Vito Flaker
ANALIZA TVEGANJA
1
Analiza tveganja je postopek, ki se je razvil
iz dvojne potrebe strokovnjakov, zlasti social-
nih delavcev, ki so tako ali drugače odgovorni
za varnost ljudi - in za nevarnost, da bodo ti
ljudje ogrožali sebe ali druge. V večini zakono-
daj je odvzemanje svobode ljudem v duševni
stiski in zaradi nje pogojeno z nevarnostjo in
grožnjo, ki da jo predstavljajo zase ali za
druge/ Tako je npr. v Angliji pooblaščeni so-
cialni delavec zakonsko odgovoren za odloči-
tev, ali mora kdo, za kogar obstaja sum, da je
nevaren sebi ali drugim, v bolnišnico, ali pa se
zanj poišče alternativo v skupnosti. Iz spozna-
nja, da diagnoza duševne bolezni ali ugotovi-
tev, da je nekdo nerazumen, ne pomeni nujno,
da je nevaren, je izšel imperativ, da je treba
oceniti, kakšno je konkretno tveganje, da se bo
človek znašel v situaciji, ki bo realno nevarna
zanj ali za druge.
Drugič pa se potreba po analizi tveganja
pojavi v službah, kjer je socialnim delavcem
zaupana skrb za ljudi v skupnosti. Tu se prav-
zaprav soočajo z istim vprašanjem, le na neko-
liko drugačen način. Tudi tu gre za vprašanje
svobode, namreč, koliko je treba človeka ome-
jiti pri gibanju, odločitvah itn., da ne bi ogrožal
druge aU sebe. Ob premiku iz institucije v
skupnost pa gre toliko bolj tudi za nadgradnjo
tega vprašanja, v smislu, kako zmanjšati tve-
ganje (ali zmanjšati škodljive posledice tvega-
nega vedenja), ne da bi omejevali ljudi.
Premik od institucionalne k skupnostni
skrbi pravzaprav pomeni tudi pozitivno arti-
kulacijo vprašanja svobode, se pravi, kako
omogočiti uporabnikom služb čimvečjo stopnjo
produktivnega tveganja. Saj je tveganje eno
prvinskih določil modernega človeka. Če nam
ne bi bilo dovoljeno tvegati, bi se počutili le
pol človeka. Tveganje (in z njim tudi neuspeh)
je nujna sestavina našega življenja, ne le naše-
ga, ampak tudi naših strank. Navsezadnje:
"Kdor riskira, profitira."
2
Poglavitna značilnost postopka analize tve-
ganja je, da poskuša ločeno opredeliti in oceni-
ti (a) grožnjo in (b) nevarnost, ki jo grožnja
prinaša. Tako je npr. bananin olupek grožnja;
nevarnost, ki nam grozi, pa je, da nam na njej
spodrsne in pademo. Grožnja je torej nujen
pogoj, da smo izpostavljeni nevarnosti, ne pa
tudi zadosten pogoj, da se nam kaj pripeti. Se
pravi: da nam spodrsne na bananinem olupku,
mora biti na tleh olupek, vendar pa dejstvo, da
je olupek na tleh, še ne pomeni, da nam bo na
njem spodrsnilo. Oceniti moramo torej, ko-
likšna je verjetnost, da se nevarnost uresniči,
če se ji izpostavimo s tveganim vedenjem. Na
primer: vedno, ko nas preleti avion (grožnja),
obstaja nevarnost, da nam pade na glavo, ven-
dar iz statističnih podatkov vemo, da je verjet-
nost, da se bo to zgodilo, majhna. Po drugi
strani pa vemo, da bomo, če bomo skočili
Esej je bil predstavljen na simpoziju Zveze društev za spodbujanje duševnega zdravja Alpe-Jadran o prisilni hospitalizaci-
ji, nastal pa je na podlagi gradiva, ki ga je v okviru študija duševnega zdravja v skupnosti (projekt TEMPUS) predstavil Mal-
colm Fyfe, in primera, ki ga je avtor analiziral skupaj s sodelavci stanovanjske skupine Mavrična druščina (pri društvu
ALTRA - Odbor za novosti v duševnem zdravju, prej Odbor za družbeno zaščito norosti) ter predstavil slušateljem na Viso-
ki šoli za socialno delo v Ljubljani.
' Žal pa je ponavadi slabo predvidena metoda, kako to nevarnost in tveganje, ki naj bi ju predstavljala, oceniti.
189
VITO FLAKER
skozi okno v 12. nadstropju (grožnja), skoraj
gotovo mrtvi (nevarnost).
Skratka, grožnja nevarnosti je v nekaterih
primerih ugotovljiva dokaj natančno. Če ima-
mo statistične podatke, lahko na njihovi podla-
gi precej natačno izračunamo stopnjo tveganja.
Ko gremo na avion, se lahko, čeprav je obču-
tek letenja vsaj za nekatere grozljiv, zmerom
potolažimo, da po statistiki v letalskih
nesrečah umre manj ljudi kot v avtomobilskih,
in si rečemo: če me ni strah v avtu, kaj me bo v
avionu. Vemo tudi, da ljudje, ki so etiketirani
kot duševni bolniki, v povprečju naredijo manj
nasilnih dejanj. Iz tega lahko izračunamo, da
zgolj to, da je nekdo duševno bolan, ne pome-
ni, daje nevaren, prej narobe, v njegovi družbi
se lahko počutimo varneje kot s kom, ki nima
te nalepke.
Na žalost pa je večkrat tako, da statističnih
podatkov ni na voljo. Takrat smo seveda pre-
puščeni zdravorazumskim ali tudi logičnim
špekulacijam, kar pa je vseeno bolje, kot da bi
kratko malo rekli: "Aut Cezar aut nihil." Stva-
ri postanejo še bolj spekulativne, ko se lotimo
zmanjševanja tveganja. Prednost analize tvega-
nja, tudi ko nimamo empiričnih statističnih
podatkov, je ravno v postopku razlikovanja
med grožnjo in nevarnostjo, kar nam omogoči
boljše razumevanje situacije tveganja.
3
Ugotovili smo torej, da imamo pri analizi
tveganja dva elementa: grožnjo in nevarnost.
Slednjo imamo za dogodek, izid, za katerega
obstaja določena (empirična ali teoretična)
verjetnost, da se bo pripetil (npr. verjetnost,
da mi spodrsne na bananinem olupku). Verjet-
nost nevarnosti je tveganje, ki smo mu izpos-
tavljeni, in tista količina, ki nas pravzaprav
zanima. Saj ima nevarnost status dogodka in je
statistično izmerljiva in izrazljiva. Grožnja pa
nima tega statusa, (še) ni dogodek, ampak je
le okoliščina, prej smo rekli pogoj, da se lahko
dogodek zgodi. Količinsko pa lahko izrazimo
tudi resnost in gostoto grožnje (več ko je ba-
naninih olupkov na tleh, večja je verjetnost, da
se bo dogodek - nevarnost - zgodil, višje ko je
nadstropje, večja je nevarnost, da se bomo ob
padcu ubili, itn.) Se pravi: čeprav grožnja ni
dogodek, ki bi nas zanimal, ima dve odločilni
lastnosti, prvič, je pogoj, da do dogodka pride,
drugič, je dejavnik, ki s svojo resnostjo in gos-
tostjo veča ali zmanjšuje verjetnost dogodka-
nevarnosti. Obstaja pa še tretja lastnost
grožnje, ki je bolj kontekstualne narave.
Grožnja je namreč ključ za razumevanje nevar-
nosti. Grožnja nas vključi v svet nevarnosti in
tudi narobe, vključi nevarnost v naš življenjski
svet. Bodisi proaktivno, ko anticipiramo ne-
varnost, bodisi retrogradno, ko dogodek po-
jasnimo in katalogiziramo kot nevarnost te in
te vrste. Ko na tleh opazimo bananin olupek,
ta vsaj za hip ustvari situacijo tveganja, v kateri
se bomo odločili bodisi, da se ji izognemo (po
navadi), bodisi, da se z njo kontrolirano ali
športno soočimo (bolj redko). Ali: ko treščimo
po tleh, se ozremo in vidimo bananin olupek,
se naše presenečenje uokviri v ugotovitev, da
smo padh na bananinem olupku.
Se pravi, grožnja je v analizi tveganja ko-
ličinska vrednost (stopnja resnosti ali gostote),
hkrati pa ima semiološko vrednost, saj je po-
kazatelj nevarnosti in ga na ta način vključuje
v vsakdanji pomenski svet. V tem smislu lahko
tudi celotno analizo tveganja razumemo kot
vajo iz izračunavanja verjetnosti dogodkov
(nevarnosti) in hkrati iz razumevanja življenj-
skih situacij. *
4
Analiza tveganja je postopek, ki ga počne-
mo v vsakdanjem življenju takorekoč neprene-
homa, čeprav se tega ne zavedamo vedno; ko
prečkamo cesto, kupujemo avto, se zaposlimo
v novi službi itn. itn. In seveda delamo "na-
pake". Ne samo takih napak, da se odločimo
"narobe", se pravi, da se pozneje izkaže, da
smo imeli "smolo", da smo stavili na napačne-
ga konja, in tudi ne samo takih, da določenim
dejavnikom pripišemo drugačno težo, kot jo v
resnici imajo, temveč da tako kot nasploh v
življenju delamo različne okrajšave, logično
napačne sklepe itn., ki nimajo toliko opraviti z
vrednostjo verjetnosti samega dogodka (nevar-
nosti), ampak bolj odražajo kontekst dogaja-
nja. Npr.: športnik zaradi občinstva zanemari
nekatere dejavnike tveganja, ki bi jih na tre-
ningu upošteval. Prav te napake nas morajo
190
ANALIZA TVEGANJA
zanimati, ko se na področju duševnega zdravja
in drugih obhk dela z ljudmi odločamo o usodi
svojih strank.
Naj omenimo vtis, da se, ko smo v pokrovi-
teljski aU starševski vlogi, glede tveganja nagi-
bamo h konservativnosti in preveliki zaščiti
varovancev. Kot starši npr. velikokrat omejuje-
mo otroke pri podvigih, ki smo jih sami v nji-
hovi starosti lahkega srca opravljali, ali pa jih
še sedaj. Podobno velja za vzgojitelje, delavce
v stanovanjskih skupinah, socialne delavce,
medicinske sestre in zdravnike, ki varovancem
ne dopuščajo dejavnosti, ki bi si jih sami brez
pomisleka privoščili, če bi se znašli v enaki si-
tuaciji.^ Protistrup za to so po navadi taktike
zmanjševanja tveganja, ki jih izumljamo v po-
gajanjih z varovanci. Tako lahko na primer hči
ostane na zabavi do jutra, če nas opolnoči po-
kliče, stanovalec lahko gre v mesto, če gre z
njim prostovoljec, itn.
Kaj se tu dogaja? Zakaj se nam spremeni
perspektiva, ko nam je delegirana odgovornost
za dejanja nekoga drugega, ki je s tem aktom
delegiranja izgubil moč odločanja in postal od-
visen od nas? Poleg psihodinamičnih mehaniz-
mov premoči lahko najdemo še najmanj dva
odgovora. Prvič, v situaciji nismo udeleženi ne-
posredno, ne vidimo je več kot spleta grožnje
in realne nevarnosti, temveč je situacija za nas
abstraktna (kajti iz nje smo abstrahirani), gro-
žnja pa postane njen edini reprezentant. Tako
npr. dveletnemu otroku ne priznamo polne
sposobnosti in mu prepovemo hojo po mors-
kem nabrežju, "ker bo padel noter". Zveza
med grožnjo, nevarnostjo in tveganjem, ki je
po svoji naravi probabilistična, se v našem re-
zoniranju spremeni v kvazi kavzalno. Mislimo
si: "Ker še ne zna dobro hoditi, bo padel v
morje in utonil," namesto: "Lahko bi padel v
morje in utonil."^ Lahko bi rekli, da grožnja
metonimizira celo situacijo tveganja.
Drugič, formalna odgovornost, ki jo imamo
v tej vlogi, pogosto implicira psevdokavzalno
zvezo med grožnjo, nevarnostjo in tveganjem.
Kdor je odgovoren za drugega, namreč lahko
reče ali misli: "Če boš to naredil, bom nosil
posledice," Dejstvo, da obstaja med njegovim
dejanjem in mojo odgovornostjo vzročno po-
sledična zveza, zamegli verjetnostne povezave
med grožnjo in nevarnostjo. Gotovost posle-
dic, ki jih bom nosil, ker sem postal odgovoren
za dejanja drugega, abstrahira verjetnostni
moment in tako vzpostavi v anticipiranem raz-
mišljanju vzročnost za nazaj. Ali, bolje rečeno,
vzročna zveza med dogodkom in sankcijo
postane vzrok za prepoved ali omejitev. In za
našo diskusijo je pomembno, da se v tem
procesu grožnja izenači z nevarnostjo.^
Ta del svojega razmišljanja lahko sklenemo
z mislijo, da gre pri delgirani odgovornosti za
razcep med subjektom (dejanskega) tveganja
in subjektom odgovornosti. Bistvena razlika
med njima je, da se subjekt dejanskega tvega-
nja sooča z verjetnostjo nevarnosti, subjekt
delegirane odgovornosti pa z abstraktno goto-
vostjo sankcije oz. posledice. Medtem ko prvi,
kakorkoli napačno, tehta dobiček in nevarnost
tveganja, se drugi sooča zlasti z negativnimi
posledicami nevarnosti. Se pravi, da bi tvegal
kdo, ki je v konkretnem primeru odgovoren za
dejanja drugega, je potrebna precejšnja identi-
fikacija s koristmi drugega, in narobe, bolj ko
je kdo oddaljen od življenjske situacije druge-
ga, bolj je situacija tveganja zanj abstraktna ia
' Te vtise moramo kontrastirati s situacijami, ko nadrejeni, ravno narobe, izpostavijo podrejene tveganjem, ki bi se jim
sami izognili. Primer za to je, na primer, ko oficir pošlje vojake v zelo tvegane vojaške akcije, ki se jih osebno ne bi rad
udeležil, ali pa mu je to zaradi senioritete celo prepovedano. Podoben primer so t. i. biološke terapije v psihiatriji (EKT, psi-
hofarmaki ipd.), kjer zdravniki, v nasprotju s psihoanalizo, terapije ne preskusijo na sebi. Primer iz družinskega življenja:
starši za zadovoljitev svojih ambicij potiskajo otroke v psihične in fiziološke nevarnosti pretiranega športnega treninga ali
drila, jih silijo k učenju glasbenih instrumentov ali k šolskim dejavnostim. Dejavnost opravljajo in tvegajo namesto nas oz.
po našem naročilu in mi tudi tokrat nastopamo kot predstavniki neke določene družbene ustanove. V teh primerih je naš
odnos do varovancev predvsem instumentalen, v smislu doseganja določenih ciljev, medtem ko se v tem članku ukvarjamo
zlasti s situacijami, kjer je naš odnos usmerjen v odločanje o tveganju in je varnost sama cilj našega delovanja.
^ V zadnjih dvajsetih letih smo priča rastočemu številu staršev, ki se pod vplivom ideologije permisivnosti in tega, da se
otroci največ naučijo skozi izkušnjo, takim performativnim izjavam izognejo tako, da spremljajo otroke po nabrežju, v upa-
nju, da ga bodo v zadnjem hipu obdržali ali skočili za njim (taktike zmanjševanja tveganja). Ni nam znano, ali je stopnja
utopitev med otroci zaradi tega narastla ali padla.
' Tak način razmišljanja omogoča vodstvom totalnih ustanov včasih kar absurdne odločitve, ki en gros onemogočajo tve-
ganje. Tako so menda v neki kasarni, potem koje pijan vojak ponoči utonil v kasarniškem bazenu, bazen za več let izpraznili.
Da ne bi še kdo utonil.
191;
VITO FLAKER
temu primerno bo večja tudi njegova konser-
vativnost/ I
5
Konservativnost nedvomno obstaja tudi pri
odločitvah o prisilni hospitalizaciji v psihiatrič-
nih bolnišnicah in podobnih ustanovah. Razi-
skave so pokazale, da angleški socialni delavci,
ki so odgovorni za te ukrepe, v več kot polovici
primerov omenjajo le grožnjo, ne pa tudi ne-
varnosti. Ugotovitev, na primer, da je kdo zbe-
gan, dezorientiran, psihotičen, agresiven, para-
noiden, je pogosto zadosten razlog za hospi-
talizacijo, ne da bi navedli, kakšno nevarnost
prinašajo te grožnje. S poudarjanjem grožnje
ne glede na nevarnost se je razmahnil pesimi-
zem medicinskega modela, po katerem je pri
bolezni pričakovati vse najhujše.
Že Scheff je opozarjal, da se zdravniki od-
ločajo po načelu "bolje zdraviti zdravega, koti
zanemariti bolnega". Ta model odločanja je v
nasprotju z juridičnim, ki bi se ga dalo povzeti
z maksimo "bolje oprostiti sto zločincev, kot
kaznovati enega nedolžnega". Oba klasična
modela kavzalne obravnave človeškega vede-'
nja se ukvarjata s tveganjem svoje napake, s
tem da vsak na svojem koncu odrežeta tvega-
nje napačne odločitve. V tem smislu je posto-'
pek analize tveganja tudi paradigmatsko po-
memben, saj se izogne pesimizmu medicinske-
ga modela in namesto kavzalne zveze vpelje
probabilistično.
Vendar pa prednost analize tveganja kot
modela, ki ga prinaša praksa socialnega dela,
ni samo v priznavanju probabilistične zveze,
temveč tudi v analizi situacije in koraku naprej
od omejevanja k taktikam zmanjševanja tvega-
nja. S tem se začne binarna delitev zaprt/svo-
boden razkrajati na niz taktik, vmesnih stopenj
in kompromisov med poloma. Pomembna ele-
menta, ki ju lahko vnese ravno socialno delo,
sta pogajanje in zagovorništvo. Prispevata
lahko k temu, da se tradicionalno konservativ-
no pokroviteljsko odločanje pomakne k bolj
tveganemu in takemu, ki omogoča subjektu
tveganja več človeškega dostojanstva.
Na naslednjih straneh bomo poskušali po-
kazati, kako smo (ne vedno posrečeno) upo-
rabili nekatera zgoraj opisana načela.
PRIMER K.
1
K. je mladenič, ki dokaj lahko naveže stike.
Je zgovoren, uglajen, hkrati pa z žalostnim gla-
som zbudi pri sogovorniku nežen občutek, ki
bi ga lahko včasih poimenovali sočutje. Je zelo
ustrežljiv in sogovornika težko zavrne...
V stanovanjski skupini, kamor je prišel iz
nekega zavoda, je v glavnem živel mirno živ-
ljenje. Tisti, ki živijo z njim, pravijo, da se je v
obdobjih, ko je bil v stanovanjski skupini
(vmes so bila tudi krajša in daljša obdobja, ko
je bil "zdoma"), vključeval v vsakdanji ritem
gospodinjenja. Zlasti pohvalijo njegovo zane-
sljivost in pripravljenost za sodelovanje.
K. je večkrat izrazil željo, da bi bil kuhar ali
natakar. Sodelavci pravijo, da je dovolj na-
tančen in zelo kvalitetno opravi naloge, je pa,
počasen.
Ena izmed njegovih večjih težav so epilep-
tični napadi. Tudi njegove nenapovedane poti
so pripisovali tej bolezni.
Zrno v institucionalnem mlinu. Večina usta-
nov - in teh v K.-jevem ne tako dolgem življen-
ju ni bilo malo - je rešila "njegov" problem'
tako, da ga je predala drugi. Tu gre za feno-
men kukavičjega jajca, ki si ga podajajo, ker
"ni za k njim". Od PMD, Slivnice, VDC,
Idrije, vedno s posredovanjem CSD. Podobno
se je dogajalo tudi v času, ko je živel v stano-
vanjski skupini in je bil v stiku s številnimi us-
tanovami, pa ga nobena ni vzela "za svojega".
Begi. Velik del K.-jeve zgodbe so "begi".
Toda tej besedi se raje izognimo, saj tudi K.
pravi, da ima pravico iti, kamor hoče. Morda
bi lahko rekli, da gre za odhajanje domov. Saj
so njegovi odhodi iz stanovanjske skupine po
navadi zanihali, včasih tudi v istem dnevu, od
Primorske do Štajerske, od Sežane do Ptuja.
' Gotovo fatalnost in ireverzibilnost nekaterih tveganj vpliva, da tudi dejanski subjekti tveganja uporabijo podobno psevdo-
kavzalno logiko. Tako je npr. aids dosti bolj kot katera druga spolna bolezen vplival, vsaj v nekaterih krogih, na večji konser-
vatizem v spolnih odnosih. Hkrati pa nas dejstvo, da večina ljudi še vedno uporablja prometna sredstva, čeprav so izidi
nekaterih prometnih nesreč fatalni, opozarja na pomembnost kontekstualne (moralne) vrednosti grožnje, še zlasti, če to
primerjamo z odzivi na nevarnost aidsa.
192
ANALIZA TVEGANJA
Na Gorenjsko ali Dolenjsko, pa tudi na Ko-
roško ni nikoli "bežal". V to prostorsko shemo
iskanja doma padejo tudi Slivnica in sedanji
zavod, sploh pa Francija, kjer živijo starši in od
koder je pred leti, ko se je pričela njegova
zgodba, zbežal. Gotovo je bila in še zmerom je
boleča izkušnja, da ga starši, zlasti oče, odkla-
njajo.
Kot sem že zapisal, K.-ju ni težko vzposta-
viti stikov in ima razpredeno mrežo stikov po
JZ-SV osi Slovenije od Kopra do Ormoža. Ve-
čina teh stikov je sorodstvene, institucionalne
ali cerkvene narave. Zaradi njegove ustrežlji-
vosti so stiki večinoma neenakopravni. Neka-
teri so pokroviteljski, vrstniki pa so večkrat iz-
koriščevalski. Najbolj enakopravne stike, se mi
zdi, je navezal z nekaterimi oskrbovanci v za-
vodu, predenje prišel v stanovanjsko skupino.
Na zadnjem potovanju se je oglasil pri psi-
hiatru, ki ga pozna iz zavoda. Ker je bil vidno
izčфan in zmeden, ga je napotil v zavod. Sprva
so se delavci stanovanjske skupine dogovorili z
osebjem zavoda, da bo krajši čas tam, da si od-
počije, pozneje pa se vrne v stanovanjsko sku-
pino. Čez čas so se začeli nagibati k stališču,
da se v stanovanjsko skupino ne bi več vrnil.
Namreč, v zavodu naj bi bilo zanj bolj varno.
2
Pri odločanju o nadaljnem zadržanju K.-ja
v zavodu ali vrnitvi v stanovanjsko skupino je
treba oceniti, kakšno je tveganje morebitnega
življenja z več prostosti, kar zadeva nevarnost
poškodb, v K.-jevem primeru zlasti poškodb
samega sebe.
Vemo torej, da so K.-jeva potovanja tvega-
na, vprašati pa se moramo, kaj dejansko tvega,
s kakšnimi nevarnostimi se sooča. Predvidimo
lahko naslednje pare groženj in nevarnosti:
DISKUSIJA
Ad L Eden od pokazateljev rizičnega vede-
nja je K.-jeva želja, da se gre borit na Hrvaško.
Nevarnost pri tem vedenju je, če ga vzamemo
resno, da res zaide na nevarna področja in se
tam rani kot civil ali kot vojak. Vendar lahko
ocenimo, da je ta nevarnost majhna, saj je le
malo možnosti, da bi ga sprejeli v vojsko, in
tudi če bi ga sprejeli, je majhna možnost, da bi
šel v boj, in tudi če bi se to zgodilo, je majhna
možnost, da bi se na fronti poškodoval. Tudi
če bi na nevarno področje zašel kot civil, je le
majhna možnost, da bi ga kaj doletelo. Zmanj-
šani boji na Hrvaškem vse te verjetnosti še
zmanjšajo. Sklep je, da je zelo majhna verjet-
nost, skoraj nična, da bi se mu zaradi tega ve-
denja v resnici kaj zgodilo.
Ad 2, Grožnja na K,-jevih potovanjih so
epileptični napadi. Vendar pa je nevarnost, da
bi se mu zaradi tega kaj zgodilo (npr, promet-
na nesreča), zelo majhna, Epileptični napadi
bi pomenili večje tveganje, če bi bil K. voznik,
kot sopotnik pa se ne sooča s kakšno posebno
nevarnostjo. Verjetnost, da bo zaradi epilep-
tičnega napada padel na cesto in bi ga kdo po-
vozil, pa je zelo majhna,^
Ad 3, Naslednja grožnja K,-jevih potovanj
je neredna prehrana in pomanjkanje denarja.
Nevarnost, s katero se zaradi tega sooča, je
' o tem sklopu nevarnosti in grožnje smo v pogovoru z zdravnikom zvedeli, da je statistična nevarnost prometne nesreče
voznikov z epilepsijo manjša od povprečne, hkrati pa nas je opozoril, da obstajajo glede epileptičnih napadov še druge ne-
varnosti. Žal v pogovoru nismo prišli tako daleč, da bi povsem razdelali te druge nevarnosti.
193
VITO FLAKER
telesna izčrpanost, iz nje izhajajoča zmanjšana
imunost in povečanje verjetnosti epileptičnih
napadov, hkrati pa tudi večja zmedenost in od-
visnost od drugih (zadnji dve nevarnosti bomo
obravnavali kot nadaljni grožnji). Te nevarnos-
ti se pojavijo, če je K. dalj časa na poti ali če so
potovanja pogosta. V primeru, da bi osebje
obeh ustanov opazili ta proces, bi se lahko do-
govorili za okrevanje v zavodu.
Ad 4. Iz tretje grožnje smo izpeljali še na-
slednji par: odvisnost od drugih in zmedenost
(dezorientiranost ali psihotičnost). Pri teh
lahko izpostavimo nevarnosti, da ga bodo v
takih situacijah poniževali in zlorabljali (tudi
spolno). Tu smo sicer že izven strogega pojmo-
vanja nevarnosti kot telesne ogroženosti, pa
vendar. Na podlagi K.-jevih pripovedi lahko
sklepamo, da se je to na njegovih potovanjih
dogajalo, in lahko smo precej gotovi, da je
velika nevarnost, da se bo še. Težava, ob kate-
ro tu trčimo, je, da je težko oceniti poškodbo,
ki jo K.-ju povzročijo taki dogodki. Narava teh
poškodb pa nas tudi nekako avtomatično pelje
v tehtanje teh nevarnosti in morebitne škode z
nevarnostmi in škodljivimi posledicami hospi-
talizacije, ki so približno istega registra.
MOŽNE TAKTIKE ZMANJŠEVANJA TVEGANJA
Ad 1. Glede na to, da je tveganje skoraj
nično, se s tem vprašanjem ni treba kaj dosti
ukvarjati.
Ad 2. Tudi tu smo ocenili, da je tveganje
majhno. Zmanjšati bi se ga dalo še bolj, če bi
K. bolj redno jemal zdravila, in tudi z zmanjše-
vanjem nevarnosti pod 3.
Ad 3. Tveganje bi se zmanjšalo, če bi imel
K. več denarja. K bolj redni prehrani bi prispe-
valo tudi marsikaj, kar bomo omenili v nas-
lednji točki.
Ad 4. Tveganje bi se zmanjšalo z večjo K.-
jevo asertivnostjo. Zmanjšati bi se ga dalo tudi
s krepitvijo mreže zanesljivih ljudi, na katere
se lahko K. obrne in ki so mu pripravljeni po-
magati, in pa z mobilnostjo osebja, ki bi lahko
v določenih situacijah hitreje posredovalo, če
bi imelo na voljo prevozno sredstvo.
K zmanjšanju vseh vrst tveganja bi prispe-
valo tudi načrtovanje potovanj (kot se je že
začelo npr. z sporočanjem odhodov). Ob bolj
načrtovanih potovanjih bi se dalo poskrbeti za
prehrano, pa tudi za to, da se zmanjša število
stikov, v katerih bi lahko K. potegnil krajši
konec.
EPILOG
Analiza tveganja, ki smo jo tu predstavih v
skrajšani obhki, nam je sicer pomagala pred-
staviti naše videnje stvari v pogovoru s pred-
stavniki zavoda, vendar v pogovoru o K.-jevi
usodi ni bila odločilna. V prvem pogovoru psi-
hiater, ki deluje v zavodu, ni bil dovzeten za
našo argumentacijo in jo je zavrnil s pozicije
statusne moči, češ, K. je bolan in on kot zdrav-
nik je odgovoren zanj, svojo odločitev pa je
tako ali tako dolžan argumentirati le zdravni-
ku. Šlo naj bi namreč za medicinski problem,
se pravi, za oceno bolezni in ne tveganja.
Temu apriori negativnemu stališču, ki se ni
spremenilo do konca pogovora, je sledil živa-
hen pogovor tako o izhodiščih te vrste ocenje-
vanja kot tudi o konkretnem primeru in naši
analizi. V trenutku, ko pišem ta esej, nekaj
mesecev po pogovoru, je K. v obdobju prese-
ljevanja nazaj v skupino.
Se pravi, na neki načinje bila ta analiza za-
radi pomanjkanja moči bolj vaja v slogu. De-
lavcem stanovanjske skupine bo koristila pri
nadaljnjem delu s K.-jem. Mi pa lahko po-
tegnemo iz nje določen pouk.
7
Pouk, ki smo ga potegnili iz svoje vaje, je
naslednji. Ponesrečeni prvi pogovor nas npr.
uči o tem, kako pomembno je pri analizi tve-
ganja upoštevati kontekst. Analiza tveganja je
nujno povezana z analizo moči, hkrati pa daje
validne argumente tistemu, ki je situacijah od-
ločanja kronično šibkejši. Naprej nas uči, da
"grožnja nasploh" postane bolj plastična, kom-
pleksna in se razstavi na večje število parov
grožnja-nevarnost. V našem primeru je postala
grožnja beg/bolezen niz oprijemljivih situacij, v
katerih smo lažje (gotovo pa tudi z napakami)
oceniU raven tveganja. Za nekatere grožnje se
je izkazalo, da so kljub resnosti grožnje realne
nevarnosti zanemarljivo majhne (npr. poto-
vanje na Hrvaško). Za druge se je izkazalo, da
so obvladljive. Lahko smo razmišljali o takti-
kah zmanjševanja tveganja. Pokazalo se je, da
194
ANALIZA TVEGANJA
so dvojice grožnje-nevarnosti med seboj pove-
zane in da je nevarnost, ki je povezana z
grožnjo, hkrati grožnja neke druge nevarnosti.
Tako lahko analizi tveganja sledi sestavljanje
(sinteza) taktik zmanjševanja tveganja v celovi-
to strategijo. V našem primeru gre na strateški
ravni za to, kako spremeniti beg v normalno
potovanje.
1951