Let« I.
Na Dunaji 15. maja 1870.
list 10.
Sanje.
Sinoči sem videl sen strašdn, Da bil umeri sem davno, Nesen k pogrebu slavno; A duši, ker bil sam svoj ubojnik, Da moj pravični je sodnik Pris<5dil kraj teman, Od koder, ko ugasne dan, Na zemljo se vraeuje pokormk, Da v mesečinah, Po g6rah, pustinah, Vodah, razvalinah Korake prešteva kazni svoje, Dokler petelin mu ne zapoje, In zarje ne oznanja, Ki mrak odganja.
Prišel moj duh je pod goro
Veliko in strmo,
Ob kterej se voda je široka
Mogočno krivila,
Prepeta z dolgo m6stno vezjo
Valove svojega toka
Sumeče drevila,
Nad nj(5 pozimska sapa sverčala, Iz nje je zvezdna luč trepetala.
Po mertvem polji sneg leži,
Ravnina zametena
Od lune merzle se svetli,
In vsa molči.
Iz neke hiše nad vod<5j
Sam6 se čuje
Se družba nevpokojena,
Ki tu noedj
Veselo piruje.
Na dvoru gosposki vozovi,
Vgorenjem kramu hrumeči glasovi.
Primaknem se k zidu, Visokostegnen vzrasem, Kot senca pred nočj<5. Na okno pomolim glavo, In radovednost pasem. Pokaže mojemu se vidu Omizje svatov radostno-krasnih, Družina godcev igrivo-glasnih.
Med svati ženina sta dva, Oba ponosna in mlada, A vspored njiju nevesti, sestri dve: Sijajni, kakor luč obe, Prečudno modrih sta očes, Kot sinji zrak nebes.

[Dalje prih.)
Z o r i n.
x.
Skoraj bi ti bil pozabil povedati Delino zgodovino. Nij čudo! Kaj pa je srečnemu človeku mari, kar je minolo ! Izgubljeno se mi zdi vsako trenotje, katero me iz lepe, jasne sedanjesti odpelje v mračno preteklost, ali v negotovo bodočnost. A da vsaj nekoliko zadostim tvoji radovednosti, hočem ti v kratkem posneti, kar mi je mati Vernier, ki so ji znane vse skrivnosti Deline družine, razložila z žensko zgovornostjo.
Gospod Armand Duvallon je bil francozki konsul v Terstu. Žena mu nevarno izboli v otročji postelji. Morala se je torej, da-si s težkim sercem, ločiti od svoje pervorojenke. Ker je bilo dete samo slabo in bolehno, svetovali so zdravniki očetu, naj pošlje svojo hčerko, če neče, dajo umori soparni mestni zrak, na kmete.
A bila je v hiši služabnica, do katere je imela gospa posebno zaupanje. Taji reče, da ima na kmetih sestro, ki je skoraj v ravno tistem časi tudi hčerko porodila. To je nekoliko potolažilo skerbne roditelje. Dete je bilo izročeno hišni, ki ga je nesla k svoji sestri. Vesela je bila ubožna kmetica bogate podpore, ki ji je prišla tako nenadoma z gosposkim otrokom.
Vse je šlo dobro. Pogosto je prihajala hišna iz mesta, to se ve, da ne prazna, gledat otroka, in vračala se je vedno k skerbni materi s tolažljivo novico, kako se okrepčava in veselo raste njena hčerka, dajo je lepo videti. Vse je bilo zadovoljno, samo da bi dolgo to terpelo!
Pa gospa je bila že vstala iz postelje; kmalu bodesmelaitiiz hiše, in pervi njen pot bode gotovo k otroku. Ko zagleda hčerko, kako je zdrava in krepka, gotovo jo vzame nemudoma se sabo; in jaz ostanem spet brez podpore sama sč svojim bolehnim otrokom. Tako si je mislila nepoštena kmetica; posvetuje se se svojo sestro, katera tudi nij bila poštenejša od nje, kaj je storiti. Sklepali sta tako: otrok je otroku podoben, posebno v pervi dobi. Gospa je samo enkrat videla svojo hčerko, še takrat se je komaj dobro zavedela. Nič lažjega nego pre-variti ženo. Kaj storiti ? Kmetica pošlje mestno dete skrivaj v hišo, katera usmiljeno sprejema zapuščene otroke; a nezvesta hišna nese gosp^ novico, da je umerlo dete njene sestre.
Kes gospd nij prišla hudobni zvijači na sled. Vesela je bila, daje videla dete; saj je bila že skoraj obupala, da bi ga videla še kedaj. Lehko sta jo pregovorili ženski, da pusti dete dalje na kmetih, ker nij bilo še po polnem zdravo in krepko; saj zdaj gaje mogla priti obiskat, kader in kolikorkrat je želela. Vendar jima je hudobstvo malo koristilo. Dete nij živelo dolgo. Bridke solze je točila nesrečna gospa o njegovej smerti, saj je mislila, daje ž njim izgubila svojega pervorojenega in edinega otroka. Minolo je več let. Kmetica nevarno izboli. Ko čuti, da se ji bliža zadnja ura, začnejo vest peči; da bi jo vsaj nekoliko potolažila, ter kolikor mogoče, poravnala svojo krivico, pokliče gospo k svoji smertni postelji, ter ji vse razodene. Zena je vendar še imela toliko vesti
poleg svoje hudobnosti, daje bila dela otroku okrog vratu znamenje z imenom, ki gaje bil dobil pri kerstu.
Od postelje hudodelnice hiti gospa na ravnost v imenovano hišo.
Pogledajo v bukve. Res tist dan, ki gaje bila kmetica imenovala, bilje prinesen otrok ženskega spola in kerščen za Adelo s takim znamenjem, in čez nekaj časa izročen v odrejo kmetici. Ko zvi gospa njeno ime in rojstveni kraj, napoti se neutegoma se svojim možem otroka iskat. Kako gaje našla, to ti je znano.
Skoraj potem zapusti g.Duvallon službo, ter gre v svojo domovino, da bi tu živel samo ženi in otroku. Kar more storiti oča za svojega edinega otroka, to je storil v obili meri 011 svoji hčeri. Zlasti je bila ona njegovo največje veselje in edina tolažba, ko je izgubil svojo zvesto ženo. Adela je rastla ter se razvijala očetu in vsacemu na veselje, ke-dor jo je videl. In videl sem jo tudi jaz, in mir in sreča sta prišla z njenim pogledom v moje serce.
4. avgusta.
Lepe sanje, kratke sanje! Posvetil je dan; pregnal jih je pervi žarek njegov. Ali nij so mogle terpeti še malo, malo časa?
Tak je človek; po resnici, po luči hrepeni; a ko mu zasveti, bol^ ga oči! Ko je bila pa tako lepa, tako sladka zmotnjava, ali ne smem potočiti ene solze za njo? Ne, niti ne ene! O, ne bodi mi hud, dragi, edini moj prijatelj! Glej, med uživanjem nam rasto želje, Zdaj je vsega konec! Zadušil sem šiloma edini zdihljaj, s katerim se mi je hotelo zlajšati nesrečno serce.
Dela je nevesta, zaročena, kaj vem ? Mati Vernier mi je vse povedala, kar vi, ali morebiti še več. Ženin je, če se ne motim, pri francoskem poslanstvu v Londonu, imenitnega stanu, bogat, mlad, ljubez-njiv, lep; videl sem ga, ko so se vsi trije izprehajali zložno po grad-skem vertu. Srečna bode ž njim. Kaj bi ne bila? Imela bode, kar si more želeti žensko serce. če bode srečna, bodi! Jaz ji sreče nečem kaliti. Prijatelj v daljavi! čuj v duhu mojo prisego: jaz ji sreče nečem kaliti! Žale besede ne bode slišala iz mojih ust. Nesrečen sem prišel, nesrečen pojdem od tod; še denes pustim ta kraj, kjer mi vsaka naj-nedolžnejša stvar budi spomin, ki ga zdaj že ne morem prenašati.
V teh besedah je nekoliko grenkosti, kaj bi tajil? Nego ali je pa to tudi prav? Ali ji morem kaj očitati? Kedaj mi je kaj obetala? Ali bi ne bilo nespametno, smešno, misliti, da bode čakala mene, kakor se pripoveduje v otročjih basnih, da pridem ter jo vzamem in odvždem vsem nevarnostim vprek na svoj dom? — In še to. Njen ženin je edin sin starega prijatelja njenega očeta. V njegovi družbi je tako rekoč zrastla. Očeta sta imčla oba eno željo, da bi se združila za življenje njijna otroka. Dala sta si besedo, kakor se rado zgodi v takih okolnostih, da nobeden njiju ne poišče druge zveze svojemu otroku. Zakaj vsega tega nijsem zvedel nič do zdaj? Zakaj mi nij nič povedala stara žena, kije sicer tako zgovorna? Zakaj je molčala ona? Kaj mi je misliti? Naj bode, kakor koli, moj sklep je gotov!
Ravno ini je prinesla Julijeta to-le pisemce:
Nemogoče mi je bilo denes priti, kakor sem hrepenela po tebi. Imenitne stvari se verše. Bog mi daj moči! Vse bode morebiti še dobro. Ne zapusti me I Lehko noč, sladki prijatelj! Jutri te moram videti. Lehko noč!
Dela.
O bog, kaj bode iz tega?
5. avgusta.
Zakaj nijsem precej včeraj izveršil svojega namena! Dela je vse povedala očetu. Po poludne dobim pismo od njega; pismo od Delinega očeta! Kako so se mi tresle roke, ko sem ga odpiral!
G. Duvallon Zorinu.
Gospod! Življenje, polno naključij in nepričakovanih prememb, prisili časi človeka, da mora, zavergši vse navadne ozire, storiti brez pomiselka, česar ne bi storil, ako bi se kolikaj časa pomišljal. Tako moram zdaj jaz, mož sivili las, ki sem mnogo izkusil v svojem življenji, oberniti se s prošnjo k mlademu možu, kateremu komaj vem ime. Ako bi vam bilo moje zaupanje, moja prošnja v zasmeh! — Ne! bog ne pripusti, da mojo staro, sivo glavo zadene tolika sramota. A kaj govorim? Moja hči bi se ne bila, tega sem, prepričan, ni-kedar zmenila s človekom, ki je nevreden mojega zaupanja, mojega spoštovanja.
V vaših rokah, mladi mož! — težko mi je, a moram na ravnost govoriti — je sreča mojega edinega otroka, mojega veselja, moje tolažbe v starih letih; v vaših rokah je mir dveh do zdaj srečnih družin; ali ga hočete kaliti, hočete nas vse nesrečne storiti? Lehko vam je. Sreča vam je dala nenadoma v roke veliko moč, nevarno oblast. Nenadoma, govorim, ker verjamem, da ste samo po naključji našli mojo hčer. Ali hočete porabiti to oblast v pogubo ljudem, ki vam nijso nikoli nič žalega storili? Ce hočete, nikdo vam ne more braniti. Ali pomislite, da nij na sveti lepšega blazemu možu, nego prostovoljno, blagodušno odpovedati se pravici, ko vidi, da je bližnjemu na kvar.
Moja hči je obljubljena možu, kateri, vem, dajo osreči. Ne silite me, da pervič v svojem življenji prelomim svojo besedo. Pojdite, zapustite ta kraj, kolikor najhitreje morete, ne govorite prej z mojim otrokom, in spremljal vas bode po vseh potih vašega življenja blagoslov srečnega očeta.
Zorin gospodu Duvallon.
Gospod! Nijste se motili. Pojdem. Kaj vam žertvujem s to samo besedo, ne bodem vam pripovedoval, saj poznate Delo. Svoj mir, svojo srečo, svoje življenje, vse, vse z eno samo besedo: pojdem! Kaj bi pač mogel na sveti odreči Delinemu očetu, ako bi me tudi tako ne prosil? Imejte jo, bodite srečni Vi in srečna naj bode Dela! Ena sama kaplja mi je kanila na pisanje ter zalila ravno vaše hčere sladko ime, Nij me
je sram! Ako vam pozneje kedaj, ko mene več ne bode, ta list pred 6či pride, o imejte v časti mesto, ki gaje rosila moja solza. Nel tudi tega vas ne prosim. Pozabite me vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj spomin, spomin tujca,brez imena, brez domovine,moža,ki je podaril tujemu možu vse, vse, na eno samo prošnjo, z eno samo zadnjo besedo: poj dem!
Dela Zorinu.
Dobil si pismo od mojega očeta, vem. Kako bi ne vedela, kaj ti pišejo, česa te prosijo! Vse sem jim razodela, vse. O ne usliši jim prošnje! Milan, ne zapusti svoje Dele! Morda bi bila še nekoliko časa prikrivala svojo skrivnost, zdaj ne morem, ne smem dalje. Zdaj je sramežljivost pregreha! Milan, ljubim te, ljubim z vso dušo, z vsemi močmi svojega serca, ti moja sreča, moje življenje, moje vse! Serce mi izter-gaj iz persij, če mi hočeš vzeti mojo ljubezen! Milan, vprašam te, vprašaj se sam: imaš li serce? Vzemi me se sabo, všdi me, kamor te je volja, križem sveta. S tabo hočem hoditi, tvoja sužnja biti, da samo tvoja, ti moj ženin, moj gospod! Samo za trenotje jim ne morem uiti; vseh oči so obernene v mč. Komaj sem se jim ukrala toliko, da ti pisati morem te verste, ki jih močim sč svojimi gorkimi solzami. Oh,počakaj vsaj toliko, da te vidim še enkrat! Zaupaj Julijeti, Milan! Milan! ne zapusti svoje Dele! —
Zorin Deli.
Prepozno! Besedo sem dal, da te ne bodem več videl, nikedar več! O! — Zakaj nijsi prej govorila! Morda bi bilo vse drugače! — — Tvojega lista ne smem zopet brati! Izpred očij mi izkušnjavec! — prelomil bi besedo. Dela, Dela! ko bodeš brala te besede, bodem jaz že daleč, daleč od tod. Veliko sem storil tvojemu očetu! — — Poljubi ta list, jaz sem ga poljubil, o kdko slovo! —- Solnce zahaja. Sijaj, sijaj solnce, Oj ti solnce rumeno! Kako bom sijalo, Ker sem silno žalostno!
Dela, Dela, vse je minilo, vse! O tiho, saj grem! Dela, srečna bodi, pozabi me, srečna bodi, srečna, z bogom, z bogom!
Vse je pripravljeno k odhodu. Julijeta stoji za mano vsa objokana. Sirota! Prišla je slovo jemat, po odgovor, oboje. Izročim ji tudi zate pisma, da ti jih pošlje. Zapisal sem ti vse, vse zmešano, kakor je v moji glavi — da bodeš vedel, kaj je z mano. Jaz ne vem, kam grem. Morda ti ne bodem skoraj pisal morebiti nikoli več. Voz se je ustavil pred hišo. Čas je. Še en pogled skozi okno! Z bogom, z bogom!
Boris Miran.
Pisma iz Rusije.
IV.
Doveršenih študij vam sedaj še podajati ne morem, one zahtevajo dolzega opaževanja in mnogo izkušnje. S takim blagom pa, kakor veste, ne morem se jaz še ponašati. Moje opombe naj se cenijo za sedaj kot pervoutisne opazke v novem, od našega različnem, meni skoraj čisto neznanem svetu, in veste, da pervi utisk nij vselej najvarnejši. Tu vam nekatere!
V novejšem času, posebno v poslednjem desetletji, straši po stari Evropi, ki uže tako hudo peša pod težkim bremenom raznih socijalnih nadlog, komaj rojeno dete socijalnega razvitka: ruski nihilizem. O njem se je pisalo mnogo, in sodilo se je različno. Neredko so se terdile o ruskih nihilistih misli,bolj nasprotne nego sta si ogenj in voda. Ničevo, nihilistom pripisovano gaslo, veljalo je nekaterim za dokaz, da nihilisti doveršč velikanska početja, da oni ustanovč prihodnje veličje ruskega naroda, ne straščč se nikakih težav, vse zaderžke premogši. Ničevo je pomenilo drugim popolno moralno brezsilje, čisto pogrešanje principov, brez katerih narod ne more ne samo ni koraka stopiti dalje, nego mora kmalu po polnem propasti. Priznati moram, da sem nekoliko želel videti nihilista od obličja do obličja, ker sporočila o njih so po tej strani nejasna in po drugi ne preveč zanesljiva. Moja želja se mi je izpolnila na čaji pri vseučiliškem profesorji D., in osoda mi je naklonila celo več nego sem želel, namreč dva nihilista ob enem, ali bolj na tanko: nihilista in nihilistko. On je bil mlad oficir kacih 24 let, rumenolas, po-dolgastega obraza, pod nosom so čepele pohlevne berčice,in tenke, rudeče ustnice so se deržale vedno nekoliko na on dobri smeh,ki ti takoj govori: ta človek ne more biti hudoben. Da ne pozabim: nihilist je bil srednje velikosti in nosil je naočnike, govoril je polagoma, precčj tiho, skoraj brez vse strasti, z nekim notranjim, ne neprijetnim samozadovoljstvom. Tem živejša pa je bila njegova tovarišica, uže precčj polna rožica, černolasa, černooka, srednje velikosti. Govorila je bistro, ognjeno, na-klanjaje se pri tem nekoliko naprej. Govorilo se je o zakonski sreči in nesreči.
!7He,ne, ne! Trikrati ne! Ločita naj se!« hudovala seje nihilistka, „ločita naj se brez odlašanja! Saj sta se vzela, da bi se ljubila, in če se ne ljubita več, kedo ja mora siliti, živeti skupaj v zakonskem peklu?
Tega nobena morala zahtevati ne more, ne sme, vam pravim!
Narazno, narazno, in če je treba, eden na severni drug na južni pol! Vprašam vas, kaj more biti tu bolj pametnega?"
„Poterpita naj, in bojita naj se sramote pred svetom!" odgovori ji gospodinja.
Dovolite, da vam o sramoti opomnim besedico", reče na to oficir nihilist. „Kaj je sramota? Pojem čisto relativen: nam se zdi časi
sramotno, kar se našim prednikom nij zdelo, kar se drugim narodom ne zdi, in o čemer bodo morda naši bližnji potomci menili po polnem drugače. Torej — "
„Torej menite, da je lepo", oglasi se postaren gospod, „da srečnih zakonov pri nas uže skoraj več nij, da nij nikogar sram te žalostne resnice, da moram na stare dni cel6 slišati, kako se hvali mlad, lehkomiselen človek, da se je ločil od žene čez toliko in toliko mesecev po poroki? Da, to je sramotno, da nas več sram nij!"
i?Verjemite mi", povzame nihilist besedo, „meni je morda enako hudo, kakor vam, da so srečni zakoni pri nas od leta do leta redkejši. A jaz sem tako prost, da menim, da vedno spominjanje na preteklost ne pomaga nič. Pervič jaz mislim, in zato vam naštejem lehko kopo razlogov, da v vaši hvaljeni preteklosti tudi nij bilo vse zlato, ali da na ravnost povem: nič bolje nij bilo. V drugič ne pozabite, gospoda, da nijsmo mi ljudje^ kakor je bil Adam, ko je začel osat ruvati; da so se naše potrebnosti tisočero pomnožile, da sedaj oči zmiraj zahtevajo svoje nove zabave, ušesa svoje, glava svoje, in samo v serce da bi pot zapert bil novi želji, novi sreči?«
„V gnjezdo strasti bodi pot zapert, a ne v serce", prebije ni-hilistu besedo mlad študent, ozirdje se na gospodičine po učinku svoje rakete.
»Serce — strasti — dve besedi — en pojem", mirno odgovori oficir.
»Nij res!" protestuje vsa mladina, samo nihilistka molči.
Na to vsi umolknejo nekaj tren6tij.
„A jaz vem še drug razlog, zakaj so nekateri gospodje moški tako nezadovoljni se sedanjim stanjem ruskega društvenega življenja", izpregovori neustrašena nihilistka. ,,Serdi se, da uže ne morejo zapirati ruske ženske v zadnji ogel hiše tja, kjer je celih tisoč let zaperta bila. Vidijo, da tudi ruska ženska izpoznava krivico, ki se jej godi; ne morejo je ustaviti na poti do polne enakopravnosti z moškim, in zato tako ropočejo nd-nas. Citala sem, da so bili celo taki prederzniki na svetu, ki so si upali terditi, da ženska duše nema. Me jim dokažemo tem ošab-nežem, da nijsmo ni za las slabejše od njih; v umčteljnosti, v učenosti, v vsem jim dokažemo, da nij treba biti ženski možu podverženi. Učile se bodemo" —
,,Me smo uže tako razglašene, da smo slabe gospodinje", reče pohlevno ena izmed dam, „in če se bodemo učile in učile1' —
,,Dov61ite, dov61ite", prestriže jej besedo razvneta nihilistka, „kaj gospodinji nij treba učenosti n. pr.kemije,da umeje dobro gospodinjiti v kuhinji? Recite, da nij treba, recite!"
„D2i, dajte ženski polno svobodo, razvijati se vsestranski", izpregovori oficir,„in poterpežljivo čakajte, kaj se naredi iz nje.če potem doučakate namesto fenisa popako, ne serdite se. V naravi ima vse enako pravico, živeti in razvijati se po svoje, po polnem enako. Ona ne daje rasti samo visoko v nebo moleči palmi, nego tudi nizko po zemlji
plazečemu se brinovemu germu, in vi veste, daje brinov germ tudi za kaj na svetu, če že mora povsodi veljati vaša teleologija."
,,Torej ženska popaka je vaš ideal? oglasi se nekdo iz družbe.
„Kaj se naredi iz nje, tega ne vem, in me ne briga. Dosedanji uspeh ženskega gibanja v Rusiji bi pač ne mogel nikogar plašiti. Ženske gimnazije so povsodi polne, množe se od dne do dne, in vi veste, daje ,,medicinskij s6vet" dovolil ženskim, učiti se medicine in zdraviti potem; samo diplomov doktorskih jim ne dadč, ali —"
,,Naj sami imajo srednjeveške oslovske kože", reče jezna nihilistka.
,,Da, srednjeveške zares", poterdi oficir, in nadaljuje: „torej še enkrat: dajte ženski svobodo, dajte jo, ne samo njej, nego dajte jo nam vsem in povsodi. To je naše gaslo."
„Vaše gaslo za veliko srečno Rusijo?" vpraša g. profesor.
„Nikakor! Kaj posebnega je meni Rusija?" odgovori oficir.
„Torej vi nijste rodoljub, vi ne želite sreče ruskega naroda?" vprašujejo od vseh stranfj.
„Po vašem nisem rodoljub; svoj narod ljubim, kakor vsacega druzega, ni bolje ni manje", mirno odgovori nihilist.
,,Dobro! jaz vam priterjujem v vsem!" vsklikne nihilistka.
,,Vi bi mirno ostali v svojih ulicah, ako bi priderli v Petrograd sovražniki, Nemci ali Francozi?" vprašujejo oficirja.
„Ne."_
„Torej bi vendar vzeli sabljo in branili se do zadnje kaplje kervi?"
„Ne," zopet odgovopočeli?"
„A, za boga! kaj bi ri oficir.
„Sel bi k vašim sovražnikom, k Nemcem in Francozom pogledat, nij li tam bolnih ali ranjenih, in bolnike bi izkušal pokrepčati z dobro juho, in ranjenike bi obvezoval."
„Dobro, dobro!'' priterdi nihilistka, a moj sosed mi šepne na uho: „oba sta nihilista!"
„Gosp6da, vam se zdi to čudno? Zogotavljam vam, da nas je v Rusiji mnogo, zelo mnogo, ki tako mislimo", zopet povzame nihilist.
,,In kaj namerjate storiti,da bi svojim idejam priborili večjo praktično veljavo?" vpraša nihilista nekdo iz družbe.
,,Ničevo", bil je nihilistov odgovor, s katerim seje sklenilo to besedovanje.
Izkušal sem posneti ta pogovor ze vsemi slabostmi v mislih in v argumentaciji, da bi videli, kaki ljudje se tudi prištevajo tu nihilistom. Poveršnost takih nihilistov je pač vsacemu odkrita, in upam, da se tudi nad nihilistom kozmopolitom nikdo ne pohujša. Kozmopolitiz em, kot izraz ideje o bratstvu vsega človeštva, mora biti naš visok ideal, dokler si z nikanjem narodnosti sam ne uniči edine realne podloge. Pri-verženci poslednjega odrastka kozmopolitizma, kot poveršnega razuma one ideje, ti so sicer jako pošteni, dobri ljudje, in ne smemo tajiti, da
so sem ter tja tudi uže kaj koristili človeštvu; a mogli bi delati mnogo uspešneje, ako bi ne tajili narodnosti, ogrdje, tako modro ustrojene za človeške sile po sami naravi, — in izpoznavAje torej potrebnosti, omejiti svoje delovanje v gotove meje, ne izpoznav&je dalje, da je vse, kar se stori za eno narodnost, posredna svojina vseb, trosijo oni svoje sile v največ neplodovito modrovanje in razčuvstvovanje.
Dr. Fr. Celestin.
Ko sem tergal cvetje rož.
Ko sem tergal cvetje rož,	Vendar roka ranjena ZMdale globoko Nij cvetic pustila;
Svojim ostrim ternjem so	Saj za vsako ljubica Mene v derzno n5ko. Bo me poljubila.
Fr. L.
Klasične podobe. III. Pri Kritonu.
Politrili des. Dober dan, Manes!
Manes. Bog ga daj, gospod Politrilides!
Pol. Ali so gospod Kriton domsi?
Man. Dom£ so domd, pa spe; ostro so mi prepovedali, da jib ne budim pred eno, ko bi voda gorela! Za to bode najbolje, da zopet greste ter pozneje pridete, če imate kaj posebnega — pa saj ste tako zmirom tukaj, kakor — kamen na cesti!
Pol. Nu, nu, potolaži se, potolaži, ljubi moj Manes!
Man. Saj je res; človeku pride na zadnje vendar preveč; ves božji dan nij mirti; kedor v mestu nema kaj jesti ali kaj obleči, ali če ga dolžniki pritiskajo, na ravnost li gospodu Kritonu! Vrata si poda-jejo, tako, da se kljuka ne ohladi. Manes pa moram potem tla in stopnice dergniti in snažiti, tako da me bog vidi. Kolikokrat pravim gospodu: gospod! ne zamerite, vi ste predobri, ti potepuhi, ti cigani, ti požeruhi vas še do nazega sleko; če pojde še nekaj časa tako dalje, nazadnje ne bode moke v predalu, da bi je imel o poludnč za močnik! Pa vse zastonj! Možje predober, nasmehne se mi ter pravi: res je, moji prijatelji se množijo od dne do dne, a imčnje se manjša; pa kaj se če! Svčta vera nas uči: dajte in d& se vam. Dajati je slajše nego jemati, in gerdo bi bilo, ako bi se slišalo, da je kedaj kedo šel od Kritonovega praga lačen, raztergan ali nepotolažen. Tako govori mož, ki ima boljše serce nego glavo. To so križi in težave, da se bog usmili!
Pol. Denes imej še poterpljenje z mano, nekaj zelo imenitnega imam z gospodom govoriti.
Man. Kaj že spet? Ali vas morebiti krojač tirja?
Pol. Ne govfiri tako, lepo te prosim! — Svoje pesmi mislim dati na svitlo.
Man. Kaj je mojega gospoda k temu treba? Ali vam on morebiti brani ?
Pol. Vidiš, to je tako: če jih hočem tiskat dati, potrebujem novcev za tiskarja.
Man. Pa jih kateremu prodajte.
Pol. Saj sem že govoril s tem in 6nim, a nobeden jih neče.
Man. Pa mu jih zastonj dajte, saj, kakor vas poznam, vam nij do novcev.
Pol. Ali tudi zastonj jih neče nobeden. To je!
Man. Ha, lia! Kaj vaše pesmi nijso nič vredne, da jih še zastonj nikdo neče! To je vendar čudno!
Pol. Nič vredne! Vredne so več nego vse, kar jih je dozdaj pri nas natlsnenili, in kar jih bode še kdaj; a ti bojočdni, ti gorjanci ne vedo, kaj je lepo, kaj je poezija!
Man. Takisto je pa res križ!
Pol. To se ve, daje križ; zato hočem prositi g. Kritona, ki so tako dober in umen mož, da jih dadč tiskat ob svojih stroških.
Man. A, tako je?
Pol. In tudi tebe, preljubi moj Manesek, lepo prosim, ti imaš, da-si suženj, toliko veljave pri g. Kritonu; zini, zini, kader se d&, tako kako besedico zame; ali vsaj ne odgovarjaj, če te povprašajo, kako bi. — Saj ti ne bode zastonj, veš!
Man. Ha, ha! To pa že to; saj ga nemate nikoli okroglega, ko bi vas na glavo postavil.
Pol. Okroglega ti res ne morem dati, a kar imam, to ti ddm, in to je več, nego zlato in srebro. — Imaš ljubico?
Man. Kaj menite, da nijsem še 17 let star?
Pol. Prav; n& pesmico zanjo, ravno sem jo naredil, jako dobra je.
Man. Vi ste kakor kak oče frančiškan, ki plačujejo s podobicami. Moji Mirini pesem! Kako bi se smijala! Če ji kupim iglic za obod, bilo bi ji bolj po godi moji Mirini. Paj naj bode, dajte! Človek dd, kar ima, in bolje: derži ga nego lovi ga! Slišim praviti, da pri Vas gosposkih ljud6h je ta navada, da dajete ljubicam pesmi v dar, naj torej še jaz enkrat poskusim. Dajte, da vidim, kaka je!
Pol. Homer sicer pravi, da biserov ne —
Man. Oho! Počasi — sicer ne bode nič! Treba je tudi še videti najprej, ali so vaše pesmi res biseri.
Pol. Ne zameri! pri nas poetih se ne sme tako na tdnko gledati na vsako besedo. Nd, ta bode zate.
Man. Skupaj sva pri oknu stala, Gledala sva na net>(5 — E, to ne bode nič, ako se midva za četert ure snideva, ne gledava na nebo, a človek v pesmi mnogokaj povč, kar nij res, in vi gosp6da imate tudi vse bolj gosposke navade; a dalje:
Luna mračno je sijala, Vanjo vperla si oči. Zakaj pa ravno mračno, ali je ravno merkala ?
Goste zvezdice si štela, Gledala jih brez skerbi. Kako to? Ravno prej ste dejali, daje oko v luno vperla, zdaj pa, da je zvezdice štela.
Pol. Kaj je tu napačnega? Najprej je oči v luno vperla, a čez nekaj časa je začela zvezde šteti; kaj to nij mogoče?
Man. Mogoče že, a vendar se ne vč prav, zakaj je pustila luno ter spravila se na zvezde? Kaj je pa hotela vendar prav za prav?
Pol. Tebi je težko odgovaijati; to je taka poetična situvacija, kakor pravimo.
Man. Prav! Ali kaj pa to? n Goste zvezdice si štela, gledala jih brez skerbi,« —Ali jih je najprej preštela, potem gledala jih brez skerbi? ker so bile preštete, ali oboje ob enem? Pa to ne grč prav, ker zvezde so bile goste, in skerbeti je bilo treba, da se ne ušteje.
Pol. Pošlji osla križem svet —
Man. Nazaj ti pride uhat, ko pred. Dobro, da-si malo zarobljeno. Glejmo dalje:
Si nad eno se zavzela, In pobesila oči.
Nad katero seje zavzela in zakaj seje zavzela, ter še eel6 oči povesila? Ali je bilo kaj napačnega?
Pol. Nad zvezdo ljubezni, beddk!
Man. A tako? Zakaj nijste tega v pesem postavili, da bi človek vedel, kako in kaj? „In povesila oči!" — To cel6 nij za mojo Mirino, ona ne povčša očij, če tudi vidi še drugačne stvari.
Mene pa ste dve navdale, Gledal vanje sem zavret.
S čim sta vas navdali?
Pol. Z ljubeznijo, kaj včm? To se ne more povedati tako na tdnko. —
Man. Dobro, verlo dobro! Berimo dalje: Bile so oči prezale, Biser tvoj, najlepši cvet. „Biser tvoj! "Saj sta bila dva bisera, ne eden. „Naj lepši cvet!« Zdaj so bile oči biser, zdaj so že cvet.
Pol. Lepe oči se lehko imenujejo biser ali cvet; kaj^ti veš?
Man. Lehko se imenujejo tako ali tako, a ne oboje ob enem. Pa še to mi ne gre prav v glavo. Kedaj so vas pa njene oči navdale, kedaj ste gledali zavzeti vanje? Saj ste stali pri oknu ž njo, torej poleg nje gledali v nebo, zato ji nijste mogli gledati v 6či. Če se je vse to zgodilo prej, kaj je bilo potem treba, te ^poetične situvacije?" Kaj je bilo treba vse pesmi? Ne, to nij nič za mojo Mirino, v zobe bi se mi smijala, ako bi ji kaj tacega bral, ker sama ne zna brati. Mislila bi, da se mi je tu notri kako kaj poterlo.
Pol. Moje pesmi nijso za te, ne za tisto tvojo Marijano ali Marino. Pa naj bo; že eno ti pokažem. Kaj moreš reci tej?
Man. »Pesem mladčniča." — A sonet! Sonete imam rad: Rad deček svitle gledal sem zvezdice, Ki so na nebu jasnem lesketale, Sede v naročji deklice sem zale Nasproti nježne vsem molil ročice. Vsem zvezdam ste nasproti ročice molili! Hem, hem! Nekam mnogo! Ko pa resnej e je postalo lice. Ter v svet neznani so skerbl me gnale, Ste zvezdi dve pri sercu mi migljale, Oči prijazne, ljubljene device. Ze spet! Vedno zvezdi ce, pa deklice, p a oči. kamor Človek samo poverhu pogleda po vaših pesmih. Veste kaj, gospod Politrilides, pa brez zamere? Vaše pesmi se mi zdč, kakor da bi mi rekel moj gospod: Manes! nič mi nij prav; nekako slab sem, pojdi ter narčdi mi kaj zelo krepkega in tečnega, da bode za želodec in za gerlo. Jaz bi pa šel ter vzel droben košček mesa, sestergal ga na stergalu na drobno in ta drobiž dejdl v ponev in k njemu medii, mleka, olja, majarona, nič soli, nič popra! in potlej bi vso to zmes skupaj na maslu ocverto nesel gospodu. Gospod Kriton nijso niti posebno izbirčni, niti nagle jeze, vendar vem, da Manesu bi se slabo godilo; kar bi imeli blizu roke, letelo bi vanj, ali še celo palica bi pela.Tako puste, tako osladne, tako zoperne zdravemu gerlu in želodcu zdč sejni vaše pesmi. A kakor pravim, brez zamere!
Vendar, ker sem bil tako zarobljen z Vami, moram tudi kaj storiti zd vas. Pri miru vas čem pustiti, ostanite tu in počakajte mirno, da se zbudi gospod. Jaz moram iti po svojih opravkih. Z bogom, gospod Politrilides!
Pol. Ta divjak sirovi, robati, zarobljeni, neotesani! A kaj bi se človek jezil in klel! Prav ti je; po kaj hodiš kravo z vijolicami pitat!
(Dalje.)	Boris Miran.
Literarni pogovori. x.
Življenje je boj. Boriti se mora človek se sovražno mu naravo, sč svojim bližnjim; boriti se mora sam se sabo. Pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje; ne kervavi boj, kakor terdijo nekateri, saj ta mori življenje — zdrav človeštvu in potreben je duševni boj, koristen tudi boj na literarnem polji. Stoječa, lena voda se le prerada usmradi. V nasprotovanji se misel meri z mislijo; sama zase, brez osobne pomoči mora pokazati tu svojo moč ali slabost: ali ima pravico živeti in veljati, ali ne. Monopol je škodljiv, kakor v materijalnem, tako tudi v duševnem,
literarnem življenji, če ima vedno samo eden pravico prodajati svoje misli, drugi jih pa samo od njega kupujejo, zgodi se prerado, da se s časom učenika polasti neka nemarnost, da ne gleda več, kako je njegovo blago; da prodaje vse za dobro, kar mu pride ravno na versto. če pa odpre sosed prodajalnico, potem gre pa vse drugače.
Razprave o literarnih stvareh so se bile pri nas nekaj časa že prepustile edinemu „Zvonu". Nekako čudno, neprijetno je bilo že njegovemu uredniku pri serci, ne tako praznično, kakor tistemu Uhlando-vemu pastirju v nedeljo do poludne: „na širem polji sam stojim!« ko se nij tako dolgo časa nikdo oglasil — vse tiho okrog in okrog! Toliko „pogovorov", pa niti enega ugovora, ali vsaj odgovora. Ribam pri-digovati, kakor sv. Anton, in morda rakom žvižgati, to je morebiti poetično, gotovo pa malo vabljivo in zelo nehvaležno delo. Ko bi se mi vsaj zgodilo, kakor tistemu pridigarju v puščavi: si hi tacuissent, lapides clamabunt!
Lehko si torej vsak misli moje veselje, ko slišim praviti, da se je dunajskemu „Zvonu« oglasil v Ljubljani nemško — slovenski list.Nisem miroval, da sem ga dobil v roke! Strašna zmota! — Upal sem, da bodem kaj podučljivega slišal, ali morda celo kaj veselega zvedel, kar mi je bilo do zdaj neznano, ker že tako dolgo živim daleč od domovine. Kako rad bi se bil dal prepričati, da moje misli o slovenski dramatiki so čisto napačne; nikogar bi ne bilo bolj veselilo, nego mene, ko bi se mi bilo dokazalo, da je krepka in cvetoča. Nič tega! Vse druge stvari, in čudne! Najprej pa moram nekaj osobnega omeniti; pri nas je vse osobno. Gosp. nasprotnik (naj mi dovoli, da ga tako imenujem, ker njegovo pravo ime mi je neznano) gosp. nasprotnik govori v svojem spisu o nečem literarnem sodišči na Dunaji; to je pomota.Na Dunaji je več sodišč, tudi najvišje sodišče (bog nas ga varuj!) ali literarno sodišče, in sicer slovensko literarno sodišče meni tukaj nij nobeno znano,in jaz bi vendar moral nekoliko vedeti zanje; potem govori zopet o »dunajskih kritikih". Kritikov je sicer na Dunaji gotovo mnogo, in vsak ima svoj opravek. Kar se pa tiče „Zvona", naj mi verjame gosp. nasprotnik, da ta list razglaša samo moje misli, ne ravna se po nikomer; za vse, kar je v njem, sem samo jaz sam, nikdo drug, odgovoren. Literarne pogovore pišem sam, vse od perve do zadnje besede, in sicer se ne posvetujem prej z nikomer, kaj in kako naj pišem. Misli v literarnih pogovorih so vse moje osobne misli; komur torej nijso po volji, naj se na ravnost k meni oberne,na ravnost mu bodem odgovarjal. Po okoliših nij treba hoditi.
G. nasprotnika peče, da je nemški, slovenstvu sovražen list prinesel moj spis o „slov. dramatiki." Po pravici moram reči, da tudi meni nij bilo ljubo, ko sem to slišal. A kaj se hoče? Nekaterikrat človek nij vesel kacega pomagača, vendar ga mora terpeti. Jaz ne morem nikomur prepovedovati, da ne ponatiskuje mojih spisov, naj mi bode to ljubo ali ne. če posnema g. nasprotnik iz t^ neprijetne dogodbe, da bi jaz sploh ne bil smel pisati tako, da se pohujšanje ne daje, moram mu to odgovoriti: glavna stvar je v publicistiki, daje pisalec do dobrega prepričan,
daje res, kar piše, in potem, da piše z dobrega namena. Teh dveh stvarij sem si jaz v svesti, zato me malo moti, če se kedo pohujšuje. Prepričan sem namreč, da ima resnica v sebi tako moč, da na zadnje vendar koristi. To je ravno naša največja nesreča, da smo jo tako dolgo prikrivali drugim in sebi samim. Nij torej čudo, če tako dolgo prikrivana mnogokoga v oči b6de, ko nagloma zasveti. Kaj nam pomaga, ako slepimo sebe in druge? Resnica pride na dan prej ali pozneje gotovo; a boljše je, dajo pokažemo sami nego naši nasprotniki, ki nas potlej tem neusmiljeneje zasmehujejo, ko so odkrili naše siromaštvo. Gnothi sauton! Spoznavaj samega sebe. Te je perva zapoved, če se človek hoče boljšati, napredovati.
Rekel sem, da mi je bilo neljubo, ko sem slišal, daje nemški list svojim bralcem prinesel moj spis.To je tudi tako neki ostanek tiste naše prirojene bojazljivosti in tesnopersnosti. Kedor ob cesti zida, ne sme se pritoževati, če mimogredoči delajo opazke o njegovem zidovanji. Vse nič nam ne pomaga, privaditi seje treba javnosti. Javnostjo velika dobrota; ako časi malo rani, nosi tudi v sebi zdravilo. Ce stvar dobro premislim in natanko presodim, komu in kako je vendar v resnici škodil ponatisk mojega spisa? Ljudje, ki z nami vred prebivajo pod eno streho, ali ne poznajo na tdnko, kakor mi sami, našega imenja? Ali ne štejejo lehko, če hočejo — in hočejo! — kolikokrat na dan usta odpremo? Tem torej nij tist spis odkril nikakoršne skrivnosti; a drug svet malo mara za nas! Ravno nasproti! Jaz menim tako: če so nam ti ljudje res tako hudovoljni, kakor se kažejo, ne morejo nas zasmehovati, ako vidijo, da spoznamo svoje siromaštvo, in da na tej podlogi hočemo delati in truditi se, da se izkopljemo iz njega in si pripomoremo s časom do višjega blagostanja. Saj kedo nam v resnici more očitati in oponašati, da se ne moremo v literaturi, posebno v dramatični, meriti z drugimi, srečnejšimi narodi? Kaj tacega od nas zahtevati, bilo bi krivično, nespametno, smešno! A ne smešimo sami sebe pred svetom. Katera mati dete v povoji na stran postavi očetu, ter poreče: prav tako velik nij sinek, kakor ti, a mnogo ne manjka. Mož ji pač odgovori: kaj tako govoriš? Otrok je otrok! Za to starost je dovolj velik; samo glej, da ga dobro rediš, potem bodemo videli. Ako bi, recimo, kedo o naši mladi dramatiki v nemškem listu tako-le pisal: „Es mag allerdings sein, dass die slovenische Biihnenliteratur noch nicht auf der hochsten Stufe steht; dass die Biihnenprodukte nicht sammt und sonders Meisterwerke ihres Genres sind; dass sich darunter Manches befindet, welches auf Klassi-zitat niemals einen Anspruch machen kann: allein welches Volk bat denn lauter klassische Erzeugnisse?« — Ko bi, pravim, kedo tako pisal, risum teneatis, amici? In če se smeha zderžd prijatelji, ali se ga tudi sovražniki? Ali se ne zahrohotajo na vse gerlo, ko prečitajo to — kako bi pač dejal, da ne rečem prehudo? — to otročjo fanfaronado! Ali je naš nasprotnik res tako mlad, ali se samo dela? Te besede namreč nij so izmišljene, kakor bodo morebiti mislili naši bralci, tako res piše naš nasprotnik. Perstje človeka serb^, humoristična žila mu ne ddje
mirii, ko bere te verste. Vsaka beseda — ne, izkušnjava me ne premore
__ saj o tacih stvardh nij prijetno satire pisati, ker človeka bolj serce
boli, nego se mu ljubi smijati in smeh zbujati. Saj se bodo naši sovražniki brez tega smijali dovolj.Kedor tako piše, ta nam sramoto dela pred svetom, ta sili ljudi, da se nam smejejo. Nekaj pa moramo vendar prositi svojega nasprotnika, kar se sme zahtevati od najmlajšega človeka, k temu nij treba učenosti, samo poštenosti: namreč, naj, če se še kedaj speči se „Zvonom", resnico govori, ter temu listu ne podtika stvarij, katerih nij v njem. To nij pošteno! G. nasprotnik posebno poudarja in ponavlja, da je »Zvon" imenoval vso slov. dram. literaturo „smeti". „Zvon" piše v 7. lit. pogovoru: „In torej seje zgodilo, da ima naša mlada Talija do malega same smeti." To je malo drugače. Tuje rečeno, daje vendar še nekaj dobrega vmes.
Dalje piše g. nasprotnik: »Ferner mag der Kritikus (to sem jaz) recht haben, wenn er sag t, dass der dramatische Verein als solcher noch lange nicht Anspruch auf Vollkommenheit machen kann.« Kje se v mojem spisu edina besedica govori o dram. društvu? Kje se meri nanje? Ali je mogoče, daje g. nasprotnik bral moj spis? Proti dram. društvu nijsem jaz nikoli pisal niti gorovil; zdelo se mi je vedno, in zdi se mi še zdaj prav koristno društvo, kateremu druzega ne manjka, nego materijalne in duševne podpore. Kaj se more možim, ki imajo to stvar v rokah, očitati, da ne igrajo in ne dajejo boljših iger na dan? Poddj-te jim boljše izvirne igre ali boljše prestave, in bodo boljše igre igrali, boljše igre izdajali. A kake igre se društvu pošiljajo, to jaz predobro vem. Jaz sem samo svetoval v svojem spisu vsem tistim, ki hočejo s prestavami bogatiti slovensko Talijo, naj si izbirajo boljše originale nego do sedaj. Ta namen je imel moj spis, ne druzega, kakor »Zvonovi« bralci dobro vedo. Mahati po dram. društvu, kateremu sem sam odbornik, tega nijsem nikoli namerjal,kakor se mi podtika.Žalibog, da mi okoliščine ne pripuščajo, da bi ga mogel podpirati,kakor bi želel. Človek ne more vsega ob enem! Gosp. nasprotnik očita nam, „dunaj-ski kliki namreč", da ne pišemo nič za dram. društvo. Kaj delajo drugi, to meni nij in ne sme biti nič mari, zato tudi ne vem, če se kedo izmed mojih znancev na Dunaji oglasi za razpisane „premije". To je njihova skerb. A kar se mene tiče, moram se enkrat za vselej resno zavarovati zoper to, da se mi, kar se je že storilo enkrat, samo če zinem, stereotipno zaverne: „Kedo pa si? Kaj si pa storil do sedaj? Če ti nij to po volji, sam bolje narčdi!" Tak govor je tako primitiven, tako otročji, da bi se ga pač ne n&dejal človek iz ust doraslega, zrelega človeka. Kedor torej piše o estetičnih stvareh, ta mora biti stavbar, kipar, slikar, skladatelj in pesnik, vse ob enem,sicer nema pravice soditi najmanjšega dela! In ako bi spisal najboljšo tragedijo, zopet ne sme govoriti o najmanjši komediji. Kje, za boga! veljajo taki zakoni ? V kateri deželi se zahteva, da brus tudi reže? Ali nij dosti, da ostri nože in meče ? Ali ljudjč, ki tako govori, res nič ne vedo, nič ne bero, ali se samo delajo neumne? Kedor hoče resno razpravo se „Zvonom", naj mu ne pride
v taki žalostni podobi. Tacega nasprotnika zmagati, nij prijetno niti častno pred svetom!
Vprašanju: kaka bodi igra, da bode dobra, ne moremo tukaj druzega odgovarjati svojemu nasprotniku, nego to, naj bere dobre este-tične knjige in v izgled perve dramatične pesnike, kateri mu utegnejo biti vendar znani. „Zvonov" namen ne more biti, da bi pisal celo estetiko; a če želi ukaželjni g. nasprotnik zvedeti najboljše knjige, naj se oberne do mene; z veseljem mu bodem najpripravnejše nasvetoval.
Končno še eno opombo. G. nasprotnik mi svetuje, naj rajši na ravnost pošiljam svoje spise po nemški pisane v Ljubljano. Jaz pišem samo za svoj list; za druge pisati nemam ni časa ni volje; ako bi pa hotel kedaj, ne bodem vprašal nikogar, tudi g. nasprotnika ne, kam naj pošiljam svoje spise. Prepričan sem, da bi on mene ostreje zavernil, ko bi mu prišel s takim svetom!
C. „Zvonovi" bralci naj nam ne bodo hudi, da jim kratimo prostor s tako pustimi stvarmi! Kaj hočemo, ker nam sreča ne dd boljšega nasprotnika, s katerim bi se mogli pogovoriti tak o, da bi bilo njim zanimivo in podučljivo, a niti nam ne tako neprijetno!
Stritar.
Slovenski glasnik.
* V llaillblirgn je 13. aprila t. 1. po kratkem terpljenjiumerla dobro znana nemška pisateljica Terezija Robinson, ki si je pod pisateljskim imenom Talvj: Therese Albertine louise v. Jakob.« posebno po svojih spisih tudi za slovanski narod pridobila velike zasluge. Rojena 26. jun. 1797 v mestu Halle šla je se svojim očetom, pozneje ruskim deržavnim svetnikom, na Rusko ; vernivši se 1816 I. na Nemško, omožila se je 1828 1. z Amerikancem Robinsonom, profesorjem biblijske literature na teologijskem učilišči v New-Yorku, s katerim se je 1930 1. v Ameriko preselila. Imenitna je nam posebno zaradi dveh knjig, po katerih je seznanila izobražen svet se slovankim narodom. Po imenu „VolksIieder der Serben" (Halle 1825—26) je izdala v 2 zvezkih v nemškem izverstnem prelogu zbirko najlepših serbskih narodnih pesmij, kije do sedaj učakala 3 natise, kolikor je nam znano.
Našim naročnikom.
Po zakonu, da mora urednik stanovati, kjer list izhaja, primoran sem za to poletje, ker mi je iti »na kmete", „Zvonu" novega urednika postaviti. Za »Zvonovo" uredništvo bode torej do konca septembra odgovoren g. Peršič, Da list ostane tudi pod novim uredništvom v vsem po polnem tak, kakoršen je bil do sedaj, da mu bodo posvečene vse moči, katere so ga zderževale do sedaj, tega naj bodo naši naročniki prepričani. — Perva številka » Zvona" je zdaj v tisku, in razpošlje se prihodnjič. Povest »Lipe" je že do konca postavljena, a zaradi prostora se nij mogla vzeti v denašnji list; pride torej v naslednjem listu. __Stritar.
Tiskarna oo. Mehitaristov.
Založnik-- 3. Stritar, urednik Peršič, I. Johanaesg. IS-