Za poduk in kratek oas. Romanje k sv. Očetn v Rimu. Slovenski romarski posebni vlak v Rim gre povodom 50. letnega jubileja škofovstva sv. Očeta papeža Leona XIII. dne 10. aprila t. 1. Da se mu tudi verni Slovenci, kakor drugi narodi, poklonijo in svojo udanost izrazijo, priredi g. Jos. Paulin (mednarodna postovalna pisarna) v Ljubljani, v zjedinjenju s katoliško družbo, posebni brzovlak tje, kateri se goraj omenjeni dan ob 10. uri dopoldne odpelja iz Maribora, ob 2. uri popoldne iz Ljubljane, ter dospe v torek 11. aprila ob 3. uri popoldne v Rim. Vdeleženci bodo se vsprejem&li med Mariborom in Gorico, iz Koroškega tudi v Vidmu (Udine). Taisti bodo vidno nosili posebne znamke. Vožnja tje je skupna in naravnost, preko Padove, Fiorencen nazaj pa posamezna, v 30 dneh, z vsakim vlakom, tudi brzovlakom, s 6 kratnim povoljnim prenehanjem, po enaki progi, ali pa preko Loreto. btanovanje, vspored slavnosti itd. v Rimu, oskrboval bo posebni odbor, enako kažipota in tolmače. Med bivanjem v Rimu izhajal bo posebni list, ter prinašal Slovencev se tikajoče zanimivosti. Tudi knjižica >Slovensko-laški potovalni tolmač« bo na razpolago. Vlak bo sestavljen iz I., II. in III. razreda voz, na željo tudi iz spalnih in salonskih voz, ki bodo brez premembe do Rima peljani. Vozne cene, okoli na pol znižane, bodo v kratkem, naznanjene (od Maribora v Rim in nazaj okoli 29 fl. in višje). Vozni listki naj se prej ko prej naročijo, ali vsaj do 4. aprila, pri goraj imenovanem. Taisti oskrbuje tudi stanovanje in daje vsakošnja pojasnila. Slovenci, ne zamudimo te lepe prilike in pokažimo v mnogobrojnem številu vernost in udanost našemu svetemu očetu, ter ob enem ogledamo prekrasno prestolico katolištva in lepe laške pokrajine. P. Značaj. Napisal J. Sattler. Ni treba, da bi bil vsak človek bogat, učen, mogočen; to tudi biti ne raore, ker bodo vedno različni stanovi, dokler bo hodil človeški rod po zemlji; ali vsakdo mora biti značajen, tudi največji siromak. Čitatelji »Slov. Gosp.« so že mnogokrat brali besede: »značajen«, »značaj«, »značajnost«; žal, da čitamo tudi pogostoma: ta ali oni Slovenec je »brezznačajen«. Kaj pomenijo ti izrazi? Značaj je neka stalna posebnost vsega našega hotenja in dejanja. Ta posebnost pa ni prirojena človeku; zategadel ne moremo reči o značajnem možu, da je take krvi; temveč on si je pridobil s krepko svojo voljo in s pomočjo božjo, da se vedno ravna po nravnih in poštenih načelih. Zatorej že naprej lehko sklepamo in sodimo o takem možu, kako se bode vedel o tej ali oni priliki in kako delal v tem ali unem slučaju. Ako pa človek nima takšnih stalnih in trdnih načel, podoben je trstu, ki ga maje vsaka sapica; tak človek je vetrnjak, omahljivec, brezznačajnež, figa-mož. Toda oglejmo si natančneje jekleni, čisti in blagi značaj! Značajni mož hodi vedno ravno pot, kakor solnčni žarki. Nič ga ne odvrne od tega, kar je spoznal za dobro in pošteno; on zahteva neprestano in nepreprosno, česar ima zahtevati pravico Kar mu veleva vest, od tega ne c-djenja in ne odstopi ni za pedenj, ne zmeneč se za to, je-li ga Ijudje hvalijo ali grajajo, je-li mu bode to v osebno korist ali škodo. Tak je bil sv. Ivan Krstnik; brez strahii in ozira je grajal kralja Heroda Antipa, ker je živel z ženosvojega brata v prešestni zvezi. Zategadel fca je dal Herod v ječo vreči in obglaviti. Sam naš Odrešenik hvali Janezov stanovitni značaj. Tudi zgodopisec Jožef Flavij kaj lepo spričuje o njem: ».Tanez je bil možak«. (a-raSo? Prekrasen vzgled stanovitnega in čistega značaja nam podaje v angleški zgodovini Toma Morus. Ta mož je bil v svojem času jeden izmed najučenejših in najplemenitejših državnikov in prvi minister kralja Henrika VIII. Ker se ni hotel izneveriti katoliški cerkvi, dal ga je ta pohotni in krvoločni grozovitnež vreči v ječo. Tu ga obiščete njegova žena in hči ter ga prosite s solznimi očmi, da bi se vsaj nekoliko udal kraljevim zahtevam in si tako rešil svoje življenje. Blagi mož pa odvrne ženi: »Kaj misliš, koliko let bom Se živel?« Ona odgovori: »Vsaj kakih dvajset«. »Za Boga, da si rekla kakih tisoč let, bilo bi to kaj; ali tudi za tisoč let ne prodam večnosti in poštenega svojega imena«. Obsojen je bil na vislice, katero kazen je pa kralj premenil milostno; dal mu je odsekati glavo. Tak značaj je bil pokojni Raič. Leta 1859 je pisal v »Novice« o grdih ponemčevalcih slovenske mladine na Mariborskem gimnaziju in o profesorjih, služečih na slovenskih tle,h, pa se ne brigajo za jezik naroda. Zategadel in ker je rekel: »Dokler bodo imeli narodi uzrok trepetati za svojo narodnost, toliko časa ne bode v Avstriji zadovojjnosti in mirii«, bil je odpuščen iz službe in je moral iti za kaplana k Sv. Barbari v Halozah. Ko je postal ondi župnik, začne prvi in jedini pisati knjige raatice v slovenskem jeziku. Radi tega so ga kaznovali; plačati je moral 111 fl. globe; ali tudi to ni uplašilo vrlega moža; delal je po svoji vesti do zadnjega dihljeja. Jemu jednak je dični slovensko hrvatski poslanec Vekoslav Spinčič. Značajni mož je pošten resničen, zvest, mož-beseda. To so zares lepe lastnosti; zato pa spoštuje tudi vsakdo takega človeka. Meni se dozdeva, da so bili Slovenci nekdaj v tem pogledu mnogo bolji, kakor dandanašnji. Moža sta si segla v roke in bilo je, kakor pribito; dandanes pa prisegajo in se rotijo pri nebu, zemlji in peklu, pa vendar ne ostajejo pri besedi. Toliko lažij in zavijanja tudi naši predniki niso poznali. Kje so tisti stare grče! - (Dalje prih.) Smešnica. Gospod pride k trgovcu, ki ga krivi nos razodeva za juda ter si poskusi eno izmed lepših sukenj, vendar jo brž sleče, če", da preveč disi po česiyi. »Ne, gospod«, reče mu trgovec, moleč mu suknjo, »ne suknja, jaz«.