238                                                         Slovstvo.
povrne, ali je na vek zagrebel vse nade, skratka: ne vem nič. In to mehkotno vzdihanje, to nejasno koprnenje, vedno preminjanje čustev in mislij, to nemo zatapljanje v prošle čase, kako bi nas tolažilo, dvigalo, budilo v srcu sožalje?
Ozrimo se na pesmi posamez! Pri prvi ne pogrešam drugega, nego ,motto': post mortem nulla voluptas. Sicer pa je dal pesnik svojim epikurejskim nazorom duška tudi na str. 72 v gazeli. Str. 4. Vetrec sploh nikdar ne greje, zato primera ni povsem vsporedna. Str. 6. Pesnik pravi, da med samostanskimi zidovi otožni mrtveci žive, on pa je našel uzorno ljubezen ob dekletu, ki živeč le njemu mre (str. 15). Kako sijajna antiteza dveh najkrepljih oksimorov! Nisem mogel, da ne bi .ugibal, kdo huje trpi, ali živeči mrtveci ali mroči .živci'. Str. 8. Kako da se je iz viharne burje izcimila kar z lepega mira sapa čista? Str. 10. «Najkrasnejši čudes* bi rad poznal. Tudi v preslavljanju miljenk ,est modus'. Str. 21, 37, 60. Cesto govori pesnik o svojem «angelju». Nam se zdi ta primera omledna. Str. 60. V zadnji kitici je pač smela želja izražena. Tak angelj bi bil slab tolažnik ob zadnji uri! Str. 83. Vsaj misel je stara, če nič drugega. Porabil jo je Aškerc, samo duho-vitejše, lepše. Str. 80. ,Kje noči so .. .' Da, bile so to noči duha, katerih nikar ne želimo nazaj!
Sploh je pesnik tako razdvojen, bolan, da v jednomer mre teman, vzdiha umirajoč, bridko joče in to največ'zaradi ,stoliste rože'. Žal, da je pesnik toliko svojih dobrih močij posvetil ljubezni, ko vendar
Na zemlji ni je, v raji ni Žene", ki bi ostala zvesta. Rekel sem: dobrih močij. Te se tudi v zbirki pojavljajo. Gotovo je nekaj lepih mislij, zdravih nazorov, lepo in zdravo izraženih. Všeč so nam pesmi: Sneg, Gemu, O mraku, Na sveti večer, V hladnici, Pri narodnih pevcih, Na samostanskem vrtu, Na Gosposvetskem polji, Bratom Čehom, Kdo ve.
Odlikujejo se med drugimi epske pesmi in mimo vseh turobno-milo zveneča zadnja pesem: Zadnji brat.
Kar se tiče oblike, rečemo toliko: V svoje stihe je izlil pesnik mnogo ognja in življenja, nekatere pesmi so polne vzleta. Jezik je v obče lep, izbran (časih še preveč), tudi dokaj pravilen. čudno je to, da rabi za svojivnimi zaimki na dveh ali treh mestih nedoločno obliko pridevnika, ki spada k istemu samostalniku. Tudi na str. 88 bi morala stati določna oblika: jekleni.
Na nekaterih krajih se bero stihi trdo, ker stoje prirodno-dolgi zlogi v tezi. Moške rime so mnogokrat malo čiste in krepke. Naglas ni povsodi organski. Zoperno je čuti sem in tje one stereotipne obrabljene pridevke, kakor kra-san, teman, zoran. Tudi obsežni ,uzoren' je na str. 71 suh in prazen.
Upam, dajiisem delal pesniku krivice.
Anton Medved.
Stanley in njegovo potovanje po Afriki. V Ljubljani, laskali in založili J. Blasnika nasledniki. 1892. 12°. Str. 122. Cena 20 kr. —  Sicer si je težko izbrati zanimivejšo
tvarino, kakor je tvarina te knjižice, tudi jo odložiš le nerad, kadar si se vtopil v branje: toda težko je tudi najti v novejšem našem slovstvu knjižico, ki bi bila pisana v taki mešanici, kakor je ta. Jezikovna oblika je — da rečemo kratko — po nekaterih mestih preveč nemarna. Povsodi se vidi, da je delo, pisateljsko in tiskarsko, zvršeno le prehitro. Tvarina je razrejena dobro, pripovedovanje je umno, mikavno, da bi lahko delalo čast slovenskemu delu, ko bi bilo izvirno. Najmanj umevamo, zakaj je v knjižici toliko hrvaških besedij in izrazov. Ali se ne bode izpodtikal nad njimi vsak slovenski bralec, kakor sem se nevoljno izpodtikal sam? Zato je treba odločno zaklicati: Kdor piše, naj tudi zna in hoče pravilno pisati! Ge ne, utegnemo zagaziti na čudna pota in si napraviti slovstveno brozgo, nikar narodnega slovstva. Pišite vendar gladko slovenščino, ne take, ka-koršna je v tej knjižici, n. pr. na str. 88 ali na str. 113 in drugodi. Za vzgled le nekaj malega: «Prešlo je bilo že več dnij, odkar je Stanlev odpotoval iz Monjanga, prešel je šest rokavov reke, silo pritokov in barjev, prevalil je eelo silo strmih gora, ki se drže druga druge, kakor valovi na morji . . . Vsi so bili zdvojeni, dva dni že so se zanašali, da hočejo prispeti k cilju, ali vedno se jim je odmikal.» Nekdaj so nakladali Titani goro na goro, ko so se borili z bogovi, no, Stanlev ni storil mnogo manj: prevalil je celo silo strmih gora, kakor n. pr. prevalim kamen s kraja v kraj, ko mi je napoti.
Založniki naj ne sprejmejo in ne dado tiskati vsake stvari, ki se jim ponudi, zlasti ne, če neče pisatelj ali prestavljalec z imenom na dan.
Škoda, da kaze omenjene maroge to knjižico, ki ima tudi marsikako dobro stran in kateri bi sicer zaradi snovi želeli mnogo čitateljev.
Dr. Fr. L.
Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik «Domoljuba». IV. zvezek. Cena 20 kr. V Ljubljani, 1883. Založilo ^.Tiskovno društvo>. Tisek «Katoliške Tiskarne*. Dobiva se v «Katoliški Bukvami*. 12°. Str. 107. — Vseh trinajst po-vestij je takih, da jih čitaš z veseljem, nobena te ne dolgočasi. To je pač v povestih potrebno, sicer ostaja knjiga v omari. Tudi namen povestim je vsem blažilen, nobene ne prebereš, da bi ne ostalo v spominu — rekel bi — nekako zdravo seme. Ge se ne oziramo na nekatere malenkosti, smemo imenovati obliko dobro in lepo. Izrekli smo glede na slovstveno ceno že to željo, da bi se zaznamovali tudi viri, iz katerih so povzete vsaj nekatere povesti. — Dvomimo ne nič, da se jih bodo veselili mnogi bralci.                              Dr. Fr. L.
AngelJčeJc otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton Kržič. VIL zvezek. V Ljubljani, 1893. Samozaložba. Tiskala «Katol. Tiskarna*. Dobiva se v «Katol. Bukvami* v Ljubljani. 8°. Str. 48. Cena 12 kr, — Ta zvezek je v nekaterih stvareh še boljši, nego so prejšnji: spisi so dokaj dovršeni in lepi, beseda lahka, otroška in prisrčna, slike izbrane, vsa knjižica res prikupljiva. Že večkrat sem  poudarjal,  da so mnogi spisi
Razne stvari.
239
v dosedanjih zvezkih lahko za vzgled onemu, ki hoče pisati za otroke.                  Dr. Fr. L.
Solnce in senca. Povest. Spisal J. Bede-nek. Novo Mesto 1891. Natisnil in založil Jan. Krajec. Narodne biblioteke 39. snopič. Cena 15 kr. — Slovenski mladenič, Drobnjavov Tomaž, snubi slovensko dekle, Mačinovo Mari-jano, to je predmet povesti. Pisatelj opisuje naša dva junaka dostojno, včasih celo nekoliko idealno. Vmes omenja razne šege in navade iz kmečkega življenja med Slovenci. Vidi se na živi in podrobni, sem ter tje celo preobširni pisavi, da je pisatelj opisal svoj rojstveni kraj. Novo, pa hvale vredno je, da je gosp. Bedenek poskusil v tej povesti poljudno razpravljati znanstvena vprašanja. Zato je podučni del jako bogat. Kar je dobrega, hvali, kar je slabega, graja v raznovrstnih oblikah, od todi je tej povesti tudi ime: Solnce in senca. Pisatelj sicer rabi za poduk pesniške oblike, s čimer je povest pridobila mnogo, vendar bi mislil, da bi se dal nauk o tej ali drugi reči večkrat povedati krajše, zlasti v prislovicah in vzgledih.
Jezik je domač, kakor v drugih spisih našega pisatelja. Nekoliko slovniških napak bodi na račun stavcem.
Knjižica je pripravna za odraslo slovensko mladež.                                                Dr. j.j.
Zakoni in navedbe o davčnih olajšavah ter o državni podpori za vinorodne kraje, koder je trtna uš. V Ljubljani 1893. Založil in izdal deželni odbor kranjski. Tisek J. Blasni-kovih naslednikov v Ljubljani. 8°. Str. 16. Opozarjamo na to zbirko zakonov one, katerim je lahko v prid.
Mrvaško  slovstvo.
Knjige  «Matice Hrvatske« za 1. 1892.
Pod Nehajem. Pripovjest iz senjskoga života. Napisao Vjenceslav Novak. Stranij 193. Cena 75 novč. — V tej povesti je senjsko življenje dokaj dobro opisano. Povest se godi v dobi, ko so se Senjani borili za odpravo vojaške oblasti. Senjani so porabili vsako najmanjšo priliko, da so dali duška silni mržnji z vzklikom: «Doli s sabljo!» Vojaški oblastniki so  brezobzirno in svojevoljno porabljali svojo
Razne
Naše slike.
«Postaja Rtnek (Ortenek) na dolenjski železnici.* Po risbi, katero nam je poslal prijatelj našega lista, priredil je p. G. Zega malo sliko za glavo tej številki. — Sliko Ma-jarjevo je narisal g. Jos. Germ po fotografiji iz prejšnjih let Majarjevih. — Lepo Bernatzovo sliko na str. 201 smo kupili od lastnika «Katho-lische Warte», ter jo objavljamo v čast kraljici
oblast, dražili meščane ob vsaki priliki in jih potem kaznjevali strogo, ako se je kateri količkaj uprl. Zaradi tega je bilo tako nasprotstvo med oblastvom in meščanstvom, katero se je razburilo še bolj potem, ko je bila Hrvaški razven Krajine podeljena ustava in so Senjani ostali pod nepriljubljeno vojaško upravo. Po-samni obrazi so resnični, le tu in tam se mi zdi, da je bil pisatelj pregostobeseden.
Podgoričan.
Osvit. Slike iz tridesetih godina. Napisao Ksaver Sandor-Gjalski. Str. 351. Cena 1 gld. — Šandor Gjalski je najbolj priljubljen izmed sedaj živečih hrvaških pisateljev. V svojih spisih budi najrajši spomine iz dobe pred tridesetimi — petdesetimi leti. Piše jako realistično, tu in tam precej pretiruje, zna pa navdušiti čitatelja za minule čase, da skoro nehote žaluje za njimi. — V tej povesti si je izbral za snov probujanje narodne zavesti hrvaške okoli leta 30. tega stoletja. Takrat nekako so začeli usiljevati Madjari madjarščino v hrvaške urade, da bi izpodrinili državno latinščino ter z jezikom še bolj priklenili Hrvaško k Ogerskemu. To pa nekaterim hrvaškim domoljubom ni bilo všeč, začeli so borbo za latinščino. Takrat se pa pojavi tretja, najmanjša stranka mladih, navdušenih mož, na čelu jim stari grof Janko Dra-škovic. Ti so dvignili narodni prapor in se začeli s čilimi močmi boriti proti madjarščini in latinščini za zaničevano hrvaščino, o kateri so mislili višji stanovi v kraljevini, da je le jezik za proste hrvaške seljake. Težko je bilo premagati vse ovire in podreti predsodke, ki so se jim ustavljali od vseh stranij. Mladi, navdušeni možje se pa niso strašili ne truda, ne stroškov; delovali so stanovitno, dokler niso prodrli z narodno idejo.
Iz te snovi je naslikal vrsto krasnih prizorov, katere spaja v celoto ljubezen Ivana Kotroma-niča do Madlene, žene odličnega madjarona Dumica. Značaji v obče so dobro risani, zlasti pa dr. Ljudevit Gaj, grof Janko Draškovič, Kargačevic, Hana, Ženika, Tivadar i. dr. Zakaj pisatelj opisuje nedovoljeno ljubovanje Kotro-manica in Madlene, tega ne umevamo in mislimo, da bi ne bilo celoti nič na škodo, ako bi bil mesto omožene Madlene risal še neudano
devo.                                                            Podgoričan.
stvari.
majnikovi. — O «Žalostni Gori na Dolenjskem* objavimo spisek v prihodnji številki. — Slika na str. 216 je posneta po fotografiji mladega našega fotogr. Davorina Rovška. Imeli smo priliko prepričati se o njegovi spretnosti in želji, da bi še napredoval. — Slike na str. 225, 232 in 240 so narejene po fotografijah, sliko na str. 237 je narisal s posebno prijaznostjo gosp. M. Koželj, slikar v Kamniku, prijatelj Pucherjev.