RAZGLEDI ZAPIS O SODOBNI IRSKI POLZI JI Čeprav je sicer \Villiam Butler Veats (1865—1939) doraščal v duhu nanovo oživele Irske, so bili zanj značilni pomlajeno narodnostno zanimanje, narodnostna zavest in ponos, čemur je sam kasneje prispeval svoj glas, jim dal pomen in ime (keltska obnova), pa je hkrati dozoreval in v veliki meri pisal močno pod vplivom poglavitnega kulturnega gibanja tistega časa, gibanja, ki ga imenujemo modernizem; struja se je pojavila v zahodni družbi ob prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje in je pomenila osrednje gibanje na območju kulture zahodne Evrope celega pol stoletja. Tako za pisca kot za bralca je modernizem pomenil eksperimentiranje, sproščenost osebne govorice, prenovitev kulturnih vrednot, odtujitev, nejasnost, in je pomenil vrsto velikih umetniških dosežkov na obeh straneh Atlantika. Dediščina, ki jo je zapustil Veats svojim naslednikom na Irskem, je zvečine obstajala v negotovosti, zmedi in razdrobljeni lojalnosti do posameznih smeri. Nekateri avtorji so ostali zvesti irski šoli, kakor jo je utemeljil in razlagal on. V svojih delih so poudarjali in razvijali novo občutenje keltskih legend, mitov. Folklore, mogočno tvarino keltske literature, kakor tudi novo vrednotenje keltskih ritmov in tehnike ob pisanju v angleščini. Drugi spet so sledili tisti večji univerzalnosti Veatsovega modernizma in dodatnim primerom njegovih sodobnikov T. S. Eliota in Ezre Pounda, se odpovedali tradicionalnim temam Ossiana in legendarne Dežele mladosti, da bi s tem večjim posluhom prebirali Mauberleva in Pusto zemljo. Pesnik mor« govoriti tako v imenu časa kot v imenu samega sebe. Zaradi svojevrstnih okoliščin pa so bili irski pesniki prisiljeni odigrati mnogo bolj zavestno, krajevno vlogo poslanstva. Res je, da nihče ni zahteval od irskega pesnika, naj bo izključno pesnik svojega naroda, niti samo zgodovinsko domačijski pesnik. Vendar mora neizogibno imeti izredno močan občutek kraja in njegove zgodovine, biti mora neke vrste govornik v imenu svojih rojakov, ki te sposobnosti nimajo, glas globljih instinktov svojega plemena. In če je že \eats zapustil take svoje učence, kakor so Padraic Colum, James Stephens in F. R. Higgins. ki so pisali ali ki pišejo v stilu strogo irske oziroma patriotske tradicije, njegova naslednika sta prav tako tudi Austin Clarke (1899—) in Patrick Kavanagh (1905—). katerih pisanje se je bilo osredotočilo okrog dveh bistvenih vidikov irskega življenja, ki pomenita osnovni vir. iz katerega črpajo sodobni irski pesniki: prvič, občutek za izjemni položaj življenja kmetov na Irskem in problemov, ki se pojavljajo z njim v deželi, ki si prizadeva najti svoje mesto sredi industrijskega sveta moderne Evrope — razmere, kakor piše o njih Patrick Kavanagh: in drugič, problematika življenja v mestih, življenja pod vtisom divjega irskega katolicizma v tem našem času na ozadju Avti>r pričujočega zapisa. Desmond OGradv. sodi med najizrazitejše irske pesnike mlajšega rodu. zato ga v tej številki predstavljamo tudi kot pesnika. Njegova poezija ima v sebi vse značilnosti irske sodobne lirike, rastoče iz nacionalne tradicije, hkrati pa odprte najbolj žgoči problematiki našega časa in človeka v njem. 736 lastne zgodovinske preteklosti, — kar je našlo svoj izraz v poeziji Austina Clarka. To sta pesnika, ki označujeta prehod k pesnikom sedanje generacije, med katerimi je mnogim uspelo združiti oba bistvena elementa irskega življenja. ki smo ju spoznali poprej. Odsev tes:a je nova svežina, nova vitalnost jezika in predstav v pisanju mladih. Očitno se je \elika večina v glavnem učila pri Veatsu. vendar se je pesniški izraz pri tem močno spremenil pod silovitostjo individualnih vrednot slednjega posameznika, ko je izviral iz moči svoje osebnosti, kakor tudi v iz dneva v dan naraščajoči za\esti in spoznavanju vsega tistega, kar mislijo in o čemer pišejo pesniki izven meja Irske. Po Teatsu, ki je cesto hote puščal v senci druge, mlajše pesnike svoje dobe na Irskem, je bil Austin (laike prvi. ki se je prebil na površje. Uspelo mu je razviti novo, udarno, včasih trpko osebno izpovedno moč. izvirno v svojem konceptu, ki daje njegovi poeziji izrazitost, kakršno je potreboval, tla se je mogel spoprijeti s problemi sodobne Irske, sredi katerih se je bil odločil živeti. V svojih zgodnejših pesmih se je vrnil v legendarnost srednjeveške Irske, da bi v njej poiskal junake in okolje s\oji poeziji: male kralje, sijajne samostane, z dragulji okrašene svete knjige, učene dame in potujoče modrece. Pogosto zagrenjen in mračen v vzdušju svojih pesmi se ozira v to preteklost, da bi z njenimi primerami simboliziral in izpovedal svoje nezaupanje in grajo sedanjosti. V pesmih se cesto kaže kot nasprotnik duhovščine in obstoječega reda; vseskozi ostaja nasprotnik malomeščanstva in vsega banalnega, vulgarnega in ozkega v družbi, sredi katere živi. Lahko bi rekli, da je Clarke nenehno v opoziciji. Z zgoščenostjo in jedrnatostjo svojih prostorskih in zgodovinskih aluzij mu je uspelo upodobiti izredno jasno sliko Irske v preteklosti in Irske v sedanjem času. kakor se kaže očem ene izmed njenih bolj občutljivih in bolje osveščenih ter hkrati hudo razočaranih žrtev. Čeprav se je sicer skoraj dvajset let ukvarjal z načini in problemi pisanja dram v verzih, pa je pomenila zbirka njegovih pesmi : Ancient Lights- — Starodavne luči. ko je izšla leta lOi?. enega najpomembnejših dogodkom v povojni irski književnosti. Izid njegovih l.ater Poems. — Poznejših pesmi leta 1962. ki jim je sledila avtobiografija z naslovom »Twiee Round the Black Church — Dvakrat okoli črne cerkve, in končno izdaja njegovih najnovejših poezij v zbirki Flight to Africa — Polet v Afriko, vse to ga postavlja za verjetno edinega resnično velikega irskega pesnika po leatsu. Drugi pesnik te dobe Patrick Ka\anagh je odraščal kot sin ubožnega kmeta sredi .kamnitih sivih polj Monaghana . dokler se ni preselil v Dublin. S seboj je prinesel nov jezik in nov glas. pisal je o irskem kmetu, kakršen je v resnici (in kakor ga Yeats ni maral videti) — zapuščen, naveden, ubog. vraževeren, cesto celo nepismen in vselej pod jarmom in v strahu pred duhovščino. Prve pesmi Patricka Kavanagha s preprostostjo in direktnostjo govorijo o lepotah irskega podeželja: o sajenju krompirja, o oranju, žetvi, drevesih in travnikih. Kasneje, potem ko je že dlje časa živel v Dublinu. je postala njegova poezija bolj introspektivna. razmišljajoča, in kmečka dežela njegove mladosti mu je zdaj osnova, iz katere črpa simbole za bolj kompleksna čustvovanja in misli. >.The Great Hunger — Velika lakota, ki je izšla v zbirki A Soul for Šale« — Duša naprodaj, leta 1947. mu je prinesla prvo priznanje in sloves. To je, kakor zatrjuje neki kritik, tisoč vrstic dolgo objokujoče tuljenje nad tragedijo in bogokletstvom človeške nezmožnosti ljubiti, jeremiada na temo 47 Sodobnost 737 spačenosti in zamenjave vrednot v domnevni krščanski skupnosti . V tej pesmi Kavanagh razkriva intelektualno, čustveno in gospodarsko lakoto Irske. Leta 1947 se je Kavanagh zdel izredno strupen, celo jedek satirik, ki je opažal in opozarjal na vsiljene slabosti in zanikrn os t poljedelske, v pokvarjenem duhu vzgojene in spačene družbe, iz katere je bil sam izšel, pa tudi na vse tisto, s Čimer se tolaži taka družba, in hkrati na naravne lepote dežele. Ko pa se je leta 1960 pojavila njegova zbirka Come Dance with Kittv Stobbling — Pridi in zapleši s Kittv Stobbling, je bilo opaziti v njegovih pesmih precej drugačen odnos do obravnavane snovi: prejšnjo staro, mračno in tegobno. realistično jezo sta zamenjali zdaj mladostna in s\eža lahkotnost in privlačnost brezskrbne duhovitosti. Stanje stvari, proti kateremu se je v svojih zgodnjih letih tako divje upiral, je ostalo neizpremenjeno tako dolgo, da je postalo že nekako smešno in ga ni bilo več mogoče jemati resno. Poleg Clarka in Kavanagha je bilo in je še danes, več drugih pesnikov, ki pa nas tokrat ne zanimajo, bodisi ker je njihov vpliv doma le skromen ali pa ker so zvečine (med njimi Robert Graves, Cecil Dav Levvis, W. R. Rogers in Luis Mae Neice) študirali in živeli v Angliji oziroma v Evropi ali Ameriki, tako da bi jih težko mogli imenovati izključno irske pesnike: tudi o tistih, ki pišejo v irskem jeziku, tukaj ne bomo govorili. Clarke in Kavanagh predstavljata generacijo pesnikov, ki se je pojavila v času med ustvarjanjem Yeatsa in ustvarjanjem avtorjev sedanje generacije. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da sta oba pesnika dosegla svoj vrh ali se mu močno približala v času petdesetih let. Generacija, ki je sledila — avtorji, rojeni po letu 1925 — je opozorila nase in na izvirnost svojega delovanja šele pozno v petdesetih letih in na začetku šestdesetih let našega stoletja. Ti mlajši pesniki, ki so se vseskozi zavedali neizogibnega vpliva Yeatsove poezije, so se počasi naučili obvladati in podrejati ta vpliv v lastno korist. V njihovem odnosu, v njihovi uporabi tradicionalnega faktorja . ki je bistven za kakršnokoli izenačitev ali formulo tipično irske poezije, je tolikšna mera svežine in samozaupanja. da je vredna vsega občudovanja. Večinoma pišejo ti ljudje o Irski in o vsakdanjih razmerah in dogodkih na Irskem tako, da lahko veljajo njihove besede v mnogih primerih za katerokoli evropsko deželo, in kadar že govorijo izključno, direktno ali neposredno prav o nečem, kar je značilno posebej za Irsko, tedaj izpovedujejo to z močnim občutkom in smislom za obstojnost zgodovinske preteklosti, ki daje taki določeni, izključno irski snovi nadživljenjsko dimenzijo in neposrednost, medtem ko hkrati uteleša čas. Thomas Kinsella (1928—) je bil prvi izmed mlajših pesnikov, ki si je pridobil sloves izven meja Irske z zbirkama ..Another September« — Še drugi september, leta 1958, in z ;Downstream« — Po toku navzdol, leta 1962. Čeprav so mu cesto očitali nejasnost, je Kinsella pokazal že ob začetku izreden občutek in mero v obravnavanju nekaterih težkih tem. Slikovita sposobnost izražanja vsebuje izvirno moč in obvladanje oblike. Vendar je njegova podoba Irske precej drugačna od Irske Veatsa. Clarka ali Kavanagha. Kinsella govori o intimnem in izbranem čustvovanju s toliko prav klinične elegance in moči, kakor je le redko najdemo med pesniki starejše generacije. Na splošno odlikujeta njegovo poezijo avtoriteta in navdušenje spontane rasti, spretno obvladane v strogosti jezika, kakor je vselej dobrodošla v irski poeziji. 738 Pesmi Johna Montagueja (1929—). predstavljene v zbirkah Forms of Exile« — Podobe izgnanstva, 1958, in v Poisoned Lands« — Zastrupljene dežele, 1961, so skrbno izpeljana delca, preprosta in trezno poštena. V njih avtor slika nasprotja med lepoto irske mitologije in folklore ter primitivnostjo ni surovostjo sveta, sredi katerega so nastale. Ker pa so irski miti in ir-ka pokrajina tako ljubki kot tudi puščobni in sivi. nasprotje pri njem ni tako ostro — grobe in ponižujoče oblike moderne Irske so polne svojevrstnega heroizma. Tudi tematika Montaguejevih pesmi ni izključno samo irska. Spoznanje tragienosti, izkoreninjenosti, spoznanje, da je mnogo vprašanj, na katera razum ne more odgovoriti, to so splošno človeške misli, ki se izražajo v njegovih pesmih. Montague je drugačen od Kinsella. saj govori mnogo sam o sebi. Človek, kakor ga slika v svojih pesmih, je svetovni popotnik, govori tuje jezike in se zanima za slikarstvo in kiparstvo. Pesnik, ki je nekaka izjema v vrsti svojih sodobnikov, je Riehard Murphv U927-). Izjemnost njegove poezije je v dejstvu, da si je izbral zelo ozko torišče snovi, ki jo obravnava. Potem ko je preživel večji del zgodnejših let svojega življenja v tujini, se je slednjič naselil na majhnem otočju ob zahodni obali Irske, kjer dobiva navdih za pisanje. Kakor lahko sklepamo iz naslova njegove prve zbirke pesmi. ¦Sailing to an Island« — Plovba proti otoku, izdane leta 1963. sta njegovi osrednji temi Atlantik in ribiči, ki žive ob njem. V pogledu izbire motivov, jezika, ritmov in vplivov, je Pearse Hutchinson (1927—) morda najzanimivejši in najbolj izvirni pesnik mlajše generacije. Njegova prva knjiga pesmi. »Tongue VVithout Handss — Jezik, toda ne roke. je izšla komaj leta 1963. in izbor pesmi v njej je izredno strog, da bi tako avtor dosegel večjo enotnost in popolnost izraza. Osrednja tema teh poezij je človeška ljubezen in človečnost« z vsemi svojimi atributi. Podobe ljudi, o katerih govori v teh pesmih, pripadajo vsem narodom in vsem rasam. Pesmi pripovedujejo o odnosih ljudi med seboj, o njihovih odnosih do stvari in krajev, ki jih privlačijo ali sicer močno vplivajo na njihova čustvovanja in misli. Za Hutchinsona je gonilna sila vseh dejanj in razmišljanj človeka — volja ljubiti, volja, kompleksna in temna, preprosta in bleščeča, bolestna ali oživljajoča, vesoljno nujno potrebna za odrešenje človeka in vselej, v končnem aspektu, čudovita. () svojih pesmih ne bom dosti govoril. Upam. da bosta obe pesmi — v prevodu — vsaj nekoliko predstavili bistveno motiviko mojega pisanja, način oblikovanja snovi in vplive, po katerih se je usmerilo moje ustvarjanje. Prve pesmi, ki sem jih napisal, so govorile v glavnem 0 Irski, v kateri sem odraščal —o lepotah dežele in o moreči praznini, ki jo pomeni življenje po mestih in kmetijah, ki jih njihovi prebivalci zapuščajo, ko odhajajo v iskanju boljšega zaslužka in manj mučnega ubijanja iz dneva v dan v velemesta in tovarne na Angleškem in v industrijske centre Amerike. Kasnejše pesmi in še zlasti dolga pesem Reilly pripovedujejo o usodi povprečnega irskega intelektualca moje generacije tako po mestih kot na deželi, katerega življenje omejuje cela vrsta prepovedi in nesmiselnih zakonov — okorelost domače in klerikalne vzgoje, dušeče malomeščanske norme, po katerih je prisiljen živeti, in nuja dokončno sprejeti ali se upreti takim pogojem. In vendar ni dovolj upirati se določenim razmeram: 47* 739 človek se mora upirati z voljo doseči neki drugi, sprejemljivejši red stvari: in v tem je bistvo tematike mojih novejših pesmi: ločitev — od krajev in ljudi človekove mladosti, od navad in določenih stvari, ki so globoko \ korenin jene od najzgodnejših tel življenja, loeitei od de/ele in tradicij