Koroški Slovenci smo se borili In se 8e borimo za uresničitev našega najvišjega cilja: za priključitev vse Slovenske Koroške k svobodni domovini, Titov) Jugoslavip.
mw& m—»mmmumrns (Letalk IV.
Celovec, v sredo 23. III. 1949
Slev^24 (209)
Manifestacija zvestobe tradicijam narodno-osvobodilne borbe
Zasedanje III. Pokrajinskega zbora Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške
Celovec, 19. marca 1949, — Nad 200 delegatov in gostov se je zbralo na III. Pokrajinskem zboru Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške, ki je bil v Rothov! dvorani v Celovcu. Prišli so naši partizani, najaktivnejši borci proti fašizmu, ki v junaški narodnoosvobodilni borbi niso štedili z žrtvami, temveč so zadajali zločinskemu okunatorju težke udarce, zavedajoč se, da se borijo za svobodo in enakopravnost ter za boljšo bodočnost svojega stoletja zatiranega slovenskega ljudstva na Koroškem, da položijo račune o delu v svoji organizaciji. Partizanske puške so sicer prenehale pokati, tudi mitraljezi fn brzostrelke ne ropotajo več, toda to ne pomeni, da so partizani svojo vlogo odigrali. Pred njimi so še velike in težke naloge: uresničiti one velike cilje, za katere so š’i v borbo in za kstere je dalo življenje nešteto naših na'boliših sinov in hčera, to je, priboriti koroškim Slovencem dokončno nacionalno In socialno svobodo.
roške tov. Kar! Prušnik — Gašper obsojen na leto dni zapora samo zaradi tega, ker je govori! resnico.
»Gonji proti koroškim Slovencem In antifašistom, gonji proti vsemu, kar je naprednega — je nadaljeval tov. Andrej Haderlap — so se pridružili tudi domači izdajalci. Vinko Zwitter in Tischler, hlapca avstrijskih hlapcev reakcije, ki sodelujeta z belogardisti, z gonjo proti Komunistični partiji, ponovno poskušata pridobiti na ugledu in si prisvojiti vodstvo koroških Slovencev Ta dva bivša voditelja v času narodnoosvobodilne borbe nista našla poti v partizane; nasprotno, kakor sta s svojo kompromisarsko in kramarsko politiko izdajala in proda>'ala slovensko ljudstvo v dobi stare Avstrije, sta ga sleparila tudi v najhujših časih zatiranja; isto vlogo Igrata danes. Slovenski fantje, ki niso vedeli ne kod ne kam, so prihajali k Vinku Zwitterju, da jim svetuje. Ni jim
svetoval, naj gredo v partizane, temveč jih je pošiljal nazaj v fašistično vojsko« češ naj potrpijo, za odhod v partizane še ni prišel pravi čas. Isto vlogo so v Jugoslaviji igrali različni tako imenovani »voditelji« vse dotlej, dokler jih razvoj sam ni prisilil, da so se javno opredelili. Takrat pa so se vsi razkrinkali kot najverneiši vazali okupatorja, kot najhujši sovražniki narodnoosvobodilne borbe In vsega jugoslovanskega ljudstva. Vinko Zw!tter je po zmagi nad fašizmom dolgo časa znal skrivati svoje pravo lice. Uspelo mu je celo, da se je vrinil v naše vrste, da bi tako med nami seja! razdor in povzročal nesoglasja. Ko pa ga je slovensko ljudstvo skupno s profesorjem Tischlerjem izključilo iz svojih vrst, sta oba odvrgla krinko in odkrito šla v ofenzivo proti nam. Danes aktivno pomagata ustanavljati različne družbe, katerih prozorni nameni o vnašanju neenotnosti med napredno koroško
Oster protest in odioine zahteve partizanov
Razpoloženje v dvorani je bilo zelo živahno. Partizanska pesem je donela, pe« -cm, Id je naše borce vodila in vzpodbujala v vseh letih težke narodnoosvobodilne borbe.
Ko so delegati skuono zaipeli pesem »Na juriš«, je predsednik Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške, najstareiši koroški partizan, tov, Karel Prušnik — Gašper odprt lil. Pokrajinski zbor in pozdravil navzoče delegate in goste ter zastopnike množnih organizacii. Zboru je sporočil, da je Glavni odbor Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške povabil tudi delegacijo Zveze borcev NOV Slovenije, ki pa ni mogla priti, ker so ji avstrijske oblasti odklonile potna dovoljenja. To vest so delegati sprejeli z silnim ogorčenjem in proti takemu ravnanju avstrijskih oblasti najdoločneje protestirali' Sledili so pozdravni govori množičnih organizacij. V imenu Osvobodilne fronte Je Zbor pozdravil njen predsednik tov. dr. France Petek, v imenu mladine tov. Kori Perč, v imenu pionirjev pa tov. Igor Ogris.
Izvolitvi delovnega predsedstva s tovarišem Karlom Prusnikom — Gašperjem na čelu je sledil politični referat tov. Luke Sienčnika. Ko je omenil vlogo partizanske borbe v drugi svetovni vojni, je govoril o junaški borbi, ki jo v povojnem času za svobodo in neodvisnost proti nacionalnemu in socialnemu izkoriščanju vodijo kitajski narod, Korejci, Indonezijci, grški narod in drugi narodi, ki še ječijo pod imperialističnim suženjstvom. Ob koncu svojega govora pa je poudaril:
»Ker koroški Slovenci, predvsem bivši partizani, vemo, da nam naših pravic in naše enakopravnosti ne bo nihče podaril, nočemo in ne moremo dopustiti, da bi nas protiljudskl elementi in sovražniki napredka še v naprej varali. Zato poudarjamo: borili se bomo naprej, dokler ne dosežemo popolne nacionalne in socialne svobode.«
Sekretar Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške tov. Andrej Haderlap je nato v svojem organizacijskem referatu nakazal zatiranje in preganjanje, ki mu je slovensko ljudstvo na Koroškem skoraj štiri leta potem, ko smo zmagovito končali našo narodnoosvobodilno borbo in je bii poražen fašistični vojaški aparat, še vedno izpostavljeno. Omenil je neutemeljene hišne preiskave, ki so jih oblasti izvedle pri slovenskem prebivalstvu, aretacije in obsodbe slovenskih antifašistov in poudari!, da je bil prcdseJnik Zveze bivših puuizauov Siovenske Ko-
V zvezi s škandaloznimi razmet atni u* Koroškem je poslal partizanski zbor avstrijskemu notranjemu ministrstvu naslednji protest:
Nad 200 delegatov, ki na Pokrajinskem zboru Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške zastopamo tisoče borcev, ki so se z orožjem v roki uprli nasilju nemškega fašizpia, in desettisoče slovenskih antifašistov, ki so z vsestransko podporo posredno sodelovali v protifašistični narodnoosvobodilni borbi slovenskega ljudstva na Koroškem, ogorčeni najostreje protestiramo proti ponovni aretaciji in izzivalni obsodbi, ki jo je nad našim aktivnim soborcem Lipejem Kolenikom izreklo okrajno glavarstvo v Velikovcu in katero je varnostna direkcija za Koroško potrdila.
Lipej Kolenik se Je z orožjem v roki boril v naših partizanskih edinicah proti nacifašizmu in je bil ranjen od fašističnih krogel. Kot partizanski invalid je po zmagi nad hitlerjevsko tiranijo kot okrajni sekretar Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško in kot predsednik Zveze mladine za Slovensko Koroško v prednjih vrstah v borbi koroških Slovencev za nacionalne in socialne pravice. Ravno v tem pa gledajo koroški varnostni orpni povod za njegovo preganjanje. Samo tako je razumljivo, da je bil tov. Lipej Kolenik tokrat že osmič neupravičeno aretiran. Višek nesramnosti pa predstavlja dejstvo, da se je sedaj velikovško okrajno glavarstvo poslužilo pričevanja dveh pobeglih inozemskih fašistov in ga na tej podlagi obsodilo na 14 tednov zapora in višjo denarno globo. Da je odredilo in izvedlo aretacijo proti vsem zakonitim predpisom, samo še bolj osvetljuje metode avstrijskih instanc na Koroškem in njihov odnos do zaslužnih slovenskih antifašistov, ki so ga v primeru Lipeja Kolenika dokazale tudi s tem, da so mu polna tri leta odrekale Izstavitev uradnega potrdila po § 4 zakona o skrbstvu za žrtve fašizma in ga na ta način oškodovale za invalidnino.
Hkrati najostreje protestiramo proti zločinskemu zadržanju komandanta orožniške postaje v Železni Kapli, ki si je pred šestimi dnevi drznil javno ogrožati življenje vodilnega organizatorja oborožene protifašistične borbe na Koroškem in sedanjega podpredsednika OF za Slovensko Koroško ter predsednika Zveze bivših pailizauov Slovenske Koroške Kanu
FHišnika — Gašperja in njegovega soborca Boltežarja Joškota. Prav tako najodločneje protestiramo proti odklonitvi priznanja Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško s strani varnostne direkcije za Koroško, ki se sklicuje na tozadevni dogovor z avstrijskim notranjim ministrstvom. Vzemite^ na znanje, da je OF za Slovensko Koroško obstojala in kot edina na ozemlju prve avstrijske republike vodila koroške Slovence v organizirano oboroženo borbo proti fašizmu že takrat, ko ni bilo niti o varnostni direkciji za Koroško niti o avstrijskem notranjem ministrstvu ne duha ne sluha in je oboje moglo nastati šele po izključni zaslugi zaveznikov.
Škandalozne razmere na Koroškem je mogoče pojasniti samo s tem, da sedijo na vplivnih položajih varnostnega aparata na Koroškem bivši visoki Hitlerjevi oficirji, ki se proti slovenskim antifašistom poslužujejo metod, kakor so se jih naučili v službi nacizma. Najbolj vidna med njimi sta bivši Hitlerjev podpolkovnik in sedanji polkovnik in varnostni direktor za Koroško Stossier ter bivši namestnik komandanta nacistične žandar-merije na Koroškem in član štaba za preganjanje partizanov Korytko, ki je sedaj polkovnik in vrhovni poveljnik orožuištva na Koroškem. S svojo udeležbo na pro-vokatoričnih prireditvah neofašističnega »Bund der heimattreuen Sildkarntner« dajeta vzpodbudo terorističnim Wurfkoman-dam in potuho šovinističnemu zadržanju njim podrejenim varnostnim organom na Slovenskem Koroškem.
Stossier se je med drugim z brutalnim napadom na slovenske izseljence, s proti-postavniml prepovedmi slovenskih organizacij in drugimi nezakonitimi in nedemokratičnimi ukrepi docela razkrinkal kot zaklet sovražnk slovenskega ljudstva na Koroškem.
Korytko pa je odgovoren za številne neutemeljene in teroristične hišne preiskave in druge šlkane. ki jih izvajajo njemu podrejeni orožniki proti koroškim Slovencem. Množične hišne preiskave pri slovenskih antifašistih v Rožni dolini, ki so bile izvedene po vzorcu gestapovskih in SS-ovskih akcij in pri katerih je sodelovala posadka orožniške šole Karavvan-kenliof, so med sličnimi in drugimi akcijami samo en primer. On je odgovoren za to, da podrejeni mu organi s svojim zadržanjem omogočajo nekaznovaue napadu
slovensko ljudstvo so dovolj jasni, izdajata revijo, sklicujeta sestanke in pogovora vse v želji, da bi ponovno postala »voditelja« slovenskega ljudstva na Koroškem in bi kot taka delala to. kar je njima prav In kar želi združena avstrijska reakcija, ne pa to, kar bi bilo v korist ljudstvu. V neštetih primerih sta že dokazala svoje sovražno razpoloženje do vsega, kar je nanrednega in danes v naših očeh nista nič drugega kot lzdala'ca svojega naroda in kot taka bosta tudi ostala. Zato tu li ni slučai. če deželni glavar Wedenlg lavno iziavlja, da so tl ljudje ^anes rvlkrlto zavzeli proavstriisko stališče. Nal se skupno z avstrijsko reakcijo in belo gardo trudita kolikor hočeta, da bi zavedla slovensko ljudstvo na stranpota In ga razdvojila. Mi bomo ostali zvesti tradiciji partizanske borbe. Osvobodilna fronta s svojimi množičnimi organizacijami, po-(Nadaljevanje na 2. strani.)
Wurfkornandovcev na slovenske antifašiste in niihove prireditve.
Za take razmere nosita odgovornost tudi okrajni glavar v Velikovcu Wagner in njegov namestnik Maverhofer, ki je bil nacistični »FOhrungsoffizier«. Z nečuveno in protipostavno odredbo, s katero je velikovško okrajno glavarstvo zahtevalo odstranitev spomenika 83 padlim partizanom s pokopališča v Št. Rupertu pri Velikovcu oziroma izbris naoisa: »Padlim za svobodo v borbi proti fašizmu«, s čimer je na najsramotnejši način skrunilo njihov spomin; z zlonamernim zavlačevanjem dovollenja za gradnjo prosvetnega doma v Žitari vesi; s krivično visokimi odmerami prisilnih oddaj slovenskim malim in srednjim kmetom ob Istočasnem protežiranju bivših nacističnih mogotcev in Hitlerjevih »Lieferbetriebov« ter številnimi drugimi izzivalnimi ukrepi je okrajno glavarstvo v Velikovcu izpričTo sovražni odnos do slovenskih antifašistov, kar upravičeno vzbuja silno ogorčenje pri vsemu demokratičnemu prebivalstvu Slovenske Koroške.
Bivši partizani Slovenske Koroške smo se neustrašeno borili proti nasilju nemškega fašizma in smo prav tako pripravljeni na najodločnejšo borbo proti vsakemu nadaljnjemu nasilju in krivicam, za dosledno uveljavljenje demokratičnih načel in za dosego popolne nacionalne enakopravnosti slovenskega ljudstva.
V interesu miru pozivamo avstrijsko notranje ministrstvo, ki je soodgovorno za razmere na Koroškem, da poskrbi s učinkovitimi ukrepi za odpravo takega stanja Na današnjem Pokrajinskem zboru Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške najodločneje zahtevamo:
1- Takojšnjo odstranitev s položajev:
a)	varnostnega direktorja za Koroško Stossierja,
b)	deželnega poveljnika žandarmerije Korytka,
c)	okrajnega glavarja v Velikovcu VVagucrja in njegovega namestnika Mayerhoferja;
2.	Takojšnjo izpustitev na svobodo partizanskega invalida Lipeja Kolenika;
3.	Takojšnji odpust komandanta orožniške postaje v Železni Kapli In njegovo najstrožje kaznovanje;
4.	Takojšnje javnopravno priznanje Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško;
5.	Takojšnji razpust neofašistične organizacijo »Bund der heanatircuoa Siid« kiirntucr*.
Manifestacija zvestobe tradicijam narodno-osvo bodilne borbe
(Nadaljevanje s 1. strani) sebno Se z Zvezo bivših partizanov Slovenske Koroške nikoli ne bo dopustila, da bi bile špekulacije teh odpadnikov tisnešne. Kakor do sedaj borno tudi v bodoče ostali enotni in strnjeni v naši borbi za pravice, ostati boino zvesti jugoslovanskemu ljudstvu in maršalu Titu. Ti kompromrsarji bi danes ponovno hoteli prositi za drobtinice. Mi pa nočemo drobtinic z imperialističnih miz. Nam po vseh človečanskih in demokratičnih postavah pripada vse, kar je našega, kar smo si priborili in kar smo plačali s svojo krvjo, to je: svoboda hi demokracija.«
Tov. Andrei Haderlap je nato govoril o razvoiu na Koroškem po drugi svetovni vojni, ki je jako značilen za tako imenovano demokratično Avstrijo. Poudaril je. da sc nacistični duh v Avstriji nadaiic razvija, kar je med drugim razvidno tudi iz pisanja avstriiskih reakcionarnih časopisov, iz hujskaških govorov zakrknietiih sovražnikov koroških Slovencev, kot je Ing. Schumy, ki nemoteno lahko sramotijo bivše partizane, antifašiste in narode, ki so še aktivno borili proti nemškemu fašizmu.
V zvezi s kampanjo, ki jo proti novi Jugoslaviji, proti koroškim Slovencem in proti partizanom vodijo združene sile- reakcije, je tov. Andrej Haderlap omenil tudi vprašanje odnosa nekaterih vodilnih tovarišev v KPA do naše narodnoosvobodilne borbe. Deial je:
»Že od vsega začetka naše oborožene borbe smo koroški partizani — zgled nam je bila Narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov s KPJ na čelu — prav. na temelju naše demokratičnosti in našega internacionalizma stremeli za tem, da v .svoje vrste pritegnemo čim več avstrijskih tovarišev. Že takrat smo sc zavedali, da je naša sveta dolžnost, da poleg borbe za priključitev vodimo tudi neizprosen boj za svobodo vseh delovnih ljudi sveta.Kakor takrat se tudi danes zavedamo, da moramo podpreti vsakdanjo borbo naprednih delovnih množic prot! izkoriščevalcem in mednarodni re-akcili. S tem pa nikakor ni rečeno, da bi morali — kakor danes žele in postavljajo vodilni avstrijski komunisti — postati izdajalci lastnega naroda, narodnoosvobodilne borbe in maršala Tita. Ti trije čiiji-teljl so v naših srcih tesno združeni, ker ljubimo svoj narod nad vse, ker smo se v narodnoosvobodilni borbi gradili in prekalili, ker sta nas tov. Tito in KPJ vodila v najhujših časih, ko je šlo za življenje ali smrt. Zato niti danes niti v bodoče ne bomo nikdar izdali te svoje svetle tradicije, temveč bomo po začrtani poti korakali naprej do popolne zmage.
Vodilni komunisti na Koroškem se posebno po sporu med Informbirojem in vodstvom jugoslovanskih narodov trudijo, da bi nas razdvojili in povedli v svojo neodgovorno, brezvestno in skrajno škodljivo klevetniško kampanjo proti novi Jugoslaviji. Zavedajoč se, da smo ponosni na našo narodnoosvobodilno borbo ln da smo v nadaljevanju te borbe pripravljeni na nove žrtve, si prizadevajo, da bi nam dokazali, da je bila vsa borba zaman, češ da nas je vodstvo jugoslovanskih narodov prodalo zapadnim imperialistom baje že v času zasedanja zunanjih ministrov v Parizu. Nadalje so z debelo tiskanimi črkami pisali v svojem listu, da Je jugoslovansko vodstvo »prodalo grške partizane* in da bo moralo avstrijsko ljudstvo plačati to jugoslovansko izdajstvo, ki bo cena za prehod vodstva KPJ v tabor imperializma. Dogodki v zadnjih tednih pa so znova dokazali doslednost politike vodstva nove Jugoslavije, dokazali so, da je Jugoslavija v duhu Internacionalizma in mednarodnega sodelovanja pripravljena, da k vzpostavitvi pravičnega iti trajnega miru doprinese svoj delež, da pa pri tem nikakor ne more in ne bo odstopila od zakonitih zahtev koroških Slovencev in jugoslovanskih narodov. Ti dogodki in novo stališče FLRJ so prisilili vodilne tovariše v KPA, da so sami demantirali svoje klevete in pokazali, kam jih je zavedla nebrzdana kampanja proti KP Jugoslavije.
Poleg najnesramnejšega klevetanja nove Jugoslavije in omalovaževanja naše oborožene borbe v koroškem komunističnem tisku, nas je Kacijanka v svojem »Slovenskem borcu« hotel prikazati našemu ljudstvu kot izdajalce in sodelavce za-
padnega imperializma. V zadnji številki tc napisal naslednje: »K agentom na čelu socialistične in ljudske stranke na Koroškem so (zapadni imperialisti) zdaj našli nova orodja: iz Komunistične stranke Izključene frakcioniste ...« To je napisal deželni poslanec, ki je bil izvoljen v deželni zbor z našimi glasovi, skoraj v istem času, ko je skupno z avstrijsko klerikalno in socialdemokratsko stranko v koroškem deželnem zboru brez vsakega oklevanja glasoval za brzojavko reakcionarju Gruberju v London z zahtevo po nedeljivi Koroški. Mislim, da je k temu vsaka pripomba odveč. Poudaril bi samo to: Medtem, ko nas tovariši kakor Kacijanka, napadajo in blatijo, ter nam očitajo izdajstvo in sodelovanie s koroško reakcijo, pa smo prav koroški Slovenci izpostavljeni naihujšim napadom združene reakcije. Koroški Slovenci, združeni v svojih naprednih organizacijah, se danes kot nekoč najodločneje borimo proti imperializmu in reakciti in prav zato nam avstrijske oblasti nočejo priznati naše Osvobodilne fronte. To veliko protislovje med obtožbami ln dejstvi samo potrjuje, da tu ne gre niti za osebe niti za tako imenovano frakcijo, temveč samo za razbijanje naših strnjenih vrst, za razdor med avstrijskim in našim delovnim ljudstvom. Da vse to koristi izkluično silam reakcije in mračnjaštva, ni težko uganiti.«
Iz vsega tega je razvidno, da Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške v dobi od preteklega Zbora do danes ni imela lahkega stališča. Čeprav sama ni izvajala posebnih političnih akcij, je vsekakor tudi njena zasluga, da smo koroški Slovenci v tej neenaki borbi ostali enotni in trdni. Avstrijska reakcija, domači izdajalci in oblasti so sc z vsemi silami trudili, da bi razbili našo enotnost, posebno pa, da bi ustavili našo borbo za priključitev. Ne morem mimo tega. da ne bi na tem mestu ugotovil, da so v zadnjem času dali krono vsej gonji proti nam vodilni komunisti v deželnem vodstvu KPA za Koroško. Medtem ko so ostali šli v ofenzivo kot reakcionarji v
pravem smislu, so se vodilni avstrijski komunisti posluževali dvojnega načina prepričevanja našega ljudstva. Na eni strani so neprenehoma zatrjevali, da so oni tisti, ki se bore za pravice koroških Slovencev, da jim dajejo proste roke v borbi za priključitev in jih v tej borbi celo podpirajo, na drugi strani pa so bolj kot katera koli druga stranka blatili jugoslovanske narode in vodilne tovariše v OF ter usmerjali vse svoie delo proti priključitvi Slovenske Koroške k Jugoslaviji.
Tovariši, vprašam vas, ali je to mora’a poštenih ljudi? — Ne, to Se dvoličnost, to jc oportunizem. Ne smemo pa pri tem zaiti in misliti, da so takšnega nazlranja vsi tovariši v KPA, da tako misli vse avstrijsko Hudstvo. Avstriiskl tovariši, ki so se za časa NOB borili v naših vrstah, dobro vedo, da smo že takrat stremeli za tern, da najtesneje sodelujemo z vsemi antifašisti ne glede na narodnost in da smo izdajali med drugimi tudi časopis v nemškem jeziku. Avstrijsko ljudstvo danes tudi vc. da s tem, ko se borimo za svoje nacionalne pravice in za socialne pravice vseli delovnih ljudi, slabimo imperialistični tabor in krepimo s’Je. ki se borijo za pravični mir in demokracijo S teni aktivno podpiramo tudi avstrijsko delovno ljudstvo v borbi za ljudsko de-mokracilo, za socialne pravice, za zvišanje življenjske ravni, prav tako .*>a je dolžnost avstrijskega delovnega liudstva, da podpira našo borbo, ker s tem doprl-naša k uresničenju svojih lastnih ciljev. Glavno gonjo proti nam danes vod'jn tisti. ki so za časa NOB sicer prihajali k partizanom na razgovoic, pridruži'! pa se jim niso, temveč so sc raje vračali v fašistično vojsko, in oni, katerim nikdar ni biio do tega, da bi se na Koroškem dejansko ustvarilo in ojeklenilo bratstvi in enotnost avstrijskega in slovenskega delovnega ljudstva.«
Tovariš Andrej Haderlap je nato govoril o delu organizacije v dobi od zadnjega Zbora do danes, nakazal uspehe in
Brzojavka tovarišu Titu
Delegati na III. Pokrajinskem zboru Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške so poslali predsedniku Zveze borcev NOV Jugoslavije tov. Titu brzojavko, v kateri je med drugim rečeno:
»Ko si dajemo obračun svojega dosedanjega dela in ko sklepamo o načelnih smernicah za borbo, ki jc še pred nami, da izbojujemo tudi Slovenski Koroški dokončno zmago, imamo pred očmi pot, po kateri hodijo pod Vašim vodstvom že svobodni jugoslovanski narodi. Vsi koroški Slovenci, posebno pa bivši partizani
Slovenske Koroške trdno zaupamo v zmago resnice, zato smo prepričani, da je naša pot pravilna, ker ne odstopa z linije NOB.«
V pismu Zvezi borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije je med drugim rečeno:
Vse delovno ljudstvo Slovenske Koroške, posebno vsi bivši partizani Slovenske Koroške s polnim zaupanjem zremo v socialistično bodočnost jugoslovanskih narodov, katerim bo slej ko prej morala biti priključena tudi Slovenska Koroška.«
Bivši partizani pozdravljajo gemraiisima Sta ina
Bivši partizani Slovenske Koroške so poslali generalisiinu Stalinu brzojavko, v kateri med drugim pravijo:
»Kakor smo sc koroški Slovenci pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije in tovariša Tita v sklopu Jugoslovanske armade borili v času narodno-
osvobodilne borbe na strani Sovjetske zveze in vseh demokratičnih sil proti fašističnemu nasilju, tako bomo tudi v bodoče odločno in vztrajno vodili borbo proti našemu skupnemu sovražniku, proti hujskačem na novo vojno, proti imperialističnim nakanam, za lepšo in srečnejšo bodočnost vseh delovnih ljudi."
Nismo se boiili za to, da bi bili izp^Meni ponovnemu zat ranju
V brzojavki Svetu namestnikov zunanjih ministrov v Londonu med drugim poudarjajo:
»Koroški Slovenci se nismo borili za to, da bi nas bivši nacisti, Hitlerjevi oficirji in avstrijski germanizatorji znova zatirali; da bi nas avstrijski predstavniki klevetali in neofašistični teroristi napadali; da bi avstrijske instance s pomočjo pobeglih inozemskih fašistov metale naše invalide v ječe. V taborit demokratičnih
sil smo se borili za uničenje fašizina in vsakega nasilja, za svobodo in združitev vsega slovenskega naroda. Z borbo smo ovrgli krivično imperialistično mejo. Zato odklanjamo papirnato manjšinsko zaščito ln zahtevamo upoštevanje miroljubnih jugoslovanskih predlogov, pri tem pa poudarjamo, da vidimo samo v priključitvi vse Slovenske Koroške k Jugoslaviji rešitev, ki bi bila pravična in zares demokratična.«
Avstrijske oblasti so zabranšie prihod deiegacile Zveze borcev NOV Slovenije
Zveza borcev NOV Slovenije je poslala našemu partizanskemu zboru naslednjo brzojavko:
»Sprejmite borbene tovariške pozdrave Zveze borcev NOV Slovenije. Avstrijska vlada je onemogočila, da bi sc naša delegacija udeležila vašega Zbora s tem, da ni izdala potnih dovoljenj. Prepričani smo, da bo vaš Zbor nova manifestacija vaše zvestobe tradicijam narodnoosvobodilne
borbe in da boste s svojo nadaljnjo borbo še naprej stali v prvih vrstali osvobodilnega gibanja koroških Slovencev, V imenu vseh borcev Slovenije vam zagotavljamo, da bomo tudi v bodoče najodločneje vztrajali v borbi za dosego tistih ciljev, za katere smo se skupno z vami proti fašizmu borili pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije ln tovariša Tita in za katere so dali svoja življenja naši najdražji tovariši.«
pomanjkljivosti, podrobno obravnaval večje in manjše akcije Zveze, nato pa zaključil:
»Danes smo v veliki borbi, v borbi k! se vodi po vsem svetu med demokratičnimi silami na eni in iuiperiaiLFčmmi $l'a-mi na drugi strani. To je borba za pravičen in trajen mir, proti vojnemu huj-skaštvu In netilcem nove vojne Zavedati se moramo, da je dolžnost vseh nas bivših partizanov, da se vključimo v to borbo, da podvojimo svoje napore da razkrinkamo vse tiste, <' bi na račun delovnega ljudstva hoteli kovati nove volne dobičke in onemogočiti mednaiodno sporazumevanje in solidarnost. Zavedati se moramo, da je naša borba za svobodo Slovenske Koroške bistveni sestavni del borbe proti imperializmu v tem delti sveta. Danes v Londonu znova razpi avl jajc o tem vprašanju. Koroški Slovenci, zla«ti bivši partizani motamo zato še bolj podpreti napore jugoslovanske v'ade, da se vprašanje slovenskega dela Koroške reši pravično in v bodoče prepreči germanizacija, zatiranje in preganjanje koroških Slovencev. Še bolj kot doslej maramo svetu dokazovati, da smo na tej zemlji koroški Slovenci, ki srno se borili in se še borimo za uresničitev' našega najvišjega cilia: za priključitev vse Slovenske Koroške k domovini, Titovi Jugoslaviji.«
Po referatu tov. Andreja Haderiapa, ki so ga delegati sprejeli z burnim odobravanjem, sc je razvila živahna diskusba.
K besedi so sc oglašali zlasti bivši partizani in obujali spomine na partizansko borbo, likrati pa poudarjali, da bo ta borba končana šele, ko slovensko ljudstvo na Koroškem ne bo hiralo več pod tujim jarmom.
Tov. Alojz Moliar — Srečko je v diskusiji kritično obravnava) delo v organizaciji v zadnjih štirih letih in poudaril, da je pozdrav partizanskih borcev slej ko prej: »Smrt fašizmu — svobodo narodu!« in bo ostal vse dotlej, dokler ne bo izginil s sveta zadnji fašist.
Tov. Franci Zwitter je omenil gorijo avstrijskih predstavnikov in reakcija proti našemu naprednemu gibaniu in poudaril: »Če nam gotovi ljudje danes grozijo s »koroškimi pestmi«, potem jim lahko povemo, da smo partizani Slovenske Koroške še tukaj, ki še jim bomo Jfffiftf postaviti tudi po robu.«
Tov. Lenka Kuliar — Jelka je govorila o vlogi naše žene v partizanski borbi in poudarila žrtve, ki so jih doprinišale baS žene in matere za svobodo in enakopravnost našega ljudstva.
Tov. Mirt Zvvitter je med drugim omenil izdajalsko delo domačih reakcionarjev in Izjavil: »Naj se Vinko Zivitter, Tischlcr in podobni trudijo, kolikor se hočejo, da bi potegnili voz nazaj na svojo profesorsko učeno pot. Njihova prizadevanja so zaman, naše ljudstvo jc postalo popolnoma drugačno in ve, kje je svoboda in enakopravnost.« Ko je dejal, da nekateri avstrijski oblastniki ponovno grozijo z nasiljem proti koroškim Slovencem, je poudaril: »Če pa bi šovinističnim gospodarjem, ki nam danes že spet grozijo s svojimi imperialističnimi pestmi, ponovno prišlo na misel, da bi spet z nasiljem poskušali reševati naše vprašauie, tedaj naj vedo, da se tokrat proti takšnim poskusom ne bo dvignilo tri tisoč temveč desetkrat tri tisoč koroških Slovencev. To jc zasluga naših tovarišev partizanov.«
V diskusijo so posegli še predsednik Zveze slovenskih izseljencev tov. Vinko Grbblacher, Urh Oiipic, Janko Mak, Srečko Wieser, Janez Butej — Luc, Ton-če Schlapper in drugi. Vsi so enodušno poudarjali, da bo borba koroških partizanov končana šele, ko koroških Slovencev nc bodo več zatirali in preganjali tuji gospodarji.
Po razrešnici staremu odboru so bile volitve novega Glavnega odbora Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške. Na predlog tov. Lenke Kuhar — Jelke so delegati z burnim odobravanjem in ovacijami potrdili stari odbor s predsednikom Karlom Prusnikom — Gašperjem na čelH. V odboru so nadalje zaslužni partizani in aktivni borci za pravice koroških Slovencev.
Sledil je referat tov. Karla Prušnika — Gašperja, ki pa ga bomo vsled pomanjkanja prostora objavili v prihodnji številki.
Po prečitanju pozdravnih brzojavk in protestnih pisem, ki so jih delegati soglasno odobrili, je predsednik tov. Gašper zaključil III. Pokrajinski zbor Zveze oiv-ših partizanov Slovenske Koroške. Delegati so skupno zapeli himno »Hej Slovani« in pesem »Bratje le k soncu, svobodi«.
Slovenski živelj v Celovcu
Celovec je bil prvotno slovenska naselbina. V srednjem veku je bilo glavno mesto Koroške St. Vid ob Glini, ki je bil kot slovenska naselbina tudi sedež slovenskih vojvod. Leta 1518 je postal Celovec glavno mesto dežele. Razširjenje mesta je posledica zgodovinskega razvoja, zlasti zadnjih 100 let, ko sc je vsa uprava in trgovina z industrijo cele dežele osredotočila v Celovcu. Cerkev Svetega duha in mestna župna cerkev sta bili prvotno slovenski podružnici Gospe Svete. Pred sto leti je bila severna celovška okolica še čisto slovenska. Leta 1853 so slovenske občine severno od Celovca, Blatograd, Čajnčc* Dliorče prve naročile slovenske občinske napise.
Že pred letom 1848 je celovški list »Carinthia« prinašal dopise in članke v slovenskem in nemškem jeziku. V revolucionarnem letu 1848, pomlad narodov Imenovano, jc tudi v Celovcu vzklila ideja ^Zedinjene Slovenije« z vso silo na dan. In nosilci ideje »Zedinjene Slovenije« niso bili v deželi »tuji ljudje«, ampak pristni domačini, slovenski Korošci Matija Majar — Ziljski, Andrej Einspieler, Jane- • Žič in drugi. Leta 1848 so Slovenci v Celovcu ustanovili svoje »Slovensko društvo«, ki jc imelo svoje društvene prostore v Bcerovi, sedaj Lerch-kavarni. Celovški Nemci so bili že takrat tako vljudni in olikani, da so kradli in trgali slovenske Časopise. Celovško »Slovensko društvo« Je imelo vseslovenski program in je že leta 1848 vložilo na vlado zahtevo za razdrnženjc Koroške v dva dela na podlagi narodnosti. ^Slovensko društvo« je že tedaj v svojem oglasu poudarilo tudi to, da jc bilo slovensko narodno telo okovano v spone brezpravnosti, da nam jc tujec kratil naše pravice in nasilno po-netnčeval naš narod.
Andrej Einspieler jc že takrat, leta 1848-pozival celovške Nemce, naj se dostojno vedejo nasproti Slovencem, ker sc Slovenci in njihovo društvo ne nahajajo na tujih tleh, ampak na svojih in jc celovška okolica popolnoma slovenska. Matija Majar — Ziljski in Andrej Einspieler sta pridno dopisovala v »Slovenijo« v vseslovenskem duhu. V dobi narodne probuje je bilo v slovenskem Celovcu zelo živahno življenje. Celovec jc imel celo desetletje vodilno vlogo v slovenskem leposlovju in nam vzgojil naše leposlovce, našo pismeno slovenščino in naše leposlovje Ob obisku avstrijskega cesarja leta 1850 v Celovcu so Slovenci tako burno »Živijo« klicali, cja je postal cesar zaradi vedno, se ponavljajočih »iivi}o«-k!icev pozoren in vprašal guvernerja Schloissniga, če je res toliko Slovencev v Celovcu. Objektivni uradnik mu je odgovoril, da je tretjina celovških prebivalcev slovenska. Mimogrede bodi omenjeno še to, da je
cesar pri obisku Ziljske doline zaradi mnogoštevilnih slovenskih zastav vprašal okrajnega glavarja: »Ali Je v teh krajih mnogo Slovencev?« Okrajni glavar mu je odgovoril: >Od tu proti vzhodu so sami Slovenci.«
V Celovcu je bil od leta 1852 (1800) sedež največjega takratnega slovenskega književnega zavoda Mohorjeve družbe, ki ima danes svoj sedež v svobodnem Celju. Pomen Mohorjeve družbe za slovenski narod je neprecenljiv. Na milijone slovenskih knjig je razpečala med Slovence po vscin svetu in to iz Celovca. V Celovcu je bil leta 1889 ustanovljen slovenski denarni zavod, »Slovensko hranilno in posojilno društvo«. Od leta 1904 jc delovala v Celovcu tudi slovenska podružnica Ljubljanske kreditne banke. V Celovcu je Izhajal desetletja politični list koroških Slovencev »Mir«. Sploh je delovalo v Celovcu do prve svetovne vojne cela vrsta slovenskih organizacij, ki sc je vsaka po svoje prizadevala ohraniti siovenskl živelj. Tako so delovale v Celovcu Družba sv. Mohorja, Politično društvo za Slovence na Koroškem, Slovensko hranilno in posojilno društvo, podružnica Ljubljanske kreditne banke, Slovensko šolsko društvo, Osrednja zadruga za pospeševanje živinoreje, Slovenska krčansko - socialna zveza (Prosvetna zveza), Abstincntsko društvo, Zveza slovenskih učiteljev, Slovensko katehetsko društvo,
Razstava
Dne 20. marca t. 1. je bila v Št. Janžu zaključna prireditev gospodinjsko-kuhar-skega tečaja. Razstava kuharskih .in Šiviljskih izdelkov je pokazala uspehe vztrajnega in pridnega dela v 6 tednih tečaja- Voditeljica tečaja, tovarišica Krleg-lova, in tečajnice so lahko zadovoljne in ponosne, ker so se številni obiskovalci zelo pohvalno izražali o razstavljenih predmetih. Razstava je nudila res bogato in pestro sliko doseženega praktičnega znanja. V tečaju pa je bilo poskrbljeno tudi za izobrazbo duha s predavanji iz različnih strok.
Popoldne je bila ljudska kulturna prireditev. Tišlerjcva dvorana je bila nabito polna, ko je predsednik prosvetnega društva tovariš Janez Weiss pozdravil navzoče občinstvo. Nato so nastopila dekleta s petjem partizanskih in narodnih pesmi. Potem je bila recitacija Gregorčičeve »Na potujčenj zemlji«. V imenu Antifašistične fronte žena je govorila tovarišica Milka VVicserjcvu in poudarila važnost delovanja napredne žene v javnem, političnem življenju. Pod napredno ženo ne razumemo samo to, da jc napredna v
Slov. zgodovinsko društvo, Slov. narodna čitalnica, podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda, podružnica Slovenske straže, podružnica Šolskega društva, podružnica Slovenskega planinskega društva, podružnica Jugoslovanske strokovne zveze. Slovensko delavsko društvo, društvo Učiteljski dom, društvo Dijaški dom, Podporno društvo za slovenske visokošolce na Koroškem, Ferlalno visikošolsko društvo »Korotan«, Podporno društvo slovenskih organistov, Tamburaško društvo 'Bisernica«, Akademija slovenskih bogoslovcev, Zveza slovenskih koroških županov in še nekatera druga.
Koroški Nemci sami so imenovali celovške tržne dneve, to je vsak četrtek v tednu — »den rvindischen Landtag« — »slovenski koroški deželni zbor«, ker ta dan je na trgu vse občinstvo, ves Celovec samo slovensko razpravljal in so Be-Ijačani mestu Celovec dali karakterističen pridevek:	Celovec ist ein windisches
Bauernnest, Celovec je kmečko slovensko gnezdo.
Dejstva neizpodbitno pričajo, da je Celovec narodno zelo mešano mesto, toliko razkričanega in hvalisanega vsenemškega jedra v Celovcu ni. Najmanj v tretjini Ce-lovčanov pretaka slovenska kri, domača slovenska kri, ne >landfremd«. Germanizirani so vsled stoletja trajajočega pritiska na koroške Slovence, vsled zapuščenosti, deloma tudi vsled narodne ne«a-
v Št. Janžu
gospodinjstvu, ampak, da se zanima In pravilno presoja tudi politični položaj v svetu in v neposredni bližini.
V nadaljnjih izvajanjih je očrtala našo borbo in naloge, ki jih nalaga današnji razvoj npredni ženi. Vsi navzoči so njen govor navdušeno odobravali. Nadaljnja točka je bil prizor »Ribič« v živi sliki. Nato so Igrali domači igralci igro »Svet brez sovraštva«- Igra ponazoruje trpljenje jugoslovanskih narodov v borbi za lepše življenje. Igralci so svoje vloge dobro rešili in Je igra napravila na gledalce globok vtis.
Kmečka zveza za Slovensko Koroško naznanja:
Javna zborovanja:
V	petek, dne 25. marca 1949, ob 10. uri pri Malvegerju v Hodišah.
V	petek, dne 25. marca 1949, ob 11. uri pri Kolarju v Železni Kapli.
V	soboto, dne 26. marca 1949 ob 17. url v kolodvorski restavraciji v Podravijali.
V	nedeljo* dne 27. inarca 1949, ob 11.30 uri, občni zbor pri Mežnarju na Radišah.

33
Ko je bila Jugoslavija na zadnjem mestu po količini porabljenih umetnih gnojil (0.3 kg na hektar); ko smo pridelali na leto In prebivalca le 155 kg pšenice — vendar so jo pa žitni špekulanti izvažali na tisoče in tisoče ton.
Kdor se je tedaj prepiral za nekaj tisočakov, ki bi Jih naj dobilo gledališče namesto kmetov, je samo dokazoval, da Je bil slep za strašno bedo našega ljudstva. Ni se vprašal, koliko naših revnih ljudi ni nikdar v svojem življenju videlo niti od zunaj gled*ališča. Ni hotel vedeti, da jc bila umrljivost dojenčkov v stari Jugoslaviji tako visoka kakor med divjaki. Ni pa hotel vedeti, da so imele socialne bolezni silno bogato žetev ter da ni bilo mogoče v nobenem proračunu doseči najnujnejših podpor za protituberkulozuc dispanzerje, čeprav smo sc bahali z vzorno organizacijo za zatiranje jetike. Kdor.
se je tedaj norčeval iz gnojničnih jam, se je v resnici posmehoval bedi našega kmeta ter dokazoval, da ne živi na zemlji, ampak nekje na luni. Ali je pa skušal skrivati prav to, za kar je v resnici šlo: vzrok bede — zakaj ni bilo denarja ne za kmetijstvo in ne za kulturo; hotel je dokazati nekje nasprotje med kmetijstvom in sploh gospodarstvom in gledališčem — kjer ga ni moglo biti.
Pravda o gledališču in gnojničnih jamah je zdaj končana. Ne bom ti še dokazova’, kako zelo tesno povezano je gledališče in vse, kar imenujemo kulturo, s kmetijstvom in industrijo. Dobro veš, da ni mogoče govoriti o kulturi, kjer še orjejo z lesenimi plugi; kjer pridelajo med vsemi evropskimi deželami najmanj žita, čeprav se njihova dežela imenuje kmetijska; kjer nima vsak človek niti postelje in ne čevljev;
Mi pa hočemo, da bi bilo jugoslovansko ljudstvo kulturno, da bi se preselilo iz zatohlega srednjeveškega pritličja v svetlo prvo nadstropje. Hočemo, da bi naš sleherni delovni človek poznal gledališče; da bi lahko kupoval in bral knjige; da bi skratka žive! kot č'ovek.
Zato ne bomo le zbetonirali gnojničnih jam. Že leta 1951 bomo izdelali petkrat več umetnih gnojil kakor jih je predvojna Jugoslavija. Donos na hektar se bo zelo povečal. Ne bomo več ined zadnjimi v Evropi. Pridelali bomo mnogo več pšenice in drugih pridelkov, ne da bi bi'o treba zato vložiti tudi mnogo več truda.
Položili bomo trden temelj naši kulturi. Kmetijstvo in industrija nam bosta dala -takšne dohodke, da bomo lahko zidali šole, kmetijske zavode, ki bodo skrbeli za napredek kmetijstva; gradili pa bomo tudi bolnice, gledališča in kulturne domove. Nikomur se ne bo treba več potegovati za to, da bi gledališče dobiio nekaj stotakov več na škodo gnojiučnih jam.
Deveto poglavje.
Skrivnost velikega računa
I. Več premoga, več železa, več kruha,
Vsega več! Vsega? Ali nismo nakup ili dovolj premoga? Kaj pa bomo počeli s tolikim železom? Zakaj bi marali pridelovati več, saj smo včasih m,vazali pa-<
Na Planico...
Vsem, ki so se prijavili za Izlet na Pla-* nlco sporočamo, da se zberemo v soboto, dne 26. marca t. k ob 10. uri zvečer v gostilni Gabriel v l inah pri Št Jakobu v, Rožu
Ker imamo za vse udeležence izleta skupen potni list, bomo morali vse tiste« ki se ob določenem času ne bodo javiti na omenjenem mestu, črtati iz seznama.
Neobhoduo je potrebno, da vzamete svoje osebne dokumente (izkaznico s sliko) s seboj.
Zveza mladine za Slovensko Koroško
vednosti in zanemarjenosti in v prejšnjih desetletjih vsied brezbrižnosti drugih Slovencev, poleg tega pa »uradnih« ljudskih štetjih na Koroškem. Uradna ljudska štetja so bila z ozirom na Slovence tovarne, kjer se je vsakih deset let >uradno fabriciralo« toliko tisoč Nemcev več, kolikor je bilo Slovencev manj. če pregledaš tabele o ljudskem štetju, torej uradne, najdeš, da koroška ljudska štetja niso bila nič drugega kakor sistematično decimi-ranjc — iztrebljanje koroških Slovencev. Ljudska štetja na Koroškem so navadna persiflaža na zdravo človeško pamet, so čisto navadna brezvestna sistematična potvorba, so goljufija In laž. In na tej laž-njlvl, goljufiji, fabricirani podlagi so sestavljali svoje nemške narodnostne zemljevide in s temi hočejo sedaj varati 10 goljufati sami sebe in ves svet.
SPZ naznanja
Ljudske univerze:
V	sredo, dne 23. marca 1949 bb 20. uri, pri Pušniku v Ločah. Predavanje: Kako si ohranimo zdravje.
V	netek, dne 25. marca 1949, ob 20. uri, pri Šmonu v št. Gandolfu. Predavanje: Zgodovina slovenskega naroda.
V	soboto, dne 26. marca 1949, ob 19.30 uri pri Krznarju v Svečah. Predavanje: Kako si ohranimo zdravje.
Strokovni tečaji Kmečke zveze
V	petek, dne 25. marca 1949, ob 14. uri pri Prangarju v Zmotičah.
V	nedeljo, dne 27. marca 1949, ob 14, uri pri Mezann v Slovenj. Plajberku,
Zaključna prireditev gospodinsko-kuhar« skega tečaja na Blatu
Zaključna prireditev gospodinjsko-ku-harskega tečaja na Blatu bo v nedelja« dne 27. marca 1949, v Pliberku.
Dnevni red bo sledeči:
V gostilni pri Brezniku, v prvem nadstropju, bo od 8. do 20. ure razstava kuharskih in šiviljskih izdelkov.
Popoldne ob 14.30 uri bo v telovadnici glavne Šole kulturni del in sicer dve igri, prizori, recitacije, petje domačega pevskega zbora in sodelovanje šniihelskih tamburašev.
Vabimo k Številni udeležbi od blizu iM daleč!
delke ter jih mora!! zelo poceni ponujati?1 Kaj pa bomo počeli z vsemi temi izdelki in pridelki?
AH more pri nas še kdo vpraševati kaj takšnega? Že v prejšnjem poglavju sva ugotovila, da je bila predvojna Jugoslavija med zadnjimi evropskimi d-zavorni. Bila je strašno zaostala. Reklo se jc, da je bila kmetijska dežela. Toda ali ’C njeno kmetijstvo sploh zaslužilo to iine^ AM se smejo razmere, v kakršnih smo žive’1 delovni ljudje, sploh imenovati »človeško življenje«?
Zakaj vsega več?
Ne zato, da bi imeli kapitalisti vež profita. Kapitalistom je pri nas odklenkalo. Zato potrebujemo vsega več, da ne bo več nihče stradal; da ho vsakdo človeško živel; pa tudi zato, da bomo vsi skupaj močni, zakaj tako si bomo lahko ohranili svobodo. To se pravi:	le gospodarsko
močna država je lahko samostojna. Le v taki državi, kjer dela ljudstvo zase, so lahko zares samostojni, svobodni in sieA-ni državljani. Gradimo si državo, v kateri ne bo nihče hlapčeval tujini kapitalistom-Takšno državo namreč, ki ji ne bo treba kupovati dragih tujih izdelkov s svojimi zakladi in sadovi delovnih rok. 7 nrši-mi zakladi in de,'cm se ne bodo več mastili kapitalisti ne doma in ne v »-Hnk
(Da,j4
«1111
lili I I I I I
lili I I I I I
KAKO GRADE
MESTA
V SOVJETSKI ZVEZI
Pri gradnji novih stavb v Sovjetski zvezi upoštevajo predvsem udobnost prebivalstva in umetniški znašaj arhitekture mest na splošno. V tem se izraža skrb, da se zadosti kulturnim in stvarnim zahtevam ljudstva ter skrb z vzgojo estetskega Juta. Gradbena načela so: načrtovanje glavnih mestnih ulic za promet in hkrati uonštevatt estetičnost, oienšati mesta z obilnim ze'enjem in drevjem, ločiti stanovanjske hiše od industrijskih podjetij, organsko povezati arhitekturo z bližnjo prirodo. razdeliti mesta v področja, v katerih Imalo hiše enako število nadstropij itd.
Metode gradnje v sovjetskih mestih ne poznajo starih socialnih pojavov, ki so jih nudila mesta bivše Rusije: ozke ulice, ki niso bi'e pripravne za promet, stanovanjske hiše b'izu tovarn, uničevanje zelen h prodov za čim večje izkoriščanje zemljišča. na kup stisnjene zgradbe, kjer ie podnevi primanjkovalo svetlobe, ozka dvorišča podobna pravim vodnjakom, brez svetlobe in predmestja s svojimi br-logi.
Osnove graditve mest so postavili že v prvih dneh Oktobrske revolucije, ko so delavci zanustili predmestne brloge in se naselili v mestnih središčih in v vi’ah plemenitašev. V letih, ki so sledila, so porHi brloce, na njihovem mestu so zrasli bloki novih stanovaniskih stavb. Industrijska podiet''a so prestavili daleč stran od stanovanjih predelov In stara mesta, znana zar^i slabih in vlažnih stanovanj, so prenovili.
Osnove in poglede sovjetskih graditeljev na svobodno gradnjo mest vidimo prav posebno v Moskvi. To velikansko mesto, ki je zras'o v stoletHh in ki ima več miliionov prebivalcev je bi'o v 14. letih — od 1928 do 1941 — popolnoma pre-novlieno-
Takoj po končani revoluciji so pričeli graditi v Moskvi stanovanjske hiše kot na tekočem traku. Takoj je izginilo staro nasprotje med predmestji in središčem mesta. V delavskih predelih niso gradili samo lenih in velikih stanovanjskih stavb, temveč tudi socialne in kulturne institucije. Lahko rečemo, da Je vsak predel pretvoril v mesto zase.
Samo središče mesta je postalo umetniško leno, razširili so ulice, na katerih so odpadli ovinki, ob njih je zraslo na stotine lepih hiš v več nadstropjih.
Največji arhitektonski graditvi v Moskvi sta podzemeljska železnica, ki je bila odprta prometu leta 1935 in kanal »Moskva«, ki so ga odprli leta 1937. Ta kanal združuje reko Moskvo s pritoki Volge in prekaša s svojo dolžino in tehniko gradnje znani Panamski prekop. Reki Moskva in Jauza imata novo dno v granitu in cementu.
V	kratkem bodo zgradili v Moskvi cele predele novih hiš s 16. 26 in 32 nastropji. Ta poslopja polna luči, bodo dala Moskvi nov pečat arhitektonske lepote.
V	celoti se Je spremenil zunanji videz tudi drugih starih mest. Majhno sibirsko mestece Barnaui Je postalo veliko industrijsko in ku'turno središče v Atajskem predelu. Vas Dšiambe se ie spremenilo v prestoiico Takistana in Stalinobada, Ju-sovja. slabo zidano rudarsko naselje ie postalo lepo mesto Stalin, prestolnica Donbasa in polno zeienia. V tem letu prenavljajo v Sovjetski zvezi 1280 mest.
Povsod so zrasla nova mesta. V Sibiriji. Uralu in v puščavah srednje Azije. Tako je v tajgi, prav na dalnjem vzhodu, kamor do pred kratkim človek sploh ni položil svoje noge ob reki Amuriu zraslo veliko industrijsko mesto Komso-
molsk. Prav tako v nenaseljeni stepi Ka-zakstana Karaganda in na polarnem predelu na po’otoku Koli mesto Kirovsk. Potem še Magnitogorsk v Uralu, Bolšoje Zaporožje na Dnjepru. Kuzneck, v zahodni Sibiriji in Stalinogorsk v moskovskem premogovnem revirju. V zadnjih 15. letih so zgradili v Sovjetski zvezi vsega sku-pai 90 popolnoma novih mest.
Po vojni so postavili na novo Stalingrad, Novgorod, Kalinin, Kijev in Seva-stopol; vsako izmed nilb po arhitektonskih tradicijah, industrijski važnosti, ozemeljskih posebnostih in naravnih pogojih.
Sovjetski način gradnje mest je relativno mlad, toda sledi pravo pot. Velika 'z-kušenost sovjetskih arhitektov, ki so jo dobili v masovnih graditvah mest, pri obnavljanju in njihovo ogromno delo po vojni so poroštvo za nadaljnje uspehe.
Zaradi gospodarskih načrtov v državah ljudskih demokracij se je industrijska in poljedelska proizvodnja v teh deželah silno dvignila- Vse te države so vstopile na pot socializacije s tem, da so nacionalizirale industrijo, banke, zavarovalnice itd. Toda na svoji poti k socializmu se ne nahajajo vse države na isti stopnji. Poljska bo ob koncu leta 1949 zaključila svoj triletni gospodarski načrt in vstopila v letu 1950 v šestletko, ki bo postavila temelje socializmu, medtem ko Je Romunija šele v prvem enoletnem gospodarskem načrtu,
Na C^stovašken so ukinili (rajne cene
Češkoslovaška je imela dalj časa v veljavi trojne cene za posamezne proizvode široke potrošnje- S temi cenami je hotela češkoslovaška vlada pomagati manjšim in srednjim kmetom, ki so slabše opremljeni z gospodarskimi stroji, da predmete, ki jih oni rabijo ceneje kupijo in svoje pridelke tudi d raže predajo. Kmečka posestva so razdelili v ta namen v tri skupine; v prvi so bili kmetje z 20 ha zemlje in so svoie pridelke draže prodali, v drugi skupini kmetje z 20 do 50 ha zemlje, z nižjimi odkupnimi cenami in v tretji veleposestniki z nad 50 ha zemlje z naj-nižjimi odkupnimi cenami. Na ta način so vsaj delno izravnali razliko, ki je nastala zaradi boljše tehnične o-preme kmetij n kmečkih posestev druge in tretje skupine.
Ta politika trojnih cen se je pričela pri odkupu pšenice in se dosledno uresničevala pri vseh ukrepih v poljedelstvu. Finančna sredstva, ki so pritekala od odbitkov za kmečke proizvode veleposestni-
H&kai a	Muclik
kov so uporabili v korist vsega Češkoslovaškega poljedelstva. Na ta način so lahko že v maiu 1946 porabili za dvig poljedelstva 4°3 milijonov KčS ter oktobra 1946 zopet novih 210 milijonov KčS. Porabili so denar za ureditev vodovodov, elektrifikacijo podeželja, nakup poljedelskih stroiev itd. Poljedelstvu je pomagala s svojimi prispevki tudi češkoslovaška vlada, ki je nakupila plemenita semena in prlspeva’a za zgraditev kulturnih domov na vaseh.
Trojne cene so s temi ukrepi pomagale izravnati razlike med posameznimi kmečkimi gospodarstvi. Sedaj je pa sistem trojnih cen ukinien, ker je narodna skupščina sprejela zakon o kmečkem davku, ki povsem oprošča kmete, ki imajo do 20 iia zemlje, da bi plačevali kakršne koli davke, če izpolnijo vse proizvodne in nakupne nhloge. Sedaj bodo te davčne olajšave nadomestile sistem trojnih cen in nadalje izravnavale razlike med posameznimi kmečkimi gospodarstvi.
nacionalizacijo pa je izvedla šele v juniju 1943. leta.
Bolgarija in ČSR sta izvedli svoja dveletna gospodarska načrta ter s 1. januarjem 1949 vstopili v prvo leto petletke. Madžarska pa končuje leta 1949 svojo tri-letko. Najbližje izmed vseh držav ljudskih demokracij pa je socializmu Jugoslavija, ki je z letom 1949 stopila že v tretje leto petletke.
V svojih prvih gospodarskih načrtih so sl države ljudskih demokracij postavile za nalogo, da dosežejo v Industriji In polje-
Ivan Cankar
HLAPEC
JERNEJ
in njegova
PRAVICA
»Kam, tovariš?« je vprašal Jernej; oni pa je gledal in ni odgovoril: žalostna misel je šla iz oči v oči.
Tako so potovali. Minil je dan in je minila noč; iz kraia v kraj. iz voza v voz, odhajali so tovariši, prihajali so drugi.
Troje ljudi je bilo v izbi, troje umazanih, razcapanih; njih obrazi so bili odljudni in surovi, pogled je bil hudoben. Takih ljudi še ni videl Jernej.
»Kaj nikoli niso videli Boga? Kaj nikoli niso bili žejni pravice?« je pomislil strahoma. »Ali je le skorja tako nečedna in blatna, ali je načeta že tudi sredica?«
Jn nato ga je spreletelo po vsem telesu, velika bolest, velik strah.
»Pravice sem jih prosil, pa so me pahnili med tatove in hudodelce!«
Eden izmed njih se je vzdignil na postelji, pogledal je mrko in je zaklical nerazumljivo besedo. Jernej je vztrepeta!, šel je do klopi, ki je bila v zadnjem kolu, in se ni ozrl nikamor. Njegove misli so bile bolne da niso mogle do upanja, njegovo srce je bilo žalostno, da ni moglo do molitve.
In Jernej se je globoko sklonil, skril je obraz v dlani in se je razjokal.
Tako je bi! Jernej tri dni in tri noči v tisti strašni izbi, med hudodelci in rokovnjači.
XVU
Ko se je dramilo četrto jutro, so odklenili duri, dali so Jerneju culo, škornje in palico, in nož in denar, in so ga odvedli in niso rekli besede.
»Kam, ljudje božji?« je vprašal Jernej in je prosil. Pa niso ne pogledali ne odgovorili besede. Naložili so ga na voz pa so ga vozili vse križem po širokih cestah, skozi šum in vihar strašnega Babilona.
»Kam, ljudje božji?« je vprašal Jernej in prosil, ko so ga pahnili v železni voz med potepuhe in tatove. Pa se nobeden ni ozrl, nobeden ni odgovoril, listi, ki jih je spremljal, je slonel v kotu in je gledal hudo, tovariši potepuhi so se smejali, ko^ je zažvižgalo zunaj in so zabobnela težka kolesa. S plahim pogledom se je oziral Jernej in, kakor se je oziral, so mu nenadoma pogledale v obraz žalostne, od solz vse zardele oči.
»Krivico je okusil, po nekrivem so ga obremenili!« je prešinilo Jerneja. »Mlad je njegov obraz in poln bridkosti, nič zlega ni v njegovem srcul«
»Kam?« je izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden mu ni odgovori!.
Ko je stopil ppslednjikrat iz železnega voza, se je ozrl in je ves obstrmel. Videl je tisti kraj nekoč, kakor v dainjih sanjah ga je videl. Pa je vztrepetal in je vprašal čemernega človeka, ki je stal ob njegovi strani:
»O človek krščanski, o sosed — ce mo-leš govoriti, povej mi, kakšen kraj je to'J«
»To je tvoja domačija! Še dve uri je do Resja; pot je dolga in pusta, če imaš denarja, plačaj voz!«
»Zakaj v Resje?« je vzkliknil Jernej. »Tam ni moja domačija, ne brata nimam tam ne sestre! Kdo me je klical v Resje, k‘do me je vodil tja?«
Čemerni človek je počasi privzdignil rameni, nabasal si je pipo in je palil.
»Torej pa na pot in nič sitnosti ne delaj! Do Resja te spremim, tam pa Bog s teboj!«
Jernej ni več govoril. Kakor je bil truden in bolan, je stopal z dolgimi koraKi; lep je bil kraj, njive so zorelo, visoka l«
dejstvu predvoino raven. Novi, večletn! gocmda^kl načrti v JugostavUi. Po'iskl. ČSR in Bolgariji pa posvečajo na/nio predvsem težki Industriji, ki predstavlja temelj za izgradnto socializma.
Po končani SpstMVi mora Pollska pro-izvalati 85—90 odstotkov več Industrijskih in agrarnih produktov kot v letoš-fijem letu. kar pomeni trikrat vep kot nrej vojno. Petletka mora Bolgarijo, ki ie danes pretesno poljede'«ka država, dvigivti v Industriji tako, da bo ra^merle med polledelstvom In industrijo 54:54, Proizvodnja strojev se mora ob koncu petletke dvigniti za šestkrat, seveda pride’o tu predvsem v poštev poljedelski stroji, ker ostane Rolgariia vendarle moPnejša jni.e-delska kot pa Industrijska dežela- V ČSR, ki ima najbolj razvito industriio izmed vseh držav ljudskih demokraci), je g’avn:i na’oga petletnega načrta, da menla smer industriji, da bi tako prešla CSR od industrije steklarstva, tkanin, igrač, rokavic in podobno na predvsem kovinsko industrijo in to težko, katere razvoj je nuien za zagotovitev gospodarske in politične neodvisnosti.
V kolhozih v Sovjetski zvezi se po dnevnem delu na zemlji kolhoznikl izobražujejo v posebnih krožkih, čitalnicah, tečajih in podobno. Povsod dosezaio izredne uspehe. Pogleimo sl enega izmed mnogih kolhozov, kolho>z »Stalin«, v Ču-vašld republiki.
Sama vas se je v zadnjih dveh desetletjih izredno dvignila in napredovala. Skoro vsi kolhoznild so si postavili nove hiše, a ob hišah vrtove, ki so polni cvetja. Vzgojili so tudi kolhozni park, kjer stoje med zelenjem vaški klub, jasli, menze, ambulante In porodnišnica.
Čitalnica ko'hoza »Stalin«, je vedno polna ljudi. Posebno zvečer se tam zbirajo, ker imajo na razpolago leposlovno, politično in strokovno literaturo ter nairaz-ličneiše časopise in knjige. V letu 1948 je prečital kolhoznik Jerošln več kniig L. N. Tolstoja, Furmanovljev roman »Čanajev«, snomine Sidora Kovopaka »Od PutilUa do Karpatov« in še več drugih kniig. Drugi koHiozniki niso mnogo zaostajali za Je-rošinom. V enem samem mesecu je obiskalo biblioteko, ki ima več kot 200.) kniig, med njimi mnogo strokovnih, okrog 380 bralcev.
»Razumljivo je to«, pravi heroj socialističnega dela Aleksander Ašanjln, »vsa vas se uči. V vasi Imamo politično šolo, razne strokovne tečaje, mladina pa svojo srednio šoio«.
Ko’hoz so organizirali 1929. leta. Ko so gradili svoje kolhozno gospodarstvo, so istočasno dvigali kolhoznike tudi kulturno in popolnoma odoravli nepismenost, tako da je lahko predsednik kolhoza na kongresu kolhozih udarnikov leta 1935 v svojem poročilu dejal: »V naši vasi ni niti enega neoismenega človeka, kajti pri nas so se učili prav vsi: odrasli in otroci, možje in žene«.
Kakor poteka žlvljenie v kolhozu »Stalin«, tako tudi v mnogih drugih kolhozih, ki v skupnem delu In izobraževana dose-zajo od leta do leta vedno lepše uspehe.
bila trava na senožetih, Jernej pa se ni ozrl. V tla je gledal, sive obrvi so mu zakrivale oči.
Pot se je vila ob položni rebri.^v lepi dolini se je zasvetila bela vas. Prišla sU do županove hiše, župan pa se Je prestrašil, ko je ugledal Jerneja.
»Nikoli te nismo videli, nobeden se tc ne spominja, pa prideš na stara leta m nam naložiš to breme!«
»Ne bom prosil vbogajme, nikomur ne bom delal nadlege!« je reke! Jernej. »Pest sena mi dajte, da si odpočijem, ker sem truden!«
Šel je v hlev in je lege! v seno. Ležal je, dolgo ni zaspal, pogovarjal se je z Bogom. Ni se več pogovarjal z njim kakor hlapec z gospodarjem, temveč kakor ter-javec z dolžnikom.
»Kar si rekel, to zdaj izpolni! Pravico si dal ljudem, pa so jo skrili: ni je pri biričih, ne pri sodnikih, ne pri cesarju: biriči so me pehali med hudodelce, sodniki so me zasmehovali, za cesarja so ma ogoljufali.	(Dalje)
lidaateU. aalink ln uutumk lata- Ur. rrauc * *>*«*. Voilko* vac Glavni prednik Franjo Ogris. ol'0*or»i urednik: France » OMitnlk, oba ceiovee, *** a Urbase ». Gjrara Ceiovec, Vdikermarktef Stratte # ©vi ka -I. Oooial ae t af, posill a o na naaiov: ke*ovee iKta^eniurtl. Foataaat.l.. iO W tebi«dfatifc tTl. lieka: ,Ktmtne» Voikavena* U. a. e.