Januš Golec: Trojno gorje. Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskili pradedov. VIII. POGLAVJE. Zmagovalci nad kmečko vojsko pri Št. Petru so odgnali s seboj le ujetnike, mrliče so pustili kar nepokopane, mudilo se jim je na Hrvaško, kjer jih je še čakal trd oreh upora pod poveljstvom Gubca. Bojno polje od vasi Št. Peter do Sotle je bilo poscjano z mrliči. Celi kupi ubitih so ležali ob Sotli, kjer je danes Dobrinetov mlin. Pokolj se je bil doigral slučajno februarja, sicer bi bile izbruhnile vsled smradu kužne bolezni. Kmetje iz bližnje okolice bojišča so bili tako preplošeni, da se niso upali niti v bližino, kaj šele, da bi se J.ili lotili pokopavanja žrtev gosposke podivjanosti. Grad Kunšperg, ki je zrl liki orel s svojcga zvišenega mesta na bojišCe, je bil tedaj brez pravega najemnika in oskrbnika. Lastniki gradu so bili krški škofje, ki so dajali graščino v zakup proti plačevanju najemnine. V dobi zadnje kmečke vstaje je bil Kunšperg brez tedaj običajne močne roke. Kmetje iz kunšperške okolice po večini niso bili udeleženi pri puntu. Niso imeli za vstajo pravega vzroka, ko pa ni vihtel že skozi desetletja nobeden valpet biča nad njihovimi hrbti in jih ni preoblagal s tlako ter desetino. Sosed Kunšperga — hrvaški Cesargrad je bil še nekaj Łasa po bitki 8. febru^rja v rokali kmečkih puntarjev, ki so bili kmalu po izbruhu pobune obglavili oskrbnika. Štajersko in hvvaško območje s kmečko krvjo prepojenega bojnega polja je bilo brez prave bližnjc oblasti. St. Peter v Lcskovcu tedaj ni bil samostojna župnija, spadal je kot vikavijat pod pilštajnsko materhio faro. Zadnji Sentpcterski vikar Mihael Feistricer jo bil odslavljen lcla 1570. Stolni proSt Tomaž Reutlinger opravičujc s stališ.a cerkvenc oblasti njogovo odstavltcv, to§: ni Iio.el piaJc- vati davkov in niso našli pri njem ničesar, kar bi mu bili zarubili. Ne samo to, da ni sam odrajtoval, kar bi bil moral, še kmete je šuntal proti gosposki. Bil je pravi puntar nekaj let pred izforuhom kmečke vstaje. Odslovljenega Feistricerja, ki se je bil zatekel na Ogrsko, je nasledil Sele leta 1595 vikar Gašper Demitrovič. Torej tudi duhovnika ni bilo, da bi bil poskrbel za krščanski pokop pobitih kmetov in vojakov. Vrane ter krokarji so opravljali skozi dva meseca posel pokopačev. Celi oblaki teh neprijaznih ptic so se pftdili po ravni med Št. Petrom ter Sotlo, kjer so se mastili med hrapavo zapotegnjenim krakanjem, dokler niso preostale le še bele kosti in ni bilo razločiti kdo je bil puntar in kdo od graščakov plačani Kajn stare pravde. Dne 9. februarja je bila poražena Gubčeva kmečka armada pri Stnbici. Zmagovalci so se maščevali z nepopisno krutostjo nad še pri življenju preostalo kmečko rajo. Od kmetov obglavljenega oskrbnika na Cesargradu ni nasledil dolgo časa nikdo. Cesargrad Je bil pozidan na dobro zavarovani višini ter nekaj tednov v kmečkih rokah. Strahopetna gospoda se je bala baš na tej naravno utrjeni točki puntarske zasede. Od pobite kmečke vojske so bile pri Št. Petru le še obrane kosti, ko se je upal na ogled bojnega polja novi cesargrajski oskrbnik. Na spomlad leta 1573, ko je bilo treba preorati obsotelsko polje in zaupati seme brazdam, so se podali kunšperški tržani in šentpeterski kmetje do koščenih preostankov vojnih žrtev. Celi teden so zbirali po pašnikih ter njivah kosti, jih nalagali na vozove in jih odvažali na kup za obzidje krog podružne cerkve sv. Jakoba v Kunšpergu. Pod gradom Kunšperg je bil v dobi naše povesti na ravni nekak trg istega imena. Na sredi naselbine je stala z obzidjem obdana cerkev sv. Jakoba, ki je propadla dobrih sto let za tem. Cesar Jožef II. jo je zaprl in je bila kmalu podrta do tal. Danes je samo še videti sledove zidu, ki je obdajal svetišče. Za cerkvenim zidom so izkopali globok skupen grob. V njega so znosili kosti, jih zagrebli in skril. z njim pod Črno zemljo zadnje ostanke združenega slovensko-hrvaškega puntarskega duha. Njive ob Sotli so preorali, jih obsejali in zastonj prelita kmečka kri je pognojila le poljske pridelke. Dva celjska mesfna biriča sta odvedla do krvi ter kosti šibano nevesto obglavljenega kapitana kmečke vojske na večer po prestani kazni izven mestnega obzidja in jo prepustila usodi v smeri proti Teharju. Ko sta jo spustila pri mostu preko Voglajne, se je zgrudila po tleh. Kaj aramotni udarci bičanja, ti bi jej ne bili izpili zadnjih moči! Korobafi gosposkih grozovitosti, ki je tepel v zadnjenj času tako kruto njo ter Pavla, ta je strl popolnoma kmečko junakinjo, da so jej odpovedale brez tuje pomoči noge in se je globoko onesvestila. Še beriškim grčam je odtalila srce ženska.onemoglost. Kaj stahotela? Do pičice natanko sta morala izpolniti povelje gospoda okrožnega poveljnika, ki jima je bil zaukazal: »Če ne bo mogla kmečka psica od mosta aama dalje, naj pogine kje ob ceati!« Teharski kmet Farčnik, ki je vozil istega dopoldne za grajske pristave pri Bežigradu drva, se je vračal v noči z vprego preko voglajnskega mosta proti domu. V mesečni noči je zagledal človeka vznak in je presodil na prvi pogled, da gre za potepuškega pijanca ali za zločin. Stopil je z voza in se prestrašil, ko je uzrl do nezavestr zbito žensko, ki je jedva še prav na rahlo dihala. Prešinila ga je misel, da si je privoščil nečloveški čin maščevanja kak grajski pohotnež. Krščansko vzgojena vest mu je narekovala, da je treba nujne pomoči človeškemu bitju. Prav nič ni pomišljal, kako in kaj bi bilo treba ukreniti. Prav pošteno se je spotil pri nalaganju, a se ni zavedla, dasi so bili prijemi ter dvigi usmiljenega Samarijana prej vse drugo nego nežni. Doma pri Farčnikovih neznani nesrečnici rtiso vrgli slame kje v hievu, postlali so jej v hišl svežo postelj in dolgo ugibali: Odkod je? Kdo in zakaj jo je zbil do krvi in na nekaterih mestib celo do kosti In jo prepustil usodi kar ob cesti? PiStelakova Ema je odprla oči šele naslednjl dan krog poldne. Izpila Je lonec ohlaienega mle- ka in spala celo aoč. Trctje jutro se jej jo vrail sponiin, da je labko izpovedala bolestno: Čegava jo, kdo in zakaj jo je potopil v raorje gorja in krivice. Farčaikovi so sieer znali o ponesrečeni kmečki v.staji, a lc toliko, kolikor so bili slišali v Celju od onih, ki so videli aa lastne oci ujete puntarje. Ko so zaznali dobri ljudje, koga je pobral hišni gospodar ob cesti, so stregli Emi kakor domač-i hčerki ter so oskrbeli iz mosta šc zdravila za raao tcr skeleče črne podplutbe. Za zamudo časa in za izdatke postrežbe se jc oddolžila Ema z nad vse zanimivim pripovedovanjem dogodkov od prvih početkov upravičenc pobune do njcncga krvavega zaklju.ka na šentpeterski ravni ob Sotli ia v groznih celjskih ječah. Far.nikova hiša je postala kmalu zbirališče vseh za svobodo vnctih Teharčanov, ki bi se bili sigurno pridružili borbi za staro pravdo, ako bi bila korakala puatarska vojska mimo njih in jih pozvala na okrepitev kmo.ke bojne sile. Farčnikovi in z njimi vred cela teharska župnija ni pustila iz svoje srede s časom si opo- mogle kmočke junakinje, dokler ni prisijala in prižvrgolela pomlad s cvetjem ter ptičjim petjem. Šele bolj pozno na spomlad leta 1573 je zaglcdala Ema v varnem spremstvu teharskih dobrotnikov grada Hartenštajn in Pilštajn, .uvarja tedaj tolikanj razsežne župnije sv. Mihaela na Pilštajnu. Celjski okrožni načelnik Schrattenbach! ni zvedel nikdar, kdo je pobral od njega kot psico opsovano junakinjo in jo ohranil slovenskemu narodu. Gospoda tedaj niti časa ni imela, da bi bila stikala še nadalje za krivci kmečke vstaje, dajali so jej prcve. opravka neprestani turški vpadi, ki niso ogrožali le kmeta, ampak tudi z jarki in z obzidjem zavarovanega gospoda. Pilštajn, iki je objokaval že tedne glavnega junaka kmečke vojske z zaročenko domačinko, je ostrmel, ko se je pojavila v trgu kakor iz groba priklicana Ema. Šele po prepričanju, da ne gledajo v prikazen, ampak vidijo sorojakinjo — dušo zadnje kmcčko vojske, so jej za.eli domačini poljubljati roke kakor grajski gospodarid. (Dalje prihodnji..)