Poštnina plačana v gotovini KRES UST SLOVENSKIH FANTOV IV 1933 12 KRES FANTOVSKI LIST Izdaja ln tiska Misijonska tiskarna Groblje-Domžale. Za tiskamo in urednižtvo odgovarja Josip Godina, Groblje. Urejuje prof. France Capuder, Ljubljana, Slomškova 7. II. — Uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7 a/I. — Letna naročnina: za posamezne naročnike Din 20, za skupne naročnike po odsekih Din 18. Račun poštne hranilnice: Ljubljana 15.521. Telefon: Ljubljana 28-58. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: prof. France Capuder, Ljubljana, Slomškova ul. 7-n. UREDNIKOVA BESEDA Sotrudnikom, bralcem in prijateljem »Kresa« želim srečne in blagoslovljene praznike. — Urednik. J. J. (Ljubljana): Nekatere misli, ki ste jih izrazili v članku, so bile že poudarjene v »Kresu«, druge bom skušal objaviti v prihodnjem letniku. J. M. (Ljubljana): Pesniško dikcijo imate lepo, samo stihi so še okorni. Poskušajte se še vaditi, morda se Vam bo posrečila taka popolnost, da bo moglo v list, česar bom tudi sam vesel. T. K. (Rateče): Poslani članek ni mogel radi prostora v december-sko številko. Skušajte pa pisati krajše in bolj jedrnato. Oblika pisem ml bo dobrodošla; če bo dobra vsebina, jih bom prav rad objavil. M. L. (št. Vid pri Ptuju): Z novelo sem bil zadovoljen, izšla bo v prihodnjem letniku, če imate kaj lepega pripravljenega, pa pošljite. F. P. (Jesenice): Gradivo se je nakopičilo, zato je moral članek izostati. Na vrsto pride v prihodnjem letniku. A. K. (črna): črtico sem uvrstil v list. Vaše mlade misli v prilogi so mi všeč. Odprite predal, morda je kaj tiska vrednega notri, če ne bo, Vam bom vrnil. P. B. (Šenčur): Aforizmi so trd oreh, radi so mlačva prazne slame. Nekaj Vaših je dobrih, še poskušajte, morda v kritičnih jedrnatih stavkih. K. B. (Ljubljana): Pesmi so še zelo neoglajene, jezikovno vsebina še pregostobesedna. Ste pač še mladi. Pesnite manj, le ob »blagoslovljenih« trenutkih, pa sem prepričan, da bo dovršenejše. Takrat mi pa le pošljite. T. F. (Sp. Brnik) Poslano bom priobčil v novem letniku. »Kres«, prihodnji letnik bo dobil, če le mogoče, novo obliko, pa tudi živo, času odgovarjajočo vsebino. Ob sklepu letnika se zahvaljujem vsem sotrudnikom za njihov brezplačni idealizem. Pa Bog poplačaj! KRES IV 1933 12 Stane K. Savinšek: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje! Po svetu razlega se angelsko petje, v srcili človeštva pognalo je cvetje: — Upanje, sveta Ljubezen. V angelskih zborih harfe donijo, v sreči skrivnostni ozvezdja gorijo; — rodil se je Stvarnika sin. Bele planine, polja, gozdovi, kjer tava zemljan in trpijo rodovi, — ihtijo ob sladki molitvi. Globoko pod zemljo, v rovih in ilu so misli zavite v dišečem kadilu: — pomagaj, usmili se Jezus! V neskončno vesoljstvo zvonijo zvonovi, po zemlji oznanjajo čredni rogovi: — rojen je naš Rešenik! ... Vsem, ki so dobre volje Praznik Gospodovega rojstva bomo praznovali ponovno v zgodovini. Praznovali ga bomo pa v čisto svojevrstnih okoliščinah. Življenje zadnjih let se nam je tako priostrilo, da nas navdaja s trajnimi skrbmi, nam jemlje mir in zadovoljstvo. Kako podobni časi so bili pred 1933 leti. Tudi takrat so bile na obzorju presenetljive razmere. Takratno rimsko cesarstvo je bilo podobno sodobni razburkani Evropi. Vera v stare bogove je ginevala med množicami, prihod Mesije je bil zaželjen in pričakovan. Rodil se je v Betlehemu na Judovem, med izvoljenim narodom, ki Ga ni hotel pripoznati. Za rojstvo si je izbral preprost betlehemski hlevček, On, sin kraljevskega rodu. V tem je veličina Njegovega prihoda, simbol Njegovega poslanstva. V sodobnem rodu se bije v naših dneh ljut boj: za in proti Njemu. Ali je On tisti, v kar so verovali rodovi in rodcvi na Sili prednikov neomejno. Ob pogledu na ta boj je trenotno tuui dobrim katolikom težko, videč napade z desne in leve. Napadajo Ga in si Ga laste, zdaj eni, zdaj drugi. Kot da je On odgovoren za vse pomanjkljivosti in bedastoče našega časa. On pa ni prišel ne za ene ne za druge, prišel je za vse, ki so dobre volje. Ni si izbral zastonj kraljevskega Davidovega rodu, še veliko manj borni betlehemski hlevček. Sodobni, razredno razdvojeni svet bi moral videti v tem simbol krščanskega bratstva, miru, sprave. Doživljamo pa ravno nasprotno: srdit boj človeka proti človeku, naroda proti narodu, rase proti rasi, kot še nikoli. Katoliki vidimo v Kristusovi postavi edino podlago, ki more pomiriti duha, prinesti utehe, ker je krščanski duh univerzalen, ker se ne sme strašiti ne žrtev ne odpovedi. Danes vemo, da je treba za pošteno krščansko življenje dostojne, človeku odgovarjajoče gmotne podlage. Ker te ni, bomo ostali borci za socialno obnovo, za kar je pa treba celega etičnega človeka. Nič čudnega ni, da živi v ateizmu kapitalistični svet, tam je že celo stoletje. Danes se pa odtujujejo krščanstvu mase meščanstva in delavstva. Življenje je postalo pretežko, brezciljno, ljudje se izčrpavajo v borbi za delo in kruh, pa še bolj v prisiljenem brezdelju. Še najtrdnejša oaza je naša kmetija. Očem ljudi, ki govore o njeni konservativnosti, ostaja prikrito, koliko žrtvuje kmečki človek, da vzdrži ogromne dajatve, obvezne in neobvezne, do trpečih soljudi drugih stanov, ki trkajo na vrata, da je postal kmečki dom pribežališče lačnih, hiša usmiljenja. Zato, ker sledi božji postavi, ker pripoznava človeka, brata. »Kres« je bil v tem letu skozi in skozi glasnik religiozno usmerjenih slovenskih fantov, katere je skušal z dobro slovensko besedo vzgajati in jih seznanjati s potrebami in zahtevami sedanjega časa. — Zdrava duša in zdravo telo na trdni religiozni podlagi, to je bijlo njegovo načelo. Tako usmerjenemu listu je danes težko hoditi po začrtani poti. Nekateri bi zahtevali borbenega nacionalizma, drugi razrednega pristanka. Če bi bilo v nas vseh več betlehemskega duha, bi naša volja ne bila tako kolebava, bi imeli pred očmi končne cilje, ne pa dnevnih malenkosti, bi šlo vedno za načelnega duha, pa ne za prepogoste kaprice posameznikov. Naša naloga bo še v bodoče, da bomo zvesto spremijali preprostega našega fanta v novih razmerah in ga vzgojno bodrih s stališča religiozne obnove in knščanskega aktivizma. Zato želimo, da nam ostanejo zvesti vsi prijatelji, bralci, sotrudniki, in da se nam pridružijo še oni, ki stoje ob strani, pa so dobre volje. Stane K. Savinšek: Polnočni klic V solzni dolini brnijo zvonovi tja v noč. V sveti skrivnosti drhtijo bregovi v polnoč. V koči ob cesti pa sveča gori trepetaje; in dete suhotno se matere oklepa jokaje. I »O mama. ti mamica moja, v skrbi trpeča, zakaj v očeh lesketa se ti sreča? Zakaj se smehljaš? Daj kruha, o mati! Saj veš, da lačen ne morem zaspati.« Mati je bednega sina na prsi prižela; ljubezen brezmejna je v srcu krvavo ihtela: »/Ve joči, otrok moj. Danes ne morem ti dati. Jutri je božič — in zate prosila bo mati.« V solzni dolini brnijo zvonovi molitev — Rojen nebeški je Kralj za bednih rešitev. Zgodba o dveh kraljih Nekoč je živel mogočen kralj. Vse njegovo življenje je bilo eno samo veliko hrepenenje. Veliko si je prizadeval, da bi čim bolj razširil meje svoji deželi in si nakopičil kar največ bogastva. Za uresničenje svojih načrtov se pa ni strašil nobenih sredstev. Pošiljal je cele armade vojakov, da so hodile plenit v tuje dežele, ropat in zažigat domove. Častili so kralja in se ga bali daleč naokrog. Vendar njegovo srce ni bilo srečno. Hlepel je po vedno večjih stvareh. Da ovekoveči sebe in dobo svojega vladanja v spomin poznim rodovom, si je še za življenja dal sezidati ogromno nagrobno palačo in vanjo vklesati svoje ime in svoja dela. Tudi za svoje telesne ostanke je že vnaprej odredil, kako jih morajo hraniti, da ne propadejo. — In danes? Spomin nanj je že zdavnaj obledel. Čas ni prizanesel niti njegovemu imenu niti njegovim delom. Tudi nagrobne palače ni več. Vse je pozabljeno. Šlo je mimo kakor hladen jesenski piš. Nobenega sledu, kdaj je živel in kaj je delal. Živel je pa tudi kralj mogočnejši od onega, pa brez vsake armade. Ni plenil in ropal in ne požigal. Bila ga je sama ljubezen in je vendar doživel strahovito preganjanje. Največ ljubezni je delil tistim, ki so ga najbolj sovražili. In sleherno njegovo delo je bilo delo usmiljenja' in neskončne dobrote. Ni skrbel za svoj spomin v poznih rodovih in vendar ga danes srečavamo vsepovsod, bodisi v šumnem velemestu ali pa v mirni in zakotni gorski vasi. V vseh predelih sveta slovesno praznujejo celo dan njegovega rojstva. Je pravljica in zopet ni pravljica. Pesem davnine in sedanjosti. Pesem, ki ne bo nikoli izzvenela. Bral sem jo nekje in se mi zdi, da je himna miru in vseobče ljubezni, pisana prav za sodobnost. Prav za današnji čas, ko se v peklenskem plesu vrti ves civilizirani svet. Dandanes, ko nas tehnika sleherni trenutek preseneča z novimi uspehi in se posamezne panoge kar kosajo med seboj v napredku, ko se je Evropa komaj nekoliko opomogla od svetovne vojne, največje sramote tako zvanega kulturnega stoletja, danes vidimo, da je svet v svojih temeljih razdejan, da pa kljub temu z blazno hitrostjo drvi po starih tirnicah naprej, dokler se nekoč ne znajde na razvalinah sedanjosti. Imamo Zvezo narodov in druge mednarodne ustanove, katerih naloga je, da po svojih močeh širijo mirovno gibanj^. In kljub temu čutimo in vidimo, kako je vzdušje vsega sodob- nega sveta prenasičeno s plemenskim sovraštvom, kako med posameznimi narodi plamti čedalje hujše sovraštvo, kako se proti obstoječim zakonom gazijo najsvetejše človeške pravice in se v znamenju ljubezni do domovine poveličujejo stvari, od katerih se z gnusom obrača človekova notranjost. In dan za dnem beremo v časnikih, kako se tu ali tam snujejo mednarodne gospodarske in politične organizacije, ki naj preprečijo skrivne načrte sosedov ter hkrati izzovejo videz, ko da gre v resnici za ohranitev miru. Čedalje več je takih zborovanj in sestankov in z zlatimi peresi se podpisujejo mirovne pogodbe, od vseh strani pa se širi glas, kako se prikrito, a vendar z mrzlično naglico vrše priprave za morebitno novo vojno. Človek pa gleda in strmi. Brez moči je in samo sočuvstvuje z milijoni po nedolžnem trpečih žrtev sodobnega materijalizma. Kje je na svetu država, ki bi ne imela vojnih vdov in sirot, kje država, ki bi v zadostni meri poskrbela za mlade doraščajoče rodove in jim dala kruha, in kje država, ki bi v svojih mejah docela priznala narodnim manjšinam pravico do samostojne bit-nosti. Vse to je le peščica, da, komaj prvi člen v neskončni verigi vprašanj, ki so po svojem značaju dan za dnem bolj pereča in neodložljiva. Njih rešitev kriči do neba. Danes zborujejo državniki vsega sveta, modrujejo in si belijo glave, kako najti izhod. Vojna takih vprašanj ni in jih nikoli ne bo rešila, kvečjemu še poostrila, saj je nekdo modro dejal, da je ravno vojna sleherne politike največja polomija. More jih rešiti edinole z resnično in iskreno ljubeznijo prepojena človelška družba. Zakaj prava ljubezen dela čudeže. V njej bi na mah skopnelo število gladujočih milijonov. En sam človek veliko pomeni, pa je vendar nič v primeri z množico. Toda božja postava: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« je pisana za slehernega poedinca. Treba je samo hoteti. Največ grešimo, ker smo premajhni v svoji ljubezni. Zakaj ljubezen nas vse dviga in očiščuje. Če ni prave, odkrite ljubezni, človek pade in se pogrezne. Globoka ljubezen navdaja nas same in našo okolico s plemenitostjo in dobroto. Samo ljubezen bo odrešila svet in prerodila človeško družbo. Ker je premalo ljubezni, je prav to vzrok za vso razrvanost današnjega sveta. Ljubezen pa bo zacelila in pogladila vse razpoke. Svet bo boljši. Zakaj, kar ljubiš, pridobiš. In ljubezen postavlja spomenike, lepše in trajnejše od vseh, ker je že sama po sebi večna in neumrljiva. Leto 1933 Na Novega leta dan 1933. smo si voščili: Srečno in veselo Novo leto! To leto gre h koncu. Kmalu bomo dajali račun čezenj. Vsakdo bi se moral na Silvestrovo zamisliti nazaj v preteklo leto in izprašati svojo vest. Pa ne samo osebnih dogodkov, temveč prav tako tudi to, kar je skupnega, moramo pretehtati in preceniti, ker le na podlagi točne ocene vsega, kar je bilo, moremo iti naprej na novo delo v novem letu. V našem duhovnem življenju v potekajočem letu je stal v ospredju spomin na veliki dogodek pred 1900 leti. Ni ga bilo kristjana, ki se še količkaj zaveda, da mu ne bi bile misli v tem letu večkrat, zlasti pa še o Veliki noči in ob raznih proslavah Odrešenja, tam v Jeruzalemu, na Kalvariji, kjer se je za cesarja Tiberija dokončala največja žrtev vseh časv, žrtev Odrešenika sveta za vse narode in tudi za nas. Sv. oče je temu spominu posvetil letošnje jubilejno leto kot sveto leto. Mi Slovenci smo z najveličastnejšo manifestacijo, kar jih je kedaj priredil naš narod, dne 27. julija na Stadionu izrekli svojo zahvalo za Odrešenje. Dekanija za dekanijo se je uvrstila v niz teh proslav. Morda bi se zdelo, da je bilo to le zunanje. Na površnega opazovalca le prerado napravijo manifestacije, čeprav verskega značaja, nekaj pretežno zunanjega. In vendar tudi zunanja stran letošnjih jubilejev ni na gledalce in udeležence napravila vtisa, da je le nekaj formalnega. Za zunanjo stranjo prireditev je itak globoka notranja priprava. Bile so prave duhovne vaje. V naših farnih cerkvah so bile to leto, kakor še nikoli, oblegane spovednice, okoli obhajilnih miz so se zgrinjali tako pogosto, kakor še nikoli doslej, verniki. Prihajali so taki, ki jih nismo navadno videli v cerkvi. Tako je jubilej odrešenja gotovo prinesel poglobitev verskega življenja, deležno je bilo naše ljudstvo velikega zaklada milosti. In to naj nam bo v znamenje življenja danes tem bolj, ko se zdi, da vedno bolj in bolj posega mrzla smrt tudi v duhovno življenje ljudstev. Bog je z nami in On ne zapusti tistih, ki v Njega verujejo in zaupajo in ki Njega ljubijo. Še nekaj je pomenljivega pri teh jubilejih. Mladina in med njo slovenski fantje so se s posebno vnemo udeleževali teh jubilejev. Zaboli nas pa ob pogledu v preteklost, ko se ozremo na naše organizacije v preteklem letu. Odkar se je začelo pri nas slovensko probujenje in še bolj, ko se je začel katoliški preporod, smo se združevali v društvih, kjer smo iskali predvsem izobrazbe. pa tudi poštene zabave in družbe. Nekateri mislijo, da so izobraževalna društva že zastarela organizacijska oblika, da se danes da vse najboljše organizirati ločeno po razredih. Drugim so sploh društvena pravila, paragrafi, poslovniki itd. v veliko spotiko. Posebno pa so glasni danes tisti, ki hočejo vse zenačiti, vse na en ton uglasbiti, vse eni sami misli, enemu neomejenemu vodstvu podrediti. Že samo dejstvo, da se te misli zelo hitro menjajo, da eni in isti danes zavračajo vsaka pravila, vsako podreditev, vsako avtoriteto, jutri pa že kričijo po voditelju in se uklanjajo malikom, nam jasno dokazuje, da so te nove misli slabo utemeljene. Po raznih stranpotih in brezkoristnem tavanju bo morala človeška družba vedno znova priznati, da obstoja neka prava srednja pot med osebno svobodo in zahtevami družbe. V naših razmerah moramo stati na stališču, ki nam je zajamčeno tudi v ustavi in zakonu, da se izobražujemo v svojih izobraževalnih društvih in jih povsod tam, kjer jih ni, ustanovimo in v njih z vso vnemo delamo. Preteklo leto je tudi leto iskanja prave poti. Odkar je prišel iz Rima poziv na katoliško delavnost (tako bi prevedel besedo »akcija«), je razprava o tej delavnosti po vsem katoliškem svetu na dnevnem redu. Delavci v kulturnih, gospodarskih, političnih organizacijah, člani Tretjega reda, Marijinih družb in raznih verskih bratovščin, vsi so prepričani, da so bili in so katoliški delavci (aktivisti) tako pri sebi, kakor tudi na zunaj: A vendar je vsak čutil, da mu za pravega katoliškega aktivista le še nečesa manjka. Tam v zadnjem kotičku njegove notranjosti se je morda ob teh razpravah o katoliški akciji oglašal glasneje in glasneje glas, ki mu je dopovedoval, da mu le še manjka — ljubezni, tiste ljubezni, ki vse premore in gore prestavlja. Ta zavest je v letošnjem letu tudi pri nas vedno globlje prodirala. Danes vidimo že skoro popolnoma jasno tudi fantovsko katoliško akcijo pred seboj. Naravno je, da ravno od nje vsi največ pričakujemo, saj so bili tudi doslej naši fantje vedno pravi aktivisti. Toda danes, ko razkristjanjenje javnosti vedno bolj napreduje, je potrebna zlasti v mladinskih vrstah še večja katoliška aktivnost najprej pri sebi, pa tudi na zunaj. Ta katoliška akcija ne bo kot taka svoje delavnosti iskala v manifestacijah, ne bo ž niimi sebe in drugih navduševala, njeno delo je podrobno delo. ki bo seglo od lastne notranjosti do okolice, prekvasilo fanta samega in njegovo okolico, da zaživi v pravem življenju, ki bo življenje za življenje ne pa za smrt. V križih in težavah se navadno dokopljemo do spoznanja, ne pa v sreči in zadovoljstvu. V letu 1933. smo imeli mnogo preizkušenj, mnogo težav. On, ki nam jih je poslal, nam je dal tudi pravo spoznanje naših nalog in zato Njemu čast in hvala, Pavel Bobnar: Svetonočna V najlepši noči zvezde krasne žare z neba na borni hlev. Rešitelju človeštva v slavo doni z višav serafov spev. Glasi se iz prelestnih dalj: »Pozdravljen bodi, Dete - Kralj!«. Srce pokojno — le zapoj prelepo pesemco nocoj, da v noč najlepšo izdoni -Čarobno slednja zvezda seva in z mano duša vsaka peva, ki jo ljubezni mir ogreva . . . Vsem svetonočno razodetje razsiplje v zemeljske nižave, blesteče cvetje — rajske slave! . . . Božična refleksija Vsa duša — maj, Pogled je zal radost, smehljaj ko luč svetal; zveni, doni mir v njem gori iz lepih dni ... iz davnih dni . . . Veselja glas Zapoj nocoj in sreče čas prijatelj moj — sladi srce ki skrb temni in vse želje. ti sij oči! Pozabi bol —; na hrib in dol rosi z višav pokoj, ljubav! — Aljoša Kreft: Božična pesem sirote Rad imam zimske večere. Takrat zadremlje narava in sanja tihe sanje. Od nekje zgoraj se vsipljejo snežinke, plešejo ob obcestni luči in padajo, padajo na zemljo. Zadnjič je bil tak večer. Zamišljen sem šel po cesti. Ljudje, ki so me srečavali, so bili zaviti v plašče in so hiteli mimo, kakor bi se jim mudilo nekam daleč . .. Srečal sem dekle z gitaro. Slabo oblečena in mlada, tako silno mlada je bila. Nisem se mogel načuditi, da ne utone v reki življenja. Pritiskala je s svojimi drobnimi prstki na strune in izvabljala iz njih nežne in lepe glasove, ki so doneli v proseči, ljubki molitvi dobrim ljudem. Ljudje so ji dajali darov. Eni so zviška metali drobtinic mali pevki in so pozabljali nanjo. Drugi so jo trezno premotrivali. Globoko v srcu jim je zrasla njena slika. Slika uboge deklice z gitaro in z očmi, polnimi ugašajočega ognja. Ko sem jo srečal, sem stopil k njej in jo nagovoril. Skoro, da me ni hotela poslušati. »Odkod si, dekletce?« Najbrže jo je že večkrat ta ah oni vprašal ravno isto. Poslušal jo je, se nasmehnil in šel dalje. Deklico pa je bolel zasmeh. Njene oči so se vprašajoče ozrle vame, da sem stal pred njo osramočen. Žal mi je bilo nagovora. Potihoma je govorila. »Na hribčku za trgom je moj dom. Majhna, lesena hišica. Sama sem. Očeta je vzela tovarna. Pokopali so ga tam za cerkvico. Mati, bolna in slabotna, je skrbela zame. Dajala mi je • kruha, včasih tudi pogače. Tiste bele, lepe pogače ... Pa tudi ona je zgodaj umrla. Ostala mi je koča in gitara. Nanjo je igral oče v tihih večerih, ko se nam je še smehljala sreča. Vzela sem gitaro. Po svetu tavam in pojem pesem svoje bolesti vsem, prav vsem, ki jo hočejo razumeti ...« Zaiskrile so ji oči. Stresla se je v čudnem pričakovanju. Bolestno so zazveneli zvoki gitare v mrzel večer, tihoma jih je spremljal nežni glas sirote. Ljudje pa so hiteli svoja pota. Niso slišali pesmi, življenja trpečih. Polagoma je zamiralo življenje in promet v trgu. Deklica je prezebla odhitela domov. Zares je bil lep tisti večer. Poln pričakovanja in tajnosti. V koči za vasjo je bilo tiho in mrzlo. Gitara je počivala na klopici. V borni postelji pa je sanjala uboga deklica o življenju, o mladostni pesmi, o sreči. Oči so ji bile nalahno zatisnjene. Miren spanec je ležal na njih. Naenkrat pa se je nasmehnila. Usta so se ji razširile, prikazali so se beli zobje, zašepetala je besedico: »Pridi, pridi ...!« V sobi je bil mraz, leden mraz. Deklica ga ni čutila. V spanju je gledala mladega, lepega Pastirja. Govoril ji je, jo tolažil in njegove besede so bile zdravilen balzam. »Deklica, vstani! Na pot greva, kjer ni prevar in težav, kjer je pesem, večno lepa pesem mladosti. Dostikrat si bila razočarana. Ta in oni te je žalil — zaničeval. Pozabi na to! Iz solz bodo vzklile cvetlice in kapljice krvi se spremene v bisere, ki ti bodo krasili glavo. Tebi naj bo razodeta skrivnost, ki prinaša mir vsem ljudem, ki so dobri. Milost, ki uči, da živimo trezno in pravično!« Deklica se je nasmehnila, vzpela je roki, kakor da se podaja za vodnikom, ki mu sme zaupati. Zopet je omahnila nazaj. Neskončno lep nasmeh ji je zaigral na ustih in spala je mirno dalje ... Morda se bo pri tebi, fant, oglasila ta mala sirota in ti bo zaigrala in zapela tiho skrivnost ... Akordi njene pesmi so najčistejša umetnost, najlepša melodija, ki prihaja iz duše, hvalnica Njemu, ki se je za vse rodil na svet in v pesem te mlade uboge deklice upletel najlepši akord, ki pa je čisto preprost: Bodimo dobri in ljubimo se! Karel Bačar: Pred božičnim drevesom Sredi moje sobe božično drevo, drobne sveče na njem gorijo, dolge veje pod strop drhtijo. Izsušene roke prosjaka. Zunaj rahlo sneži . . . Postavil sem jaslice sredi srca in molim za one, ki so ostali doma ali sami sredi zasneženih poti. Mati Zvonilo je k polnočnici. Mraz je pritiskal na zemljo, mesec na nebu je bledo razsvetljeval pokrajino. Ljudje so šli trumoma v božji hram, da počastijo novorojenega Kralja v jaslicah, da ga prosijo pomoči in milosti. Okna po vasi so bila vsa razsvetljena, kajti že iz navade mora goreti luč pred božičnim drevescem. Tu je ostal doma samo stari oče, ker so drugi odšli v cerkev, tam stara babica. Tudi pri nas je bilo vsako leto tako. Ali letos? Ne! Letos smo ostali doma. Morali smo. Mati, stara in sključena, je že več mesecev bolehala, prosila pa je Novorojenega, da naj ji da vsaj Božič dočakati. V zvoniku potrkava, po cesti poklekajo ljudje pred Najsvetejšim, duhovnik nese zadnjo popotnico materi. Zvonček žalostno zvončklja, pred vrati se čuje molitev: »Zdrava Marija ... ki si ga Devica rodila!« ... Po svetem opravilu se je duhovnik napotil v cerkev, da daruje mašo. — V naši hiši je bila tišina, le zdaj pa zdaj je vzdihnila bolnica: »Jezus, ... reši me!« Ura je odbila polnoč in veliki zvon je zmagoslavno zazvonil, kot da hoče zbuditi tudi speče in jim naznaniti veselo vest: Odrešenje je rojeno ... V moji duši je ležal težek kamen. Ob polnoči je zagorela sveča pri materinem vzglavju ... Božič. Kako srečen sem bil druga leta, ko sem stregel pri polnočnici; kako vzvišenega sem se počutil! Sreča! Kaj pa letos? O Bog! Na sveto noč si mi iztrgal najdražje na svetu, biser mojega srca! Ti si prišel, da! Toda mati? Ali ni nič pomislila na svojega sina? Kako srečen bi bil sedaj, ko bi me pobožala po čelu in mi rekla: »Ivan!« še srečnejši bi bil kot kdaj poprej. Toda ni te, v temnem grobu spiš, tvoja duša pa slavi Boga! O mati, moja mati!« Amrov France: Opazovanja Slika iz sončnega in senčnega mestnega dela, kakor jo je z žalostjo v srcu opazoval Amrov France. Po razsvetljenih ulicah valovi življenje. Bučeče, sijajno, bogato, kakor ga je pokazal sam satanas Kristusu v preizkušnjo. Ponosne, visoko vzravnane dame v bleščečih toaletah iz težke svile hodijo kakor boginje ponosno, obdane z rojem traban- tov. Pipane ogrlice na belih vratovih, zlate zapestnice na rokah, rdeča šminka na licih, črna na obrveh, kakor, ljubice egiptovskih faraonov pred pet tisoč leti. Vsa z bliščečim marmorjem in pozlatenino obokana dvorana se napolni razkošnih zvokov jazbanda. Vonj razlitega šampanjca in najfinejših parfemov draži vonjalne sluznice. Na stolih in klopeh, prevlečenih s težkim rdečim žametom, se udobno zleknjeni pozibavajo rejeni gospodje s plešastimi glavami, zlatimi verižicami in serijo briljantnih prstanov na rokah. Izza zlatih ščipalnikov jim lepe pogledi na belem mesu razgaljenih rok in prsi stasitih dam. Brezdelno življenje in močna vina jim ohranjata mladeniško vročo kri po žilah; izpiti obrazi gore v skrivnostnih plamenih. Vitke prikazni iz pariških modnih listov koketirajo s svojimi elegantnimi kavalirji, in jim z zateglimi nosljajočimi glasovi pripovedujejo najnovejše osladne dovtipe v fino nakazanih oblikah. To je družba bogov, ki vladajo naš čas: generalni ravnatelji, tovarnarji in velebankirji. Kogar te rojenice niso v zlato zibel položile, se zaman trudi in peha, ne zraste jim nikdar niti do kolena. * Sredi tega šumnega, razkošnega vrvenja stoji na oglu ulice dvoje drobnih bitij z drgetajočim telesom in šklepetajočimi zobmi, zavitih v raztrgane plaščke. In četvero rok drobnih in tankih, da moreš slednjo žilico prešteti, se stega mimohitečim nasproti kakor v pozdrav, a je kričeč in preteč opomin poganstvu naše dobe. »Pristni kriminalni tipi. Naraščaj zločincev; zalega upor-nežev!« se zgrozi v drago krzno zavita milostljiva in kodravega Pifija tesno pritisne na prsi. * Nocoj je sveti večer, v rešenje nekdaj, danes samo še v tolažbo in upanje poslan. V črni delavski četrti, tam, kjer visoki tovarniški dimniki kakor grozeče pošasti v nebo kipe, kamor zemeljska sreča v goste ne hodi in ne prodro glasovi srebrnih božičnih zvonov, ki srce z neznanimi, nadzemskimi čuvstvi polnijo, — tam — glavo podprto z rokami ob trhlo mizo, ki ima samo še tri noge, sedi v težke misli vkopan skrušeni Marko, iz železoldvame odpuščeni kurjač. Ozek in temen brlog, ali kg.kor mu drugače stanovanje pravijo, da ne zveni trdo in finega ušesa ne žali, je ves prepojen z zatohlim vzduhom sušečega se otroškega perila in potnih človeških teles. Šestero otrok se v nemirnem spanju obrača po raz-hojenih deskah. Svojo in svojih otrok usodo premišlja in srce mu je polno bridkosti na sam sveti večer. Odkar ga je tiho zapustila edina zaveznica v neizprosnem boju življenja — izmozgalo jo je delo in otroci so ji izpili po-sledno kapljo krvi — je ostal zapuščen, sam z otroki. Odslej misli pri delu v tovarni ves dan samo na nje, ki so ostali doma in ki jim je štirinajstletna Bariča mati in gospodinja. Bariča, otrok ves kakor mati. Tanka v život, velike, krasne rjave oči in goste temne lase. Roža v blatu, ki ni nikdar sebe vrednega življenja živela, ne bo obsojena, da se do poslednjega hipa bori za svoje nasvetejše pravice. Nerazvito dekle je, a na čelo se ji vrezavajo že prve temne črte. Mali Ivanček plane kvišku. »Očka! Si videl Jezuščka? Tule tesno pri meni je stal. Mamica me pozdravlja. Jutri dobim darila. kakor lani, je rekel, ko je še mamica živela in si ti še delal v tovarni; novo suknjico, sabljo, konjička . ..« »Otrok neumni! Sanja se ti. Lezi in spi naprej!« Zajoka in omahne na trdo ležišče, z eno samo besedo — sanjaš — mu je oče podrl zlate gradove. Marko še skloni glavo za ped niže in čuvstvo bolesti, ko gora težko, mu prevzame vso dušo. Na sam sveti večer v letu Gospodovem tisoč devetsto in še kaj čez se godi, da se psi in mačke valjajo po dragocenih preprogah in so do slabosti siti vsak dan, moji otroci pa, ki so zakrivili samo to, da so se rodili, leže premraženi in lačni na razdrapanih tleh. Sveta noč . . . težka dvakrat in trikrat! Tone Fajfar: Naš znak Srečam fanta. Na njegovih prsih ugledam bleščeč znak. Bog s teboj, dragi! Veselje mi plane v srce. Vem, srečal sem fanta, poštenega, močnega, čistega, na kratko: fanta v pravem pomenu. Vem, da je to fant, ki zre veselo v življenje, katerega mladost je sončna, ki varuje žensko čast pred seboj in pred drugimi, ki se ne boji trpeti za narod, ki je zvest sin Cerkve. Srečal sem moža s tem znakom. Vem: to je mož, skrben za družino, svoji ženi opora, otrokom rešitev, steber naroda, skala ob skali Cerkve. Srečal sem dekle z znakom. Spoznal sem: skrbno varješ svoj največji biser: čistost. Spoštuješ zapovedi Boga in Cerkve. Tvoja ljubezen je čista, angel varuh si svojemu fantu, da ne omahne. Vesel sem jaz, vesel je vsakdo, ki te vidi. Ženo z znakom sem srečal. Spoznal sem po tem, da je duhovnica svoje družine, da ji je materinstvo sveto, sama sebe daruje za družino. Močna žena! Hodil sem okrog in mnogo sem jih videl s tem znakom. Otresel sem mrkoglednost in se vesel zaprl v bodočnost. Teža časov se bo razbila ob tistih, ki ta znak nosijo. Mnogo jih je, ki so ga vredni, še več jih je, ki ga morajo vredni postati. Naša naloga je, da dosežemo, da bo vsak Slovenec, fant, dekle, mož in žena. nosil znak Katoliške akcije. Ta znak naj bo znamenje naše vere, naše zvestobe do rimske Cerkve, našega poštenja in našega nezlomljivega junaštva v boju za sveto pravo vero, Cerkve in naroda. Ob tem znaku naj se razbijejo valovi brezboštva in modernega poganstva, ki se zaganjajo ob naše najdražje, ob vero v Kristusa Kralja. Vsakdo naj spozna, da tisti, ki nosi'ta znak, ni tisti, ki ga maje veter, da njegovo prepričanje ni naprodaj, da ceni svojo vero višje od življenja. Ko bodo videli, današnji zapeljivci sveta in božji sovražniki Kristusovo znamenje na srcih stotisočev Slovencev, jim bo upadel pogum in priznati bodo morah: »Zmagal si Nazarenec!« Da, zmagal bo in z njim bomo zmagah mi, ki nosimo njegovo znamenje. * P. s.: Znake, ki so bili določeni za slovesnosti v Ljubljani, je vodstvo K. A. obeh slovenskih škofij izbralo za uradni znak Katoliške akcije. Znaki se dobe po 1 Din v župnijskih pisarnah in pri osrednjem vodstvu K. A. v Ljubljani in Mariboru. France F er niše k: Zadružni duh Gospodarska kriza, ki je zajela ves svet, tudi nas strašno teži in vse kaže, da je ne bo kmalu konec. Tudi mi iščemo pomoči na razne načine. Pa bo zaman j ves trud, če ne bomo sami delali in si sami pomagali. V družbi smo ljudje navezani drug na drugega, zato moramo v skupnem, vzajemnem sodelovanju iskati izhoda iz gospodarskih stisk. Česar ne zmore eden, zmoreta dva ali trije z združenimi močmi in vzajemnim delom. To načelo velja tudi za gospodarsko življenje. Razmere, v katerih živimo, pa hočejo, da smo na to načelo pozabili. Dokaz zato nam je zadružništvo. Za zadrugo se zanima danes samo še tisti, ki ima pri njej naložene prihranke. Ta njegov interes pa obstoji v tem, da vztrajno in dosledno jemlje teden za tednom iz zadružne hranilnice svoj denar, da ne bo propadel. Drugi, ki so dolžniki zadruge, se zanjo ne menijo in če bi tudi zmogli plačilo, ne plačajo, češ, počakajmo inflacije. Kdor pa ima denar, ga vtakne vse drugam, tudi za najbolj nepotrebne reči, samo zadrugi ga ne zaupa. Kajne, fantje, kako čudno se naprimer sliši, da so nekomu krave požrle »jurje«, med tem ko sosed ni imel in ni mogel dobiti denarja, da bi plačal davke. Ali n. pr., da nekateri bankam plačujejo lepe novce najemnine za denar, ki ga hranijo v bančnih kleteh, ne da bi se ta obrestoval. Naši kmetje pa nimajo dinarja niti za sol in milo. Kje je tedaj naš zadružni duh? Kam je odvel? Ni ga, ker ga v premnogih dosti ni bilo! Da, pravega zadružnega duha nam je manjkalo in nam ga še manjka. Gotovo pa je, da je ravno zadružništvo prvo zmožno rešiti nas iz gospodarskih težav. Že so bile pri nas hude gospodarske stiske, katere smo pa srečno prebredli. V naših prednikih je zmagal zdrav zadružni duh. Kakršen je namreč duh zadružnikov, tak je razvoj in uspeh zadruge. Ker pa se vpliv zadruge ne razteza samo na posameznike, ampak sega globoko tudi v gospodarsko življenje celih plasti prebivalstva, je jasno, da se pokažejo posledice dobrega ali pa slabega zadružnega delovanja tudi v narodnem gospodarstvu. Kje so tedaj napake, v čem se razodeva pomanjkanje pravega zadružnega duha. Pri odgovoru na to vprašanje se omejim samo na kreditne zadruge, predvsem na one z neomejeno zavezo. Lahko rečemo, da je skoro polovica zadrugarjev istovetilo kreditno zadrugo z banko. Vlagatelji so hoteli od naložb imeti čim višje obresti. Denarja je bilo dovolj. Bili so časi, ko se je v vsakem žepu našel kovač. In kam smo šli z njimi. Drži, v zadrugo. Toda kam, v katero, pod kakimi pogoji ? Čemu vprašanje. V tisto, ki je dajala višje obresti, pa če tudi samo za pol procenta. Ni se vprašal tak vlagatelj, kakšna je zadruga, kdaj in v kaki potrebi je nastala, kdo jo vodi, kaka je varnost za denar. Videl je samo pol procenta višje obresti, pa morda na hiši še črno tablo z zlatimi črkami. Nihče od teh ljudi ni hotel vedeti za namen zadruge, ki je hotela s cenenim kreditom pomagati kmetom v stiski, če so pri domači zadrugi gospodarili pametni možje, so se tega načela držali in so obrestno mero držali v primerni in znatni višini. Ker pa vlagatelj ni dobil istih obresti kot pri banki, je pritiskal na zadrugo, češ, da bo denar nesel v mesto. Pa tega ni bilo treba storiti, ker so se na deželi našle premnoge zadruge, ki so podlegle vplivom vlagateljev, ali pa iz politične ali kakršnekoli konkurence sprejemale vloge po obrestih, kakršne so nudili mestni denarni zavodi. In kaj so s tem dosegle? Gnale so obrestno mero navzgor in ustvarjale med vlagatelji neomejen apetit po mestnih obrestih. Prezrle so, da je njihova naloga in dolžnost pomagati gospodarsko šibkim in vzgajati. Vlagatelj naj bi se pokoril trdi in neizprosni zahtevi, da izroči zadrugi prihranke pod pogojem, da radi obče koristi pristane na zmerne obresti. Teh moči zadruge niso pokazale. Mesto da bi one regulirale obrestno mero, so se lovile za vlogami; podlegle so vplivu vlagateljev in slednji so odločali. Tako so gnali dolžnike, kmete in male obrtnike v obupen položaj, iz katerega se zdi, da ni izhoda. Kdo je kriv? Načelstvo? Vlagatelji? Oboji. Ne eden ne drugi se ni zavedal, da namen zadružništva ni profit posameznikov, ampak obča korist, zdrave in trdne kmetije. Fantje! Danes se glave že treznijo, vrača se spoznanje. To pa ni dovolj. Hoteti je treba, delati je treba. Praktično. Vi mladi zadružniki, ki leto za letom na novo vstopate v zadružno načelstvo, vedite, da Vaša naloga ni ugotavljati le debet in kredit in sestavljati bilance. Vaša dolžnost je ljudi vzgajati. Med nje morate zanesti duha skupnosti, vzajemne pomoči in obče koristi. Drug od drugega smo odvisni, zato drug drugemu dolžni. Ce imam in kadar imam kaj odveč, sem dolžan s tem tako gospodariti, da ima od tega korist tudi moj bližnji, ki je v potrebi. Če ne bodete več štorih, kakor le to, da ljudem dopoveste, da zadruga ni banka in da kmet banke ne potrebuje, ste že veliko naredili. Vsak zadružnik se mora zavedati, da se bo zrušila tudi njegova kmetija, če se rušijo kmetije sosedov. Želeti pa je tudi, da starejši zadrugarji puste v zavode tudi mlajše. Naj verjamejo, da imajo mladi prav, ko govore, da mora biti skupnost in splošna blaginja nad interesi posameznikov in da je za narod večja korist, če z zadružnim denarjem rešimo šibke kmetije, kakor pa da par ljudi jemlje denar iz mastnih obresti, ki jih morajo plačati kajžarji in reveži. Mir: svetel sij narodov, vzvišeno poslanstvo človeka izginja v grob — brez ljubezni ... Dvignite se, apostoli preureditve zemlje, da svetovna žaloigra ne pogrezne domovine v mrtvaško noč razvalin in prekletstva. fIz ciklusa aforizmov Pavla Bobnarja.) Tone Fajfar: Naši dno vi Nasi dnovi so noči temne, naše veselje je žalost moreča, naša pesem je jok pridušen, naša moč kakor v grobu speča. Le naša vera. naše upanje, naša ljubezen nam v srcih živi, ker Križani nam v dušah lebdi. Vemo: za Kalvarijo