil do zadnjih 100 m, tik pred ciljem pa ga je prehitel Romun Blotiu, ki je postavil nov balkanski rekord s 3:43,7, Važič pa je zaostal za 0,4. Špan se je na 3000 m ovire moral zadovoljiti le z bronasto medaljo, prvi dve mesti sta zasedla Romuna Vamos in Caramihaly. Na 10.000 m je červan zaostal za zmagovalcem Romunom Mustacejem kakih 100 m. Mustace je postavil čas 29:25.8, Červan pa je bil drugi s 29:39,6. Zmagal je Kovač na 400 m s 52,0, Jocovič v krogli s 17,92 m, Petnjaričeva na 100 m z 11,8, Nikoličeva na 800 m s 2:12,2.
Med moškimi je po tretjem dnevu vodila Romunija s 123,5, Bolgarija je bila na drugem mestu s 82, Jugoslavija 76, Grčija 43, 5, Turčija 9. Med damami je prav tako Romunija vodia s 50 točkami, Bolgarija je imela 40, Jugoslavija 33 točk, Grčija pa 2.
Avstralec Ron Clarke je prejšnji teden postavil nova svetovna rekorda v teku na 20.000 m s časom 59:22,7 in v teku 1 ure s 20.231 m. Prejšnji rekord je imel Novozelandec Baille s 59:
28,6	in 20.189 m. Clarke je rekorder tudi na 5000 m s 13:25,8; 10.000 m s 27:39,4; na 3 milje s 12:52,4; 6 milj s 26:47,0 in 10 milj s 47:12,8.
V Spittalu je bilo v začetku avgusta na reki Liser svetovno prvenstvo v vožnji s kajaki in kanuji. Tekmovanja se je udeležilo 16 držav. Največ medalj si je osvojila Vzhodna Nemčija (5 zlatih, 2 srebrni in 4 bronaste), slede ČSSR (3, 5, 0), Zah. Nemčija (1, 2, 3), A.vstrija (1, 1, 0), Jugoslavija (0, 1, 0), Švica in Francija pa sta dobili po eno bronasto. — Jugoslavija je zasedla drugo mesto v ekipni vožnji dvosedežnih kanujev s tekmovalci Gerkman-Andri-jašič, Vidmar-Justin in bratoma Žitnik. Med posamezniki pa so zasedli Gerk-man-Andrijašič 6. mesto, brata Žitnik
8.,	Vidmar-Justin pa 14. Prelovšek pa je bil 17. v kajakih enosedih. V ekipni vožnji kajakov enosedov je Jugoslavija zasedla 7. mesto.
Vestnik SFZ
(Govor g. Janeza Škulja 13. XL na I. mladinskem večeru v Carapaehayu)
Odsek iSFZ je bil ustanovljen leta 1963. Od takrat se po možnosti v času, in po zmožnostih sodelovanja članov, udejstvujemo pri raznih prireditvah, tako kulturnih, kot družabnih.
Potrebno je, vsaj tako mislim, da si malo ogledamo naš položaj v tujini:
a)	kaj smo, b) odkod prihajamo, c) naša bodočnost.
a) Smo Slovenci, hčere in sinovi slovenskih staršev, zato moramo iz leta v leto, iz roda v rod ohranjevati našo slovensko narodnost. Istočasno moramo
stati na poti, da bomo vedno tako delali, da bo v naš ponos in v čast organizaciji.
b)	Nikdar ne pozabimo, da je naša domovina Slovenija. Govorimo Slovenski jezik, jezik naših staršev in pradedov. To naj velja tudi za tiste, ki niso bili rojeni v tSloveniji, a mislim da se čutijo toliko Slovence, v kolikor so sinovi slovenskih staršev, čeprav rojeni na tuji zemlji, tukaj v Argentini, ali kje drugod. Zato pa ohranimo za poslednje rodove slovenskega naroda čisti in pravi slovenski jezik. Sredstvo za to ohranjevanje pa je tesna medsebojna povezanost. Zavedati se moramo, in to vsak dan bolj, da smo v tujini, v tujem okolju! Če ne bomo živeli v tem duhu in s tem prepričanjem je naša bitka za slovensko vzgojo in izobraževanje slovenskih deklet in fantov izgubljena.
Slovenski narod je preko stoletij plačal s ceno krvi za svoje ohranjevanje, za svojo vero za svoj dom. če se pomaknemo samo za dvajset let nazaj, stojimo pred dejstvom: tisoče in tisoče slovenskih fantov in mož je bilo pobitih. Zakaj? Za svoj narod, za svojo vero, za svoj dom.
c)	Naša bodočnost. — Kljub tujini, v kateri se nahajamo, so vrata nam še vedno odprta za osebno in skupno javno delovanje. Dokler bomo skupaj delovali, za en skupni Smoter, in samo en končni cilj : Slovenci smo, in Slovenci ostanemo do zadnjega trenutka našega življenja. A bodočnost naša ne bo najlepša, dokler bodo med nami notranja trenja in se ne bomo držali začrtane poti,- naj bo to kjerkoli, v našem domu ali v drugih slovenskih domovih, ali pa v mladinskih organizacijah. S tem bi pozabili na našo veliko nalogo, ki jo vršimo in izpoljnujemo v današnjem času: vsa slovenska emigracija, organi-j zacije in društva naj ohranjajo slovenstvo v tujini.
Pred sabo imamo kar tri mladinske prireditve. Prva bo čajanka, za tem proslava Brezmadežne in končno izlet.
Ustavimo se pri prvi, ki se bo vršila
5.	decembra ob 15.30. To bo drugi mladinski družabni popoldan v tem letu. V glavnem je zamišljena kakor prva, samo da bo sedaj združena z mladinskim miklavževanjem. Smisel čajanke je zaključek delovanja mladinskih organizacij v tem letu. Razdelile se bodo kolajne iz prvenstva lahke atletike. To pot bo vstopnina za dekleta 80 pesov in za fante 100 pesov. Novost bo prihod sv. Miklavža s spremstvom angelov in par-kelnov ter z veliko količino daril. Vabi-
mo vso mladino na to prireditev, da se združimo z veselim razpoloženjem, da pokažemo, kako mladina živi in deluje.
OBVESTILA
Informativni sestanek za člane in članice Slovenskega doma v San Martinu bo v nedeljo, 12. decembra ob 10 dopoldne.
Zaključek šolskega tečaja dr. Franceta Prešerna v Moronu in Miklavževa-nje bo v soboto, dne 5. decembra, ob 19.
Kulturni odsek Našega doma v San Justu pripravlja božični misterij Franca Ks. Meška: „Henrik, gobavi vitez“. Uprizoritev bo na božični dan, dne 25. decembra, pod milim nebom.
V Slovenskem domu v Carapaehayu bo Miklavževanje v soboto zvečer, dne
4.	decembra, ob 20. Zaključni nastop otrok slov tečaja v Carapaehayu bo pa v nedeljo, 5. decembra, ob 17.
Na pristavi v Moronu bo g. direktor msgr. A. 'Orehar dne 27. novembra ob 8 zvečer govoril o svojih vtisih s potovanja po ZDA, Kanadi in Evropi; dne
8.	decembra pa g. Joško Krošelj o dr. Korošcu ob 25-letnici njegove smrti.
JAVNI NOTAR
Francisco Rani Cascante
Escribano Püblico Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642	Buenos Aires
T. EL 35-8827
ESLOVENIA LIBRE
Redactor: José Kroselj Redaceión j Administration: Ramón Falcón 4T58, Buenos Aim T. E. 69-9503 Argentina
O o z o	FRANQUEO PAGADO
W Z - SÉ* 2	Concesión N* 5775
O S = <	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N* 3824
Registro Nacional d« la Propi edad	
Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za lat* 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, aa pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. T alleres Gràfico® Vilko S. R. L., Estadoe Unidos 425, Bs. Airee. T. E. 33-7213
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure 17—20
Na telefonu tudi dopoldne
TEATRO GENERAL SAN MARTIN
Dvorana Martin Coronado Corrientes 1550	Buenos Aires
UKRAJINSKI
BALET
28.	novembra ob 15.30
29.	novembra ob 18.30
SDO	SFZ
5. decembra DRUŽABNI popoldan
ob 15.30:	z mladinskim
miklavževanjem
8. decembra ob 19.30:
PROSLAVA BREZMADEŽNE 12. decembra: MLADINSKI IZLET
Vabljeni!
■	V Slovenskem domu v San Martinu
* bo v nedeljo, 5. decembra ob 17
■
j zaključek šol. tečaja
S škofa dr. Gregorija Rožmana ■
■	Po zaključku bo mladini razdeljena
:	malica
■
■	Ob 19 pa bo
■
I MIKLAVŽEVANJE
■	i
■	s kratkim Miklavževim prizorčkom, j
■	i
5 ki ga je napisal g. Marijan Marolt, I in razdelitvijo daril.
■
I Miklavžev zastopnik bo uradoval v j
; soboto, 4. decembra od 8—18 in v I ■
; nedeljo, 5. decembra, od 10—12 in od 13—16.
Zahvala
Ob težki izgubi naše drage mame
GALE ANGELCE roj. PANGERC
se iskreno zahvaljujemo čč. gg. lazaristom za duhovno oskrbo in tolažbo skozi vsa dolga leta njenega trpljenja, Vincencijevi konferenci in Društvu Slovencev za podporo, vsem sovaščanom in domačinom in Zedinjeni Sloveniji za podporo, vsem sovaščanom in domačinom za obiske in darila; posebno sosedam ge. Bregarjevi, Levstikovi in Čampovi in vsem, ki so na kakršen koli način pomagali lajšati trpljenje v dolgi bolezni. Bog povrni tudi Mehletovim za lep venec, kakor tudi tistim, ki so jo nosili in spremili k zadnjemu počitku.
Moz Tone, sin Tone in hčerke: Angelca, Zorka in Slavka
ROJAKI!
V NEDELJO. 28. NOVEMBRA 1965, NASVIDENJE V BERAZATEGCI-ju
Blagoslovitev Slov. Doma
v ULICI 1 in ARAGON
•	ob 11.30 blagoslovitev doma in zastav
s sv. mašo, ki jo bo daroval direktor č. g. msgr. Orehar.
•	Govor predsednika Slovenskega doma
•	Pozdravi zastopnikov domov in orga-
nizacij
•	Kosilo
ob 15.— popoldanski program
Igra MOULIN ROUGE
Kako pridete do Slovenskega doma: Na železniški postaji Berazategui vzeti kolektiv št. 100 B (zelene barve), ki vas pelje mimo parka tovarne Regaleau ob progi. Po treh ovinkih pridete do cerkve (Villa Espafia) na Calle No. 1, nato še štiri kvadre in izstopite pri Slovenskem domu. — Rojaki, ki pridete z automobilom iz mesta pozor na Cruce Verela in pri YPF zaviti iz Camino La Plata na desno in po treh ovinkih pridete ponovno na Camino La Plata, nato prvi asfalt na levo je Calle 14, ali Hudson in nato naravnost do postaje Berazategui. Puščice v slovenskih barvah na križiščih
(ovinkih) asfalta vam bodo kazale smer.
IX. MLADINSKI DNEVI V MENDOZI
(Nadaljevanje s 3. strani)
še večji meri njeno umetniško vzvišenost.
Vsi sodelujoči so svoje vloge dostojno in pohvalno rešili, posebno nas je presenetila ustvaritev Veronike v interpretaciji Anice Grintalove, ki je prvikrat nastopila, pa svojo Veroniko podala z nepričakovano doživetostjo ter prepričevalnostjo. Enako dovršen je bil mjen partner Friderik Andreja Bajuka, ki ga je odlikovalo smiselno obvladanje vlog« ter neprisiljeno gibanje na odru. Stari Henrik je v Rudiju Hirschegger-ju našel svojega skladnega interpreta,1 ki se ' je znal prilagoditi vlogi v vseh igralskih potankostih. Jelisava Darinke Žumrove se je močno prilegala dostojanstvenemu prenašanju pretresljive in globoke tragike v zakonu razočarane žene. Presenetljivo je bil tudi prepričevalen Bonaventura Ernesta Hirschegger-ja. Sida Katice Grintalove nas je prepričala s svojim nastopom o skrbni teti, ki s svojim prefinjenim ženskim čutom v plašč, namenjen grofici Jelisavi, tke usodo svoji ljubljeni nečakinji Veroniki. Tudi Jošt v osebi Janeza Štirna ter stari Deseničan v Stanetu Grebencu sta se prilegala harmonični celoti odrske
ustvaritve, kakor tudi vse ostale manjše vloge, ki so — čeravno v stranskih podrobnostih — vendar dale celoti pestro popolnost.
Slovenska skupna maša naslednjega nedeljskega dopoldneva je bila tudi posvečena misli mladinskih dni. Mendoška slovenska družina se je zbrala ob svojem dušnem pastirju ter z njim združila svojo daritev Vsemogočnemu za blagor in rešitev našega naroda. Taisti r misli je bila tudi posvečena pridiga.
Popoldne pa smo se po običajni navadi zbrali na igrišču našega doma k mladinskim telovadnim nastopom. Z argentinsko ter slovensko zastavo je vsa mladina prikorakala pà igrišče, toplo pozdravljena. Predsednik fantovskega odseka Jaka Bajda je imel nato v imenu mendoške slovenske mladine naslednji nagovor:
„Letošnje mladinske dneve prirejamo pod vtisom 20. obletnice komunistične revolucije v naši domovini; pod vtisom 20. obletnice našega odhoda v zamejstvo. Prirejamo jih ob pogledu na najtragičnejši mejnik v zgodovini našega naroda, pod katerim je zaplapolal krvavordeči prapor s srpom in kladivom. Prirejamo jih ob spominu na tiste sončne majniške dneve pred 20 leti, ko so naši očetje in matere z nami v na-
ročju zapuščali svoje domove ter odhajali v neznano tujino, ker se je nad Triglavom in nad vso Slovenijo dvigala grozeča in kruta stisnjena pest. Nam starejšim iz mladega izseljeniškega rodu še v spominu odsevajo obrisi domačega krova, ki so se nam vtisnili v dušo v naših detinskih letih pred odhodom. Slovenijo še no-simo v srcih kot svojo prvo in pravo domovino.
Mlajši med nami pa so se rodili že v zamejstvu, v tujini, ki jim je postala — domovina. Tem se srca ogrevajo v ljubezni in spoštovanju do Slovenije ob ognju, ki ga izžarevajo srca naših roditeljev in vzgojiteljev. Vsem nam pa se po žilah pretaka slovenska kri; vsem nam je naša mati položila v usta slovensko materino besedo!
Vsi smo in ostanemo sinovi ter hčere slovenskega naroda! In vprav to danes — ob 20. obletnici zamejstva — slovesno priznavamo: Zavedamo se svojega slovenskega izvora in pripadnosti slovenskemu narodu. Vprav to danes, ob našem mladinskem prazniku slovesno obetamo: Ohranjati hočemo zase in za zanamce svete vrednote tisočletne verske in kulturne tradicije naših očetov in pradedov.
In zavedamo se svoje moralne dolž-nosti, da na teh temeljih slovenske tra-
dicije po vseh svojih močeh pomagamo graditi kulturno stavbo našega slovenskega naroda, ter s temi duhovnimi zakladi prispevamo k rasti in napredku nove domovine, v katero nas je v življenje postavila božja Previdnost. Tako nam Bog pomagaj!“
Sledili so razni nastopi: vaja deklet s krogi (vodit. ga. Marica Hirschegger), šolske deklice s prosto vajo (vodit, gdč. Marica Triler), naraščajnice v parih narodnih noš s simbolično vajo (voditeljica gdč. Anica Pustavrh). Veselo presenečenje je bil prisrčen nastop male Milačeve Suzane, ki nam je zarajala španski folklorni ples, ter Rozike Grin-talove in Milačeve Zinke, ki sta nam v slovenskih narodnih nošah pogumno zapeli ,Sem slovenska deklica. Sledila je rajalna vaja deklet (ga. Marica Hir-sehegger), nastop naraščajnikov vodit. Miha Zarnik) ter končno fantje z lahko atletiko (vodit. Franci Bajda), ki so pokazali presenetljivo in mnogo obeta-* jočo spretnost ter zmogljivost. •
Ob pričetku proste zabave, ki se je nato razvila ob pogrnjenih ter bogato založenih mizah, je navdušeno pozdravljen mendoške rojake pozdravil s kratkimi besedami dr. Brumen. Med raznimi zabavnimi momenti so nas živahno presenetili naši fantje z nekaterimi ša-
ljivimi prizori; ob štantu je bilo mnogo gneče okoli gorenjskih prest ter medenih sre — s tako pomenljivimi napisi. ..
Vsako leto so mladinski dnevi naša osrednja mendoška prireditev; kajti naša mladina pritegne pač največ svojih prijateljev in ob njenem prazniku zaživi naš dom v vsem svojem obsegu, za katerega nas naši obiskovalci blagrujejo, da ne rečemo — zavidajo.
Spomin Krekove stoletnice rojstva
Mendoški Slovenci smo se spominu stoletnice rojstva dr. Janeza Ev. Kreka oddolžili na prosvetnem večeru, ki ga je Društvo Slovencev v Mendozi priredilo na predvečer mladinskih dni, v petek 15. okt. zvečer v domu. Ker je bil tedaj že med nami dr. Vinko Brumen, ki je prišel predavat na mladinsko zborovanje, se je tudi radevolje odzval naši prošnji ter nam v izčrpnem govoru, kakor ga je mogel podati prav on kot strokovnjak v tem vprašanju, predstavil mogočen, v podrobnosti izklesan lik našega velikega moža, ki je s svojo osebnostjo tako učinkovito ter mogočno posegel v življenje našega naroda ter mu začrtal novih smernic.
\	Bb.