A. Aškerc: Amenhotep IV.
Amenhotep IV.
(1392-1374 pred Kr.) (Iz „Egiptovskih arabesk".)
I.
laz, kralj egiptovski mogočni, jaz, farao Amenhotep, *) oznanjam danes vsemu ljudstvu svoj trdni, neomajni sklep:
„Vsi dosedanji so bogovi z današnjim dnem odstavljeni in vsi maliki brezštevilni so posihdob odpravljeni!
„Vsa njih svetišča praznoverska po vrsti naj se pozapro! Naj bedastoče hiš odznotraj poslej ne vidi več oko!
„In s pilonov in obeliskov in z vseh pomnikov in domov izpraskajte po vsem Ponilju imena krivih mi bogov!
„Vsi ti bogovi in maliki prevara, zmota so in laž! Proč ž njimi! Naj jih več ne moli poslej Egipčan zvesti naš!
„Saj modrijan se samo smeje pobožnim, abotnim lažem, izmišljotinam svečenikov in njihpvim sleparstvom vsem!
') Glej drja. G. Steindoriia monografijo: „Die Bliitezeit d reichs". Bielefeld u. Leipzig. Velhagen & Klasing. 1900.
650
A. Aškerc: Amenhotep IV.
„Ne! Amon tebenski sloviti to ni poslej nič več naš bog! Naš bog edini in najvišji je, ki sveta nam vlada krog!
„In ta bog pravi — to je Solnce, to zlati, svetli je aton! Egipčani! Jaz danes Solnce postavljam na molitve tron!
»Najvišji bog poslej je Solnce in bog edini vaš in moj! Svetišče najkrasnejše v Tebah sezida naj se mu takoj!
„To moj današnji nepreklicni in črez vse važni je ukrep! To hočem, to vam ukazujem jaz, farao Amenhotep!
„Pa saj Amenhotep več nisem! Kaj Amon mi poslej je mar! Eh-en-aton — duh solnčni — zovem sedaj se jaz, vaš gospodar!"
Razglašen je ukaz. In v Tebah vse le o njem zdaj govori . . . In sveti Nil, velblodi hitri ga razneso na vse strani.
Egipet ves sprejel z veseljem Amenhotepov je razglas. Gospod in kmet, vojak in suženj spoštujejo njegov ukaz.
Le svečeniki Amonovi edikta ne spoštujejo; meščane tebenske zeloti na faraona ščujejo.
A. Aškerc: Amenhotep IV.
651
Žrtvujejo malikom svojim fanatiki še ko poprej in ljudstvo varajo nevedno in ga slepijo ko doslej . . .
In tisti dan udari strela med žrece. Kralj Amenhotep razglaša vsem meščanom novi, usodepolni svoj ukrep:
Z vsem dvorom svojim kralj užaljen iz Teb se starih izseli, stolico novo in ponosno na jugu si ustanovi!
Proč iz malikovalcev gnezda! V deželi solnčnega boga tam farao poslej bo vladal po željah svojega srca! . . .
II.
Ehtit-aton! . . . Prekrasno rezidenco pričaral si iz tal si, modri kralj! Se tujci hodijo jo ogledavat in občudovat dan na dan iz dalj.
Amenhotep stoji na ploski strehi palače svoje krasne z ženo vred pa blažen se ozira, ves zamaknjen z višave ... O, kak čudovit pogled!
Dolina sočnatozelena, plodna. In sveti Nil vali se skozi njo . •. . In sredi tega raja je ustvaril prestolnico ponosno kralj si to!
652
A. Aškerc: Amenhotep IV.
In Solncu, svojemu bogu, posvetil je mesto svoje farao na čast . . . Ehut-aton ta beli, vsa dolina boga najvišjega sedaj je last.
„Glej, Nefretete, draga žena moja, kako me ljubi sveti solnčni bog, kako z obličjem zlatim svojim gleda veselo na daritev mojih rok!
„Kaj Tebe, mesto to malikovalsko! Naj vladajo sleparski žreci tam! Najlepše dviga tukaj se svetišče atonu-solncu moj svobodni hram! ..."
In kadar zarudi na vzhodu zarja in kadar noč prežene dneva svit, pa vstane farao in gre v svetišče atona-solnce molit in častit.
Na mozaičnih tleh na sredi templja kleči Amenhotep ko svečenik boga atona svojega vrhovni ter prvi solnca prorok in svetnik.
Na glavi sveti krona se mu zlata, sto dragih kamnov se na njej iskri . .  . Plašč dragocen na tla mu pada z rame . . . Dvorjanov družba s kraljem tam kleči.
In glej, ozrlo se je zlato Solnce v svetišče veličastno s sinjih dalj, in pred božanstvom svojim dviga roke in razprostira jih v molitvi kralj:
„0, slava ti, prekrasno Solnce božje! Ti luč nebeška, vse svetlobe vir! Ti vir življenja! Glej, kleče te molim! Ti bog najvišji vladaš nam vsemir!
A. Aškerc: Amenhotep IV.
653
„Ko ti pokažeš svetlo lice svoje, izgine črni mrak, izgine noč . . . Pogled tvoj žarki oživi svetovje in vsako stvar prešine tvoja moč.
„Ko ti zaukaš na obzorju jasnem, v vesoljni radosti zavriska svet; odmevajo stotere melodije po stvarstvu, kamor šine tvoj pogled.
„Ti solnčni bog ustvaril si svetove, ti naš najvišji modri si vladar; in naš Egipet in naš Nil, nas same rodil je tvoj oplojujoči žar.
„Ti sam ustvaril nam duha si v glavi, ti nam ustvarjaš spremenljivi čas . . . Z največjim spoštovanjem se ti klanjam in molim tukaj farao te jaz.
„0, sveti, Solnce božje moje, sveti! Iz glav in src preženi tudi mrak! Preženi vse malike mi lažnive! Le tebe naj časti Egipčan vsak! ..."
In Solnce sije skoz granitni tempelj na faraona, ki ko svečenik na tlaku vzpenja kvišku roke svoje, v molitvi ves zamaknjen kralj-svetnik.
III.
Gorje, Tebanci, vam, gorje sedaj! Zatemnel slave vaše je sijaj!     » Ne več med vami, ne! V Ehut-atonu sedi zdaj farao na zlatem tronu.
654
A. Aškerc: Amenhotep IV.
Sedi na tronu osemnajst že let in vlada modro svoj ponilski svet. In ljudstvo ga posluša in spoštuje in samo solnčnemu bogu daruje.
Tebanske žrece to boli, jezi;
od gneva, srda škripljejo z zobmi . . .
Po ulicah postopajo potrti . .
Ah, templji njihovi so vsi zaprti.
In bilo v svetlih Tebah je nekoč . . . Nad mestom plavala je pozna noč. V napol razsutem starem so svetišču sestali se vsi žreci na dvorišču.
Le mesec vidi čudni dirindaj, kako vse to godi se naskrivaj . . . Živahen starček v sredo se postavi, tovarišem duhovnim svojim pravi:
„ Osvojil faraonov solnčni bog že ves Egipet si je naokrog . . . Kaj bode z vami, stari vi bogovi? Že bližajo se smrti vaše dnovi!
„Ubogi Amon! Moli te še kdo zdaj v Tebah zapuščenih? ... In kako vse smeje danes drugim se malikom! Kako vse roga nam se svečenikom!
„Kaj mari stara vera je ljudem ! Saj pametnejši so vam z vsakim dnem! In dogme naše svete in častite otročje bajke so jim, verjemite!
„In mi, vas vprašam, bratje, kaj smo mi? Za koga smatrajo nas naše dni? Za slepce in sleparje, ki resnice ne vidijo nikoli radi v lice!
A. Aškerc: Amenhotep IV.
655
„Prezira svet in zaničuje nas, saj nihče več ne potrebuje nas! Egipet je okužen z novim duhom — in mi s trebuhom pojdemo za kruhom!
„Prosveta ljudstva je opasna stvar! Globokim žepom našim je na kvar! Poprej gospodje siti in veljaki — sedaj smo lačni, suhi siromaki!
„In kdo je vsega kriv? . . . Amenhotep in pa njegov brezbožni, zlobni sklep! Kralj nam odstavil stare je bogove, on nam zaklenil njihove hramove!
„Ta blazni farao! Heretik ta! Sovražimo ga vsi iz dna srca! O, ta prevratnik, drzni zapeljivec, egiptovskega ljudstva pohujšljivec!
„Naj res edini solnčni bog njegov namesto drugih vlada nas bogov!? Ne, krivoverec, ne! V Ehut-atonu ne bodeš dolgo sedel več na tronu!
„Nesreča je ta farao za nas! Le smrt njegova nam prinese spas! Podganskega mu treba dati strupa, Ni drugega izhoda nam in upa!"
„„Smrt faraonu krivovercu, smrt!"" zaori žrecev enoglasni črt . . . Obsodba strašna ori po dvorišču v noč pozno v polrazsutem se svetišču.
Edina priča shodu tisti hip na nebu jasnem plava tolsti ščip . . . Osupel gleda burno zborovanje, posluša tajnostno posvetovanje.
A. Aškerc: Amenhotep IV.
A predno tretjič se je pomladil — umrje farao, ker strup je pil . . . Podkupili sovražni svečeniki točaja dvorskega so mu z zlatniki . . .
IV.
Skrij, skrij se, svetli solnčni bog! Slovesno davno si odstavljen! In ves tvoj veličastni kult je prepovedan in odpravljen!
V  gomili spava prorok tvoj in tvoj navdušeni molitelj, veliki kralj Amenhotep, vrhovni žrec tvoj in častitelj.
Sramuj se, Solnce! Za obzor puščave mrtve brž izgini!
V  Egiptu danes nič več bog najvišji nisi in edini!
Pahnili so z oltarjev, ah, fanatični te svečeniki; bedaki verni klanjajo se spet pred svojimi maliki.
Zaprti templji tvoji so, o, sveto Solnce, in razsuti! Oskrunili so žreci jih nevedni, zlobni in naduti.
In zopet stari vladajo po vsem Egiptu vsi bogovi; odprti njih hramovi so in zidajo se jim še novi.
A. Aškerc: Amenhotep IV.
657
Gorje ti, mrtvi farao, Amenhotep ti krivoverski! Še v grobu te preklinjajo in psujejo te žreci zverski . . .
Iz vseh napisov zdaj ime se slavno tvoje izpraskava; z vseh obeliskov, pilonov ga dleto kruto izsekava.
Izbrisati te hočejo za vselej ljudstvu iz spomina. Malikovalce črtil si! Pozabi naj te zgodovina!
In novi farao? . . . Lisjak laska se, hlini svečenikom; prezira solnčnega boga in klanja starim se malikom.
Ubita herezija je Amenhotepova prokleta; v Egiptu oživela je očetov stara vera sveta.
In spet so zadovoljni vsi: ljudje in njihovi maliki. Z dohodki mastnimi najbolj so zadovoljni svečeniki . . .
A. Aškerc.
»Ljubljanski Zvon" 11. XXVI. 1906.
42