NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
67
I 117 986-1984
98530733,2/3
Jajmlajši nagrajenci latečaja Mladi oder so se po prejemu plaket fotografirali.
Tako jih je i skupnem posnetku ovekovečil« fotograf Mario Magajna.
Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, marzo - marec 1984
posmo
;mop§
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVIII - ŠTEV. 2/3
KAZALO
Sergij Pahor: Prva zaščita je
v nas samih...............21
Tone Brulc: Opub .... 22 Milan: Božja volja ....	23
Pod črto.......................24
Mogoče ne veste, da.......... 25
Umrl je dr. Anton	Kacin	26
Pavle Merku: Ricmanjo .	.	27
Viktor Blažič: Govor na Prešernovi proslavi ....	28
Ljubka Šorli: Pesem ... 29 Gradiščanski Hrvati ...	30
Pavle Zidar: Pesmi ...	31
Antena.........................32
Pod zbiralno lečo: Iz slovenske publicistike .... 35 Ocene: Gledališče; Knjige . 37 Narava, okolje, človek .	.	39
Dr. Miloš Kralj: Kronični bronhitis ....................40
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Priloga: RAST 15 - 1984, pripravlja uredniški odbor mladih (str. 57-60)
Zunanja oprema:
Edvard Žerjal
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1500 lir. Celoletna naročnina za Italijo 12.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 600 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
ALI VESTE, DA ...
...je slovenski skladatelj Hrabroslav (Andrej) Volarič rojen I. 1863 (v Kobaridu) in umrl I. 1895 (v Devinu)? Tako piše dr. D. Cvetko v Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem, 3. knjigi (DZS, Ljubljana 1960); toda Mala splošna enciklopedija, ki jo je ista založba izdala 16 let pozneje, je na podlagi novih študij objavila podatke, da se je Hrabroslav Volarič rodil I. 1873 in je umrl I. 1932. To pomeni, da je skladatelj že deset let pred smrtjo verjetno prisostvoval, ko so fašisti 21. junija 1922 razbili spomenik, ki so ga njemu 8. septembra 1908 postavili v Kobaridu. Jasno je, da je bil I. 1899 med ustanovitelji vrtca in osnovne šole Lega nazionale v Devinu: saj so prav zato Kobaridčani postavili spomenik, ki so ga fašisti razbili iz nam — danes — žal nerazumljivih razlogov. Morda je razlog za vse te nerazumljive kolobocije iskati v knjigi Pevsko izročilo Primorske Iva Jelerčiča (ZTT 1980), ki na str. 214 v imenskem kazalu strogo razlikuje med Andrejem Volaričem in Hra-broslavom Volaričem. Ob trdni veri, da smo Slovenci zelo solidni ljudje, kličemo »na pomoč«: kdo nas bo rešil v ti zmedi? Državna založba Slovenije, Založništvo tržaškega tiska ali skrivnostni V. B. v Novem listu?
Pavle Merku
SKEDENJ
Prve dni tega meseca sem se odpravil v upravno enoto v Trstu za Škedenj-Čarbolo z namenom, da si tam napravim nekaj dokumentov. Vedel sem, da je tu v službi »naš človek«, to je Slovenec, ki ga je tam namestila prejšnja Spaccinijeva uprava, ravno zato, ker je Slovenec. Vendar ga tu nisem videl; zato sem radovedno pobaral »po naše« dve uradnici. Ti sta se v zadregi nasmihali in mi vljudno odgovorili, da u-radnika, ki ga iščem, že davno ni več
in da sta mi onidve na uslugo. No, vdal sem se v usodo, vzel to na znanje, dvignil dokumente, pozdravil in odšel z grenkim priokusom in zamišljen. Ali res nima občina nikogar, ki bi nadomestil prejšnjega uradnika — Slovenca?
Ko tako tuhtam, srečam prijatelja, ki me pobara, zakaj se tako kislo držim. Pa se mu odprem in izpovem.
Da ne bi storil kaj takega! Kot plaz so se vsule name pritožbe o neupravi tamkajšnjega rajonskega sveta! Posebno kar se tiče slovenskega življa v Skednju in njihovih problemov! Skoraj se zdi, da je tamkajšnjemu sedanjemu predsedniku problem Slovencev zadnja skrb in kar je najbolj čudno: Za sabo je potegnil tudi tamkajšnjega upravitelja.
Vprašujem: kdaj nam bo dano nam Škedenjcem, da se bomo po naše pomenili v našem rajonskem svetu? Ali pa sploh občina ve za neprilike v tem svetu? In nazadnje, kako je s peticijo, ki so jo naslovili Škedenjci na rajonski svet nekaj pred deželnimi volitvami z zahtevo po slovenskem uradniku ali uradniku, ki obvlada slovenski jezik? Pa brez zamere. Pozdrave vsem, ki se nesebično trudite pri upravljanju in izdajanju tako kakovostne revije!
M. B.
MIKLAVČEVA PESEM V ITALIJANSKEM DNEVNIKU
Izdajatelji vsedržavnega dnevnika Av-venire so se nameravali 11. decembra lani spomniti 15-letnice izhajanja časopisa v prenovljeni obliki z izdajo posebne dvojne številke. Dnevnik tiskajo v dveh izdajah: eno v Milanu in eno v Neaplju. Nekatere strani pa so sevpda skupne v obeh izdajah. Prav tistega dne pa so tiskarski delavci v Milanu nenapovedano stavkali in tako milan-
Dalje na 3. strani platnic
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Ester Sferco, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
n1179SG
SERGIJ PAHOR
Prva zaščita je v nas samih
40 let po koncu druge svetovne vojne se morda obetajo posebne zaščitne norme za Slovence v Italiji. V manjšinskih krogih se govori o določenih premikih, enotna delegacija je ponovno oživela, v parlamentu se je nekaj zganilo, med Trstom in Rimom potujejo pisma in brzojavke, italijanski nacionalisti so alarmirani... Nekaj se dogaja, zares, toda ali bo to dejansko koristilo naši manjšini, je še odprto vprašanje.
Krščanskodemokratska stranka — za katero časi še vedno niso zreli in ki je vsa povojna leta imela škarje in platno v rokah, a je ves čas odlašala in zavlačevala z uresničitvijo ustavnega določila in mednarodnih sporazumov — je hotela izkoristiti priložnost in naprtiti sedanjemu predsedniku vlade socialistu Craxiju odgovornost za zaščitni zakon, ki bo za desničarske nacionaliste tako in tako vedno nepopularen in nesprejemljiv. Craxi se je seveda zavedel prevarantskega poskusa in zdaj ni več pripravljen nasesti ter postati žrtveni kozel v korist slovenske manjšine, še zlasti potem, ko je ugotovil, da si od nje nima kaj veliko obetati. Ko je vprašal tržaškega socialističnega veljaka, na koliko slovenskih glasov lahko računa, je dobil nedvoumen odgovor s prilično nizko številko in prav tako je bila nedvoumna tudi Craxi-jeva reakcija, v slogu politika pač, ki nima dlake na jeziku.
Čeprav ne gre za visoke politične manevre, je to povzročilo preplah med krščanskimi demokrati, ki se zdaj bojijo, da bo zakon spet odložen, kar bi jih spravilo v slabo luč pri jugoslovanskih politikih. Tem so namreč že vrsto let zagotavljali, da bodo v najkrajšem času zadevo primerno uredili. Vlada je postala previdnejša in sam zunanji minister Andreotti je med uradnim obiskom v Beogradu reduk-tivno govoril o zakonu, kar je pomenilo vračanje na prejšnja stališča, zlasti kar zadeva Slovence v videmski pokrajini, in to kljub jasnemu in pogumnemu stališču, ki ga je bil javno zavzel videmski nadškof Battisti.
Če imamo torej to pred očmi, si zares ne moremo veliko obetati od zaščitnega zakona, ki se nam ponuja iz Rima. Zato tudi niso upravičene bombastične napovedi in demagoške besede, s katerimi spremlja naš tisk priprav-
ljalno fazo novega zakona z velikimi poudarki o globalnosti.
Posebno nevarno se nam zdi, postavljati usodo vse manjšine v nekakšno odvisnost od tega zaščitnega zakona, kateremu očitno vse preveč zaupamo in obenem tvegamo, da nas bo potem vse preveč pogojeval. Istočasno pozabljamo, da nas noben zaščitni zakon ne bo mogel rešiti pred narodno smrtjo, če nas fizično ne bo več, in da nam nobena oblast (kaj šele brezčutna črka zakona) ne bo mogla zagotoviti tistega vsestranskega razvoja, po katerem u-pravičeno težimo, če ne bomo skrbeli sami za našo kulturo in znanost, ža našo šolo, gospodarstvo, zadružništvo in kmetijstvo, za našo Cerkev in za našo mladino. Nikjer tudi ni zapisano, da ne moremo izginiti. Ko pravimo, da narod ne umre, izražamo samo pobožno željo. To je stvar volje in tvorne, biološke sile ter zagnanosti v prihodnost. Te cilje je slovenski narod, ne samo manjšina, namreč že izgubil izpred oči in pozabil nanje.
Globalni zaščitni zakon vsekakor ni in ne more biti tak končni mejnik in cilj v našem življenji!. Lahko je obstoj tudi stvar zaprtosti: v getu ali rezervatu bi tudi še zdržali, ali pa bi v takem primeru še bili polnopravni državljani, sposobni samostojnega življenja, rasti in razvoja, kakor se spodobi za družbo, ki se ponaša z visoko kulturo?
Na nepopoln zakon, kakor se nam obeta, pa četudi nam reši nekaj kontingentnih finančnih problemov gledališča ali drugih ustanov in nam da morda televizijske oddaje, ne moremo postavljati vsega našega upanja in vseh perspektiv. Kaj naglo bi namreč lahko prišli do negativnih zaključkov in malodušja, ki bi zajelo celotno manjšino s poraznimi posledicami.
Zaščitni zakon zna biti koristen, če bo izraz resnične volje po izboljšanju nekega stanja. Zato se zanj tudi upravičeno potegujemo, toda mora biti pošten in nas ne sme zapirati v ozke meje norm in določb: nihče nam ne more zajamčiti, da bomo preživeli, toda zato nam tudi nihče ne more postavljati zgornje meje zaščite in razvoja, ki ga zavirajo posledice 120-letne pripadnosti Benečije Italiji, 20-letnega fašističnega terorja in povojnega zamujanja v uresničevanju demokratične ustave.
TONE BRULC
no la
|\|@ye
OBUP
(Nagrajena na natečaju Mladike)
Baraka na kolesih, kjer smo spali že nekaj mesecev, je stala kakih petdeset metrov od mosta, vendar so se kriki in vpitje razlegali prav do sem, kljub temu da so bila vrata in okna zaprta. Slišal se je pravzaprav samo en krik začetka, potem so se culi zamolkli udarci in topot težkih čevljev in od blizu se je dozdevalo, da tudi stene barake ne mirujejo. Krik je prehajal počasi v tožbo in začenjal pojemati, dokler se niso vrata barake odprla in se je skozi nje prekopicnilo telo, ki se je zdelo, da nima kosti; sesulo se je in obležalo poleg stopnic, ki so vodile navzgor v notranjost. Skozi vrata je pogledalo par zagorelih obrazov na telo, ki je ležalo negibno poleg stopnic, nato pa so se obrazi spogledali in težki čevlji so zaropotali po stopnicah proti drugima dvema barakama, ki sta v mraku čepeli samo par metrov vstran in mežikali z malimi zamreženimi okenci v noč polno tišine. Nobena od postav ni izpr e govorila, dokler niso dospele do svetlobe.
Čez trideset postav se je z utrujenimi koraki vzpenjalo v notranjost, kjer je čakala večerja in se posedlo okrog mize. Delavnik je bil končan in zdelo se je, da je to, kar se je ravnokar zgodilo, bilo tudi del dneva, kos, ki je spadal k dnevu, čeprav je bilo nekaj nenavadnega. Ljudje so se posedli po klopeh, s hrbti naslonjenimi na steno barake, da so si poravnali razbolele kosti. Na krožnikih so se kadili kosi mesa, buč, krompirja, mandioke in kuhanih zelnatih listov.
Kuhar, rdečelični Gomez, je vidno pospešil korake in njegove temne oči so nemirno švigale po obrazih, ko pa je videl, da nihče nima volje začeti, so z vsakdanjo navajenostjo zaplesale med krožniki, kozarci, noži in vilicami.
Na koncu mize, kjer je sameval krožnik in kozarec in kjer se je prav tako dvigala sopara iz kosov mesa, se je usedlo šest Bolivijcev, ki so z umirjenimi kretnjami, kot da so na delu, začeli rezati meso in jesti. Zdelo se je, kot da se ni nič posebnega zgodilo. Začela se je večerja kot že tolikokrat.
Zbrani smo bili z vseh koncev sveta; kar nas je povezovalo, je bilo delo, jed in igra. Skupina, ki je delala mostove po argentinskem severu, se je le tu pa tam povečala ali zmanjšala, ali pa iz-
gubila kakšnega člana. V veliki večini so bili to delavci, ki so se po končanem mostu vračali domov, ker niso marali slediti na novo mesto, kjer se bo najbrž gradil prav tak most, kot smo ga delali tukaj.
Mislim, da je ob taki priliki padel v našo skupino Poljak Marek Korzec. Obdrsan kovček je potisnil pod pograd, premeril z naveličanimi očmi barako, nato pa odšel z drugimi v kuhinjo, ki je bila prav taka baraka, samo da je bila pregrajena in je na eni polovici gospodaril kuhar Gomez, na drugi strani pa so bili prav taki pogradi, na katerih so spali Bolivijci s preddelavcem Eusebiom, ki je istočasno tudi držal zvezo s podjetjem, kamor je hodil po denar, navodila, pošto, vodil delavce, ki so se ponesrečili ali zboleli.
Drug o drugem smo vedeli malo ali nič in tudi nihče ni kazal posebnega zanimanja za druge. Zbliževala nas je po večerji igra in še ta je bila molčeča; nihče ni dvignil glasu, nihče ni tolkel po mizi, plesale so samo oči po obrazu nasprotnika, da bi uganile, kakšne karte ima, nato pa so se povešale na kupček fižola, ki je predstavljal dobiti ali zapravljeni denar.
Ob nedeljah, ko nismo delali, je privlekel Eu-sebio papirnato škatlo, kjer je imel škorpijone: pregrajena je bila po dolgem in počez; v njej so se plazili škorpijoni med ostanki muh in komarjev in drugih ostankov jedi; previdno je škorpijone prestavljal z vrbovimi ščipalkami v okroglo škatlo, kjer so se borili. Če kljub vročini, ki nas je morila in ubijala vsako zmožnost misli, škorpijona nista pokazala dosti bojevitosti, je navadno najbolj lenega pokladal nazaj in jemal drugega, ali pa je škatlo postavljal že uro prej na sonce. Zdelo se je, da so »bolitas«, tako smo klicali Bolivijce, navajeni in celo ponosni, da smejo spati skupaj s škorpijoni in Eusebiom. Dokler ni prišel Marek, seveda.
Marek se je hitro vživel v naše življenje, vendar nekaj je bilo v njem, kar ga je ločilo od nas: slika v kovčku in pisma, ki jih je dobival.
O sliki nam je pripovedoval Eusebio, ki je bil zraven, ko je Marek odprl kovček, da potegne iz njega odejo; seveda ni Eusebio dobro razločil o-seb na sliki, vendar tisto, kar je videl, mu ni šlo iz glave: žena z rumenimi lasmi je držala v
naročju otroka, ki si je tlačil prst v usta. Biti sta morala Marekova žena in sin in pisma, ki jih je dobival, so mogla biti samo od nje.
Marek je delal z nami že dva ali tri mesece in pisma so prihajala redno, nato pa so naenkrat izostala. Ob sobotah, ko se je navadno vračal Eusebio s hrano in plačo, ga je čakal že ure prej, samo tega ni maral pokazati.
Eusebio je navadno pogledal po obrazih tistih, ki so mu kaj naročili, oddal redka pisma, ki so zahajala v pampo, nato je zapeljal jeep h kuhinji in razložil, kar je bilo jedi; sedaj pa je izpremenil vrstni red: najprej je pogledal po obrazih, ki so čakali pošto, zmignil z rameni, kot bi hotel reči: »Kaj pa morem, če spet ni nič!« Videl je razočaranje na Marekovem obrazu in njegove proseče oči in se obrnil stran: »Morebiti drugič.«
Ob nedeljah Marek ni zahajal z drugimi v mesto, kjer je bila prilika za upijanjenje, ali pa na kratkotrajna ljubezenska srečanja pri Libanoncu Selimu, zato ga je najbrž radovednost prisilila, da si je ogledal Eusebiovo igro s škorpijoni. Pisma ni bilo že več kot mesec in Marekovo razdražljivost smo opazili vsi, vendar pomagati mu ni mogel nihče. Tudi kovčka ni odpiral več tako pogosto.
Šest glav je sklonjenih opazovalo boj med škorpijoni: škatla, ki je Eusebiju ostala od zadnjega para novih čevljev, je imela ob strani prostor za samico, dva škorpijona pa sta se z dvignjenima repoma sprehajala okoli kletke; vsakokrat, ko je v prostoru zašumelo ali zaškripalo, sta postala in prisluhnila, nato pa znova in še bolj grozeče začela dvigati konice z želom. Igra je bila grozljiva zaradi počasnosti, še bolj pa zaradi primerjave.
Marek je stal ob strani in opazoval; samica se je hotela vzpeti na rob in Eusebiova paličica jo je potisnila nazaj, medtem ko sta samca drug drugemu pretila z repi, vendar se nista približala. Ko je samica obmirovala v kotu, sta se samca napotila drug proti drugemu, vendar sedaj se nista mislila izogniti, kakor tolikokrat prej. Vsak je hotel biti bliže škatli. Eusebiove oči so mirno čakale in se plazile po gledalcih, če bo kdo stavo zvišal ali izmenjal. Poznal je oba tekmeca-škor-pijona, vedel je, kateri bo zmagal in samo ob udarcih z repom je prekladal zalogaj koke, ki jo je žvečil.
Njegove oči so obstale na Marekovem obrazu: »Zakaj ne igraš? Priliko imaš, da zaslužiš v par minutah, za kar moraš delati cel teden.«
Marek ni odvrnil, toda oči so mu ostale priklenjene ne na borbi med samcema, ampak na samici. Eusebio ga je opazoval: na golobradem obrazu ni bilo ne strasti, ne zanimanja, ne dru-
ŽIVA BESEDA
Božja volja
Jezus vedno znova govori, da mora skrbeti za to, kar je Očetovega; da ne išče svoje volje, ampak voljo nebeškega Očeta, ki ga je poslal.
Po prvem grehu ni bilo več miru med ljudmi. Ljudje smo se uprli Bogu, ker smo hoteli biti sami, neodvisni od božje ljubezni. Zato nam je otrdelo srce in smo zavrgli božje prijateljstvo. Bili smo razkropljeni kakor ovce brez pastirja; vsak je hodil po svoji poti. Toda Oče ni zapustil svojih otrok. Vedno znova jim je pošiljal preroke in kot zadnjega Jezusa, svojega Sina, ki je stopil med nas, da nam z besedo in zgledom pokaže pot.
Ko se je Oljski gori bližal Juda Iškarijot, da ga izda, je Jezus takole molil:
— Oče, ako je mogoče naj gre ta kelih mimo mene. Toda ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.
Kristjani bi morali slediti božji volji in tako spregovoriti sebi in drugim o Bogu, ki ljubeznivo spremlja naše življenje. Ni vselej lahko ohraniti zvestobo Bogu; za nekatere je celo nemogoče. Preveč računamo sami nase in svoje moči.
Nekega dne je poklical sv. Frančišek svoje brate:
—	Pojdimo v vas. Rad bi nekaj povedal ljudem.
Skupaj so se odpravili v vas. Tiho so se sprehajali med hišami. Nato so se vrnili v samostan. Tam so bratje vprašali sv. Frančiška:
—	Kaj nisi rekel, da boš ljudem nekaj povedal?
Frančišek odgovori:
—	Spregovorili smo. Ljudje so nas videli, kako molimo, preproste in ponižne.
Zgled, lep zgled med brati in sestrami je najlepša pridiga. Še posebej danes, ko živimo v svetu, ki Boga ne potrebuje in ga zato zavrača. Kristjani smo po svojem krstu poklicani, da se pustimo voditi Svetemu Duhu, da lahko sprejemamo in živimo Jezusove besede in njegov zgled.
MILAN
ge misli kot igra škorpijonov, toda trzanje ustnih mišic je dokazovalo, da se v njegovi notranjosti nekaj dogaja.
»Če dobi ta, dobiš lahko toliko in toliko, če pa izgubiš, se ti pa tudi ne bo toliko poznalo, saj pisem več ne dobivaš, kaj bi tajil.«
Marek je počasi odtrgal oči od samice in se zagledal v Eusebia. Zdelo se je, da še ni dojel, kaj mu je ta hotel povedati, in da se zlogi šele počasi vežejo v besede, dobivajo pomen in pronicajo v zavest.
»Kaj veš ti o pismih?« mu je odgovoril z vprašanjem.
»Ali jo vidiš?« mu je z nagnjeno glavo pokazal na samico. »Ona jima daje moč in ona odloča, kateri bo zmagal. Kaj misliš, da je pri ljudeh drugače?«
Takrat je vsekal škorpijon, ki je obšel drugega, ki se je tiščal stene, z vso silo svojega žela po glavi. Udarec je bil tako bliskovit, da so ga samo dva ali trije zapazili, drugi so gledali, vendar je njih pozornost motil pogovor. Škorpijon z notranje strani se je skrčil in si pokril glavo z repom, toda bilo je že prepozno; pik ga je moral zadeti na katero izmed očes na vrhu glave in mu ohromiti živčni sistem. Najprej so začele trzati prednje noge, nato zadnje, glava mu je začela nihati sem in tja in nazadnje se je vzbočeni rep z želom začel sunkoma tresti, dokler ni ostal negiben po smrtnih trzljajih.
Eusebio se je s porogljivim nasmeškom ozrl na Mareka in iztegnil roko, kamor so začeli de-vati denar tisti, ki so izgubili stavo.
»Da ne boš mislil, da jo boš mogel obdržati na tako razdaljo,« je še vrgel proti Mareku. »Bojazljivca se vsak izogne, ti pa si še igrati ne upaš.« Hotel je prijeti z vrbovo ščipalko zmagovalca in ga položiti k samici. Takrat je Marek vzkipel: »Počakaj, počakaj, bolita! Če mi daš pi-
sma, ki si jih obdržal, ti dovolim, da mi deneš škorpijona na zapestje in bom pustil, da mi pride do komolca! Drži?«
Gledalci so ostrmeli. Sprva so mislili, da gre samo za to, da Marek začne staviti, pomislili so na morebitno sovražnost, na kaj več niso bili zmožni.
»Dobro, pripravi se, Poljak,« je komaj razločno izpregovoril Eusebio: »Potem jih dobiš.«
Delavci so pripravili na stolu obveze, vodo, britev in pas. Marek se je oddaljil za zaveso za minuto ali dve največ, nato pa se je usedel poleg Eusebia. Ta je previdno zgrabil škorpijona s ščipalkami za prvimi nogami, nato pa ga počasi položil na iztegnjeno Poljakovo desnico na višini zapestja.
Marek ni izpustil živali iz oči: zdelo se je, da jo hoče začarati s pogledom, vendar se mu mišice niso napele, ko je začutil, kako pleza škorpijon po roki. Ta je počasi, kot bi se hotel orientirati, potem pa vedno hitreje začel plezati proti komolcu, ubiraje pot, kjer ni bilo dlak. Ko je prišel do prve gube kože v komolcu, so vsi izdahnili od olajšanja: »Dobil si, Poljak!« Tokrat Eusebiu ni bilo treba jemati živali z roke; zletela je na tla, ker je Marek s hitro kretnjo stegnil roko, da je odletela na tla, kjer so jo pohodili.
»Zakaj si to storil, Marek!« sem ga vprašal po večerji, ko si je ogledoval sliko žene in sina, ki si je tlačil kazalec v usta ter prebral pisma, ki smo jih našli pri Eusebiju.
»Nisem zdržal več, brat«, mi je odgovoril tiho in zamolklo. »Dva meseca brez pisma, kaj ti veš, kaj je to. Potem pa še ta prokleta vročina in samica, za katero se borijo samci. Navsezadnje ni niti tako nevarno, če se namažeš z rudo, ki škorpijonom smrdi.«
pod črto - pod črto
Buon giorno, Italia
Uredništvo Mladike je v minulih dneh prejelo dve nekoliko neobičajni pismi. Jolka Milič iz Sežane, ki je ni treba predstavljati, nam je poslala v vednost kopijo kritike na račun slovenščine v Primorskem dnevniku. Njena kritika leti predvsem na dejstvo, da P.d. ne prevaja italijanskih naslovov v rubrikah o filmskih in televizijskih sporedih. Avtorica prizadetega in sarkastično zabeljenega teksta vidi v tem nemarnost in, kar se je ji zdi še hujše, prispevek k počasnemu pogrezanju zamejstva v asimilacijo.
Glavni naslovnik tega pisma, Primorski dnevnik, na pritožbo Jolke Milič ni odgovoril na svojih straneh, marveč je poslal nekakšno okrožnico istim občilom in ustanovam, ki jih je bila gc-spa Miličeva seznanila s svojim sočnim in dokumentiranim protestom. Med njimi je tudi Mladika.
Odgovorni urednik PD, Samsa Bogu-mil, pravi v jedru svojega odgovora, da »čitatelji ... hodijo v kino v Italiji, ne v Sežani in Kopru, gledajo italijansko televizijo. Zato potrebujejo italijanski naslov oddaje«.
Ker smo bili povabljeni k tej pravdi, se oglašamo s temile mislimi.
Primorski dnevnik ima prav, da bralec iz čisto tehničnega, orientacijskega razloga potrebuje italijanske naslove. A poleg njih bi mu moral nuditi TUDI SLOVENSKI PREVOD, pa čeprav ne bi bil vedno blesteč. Zahtevo po prevodu utemeljujemo takole:
1.	Slovenski list mora imeti slovenske tekste. To je stvar načela in o njem ne debatiramo.
2.	Prevod ob italijanskem izvirniku je vsakodnevna jezikovna šola za pisca in za bralca. To bi bil vsakodnevni tečaj slovenščine, ki bi bogatil naše izražanje, zaustavljal vdiranje tujih besed in odvračal od miselne lenobe.
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da je papež Janez Pavel II. dal na razpolago za obisk v Jugoslaviji dneve od 15. do 18. oktobra tega leta, a da z obiskom verjetno nič ne bo zaradi nasprotovanja pravoslavnih in zaradi problema obiska v Jasenovcu ...
—	da književnik Josip Vidmar uživa razne statusne in materialne privilegije in da je kot prevajalec s posebno formalno-pravno klavzulo upravičen do bistveno višjih honorarjev kot vsi drugi-
—	da je po rezultatih ankete, ki so jo naredili v Franciji, na vprašanje »Ali se Sonce vrti okoli Zemlje?« 37% vprašancev odgovorilo pritrdilno...
—	da sta bila za letošnji koledar celjske MOHORJEVE DRUŽBE napisana dva sestavka ob sedemdesetletnici Vinka Beličiča in Borisa Pahorja, a ju uredništvo ni sprejelo ...
■— da se o dogodkih v Medjugorju pripravljata kar dve francoski knjigi, eno od katerih piše znani teolog Laurentin ...
—	da so Pregljevi sorodniki prepovedali gledališču v Novi Gorici uprizoritev dramatizacije pisateljevega romana »Plebanus Joannes«, ker mu je bila na koncu pritaknjena kočljiva zgodba iz novele TALITA KUMf-,
—	da bo novi slovenski prevod knjig NOVE ZAVEZE, ki naj bi izšel ob 400-letnici Dalmatinove BI-
BLIJE, tiskan na lepem rumenem papirju, ki bo dobavljen iz Anglije ...
—	da je v kanadskem dnevniku THE GLOBE AND THE MAIL 10. XI. 1983 izšel članek o tem, kako si je pokojni jugoslovanski predsednik Tito u-stvaril na Brionih pravi paradiž v slogu največjih svetovnih aristokratov ...
—	da je 600 mladih Slovencev, ki so poromali v Pariz, moralo plačati polog za prehod meje, medtem ko so bili hrvaški sovrstniki pologa oproščeni ...
—	da je Dom prosvete v Tinjah objavil zelo pisan pomladni program svojih dejavnosti, saj obsega kuharske in jezikovne tečaje, duhovne obnove in predavanja, od čebelarstva do filozofije ...
—	da bo znani predstavnik zmernejšega krila slovenske politične emigracije dr. Ciril Žebot, univerzitetni profesor v VVashingtonu, marca obhajal sedemdesetletnico ...
—	da v Zagrebu izhaja kar 35 publikacij z versko vsebino ...
—	da so v januarju v Tržizmu pri Vidnu tudi nekateri bivši slovenski dijaki goriško-videnskega malega semenišča počastili skupaj s furlanskimi kolegi bivšega sošolca Domenica Pecileja, ki je bil imenovan za škofa v Latini pri Rimu ...
—- da je albanski voditelj Enver Hodža, eden najbolj krvavih tiranov sedanjega časa, svojčas diplomiral iz naravoslovnih ved na univerzi v francoskem Montpellieru ...
—	da sta pisatelj Boris Pahor in prof. Jože Pirjevec pri neki okrogli mizi na radiu izjavila, da sta za to, da bi Slovenci v Trstu priredili skupno Prešernovo proslavo ...
pod črto - pod črto
3.	Iz navedenih razlogov ni isto, če rečemo, da smo gledali oddajo »Buon giorno, Italia« ali pa »Dober dan, Italija«. Če bomo ubrali pot prve variante, se bo v naš vsakdanji slovenski govor vrivalo še več stalnih italijanskih besed in celih stavkov, kot se jih že tako in tako.
Vzporedni prevodi bi bili torej ena od oblik obrambe pred jezikovno asimilacijo, kateri, kot vemo, sledi prej ali slej tudi duhovna.
5.	Navajanje samo italijanskih naslovov pa lahko privede do vse hujših primerov, kot je lahko neroden ali celo smešen prevod. En sam primer med številnimi opaženimi samo v zadnjem
času: pred nedavnim je Primorski dnevnik najavil uprizoritev Schillerjeve drame I MASNADIERIMI. Po tej poti lahko nekega dne preberemo v slovenskem dnevniku tudi napoved, da bo RAIUNO oddajal Cankarjevo dramo I SERVI.
Zdaj pričakujemo ugovor Primorskega dnevnika, da bi dodajanje prevodov jemalo veliko prostora.
Menimo, da bi se prostor našel. Če malo prelistamo stare in tudi ne prav stare letnike P.d., zasledimo za kilometre člankov, naperjenih proti drugače mislečim Slovencem. Ko bi teh kilometrov ne bilo, bi bilo pač več PROSTORA za kaj koristnejšega, na pri-
mer za jezikovno obrambo v smislu naše teze.
Da lahko marsikaj odpade, nam dokazuje sam Primorski dnevnik, ko je zamolčeval kulturno in narodnoobrambno delo drugače mislečih Slovencev cela leta, da ne rečemo cela desetletja. Odpadejo lahko celo take stvari, kot je smrt nekdanjega obsojenca na drugem tržaškem procesu in Pertinije-vega prijatelja, ali pa smrt slovenskega pisatelja v Trstu.
Prostora je torej dovolj in upamo, da bo izkoriščen vsaj tam, kjer izjemoma ni ideoloških pretvez: recimo pri obrambi našega jezika in zavesti.
S.	M.
Umrl je kulturni
delavec
dr. Anton Kacin
Dne 26. januarja je po dolgi bolezni umrl v Trstu znani primorski šolnik, literarni zgodovinar, urednik in prevajalec dr. Anton Kacin. Imel je 82 let, saj se je rodil 21. maja 1901 v Spodnji Idriji. Filozofsko fakulteto je dovršil v Ljubljani in izbral pot profesorja. Tako je od leta 1927 do 1940 poučeval slovenščino na nadškofijski gimnaziji v goriškem Malem semenišču. Za obnavljanje slovenskega šolstva se je zavzemal že pod nemško zasedbo, nato v času Zavezniške vojaške uprave. Kot šolnik in politični delavec pa se je nato boril za pravno priznanje slovenskega šolstva v Italiji, dokler ni bil leta 1961 sprejet prvi italijanski zakon o slovenskem šolstvu, za katerega si je v okviru Slovenske demokratske zveze v Gorici veliko prizadeval tudi dr. Kacin z obiski pri različnih ministrih v Rimu.
Rajni dr. Kacin je bil v letih 1945-1947 nadzornik za slovenske osnovne
in srednje šole na Goriškem, nato pa do jeseni 1968 ravnatelj slovenskega učiteljišča Anton Martin Slomšek v Trstu. V tem obdobju se je tudi preselil iz Gorice na Opčine. Kot šolnik je torej pomagal oblikovati cele generacije mladih ljudi pred vojno in po njej. Vseh njegovih zadolžitev na šolskem področju ni mogoče tu našteti, ne da se pa mimo številnih učbenikov, ki jih je sam ali v sodelovanju s kolegi napisal v svojem dolgem in plodnem življenju. Že leta 1930 je izšla njegova mladinska čitanka Klasje, sledile so druge publikacije, tudi slovenski slovnici za Italijane leta 1943 in leta 1972. Slednja je doživela tri natise. Med povojno študirajočo mladino so nato znane Slovenska slovnica in Slovenska jezikovna vadnica Kacina in Jevnikarja, Slovenske čitanke za nižje srednje šole, ki jih je sestavil z Blažinovo, Gla-vičevo in Jevnikarjem, ter druge knjige.
S svojo delavnostjo, nadarjenostjo in strokovno razgledanostjo je prof. Kacin pustil vidne sledove tudi kot kulturni in politični delavec. Na političnem področju je bil pred vojno med najvidnejšimi katoliškimi možmi kroga dr. Janka Kralja. V novih razmerah po drugi svetovni vojni pa je bil z odv. Avgustom Sfiligojem glavni pobudnik in vodja samostojne stranke na Goriškem •—■ Slovenske demokratske zveze, aktiven pa je bil tudi pri tržaški Slovenski katoliški skupnosti. SDZ je zastopal dve mandatni dobi tudi v goriškem občinskem svetu, kamor je bil izvoljen leta 1956 in 1961. Kandidiral pa je še večkrat, tako tudi na prvih deželnih volitvah kot glavni goriški kandidat na skupni slovenski listi. Slovenska skupnost mu je za zasluge podelila odličje na prvem deželnem kongresu.
Rajni Kacin je bil tudi časnikar in publicist, saj je bil pred vojno urednik pri Goriški straži in pri Novem listu, po vojni pa je v koledarjih Mohorjeve družbe, v Katoliškem glasu, Mladiki (s prikazi pomembnih primorskih javnih delavcevj in drugje objavil veliko razprav, kritik in člankov. Velike zasluge si je pridobil za Goriško Mohorjevo družbo, ki ji je bil 30 let tajnik in urednik publikacij: od leta 1928 do 1959, torej v najtežjem obdobju spopadov s fašističnimi oblastmi in povojne obnove. Tudi sam je prevedel ali uredil vrsto knjig, skoraj vedno pod psevdonimom. Veliko je sodeloval tudi na Radiu.
S smrtjo ravnatelja Kacina je slovenska manjšina izgubila vidnega katoliškega javnega delavca, uglednega kulturnika in prizadevnega ter doslednega borca za slovensko šolstvo v Italiji.
Rajni dr. A. Kacin je bil zelo razgledan in učinkovit govornik. Rad je predaval. Večkrat je nastopil tudi v DSI.
Imena naših krajev
Govor na pogrebni svečanosti
Uvirl je značajen in premočrten mož, znanstvenik slovenskega jezika, slovenski šolnik, politični in javni delavec. V svojih mnogih literarnih, slovničnih delih, prevodih, člankih, opisih, prikazih je Ml natančen, jasen in temeljit.
Najbolj ga poznam iz let, ko sem bil v semenišču in je bil dr. Kacin moj profesor slovenščine. Pri njem smo se učili pravilno govoriti slovenski in pisati lepo slovenščino. Hotel je, da uporabljamo kratke stavke in lepo oblikovane; vsak je moral izraziti drugo, naslednjo misel. Po njem smo spoznavali slovensko književnost in kulturo. Pri njem smo se navzemali slovenskega duha, dokler je bilo goriško semenišče v letih pred to vojno vzgojno središče slovenskih izobražencev. Pri njem sem se toliko naučil, da nisem imel posebnih težav, ko sem tudi sam učil in kot profesor klasičnih jezikov moral prevajati in voditi prevajanje iz teh jezikov v slovenščino. Iz njegove šole je izšla vrsta slovenskih izobražencev, ki so zavzemali in zavzemajo važna mesta v slovenski kulturi in dolga vrsta duhovnikov, ki so ponesli ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva po vsej Primorski. Spominjam se ga kot točnega, sposobnega in pripravljenega profesorja. Hvaležen sem mu jaz in gotovo vsi, ki so hodili k njemu v šolo.
Hvaležni smo mu tudi za vse njegovo požrtvovalno in vztrajno delo za slovenski narod, ki ga je opravljal kot javni delavec, kot predsednik, odbornik, tajnik pri slovenskih organizacijah, zlasti pri nadvse zaslužni Goriški Mohorjevi družbi, kjer je bil tri desetletja tajnik in urednik in sta se njegov estetski okus in njegovo jezikovno znanje poznala pri izbiri knjig in oblikovanju koledarja.
Iskrena hvala tudi za njegovo delo pri slovenski politični stranki v Italiji, pri njeni ustanovitvi in njeni rasti. Bil ji je delaven in zvest član in nastopal tudi kot občinski svetovalec in kot kandidat tudi na deželnih volitvah.
Naj mu ho izrečena topla zahvala predvsem za njegovo veliko delo pri ustanovitvi in razvoju slovenskega šolstva v Gorici prej in potem v Trstu. Na priljubljenem šolskem polju je deloval kot profesor, nadzornik, svetovalec in ravnatelj.
Z dr. Antonom Kacinom odhaja mož, ki nam je veliko pomagal, da smo kot narod ostali in napredovali kot kulturen narod in nas utrjeval, da bomo, če Bog da, taki tudi ostali.
Naj mu bo dobrotni Bog bogat plačnik in mu nakloni večno srečo za njegovo ljubezen do slovenskega jezika, zvestobo slovenstvu in vero, da bo slovenski narod tudi v bodoče premagoval težave ter ostal in napredoval.
ZORKO H ARE J
PAVLE MERKU
Ricmanje
Z imenom naše edinstvene vasi v Bregu (edinstvene po legi, po zgodovini, po količini pomembnih ljudi, ki jih je vas dala slovenski kulturi) se je doslej najtemeljiteje ukvarjal hrvatski slavist in romanist Petar Skok, ki ga naš Bezlaj navaja v 2. knjigi Slovenskih vodnih imen (LJ 1961, str. 146 pod geslom »Recneja«): po njem — in z njim se popolnoma strinjam — naj bi vas dobila ime po nemškem osebnem imenu Rizaman. To nemško ime je moralo biti v davnini kar pogostno pri naših ljudeh, če je v Istri ostal priimek Ricman (tudi ta podatek je navedel Skok) in če najdemo tudi drugje na Slovenskem krajevna imena, ki so nastala iz tega osebnega imena: toda vsa druga imena te vrste so na severni jezikovni meji, dejansko že na ozemlju današnje Avstrije, kjer lahko pričakujemo pogostneje — skozi vso slovensko zgodovino od naselitve do danes — vpliv nemščine, nemške visoke in nizke kulture, nemških osebnih imen. Kdor želi točnejših podatkov o tem, naj si nabavi in bere že navedeno Bezlajevo delo. Kaj pa pomeni v naši davni preteklosti ta nemška prisotnost v Bregu? Tržačani, ki se ukvarjajo s srednjeveško zgodovino, vedo, da je bila v Bregu vseskozi vsaj ena močna vojaška postojanka, ki je stražila pred mestom, in to je bil grad v Zabrežcu, ki ga zgodovina omenja s pisanimi (nemškimi) imeni. In vsi vemo, da so bili v srednjem veku poklicni vojaki v naših krajih predvsem Nemci (ne pozabite, da so še danes edini vojaki v vatikanski državi švicarski Nemci!). Zato se ne čudimo, da srečamo tudi v slovenskih krajih, ki so bolj ali manj oddaljeni od nemških vojaških postojank, kako nemško ime. S tem nikakor ni rečeno, da je Ricmanje ustanovil neki Nemec, Ricaman po imenu: to lahko pomeni, da so v krajih — v večji ali manjši bližini nemških vojaških postojank — poimenovali otroke z modnimi nemškimi imeni. Ricaman, po katerem je vas dobila ime, je verjetno bil Slovenec, ne Nemec, in je nosil ime po kakem Nemcu, ki se je v našo vas priženil, ko je o-pravljal ali nehal opravljati vojaško službo v Muhovem gradu v Zabrežcu; ali po Nemcu, ki je našemu slovenskemu otroku bil za botra; ali po Nemcu v sosednem Zabrežcu, ki se mu je hotel Ricmanov oče prikupiti prav s tem, da je svojemu otroku dal ime nemškega pokrovitelja (poznam, rojene po letu 1933., Slovence, ki se kličejo Adolf!), morda pa je mati slišala kako modno pripoved, v kateri je bil Ricaman glavni junak (gotovo ni še gledala televizijskih nadaljevank, saj bi se otrok v tem primeru lahko pisal celo Džejarl). S poreklom imena skratka nimamo nikake težave. Niti Mario Doria nam jih ne dela, saj izvaja to slovensko stanovniško ime na -jane (»toponimo di insediamento in -jane«) iz nemškega imena Ressmann ali Rossman (prim. Mario Doria, Alcuni
dalje na naslednji strani ■
Govor V. Blažiča na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete
Vsak slovenski trenutek se obrača k Prešernu kot k nekakšnemu preročišču, s svojim najtežjim, najbolj žgočim vprašanjem, ker pričakuje, da bo prav v njegovem izročilu, v najvišji naši duhovni postavi, našel navdiha in moči za svoje nadaljnje, neveselo in nič kaj lahko vztrajanje.
Sedanji naš trenutek se, razumljivo, obrača k našemu največjemu pevcu z bolečino, ki jo je Prešeren prav tako dobro poznal, kakor jo danes poznamo mi, a to je ponižujoče doživetje zanikanja nas kot posebne eksistence.
Zanikanje te eksistence se je začelo že z njeno ustanovitvijo in odtlej je to zanikanje njen trajni spremljevalec in že kar sestavina. Nekaj takega, kot je ta esksisten-ca, lahko nastaja le iz velike ljubezni, in tedaj je tudi njeno zanikanje osebno, ne le družbeno doživetje, saj gre za zavračanje ljubezenskega čustvovanja, za zavračanje talenta in dela, ki je iz tega nastalo. Tako je to zanikanje doživljal Prešeren in nič drugače ga ne moremo doživljati njegovi dediči. Tu smo vsi zadeti v živo in pri tem
je odveč vsako rezoniranje o tem, če smo s svojim obsegom še racionalni ali manj racionalni.
Če nas namreč naš čas postavlja pred preizkušnje, ki zastavljajo vparašnje o našem posebnem obstanku, kakor je Prešernov čas preizkušal Prešerna, tedaj smemo govoriti o zgodovinski konstanti. Ena stran te konstante se je morda najbolje izrazila v stavku sodobnega slovenskega pesnika, ki je zapisal, da je malone vsaka slovenska generacija izpostavljena genocidnemu poskusu, medtem ko drugo stran te konstante predstavlja naše trajanje. Ena in druga stran predstavljata resničnost, katere breme moramo vzeti nase. Vendar pa tudi resničnost, ki jo morajo vzeti nase tudi drugi.
Če namreč vemo, da že sam naš obstanek nekateri čutijo kot nekaj izrazito motečega ali celo kot nekaj, česar ni mogoče trpeti, se moramo vprašati, kaj ta naš obstanek že sam s seboj prinaša takega, da zbuja taka čustva? Čemu smo tolikim odveč in čemu se to stopnjuje do te mere, da se polašča naše notranjosti, tako da smo v naših najslabših trenutkih tudi sami sebi odveč, ali da
RICMANJE
aspetti della stratificazione toponímica neila provincia di Trieste, v: Actes du Xle congres international des Sciences onomastiques, t. 1, Sofia 1974, str. 255-264). Tržaški glotolog navaja menda moderna nemška osebna imena namesto srednjeveškega imena, ki ga navaja Skok.
Vaško ime se pojavlja od leta 1271 Rizmagna nenehno v tržaških arhivih v enaki obliki (Ricmagna, fiicmegna) ali s samoglasnikom pred -m: Ricemagna, Ricimagna. V poslednjem primeru srečamo morda še prvotni samoglasnik nemškega osebnega imena Ricaman, morda pa imamo opraviti z dodatnim samoglasnikom, s katerim so si Italijani olajšali izgovarjavo slovenskih za njih težko izgovorljivih soglasniških skupin, v našem primeru skupine cm.
V tržaških srednjeveških arhivih mrgoli zapisov slovenskih osebnih imen Ricmanjcev: 1312 Martino filio Ma-veri de Ricemagne, 1344 Donna Catarina uxor Terpini de Ricmagna, 1352 Volčina de R., 1354 Nabianec de R. (Na-bijanec ali Nabijavec?), Blascho de R. [Blažko iz svetni-
škega imena Blaž, odtod današnji tržaški priimek Blasco), Luehes de R. (poznate slov. priimek Lukeš/Lukež? sprva je to slov. domača oblika svetniškega imena Luka), per Nedeiium de R. (to je staroslovensko, pravzaprav staroslovansko moško osebno ime Nedelj) itd.; v naslednjem stoletju prevladujejo že svetniška osebna imena.
Prvi priimek srečam v Ricmanjih leta 1560: Martino e Luca Pregarez de Rizmagna. To je zapozneli zapis s samoglasnikom, ki ga je moderna vokalna redukcija verjetno že mnogo prej črtala z izreke: toda vemo, da je pisava priimkov zelo trdovratno tradicionalistična. Martina in Luko so sovaščani že tedaj klicali za Pregarc(a), kakor se danes kličejo številni Ricmanjci. Aleksij torej nosi najstarejši dokumentiran ricmanjski priimek, ki je hkrati dokaz, da ni njegov rod od pamtiveka doma v Ricmanjah: Pregarci namreč prihajajo sem iz Pregare v Istri ali iz Pregarij v Brkinih. In tu so postali Pregarci. Kdaj? Vprašal bom Aleksija, ali njegova družinska kronika lahko odgovori na to vprašanje. Domnevam, da bo odgovoril nikalno, saj so bili njegovi v Ricmanjah že pred več kot 400 leti!
se vsaj čutimo kot »naporna posebnost«, kakor se je svoj-čas izrazil Dušan Pirjevec.
A katera je spet tista sila in moč, ki nas kljub vsemu vleče k vztrajanju, sila, ki je bila v Prešernu močnejša od njegovih osebnih moči, privlačnejša od osebne sreče, sila, ki ga je osebno strla?
Odgovore na ta vprašanja moramo iskati v smeri, h kateri naravno teži naše občestvo po svoji življenjski nuji, oziroma zaradi svoje posebne, njemu lastne narave.
Zamislimo si optimalne razmere za naše uspavanje, to je za uspevanje izrazito majhnega naroda, in še posebej na enem najbolj kočljivih prostorov sveta, na evropskem kontinentu.
V prvi vrsti mora v takih razmerah prevladovati ozračje strpnosti in duh dobrega sožitja različnih kultur in občestev. To mora biti ozračje, v katerem se nobena skupina, ne glede na svojo razprostranjenost ali številčnost, ne sme čutiti zapostavljena ali večvredna nasproti drugim.
Potem mora tako ozračje vsakemu priznavati pravico do lastnega kulturnega prostora v vsem njegovem obsegu, ne glede na državno pripadnost. Priznavati mora torej prvenstvo kulturnega prostora nad državnim ali še kakšnim drugačnim.
In končno, narava našega majhnega prostora je taka, da se lahko uveljavi samo s kvalitetnim razvojem, v katerem je ena prvih njegovih oblik največja možna bližina človeka in narave in prav tako bližina med ljudmi, ki v tem okrilju prebivajo.
Poglejmo te lastnosti še z druge strani, da bomo videli, kaj z naravo naših danosti zanikamo in čemu se že po naravi stvari, in življenjske nuje, moramo upirati.
Zanikamo, v prvi vrsti, vsakršno samozvano prvenstvo gole sile ali vsako početje, ki uveljavlja svojo večvrednost na podlagi gole pripadnosti nekemu samozvano izvoljenemu sloju, razredu, rasi, veroizpovedi, narodu. Razmere, v katerih prevladuje taka lestvica vrednosti, torej izključna pravica močnejšega po kriterijih gole, količinske sile, ali, če hočete, kriteriji »stoletja volkov«, pomenijo našo degradacijo in končno našo ukinitev. V razmerah, kjer vladajo zakoni darvvinistične džungle in vrednostna prevlada količin, mi preprosto poginemo. In ker se jim moramo iz življenjske nuje upirati in ker že s svojim obstankom zanikamo absolutno veljavo teh vrednosti — ker predstavljamo njihovo razvrednotenje — jih tudi nepomirljivo izzivamo. Dokler smo mi, je totalna prevlada kriterijev gole sile sporna, če že ne nemogoča.
Zato pa tudi noben genocidni pokus zoper nas ni bil omejen samo na naš primer, temveč je bi! to poskus zoper drugačni princip sožitja nasploh. Vsako tako početje je lahko le del zarote zoper človeštvo. Menim, da te trditve ni treba posebej dokazovati.
Drugič. S svojo zahtevo po lastnem in polnem kulturnem prostoru ne glede na državne meje dejansko zanikamo — in spet izzivamo — staro evropsko, danes vse očitneje zastarano, sklerozno koncepcijo, ki se izraža v enačbi nacija je enako država. Če prav premislimo, po izkušnji vemo, da je prav ta koncepcija premnogim služila kot Ideologija, ki je ne le opravičevala, temveč tudi spodbujala pravo mrzlico zaseganja. Ni dvoma, da je prav ta koncepcija pripeljala do katastrofe evropskega kontinenta. Ravno z neko našo »nepravilnostjo«, namreč z našim raz-
prostranjeni v več državah, in kot že rečeno z našo zahtevo po raztapljanju državnih pregrad, se gibljemo v smeri, ki teži po preureditvi kontinenta na podlagi njegovih naravnih entitet. In vsaj tri države gledajo na naš razvoj z mnogimi sumničenji in strahovi. Slovenci smo tu iz življenjske nuje za odprte meje, v Jugoslaviji pa smo iz istega razloga federalisti, ne glede na prepričanje in politično pripadnost.
Tretjič. Kaj pravzaprav pomeni »kvalitetni razvoj«? Med drugim gre tudi za implicitno zahtevo, naj se vsak prostor, katerega trajnost je preizkusila oziroma potrdila zgodovina, vzdržuje iz lastnih danosti. Noben politični pro-
LJUBKA ŠORLI
Pesem
Ko poraja se v srca globini in ji glas skrivnosten reče: Bodi! o, takrat moj duh po zvezdah hodi, ves sproščen v srebrni mesečini.
Naj spočeta bo ob težki uri ali v sreči, radosti, trpljenju — ko požene se v objem življenju, trkat gre k ljudem na srčne duri.
Tu odpre ji roka ljubezniva, tam pogled s prezirom jo zavrne.
Kaj za to! Nazaj se ne povrne — zdaj ji svet odprt je . . . Zdaj je živa . . .
Pesem, le potuj, a ne berači za besedo toplo, za priznanje.
Danes so v časteh stvari vsakdanje, kar, seve, z udobjem se enači.
Naj ne strejo časa te novosti, češ, Pepelka sem, ta svet ni zame.
V njem preveč je strun in modne krame, strun, ki nanje ni mi dano gosti.
Pesem gre ... V daljave in bližine spremlja jo ljubeča misel moja.
A srce, ki ne pozna pokoja, že nov stih utrga iz tišine . . .
štor ne bi imel pravice — recimo na podlagi velikodržav-ja — do zasedanja in polaščanja dobrin, ki jih je nesposoben ustvarjati sam.
Človek v vesoljski dobi, v času vsesplošne planeti-zacije, spet išče svoje korenine. Pravzaprav išče ravnovesje, ki ga je izgubil. Postoterjene, potisočerjene sile
tehnološke civilizacije so nas zanesle predaleč. Povsod, ziasti pa še v razvitem svetu, je čutiti novo teženje vračanja k naravi.
To pa je dejansko vračanje k spoštljivosti zakonov stvarjenja, se pravi zakonov, s katerimi so nam odmerjeni pogoji za naše bivanje. To je toliko kot priznanje, da človek tem bolj uspeva, čim večjo skladnost s temi zakoni doseže. Ali — kakor se je izrazil Prešeren v pismu Vrazu: Mislim, da je treba vse, kar je vzklilo, pustiti, da mirno raste do dneva žetve, zato da bo Gospod na sodni dan mogel ločiti dobro od slabega.
V našem ošabnem stoletju, kakor se je izrazil Prešernov veliki dedič Edvard Kocbek, smo priče uporu zoper ta zakon — in vedno je bil ta upor, sicer zvezan z najbolj izrojenim in najbolj nečloveškim početjem, najprej obrnjen proti nam, proti našemu obstanku. Genocid zoper nas je tudi znamenje, da so zakoni stvarjenja, ki priznavajo le tisto, kar je neprisiljeno in iz ljubezni nastalo po naravni poti, grobo kršeni in da je to pot, ki vodi v vsesplošno katastrofo. Pot, ki jo, odkar svet stoji, utira človeški pohlep.
Tedaj lahko ponovim Kocbekovo misel o nekem našem naravnem poslanstvu. Kajti ni bil Prešeren sam iz sebe tisti, ki nas je zavezal, temveč je narava stvari zavezala njega, resnično poklicanega, da je postal njen najimenitnejši glasnik. Ni si Prešeren iz nekih provincialnih nagibov omislil slovenstva, kakor so mu svoj čas očitali
ilirci in kakor današnji ilirci očitajo nam, današnjim Slovencem. Današnji očitki so po smislu in celo po izrazoslovju presenetljivo blizu tistim izpred poldrugega stoletja. Prešeren se je pritožil Vrazu: »zato se mi izraz »kranjski separatisti«, ki ga je rabil dr. Gaj v pismu Ko-rytku, zdi nekoliko čuden«.
Saj se ne bi bilo mogoče tako suvereno, sredi tako gluhe osamljenosti, odločati za vztrajanje pri slovenstvu, če ne bi bilo za tem čutiti neke usodnosti ter nekega močnega naboja prihodnosti. Prešeren je bil le tisti, ki je to usodnost in ta naboj prihodnosti čutil močneje od tedanje realne — in porazne — resničnosti, in s to silo v sebi je, kot že rečeno, presegal svoje osebne moči, ki so ga izdale. In ni bil prvi in ne edini, pa najbrž tudi ne poslednji. Bil je samo največji Slovenec.
Naša posebna eksistenca že dolgo ni več samo naša stvar: dolžni smo vztrajati, toda predvsem prepričljivo vztrajati. Zakaj vselej, kadar smo kot Slovenci premalo prepričljivi, oziroma kadar z našim narodnostnim vedenjem — z našo negotovostjo, z našo servilnostjo — zbujamo pri drugih dvome v našo voljo po obstoju in razvoju, ne le kličemo nase pohlep drugih, temveč tudi izdajamo naše naravno poslanstvo v okolju, v katerega smo posajeni in v družini narodov nasploh.
Prešeren je prvi vedel, katera je poslanica, ki jo po naravi stvari nosimo svetu. Zapisal je: Žive naj vsi narodi ...
Gradiščanski Hrvati
450 let po naselitvi
Lani so se gradiščanski Hrvati spomnili 450-letnice naselitve na Gradiščanskem, Dolnji Avstriji, Zapadni Ogrski, Moravski in Slovaški. Naselitev so po-
speševali fevdalci, ki so hoteli naseliti po Turkih opustošena področja. V spomin na to množično preseljevanje so Hrvati v Avstriji lani izdali dvoje-
Peterlinova dvorana je bila za Prešernovo proslavo premajhna ...
žično nemško - hrvatsko študijo Bele Schreinerja USODA GRADIŠČANSKIH HRVATOV SKOZI 450 LET. V študiji je strnjen pregled preteklih stoletij, doba nacizma in današnji položaj. Pisec se še posebej ustavlja pri vlogi kulturnega dela, tiska, poslanstva Cerkve in šole ter pri stikih z matično domovino.
Za leto 1984 so izdali Hrvati na Gradiščanskem knjigo GRADIŠČE - koledar in letopis gradiščanskih Hrvatov. V knjigi so v sliki in besedi predstavljeni preteklost, sedanjost, pomembne osebnosti, običaji in spomini na gradiščanske Hrvate.
Prvo mesto pa gre pomembni knjigi NARODNI MISALT. To je najpomembnejša knjiga ob spominu na 450-letnico prihoda Hrvatov na Gradiščansko. Posebno bogastvo in vrednost predstavljajo na novo prirejena svetopisemska besedila. Knjiga ima velik verski pomen, prav tako pa tudi opravlja pomembno kulturno poslanstvo za gojenje in ohranitev materinščine gradiščanskih Hrvatov.
M.Š.
Kam ob sončnih nedeljah?
Si si že kdaj postavil to vprašanje? Ali si morda tudi ti med tistimi mladinskimi družbami (»klapami«), ki ob nedeljah in praznikih polnijo vse večje trge v našem mestu? Te »klape« so oborožene z vsemi mogočimi motornimi sredstvi, od motorčka do Ferra-rija; njihovi pohodi pa se največkrat končajo na tržaškem stadionu ali v disco klubu. Če si tudi ti med temi nesrečneži, je napočila ura, da spoznaš, kako so podobne zabave za zdravje, posebno še za dihala in slušne organe škodljive in da so »alternativne nedelje«, kakor ti jih predlaga homo alpi-nus tergestinus, pravzaprav silno zanimiva, pa tudi ekonomična stvar! Seveda poteka alternativna nedelja pač... peš. Toda nobenega godrnjanja! Hoja je za človeško telo isto kot zdravje, uživanje čistega planinskega zraka pa je pravi balzam za tvoje razrvane živce. Dobro. Toda kam? Znani so v tržaški okolici vzponi na Grmado, Volnik, Sv. Lenart, Kokoš In še mnoge druge poti. Tokrat ti h.a.t. predlaga dve poti. Preberi in znajdi se!
Prva pot. Začne se kar v središču mesta, pri sodniji. Po ulici Romagna se povzpnemo do križišča z ul. Cantu tik pod grebenom Škorklje. Tu stopimo v gozd, po katerem lahko po volji križarimo v vse možne smeri, saj sega gozd »Vilie Giulie« od športnega igrišča na Kolonji skoraj do nove univerze. Po eni izmed številnih stezic se prej ali slej gotovo povzpnemo do glavne ceste Trst - Opčine. Mi pa jo uberemo direktno navzgor mimo hiš »Ba-iardi« do glavnega grebena, ki je viden iz vsakega mestnega kotička. Do tu približno 1 h 30 m. Pot nas tu povede v desno (po grebenu) do razglednega stolpa »Vedetta Aliče«. Če imamo srečo, bomo srečali kako srno ali zajca. S stolpa je širok razgled po vsem »mestu v zalivu«, pa tudi po daljnih Karnijskih in Julijskih gorah (če je jas-
POROČILO O AKCIJI AGESCI-SZSO
Vpr.: Kaj pravijo o tem ljudje, ki prihajajo mimo?
Odg.: Ljudje nas sprašujejo, ali imamo kak političen program. Mi jim odgovarjamo, da političnega programa nimamo. Kljub temu pa naša akcija je politična. A obenem je konkretna, proti nasilju ...
Vpr.: Kaj pomeni tebi biti skavt danes?
Odg.: To pomeni predvsem predlagati mladim vrednote kot bratstvo, duh službe, smisel za pristne človeške odnose, sposobnost, da znamo dobro živeti sami s seboj, z naravo in z drugimi.
no ozračje). Za sestop imamo na voljo več možnosti. Ena pot pelje naravnost proti Sv. Ivanu (po ul. Damiano Chie-sa), druga se s pomočjo podvoza izogne cesti »Camionale« in pelje naravnost v Bazovico (priporočljivo), tretja pa nas povede nazaj do Ferlugov in — če smo še pri moči — do Opčin.
Druga pot. Z avtobusom se peljemo do Krogel (pri Dolini). Glavno cesto zapustimo pri županstvu in krenemo v hrib najprej do majhne kapele in nato skozi vas po poti v smeri grada Socerba, ki je ves čas dobro viden nad nami. Po približno polurni hoji se obrnemo za 180 stop. (da ne zaidemo v Jugoslavijo!) in dospemo na vrh Krasa (1 h), kjer lahko uživamo ob pogledu na južni del mesta, Milje in Koper. Pot št. 46 nas od tam vodi po planoti (vedno tik državne meje) do znanega »Cippa Co-mici« nad cerkvico v Pečah (v Glinščici). Pod nami se odpira dolina Glinščice z znanimi skalnimi ostricami, ki so postale pravo plezalsko vežbališče
Gotovo ste že kdaj slišali o grafologih, ki iz študiranja pisave znajo znanstveno gotovo raztolmačiti značajske lastnosti pisca. Podobno lahko tudi sklepamo glede na orodja, ki jih najraje uporabljamo v vsakdanjem življenju. Izbira namreč lahko pokaže na naše značajske lastnosti.
Nekateri psihologi so pripravili test, ki je po svoji preprostosti zanimiv, čeprav je seveda bolj igra kot drugo. Skupini dijakov so predlagali naj izbirajo med naslednjimi pisali: nalivno pero, svinčnik, flomaster, svinčnik z minami in kemični svinčnik (biro).
Kaj bi izbrali vi? Glede na izbiro si poglejte, kako so jo utemeljili.
NALIVNO PERO. Mogoče celo rad pišeš s takim »starim«, ki ga napolniš s črnilom iz stekleničke? To bi lahko pomenilo, da si sicer metodičen tip, a imaš vseeno živo fantazijo. Natančen in temeljit, a ne zaprt in nerazgledan. Rad rešuješ zagonetne in težje probleme, predvsem, ker rad preizkušaš samega sebe in svoje sposobnosti. Šola ti ne bi smela delati težav.
NAVADEN SVINČNIK. Ne polagaš veliko važnosti na opravljeno delo. Si mnenja, da delo ni nikoli dovršeno. Rad sanjaš, mogoče si za drobec samovšečen, vendar si le dobričina in imaš veliko prijateljev. Tvoji učitelji in profesorji mislijo o tebi, da bi lahko imel veliko boljše rezultate, če bi... Najbližji so ti literarni predmeti in zgodovina. Dovoljujejo ti, da misliš na svoje stvari, ne da bi se preveč trudil.
za tržaške alpiniste. Od »Cippa« se lahko po stezi spustimo do glavne poti Boljunec - Botač in pri tem obiščemo prenovljeno cerkvico, bolj izurjeni planinci pa imajo na razpolago melišče na desni strani »Cippa«. Po melišču dosežemo dno doline, nato krenemo po stezi v desno skoraj do zaselka Botač. Malo prej pa po mostičkih prekoračimo potok in jo mahnemo po razgledni in preurejeni poti spet v hrib do vasi Jezero ob robu Bazovske planote. Tu se naša pot konča (skupno 3 h). Izurjeni planinci pa morajo vsekakor obiskati zanimivo zavarovano pot »Rose d’in-verno«, ki se vzpenja po skalah, ki jih najdemo na desni strani ceste Jezero-Boršt, malo pod razgledno točko na levi strani.
Torej pogumno na pot in ne pozabite: če ne najdete opisane poti, se obrnite na uredništvo »Rasti«! Pojasnila vam nudimo brezplačno.
Homo alpinus tergestinus (h.a.t.)
FLOMASTER. Na življenje gledaš pogumno in veselo. V tebi je malo »umetnika« in »brezskrbneža«, zgledalo bi, da se rad prepuščaš slučaju, toda ni tako. Večino dobro opravljenih nalog in del si temeljito premislil in poglobil. Posebna naravna lastnost pa ti dovoljuje, da jih prikažeš kar se da naravno in sproščeno. Imaš veliko fantazije, ki pa te ne ovira, da bi imel trezno glavo. Priljubljena predmeta: prirodopis in zemljepis.
SVINČNIK Z MINAMI. Bodisi da si ta »tehnični svinčnik« izbral, ker rad rišeš in pišeš z njim, bodisi da ga rad razstavljaš in znova sestavljaš, si s to izbiro dokazal, da si fant ali dekle, ki se rada potrudi, je bojevita in kritična v pozitivnem smislu besede. Rada se preizkuša v odnosu do bližnjih, kot tudi do same sebe. Paziti moraš, da s to svojo naravno natančnostjo in dovršenostjo ne padeš v pedantstvo. Najraje se učiš in najbolje uspevaš v znanstvenih predmetih in tehničnih specializacijah.
KEMIČNI SVINČNIK. Si aktiven, praktičen, ničesar ne prepustiš slučaju. Pri reševanju problemov (svojih in drugih) si mogoče malce prenagljen. Tvoja skrb je rezultat, ne oblika ali sredstvo. Če pogrešiš, brez težave priznaš svoje napake. Šola in učitelji ti niso najbolj pri srcu, vendar ju sprejemaš, ker veš, da je koristno in tako prav. Matematika pa ti je med vsemi predmeti najbolj pri srcu.
(prosto po »Topolinu«)
PISALA	GO
ČASOPISI ZA MLADINO
TRIBUNA
Težko je govoriti o tem časopisu študentov ljubljanske univerze, ne da bi zašli v ekstreme. Brez dvoma je bila Tribuna v preteklosti večkrat v središču pozornosti, predvsem zaradi zelo prostodušnega in sproščenega obravnavanja razmer v Socialistični Republiki Sloveniji in Jugoslaviji nasploh. Po drugi strani pa ji drugi spet očitajo, da se zavzema za neke vrste punk ideologijo, ki zavrača vse tradicionalne kulturne in socialne modele. Tudi oblikovno je Tribuna čisto samosvoja, včasih izzivajoča. Eno je gotovo: uredniki in sodelavci Tribune hočejo biti
...Iz arhivov...
... O tovariši, kaj smo doživeli! Kdo bi si mislil I. 1915! Zgodilo se je kot beremo v sv. pismu: «Pridejo dnevi, o katerih porečeš: ’Niso mi všeč'! Kje je čas, ko smo imeli v Gorici Gregorčičev, Šolski, Mali in Novi dom ter slovensko gimnazijo! Kako je že vse lepo kazalo! Pa kakor da je strela nenadoma udarila in v kratkem uničila sezidane domove sanj... Tovariši, vrnili so se časi dijaškega življenja, ko se moramo spet sami s strahom navduševati za materinščino brez vsakršnih šol. Pokažimo, da smo kot žlahten, plemenit, zrel sad, ki, bolj ko ga stiskajo, bolj teče iz njega zdrav, oživljajoč, skrivnosten, sladek sok. Bratje v bridkosti, na delo!... (RAST, glasilo krščansko-social-nega dijaštva v Primorju, ur. Rado Bednarik, Gorica avgust 1925, str. 22 v članku Spoštujmo in negujmo materinščino.)
... S slovenskega stališča pa je manjšinski problem problem našega obstoja. Ne govorimo si v frazah, to je kruta resnica. Mi hodimo po plesih na promenadah, slovenstvo pa je v smrtni nevarnosti. «Bratje, to ni morda kaka 'slovenska kriza', to je marveč usodna ura slovenstva. Zvon bije, kaos raste, slovensko meščanstvo postaja simbol, mi vsi pa ne vemo, kako ogromno, kako težko in globoko je slovenstvo.« (Kocbek) Spomnimo se v težkih časih svojih bratov, «ki so dom ljubili in zanj svojo kri prelili.« Ozrimo se v zvezde, ki imajo gotovo za tovarišico tudi še našo zvezdo vodnico. Poglejmo v svoje daljne cilje in naloge!...
(RAST, vestnik slovenske dijaške zveze, ur. Etbin Bajc, 'Ljubljana, 1930/31, št. 3-4 [decem-ber-januar], str. 37 v članku Manjšinsko vprašanje v luči katolicizma.)
RAST, mladinska priloga Mladike 2-3/84. Pripravlja uredniški odbor mladih. Tisk Graphart, Trst, marec 1984. To številko je uredil Tomaž Simčič.
samostojni in ne dovolijo, da bi jih kdorkoli pogojeval. Zanimiva v tem smislu je polemika, ki se je odvijala v drugi letošnji številki (18.1.1984) pod naslovom Koncepti. V njej so se disku-tanti večinoma izrekli za popolno samostojnost revije nasproti nekakšnim predlogom, naj bi Tribuna »razširila krog sodelavcev in bralcev, spodbujala diskusijo, skrbela za napredno politično angažiranost tekstov in za argumentiranost ter kritiko, razkrivala nesamo-upravne tendence in odločitve v zvezi s študentsko populacijo in znotraj nje same, se zavzemala za osnovne opredelitve našega sistema, se izogibala premlevanju starih tem in floskulam, spodbujala spoznavanje fakultet med seboj in tudi univerz, še posebej mariborske in objavljala v razumljivem jeziku jedrnate tekste.« V članku »Samoupravljanje, cinizem in punk« pa Slavoj Žižek takole opredeljuje stališče punkerja: »... naša sklepna hipoteza bi bila, da je punk — v konkretni obliki, ki jo je privzel pri nas — dojeti prav kot reakcijo na pravkar razvito cinično razsežnost našega ideološkega vsakdana. ... Punk skuša takšno stanje spodbijati z dvema strategijama: — najprej skuša (...) zoper vladajočo cinično zavest mobilizirati kinični potencial; na to raven spada vsa tako imenovana kritična vsebina punkovskih besedil, ironiziranje in sarkastično spodbijanje vladajočega rituala, opozarjanje na vladajočo dvoličnost, prinašanje na dan druge, temne plati vsakdana tako imenovane »mlade generacije«, ki se ji v procesu ideološke indoktrinacije nenehno nalaga občutek zadolženosti stari revolucionarni generaciji ... hkrati je v poziciji 'punkerja' nekaj, kar presega to logiko kinične provokacije; tega presežka ne ujamemo, tudi če logiko kinične provokacije vzamemo v njeni najbolj radikalni obliki in tako pridemo do podobe »punkerja« kot anarhičnega i-zobčenca, ki se ne pusti "ujeti v igro", ki radikalno negira obstoječi socialno-ideološki univerzum ...«
Toliko za sedaj o Tribuni, ki je pri nas vsekakor premalo poznan list. O njej bomo še poročali.
BILTEN št. 5
Februarska številka ljubljanskega Biltena nam je postregla z Izredno zanimivo vsebino. Posebno je vreden razmišljanja uvodnik glavnega urednika Matjaža Puca, ki obravnava položaj vernikov v Socialistični Republiki Sloveniji. Na str. 4 je objavljeno pismo s Haitija brata Rogerja. Janez Podobnik razmišlja o tem (str. 6), kaj pomeni »živeti kulturno«. Med drugim pravi: »Še nekaj o 'neosebni, neživi vzgojiteljici’, pisani besedi. Branje je avantura, ko me obiščejo nepričakovane duhovne spodbude in vabijo v poskus posnemanja. Ko prebiram (sv. pismo, Brate Karamazove, Podobe iz sanj, Listino ...)
me pisana beseda oplaja, vzgaja za resnico, širijo se mi duhovna obzorja. E-noličnost vsakdanjosti me prehitro zavede v neko neizbežno uklenjenost, ponavljanje. Pisana beseda veliko zmore, je prava kulturna metoda nenehnega o-dreševanja. Je več kot golo objektivno znamenje, saj ustreza spremembam življenja, saj izraža skrivnosti medčloveških razmerij. Prepričan sem, da študentje premalo beremo. Tožimo, da nimamo vzgojiteljev, ne poslužujemo pa se najzvestejše — pisane besede.« Zelo obsežen je v tej številki intervju s slovenskim dramatikom Ivanom Mrakom, ki govori o svojem delu in o svoji veri. Nadaljuje se polemika v zvezi s člankom »Realizem pričakovanja« in ki obrobno zadeva tudi novo nastalo revijo Celovški zvon. To so seveda le glavni članki in prispevki. Bilten vsebuje še vrsto krajših člankov, poročil, pisem itd. Vsekakor je Bilten zanimiv časopis, ki je pri nas premalo razširjen in poznan.
* * *
Pisma bralcev
Oglašam se vam bralka Rasti. Prilogi sledim že od vsega začetka in moram reči, da sem se je zelo razveselila, predvsem pa od nje veliko pričakovala. Pričakovala sem, da bo to list mladih, svež, živ list z različnimi mnenji in z različnimi mladimi sodelavci. Temu mojemu pričakovanju je bilo od začetka zadoščeno. List je res predstavljal nekaj svežega. Branje je bilo zelo zanimivo. Posebno so me pritegnile ankete. Z veseljem sem zasledila tudi intervju z delavko, kar je ..prav tako odgovarjalo moji želji, da bi Rast bil res list mladih. (Ali delavci niso mladi? Navadno jih namreč zapostavljamo.)
Potem pa je Rast polagoma izgubila na zanimivosti, svežini in pestrosti. Najprej je postal izključno verski list (poročila samo o verskih prireditvah, knjigah Ud.), nato pa je, kot že rečeno, izgubil še svežino. Kje so vzroki za to? Morda je popustila volja po iskanju vedno novih sodelavcev? Morda se ni dovolj obravnavalo probleme, ki jih mladi resnično čutijo in živijo?
Naj preidem h konkretnim predlogom. Prvič, več sodelavcev, drugič obravnava širših problemov, ki jih je vendar toliko: saj mladi vedno tožimo, s kolikimi problemi se srečujemo! Zakaj ne bi spregovorili o osamljenosti, o mamilih, o pričakovanjih in upanjih mladega človeka. Tretjič, več anket! (Te sem brala z velikim zanimanjem). Te bi mladim povedale, kaj mislijo drugi sovrstniki o življenju, o današnjem svetu, o-benem pa bi starejšim odprle pogled na mladino, na to, kar ona misli, čuti in potrebuje.
(Podpis)
Pripis urednika: Upajmo, da bo to pismo spodbudilo še druge, da se bodo oglasili s svojimi pripombami, kritikami in predlogi.
ISTRA
PAVLE ZIDAR
Rdeči razori in med njimi zelena goščava stebelc
na koncu polja Marijina cerkev ter skale, ki branijo morju v vas.
Čolni se suše v luki na koleh in mreže, bele kot sipina kost se razgrinjajo kakor pajčolani nad kamnito škarpo.
V	plimi se Istra predrami
v gibanje, se pravi, tudi muha se zgane, treba je izpluti daleč, daleč, da se srebro poigrava s čolnom.
Vsak ribič kliče svojo ribo in iz globine prhnejo kakor gnil snop, nato se razsujejo in se kot votki zarijejo v mrežo.
Okoli treh zjutraj je vse končano, žetev morja opravljena, sladko, belo meso umira v gibih poskakujoče smrti.
Na poti v pristan se ribe srebre,
nizko nad njimi jim galebi požvižgavajo,
ne ganejo se od njih,
niti z enim zaveslajem peroti.
Vsak narod ima svoje znamenje, ki ga zvečer razveže, da zapoje,
V	znamenju svastike je mogoče rjoveti in sežigati Heineja.
Le v imenu istrske ikone je moči jokajoče peti, kakor da se ti cefra trup v bel, snežinkasti puh.
GLAZERJEV OREH
Kolikokrat sem poljubil njegovo skorjasto deblo, ko sem se znašel sam pred njim.
To ni drevo, ampak med drevesi Abraham,
ki se mu še vedno prikazuje angel in mu podarja plodnost.
V vejah, kakor mečih vola, ždi sinjkasto pohorsko ozračje, čakaje zvezde severnice.
To je popek Saraje.
Potem mrzlo zaveje z gora,
da listje zašušti
in mojih stopinj ni več čuti.
Trdi plodovi zakapljajo kakor jagode rožnega venca.
Molitev večera se je začela in bo trajala do jutra.
Ko jutranje sonce razobesi v njem zlate pajčevine,
takrat sem ujet in ne morem več ven.
Pesmi
(Nagrajene na natečaju Mladike)
MAMA
Ob slovesu ti moram nekaj reči: nisi me rodila,
ampak si me od sebe spodila, zakaj,
ali je tudi tebe tvoja mama
postavila na prag
in je potem tudi kdo njo,
ali gre življenje tako,
da nihče nikogar ne mara,
da smo le posoda
drug drugemu
drobeča
in da nas rojeva golo
sprenevedanje,
češ da je življenje sreča,
zakaj sem potem tu,
po zaslugi ali obupu,
ne reci, ampak pokimaj,
ne pokimaj, ampak tiho bodi,
tiho,
ker umiram.
PINIJE
Kakor s polnimi košarami iz vinogradov gredo pinije med Izolo in Strunjanom,
v njih je polno rezkega zelenila, druga za drugo gredo ali v parih kakor ženske v letih 1944 ali 45, ko so hodile po hrano na kmete, tedaj so prinesle le kak krompir ali jabolko, poleg trav za kuho, kakor nekoč, tako je tudi sedaj procesija nema in smer neznana.
Pod cesto pa se viha morje, valove ima črne kot podplutbe, in vse se mi tako zdi, da te ženske koreninijo v njem, da niso niti malo človek, ampak morje, morje, morje.
NEKOMU
Najinega srečanja ne bo. preblizu sva si, na isti ravnini se srečujejo samo vode.
Tam
se pogovoriva,
kamor moraš vstopiti gol
in ponižen.
tenaaDUteiniaantenaaDTiteriiiiantenaiiiniieiniaan
Ponedeljkovi večeri in Prešernov praznik Slovenske prosvete v Peterlinovi dvorani v Trstu
V Peterlinovi dvorani v Trstu je DSI v januarju in februarju nadaljevalo svojo živahno in pestro dejavnost s tradicionalnimi ponedeljkovimi večeri, ki so postali za marsikoga nepogrešljiv družabni in kulturni dogodek. Zadnji ponedeljek v januarju so se v društvu spomnili 60-letnice goriške Mohorjeve družbe, o kateri je obširno in razgledano spregovorila prof. Nadja Pahor-Verri; naslednji ponedeljek, to je 6. februarja, pa je Peterlinovo dvorano kot vsako leto na Prešernov spominski dan
Pesnik V. Birtig podpisuje svojo knjigo
zajelo pravo praznično in slavnostno vzdušje. Slovenska prosveta je na ta dan skupaj z Društvom slovenskih izobražencev in Mladiko pripravila svojo osrednjo Prešernovo proslavo, na kateri so razglasili izid literarnega natečaja Mladike in natečaja Mladi oder, o čemer poročamo posebej. Pri proslavi je sodeloval dekliški zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča, slavnostni govor pa je imel publicist Viktor Blažič iz Ljubljane. Zaradi tehtnih misli objavljamo njegov govor v celoti na drugem mestu.
V ponedeljek, 13. februarja, je v DSI predaval strokovnjak inž. Jože Strgar
Prof. Mariin Jevnikar čestita msgr. Valentinu Birtigu za knjigo »Spomin na dom«
iz Ljubljane o vlogi zelenja in narave v velikih mestih. 20. februarja je bil gost večera dr. Janez Gril, duhovnik, ki je v ljubljanski škofiji zadolžen za mladino; govoril je o socioloških osnovah zdrave družine.
Zadnji ponedeljek v februarju pa so
v društvu posvetili pesniški knjigi »Spomin na dom«, ki jo je pred kratkim izdal beneškoslovenski duhovnik msgr. Valentin Birtig - Zdravko. Knjigo je predstavil prof. Martin Jevnikar, avtor sam pa je odgovarjal na vprašanja občinstva in knjigo podpisoval.
Srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem ob njegovi sedemdesetletnici
Kongres Sveto slovenskih organizacij
18.	februarja je bil v goriškem Avditoriju deželni kongres Sveta slovenskih organizacij (SSO), organizacije, ki združuje številna slovenska društva v naši deželi. Temeljito poročilo o stanju slovenske narodne skupnosti v Italiji
HELMUT HARTMAN
Vodja slovenskih oddaj pri celovškem radiu Helmut Hartman je februarja stopil v pokoj. Na njegovo mesto je prišel dosedanji urednik Mirko Bogataj. Helmut Hartman ima za slovenske oddaje na celovškem radiu nemajhne zasluge, saj jih je vodil od vsega začetka, ko jih je britanska zasedbena sila sklenila uvesti kmalu po koncu vojne. Slovenske oddaje v celovškem studiu zavzemajo od 10 do 12 odstotkov celotnega dnevnega sporeda. Mesečno znaša njih oddajni čas okrog 22 ur.
20 LET SKAVTIZMA
NA GORIŠKEM
Slovenski goriški skavti in skavtinje so v nedeljo, 20. februarja, na svečani prireditvi v Katoliškem domu v Gorici praznovali 20-letnico svojega obstoja. Slovesnosti se je udeležilo lepo število uglednih gostov in osebnosti, skavt-je pa so pripravili zanimivo dokumentarno razstavo, priložnostno igro, ki jo je napisal Jordan Ferletič, in nastop pevskega zbora. Ob tej priliki je izšla tudi posebna številka skavtskega glasila Planika.
je na kongresu podal predsednik Damijan Paulin. V vodstvo organizacije so na kongresu izvolili nov odbor, kateremu bo odslej načeljevala dolgoletna goriška pokrajinska svetovalka Marija Ferletič [na posnetku).
MARINO CiUAUZZA
Beneški duhovnik in profesor v vi-denskem semenišču Marino Oualizza iz Podutane je postal stolni župnik v Vidnu. Uglednemu mlademu profesorju, ki je tudi odgovorni urednik glasila Dom, k imenovanju iskreno čestitamo.
MAKS FABIANI
Veliki arhitekt in urbanist Maks Fabiani bo poslej počival na pokopališču v Štanjelu, kamor so njegove posmrtne ostanke prepeljali v soboto 10. februarja. V Štanjelu se je ta svetovno znani sin Primorske rodil leta 1865, u-mrl pa je v Gorici leta 1962, kjer je bil doslej pokopan. Prekop je dal priložnost za prisrčno slovesnost, na kateri je spregovoril tudi znani zgodovinar prof. Marko Pozzetto.
TISCHLERJEVA NAGRADA
MILKI HARTMAN
Letošnjo peto Tischlerjevo nagrado je Krščanska kulturna zveza podelila koroški pesnici Milki Hartman. Nagrado so ji podelili za številne zasluge na področju izobraževanja deklet in na področju literature.
t FRANJA GOLOB
Iz Argentine je prišla vest, da je .tamkaj 13. januarja letos umrla operna pevka Franja Golob. Rodila se je v Podmelcu, leta 1918 pa se je preselila v Ljubljano, kjer je dokončala učiteljišče in se nato posvetila petju. V ljubljanski operi je začela nastopati leta 1932. Leta 1940 je bila povabljena, naj bi naslednjo sezono pela v operi v Chicagu, toda vojna je to preprečila. Do julija 1945 je pela v Ljubljani, potem pa je odšla v inozemstvo in se dokončno ustavila v Argentini, kjer je pela v slavnem gledališču Colon.
Prešernova proslava v Barkovljah - govori pisatelj Boris Pahor
Zmagovalci devetega natečaja Mladi oder 1983
Nagrajenci lanskega devetega natečaja Mladi oder, ki ga vsako leto razpisujeta Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta iz Trsta za vse amaterske gledališke skupine v naši deželi, so sledeči: igralska skupina prosvetnega društva Štandrež iz Štandreža (Molierova komedija Namišljeni bolnik); dramska skupina SKPD »F.B. Sedej« iz Štever-jana (Linhartova Županova Micka); i-
Predavateiji v DSÎ
Dr. France Perko
Dr. Janez Gril
gralska skupina prosvetnega društva Hrast iz Doberdoba (Franke Ferletič Miklavževanje v cirkusu); prosvetno društvo Mirko Filej iz Gorice in učenci petega razreda osnovne šole France Bevk iz Gorice (Marize Perat Miklavžev večer); amaterski oder Jaka Štoke s Proseka in Kontovela (prosta priredba igre Mileta Štefanaca Čuk v nebesih); šentjakobski mladinski oder iz Trsta (Vražiček v steklenički in Pavla Golie in Dine Slama Petrčkove poslednje sanje); igralska skupina prosvetnega društva Mačkolje (veseloigra Kaviar); igralska skupina Finžgarjevega doma na Opčinah (Lučke Susič Torta za mamo št. 2 in Miklavževe igračke); o-troci četrtega razreda osnovne šole Bazoviški junaki iz Rojana (igrica Lučke Susič Nesporazum pod vodstvom učiteljice Marte Pupulin); srednja šola Srečko Kosovel z Opčin (igrica Sošolci pod šotori pod vodstvom prof. Kostan-ce Filipovič); dijaki srednje šole Fran Erjavec iz Rojana (Leopolda Suhodolčana in Lučke Susič Naočnik in očalnik).
PORABSK! SLOVENCI
Podobno kot koroški Slovenci in Slovenci v Italiji so se letos marca predstavili v Cankarjevem domu v Ljubljani porabski Slovenci, to je Slovenci, ki živijo kot manjšina na Madžarskem. Tam živi okoli 4000 Slovencev.
DR. ERIK PRUNČ — profesor
V	Gradcu je dr. Erik Prunč, doslej asistent na slavistiki, pred kratkim habilitiral za univerzitetnega profesorja celotne slavistike. Dr. Prunču, ki je včasih veliko pripomogel k razmahu koroškega odra Mladje, s katerim je gostoval tudi na Tržaškem, iskreno čestitamo.
SLOVENSKI ŠPORTNI CENTER
V	GORICI
V	soboto 25. februarja so na obširnem zemljišču tik Katoliškega doma v Gorici ob številni udeležbi gostov in predstavnikov oblasti položili temeljni kamen za izgradnjo Slovenskega športnega centra. Temeljni kamen je blagoslovil goriški nadškof Bommarco.
ANTON KUFOLO V DOMU
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika Antona Kufola, ki ga je Mladika objavljala tri leta v nadaljevanjih, izhaja zdaj kot podlistek v italijanskem prevodu v beneškem glasilu Dom.
EDI ŽERJAL
V	goriški galeriji »La bottega« je sredi februarja razstavljal tržaški slikar in naš sodelavec Edi Žerjal. Razstavil je nekaj monotipij in ciklus jedkanic, ki jih je izdelal v zadnjem času. Razstavo in umetnika je goriški javnosti predstavila umetnostna zgodovinarka prof. Verena Koršič.
Prešernova proslava prosvetnega društva »Mačkolje«: nastop ženskega zbora iz Boljunca vodi Ljuba Smotlak
Pod zbiralno lečo
IZ SLOVENSKE PUBLICISTIKE
SAMOUPRAVNA DRUŽBA IN KULTURA
Slavnostni govornik na Prešernovi proslavi v CD v Ljubljani, slovenski igralec Polde Bibič, je kritično spregovoril o razmerah v slovenski kulturi in med drugim dejal: »Lepo znamo govoriti o naši samoupravni družbi, lepo si zamišljamo svobodno menjavo dela. Pri opravilih naše vsakdanjosti pa spoznavamo, da smo dostikrat za korak naprej samo pri izrazju. Resničnost pa je v uradih, kjer se grmadi papir, kjer delujejo administrativni parametri, ne parametri življenja. Mehanični računalniki bruhajo indekse in zrejo procente. Našo lepo misel potlačijo nazaj — v budžetsko prakso. Potem izračunajo: najbolj koristni so delavci v kulturi, kadar ne delajo. Takrat so najcenejši in najmanj načenjajo državni proračun. Zdravilo za naše težke trenutne razmere vidijo v zmanjševanju sredstev za skupno porabo.«
»Sprevideti moramo, da kultura ni odvečno razkošje presitih, ampak potreba, s katero človek ohranja svojo človeškost, ki je podlaga dobre družbe, sedanje in prihodnje. Ce je res, da ima družba takšno kulturo, kakršno si zasluži, ne smemo dopustiti, da zagledamo v ogledalu svoj obraz popačen.
Slovenci smo še vedno razkosani z ogradami velike politike. Kulturo pa i-mamo eno. Zrasla je ne samo v krvi naših prednikov tostran ograd, ampak tudi iz krvi Drabosnjaka, Ivana Trinka in drugih Zamejskih. Dograjujejo jo današnji ustvarjalci tu pa na Koroškem in Tržaškem. Zavedati se moramo svojih vezi, vznemirjati nas morajo eksistenčne težave, ki jih naši soljudje trpijo v svojih okoljih. Na primer boj za obstanek slovenskga gledališča v Trstu, kjer italijanska administracija ni sposobna zagotoviti tej ustanovi normalnega dela. Naloga nas vseh je, da različnim administracijam kljubujemo, da ohranjamo svojo kulturno dediščino, obenem pa o-mogočimo ustvarjalnost tudi 'živim zakladom' naše kulture, saj so ti most v prihodnost.«
(odlomki, DNEVNIK, Lj., 8.2.1984, str. 5)
PRESHEREN-SHOW
Kakor da bi nas obsedla preganjavica zaradi pomanjkanja nekakšne množičnosti, smo to množičnost zdaj tudi v kulturi prenesli na Prešernove nagrade in tako začeli z njimi pravi kulturniški show. Vsakdo, ki ima kaj opraviti z umetnostjo ali pa nima, more pri nas predlagati kandidate za Prešernove
nagrajence — celo samega sebe more, kar se je tudi že zgodilo — sam Prešernov sklad pa je zatem dolžen, da vse te predloge potem objavlja — in začne se ta žalostni in veseli show... občanov in ustanov, nimajo pa več te pravice predlaganja kandidatov ne strokovne komisije in tudi ne skladov u-pravni odbor, čeprav bi bilo upati, da so tako v strokovnih komisijah, a tudi v skladovem upravnem odboru osebnosti, ki se kakorkoli ženijo tudi z umetniško dejavnostjo.
Danes pa je tako pri nas, da ima takšna prva ustanova, ki naj presoja o umetniških stvaritvah, zadnjo besedo pri soodločanju, iz leta v leto se jo o-malovažuje. Da, vse smo storili, da morejo odločati najrazličnejše druščine — družba ali republika pa se lahko nagra-jevancem ali nagrajevanju inter in post festum ogneta.
Smeli bi prvi odgovorni v kulturi sesti za mizo in se morali pogovoriti, kaj storiti, da bodo Prešernove nagrade do bile tisto mesto v naših kulturnih trenutkih, ki jim velja.
IVAN POTRČ, pisatelj, KNJIŽEVNI LISTI, 16.2.84)
»PREŠERNOVA KUHINJA«
i.
Leta 1974 se je sprožila doslej verjetno najobsežnejša in najbolj vroča polemika v zvezi s Prešernovimi nagradami. Pod geslom »Prešernova kuhinja« jo je zakuhal Janez Menart, ko je zavrnil dodeljeno nagrado Prešernovega sklada.
Menart — nagrado so mu dali za pesniško zbirko Pesmi naših dni — je zapisal, da ne more sprejeti nagrade za zbirko, ki je pravzaprav ponatis prejšnjih zbirk, kajti to bi pomenilo razvrednotenje njegovega novejšega dela.
»Izbirna komisija v sestavi Janko Kos, Matjaž Kmecl, Niko Grafenauer, Andrej Inkret in Rudi Šeligo je bila kot celota popolnoma neprimerna za del svoje naloge, to je za izbiranje med realistično usmerjenimi deli, kamor sodi tudi vse moje ustvarjanje. Medtem ko sta prva dva člana sicer še kar zmerna zagovornika modernističnih smeri, so zadnji trije prav zagrizeni in nestrpni pristaši protihumanistične avantgardne zagnanosti, ki priznavajo samo sebe in svoj krog. Drži sicer, da imajo za to vso pravico, vendar prav tako drži, da zato niso primerni za zadolžitve, ki zahtevajo tolerantne, če ne že povsem nepristranske presojevalce...«
Polemiko o »Prešernovi kuhinji« sta nadaljevala Tit Vidmar in Beno Zupan-
čič. Vidmar je zapisal, da sta pomanjkanje in zmeda kriterijev preveč očitna, male igre okrog Prešernovih nagrad pa preveč razglašene, da bi to odličje brezprizivno in nepreklicno pomenilo veliko čast. Krizo Prešernovih nagrad označuje kot krizo umetniških kriterijev. Beno Zupančič se je odzval pozivu uredništva Dela na javni dialog. Njegov prispevek predlaga, kako bi pripeljali Prešernove nagrade znova do izgubljene veljave. »Prešernova nagrada naj bi bila dejansko najvišje priznanje za umetniške ali kulturne stvaritve, z nagradami sklada bi morali nagrajevati mlade ustvarjalce...«
Niko Goršič predlaga, naj bi vsako leto podelili le častno Prešernovo nagrado (enemu ustvarjalcu za življenjsko delo), Prešernove nagrade (trem ustvarjalcem v njihovem polnem delovnem obdobju) in nagrade Prešernovega sklada (trem mladim talentom).
Zadevo je potem zasolil in zabelil še Matej Bor s takimi začimbami: »Tako bi lahko rekli enoti nesmisla en 'tav-far’, enoti onesnaženosti en 'jeral' (po nekem grešniku, ki je v kupu smeti, katere je stresel na cesto, pustil tudi svojo vizitko), enoti klikarske zagrizenosti pa en 'inkret'.«
(TELEKS, 9.2.1984) II.
Pisatelj Igor Torkar:
»Kot dolgoletnega 'delavca' v kulturi me ob vsakoletnem kulturnem prazniku Slovencev obišče stari zbadljivec: zgodovinski spomin. In mi šepeta:
Se spominjaš, kako je pred leti strokovna komisija predlagala za Prešernovo nagrado Vladimira Kavčiča za roman ZAPISNIK? Se spominjaš, da je bil ta predlog najprej potrjen? Se spominjaš, da so potem »tik pred zdajci« zazvonč-kljali telefoni, da je morala strokovna komisija svoj predlog umakniti in predlagati drugega kandidata?
Spominjam se.
Se spominjaš, da je strokovna komisija v zadnjih letih trikrat predlagala nesporno uveljavljenega, a za kulisami naše samoupravne demokracije »vpraš-l"vega« književnika?
Spominjam se.
Se spominjaš, da je bil predlog strokovne komisije za kvalitetnega prevajalca zavrnjen, češ da nekdo, ki je nazorsko, recimo, veren človek, ne more dobiti niti nagrade Prešernovega sklada.
Spominjam se.
Naj ti še naštevam?
Ne, stari zbadljivec! Za dolga leta naza! sam poznam še številne podobne »demokratične« dogovore.
In kaj misliš o tem?
Mislim, da je prav ta trenutek primeren, da zakon o Prešernovih nagradah popravimo oziroma dopolnimo.
Kako’
Če naj bodo »delavci« v kulturi zares v praksi samoupravljalci, bi moralo biti v popravljenem zakonu o Prešernovih nagradah jasno zapisano, da so samo predlogi strokovnih komisij »delavcev« v kulturi odločilni in dokončni. To bi pomenilo: demokratično, pogumno, iskreno ZAUPATI »delavcem« v kulturi.
Kaj pa naj bi počel Glavni odbor Prešernovega sklada?
V popravljenem zakonu o Prešernovih nagradah bi morali jasno zapisati, da ta Odbor skrbi samo za to, da prepreči očitne, konkretne, razdiralne napade na temeljna, v ustavi določena načela naše socialistične družbe. Predloge strokovnih komisij v vseh drugih primerih pa ta Odbor samo potrjuje.«
(TELEKS, 9.2.1984]
PROSOVJETSKI
KOMUNIZEM?
EVROKOMUNIZEM?
So razlogi za katastrofalni položaj v KP Španije predvsem specifični, ali pa so razlogi skupni vsem zahodnim komunističnim partijam?
»Deloma so nekatere težave in problemi skupni vsem komunističnim par tijam na Zahodu, ki postajajo vse šibkejše in za volivce vse manj atraktivne. Edina izjema je dejansko le KP Italije, ki pa je po mojem mnenju komunistična partija le po imenu. KP Italije je namreč stranka z lastnim, teoretičnim marksističnim izročilom in njeno vodstvo je zelo kmalu spoznalo, da bi bilo izredno škodljivo prevzeti model partije v SZ. Po svojem načinu povezovanja s širšimi plastmi prebivalstva, s svojim načinom ocenjevanja realnosti in reagiranja na danosti je KPI dejansko bolj podobna npr. nemški in avstrijski socialni demokraciji.
Za druge komunistične partije na Zahodu — razen izjem — pa je danes najbolje, da ostanejo zaprte in kadrovske partije. To je edini način, da vsaj zadržijo konstantno upadanje glasov, o ziroma, da glasove sploh obdržijo. Lep primer takšne politike je KP Portugal ske. Seveda pa takšna politika implicira zvezanost z velesilo, to je s SZ. Plačilo za to so besede pohvale s strani sovjetskega vodstva.«
»Pred XI. kongresom KP Španije v dec. 1983 je bil položaj v partiji na robu disgregacije. XI. kongres pa je prinesel precej jasno zmago sedanjega generalnega sekretarja Gerarda Iglesia-sa, ki zagovarja izrazito evrokomuni-stično linijo ... zato pa ostaja Carrillovo krilo zelo močno in vplivno ... Carrillo skuša v tem trenutku boljševizirati KP Španije in jo pripeljati na podoben kurz kot ga ima KP Portugalske.
(Iz intervjuja B.G. s Ferdinandom Claudinom, Naši razgledi št. 3/1984]
POLITIČNI ODSTOP »IZ ZDRAVSTVENIH RAZLOGOV«
Kaj je počel bivši republiški sekretar za notranje zadeve Hrvaške in zakaj so ga izključili iz ZK? Samo nekaj mesecev pred preiskavo je Pavle Gaži, tedaj še republiški sekretar za notranje zadeve, na seji nekega visokega političnega organa imel uvodno besedo o varnostnem položaju na Hrvaškem in delu pristojnih organov. Prisotni so bili navdušeni; s seje so odšli z vtisom, da je uvodničarju uspelo najti pravi re cept, kako doseči, da varnostna služba ne bo samo stvar milice in drugih pristojnih služb, ampak vseh občanov.
Njegov vzpon je bil ustavljen septembra 1983, ko je odstopil (iz »zdravstvenih razlogov«.]
Ker je pri nas tako, da odstop, pojasnjen z zdravstvenimi razlogi, navadno izzveni kot dejanje, za katerim se skrivajo drugačni razlogi, je javnost z zanimanjem pričakovala vesti, kako je z zdravstvenim stanjem tovariša Gaži-ja. Odgovor je prišel 16. januarja letos s seje CK ZKH; na seji so Gažija razrešili dolžnosti člana CK ZKH in ga izključili iz zveze komunistov. Objavljeno je bilo, da je na osnovi poročila posebne komisije in razprave na tej seji ugotovljena »odgovornost tovariša Pavla Gažija za njegova politično nedopustna ravnanja in metode, preračunane na politične intrige v zvezi z nekaterimi nosilci najodgovornejših političnih in družbenih funkcij v SR Hrvaški ...«
Javnost je ostala prikrajšana za informacijo o tem, ali gre samo za postopke in metode ali tudi za vsebino Gažijevega delovanja.
V zapisu Politična odgovornost za intrige (Vjesnik, 26. januarja], pod katerega se je podpisal Pero Pletikosa, njegov komentar pa je povzel ves jugoslovanski dnevni tisk, pa piše: »Kar zadeva postopke Pavla Gažija, ne smemo misliti, da ti niso izvirali niti iz profesionalne napake niti iz strokovnega znanja, ampak da so političnega značaja«.
(iz tednika 7 D [Sedem dni], Maribor, št. 32, febr. 1984]
KOGA IZBRATI ZA ŠEFA DRŽAVE
Franc Šetinc:
»Na najbolj odgovorne položaje v federaciji ne bi smeli kandidirati tistih funkcionarjev, ki se v preteklosti niso dovolj odločno uprli sprejemanju ukrepov, slabo vplivajočih na družbenogospodarski razvoj SFRJ.«
Toda, ali bo kdo upošteval? Najbrž ne, kajti ...
Brali smo, da je predsedstvo republiške konference SZDL Črne gore predlagalo, naj se za člana predsedstva SFRJ iz Črne gore kandidira Veselin Djuranovič, član predsedstva SR Črne gore. Spomniti se namreč moramo, da je bil tov. Djuranovič pred leti pred-
sednik zveznega izvršnega sveta in da je prav tedaj, ko je bil on predsednik, naša država zabredla v največje mednarodne dolgove, povedano po domače: za časa »vladanja« tov. Djuranoviča se je Jugoslavija najbolj — zadolžila v tujini. Pa ne gre sedaj za to, ali je tov. Djuranovič osebno pomagal k tej pretirani zadolžitvi (najemanju tujih kreditov), ampak je pomembno to, da se kot predsednik ŽIS ni odločno upri sprejemanju ukrepov, slabo vplivajočih na družbenogospodarski razvoj SFRJ. To pa, po besedah tov. Šetinca, prav gotovo ne daje tov. Djuranoviču nobene pohvale za preteklo funkcijo, pa tudi ne možnosti, da bi sedaj kandidiral za najodgovornejšo funkcijo v federaciji, v predsedstvu SFRJ.
(TELEKS str. 7 z dne
9.2.84, Pisma bralcev)
LEKCIJA O TEM,
KAJ JE IMPERIALIZEM
Sever kvasi nekaj o ameriškem imperializmu, pri tem pa sploh ne ve, kaj imperializem sploh pomeni — pomeni osvajanje tujih ozemelj v lastno korist! Resnično bi rad slišal, katere dežele bo tovariš Sever naštel kot žrtve osvajanja ZDA! Jaz ne poznam nobene. Vsak razgledan človek ve, da se v Vietnamu, Nikaragvi itd. ne bori ljudstvo, temveč del ljudstva, ki mu je ali pa mu kuri srce in pod zadnjico SZ.
(J.B., Pisma bralcev, TELEKS, 9.2.84)
»POMISEL«
O VLOGI REVIJ IN UREDNIKOVANJU V SLOVENIJI
Uredniki so pod pritiskom pluralističnih estetskih pa tudi drugačnih usmeritev, zato ne morejo uveljavljati lastnih kriterijev in prevzemajo vlogo poštnih nabiralnikov. Ob vsem tem pa so mnoge slovenske revije preobremenjene z gradivom povprečne vrednosti, mnoge umetniške zvrsti in dejavnosti pa niso deležne nikakršne pozornosti več. Družbena vloga in pomen revijalnega tiska se na tem področju gotovo ne uresničujeta. Mnoge revije so tudi slabo berljive.
(VLADIMIR KAVČIČ, pisatelj. Književni listi, 16. febr. 84)
NOVI FEVDALIZEM
V prejšnji številki 7 D smo povzeli pisanje Borbe in tednika Danas o neverjetnih pripetljajih zaradi rušenja brezpravno zgrajenih hiš (v glavnem počitniških) ob obali v šibeniški občini. Potem ko so tamkajšnji inšpektorji sprejeli povsem zakonite sklepe o ruše^ nju kakšnih petdesetih črnih gradenj, so rušenje preprečile akcije nekaterih odgovornih občinskih funkcionarjev (med drugim predsednika IS šibeniške
občine in načelnika tamkajšnjega sekretariata za notranje zadeve], ki sta lastnika dveh »obsojenih« objektov. Gradbeni inšpektorji, ki so izdali nalog za rušenje, so se morali zateči po pomoč k republiškim organom Hrvaške in ob njihovi podpori bi bili morali rušenje slednjič, opraviti 31. januarja in v prvih dveh dneh februarja.
Tako kot že od vsega začetka »šibe-niške afere« (take pa poznajo tudi v Dubrovniku, Ulcinju, Novigradu, stvar pa po svoji vsebini zadeva takor^ vso državo) se je sedaj znova izkazala nemoč občinskih inšpekcijskih služb, ko te podrezajo v osir brezpravja, če je ta v interesu lokalnih mogočnežev. Že dolgo je jasno, da je nevzdržna organiziranost inšpekcijskih (in drugih nadzorno-izvršilnih družbenih organov) služb po občinah na način, ko so te odvisne od občinskih proračunov. Ta nesmisel se najbolj kaže prav tedaj, ko gre za varovanje zemljišč, zakaj tukaj so neposredni interesi občinskih »fevd-nikov«, bodisi da gre za povsem zasebne ali pa lokalistično-gospodarske, najmočneje izraženi. Kako je šele tam, kjer inšpekcijske službe svojega dela ne razumejo tako dobesedno kot v Šibeniku?
BRACO ZAVRNIK (7 D, str. 12, febr. 84)
ZA LJUBITELJE »DEITA« -Nič več ne bomo pili ga, pili ga ...
Dokaj žolčne debate o vprašanju, ali bo Podravka pričela proizvodnjo deita (Radenska ga je aprila nehala izdelovati in se lotila izdelave brezalkoholnega stila), še nima končnega epiloga.
Radenska se je za prenehanje izdelovanja deita in za prehod k izdelavi domače pijače odločila zato, ker so bile tuje surovine, od katerih je bila proizvodnja odvisna, vse dražje, ob tem pa je morala samo za uporabo imena plačati približno 25 milijonov šilingov na leto.
»Aprila lani smo deit prenehali izdelovati in pričeli proizvajati stil. Izdelali smo ga približno 60 milijonov litrov in z njim povsem zadovoljili domačega potrošnika. Števila bo letos verjetno cl' čutno večje, sploh če upoštevamo tudi plasma te brezalkoholne pijače na tujem tržišču.«
Nihče ne trdi, da so vlaganja v lastno pamet poceni, nedvomno pa je neprimerno dražje kupovati tujo. Jugoslovani imamo na dokaj majhnem prostoru 18 univerz, osem akademij znanosti in umetnosti in skoraj pol milijona študentov —■ pa vendar plačujemo za uporabo tujih patentov in licenc več kot 30 milijard deviznih dinarjev na leto. Ne glede na vse te podatke in ne glede na težko gospodarsko situacijo kupujemo tuje licence še naprej, čeprav so pogosto veliko slabše od tistih, ki so sad znanja domačih strokovnjakov in znanstvenikov.
(7 D - 16.2.1984 str. 24)
ZAMEJEC, KAM?
V	KULTURNI DOM?
V	ULICO PETRONIO?
— NE, V SEŽANO!
—	Bo nov kulturni dom v Sežani, ki je prav razkošna pomanjševalnica Cankarjevega doma v Ljubljani, tudi v resnici pospešil rast kulturnega življenja vaše občine?
SUŠA: V zadnjih nekaj letih so bile v slovenskem kulturnem prostoru o-pravljene tri pomembnejše investicije: Cankarjev dom v Ljubljani, SNG Maribor in kulturni dom Srečka Kosovela v Sežani. Kulturna skupnost Slovenije ni naključno prispevala velik delež za izgradnjo teh objektov. Vsak zase pomenijo namreč neprecenljivo bogastvo za slovenski kulturni prostor. Za nas nov kulturni dom pomeni prelomnico; ampak ne samo v kulturi, temveč v vsem družbenem življenju.
—	Komu je še zlasti namenjen vaš kulturni dom?
SUŠA: Ni namenjen samo Sežani kot se mnogi boje in širijo glas, da je prevelik, temveč smo ga zgradili za vse prebivalce naše občine. Prepričan sem, da bo koristil tudi sosednjim občinam. Dom Srečka Kosovela pa pomeni tudi neprecenljivo pridobitev za Slovence v zamejstvu na italijanski strani; mnogi bodo imeli odslej bogato kulturno dejavnost takorekoč pred pragom.
(Komentar Mladike: Še v svojega ne hodijo!)
(iz intervjuja Miroslava Slane-Mirosa s preds. obč. Sežana tov. Sušo, 7 D str. 17)
»BREZ MORALNIH KVALIFIKACIJ« — ALI — »PRAVILNO IZOBLIKOVAN SVETOVNI NAZOR«
Tovariš Branko Senica, s sestavkom pod gornjim naslovom dotaknili ste se zanimive, celo vroče teme.
Res je, da nimamo izdelanih kriterijev o 'moralno-političnih kvalifikacijah', oziroma o 'idejni neoporečnosti'. Menim, da je ta drugi izraz še bolj sporen in nejasen, čeprav se tu in tam še ponavlja v razpisih za vodilna delovna mesta. Da ne bom dolgovezen, moje mnenje je: ne samo, da v razpisih postavljamo pogoj glede moralno-političnih kvalitet, ampak je le-te treba tudi v praksi preverjati.
Razpisi za vodilna delovna mesta so na žalost ponekod postali gola formalnost ...
V izrazu 'moralno-politične kvalitete' razumem: sposobnost vodenja in pravilno izoblikovan svetovni nazor, odnos do človeka in družbene lastnine pa tudi samokritičnost, da ne govorim posebej o vzoru mlajšim generacijam!
(7 D, MARIBOR, febr. 84) (Pisma bralcev)
oceneocetnie
GLEDALIŠČE
IVAN PREGELJ:
VSEM GALJOTOM VILE V VAMP
Kljub izredno težki finančni situaciji in v mučnih psiholoških pogojih, saj je vprašljivo celo samo delovanje našega tržaškega gledališča v prihodnji sezoni, so naši vztrajni gledališčniki spravili pod streho še eno premiero. Presenetljiva predstava, saj je prvič, da je glavni akter teatrske pripovedi pravzaprav koreografija; prav ta namreč bistveno prispeva k srhljivi preg-Ijevski atmosferi, k privzdignjeni in hkrati krvavo zemski »zgodovinskosti« scenskih slik in celotnega vzdušja. Če dodamo že pregovorno neustavljivo domiselnost režiserja Jožeta Babiča, izjemno skrb lektorja J. Faganela za čist izgovor in — kljub zelo »literarnemu« besedilu — kar pogovorno tekoč jezik, ne moremo še mimo tretje komponente, kjer lahko spet — razen seveda pri kateri od najmlajših — govorimo o dobri igri (kdaj že tudi pantomimi) dobro uigranega gledališkega ansambla. Lahko bi morda rekli, da po vsem naštetem moremo to predstavo končno prišteti med tiste, ki so našo publiko zadovoljile in ji dale nekaj nove vere v to, da je vodstvo vendarle uvidelo, kako ima gledališče tudi še kakšno drugo poslanstvo, kot da nam z odra ponuja le enostransko podobo: do brezupa izpraznjenega sodobnega človeka.
Vendar je tu še kak ...vendar. Gre za dramatizacijo Pregljeve Matkove Tine. Delo je opravil dovolj teatrsko vešč človek, dramatik Tone Partljič. Da je pri tem poiskal oporo v Pregljevih Tolmincih, je razumljivo in morda tudi ne napak. Da je za naslov Izbral nič kaj ustrezen, dasi iz Preglja samega vzet citat — Vsem galjotom vile v vamp — se nam zdi neposrečeno, posebej na teh tleh, kjer živimo med potomci nekdanjih galjotov in kjer vse naslove prevajamo za naše someščane v njihov jezik... in smo tako še enkrat v njihovih očeh malce —- barbarski. Ne bi bilo dovolj »Matkova Tina«, — pa tudi boljših citatov bi se v Preglju našlo dovolj.
Sama dramatizacija nima enotne linije, razdrobljena je na kar nepoveza-
ne dele in delčke, da je bolj lepljenka kot drama. K temu vtisu še pripomore kot zamisel sicer duhoviti pripovedovalec, ki pa je tu le mašilo, ki rešuje avtorja dramatizacije iz dramaturških zadreg. Tudi ideja o popotnih igralcih, ki »uprizarjajo« pisateljevo pripoved, ki bi bila sama na sebi, ko bi bil to delo opravil kak večji »teatr-ski maček«, imenitna, tukaj prav ne more skriti, da je bila ta finta v prvi vrsti tehnično [in idejno) pomagalo.
Odveč je — ne samo tu, tudi v literaturi — prikazovanje poroda kot nečesa strahotnega, nečloveškega. Ne glede na to, da so žene vseh časov rojevale brez takšnega »teatra«, pogumno in ponosno, takšno prikazovanje bodisi v prozi kot v dramah lahko povzroča psihoze v deklicah ali dekletih, če ne tudi v fantih: če bi bilo vse tako strašno, bi bil človeški rod že zdavnaj izumrl.
Skratka: vso pohvalo, da je naše gledališče počastilo stoletnico rojstva Ivana Preglja s to postavitvijo. Vso pohvalo igralskemu kolektivu za odlično, zahtevno in res doživeto igro (Vladimir Jurc, Adrijan Rustja, Mira Sardoč, Maja Blagovič, Alojz Milič, Tone Gogala,
V mesecih novembru in decembru je izšlo v Trstu več knjig slovenskih avtorjev, ki pričajo o ustvarjalni moči našega človeka v zamejstvu.
Nič ne odvzamemo drugim, če rečem, da je Sardočeva knjiga Tigrova sled imela velik odmev. Saj je razumljivo, ker je doktor Sardoč končno s tem pričevanjem pretrgal molk, ki je trajal od konca druge svetovne vojne, ko se je umaknil z narodno-političnega dogajanja.
Knjiga je sad enainštiridesetih Četrtkovih srečanj, oddaj - intervjujev, ki jih je vodila Lida Debelii Turk in jih je Radio Trst A oddajal od 3. aprila do
25.	novembra 1980. Skozi rubriko Četrtkova srečanja so se zvrstili vidni Slovenci, ki so krojili zgodovino naše manjšine pod Italijo. Zato je zamisel, da bi natisnili spomine Dorčeta Sardoča, hvalevredna in vzorna, saj gre po radijskih valovih zelo veliko vrednega gradiva, ki bi ga bilo treba objaviti.
Knjiga Tigrova sled je osebna izpoved človeka, ki je v svojem življenju veliko doživel in pretrpel. Ni zgodovinska razprava o organizaciji TIGR, zato je zaman iskati v njej podrobne podatke o delovanju te ilegalne organiza-
Drago Gorup, med mlajšimi zlasti Do-riana Fidel in Lučka Počkaj, kakšna druga še malce začetniška). Scena (Demetrij Cej) funkcionalna, glasba zanimiva (L. Jakša), koreografija odlična (Ksenija Hribar), kostumi ubrani na vzdušje predstave. Pomisleke pa smo že izrekli in veljajo predvsem pripravi besedila samega, v kolikor sploh lahko katerakoli dramatizacija proznega besedila ostaja hkrati avtorju zvesta in o-drsko zanimiva. Kaj rada namreč postane literarno močna, a teatrsko bleda, ali obratno: gledališko močna, a v bistvu avtorsko delo novega ustvarjalca in v nekem smislu potvorba, bolj dramatikovo »dičenje s pavjim perjem« za prodajanje lastne slave. (Ali lahko npr. očitamo Tomizzi, da je Cankarjevega Kačurja v Trstu prikazal kot To-mizza - Cankarjevega, na Dunaju pa že kar kot Tomizzovega, z drobno omembo nekje, da je posnet po Cankarju — ali tako nekako?!) Partljič je pač svoje delo opravil malce nasprotno, a vendarle dovolj zvesto in prizadevno, razpoke in škripljaje pa so dovolj spretno prekrili ostali akterji te zanimive predstave.
Z.T.
cije. V ospredju so predvsem avtorjevo narodno in politično čutenje, njegov ponos, pogum, navdušenje, zavestni odpor proti okupatorju, njegova vera v zmago, njegova pripravljenost na žrtve.
Doktor Sardoč pripoveduje živo, napeto in strnjeno, njegov jezik je klen in preprost. Sardočev spomin sega zelo daleč v otroštvo, ki je bilo, kot za večino tedanjih otrok, zelo revno. Lakota, odpovedi, žrtve so gradile malega Sardoča v premočrtnega in ponosnega človeka s trdno voljo, neizprosnega do sebe in do drugih. Že zelo zgodaj si je izoblikoval svetovni nazor saj sam trdi, da je že pri dvanajstem letu postal ateist. Prvič se je znašel v ječi kot deček, ki je zbežal s tovarišem z doma, ker je nerad hodil v šolo. Ko so ga ječarji pripeljali domov, ga je mati objela in poljubila. Sardoč se spominja, da je bil tisti prvi in zadnji poljub njegove matere. Drugič so ga zaprli leta 1919, ker je pel slovenske pesmi. V zaporu je doživel preobrat. Saj sam pravi: »...v boj proti tem krivicam ne moreš kot kmečki fant, ampak se moraš izobraziti, nekaj moraš postati.«
Študij ga potem popelje v Ljubljano,
Prago, Berlin, Zagreb. Z velikimi žrtvami se izuči za zobozdravnika. Po končanem študiju se iz Gorice, kjer je preživel svojo mladost, preseli v Trst. Tu se aktivno udejstvuje v tedanjih mladinskih organizacijah. Spozna Vojka Ferlugo, Romana Pahorja, Deklevo, Tončiča, že prej v Gorici pa Alberta Rejca, Jelinčiča, Komjanca. Tedanji mladi rod, kateremu je Sardoč pripadal, je kritično ocenjeval delo starejših politikov. Očitali so jim, da so preveč popustljivi in premalo udarniški, da gre njihova skrb predvsem za obrambo: ohraniti to, kar že obstaja. Zato so mladi brez obotavljanja in zavestno usmerili svoje moči v ilegalno delo, ko so fašistične oblasti razpustile vsa slovenska društva in organizacije. Tako je bil jeseni 1927 na Nanosu takoimeno-vani tigrovski sestanek. Sestanka so se udeležili Jelinčič, Rejec, Dekleva, Sardoč in Vadnjal. Dejavnost organizacije je bila raznolika: razmnoževanje propagandnega tiska, izobešenje zastav, tihotapljenje materiala in bežečih protifašistov čez mejo in tudi teroristične akcije. Sardoč pravi, da je bil vedno proti temu, da bi se organizacija ukvarjala z vohunstvom. TIGR je bila predvsem organizacija radikalnih narodnjakov, ki so bili liberalno ali levičarsko usmerjeni. V njej so sodelovali kmetje, delavci, vajenci, intelektualci. Izdelanega političnega programa organizacija ni imela. Skupen cilj pa je bil preprečiti raznaroditev in priključiti zasedeno slovensko ozemlje k Jugoslaviji. Pri tem je bilo upravičeno vsako sredstvo, saj je šlo za samoohranitev in prepričanje, da je treba na nasilje odgovoriti tudi z nasiljem.
Organizacija je delovala le leto dni, ko je avgusta italijanska policija aretirala okoli 30 voditeljev Zveze mladinskih društev, med temi tudi Sardoča. Leto kasneje so odjeknili streli na ba-zovski gmajni, Sardoč pa je živel v kon-finaciji na otoku Lipari do decembra 1932. Tam je prišel v stik z najpomembnejšimi italijanskimi zaprtimi antifašisti.
Dalj časa se avtor ustavi pri opisu drugega tržaškega procesa. Ker je bilo o tem napisano že veliko, ne bom tukaj obnavljala teh dogodkov, le to bi rada povedala, da avtor tako plastično, prepričljivo in pretresljivo opisuje svoja doživetja, da zaživijo pred bralcem ljudje in dogodki v vsej svoji dramatičnosti. Ob koncu opisuje avtor preživljanje zaporne kazni, saj mu je bila smrtna obsodba spremenjena v dosmrtno ječo, osvoboditev po padcu fašizma In vrnitev v domači kraj preko mnogih ovinkov in novih doživetij.
Sardoč je v svojih opisih ljudi zelo skop. V sočloveku išče predvsem človeško dimenzijo. O vseh, s katerimi pride v stik, se Sardoč pozitivno izrazi, tudi o ljudeh, ki so različnega svetovnega nazora. Tako nima pomislekov izreči tudi kaj pozitivnega o Janku Kralju, o ministru Kreku in drugih, ki se jih marsikdo kar izogiba. Tudi Sosiču in Ščuki, ki sta s svojimi izpovedmi pred italijansko policijo marsikoga o-
KNJIGE
Dorče Sardoč: Tigrova sled
bremenila, avtor velikodušno odpušča. Kar pa pri tem vznemirja, je to, kako avtor s svojo treznostjo, razsodnostjo in mrzlim razumom obvlada vsako situacijo. Tudi nekatere njegove izjave vzbudijo pri bralcu pomisleke: »Kavs je imel takrat dinamitni pas okrog života in bi moral zanj samo potegniti. Stal je v prvi vrsti pred Ducejevim avtomobilom. Seveda bi šlo nekaj ljudi v zrak in on sam tudi. A kaj je vse to?«
Rada bi se še ustavila pri nekaterih točkah, ki osvetljujejo Sardočevo gledanje na določene probleme. Sardoč je bil proti izseljevanju slovenskih antifašistov v Jugoslavijo, saj očita starejšim voditeljem, ki so se zatekli onstran meje, da so popolnoma prepustili slovenski narod svoji usodi. Zato je rajši videl, da so slovenski fantje šli v abesinsko vojno in ostali tako v Italiji, kot da bi emigrirali v Jugoslavijo. Sardoč je bil proti vsakemu paktiranju z italijansko oblastjo. Poniževalno se mu je zdelo, da je moral vložiti prošnjo na Mussolinija, če je hotel spet po konf¡naciji opravljati službo zobozdravnika. Tako je bil Sardoč ogorčeno proti spomenici, ki sta jo napisala Tončič in Kukanja ob Ducejevem prihodu v Trst leta 1938. Spomenica je vsebovala prošnjo, naj Italija nekoliko popusti svoj pritisk na slovensko manjšino. Tako je Sardoč rajši sprejel smrt, kot da bi podpisal prošnjo za pomilostitev. Zanimiva je tudi njegova sodba o procesu samem. Avtor je mnenja, da je bila za tiste, ki so bili obsojeni na smrt, kazen pravična. Tukaj se mneni" drugih obsojencev razhajajo. Avgust Sfiligoj je tudi na Četrtkovih srečanjih
narava - okolje
Natančne preiskave z roentgent-skimi žarki, opravljene na človeških možganih, so dokazale izven vsakega dvoma, da imajo »vinski bratci« zmanjšano število možganskih celic v primeri z abstinenti.
Zlasti naj bi to veljalo za levo polovico možgan, torej polovico, ki uravnava duševne procese, povezane z govorom. Desna polovica, ki nadzoruje druge dejavnosti, naj bi bila manj prizadeta.
To je nekoliko v opreki z dejstvom, da pijanec ne samo »prazno slamo mlati«, ampak da se — peš ali z avtom — tudi rad »v jamo zvrne«.
—O—
Ko se sprehajamo po miramarskem parku in na njegovem pomolu občudujemo egipčansko sfingo, je prav, da se zavedamo, da jo je nadvojvodi
izrazil prepričanje, da je sodba pravno neutemeljena, to pa je potrdila tudi revizija procesa.
Pomisleke vzbuja polemična ugotovitev, da na zatožni klopi ni sedel noben krščanski socialist Kraljeve skupine, noben duhovnik. Potrebno je poudariti, da je bila organizacija TIGR le ena oblika kljubovanja slovenskega človeka proti zatiralcem. Ne smemo podcenjevati manj vidnega dela posameznikov in skupin, ki pa zaradi svetovnega nazora niso sprejemali nasilnega odpora. Saj se je nacionalno delo umaknilo v privatne sfere. Vsaka mati je postala svojemu otroku učiteljica, zakristije prave učilnice. V gostilni, na polju se je oglašala slovenska pesem. Vse to je širilo in utrjevalo v slovenskem človeku zavest in odpor, ki je bil ob izbruhu vojne pripravljen dati tudi svoje življenje za te ideale.
Popravila bi tudi netočen podatek, ki ga vsebuje knjiga. V 12. poglavju avtor pripoveduje, kako je nasprotoval Tončiču, da bi ustanovili z Goričani Narodni svet. Zaradi tega, pravi avtor, je zamisel propadla. Vendar je do ustanovitve Narodnega sveta le prišlo. Kot pravi Ivo Juvančič, je bil leta 1938 podpisan sporazum med ilberalci in kr-ščansko-socialci, medtem ko Kraljeva skupina ni pristopila. Narodni svet ni imel strankarskega značaja, skušal je le koordinirati delo in odstraniti nesoglasja med različnimi političnimi skupinami, ki so že prej obstajala.
Pa še to: moti me njegovo skorajšnje identificiranje naroda s pojmom Jugoslavije, saj se celo zgrozi ob Kraljevi zamisli o samostojni Sloveniji. V vsej
človek ■ narava
Maksimilijanu podaril vitez Anton pl. Laurin.
Kot piše v letošnjem 9. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona, je ta naš rojak iz Vipave — v prvi polovici prejšnjega stoletja avstrijski konzul v Palermu in nato v Aleksandriji v Egiptu — izkopal vrsto staroegipčanskih spomenikov. Kar je od njih prišlo v nadvojvodove roke, hranita sedaj dunajski in ljubljanski muzej.
—O—
Če gugalnico zanihamo in jo nato prepustimo samo sebi, bo ta nihala sem in tja z določeno nihajno dobo, recimo tri sekunde. Če potem isto gugalnico stalno potiskamo z enako nihajno dobo treh sekund, bomo o-pazili vse večje in večje nihaje.
Pojavu pravimo resonanca in ta nastopa v marsikaterem naravnem
knjigi avtor poudarja, da se je boril za priključitev k Jugoslaviji, ne glede na to, kakšen režim naj bi v njej vladal.
Knjiga posredno izpodbija trditve drugih avtorjev, ki so v svojih pričevanjih izrazili negativno oceno o organizaciji TIGR, češ da je bila emigrantska in odvisna od tujih interesov. Sardoč nam slika tigrovce kot pristni izraz primorskega upora. Kot pa sem že na začetku omenila, avtor ne daje zgodovinske slike o organizacijski strukturi, tako ne najdemo odgovora na vprašanje, če sta bila Borba in TIGR ena ali dve organizaciji, in na nekatera druga vprašanja zgodovinarjev. O tem pa je več spregovorila doktorica Milica Kacin VVohinz v svojem uvodu, ki nam oriše celotni zgodovinski okvir. Sama pa pravi, da je to področje še premalo znanstveno obdelano, saj je gradiva in pričevanj pravzaprav veliko.
Naj se tukaj ustavim, saj je knjiga vsebinsko tako bogata, da je nemogoče spregovoriti o vsem. Vendar imam vtis, da je v knjigi veliko neizrečenega zamolčanega. Tudi zaključek pusti v bralcu neko grenko noto, da s težavo odloži knjigo, kot da bi pričakoval še zadnje poglavje.
Tigrova sled je priznanje skupini ljudi, ki so za svoj narod dali vse. Lo njega prihaja zelo pozno. Šele pred leti, s knjigo doktorja Toneta Ferenca Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, je uradno zgodovinopisje temeljiteje osvetlilo to obdobje. Prej je imela sama beseda TIGR v matični Sloveniji negativen prizvok.
Nadja Maganja
- okolje - človek
pojavu. Na primer: pri lomljenju ledu v Antarktiki.
S kopnega moli v morje ledena plošča ali »jezik«. Ta s časom rase, saj se led na morski strani sproti tvori. Ledeni jezik lahko niha, podobno kot niha ravnilo, ki je na e-nem koncu pritrjeno na mizo. Nihajna doba obeh nihal, ledenega jezika in ravnila, je odvisna predvsem od dolžine.
Kaj so opazili? Ko so ledeni jeziki toliko zrasli, da je bila njihova nihajna doba blizu 16 sekund, so se prelomili. Kakšen zunanji vzrok pa je deloval nanje z nihajno dobo 16 sekund? Odgovor je na dlani: dolgi morski valovi, tkim. swell. Enakost obeh nihajnih dob, morskih valov in ledene plošče, je zakrivila posebno izdatno nihanje ledene plošče, ki se je zato prelomila.
m I a d i k a
39
Zdravnikovi nasveti - Piše dr. Miloš Kralj
KRONIČNI BRONHITIS
Svetovna zdravstvena organizacija definira kronični bronhitis kot bolezen, ki jo karakterizirata kašelj in izkašljeva-nje, če trajata vsaj tri mesece in najmanj dve zaporedni leti in ju ne povzroči katera od drugih bolezni.
Mnogo ljudi kašlja in izkašljuje tudi mesece in leta dolgo, zaradi česar pravimo, da bolehajo za kroničnim bronhitisom. Lahko rečemo, da je kronični bronhitis bolezen sodobne civilizacije in je danes mnogo pogostejši vzrok o-bolevanju in smrti kakor tuberkuloza in rak na pljučih.
Ljudje, ki daljši čas kašljajo in iz-kašljujejo, pa nimajo vsi enakih težav in tudi ne iste usode. Eni kašljajo in izkašljujejo, pa pri tem nimajo drugih motenj. Drugi kronični kašljavci pa postopoma, zlasti še ob fizičnem naporu začno težko dihati, a kljub temu lahko doživijo starost. V tretjo skupino kroničnega bronhitisa spadajo bolniki, ki hitro začutijo pomanjkanje zraka, se pri vsakem naporu dušijo in po razmeroma kratkem bolehanju umirajo z znaki odpovedi srca.
Širok pojem kroničnega bronhitisa razdelimo v tri skupine bolezni:
1.	navadni kronični bronhitis, pri katerem bolnik kašlja in izkašljuje sluzasto:
2.	gnojni kronični bronhitis, pri katerem bolnik kašlja in izkašljuje gnojno;
3.	kronični bronhitis z zoženjem dihalnih poti. Tu imamo dve podskupini:
—	pri prvi se zoženje dihalne poti pod vplivom zdravil deloma ali povsem preneha,
—	pri drugi skupini pa zoženje dihalnih poti ni popravljivo.
Pri kroničnem bronhitisu oboli sluznica malih bronhijev. Takoj pride do zo-ženja, začepitve in zapiranja bronhijev. V pljuča ne more priti dovolj zraka, bolnik zaradi tega čuti težave pri dihanju, ki so v začetku prehodne narave, toda sčasoma postanejo nepopravljive.
Kronični bronhitis ni nedolžna bolezen. Tudi razmeroma lahke oblike, če
ničesar ne ukrenemo, se poslabšajo in se končajo z motnjami v ventilaciji pljuč in dušenjem. V tem primeru bolniku ne moremo več kaj prida pomagati in od treh takih primerov dva ne preživita treh let.
Vsak primer kroničnega bronhitisa se mora zaradi tega zdraviti. Treba je poskusiti, da kašelj in izkašljevanje ustavimo. Z ozdravljenjem začetnega kroničnega bronhitisa se preprečuje poslabšanje in nastanek kronične obstruktivne bolezni. Vsekakor moramo takoj reči, da je uspeh v zdravljenju začetnega kroničnega bronhitisa odvisen bolj kakor pri drugih boleznih od bolnika in njegove volje, da ozdravi.
Zdravljenje kroničnega bronhitisa se odreja glede na simptome oziroma vrste in stanje bolezni. Kajenje cigaret je eden od glavnih vzrokov kroničnega bronhitisa in kroničnega zapiranja dihalnih poti. Onesnažen zrak v okolju lahko tudi pripomore k nastanku kašlja in izkašljevanja. Preventiva ali preprečevanje kroničnega bronhitisa se sestoji potemtakem iz boja proti kajenju in ukrepov proti onečiščevanju atmosfere v delovnih prostorih in naseljih.
Akutne respiratorne infekcije — prehladi, alkoholizem, dražljaji sluznice, povzročeni z naglimi in velikimi spremembami zunanje temperature, slabe življenjske razmere so tudi dejavniki za nastanek kroničnega bronhitisa, vendar manj pomembni kot kajenje in o-nesnaženje zraka.
Vzroke za nastanek kroničnega bronhitisa je potrebno poznati ne samo zaradi možnosti njegovega preprečevanja, ker je bolezen mnogo lažje preprečiti kot zdraviti, temveč tudi zaradi tega, da bolnik s kroničnim bronhitisom spozna to, kar mu bolezen poslabšuje.
Bolniku s kroničnim bronhitisom je kajenje cigaret prav tako škodljivo, kakor bolniku z infarktom srca.
Pred vsakim zdravljenjem in v vseh primerih kroničnega bronhitisa se mo-
rajo stalno izvajati ukrepi, ki bolnika zavarujejo pred zunanjimi dražljaji, med katerimi je na prvem mestu kajenje cigaret. Hladen in vlažen zrak, posebno če je onesnažen, na primer smog, poslabšuje kronični bronhitis. Bivanje v u-godnih klimatskih okoliščinah z delovanjem zunanjih dejavnikov koristi zdravljenju bronhitisa. Glede na letni čas in reagiranje bolezni, se priporoča bivanje ob morju ali v planinah.
Zdravljenje navadnega kroničnega bronhitisa se sestoji v lajšanju izkašljevanja in preprečevanju kašlja. V ta namen so na voljo številna zdravila, ki jih zdravnik predpisuje po potrebi in simptomih. Antibiotiki in kemoterapev-tiki so potrebni le, če se kronični bronhitis komplicira z bakterijsko infekcijo. Tak bolnik gnojno izkašljuje in ima temperaturo. Antibiotik in kemoterapevtike je treba dajati najmanj 8-10 dni v polni terapevtski dozi. V primeru ponovne infekcije, kar se pogosto dogaja pri kroničnem bronhitisu, je treba zdravljenje z antibiotiki ponoviti.
Pri kroničnem bronhitisu hujše oblike se mnogo uporablja fizioterapija, ki se sestoji iz polaganja bolnika v lego, v kateri se lažje izkašljuje, v masaži prsnega koša in v ukrepih za preprečevanje neproduktivnega suhega kašlja. Priporočajo se tudi dihalne vaje in primerna telovadba, glede na to, da pri kroničnem bronhitisu popolna omejitev telesnega dela ni priporočljiva.
Bolnika, ki ga zaradi kroničnega bronhitisa duši, je treba poslati v bolnico, ker je v takih primerih potrebna specialna nega in terapija.
Zgodnje zdravljenje kroničnega bronhitisa je odločilnega pomena za bolnikovo usodo. Zaradi tega mora vsak, ki dalj časa kašlja in izkašljuje na specialistični pregled. V ta namen je potrebno, da gre vsak tak bolnik čimprej na pregled v dispanzer za pljučne bolezni ali k zdravniku specialistu za pljučne bolezni. Tam bolnika kompletno pregledajo in ugotovijo, za kakšno vrsto bolezni gre, mu dajo potrebne nasvete, zdravila in ga tudi trajno nadzirajo.
v
Agencija za pomirjenje živcev
S hudičem ne bom zajemal iz iste sklede, tudi če mi dajo še tako dolgo žlico.
De Laudarie
Zvedeli smo, da je te dni, ko so se po Tržaškem hvalevredno množile Prešernove proslave, naš največji pesnik poslal iz Onostranstva vrsto brzojavk. Poslal jih je vsem društvom, ki so priredila proslavo njemu na čast. Žal nam je uspelo zvedeti samo za besedilo nekaj brzojavk, ki so jih dobile nekatere že ne povsem slovenske vasi po Tržaškem.
Naj jih posredujemo:
Brzojavka Konti vasi: Malo manj bi me proslavljali, pa sklepali več porok, da bi bila vaša vas manj polna stricev. Mar sem napisal »Žive naj vsi strici, ki hrepene dočakat dan ...«
Brzojavka Zvoni vasi: Malo manj bi me proslavljali, pa bolj čuvali slovensko zemljo, ne pa jo na debelo prodajali tujcem. Mar sem zapisal: »Iz srca svoje lire so pognale - mokrocvetoče rožce poezije?«
Brzojavka Mačji vasi: Malo manj bi me proslavljali, pa imeli več otrok, ne pa enega novorojenega na dvajset mrtvih. Mar sem klical Slovenkam: »Naj sinov zarod nov bo smeh sovražnikov?«
Obenem smo zvedeli, da je poslal brzojavko tudi v Ljubljano. Ker ni vedel, komu naj bi jo naslovil, Izvršnemu svetu SR Slovenije ali Centralnemu komitetu ZK Slovenije, jo je naslovil Socialističnim Krempeljnom.
Brzojavka se glasi: »V kakšno kozje jedro boste zje-drili mene?«
Dvanajsti literarni natečaj Mladike
Utemeljitve, prebrane ob razglasitvi na Prešernovi proslavi v ponedeljek, 6. februarja, v Peterlinovi dvorani v Trstu.
Proza
Prva nagrada: Tone Brulc [Argentina]: OBUP. Pisec je v okviru živega prikaza južnoameriške stvarnosti obdelal imeniten motiv, zajet iz življenja sezonskih delavcev v barakah. Ob igri, kjer zbrana druščina opazuje boj dveh škorpijonov za samico, delavec, ki že dolgo ne dobiva pošte od žene, doživlja težko psihološko stisko. Novela je napisana z umetniškim talentom in tudi literarno verziranostjo.
Druga nagrada: Rezi Marinšek (Argentina): SANTA MARIA DEL BUEN AYRE. Pisateljica je svojo temo zajela iz življenja v buenosaireški bolnišnici in v njej občuteno poudarila nekatere človeške momente med bolnicami raznih narodnosti s tragično poanto na koncu. Novela je napisana v korektnem in sproščenem jeziku ter v privlačnem in tekočem slogu.
Tretja nagrada: Jelka Cvelbar: ŽIVLJENJE NI PRAZNIK. Prispevek, ki je iz našega zamejskega življenja, kaže radoživ satiričen talent in tudi precej literarne spretnosti. Gre za prikaz sodobnega dvoličneža, ki hoče napisati roman o konformistu, pa se sam izkaže za koristolovca.
Pesmi
Prva nagrada: Pavle Zidar [Portorož]: PESMI. Gre za skupino petih pesmi, ki s silovitim čustvom in izredno osebnim izrazom oznamujejo nekatere momente iz avtorjevega življenja, vključe-
pismapSsm®
MIKLAVČEVA PESEM...
ska izdaja dnevnika ni izšla. Izšla pa je ona v Neaplju.
Tržaški publicist Gianni Martinolli nas je obvestil, da je za tisto posebno številko prispeval članek o zaskrblju-
ne v tesnobno občutje sedanjega slovenskega časa.
Druga nagrada: Janja Kastelic (Novo mesto]: PET OTROŠKIH. Zbirka petih otroških pesmi, ki se odlikujejo po posluhu za otroško psihologijo, po spevnosti, po prisrčnosti izraza in mestoma tudi po sveži izvirnosti.
Tretja nagrada ni bila podeljena.
Komisija priporoča za objavo naslednja prozna dela:
—	Pavle Zidar: Tast
—	France Pečnik: Izpostavljeni predalčnik
—	Janez Gradišnik: Nočni pogovor
jočem demografskem stanju v Trstu ter ob tej priložnosti poslal v objavo pesem »Molitev za družino« katinarske-ga župnika Alberta Miklavca v prevodu Diomire Fabjan Bajc. Pesem je iz zbirke Prgišče Krasa, ki jo je nedavno izdala openska Hranilnica in posojilnica in o kateri smo že poročali.
Tako je Miklavčeva pesem bila objavljena samo v neapeljski izdaji, ki pa v naše kraje sploh ne prihaja.
Listnica uprave
Do konca meseca februarja smo v blagajniški knjigi zabeležili te postavke, ki posredno pričajo o priljubljenosti naše revije:
Ob poravnavi naročnine so primaknili po 3.000 Lir: Marija češčut, Venceslav Legiša, Janez Belej, Marcel Petkovšek, druž. Lokatos Rainieri, Marko Brajnik, družina Bak. Po 4.500 Lir sta darovala Ciril Turk in Janez Kopač. Tri dol. je daroval Janez Senica.
Za tiskovni sklad revije so prispevali: Družina Devetak z Vrha 10.000 lir, Vera Župančič iz Trsta 10.000, Karel Vojska iz Švice 10.500, Lojze Burjes iz ZDA 18 dolarjev.
PODPORNIKI MLADIKE, ki so si za naročnino 1984 določili višjo vsoto: Ljubka Šorli Bratuž (Gorica] 45.000 Lir
Ivica Švab (Milje)	20.000
Bogomila Švab (Trst)	20.000
Darko Durčik (Rupa)	25.000
Marija Žvokelj (Gorica)	20 000
Dušan Hmeljak (Trst)	30.C00
K.K. (Gorica)	25.000
Lojze Debeliš (Trst)	20.000
Remo Devetak (Sovodnje)	25 000
Jože Fajdiga (Gorica)	30.OOP
Nada Pertot (Trst)	25.000
Mario Pertot (Nabrežina)	25 000
družina Ozbič (Opčine)	30.009
Cveto Ukmar (Trst)	27.500
družina Šturm (Gorica)	20 000
Andrej Košič (Gorica)	25.000
Milan Sosič (Opčine)	20.000
Dicmira Bajc (Trst)	59.000
Roman Di Battista (Števerjan) 22.000 Natalija Vecchiet (Trst)	20.009
Jožko Bizjak (Trst)	22 0P0
Lojzka Sosič (Trst)	20.000
Julka Štrancar (Trst)	20.000
J.S. (Ljubljana)	3.1.000
Jože Ronko (Trst)	42.000
Marjan Pertot (Kontovel)	20.000
Ana Tomišič Tul (Mačkolje)	20 00'1
družina Breščak (Milan)	30.009
Emil Guštin (Col)	20 P00
Emil Valentinčič (Števerjan) 20.000 Marta Puhalj (Trst)	25.00n
Emil Devetak (Gorica)	20.000
Alojz Hlede (Števerjan)	20 000
Ivan Sajovic (Gorica)	20.000
Albert Štrajn (Trst)	20.000
Vilma Kobal (Trst)	20.000
DAROVI V SPOMIN:
Lilijana Furlanič je darovala 50.000 Lir za Mladiko v spomin na Franc Jezo.
Teofil Simčič je daroval 25.000 Lir v spomin na Franca Jezo.
Marta Požar je darovala 15.000 Lir v spomin na prof. Jožeta Peterlina
Ob 8. obletnici smrti Jožeta Peterlina daruje sin Ivan 30.000 Lir za Mladiko.
V spomin na Ivanko Furlan daruje
N.N. 100.000 Lir za Mladiko.
DRUGI DAROVI:
Marjetica Cibic s Kontovela je darovala 15.000 Lir tudi za Društvo slovenskih izobražencev.
Prijateljem naše revije se prisrčno zahvaljujemo.
zcssmelhi n<
voljo^osme
Tujec je stopil v podeželsko cerkvi-	»Pa vampe!«
co, ko se je že začela pridiga. Sedel je	»Jih nimamo.«
k staremu očancu in mu pošepetal:	»Dovolj vas imam. Grem večerjat
»Koliko časa pa že pridiga?«	drugam. Prinesite mi plašč.«
»Trideset do štiridosot let,« odgovo- »Žal tudi tega ni več.« ri starec.
»Torej bom počakal. Zdaj bo pa res ' moral končati.«
* * *
Žena in otroci so na morju, mož pa je v mestu prepuščen sam sebi. Ko pride domov, odpre kuharsko knjigo, bere in izdihne:
»Kaj ko se vsak recopt začne: Vzemite čist lonec ...«
* ic *
»Spomin imam pa res dober. Dajte mi telefonski imenik in- ponovil bom tri strani imen, če jih le enkrat preberem.«
Nihče mu seveda ne verjame. Dajo mu telefonski imenik. Res ga je v naglici pregledal in začel na pamet:
»Rossi, Rossi, Rossi, Rossi ...«
rt	~k
Pri psihiatru.
»Ali kdaj slišite glasove, ne da bi mogli povedati, kdo govori in odkod?«
»Da.«
»In kdaj se to dogaja?«
»Ko telefoniram.«
* * *
V poznih urah pridrvi sestradan gost v restavracijo, odda plašč v garderobi, sede za mizo in naroči:
»Zrezek, prosim!«
»Ga nimamo.«
»Pa prinesite golaž!«
»Ga nimamo.«
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
■	Serijsko pohištvo
■	Pohištvo po meri
■	Preureditve
P? odajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326
POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
X. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši 'deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1984. Izid bo javno razgc-šen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih ama-1 terskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85.
CENA 1500.- LIR