Nataša: Iz noči.
211
Iz   noči.
Večer se je nagnil nad rožami, noč sama je v snu zadrhtela — in deva je plakala žalostna, po dragem je zaihtela . . .
Nagnila se je tiha noč nad njegovo mlado gomilo, in tisoč je rož zaplakalo in solze po njem rosilo . . .
*                *
*
V polnoči, v temni uri duhov otožna duša ji plaka . . . In vstajenja njegovega iz grobov in prihoda njegovega čaka . . .
„Pridi k meni, sredi otožnega sna, sredi solz in nočne molitve! Duša te čaka, razboljena vsa, žejna ljubezni združitve ..."
„In če kane solza gorka z oči in vzdih se iz prsi izvije — ne zapusti mene ! Trenotke samo tvoje srce za mene naj bije!"
„In pravijo mi — da si umrl! Ne, ne, — to nikoli ni bilo! In pravijo,  da je tebi v slovo k pogrebu na vasi zvonilo ..."
„Ne, ne! — Nikdar in nikoli ne! — In vendar oko mi plaka . . . Oh, čuti tebe v daljini srce in prihoda tvojega čaka! —"
14*
212
Nataša: Iz noči.
»Pridi k meni — v temni uri duhov k nevesti svoji udani . . . Oh pridi, četudi preko grobov, in pri meni, pri meni ostani!"
*
Tak ljubo, v smehu, brez besed strnejo ustne se naju — Večnost globoka med nama leži, a midva na potu sva k raju . . .
Korak naprej in nikoli nazaj!
—  Pa zanesli so tebe na grobe — z venci na krsti, s solzo v očeh
in s srcem, polnim grenkobe . . .
Cvele so rože pred menoj
in trgala jih z drhtečoj rokoj . . .
To bila noč tiha, krasna vsa,
ti v mojem objemu, blizu srca . . .
Zvenele so rože pred menoj . . . in prazen jeseni vrt je moj: Prišla noč tiha, krasna vsa, našla nov grob — sredi srca! . . .
*                *
Svet je bil poln čudesnih sanj o tvojem mehkem objemu . . . Pot je bila postlana rož kakor nevesti k sprejemu.
In skozi kopreno te gledam zdaj: Na odru med bledimi cveti . . . In ustne zaprte v večen molk —
—  Srce, kdaj nehaš trpeti? —
X-                          *
*
Vojeslav Mole: Odisej.
213
Polje zeleno z rožami mladimi, gaji šušteči z viri srebrnimi, — lahko ni vam, kadar se skriva solnce zlato za meglami črnimi . . .
Solnce zlato za meglami črnimi? — 0%h, in v duši njeni tak mračno! . . . Kdaj se ji duša svetlobe napije? Kdaj razjasni nebo se oblačno? —
M. P. Nataša.
Odisej.
alipso, morje se pod solncem smeje, brezbrežna plan me vabi v sinje dalje — tam poln viharjev mračnih vzburkan val je, v polnočnih vihrah lomijo se veje.
Tam vsak po brazdah svojih zrna seje in s trudom to le zanje, kar sejal je, tam znojna sraga zlatu klasja kal je — Naj v jadra moja veter spet zaveje!
Saj ljubim tvoje nepojmljive krase, oči te tvoje kot nebo globoke, poljubljam tvoje mehke zlate lase.
A moje misli, so tako visoke! Svobodo vrni in mladostne čase in sladkih mi vezi  oprosti roke!
Vojeslav Mole.
1k