mnogo trajno veljavnega, kakor so »Življenje Vazi-lija Tibejskega«, »Lazar«, »Tma«, deloma »Moji zapiski« in še nekaj krajših novel, a večina njegovega dela je izraz konfuznosti iskanja, A tudi v tem se je razodel umetnika, ki morda le pre-boleva krizo in ki zopet vstane v svoji življenjski svežosti, To vsaj kažejo njegova najnovejša dela, kjer se polagoma izgublja »tema duše« in kipi zdravo življenje, V »Povesti o sedmerih obešenih« že poganja pozitivna kal: ljubezen in prepričanje o moči za pravo spoznane ideje, v primeri s katero ni smrt nič strašnega, Istotako obetajo »Dnevi našega življenja« končno zmago zdravega nad ubogim življenjem, Tretješolec Ivan se je nagnil k sošolcu in za-šepetal: »Alfonz, zdaj si na vrsti,« Nagovorjeni se je stresel. Vedno je bil nemiren pred izpovedjo, Z mrzlično natančnostjo je prebiral »ogledala« in si izpraševal vest v vročem pričakovanju, Stopil je k izpovednici, V kapeli je vladal mir; gojenci so klečali po klopeh in šepetali molitve, Slišal se je le tupatam zlog izpovednika, Skozi slikana okna je sijalo solnce, na vrtu se je glasil kos, Alfonz je pokleknil in začel, Stari izpovednik, malo gluh in utrujen od dolgega izpovedovanja, se je zganil, »Tako!« je opomnil in pogledal temno skozi mrežo, Alfonz se je zdrznil, Izpovednik je podložil roko pod brado in vprašal: »Kolikokrat?« »Ne vem!« »Tako! Grešiti si pa vedel!« Deček je pomislil in v glavo mu je prihajalo vroče, »No, kolikokrat?« »Ne vem!« je zatrdil boječe, »Kdo ve natančno število!« »Torej se nisi pripravil! Kdor se ne pripravi, ni vreden odveze,« Po Alfonzu je zagorelo, čutil je, da se mu roke pote razburjenja in strahu, Izpovednik je pomolčal, ponosljal in potrepljal s prsti po polici, Andrejevov pomen v drugi dobi njegovega delovanja je manj umetniški kot socialen. On je najbolj vneto izmed ruskih inteligentov zagrabil vprašanje o religiji in ga spravil v tir. Pregledal je bolno sedanjost in se trudil izlečiti jo. Bodočnost odgovori, če se mu to poslej posreči, »Kako bi želeli, da bi on, ki se je v ruski revolucijski skupnosti prvi spomnil na Krista, tudi prvi prišel do Krista, Kako bi želeli, da bi pojmil —- morebiti je pa to že pojmil —, da njegov »človek« sploh ni nadčlovek, ne titan, ne bogoborec, ampak majčken, gol otročiček, ki ga je materi ukradla zvita spaka, O, da bi tega otročička rešili iz opičjih krempljev!« (Merežkovski,) »Torej, reciva: dvakrat!« »Večkrat!« »Večkrat? Fant, kaj bo s teboj?!« Pater je zakašljal razhujen in spet pomolčal; nato je dvignil glavo in rekel: »No?« »Ne vem!« je ponovil deček v zadregi, »Predolgo se zamudim s teboj!« Izpovednik se je premaknil in nato pristavil: »Hitro!« Alfonzu se je stisnilo srce, nič ni pomislil, temveč rekel: »Petkrat!« Ko se je dvignil, mu je bilo vroče, v glavo mu je tiščala kri; izpoved ga je izmučila. Pokleknil je v klop, pa je obstal sredi očenaša in se zganil, kakor bi ga kdo sunil. Potegnil je z roko preko čela, se stresel, ker je čutil mraz v udih, in pograbil katekizem, da bi pogledal »ogledalo vesti«, Iskal je in iskal, preletel naglo vsa vprašanja, a greha ni bilo nikjer zapisanega, Odprl je nauk o izpovedi in bral določbo o številu. Kakor ozek pas ga je nekaj stisnilo preko prsi, zaprl je katekizem in obklečal za nekaj hipov na mestu. V kapeli ni mogel strpeti, spravil je knjigo pod klop in odšel. Vzel je iz pulta knjigo in sedel na svoj prostor. Pa ni bral, v glavi mu je brnelo, premislil je vse še enkrat in se slišal: »Petkrat!« V čelu mu je odgovarjalo: »Ni res, ni res!« Preračunil je in se spet vznemiril: »Moj Bog, kdo je vedel, da je to tak greh!« NARTE VELIKONJA: IZPOVED L »Sveta Trojica, en sam Bog!« »Prosi za nas!« Ravnatelj ga je pogledal in zašepetal: »Pazi!« Ivan je slišal opomin in se ozrl proti desni strani, kjer je Alfonz cingljal s kadilnico. Zbor je pel, »Gospod, usmili se nas!« Alfonz ni odnesel kadilnice v zakristijo; zatopljen v svoje misli, je cingljal ž njo, dokler ni zapazil, da mu Ivan nekaj kaže. Odkril jo je in jo ponudil ravnatelju, »Kaj delaš?!« Strogo ga je pogledal in pristavil: »Pazi!« Alfonz se je zmedel, vprl prestrašeno oči v ravnatelja in obstal, »Nesi vendar ven!« mu je šepnil za hrbtom nekdo. Dvignil se je nerodno, da je skoraj raz-tresel oglje. Rdeč v obraz se je vrnil pred oltar, kjer je trdo pokleknil na stopnico, Njegove misli so bile kakor uklenjene, slišal je le svoj glas: »Petkrat!« In odgovor: »Ni res, ni res!« Ivan se je ozrl parkrat po njem in videl, da se mu blesti solza v očeh. Zasmilil se mu je. Ko je mislil nanj, se je zdrznil ob vprašanju: »Bogve, ali pojde jutri k obhajilu?« Sklenil je, da ga pregovori po blagoslovu, a misel mu ni dala miru, Alfonz je pa poslušal kakor v polsnu litanije: »Mati Odrešenikova,« Oltar je zaplesal parkrat pred njegovimi očmi; dihal je globoko, da se je spet zavedel. »Kraljica angelov , , ,« Zbor je pel; Alfonzu se je zdelo, da je na oltarju dvoje monštranc, čutil je, da mu gine kri iz lic, preko čela mu je prihajal mraz. Godba in petje sta ga prevzela. Zbor je pel žarečih lic in glasnih grl, Alfonz ni čutil več samega sebe, Ko je ravnatelj iztegnil roko po knjigi, ki jo je položil na Alfonzovo stran, je tiščal Alfonz tesno sklenjeni roki na prsih in se ni ganil, »Ali spiš?« Alfonz se je zbudil in ozrl, »Knjigo!« Vstal je; mislil je, da mora po kadilnico, Ravnatelj je ponovil: »Knjigo!« Pokleknil je nazaj; ko se je sklonil po knjigo, mu je zaplesalo pred očmi, omahnil je in padel na obraz, »Ivan!« — — Kaj se je zgodilo, ni vedel; zavedel se je šele na postelji. Pred njim sta bila usmiljenka in domači zdravnik, »Hipen živčen napad; v kapeli je težak vzduh po cvetju. Jutri bo že zdrav,« Začel se je spominjati vsega. Počasi, počasi so se vračale misli, dokler se ni spomnil izpovedi, Na rami je začutil breme, okoli srca mu je ležal leden obroč,,, Ravnatelj je po večerji poklical Ivana k sebi in ga vprašal: »Vidva sta vedno skupaj; kod sta hodila danes?« Bal se je ravnatelja, pogledal ga je plašno in boječe rekel: »Na vrtu,« »Kaj sta delala?« »Gledala sva morje!« je dejal počasi. »Ali je hotel iti domov?« »Ne vem!« »To ni prav, da sanjarita in stojita ob morju. Vajino prijateljstvo mi ne ugaja. Sanjarjenje škodi,« Ivan je povesil glavo, Parkrat je že mislil povedati, kaj je Alfonzu, pa se je spet zbal. Ko je zamahnil ravnatelj z roko, se je priklonil in rekel: »Zbogom!« Vrh stopnic pa je dvignil sklenjeni roki proti nebu in vzdihnil: »Hvala Bogu; vsaj k obhajilu ne pojde jutri!« IV, Alfonz je ležal v bolniški sobi; skozi okno so prihajali glasovi slavca. Vstal je, odprl je okno in se zazrl v večer, Konvikt je ležal na obali, od dveh strani ga je obdajalo morje. Skozi okno je videl v daljavi mežikajoč svetilnik. Težko je bilo dečku pri srcu; strah ga je bilo osamelosti, v prsih ga je nekaj tiščalo, v glavi so se mu križale misli. »Ušel bi!« je rekel polglasno. A kam, ker ladja ne gre, — Pritisnil je vroče čelo na šipo, mrzlo steklo mu je dobro delo. Razgalil je srajco in pritisnil še prsi na mrzel kamen, Spet je slišal svojo besedo: »Petkrat!« In nato lasten odgovor: »Ni res, ni res!« »Moj Bog!« Slonel je na mrzlem kamenu in mižal, dokler ga ni zazeblo v hrbet; srajca je bila mokra in se ga je držala, <@» 232 <°» Zlezel je v posteljo in pustil okno odprto, Zatisnil je oči, da bi spal. Slišal je, kako so v daljavi butali valovi ob skalo, V sobi pa je dišalo po octu in zdravilih. Tiščal je oči in zdelo se mu je, da pada in pada, Opotekel se je, prijel za posteljo in se zdramil. Vroče mu je bilo, da je vrgel odejo raz sebe, »Moj Bog!« Vstal je, se oblekel in odšel bos po kameni-tem tlaku. Dve ponočni luči sta goreli na hodniku ter dvigali in preganjali sence po kotih, Taval je dalje in šel v veliko spalnico; njegova postelja je bila pogrnjena. Gojenci so spali: mali Bazilko je ležal sključen in držal palec v ustih, tam v kotu je mahnil parkrat z roko nekdo, Ciril se je držal na smeh, Dolfe je tiščal polno slame v pesti in je nekaj mrmral, Alfonzu se je zdelo, da tudi Ivan spi, Legel je za trenutek na svojo posteljo. Oljnata leščerba je trepetala sredi sobe; vzduh mu je del težko, Vstal je spet in šel počasi in tiho mimo ravna-teljeve sobe po hodnikih in stopnicah v kapelo, V kapeli je bil mrak. Pred oltarjem je gorela večna luč; rdeč soj je ožarjal stene in kip Matere božje, Pokleknil je v klop in hotel moliti. Večna luč ga je motila; da je ni videl, je pokleknil na stopnico pred oltarjem. Ostal je na mestu in zrl Mariji v obraz, Dolgo je tako klečal. Čutil se je skoro zadovoljnega, zdelo se mu je, da mu je vse lažje okoli srca. Vstal je, splezal na klop, ki jo je primaknil k oltarju, pokleknil na oltarno mizo in potegnil nase kip, da bi ga poljubil, »Marija, mati moja!« Naenkrat se je opotekel, soha je padla na oltarno mizo, sam pa je omahnil na tla. Vzdignil se je prestrašen in bežal iz kapele, »Kaj sem storil?« Bežal je po hodniku, skozi veliko spalnico, od tam v bolniško sobo. Oblečen je legel na posteljo, pritisnil obe roki na čelo in zajokal: »Kaj sem storil?« Tesno mu je bilo pri srcu. Zunaj je slišal morje. Vstal je in pogledal skozi okno; mesec je svetil na bližnje školje sredi morja, pene so se belile na valovih. »Ven pojdem!« Odprl je vrata, šel spet po koridorju, skočil skozi okno v pritličju, odbrzel nato za kapelo po stezi navzgor in se naslonil na zid. Nekaj časa je gledal nepremično na morje. Tam v daljavi je zablestelo kakor bel golob; ladja je plavala po zalivu, »Alfonz!« Za seboj je zaslišal rahel glas in se preplašeno ozrl, »Zakaj ne spiš?« Ivan je stal golorok ob njem; njegova srajca se je belila v mesečini, »Ne morem!« »Dvakrat si šel skozi spalnico nocoj; zakaj si drugič tako bežal?« Osupnil je, »Ali nisi spal?« »Ne, videl sem te; videl sem te, kako si skočil skozi okno. Pojdi nazaj!« Ivan ni povedal, da se je bal zanj, ko je tekel po vrtu, »Ne!« »Poslušaj in pojdi!« »Ne grem!« »Kaj pa boš tukaj?« »Nič!« Glas mu je zastal in v grlu ga je stisnilo, »Alfonz, nekaj bi ti rad rekel,« Ozrl se je vanj, »Jutri ne pristopiš k obhajilu, kajne?« Alfonz je onemel; na to ni mislil, »Kaj bo rekel ravnatelj?« je vprašal po pre-molku, Ivan ga je prijel za obe roki in ga zaprosil: »Alfonz, saj ne pojdeš?« »Ne!« je rekel naglo, »Zdaj me pusti,« Ivan se je oddaljil, pogledal je sredi steze nazaj in videl, kako je prijatelj sedel na zid, Pospešil je korak in zaklical: »Alfonz, ti si ob pamet!« »Pusti me!« Ivan ga je prijel pod pazduho in ga povlekel nazaj, Alfonz se je otepal, pa tovariš je bil močnejši, »Z menoj pojdi!« »Pusti me! Tja dol skočim, da bo vsega konec!« Ivan se je uprl in ga povlekel nazaj na tla, »Ti si bolan! Pojdi spat!« »Ne!« »Alfonz — glej, kaj bi rekla mama!« Deček se je sključil, zdrknil nato na kolena in zajecljal jokaje: »Mama!« Ivan ga je prijel pod pazduho in ga dvignil, »Pojdi! Jutri pojdeš k izpovedi in vse bo spet dobro,« Ko se mu je naslonil na ramo, mu je dahnil: »Ivan, kaj bi rekla mama?« Oprl ga je in spravil skozi okno nazaj na 3 <©> 31 hodnik in od tam v bolniško sobo. Položil ga je rahlo na posteljo, obrnil ključ v vratih, vtaknil ga v žep in legel oblečen sam na drugo posteljo v kotu. Alfonz pa je ležal na obrazu in ihtel: »Mama moja . . .« Zunaj je svetil mesec na morje in na bele školje v zalivu, skozi pinije in oljike je šumel veter. Zdajpazdaj so udarili v daljavi valovi ob školj; zdelo se je, kakor bi se podrla groblja. V. Ko se je zdanilo, je Ivan vstal, odklenil in odšel v svojo posteljo. Alfonz je spal, zbudil se je, ko je prišla usmiljenka v sobo. »Ali vstanete k maši?« »Vstanem!« Oblekel se je in umil; v glavi mu je šumelo, v udih je ležala utrujenost. V veliki spalnici je ravnatelj izpraševal, kdo je bil ponoči v kapeli. Sestre-usmiljenke so našle prevrnjen kip na oltarju. Nadzornik spalnice je povedal, da je prišel Ivan zjutraj oblečen v sobo. »Ali si bil ti?« Ravnatelj ga je premeril in poudaril vsako besedo. »Ne!« Deček je v zadregi povesil oči in si obrisal solzo. »Kje pa si bil?« »Zunaj!« »Kje zunaj?« Ni hotel povedati, kaj je delal Alfonz na vrtu, zato je molčal, »Kaj si delal zunaj?« »Zdelo se mi je, da je Alfonzu slabo.« »Kako si to vedel?« »Odprl je vrata in sem ga slišal,« Ravnatelj je pogledal jezno in rekel: »Kaj imata vedno skupaj?« Povesil je glavo in pripomnil boječe: »Bolan je!« Solze so mu zdrknile po licu. Ravnatelj jih je zapazil in pristavil: »Torej nisi bil v kapeli?« »Ne!« »Zdaj pojdi! — Po maši prideta z Alfonzom k meni,« Na hodniku pred kapelo je zagledal Alfonza. »Ali si boljši?« »Sem,« »Potem prideš k meni z Ivanom,« Alfonz je prebledel in prikimal. Ko je Ivan pokleknil v klop, je Alfonz že klečal pred njim; pripognil se je črez klop k njemu in zašepetal: »Potem poveš ravnatelju vse,« Alfonz se je zdrznil, Zaživelo je spet v njem vse. Kaj bo, če pove vse? — Kaj si bo mislil ravnatelj, kaj bo rekla mama? Zazdelo se mu je spet vse tesno in kakor močno kladivo mu je bila na ušesa njegova lastna beseda: »Petkrat!« Toliko je počakal, da so zmolili jutranjo molitev, potem je vstal in odšel iz kapele. Hitel je naglo po vrtu navzgor in se naslonil za hip na zid. Spodaj je bilo morje v jutranjem solneu, bilo in pljuskalo je v breg. Preko zaliva so se svetlikali galebi v solnčnem svitu, v vejah oljik in pinij se je lovila svetloba, Dušilo ga je, postajalo mu je temno pred očmi, naslonil je glavo med roke in zajokal , , , Ivan ga je videl, kako je šel skozi vrata. Ozrl se je in ga zapazil skozi zadnje okno v kapeli, ko je hitel po stezi, V glavo mu je šinila misel, ki ga je navdala s strahom; nič ni pomislil, temveč naglo vstal in odhitel za njim. Ko ga je prijel za ramo, se je Alfonz stresel. »Pusti me!« »Ne, dokler ne greš od zidu!« »Ivan, prosim te, pojdi; meni je težko.« »Pojdi z menoj!« Alfonz ga je pahnil od sebe in rekel: »Meni ne bo nihče ukazoval!« Ivan ga je spet prijel za roko: »Ti si bolan; pojdi!« Ozrl se je in se pripognil za grm, »Hiti, ravnatelj gre!« Po poti je prišel ravnatelj in ju strogo pogledal, »Že zopet skupaj!?« Ivan je v zadregi utrgal list od vrtnice in ga pomel med prsti, Alfonz pa je povesil pogled. Ko ga je ravnatelj vprašal: »Ali ti je slabo?« je zanikal in odmajal z glavo, Ravnatelj se je razhudil in ju prijel za ramo, »Čemu se torej potikata po vrtu, ko je v kapeli maša?« Molčala sta, Ravnatelj si je domislil in vprašal: »Ali ne mislita iti k obhajilu?« Ivan je prikimal, Alfonz se je spomnil Ivanovih besed in je prebledel, »Pojdita torej!« Zdelo se jima je, da glas ni več tako strog. Ko sta hotela odbežati, je še pripomnil: «©> 234 <©> »Potem pridita k meni!« Hitela sta nazaj v kapelo, gojenci so se radovedno ozrli, ko sta odprla vrata, — Za njima je prišel ravnatelj, Pokleknila sta vsak na svoje mesto in poiskala molitvenik, Alfonz ni mogel moliti, položil je knjižico predse in se zamislil. Ko se je zganil, mu je zopet segla roka po knjigi, naglo je odprl »ogledalo«, nato določbe o izpovedi; kmalu nato se zopet ni zavedal več, česa išče. Za seboj je slišal, da nekdo rožlja z molkom, poiskal je tudi sam svojega in se prekrižal, pa se je kmalu razmislil; roke so mu omahnile in pozabil je, kaj moli, Ko je pozvonilo k obhajilu, sta se stresla oba, Ivan je opazil, da se Alfonz nemirno premika. Ko je prišla vrsta nanj, da bi stopil pred oltar, se je sklonil naprej in mu zašepetal na uho, »Ostani!« Alfonz se je zdrznil in se ozrl. Zapazil je, da je postal ravnatelj pozoren. Čelo se mu je za hip orosilo, nato je pokimal in dahnil: »Ravnatelj gleda!« , , , Ivan je ponovil: »Ostani, ne hodi!« Alfonzu je leglo breme na rame, roke so postale svinčene; zdelo se mu je, kakor bi hotela glava pasti skozi dlani na klečalnik, »Kajj bo rekel ravnatelj?« mu je šinilo na misel, pa si ni mogel določno odgovoriti. Zdelo se mu je, da je v megli, kjer ni smeri. Le v daljavi je slišal glas: »Petkrat!« Ozrl se je zopet preplašeno nazaj in obstal nepremično, čeravno mu je sosed na levi rekel: »Pojdi naprej!« Ker se ni zganil, mu je vsa vrsta iz klopi šla čez noge, parkrat so ga sunili s komolcem, pa se ni odmaknil, Začutil je, da je sam v klopi. Obšlo ga je tesno čuvstvo osamelosti, kakor bi bil sam sredi morja. V prsih ga je nekaj stisnilo, da je vstal, Dvignil se je in odšel bled pred oltar, Ko se je Ivan vrnil na svoj prostor, je zagledal pred seboj prazno klop, V srcu ga je zabolel neznan občutek. Pogledal je proti obhajilni mizi in videl, da kleči Alfonz v gruči pred njo. Ravno takrat je vstajal, da poklekne na stopnico, V Ivanu je kri za hip zastala in nato udarila v glavo, da je začutil omotico v pričakovanju tesne groze, »Moj Bog!« Pretreslo ga je, planil je pokoncu, hitel pred oltar, sunil par klečečih tovarišev v stran, da se je preril do stopnice, Alfonz je že držal prt v roki, ko mu ga je Ivan iztrgal in ga sunkoma potegnil nazaj. »Ne, Alfonz, ne smeš!« je rekel skoro glasno in dvignil roko, kakor bi mu hotel zapreti usta z dlanjo, V kapeli je zavladala za hip strašna tišina. m A. BREZNIK: RAZVOJ NOVEJŠE SLOVENSKE PISAVE PA LEVČEV PRAVOPIS. TT ko navedemo še dve, tri malenkosti, smo j\ z etimologičnimi oblikami, ki so se v tej dobi sprejele, pri kraju. Omeniti bi bilo, da se je za stalno sprejela etimologična oblika ponedeljek. Ta oblika se je sicer ohranila še iz prvih časov naše pisave, ali rabila se je le sporadično, Dasi neznana tudi v naši dobi Novicam in Glasniku ni bila,1 sta ji pripomogla do zmage Levstik in Jurčič, ki sta jo začela stalno pisati v Napreju, oziroma v Desetem bratu,2 V dobi Stritarjevega Zvona se je splošno sprejela, Poslej velja ta oblika za edino pravilno, dasi je oblika pondeljek tudi jako stara, ker se nahaja » Nov, 1843, 7; 1854, 48, 172; Raič: 1860, 317. Glas. 1. zv. 130 (Jenko). 2 Naprej: 160, 213 itd.; Des. br.: 107 itd. (Dalje.) že v mlajših staroslovenskih spomenikih in se rabi tudi v češčini (pondeli). Ali v pisavi velja: quieta non movere! — Dalje se je dodobra utrdila oblika prosinec, ki je izpodrinila že dolgo časa rabljeno varianto prosenec, katera se je stalno pisala v Noviški dobi. L, 1849, je znani poznejši ravnatelj ljubljanske realke M, Peternel v članku Ktere imena mescov so prave1 prvi v Novicah pisal obliko prosinec, Proti njemu pa se je oglasil Ravnikar-Poženčan, češ da govori etimologija za pisavo prosenc: »Beseda prosenc pride od besede proso in pomeni prosen kruh, kteriga so nekdaj Slovenci namest pšenič-niga popertnika od 25, decembra do osmine » Nov. 1849, 8, 13. <©> 235 <©» 31*