-« 98 &-
Znamenje za vasjo.
\aša vasica leži pod visoko goro. Obdana je na vse strani od temnih smrekovih gozdov, in le tu in tam je kaj ravncga polja ali kak travnik. Svet se začne vzdigovati takoj za zadnjo hišo, in gozdi proidejo potem v planinske pašnike. Ker tcdaj vaščani ne morejo dobiti doma dovolj sena, morajo po leti hoditi na planine kosit. Tu nalože mrvo v stogove in jih puste potem čez zimo v gori. Šele, ko že doma klaja pohaja, tedaj se od-pravi pet do deset mož po seno. Pravijo, da gredo »senarit«.
Kako nevarna je pot po snegu v gorah, ve le tisti, ki je že sam skusii. Pa krepki mladeniči se ne boje ne snega, ne strmih pečin in v divjem teku drve pred težkimi senenimi butarami po plazu ali vlaku, kakor imenujojo pot, po kateri vlačijo seno.
Toda vselej ne gre tako veselo. Večkrat se zgodi kaka nesreča. Temu uide senena butara, onega požene ob kako drevo, da si polomi ude. često pa jim za hrbtom preti še večja nevarnost — sneženi plaz, posebno ob južnem vremenu. In senariti ne moreš skoro drugače nego v snegu, ako hočeš kaj domov pripeljati.
V naši vasi se sicer pri senarenju ni zgodilo še veliko nesreč, a jedna se je le, in ta straši še sedaj vsakega. In s to nezgodo svare vaške matere drzne senarje.
Veliko Ijudij v vasi že ne pomni več one nesreče, pa križ v gozdu nad vasjo nam priča s sliko, predstavljajočo sneženi plaz: Kakor velika reka so vale neizmerne množine snega. Po vrhu se vrti senena butara, tam pri levi strani moli iz snega človeška glava in na desni se kaže moška, krčevito stisnjena roka. A plaz se bode takoj zopet naprej drvil in pokopal bo trupla nesrečnih bratov, Dolinarjevega Petra in Janeza. Pod sliko pa se še lahko čitajo besede: »IVe hodi mimo, ako ne misliš pomoliti za duši nesrečnih bratov.«
Temu znamenju se pa najraje vsak izogne, posebno še po noči, ker baje tudi straši.
Kako se je zgodila ta nesreča, bi nam najbolje povedala vaška mati, Grumova Jera. Žal, da je ni že več med živimi. Meni jo je pravila nekako tako - le:
Bilo je spomladi okoli Velike noči, ali je bilo preje ali malo pozneje, ne vem natančno. Povsodi so že imeli seno doma, le pri Dolinarju se jim nič ne mudi. Nastopi pak južno vreme in sneg se začne topiti. Tedaj gresta Dolinarjeva dva in trije od soscdov po seno. Dopoldne jim gre vse po sreči. Brž povežejo seno s trtami v butare in že se pripravljajo, da se spuste po dolini navzdol. Solnce prav gorko pripeka, in kar vidi se, kako se sneg topi. Pa za dober čevelj ga je še čez in čez in po nekodi so še globoki zameti. A danes se hoče vse spustiti in čudno, da §e dopoldne noben plaz ni grmel v dolino.
-*3 99 &t-                  .                *
Zdaj zazvoni v nižavi poldan. Senarji so ravno pripravljeni, da zdrče po mehkem snegu v dol.
»Malo pomolimo, potem pa odrinemo v božjem imenu«, de Orančev Jože.
»Le. Pa ti naprej moli«, rečota Karunov Tone in Jcrmanov France.
»fi, zdaj ni čas za to. Kar pojdimo, bomo še preje doma«, reče zaničljivo Dolinarjev Petcr.
»Molitev pustimo žcnskam«, pripomni porogljivo Petrov brat, Janez.       ]
S tomi besedami prctegne Janez in za njim še Peter. Ostali trije pa začno moliti »Angeljsko češčenje«.
Orančev Jože moli: »Še Očenaš za srečno zadnjo uro. milostljivo sodbo božjo«. V tem se pa privale debele snežene kepe ravno proti njim. V sredi molitve prenehajo in se umaknejo nazaj. Da so namreč kepe predhodniki plazu, jim je bilo znano.
Jermanov France zavpije za Dolinarjevima, ki sta že izginila v gozdu: »Bežita, plaz, ohoj . . .«
Ne neha še vpiti, že se utrga ravno nad njimi veliko snega in se zlije po vlaku za DoKnarjevima. Strašno grmi in poka, kakor bi imel ves sneg zbobneti navzdol. Visoko navzgor leti voda iz snega, ob strani se lomi drevje, po sredi se pa vali plaz vedno hitreje in hitreje. Za seboj pa pušča debelo kamenje in polomljena debla.                                                                            _
Prestrašeni gledajo ti trije za plazom in čakajo, kdaj se ustavi.               f
Kmalu res ncha grmeti, in s tresočim glasom zavpije Karunov Tone: »0 — o — ohoj!«                                                                                               j
Vsi trije dolgo poslušajo. pa zastonj Čakajo odgovora.                             1
Takoj vedo, da je plaz pokopal Dolinarjeva dva. Seno tedaj popuste in gredo po gozdu v dolino. Zdaj pa zdaj zakliče kdo, a le odmev se jim zategneno oglaša.
V dobri uri dospejo na vznožje gore. Nato se zavijejo na stran proti mestu, kjer navadno ostaja plaz.
S strahom se prfbližajo mestu. Toda zastonj iščejo bratov.
Kaj naj store? — Karunov Tone gre v vas pravit o nesreči. Ona dva pa se obrneta ob plazu nazaj v goro. Ne hodita dolgo in dobita Petrov klobuk. Gresta potem še dalje in po drevesnih vejah vidita raztreseno seno in trte. Takoj sta prepridana, da sta Dolinarjeva v snegu, in žalostna se vrneta v vas.
Ko prideta domov, je že vse po koncu. Nekateri imajo lopate, drugi rovnice, in vsi se napotijo v les, da vsaj mrtva dobe izpod snega.
A vse delo je zaman. Sneg je trd kakor lcd in toliko ga je, da ima vsa \as dovolj dela mesoc dnij. Ko torej vidijo, da bi bilo vse brez vspeha, se vrnejo domov, četudi neradi. Dolinarica sicer joka in prosi in obeta veliko plačilo, kdor ji sinova reši izpod snega, toda nihde si ne upa. Uboga mati se kar ločiti ne more in le skoro po sili jo spravijo v vas. Najbolj jo pa užalosti še to, ko pravijo možje, da bo treba čakati najmanj štirinajst dnij, da ac siivg ali stopi ali vsaj zmehča. Pa čas jo le nekoliko ozdravi, in vsa v voljo božjo vdana pričakuje dne, ko vidi še jedenkrat, a zadnjikrat svoja Ijuba sinova.                                                                                                      m
'       I
*                               -** 100 s*-
Gorko pomladno solnce res prav pridno pobira sneg. Kmalu je vse kopno, le plaz kljubuje požrešnim solnčnim žarkom.
Ne poteče še štirinajst clnij in zopet gredo kopat. čez dobre pol ure dobe prvo truplo. Pri tem pogledu zaženo vsi strašen jok, in Dolinarica omedli. — Kmalu nato prikopljejo še do Janeza. Nesrečna brata potem polože na nosila in med molitvijo in jokom ju prineso v vas. Zadaj pa podpirata dve ženski obupano mater.
Drugi dan je pogreb. Pretresljivi trenutek, ko so pokladali brata poleg brata v zemljo, je še mnogim prav živo v spominu. Pad opomin, da tudi mladenič lahko umrje.
Da bi se spomin na brata ohranil dolgo časa, naroči Dolinarica slikarju Korenu, naj ji naslika kolikor mogoče živo in pretresljivo smrt v snegu. V koliko je slikar izpolnil svojo obljubo, se sedaj že ne more soditi, ker je že od dežja sprano, a deset let bo izvestno križ še kljuboval vsem vremenskim nezgodam — v svarilo drznim vaščanom.
Sedaj že vdove Dolinarice ni več med živimi; odšla je za Petrom in Janezom. Pač pa še žive pride, Karunov Tone, Orančev Jože in Jermanov France. Do smrti Dolinaričine ni hotel nihče pravega vzroka povedati, zakaj da sta ravno sama ona dva bila nesrečna. Ko pa je mati zatisnila vedno solzne oči, tedaj je tudi Karunov Tone povedal pravi vzrok. In tako je tudi Grumova Jcra vselej, kadar je pripovedovala to dogodbo, pristavila na koncu:
»Ko bi bila Dolinarjeva molila, kakor so ti trije, živela bi lahko še clanes.«
—o—