Begunci tudi v naši občini
Nesreča, ki je prizadela sosednjo državo Hrvaško, je vedno večja. Slovenci v to nesročno vojno sicer nismo neposredno vpleteni. vendar pa do nje tudi brczbrižni ne moremo in nočcmo biti. Ena izmed posledic te vojne, ki Slovenijo šc kako zadeva, so prav gotovo hrvaški begunci, ki v vedno večjem številu prihajajo v našo državo. Vcliko jih je tudi v naši občini. Pod svoje okrilje jih je sprcjcl RDEČI KRIŽ Slovenije. Kako je zanje poskrbljeno, nam je povedala gospa Marjeta Ajnik, ena izmed proStovoljcev, ki pomagajo beguncem v zbirnem centru Rdečega križa na Šmartinski cesti.
g. Marjeta Ajnik, RK Slovenije:
V Ljubljani sta trenutno dva zbirna centra za begunce iz Hrva-ške. Eden je na Viču, drugi pa tu, na Šmartinski 135. K nam lahko pride vsakdo, ki ima status be-gunca. Ta status lahko dobijo: mati z otrokom do 14. leta staro-sti, otrok (če je sam) do 18. leta, moški nad 65 let, ženska nad 60 let ter bolni in invalidi. Razumljivo je tudi, da sprejemamo le ljudi s kriz-nih območij. Tako je večina be-guncev, ki so nastanjeni pri nas, iz Zadra, Dubrovnika. Vukovarja, Osijeka ter še nekaterih drugih prizadetih območij. Pri nas je tre-nutno 317 ljjudi, od tega 170 otrok, 117 žensk ter 30 moških.
Kaj pa preostaii, ki ne izpolnju-jejo pogojev za status begunca?
K nam je resnično prišlo že kar nekaj takih oseb, ki teh pogojev ne izpolnjujejo. Takim ljudem po-navadi pustimo prenočiti, potem pa jim pač povemo. da morajo zase poskrbeti na kak drug način. Pri tem pride pogosto do vroče krvi, saj so ljudje v stiski zelo raz-dražljivi. Vendar pa se moramo mi držati pravil, saj kljub temu, da za enkrat prostor še je, naše zmožno-sti vendarle niso neomejene. Lahko povem tudi to, da se že tako popolnoma ne držimo pravil, ter da marsikdaj sprejemarho pod svojo streho tudi koga, ki sicer v celoti ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca.
Kako pa je za te Ijudi poskrb-Ijeno?
Razumljivo je, da tem ljudem ne moremo dati prav vsega, kar
jim je bilo na silo odvzeto, vendar pa si upam trditi, da jim pri nas, kar zadeva materialne potrebe, ni-česar ne manjka. Nudimo jim pre-nočišče, tri obroke na dan (od tega dva topla, ki ju pripravijo na SCT), obleko ter druge reči, ki so potrebne za življenje. Jedilnike smo sestavljali kar skupaj z be-gunci, tako da je hrana kolikor se da po njihovem okusu. Nekateri šoloobvezni otroci, predvsem tisti do 4. razreda, obiskujejo pouk na OŠ Jože Moškrič, med begunci pa sta tudi dve učiteljici, tako da im-provizirani pouk poteka tudi na ta način. Poieg stvari, ki jih kupu-jemo z denarjem Rdečega križa, je beguncem na voljo še veliko stvari, ki jih k nam, na Šmartinsko 135, prinesejo posamezniki. Lju-dje prinašajo predvsem oblačila, igrače za otroke in podobno. Po-vedati moram še to, da zelo dobro sodelujemo tudi z organizacijo KARITAS.
Ali so pri vas le begunci hrvaške narodnosti?
Večina je seveda Hrvatov, ne-kaj pa tudi Muslimanov. K nam je prišla tudi skupina pribeglih voja-kov JA makedonske narodnosti. Ti seveda niso mogli ostati pri nas.
Ali obstaja poleg zbirnega cen-tra še kakšna druga oblika po-moči!
Beguncem, ki sicer niso nasta-njeni pri nas, razdeljujemo tudi pakete s hrano. Do zdaj smo jih razdelili že 385. V teh paketih je hrana za štiričlansko družino, ki zadostuje za mesec dni.
IZTOK STRŽINAR