Trtje in povrtje.
32.
Kaj hočeš, Katinka, da zate  storim, predražestna ljubica moja? V obrambo za tebe se nič ne bojim nič — niti krvavega boja!
Kadar me napade misel strašna, da ti bi, Katinka, umrla, oko mi zalije potok solza, še tožba ne more iz grla.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Pa saj ti, Katinka, umreti ne smeš! Jokali bi angelski zbori — in jaz bi po smrti naredil — saj veš, kaj reveži delajo — nori . . .
Kaj hočeš, Katinka, da zate storim? Z ljubeznijo večno me vnemi!' „Ah, Robert, veš kaj jaz od tebe želim nič drugega -  hitro me vzemi!"
33.
Bitja tri so potovala nekoč po deželi naši: jezik, osel, ovce. Mirno svojo pot je hodil, vsem ljudem povsod poznat, jezik, star, a živ vodnik. Osel pak je rigal, brcal, kadar konja je začutil, ker je bore tepec mislil, da je že beseda konj . . . Ovce ni se kaj zmenilo (bilo je še pač premlado, še premedlo, prenevešče) ni za jezik, ni za osla: zdaj je tapalo za enim,
zdaj za drugim — kaj je htelo! Ko pa jezik je zaznal, da se roga radi družet tudi njemu zlobni svet, rekel je besede trde: „Če želita potovati še nadalje, butca, z mano, morata se pokoriti, meni samemu, da vesta!" Osel je odvrnil brž: „Mi se moramo združiti ne po bistvu, kar ni možno, temveč po imenu! Upam, da bo potlej mir zavladal." „Dobro!"  oglasi se ovce,
imenuj se gospod jezik, združen v naših treh imenih jezikoslovce!
Anton Medved.
Med travo.
ed šumečo travo zdravim svojo gorko si bolest, in med travo zdaj o svitu sanjam svojih zvezd — —
Vse izgubil sem! — Osamljen, kakor mesec skoz azur, hodim skozi noč življenja mladi trubadur . . .
Cvetko Slavin.