URN_NBN_SI_DOC-YRYJ4P7M

Spomini na učiteljišče v Ljubljani 1960/61 – 1964/65 335 UDK 377.8(497.4 Ljubljana)”1960/1965”:929 Junc M., Kobal D. * Mirjana Junc, učiteljica v p., Tomišelj; Darinka Kobal, učiteljica v p., Litija. Darinka Kobal, Mirjana Junc * Spomini na učiteljišče v Ljubljani 1960/61 - 1964/65 Memories of the college of education in Ljubljana 1960/61 - 1964/65 Moji, že rahlo osiveli spomini. O joj, kje so časi, ko smo kot študentje guli- li učiteljiščniške klopi! Davno je že, a so kljub osivelosti ostali zlati spomini. Najlepši. Spomin mi skače na mladost, mladostnike, današnje in tiste kar nekaj gene- racij nazaj. Razmišljam o pubertetnikih, ki spravljajo današnje učitelje na rob potrpežljivosti in spomin mi nehote uide na moja pubertetniška leta. Še živo se spominjam dopoldneva na dvorišču učiteljišča, današnje Gimnazije Ledina. Bilo nas je vse polno, saj je bil odmor in smo se tekli prezračit, poklepetat in sprostit. Med nami je bil dežurni profesor, tisto dopoldne za predvojaško vzgojo. Klicali smo ga Bongi, zakaj, ne vem. Vem le to, da je nenadoma stal pred mano, me pogledal izpod štrlečih obrvi in ukazal: “Predno greš noter, poberi papirje z dvorišča!” Tako me je presenetil, da sem, sama ne vem zakaj, “odjezikala”, da ne bom. “Kaj si upaš? Moraš!” Je bil trd in ukazovalen. Bila sem upornica in med študijem na učiteljišču je bila moja upornost na višku. Povedati moram, da sem prav takrat izvedela, da mi je mamica umrla pri letu in pol, a mi je oče vsa ta leta prikrival. Vse kar mi je kdo od takrat tako na “vojaško povelje” ukazal, je pri meni naletelo na upor. Tudi tokrat. Žal je šel pro- fesor Bongi naravnost v zbornico k razredniku Pritekelju. Ko smo imeli uro slo- venskega jezika, je razrednik mirno stopil predme in vsem mirno začel pripove- dovati zgodbo o spoštovanju. Spoštovanju med nami sošolci ter o spoštovanju med učiteljem in učencem. “Ni ljubezni brez spoštovanja, jaz pa vas tako spoštujem in imam rad. Priza- det in nesrečen bom, če bomo izgubili eno izmed najbolj navihanih učenk, tebe Darinka”, se je takrat obrnil k meni. “Kajti profesor predvojaške vzgoje zahteva izključitev iz šole, če se mu ne opravičiš zaradi dogodka na dvorišču.” V razredu je završalo, saj večina sploh ni vedela, kaj se je zgodilo med odmo- rom. Bili so presenečeni in šokirani, le jaz sem mirno vstala in rekla, da se ne mislim opravičiti. Zakaj bi morala pobrati prav jaz, ki nisem vrgla niti enega pa-