Domoljubje v šoli. ^TTNandanes, ko se snujejo, smelo rečem skoraj po vseh nam sosodrjLŽJJ njih državah zarote -^- tajna društva, sestoječa iz izmečkov cloveštva — anarhistov in nihilistov — katerih namere so, izpodkopati in izrušiti trdni temelj države ter streči maziljenim vladarjem po živIjenji — je pač najskrajnejši čas, da resno premišljujemo in razmotravamo, kako bi se delovanje teh brezvestnih ljudij in prekucuhov, kateri ovirajo vsestransko izomiko naroda, ščujejo narod zoper narod ter rušijo trdne vezi iskrene ljubezni podložnikov do presvetlega vladarja — onemogocilo. Dandanes smatra se pač lahko ljudski učitelj — akoravno le revna para — vender le za poglavitnega faktorja vsake države. Učitelj je, kateremu se izroči nežna, nadepolna raladina v pouk in vzgojo, — mladina, iz katere naj poraste narod, — mladina, iz katere naj vzgoji verne sine in hčere domovine, zveste in udane državljane in podložnike presvetlemu vladarju. Da je pa ucitelju moč domoljubje v srcih mladine vzbujati in gojiti, treba je, da je on sara vzgleden domoljub, ves vnet v pravi ljubezni za domovino, kajti nihče ne more tega dati, česar sam ne preraore. On naj vsikdar in pri vsaki priliki odkaže v pričo raladine domovini prvo in najodličnejše mesto. Ako govori on o domovini, ne govori zaničljivo o njej, to mora mladino kakor vsacega domoljuba v globino srca zaboleti. Če tudi odkriva tu ali tam kako slabo, senčnato stran doraovine, vendar naj to tako stori, da uvidi mladina iz vsake njegove besede njegovo iskreno ljubezen, katero ima v srci ucepljeno za domovino. — Vse kar ve dobrega in lepega o domovini, vse naj povije v krasno, pestro kito, ter jo podari mladini, češ, — taka je — glejte otroci, naša domovina, krasna Avstrija. Drugic dozdeva se mi neobhodno potrebno, da seznani učitelj ucenca po njega zmožnosti z organizmom države ter ga dovede k spoznanju, da se sam sraatra pravega uda tega velicega organizma. Tretjič je neobhodno potrebno, da ucepi učitelj v srca raladine spoštovanje in pokorščino do državnih in deželnih zakonov in ukazov ter do vseh tistih, kateri imajo te zakone nadzorovati in izvrševati. V lep vzgled postavi naj učitelj nadalje mladini marljive mravlje in pridne bučele, katere se združenimi močmi delujejo jedna za vse in vse za jedno. Mladina bo uvidela, da raore posameznik le v in po družbi in ta zopet s posamezniki napredovati. To spoznanje bo v srcih mladine najsigurnejše vzbudilo, gojilo in ukrepilo ljubav do domovine ter jo unemalo za občni blagor. Slednjič iraa učitelj velik zaklad krasnih vzgledov uzornega domoljubja v zgodovini, iz katere naj zajema in to podaje mladini v posnemo pri vsaki priliki. — Pač krasna je peseni na predzadnji strani III. slovenskega berila, o domoljubji ranjcega dr. Lovro Tomana, katero pesem naj bi si prisvojil slehrni učenec predno zapusti šolske klopi. Ako bo učitelj ucepil na ta način mladini v srca domoljubje, ne bode mu delalo preglavice ucepiti ji tudi udanost do presvetlega vladarja. Tu ima brez števila krasnih vzgledov in prizorov iz življenja presvetlega cesarja. Najbolje bo dokazal mladini velikodušnost in dobrotljivost preblazega vladarja s tem, da si jernlje v porabo uprav sosedne vasi in soseske. Dokaže naj ji, ako ne po domači, pa po sosednih vaseh, katere so morda bile zadete po hudih eleraentarnih nezgodah, kdo je bil prvi, ki je prehitel z ogroranimi svotami denarja ponesrečencem na pomoč ter tako prvi nesrečnemu podložniku otrl grenke solze. Kdo drugi nego predobrotljivi, presvetli vladar in cesar? Kje se ne zida nova šola, nov božji hram, kjer ne položi prvi dar na žrtvenik blagodarna roka velikodušnega in premilostnega cesarja. Ako bode učitelj tako vzbujal doraoljubje in udanost do presvetlo vladarske hiše, uverjen naj bode, da v najzadnjej koči zagorske vasi čul se bo rek: Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja, Avstrijo! A. Pin. Opravila v šolski drevesnici meseca vel. travna. ,ko iraamo Še kaj drevesec, koja nismo v pretečenem mesecu pocepili, lahko zvršimo cepitev še v zacetku tega meseca in sicer s cepitvijo za lub. Posebno češplje se ta mesec kaj rade primejo, kor prej navadno nimajo toliko soka, da bi jih raogli cepiti za lub. V tem mesecu moramo pričeti že tudi pincovati t. j. priščipati. Znano je, da cepič ne požene samo eno žlahtno raladiko, ampak dve ali tri. Pustiti ne sraemo vseh rasti, ampak najlepši poganjek pustimo na miru, a vse druge odščipnemo pri tretjem ali cetrtem peresu. Ravno to se zgodi pri podlogovih poganjkih. Poganjki, ki poženo pod cepitvijo iz podloge, se ne sraejo pustiti rasti, da ne porabijo preveč soka, ker bi potem cepič ne mogel rasti, a popolnoma odstraniti se pa tudi ne smejo, ker bi na ta način prišlo. preveč tvorne tvarine med podlogo in cepič, kar nam lahko cepic odrine. Pri eno-, dvo- in triletnih cepljencih raoramo glavno mladiko pustiti pri miru, a vse stranske raladike oščipovati pri četrtera ali petem peresu. Ako bi stranske mladike pustili rasti, bi narn glavna mladika zaostala v rasti. Kdor bi pa vse stranske mladike popolnoma odstranil, zredil bi tako šibko drevesce, da bi ne bilo nič vredno. Ako nam pri eno- ali dvoletnih cepljencih poženo zopet poganjki iz podloge, moramo te popolnoma odstraniti in ne priščipati, kakor prvo leto. Konec tega meseca bodemo že tudi začeli prerezovati vezi. Kadar je cepič pognal že vsaj eno ped dolgo mladiko, je znamenje, da se je prijel. Ko je cepič prijet, prerežejo se vse vezi na nasprotni strani od cepiča, in se potem pusti. Nikakor ne sraemo pa vezi odvijati, ker bi lahko cep odlomili, ali bi ga nam potem veter odlomil. Ce bi kdo irael čreslo, koje usnjarji proč mečejo, naj je med letošnje cepljence nasuje kakih 10 cm na debelo. Creslo ohrani zemljo rahlo in vlažno in tudi plevel ne more rasti. To delo naj se zvrši v drugi polovici t. m. po kakem dežju, da je zemlja vlažna. Kdor bi rad vzgojeval črešnje, a jih ni nič sejal, si sedaj prav lahko pomaga. Naj gre pod kako necepljeno črešnjo in tam bo našel vse polno črešenj, ki so skalile iz vlanskih pešek. Te naj lepo izkoplje, glavno korenino malo odščipne in v sejalnico vsadi. Najbolje je, ako se to delo zvrši o dežji, ali vsaj, kadar je oblačno. Skusil sem to večkrat že sam, a vselej z dobrim vspehom. Ako se pečarao tudi s pritlikovim drevjem, moramo najprej določiti, kako obliko hočerao vzgojiti, potem morarao pa zmiraj paziti, kako nam drevesce raste, kaj je treba odščipniti. Vsa vzgoja pritlikovih drevesec je odvisna največ od odščipovanja. Ako hočemo vzgojiti obliko, kakor si jo želimo, ne sme takorekoč niti jedno peresce zrasti proti naši volji. A. Likozar. ,