468
Milan Pugelj: Bil je pomladni čas.
L
da videla je živega hudiča, ki je vihral ko huda ura v gozd, tako da švigal plamen je pred njim, za njim pa se je vseokrog kadilo in izpod urnih podkev konjevih so se kresale brez prestanka iskre, velike najmanj kakor debel oreh. Sosedje, znanci, sorodniki v vasi, ki poslušali so razburjeno dekletovo povest z napeto pažnjo, so kar strmeli pa se križali in marsikdo izmolil je tedaj natihoma molitvico pobožno. »Izprijen svet je," pravili so starci; „ob belem dnevi hodi vrag po zemlji, tako razsaja dandanašnji greh. Da, tega kriva grešna je mladina. Obvarujte nas zlega vsi svetniki!" Mladina pa je ugovarjala : „Nič boljši niste bili v mladih časih; še več ste pač grešili kakor mi, a zdaj nam ne privoščite veselja, zavidate zabavo nam najmanjšo, ker so za ples kosti vam preokorne. Če hodi res peklenšček med ljudi, so to zakrivili le vaši grehi." In pravdajo se dolgo, kdo je kriv, na koncu se še najbolj vroča kri razvname, da zaključi stvar pretep.
(Dalje prihodnjič.)
Bil je pomladni čas.
il je pomladni čas,                 Prišlo je od bogvekod
bile pomladne noči,                in šlo je bogvekam —
lepše kakor zvezde                 Kot križ na skalnatem vrhu
sijale so tvoje oči.                  sem jaz v življenju sam.
Milan Pugelj.