109
POROČAMO
BILANCA S KOROŠKEGA
Koroški Slovenci se delijo v na-rodnopolitične, kulturne in ideološko narodne tabore, ki imajo doma in sirom po svetu še svoje podružnice in poverjeništva. Posebnost te narodne
urejenosti je izolacija: narodna majhnost doslej ni povzročila enotnega, koordiniranega dela ali vsaj načrtovanja, temveč vsaka organizacija životari — odmaknjena vsaki drugi — privatno zase; se žene za svojim lastnim življenjem in razglaša svoj hišni
Florian Lipusch
110
red in svoje hobije za edino rešitev naroda. Nujna posledica tega je popolna izobčenost teh taborov iz javnega življenja v državi, pa tudi izobčenost iz slovenske narodne manjšine. Voditelji slovenske manjšine so izolirani od slovenskega ljudstva, velik del tega ljudstva niti ne ve za obstoj manjšinskih političnih in kulturnih organizacij, kaj šele za imena njihovih prvakov. Vse gojenje krščanstva v srcih vernih slovenskih kmetov in pobožnih podeželskih ženic je prepad med ljudmi in vodstvom le poglobilo. Slovenski delavec je kruh nemških podjetnikov, zato prevladuje v njem socialni čut pred narodnim. In res si imamo koroški Slovenci prav malo nuditi: predvsem vrsto organizacij, ki so si zaradi grčave nastrojenosti tuje in jalove v svojem delu ne najdejo skupnega imenovalca. Organizacije koroških Slovencev so danes bloki, ki vsaksebi štrle iz tisočletne zemlje. Koroška zabitost in zabubanost v preteklost je dolbla vanje svoje reliefe, ki danes niso zreli niti za muzej.
Po drugi svetovni vojni sta se izluščili dve struji v voditeljskih višavah koroške manjšinske politike: prva, Narodni svet koroških Slovencev (NskS), se je .'odločila za boj proti komunizmu in za sodelovanje z reakcionarnimi krogi v državi; druga, Zveza slovenskih organizacij (ZSO), pa se je odločila za naprednost in za podpiranje avstrijske socialistične stranke. Kljub ideološkim nasprotjem pa sta si bih zelo blizu, kadar je šlo za uničevanje upravičene in resne opozicije v katerem koli slovenskem taboru. Tako je ostalo do danes.
Mladi in starejši, študirajoči in že v poklicu stoječi akademski in ne-akademski slovenski generaciji, se dosedanje organizacije ne zde več verodostojne. Ne nudijo ji duhovne širine, ki jo zahteva čas; še manj pa ji morajo nuditi delo in dejanja, ki bi
bodočega koroškega Slovenca mogla prepričati ali vsaj nagovoriti.
V zadnjem času je desni tabor koroških Slovencev (NskS, Mohorjeva družba) sprožila dejanja, ki jih je slovenska večina ne glede na svojo taborsko pripadnost odločno odklonila.
NskS, ki je bil ustanovljen leta 1949 — kot že nakazano — z namenom, da bi se uprl »komunističnim, titoistič-nim in marksističnm tendencam v slovenski manjšini na Koroškem«, je skozi vso dobo postavljal svoje kulturno politično delo na osnovo, ki je bila najbolj poceni, ker je bila najbolj pri roki, na krščanstvo. »Idejno je nadaljeval delo Andreja Einspie-lerja, Lamberta in Gregorja Einspie-lerja, poslanca Grafenauerja, Poljan-ca, Starca«, beremo v Našem tedniku št. 11/1968, glasilu Narodnega sveta. Za predsedstva dr. Valentina Inzka iz Sveč v Rožu pa se je NskS začel po-vzpenjati kar na najvišje branike krščanstva. Bolj kot slovenstvo je branil krščanske puhlice in pri tem marsikdaj prekosil celo škofijski verski list Nedeljo; svoj vrhunec je dosegel s trditvijo, da je Koroška zibelka krščanstva. Organizacija, ki je imela samo ideološki cilj pred očmi in je bila brez vsakega političnega, gospodarskega in kulturnega koncepta, je morala zgubiti ravnovesje. Pa tudi pri tem ideološkem gledanju je NskS gojD skrajnosti samo na svoji desni; nerad je dopuščal še mi-ganje svoje sredine; levo ni trpel nobenega trena. Organizacija, ki je samo desno, ima še nekaj sredine in ji manjka levi del, je bolno in obsojeno telo. Živi v stalni napetosti s samim seboj in z zunanjim družbenim svetom, ker nima ventilov, ki bi izenačevali enostranskosti, ki so vselej nevarne. Pri NskS se jih je nabralo kar precej — in NskS je sredi mesij anskih popadkov (— koroški Slovenci  so v  tem času praznovali
Bilanca s Koroškega
111
1400-letnico naselitve, 1200-Ietnico po-kristjanjenja, 60-letnico krščanske prosvete —) v začetku leta 1968 stopil z njimi (enostranskostmi) v obliki obširnega »programa« pred javnost.
Ta kulturno politična plaža je postavila slovenstvo na Koroškem kratkomalo na predkoncilska krščanska tla. Kdor ni kristjan, ne more biti koroški Slovenec. Življenjski smisel se je preložil od »manjšinskega poslanstva« (most med narodi itd.) na »krščansko poslanstvo«, ki je v tem, da gojimo za vsako ceno tradicionalno, stereotipno in šablonsko zastarelo krščanstvo. Postalo je cilj, narodnost pa sredstvo in pot do tega cilja.
Nemci in Slovenci so ta »program« odklonili. »Program ne nagovarja večine koroških Slovencev«, je ugotovila Koroška dijaška zveza dne 22. februarja 1968; »študentje so drugega mnenja«, je poročal Klub slovenskih študentov na Dunaju; »iniciator programa naj takoj odstopi«, je zahteval Klub mladine; »graditi narodno zastopstvo samo na verskem prepričanju, je polovična zadeva«, je moral zapisati sam Ust Narodnega sveta, Naš tednik v 7. štev. 1968; teden prej pa: »Kar programu manjka, niso idejna, temveč politična stališča in konkretni politični cilji«. Najvišji govornik je bil koroški deželni glavar Hans Sima; ta je 23. jan. 1968 v deželnem zboru izjavil, da so zahteve Narodnega sveta »nerealistične« in da »o njih ni mogoče diskutirati«. (O tem »programu« Narodnega sveta bo izšla daljša razprava v 7. številki koroškega mladja.)
To katedrsko moledovanje je rodilo hude proteste z vseh strani. Nezadovoljstvo je raslo; vrnila so se v spomin vsa druga mevžasta stališča Narodnega sveta, ki jih je zavzemal do raznih narodnostnih vprašanj. Vselej je bila v nevarnosti krščanska ideologija,   nikdar   slovenski   narod.
Ob dogodkih okoli visokošolskega doma »Korotan« na Dunaju sredi leta 1968 pa je nezadovoljstvo z narodnim vodstvom prikipelo do očitnega odpora. NskS se je takrat zavzel za nekvalificiranega vodjo študentskega doma, duhovnika Ivana Toma-žiča, kril vsa njegova dejanja, branil spet krščanska načela in se a priori skupno s celovško Mohorjevo družbo (lastnico doma) postavil proti 60 slovenskim študentom na Dunaju.
Takšna kuha narodne godlje ni zapustila samo duh po prismojenosti, temveč je rodila tudi svoje prve sadove. Mohorjeva družba je utrpela svojo največjo škodo v ugledu; izmed očitkov pa jo zadeva najhujši ta, ki zadeva tudi NskS, da namreč ni dojela znamenj časa, da tega niti ni poskušala in ji gre v prvi vrsti za verske interese, potlej šele za narodne. NskS je s tem zapravil resnost in življenjsko upravičenost.
Danes se mu ponuja nova prilika, da si pribori nazaj s takim slepomišenjem zapravljeno zaupanje koroških Slovencev. Dr. Valentin Inzko ni mogel pritiščati »programa« nazaj iz slepe ulice, ker ga je občni zbor Narodnega sveta prej, oktobra 1968, odpoklical s predsedniškega mesta. Nasledil ga je 31-letni dr. Reginald Vospernik s Podravelj   (Foderlach).
Novi predsednik je takoj po izvolitvi nakazal fundamentalne smernice za bodoče delovanje Narodnega sveta. Če je Inzakova politika ustvarila narodni geto in ni ustrezala več docela »pluralistični družbi, v kateri rastemo tudi mi Slovenci« (Vospernikove besede), potem bo novi NskS odprto reševal narodnostne probleme na osnovi krščansko dozorele osebnosti in se aktivno vključevali v vseavstrij-sko življenje. V posebnem pa bo razširil kontakte z večinskim narodom in jih navezal tudi z zastopniki matičnega naroda.
Ciril Zlobec
112
V smislu pluralistične družbe bi bilo, če bi NskS našel pot tudi do politično in ideološko drugačnih rojakov; našel kot takšen, kakršen hoče biti in ostati, pot do drugih koroških Slovencev kot takšnih, kakršni so. Šele prihodnji čas bo jasneje od uvodnih predsednikovih besed pokazal, kako bodo tekla na novo namazana kolesa Narodnega sveta po slovenski celini. Pokazal bo, če bo novi NskS opustil poudarjanje tega, kar koroške Slovence oddaljuje: krščanstva, verske podlage, katolištva; če bo veljalo krvno, bratsko, družinsko, jezikovno, narodno sorodstvo več kakor verska vez s sosednim narodom. Dokazati bo moral, da mu sodelovanje z večinskim narodom v državi ni nadomestilo za sodelovanje z narodnimi brati kakršne koli idejne izpovedi.
Florian Lipusch