Listek.
7oS
Dijaški koledar za navadno leto 1893. II. letnik. Izdala in založila »Narodna Tiskarna«. — Ta koledar, čegar prvi letnik se je že močno omilil našim dijakom, urejen je prav tako kakor lanski, samd da mu je oblika nekoliko manjša in zato dosti prikladnejša. Poleg navadnih koledarskih stvarij prinaša »Dijaški koledar« životopis pokojnega Cegnarja z lepo izvedeno podobo in kratek pregled slovenske književnosti od najstarejših časov do denašnjih dnij. Prepričani smo, da naši dijaki radi posežejo po tem domačem koledarji, nikar da bi si kupovali podobnih nemških knjižic. Lično vezan izvod se dobiva po 60 kr.  po  vseh  knjigarnah.
Maksimilijan I., cesar mehikanski. Slovenskemu ljudstvu spisal Fr. Nedeljko. V Ljubljani. Založil J. Gioutini. 1892. Cena 20 kr., po pošti 3 kr. več. — Knjižica se opira na zanesljive zgodovinske vire in podaja zato verno sliko onih bojev, ki so raz-devali novoustanovljeno mehikansko cesarstvo. Pridobiti si utegne dokaj prijateljev, zlasti ker je minilo letos bas petindvajset let  od  smrti  Maksimilijanove.
Slovensko gledališče. Kakor smo že poročali, odprlo se je novo deželno gledališče ljubljansko dne" 29. kimovca s slavnostno slovensko predstavo, ki je obsezala uverturo iz Gliukove opere »Ruslan in Ljudmila«, slavnostni prolog (zložil A. Funtek), prelepo alegorijo (po načrtu J. Subica) in tragedijo v petih dejanjih, »Veroniko De-sen i š ko«, katero je po Jurčičevem izvirniku za gledališče predelal Ig. Borštnik. K tej prvi predstavi se je zbralo mnogo odličnega občinstva slovenskega, prišli pa so tudi odposlanci češkega narodnega gledališča (g. ravnatelj Subert, g. Pecold in član g. Koldr), in takisto so odposlali Hrvatje odličnega zastopnika (g. prof. J. Pasarica), Ker bi bil podrobnejši opis vse predstave že uekamo zakesnel, zadoščaj samo nekaj besed o »Veroniki Deseniški.« Jurčič je spisal svoje delo na smrtni postelji, zat(5 je njega tragedija le proizvod prve roke, katerega bi bil izvestno kesneje še korenito predelal. V Borštnikovi drami zapažamo veščo roko, žal, da se je g. pisatelj več oziral na efektne prizore nego na logiško razporedbo in logiški razvoj. Zlasti zije velika praznina med četrtim in poslednjim dejanjem; nekoliko pa tudi pogrešamo jasno narisanih značajev (primsri Veroniko samo, ki je malone neverjetna zmes častihlepnosti in ljubezni do malovrednega soproga in domovine — za herojinjo, kakeršno je menda hotel ustvariti gosp. Borštnik, zdi se nam tak značaj venderle preoskromen). Jurčič se nam vidi po nekod dosti srečnejši (glej v prvem dejanji poslednji prizor, kjer Veronika odhaja, in pri Borštniku povest o dnem pismu, katero sluša Veronika tako lahkoverno, da se precej vrže Frideriku v naročaj); takisto je pri Jurčiči oni prizor, ko prihaja Veronika h grofu Hermanu, da prosi za svojega soproga, utemeljen psihološko tako dobro, da ne vemo, zakaj ga je g. Borštnik izpustil. Vender pa ne zanikavamo, da je v Borštnikovi tragediji izpremenjeno marsikaj, kar ji ni na škodo (primeri značaj Soteščanov, Vukašinov, tudi Hermanov). Friderik nas pa ne ogreva ni v izvirniku nI v predelavi, kakor nas sploh ne morejo ogrevati takšni slabotniki. Ako bi se bil Friderik poročil skrivaj, to bi se mu oprostilo, če bi se pozneje kot pristen junak upiral slovesu od zakonite svoje žene in se umeknil le kruti sili. — Igralo se je v obče dobro, zlasti gospa Borštnikova je bila kot Veronika resnično izborna. Prijali so nam tudi gg. Borštnik, Sršen, Danilo in Perdan, nikakor pa ne g. Verovšek, čegar grof Herman je bil zgolj karikatura. O drugih igralcih, sosebno o 6nih klasiških treh vitezih, uiti ni vredno, da bi govorili. — Omenimo še, da so razni slovanski listi jako simpatiško pozdravljali otvoritev novega gledališča in da so nekateri tudi  priobčili večja izvestja o otvoritveni predstavi.
Ostali gledališki dnevi so prinesli zgolj reprize, o katerih smo govorili že v minuli gledališki dobi; zato jih samo navajamo. Poleg reprize »Veronike Deseniške« dne-30. kimovca so se predstavljale meseca  vinotoka  nastopne igre :  dne* 3. vinotoka veselo-