Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, dne 1. avgusta 1937
Posamezna številka V— dinar
Leto I. — Štev. 4
DELAVSKI LIST
ZA STROKOVNA, GOSPODARSKA, KULTURNA IN POLITIČNA VPRAŠANJA
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu.
Uredništvo: Oglarjeva 41, Ljubljana-Moste — Uprava: Poljska pot 38, Ljub-Ijana-Moste- Mesečna naročnina 2 Din
Nihče več ne more zapirati oči (kih demokratskih držav in spreti pred silnimi viharji, ki se dviga-jih med seboj. Poglejmo okoli jo na obzorju in ki pretijo za- sebe in pri sebi, pa bomo videli,
vrteti ves svet v grozno nepopravljivo nesrečo. V Španiji že ni več državljanske vojne in za las je večkrat manjkalo, da se ni vojni požar iz Španije razširil na celo Evropo in na ves svet. Na daljnem vzhodu grmijo topovi in kdo ve, če ni tam ognjišče, iz katerega bo zagorelo po vsem svetu. Ves svet izgleda kot sod dinamita, ki bo vsak čas eksplodiral in vse uničil. Zdi se, da so ljudje pozabili na grozote pretekle vojne in da se želijo zopet okopati v krvi, svoji in svojih bližnjih. Ali so res pozabili, ali je vojna res zabava, ki se mora od časa do časa ponoviti, da ljudje ne umrejo od dolgega časa.
Ne, ljudstvo ni pozabilo na vojno. Toda vojna prihaja kot spremljevalka kapitalističnega sistema. Boj za vsakdanji dobiček, boj za nova tržišča, boj za rudnike. Za nova polja sirovin se mora končati, ko ne gre drugače, z oboroženo silo, z vojno. Dokler bode še kaj kapitalistov, bodo prisiljeni končno z vojno reševati svoje spore.
Tako je bilo vedno, posebno pa je tako danes, ko se najbolj reakcijonarni del finančnega kapitala zateka k fašističnim diktaturam. Ne sili finančne magnate k fašizmu samo težak notranji položaj v njihovih državah, ko ne morejo vladati več po starih preizkušenih metodah meščanske demokracije, ampak se morajo pO' služevati brutalne sile, da poko' rijo svoje nezadovoljuo delovno ljudstvo. K fašizmu jih sili še bolj pohlep po tujih deželah, po
kaj vse je v par letih dosegel nemški fašizem. In vse to z enim samim namenom: pripraviti počasi in sistematično osvojitev novih dežel in podjarmljenje novih narodov.
Pri tem delu nemškega fašizma smo prav živo prizadeti Slovenci. Na zemljepisni karti Hitlerjevega »interesnega ozemlja«, ki ga je treba osvojiti, je tudi Slovenija in Hitler je tudi sam govoril in pisal. Torej nam neposredno preti vojna ali pa usoda od fašistov podjarmljenega naroda. Toda podjarmljenje enega naroda, osvojitev ene dežele samo poveča apetit fašistov in okrepi njihovo moč za nove napade, ne odpravi vojne nevarnosti (kakor ni preprečila nasitje Italije v Abesiniji fašističnega apetita v Španiji).
Kaj torej storiti? Ali je vojna neizbežna? Ne vojna, vojna se da odgoditi, da se tudi preprečiti. Velike demokratske sile: Francija, Anglija, Amerika želijo mir, vse male državice Evrope vedo, da od vojne nimajo pričakovati nič dobrega. Sovjetska Rusija je iskren pobornik za mir in s svojo armado močna trdnjava miru, ljudstvo vseh nefašističnih in fašističnih dežel je za mir, mednarodno delavstvo j6 večni klicar za boj proti vojni. Ali niso to sile, ki lahko za vedno preprečijo vsako vojno in zamašijo usta vsem fašističnim vojnim hujskačem?
Potrebno je le eno: potrebna je enotnost vseh teli sil. Potrebno je složno sodelovanje vlad vseh
Japonska osvajalna vojna na Kitajskem
Japonska vojaška klika je pričela z razbojniškim osvajanjem severne Kitajske. Pod izgovorom, da gre le za lokalne konflikte, skušajo Japonci uspavati budnost svetovne javnosti, zraven pa pošiljajo milijonske armade na Kitajsko. Pred kratkim so Japonci postavili na Kitajsko vlado celo vrsto zahtev, ki v resnici pomenijo mirno izročitev severnih kitajskih pokrajin Japoncem.
Nekateri kitajski generali so pripravljeni paktirati z Japonci in so jim že tudi tudi v marsičem popustili. Drugače pa kitajski narod. Vedno glasnejši postaja klic iz vseh krajev Kitajske za enotno fronto kitajskega naroda. Pobudo za to dajejo delavci in pa zapadne sovjetske pokrajine. Tako sta predsednik sovj. kitajskih republik Mao Tse Tung in poveljnik armade teh republik Ču Doh zadnje dni ponovno ponudila vrhovno komando nad svojo milijonsko armado, v boju >roti japonskim imperijalistom. oda nankinška vlada še vedno
omahuje. Vendar je tudi Čang Kaj Šek pod vplivom splošnega razpoloženja v svojem zadnjem govoru poudaril, da je dosti omahovanja, dosti ponižanj kitajskega naroda, da danes ni nobene razlike med severom in jugom, med mladim in starim, da je treba dati vse za obrambo domovine. Kitajska je pripravljena pogajati se, toda noben sporazum ne sme pomeniti ponižanja kitajskega naroda, ki je danes enoten! je zaključil maršal.
tujih rudnikih in poljih, ki bi se Je složno soaeiovtuije viuu vsen  •*_ J	u:	demokratičnih dežel, potrebno je
jih dalo izropati in doseči, da bi iz svojega zavoženega gospodarstva vendarle iztisnil čim več profita. Vsaka fašistična diktatura je orodje najbolj imperialistične finančne buržoazije in zato organizator nove vojne in pod-jarmljanje tujih narodov. Fašizem in vojna sta danes neraz-družljiva dvojčka.
Življenje nam to potrjuje vsak dan. Italijanski fašizem je začel vojno v Abesiniji in v tej vojni vzel svobodo abesinskemu narodu. Italijanski in nemški fašizem sta pripravila upor v Španiji, povzročila drž. vojno in jo pretvorila v odkrito vojaško intervencijo.
Japonski fašisti so glavni hujskači na vojsko proti Kitajcem, za osvojitev kitajske domovine. Nemški fašizem je danes center vojne nevarnosti, je glavni hujskač za novo vojno. Povsod huj ska. špijonira, postavlja svoje agenture, podkupuje ministre, razbija mirovne pogodbe, organizira puče povsod na Poljskem, v Danskem, v ČSR, v Avstriji, na Madžarskem, v Romuniji, v Skan dinavskih deželah itd. Prav po sobno se trudi razbiti enotnost malih narodov, ločiti jih od veli-
ustvariti kolektivne varnosti vseh držav, ki so proti vojni, dati pomoč vsaki deželi, ki je ogrožena od fašističnih napadalcev, potrebno je podpreti Društvo narodov in gledati, da se nič ne zgodi mimo D. N. Vsaka država, ki dela mimo D. N., ki sklepa s fašističnimi državami posebne pogodbe, ruši s tem sistem splošne varnosti, podpira vojno in koplje sebi in svojemu narodu grob.
Potrebno je dalje složno delo ljudstva v vsaki državi za mir, skrb. da bo država vodila demokratično in miroljubno zunanjo politiko, skrb, da se ne bodo vgnezdili v državi agenti fašistič nih sil in vplivali na politiko vla de.
Najtežja in najvažnejša pa je naloga delavstva.
Delavstvo je tisto, ki je najmanj zainteresirano na vojni in ima največ škode od nje. Biti mora tudi prvoboritelj za mir. Zato je pa v prvi vrsti potrebna enotnost delavstva.
Ne enotnost na jeziku v tem da so vsi delavci za mir, ampak v tem da delavstvo složno tudi dela za mir. Vse mirovne akcije vse prireditve morajo biti enotno
Japonski osvajalci so imeli to enotnost že priliko za izkusiti. Inozemski opazovalci pravijo, da se je v japonskem poveljstvu pojavil velik nemir, ker so vse dosedanje operacije končale več-jidel z neuspehom.
Delavstvo vsega sveta je na strani kitajskega naroda v njegovem boju za neodvisnost in svobodo, za mir ne samo na daljnem Vzhodu, marveč na vsem svetu.
Velesile in Španija
Pobunjenlki niso sposobni za kontni odločilen napad
Franca kot sporna stranka, potem bodo otvoreno pošiljali Francu orožje.
Potrjujejo se vesti, da je kontra-ofenziva pobunjenikov na sektoru Brunete propadla. General Franco, ki je obiskal fronto, se je prepričal, da je njegova ofenziva propadla. Zato se je vrnil v Salamanco.
•
Anglija bo v slučaju propada politike o »nevmešavanju« priznala
Države male antante in balkanskega sporazuma osvajajo angleški kompromisni predlog. Baski zahtevajo od Francije orožje, da bodo lahko branili civilizacijo.
Konkordat sprejet
Kaj določa konkordat
Narodna skupščina je spreje-a osnutek konkordata z Vatika-canom. Sedaj ko je bilo besedilo javno razglašeno, vidimo vse ugodnosti, ki jih konkordat nudi cerkvi.
Konkordat prepoveduje du-lovnikom mešanje v politiko. To >o predvsem zadelo duhovnike neklerikalnih strank (na Hrvaškem je večina nižje duhovščine v Hrv. seljački stranki) med tem co bodo ostali duhovniki lahko svobodno delovali v »nepolitični« catoliški akciji.
Telesna in kulturna vzgoja v državnih telovadnih organizacijah ne bo smela nasprotovati katoliškemu nauku. To bi pomenilo, da se bo Sokol moral odpovedati svobodnjaškim Tyrševim načelom.
Vsa vprašanje, tikajoča se cerkvenih oseb se ne bodo več reševala po občih državnih zakonih, ampak po cerkvenem pravu Cerkev sme pobirati takse in davščine na davke ter bo preje mala tudi od države gmotno podporo. Dalje bo cerkvi pripadala vsa imovina »Verskega zaklada«, ki ga bodo upravljali škofje.
Ukinejo se lahko vsi javni in osebni patronati (t. j. pokroviteljstvo ustanoviteljev kake cer-tvene ustanove, cerkvenega zavoda itd.) nad njim.
Za veleposestniško zemljo škofom odvzeta z agrarno reformo bodo dobili »pravično« odškodnino. Cerkvena veleposestva bodo v bodoče izvzeta od agrarne reforme.
Za te pravice pa se cerkev obvezuje spoštovati državno ureditev, vzgajati šolsko mladino v državnem in nacijonalnem duhu itd.
Opozicija proti konkordatu.
Konkordat vzbuja precej prahu. Na eni strani je proti njemu fašistična JNSarska opozicija, ki vidi v konkordatu nevarnost za srbski nadvpliv v državi. V teh vrstah je tudi vodstvo pra voslavne cerkve s pokojnim pa-trijarhom na čelu, ki je bil znan častilec Hitlerja.
Na drugi strani pa ni zadovoljna s konkordatom demokratska opozicija z delavstvom vred, ki vidi v konkordatu povečanje vpliva reakeijonarnih slojev v
organizirane, če hočemo doseči uspeh.
Če bi 1. 1914. mednarodno delavstvo bilo enotno in odločno, ne bi prišlo do svetovne vojne. Če bi zadnje čase bila postavljena enotnost mednarodnega proleta-rijata za mir, bi tudi uspehi bili b Ijhi kot so. In če bi se v boju proti fašizmu I. 1932. v Nemčiji,
pozneje v Avstriji in danes po vsem svetu vpostavila taka enotnost kot se je dosegla v Franciji, bi bil danes fašizem na tleh in tudi nevarnost vojne bi za dolgo bila odpravljena.
Vse dosedanje izkušnje so nas naučile, da trdno drži geslo: Samo enoten prolctarijat lahko prepreči novo vojno.
, zapreko za svobodno opredeljevanje duhovščine za demokracijo in proti fašizmu, velike ekonomske privi-egije cerkvi.
V Beogradu so nezadovoljneži s konkordatom priredili pravoslavno procesijo, ki se je končala z demonstracijo. Procesija 6e je vršila kljub prepovedi policije.
Fašisti in konkordat.
Vprašanje konkordata je močno razgibalo politično borbo v državi in utegne
Mi smo za svobodo veroizpovedi, toda smo načelno proti vsaki posebni zvezi med državo in cerkvijo, ker taka zveza vedno pomeni privilegije cerkvi nad drugimi organizacijami v državi. V našem slučaju pa je to še prav posebno kočljivo vprašanje.
Današnji konkordat je namreč močno orožje v rokah naj-reakcijonarnejših sil v državi, ki jim današnja vlada ni dovolj jugoslovensko nacijonalna in unitaristična, ni dovolj ostra z delavstvom in z demokratsko opozicijo onih fašističnih sil, ki bi radi uvedli še hujšo diktaturo, kot je Mia šestojanuarska, ki bi nas radi direktno prodali Hitlerju. Ti Živkoviči, Jeftiči, Ljotici, ki so ustvarili današnji konkordat in mu botrovali, so ga sedaj pograbili kot orožje proti sedanjemu stanju. Izkori-ščaje nerazpoloženja proti konkordatu pravoslavnih Srbov in
svobodnjaških Hrvatov in Slo-^ ti Živkovicu, da je namreč glav-vencev, da ustvarijo fronto pro-jni sovražnik delavstva fašistična ti današnji vladi, ki ne bo fron- ; skupina Živkovič, Ljotič, Hodže-ta demokracije, ampak fašistična : ra in naš Kramer in da je ravno
fronta, ki pripravlja fašistični puč v državi.
Moti se kdor misli, da je boj Živkoviča. Jeftiča, Banjanina,
Ljotiča in drugih fašistov proti ske svobode in socijalnih pravic,
v boju proti njim potrebno se boriti proti vsej oni današnji politiki, ki z nedemokratskimi ukrepi in ob pomanjkanju ljud-
konkordatu iskren m progresiven svobodnjaški. Nasprotno, to je boj z reakcijonarnim ciljem. Ta slučaj nam zopet kaže, da je pravilno stališče, ki ga zastopa »Delavski list« in ki smo ga čuli
pri zadnjih demonstracijah pro-jkončal.
pomaga fašistom na oblast.
Spor okoli konkordata izgle-da, da se vlada prej sporazume s pravoslavno cerkvijo. Od zadržanja demokratskih sil zavisi v marsičem kako se bo ta spor
Trockisti in vojna
Kdo so trockisti? Na to vprašanje se more danes, ko preti vojna in fašizem, jasno odgovoriti.
Trockizem je bil pred 7—8 leti v delavskem gibanju konfuzna ideologija. Tekom časa pa se je popolnoma spremenil, tako, da je danes brezprincipna in brezidejna banda špijonov in škodljivcev, ki deluje direktno v korist fašizma.
Njihovo zločinsko vlogo najjasneje vidimo v Španiji, kjer se borita na eni strani
. Tu vidimo, da se trockisti niso priključili antifašistični fronti, temveč odkrito podpirajo Franka. Oni aktivno sodelujejo v tako zvani 5. koloni, katere naloga je, da republikanski vojski zabode nož v hrbet. Tudi vstaja v Barceloni je bilo njihovo delo. Dokazano pa je tudi, da dobivajo trockisti v Španiji denarno pomoč tako od Franka kakor tudi od italijanskega in nemškega fašizma.
Isti slučaj vidimo v ČSR. V času, ko preti ČSR. nevarnost, da izgubi svojo nacionalno samo-
stojnost, na to je namreč naperjena akcija nemškega imperija-lizma (fašizma), stopajo čehoslo-vaški trockisti v službo nemškega fašizma. Oni nazivajo predsednika republike dr. Beneša s češkim Henleinom (Henlein je vodja čeških hitlerjevcev) in pri tem postavljajo vprašanje, zakaj naj bi čehoslovaški delavci branili prikrito fašistično diktaturo v ČSR.
To stališče trockistov nas ne sme zapeljati! Izgleda, da so oni edini borci za demokracijo in proti fašizmu. V resnici pa jih Hitler denarno podpira za razbijanje narodne fronte, ki se v resnici bori za demokracijo, za nacijonalno samostojnost in proti fašizmu. — Slično vlogo igrajo trockisti v Franciji, Ameriki, v Belgiji itd., pa tudi pri nas.
Trockisti niso samo razbijači delavskega razreda in ljudske fronte, ampak tudi direktni pomagači razvoja fašizma. Tako vemo, da pomeni fašizem novo svetovno klanje, potem lahko rečemo, da ni majhna uloga trockistov v pripravljanju nove svetovne vojne.
ti. To tudi delajo potom trockistov in nekaterih anarhistov. Tako so zavlačevali dela na gradbi pariške razstave, hotelirji so grozili z zaprtjem vseh hotelov, če se uvede 40urnik. Namen je jasen: pritisk na vlado in njeno deskriditiranje v inozemstvu.
..TODA DELAVSTVO SE NE DA IZZIVATI
Delavstvo CGT se pa zaveda svoje moči in gre mirno in preudarno po svoji poti, zahtevajoč od podjetnikov strogo izvajanje zakonov in obvez. Pri tem pa ne postavlja nemogočih zahtev, pa si tudi ne daje nič vzeti. Delavstvo se zaveda, da bo zmagalo v vseh svojih zahtevah, za katere se bori v okviru Ljudske fronte.
CGT predvsem izkorišča demokracijo in vrši pritisk na vlado, da izvrši program Ljudske fronte. Toda CGT organizira kljub temu akcije, ki naj prisilijo podjetnike in podprejo vlado za odločen nastop proti podjetnikom.
Ostali program CGT obsega boj proti draginji, preskrbo dela in starostnega zavarovanja, razpust fašističnih band ter energično obrambo svobode in miru na prvem mestu. Pri tem se CGT bori tudi za interese kmetov, srednjih slojev in mladine po načelu. Zboljšanje delavskega položaja mora iti vzporedno z dvigom splošnega ljudskega blagostanja.
CGT ZA MEDNARODNO DELAVSKO ENOTNOST
Zastopniki CGT v Amsterdamski strokovni internacionali so vedno zahtevali enotnost vsega delavstva. Skupna zasedanja samo druge Amsterdamske internacionale so se jim zdela preslaba v boju proti fašizmu. Na londonski konferenci marca 1936 je vodja CGT Jouhaux (izg. Žuo pokazal na silen pomen enotnosti francoskega delavstva. Na mednarodnem sindikalnem kongresu julija 1936, kjer so sodelovali tudi sindikalisti levičarji, je B. Fraikou, podtajnik CGT pred-
lagal mednarodno enotnost, toda predlogi francoske, španske in norveške delegacije so propadli vsled lorda Citrina Schevenelsa. Končno je Jouhaux nedavno na zborovanju v Londonu zahteval široko konferenco za pomoč Španiji, pa je ostal v manjšini.
Po vsem tem so enotni francoski strokovničarji še pojačili akcijo za enotnost, češ, zakaj bi v mednarodnem merilu, med internacionalami ne bilo mogoče, kar je bilo mogoče v Franciji. In res, njihov trud ni bil zastonj. Dne 21. junija je bil v Anemasu sklenjen dogovor
dne
26. junija pa je dogovorjena akcijska skupnost med II. strokovno internacionalo.
Če bodo ti dogovori rodili uspeh in se uresničili v posameznih državah, bo to v prvi vrsti zasluga francoskega delavstva, ki je prvo stopilo na pot enotnosti in to enotnost čuva kot svojo največjo svetinjo.
Sindikalna enotnost v Francili
Francosko delavstvo je še pred dvemi leti bilo razbito v dve glavni strokovni zvezi — CGT in CGTU in več manjših profesionalnih zvez. Poskusi levice, da bi se dosegla strokovna enotnost, so doživljali neuspeh ob odporu mnogih voditeljev CGT, ki so enotnost na vsakem koraku bremzali. Toda enotna fronta, ki je nastajala vsak dan v obratih, v vsakdanjih delavskih akcijah, v štrajkih, je premagala ta odpor birokratov in dosežena je bila knočno strokovna enotnost CGT in CGTU (Splošna delavska zveza), kateri so se pridružile še mnoge male, poprej samostojne profesijonalne zveze. Moč zveze in uspehi so posebno rastli od spomladi lanskega leta.
FRANCOSKO DELAVSTVO PREMAGA BEDO
Koncem maja 1936 je nastalo velikansko masovno gibanje francoskega proletarijata. Oprti na srednje sloje in s pomočjo taktike zasedanja obratov, so delavci prisilili podjetniško »Federacijo francoske produkcije« na sporazum s CGT, kjer bi bile sprejete in priznane vse zahteve delavcev.
Ta boj je razgibal tudi parlament, ki je v nekaj tednih sprejel nove važne zakone, zakon o kolektivnih pogodbah, zakon o plačanem dopustu 1—2 tedna, zakon o 40urnem delavniku itd.
S tem je postala Francija dežela z najboljšo delavsko zakonodajo med vsemi kapitalističnimi deželami.
MOČ ZDRUŽENIH SINDIKATOV RASTE
Moč in ugled sindikatov sta po teh dogodkih rastla z dneva v dan. Število članov je narastlo od enega na pet milijonov. Zveza kovinarjev šteje 800.000 čla nov, zveza gradbenih delavcev
Zakai rana delavci popravljati Muko teto
nad pol milijona. Nameščenci, tehniki, inženirji ter mnogi drugi, ki so imeli poprej ločene organizacije, so se priključili in njihovo število je narastlo. Uredilo se je tudi organizacijsko vprašanje same CGT tako, da je trdnejša in gibčnejša.
Združeni sindikati se danes ne bavijo samo z ekonomskim vprašanjem svojih članov, ampak sodelujejo v vseh vprašanjih modernega javnega življenja (stavbno in stanovanjsko vprašanje, zdravstvo, javna dela, boljša organizacija državnih poslov itd.). Prav tako sindikati skrbe za obrambo kulturnih interesov širokih delovnih slojev. Zveza ima delavske godbe, pevska društva, športne grupe, umetniške prireditve itd. Mnogi sindikati imajo svoja lastna okrevališča in počitniške domove. Zapustili so svoje revne pisarne in se preselili v moderna poslopja.
Šentpeterski župnik v Ljubljani je obdavčil vse hišne posestnike v svoji fari, t. j. posestnike Sv. Petra, Vodmata, Moste, deloma iz občine D. M. v Polju, Ježice in Dobrunj z novim cerkvenim davkom. Nihče nas ni vprašal ali hodimo v cerkev, ali smo zato, da se cerkev popravi, ali hočemo plačevati. Ne, ampak tu imaš poziv za toliko in toliko dinarjev in plačaj! Velika večina hišnih posestnikov v teh krajih so lastniki malih hišic: delavci, železničarji, mali obrtniki in kmečki posestniki. Mi nimamo nič proti temu, če je kdo pobožen in hodi v cerkev. Tudi nimamo nič proti temu, če cerkev začne pobirati med tistimi, ki hodijo v cerkev, prostovoljne prispevke. Vsak sam za svojo pamet odgovarja. Toda kako pridemo do tega, da bomo prisiljeni ravno revni delavci, kmeti in obrtniki od svojih zadolženih bajt plačevati ogromne cerkvene davke in sicer 5 ali kakor se čuje celo 10 let.
Mi vsi vemo, da ima ljubljanska škofija ogromna veleposestva, ki jih po konkordatu ne more izgubiti, dalje, da bo dobila odškodnino za razdeljeno zem-jo, da ima razna industrijska podjetja, žage in mline itd. Da-
REAKCIJA NAPADA
Toda CGT se zaradi teh uspehov ni pomeščanila. Velekapital je popustil, ker je računal, da bo sčasoma uničil CGT, ločil kmete od delavcev in mestnih srednjih slojev, odpravil ali sabotiral socijalne reforme. Boj torej še ni končan in letošnji proglas CGT za 1. maj pravi: »Vi boste morali braniti reforme, ki ste jih včeraj priborili proti vsem, ki hočejo danes vzeti, kar so morali včeraj dati. Vi morate te pridobitve čuvati, utrditi in razširiti.«
Velekapitalisti so tisti, ki hočejo danes v Franciji izzvati nerede. Sabotirajo in kršijo socijalne zakone, kar naj bi zdra-žilo delavce, jih vodilo v stalne akcije in do nemirov v državi in prestrašilo srednje sloje ter razbilo zvezo delavcev, kmetov in mestnih srednjih slojev, ki je danes ustvarjena v Ljudski fron-
lje imamo celo vrsto velikih industrijskih podjetij, bank, veleposestev, katerih lastniki se proglašajo za dobre in pobožne vernike. Tudi šentpeterska župnija ima nekaj zemlje. Nič od tega se ne bo vzelo za tako dober namen, kot je restavracija šentpe-terske cerkve, ampak mi delavci bomo morali šteti dinarje za to.
Seveda, ko je pa toliko raznih društev, ki se morajo podpirati, toliko raznih listov, ki se morajo vzdržati in širiti med delovno ljudstvo (tudi v naši fari), da bi bili bolj krotki in manj nesramni. In končno ni bolj pametno, če se denar škofije. Vzajemne posojilnice ali drugega »našega« podjetja vloži v bolj dobička-nosno podjetje. Tako je na primer šentpeterskemu župniku že pred enim mesecem posodil nek katoliški denarni zavod 1,500.000 dinarjev. Samo posodil, vrnili bomo z obrestmi mi.
Davek vzbuja veliko ogorčenje med posestniki cele župnije. Pravijo, da še ni čisto potrjen od občin in ministrstva, toda že so sprejeli posestniki položnice s predpisanim davkom.
Zahtevamo, da občine in finančno ministrstvo predlog novega davka zavrnejo.
Železničar iz Zelene jame.
in pozneje celo izdali letak s pozivom na mir. Če bi pa kaj naredili, bi pa to ne bila manifestacija za demokracijo in proti fašizmu, ampak strankarska manifestacija za svoje vodilne ljudi, malo proti Živkovič«, še bolj pa proti demokratični opoziciji.
Širite »Delavski list«!
Kako je bilo z demonstracijami proti Živkoviča
Še danes se rijo neresnične
med delavstvom ši-vesti o teh demonstracijah. Namen teh vesti je omalovaževati varnost in pomen teh demonstracij ter prikazati delavce, ki so demonstrirali proti dolgoletnemu diktatorju in predstavniku reakcije v naši državi, kot vladne plačance, prirepnike JRZ, branitelje klerofa-šizma itd. Treba bo še mnogo pisati, da se vse delavce, posebno pa mnoge delavske voditelje prepriča, kako škodljivo je tako stališče za delavce in kako koristno za fašiste naj bodo to »klerofašisti«, »jugofašisti« ali pa kakorkoli jih imenujemo. Danes bi samo rad odgovoril na notico v »Delavski politiki«, ki pravi, da so za demonstracije dali inicijativo bivši JNSarji, to sprejel en del le vičarjev, nato vzeli celo stvar v ro ke klerikalci in tako je prišlo do Prihovske bitke.
Ta informacija »Del. politike« je popolnoma netočna in služi goraj opisanem namenu. Inicijativo za to smo dali delavci v Ljubljani, ki smo rekli takole:
Živkovič prihaja v Ljubljano de lat fašistično propagando in organi zirat svojo stranko. Nihče mu tega ne prepove, zato je naša dolžnost, če smo res proti fašizmu, da mu to preprečimo in ga iz Ljubljane naže-
kor to delajo francoski, nemški, španski in drugi delavci, povabimo boj proti fašizmu vse one, ki so tudi proti fašizmu. Zato smo agitirali tudi med ljubljanskimi katoliškimi študenti, obrtniki in okoliški-kmeti, ki si ravno tako želijo
demokracije kot mi in sovražijo Živ-kovičevo diktaturo kot mi.
Celo njihovo vodstvo je treba povabiti v skupen boj. Če je pripravljeno nastopiti složno z delavstvom proti fašistom, je to velik uspeh, če bo pa slogo motilo in hotelo razbiti enotnost ljudstva, bodo pa tudi ljudje to počasi spregledali. Njihova lastna izkušnja jih bo naučila, kdo je resnični pobornik demokracije in komu je demokracija le fraza za farbanje ljudstva.
Tako smo ljubljanski delavci mislili in tako delali. Ko so »Sloven-čevci« videli, da se pripravlja nastop proti Živkovicu, so morali sami sodelovati in agitirati, da je prišlo čim več ljudstva k diktatorjevem sprejemu. Morali so torej po gnati množico v akcijo proti fašizmu.
Če bi delavstvo ne dalo inicijati-ve in se samo ne pripravljalo, bi Živkovič lepo paradiral po Ljubljani, kajti »Slovenčevci« bi mu tako lepega sprejema ne bi pripravili. Saj nemo. Potrebno je pa tudi, da ka-|so že naslednji dan začeli bremzati
Tako je pa ton demonstracije dalo delavstvo. »Slovenčevci« so dali pisana navodila svojim pristašem, kjer je bilo prepovedano vzklikati proti fašizmu in za demokracijo. In kljub temu, da so se čuli provoka-terski klici, ki naj bi razbili niani-festante, je vendar cel prvi večer izzvenel v klic:
Dol s fašisti! Živela demokracija!
Zakaj pa niso vsi dogodki tisti teden potekli v tem duhu, zakaj ni delavstvo ves čas ostalo na Čelu dogodkov? Zato, ker ni bilo enotno. Zato, ker se je del delavskih voditeljev postavil na stališče, da delavce agitacijsko potovanje Živkoviča nič ne briga in da je boljše če delavski voditelj s trotoarja mirno gleda, kako si fašisti in delavci med seboj »focke« delijo. Če bi vse delavstvo enotno nastopilo, bi Živkoviča še bolj krepko nagnali, one, ki so hoteli demonstracije izkoristiti v svoja namene, bi pa tudi v malh« stlačili.
Zato uspeh ni bil takšen, kot bi moral biti. Toda uspeh je bil. Predvsem se je videlo, da delavci opuščajo ozkosrčno stališče, da misli, da so vsi, ki niso marksisti, sovražniki delavstva in je videlo, da so med njimi eni demokrati, njihovi zavezniki in drugi reakcijonarji in fašisti. Pokazal pa je skupen nastop, pa tudi mnogim katoličanom, da se z delavstvom lahko gre v skupen boj, da je delavstvo v boju fair in disciplinirano, pa vendar odločno. Tako sta se na Miklošičevi cesti že jasno pokazali dve skupini med katoliškimi akademiki: ena, ki je bila za sodelovanje in branila delavce in druga, manjša, ki je divjala proti skupnemu nastopu.
Dogodke pri Živkovičevem sprejemu v Ljubljani in Celju moramo pravilno ceniti. To so prvi začetki tiste skupnosti ljudstva, ki kakor n. pr. v Franciji in drugod nastaja polagoma v borbi in obratu in na ulicah proti najbolj osovraženim ljudskim sovražnikom in ki se potem razvije v čvrsti in mogočni zvezi vsega delovnega ljudstva proti bedi in fašizmu.
Nemški delavci kontrolirajo nemške fašistične podžigalce vojnega materijala za generala Franca, so pristaniški delavci organizirali kontrolo, ki obvešča ves demokratski svet, kako Nemčija vsak dan krši pakt o nevmešavanju. En del hamburškega pristanišča je zaradi svojevrstnega blaga, ki gre preko njega, dobil ime Frankov pristan.
Delo v Strokovni komisiji
PrelSnJe francoske vlade so podpirale faSiste
Te dni se je dognalo, da sta Tardieujeva in Lavalova vlada dajali voditelju francoskih fašistov De la Rocqueu 20.000 frankov mesečne podpore. Tako to-raj je državna blagajna celo v Franciji podpirala fašizem, kaj šele kjer je še manj demokracije kot tam.
Toda za nas je važno pri tem še nekaj. Mnogi pri nas verujejo, da bi naša zunanja politika bila bolj demokratična, če bi jo vodil Živkovič, Jeftič ali kak drug predstavnik diktature, ker je takrat zveza med Jugoslavijo in Francijo bila mnogo tesnejša. Toda vedeti moramo, da je tista Francija bila Francija Lavala in Tardieu-a, ki se je močno nagibala k fašističnim državam. --To nam tudi potrjuje to novo odkritje podpiranja fašističnih band, ki so se prav tako zavzemale za zbližanje z Italijo in Nemčijo in jih je tudi Hitler podpiral.
Živkovič, Jeftič in ostali fašisti morajo, če hočejo priti na oblast, imeti oporo in podporo od zunaj, nasloniti se morajo na kako večjo evropsko državo ali blok držav. Toda nobena zapad-1
na demokratska država ne bi podpirala fašistični puč in fašistično diktaturo v Jugoslaviji. Najmanj pa Francija, ki ni več Francija Lavala in Tardieu-a, temveč Francija Ljudske fronte. Živkoviču in Jeftiču preostane samo čvrsta zveza s fašističnimi državami — z Nemčijo in Italijo. Da gre to prav lepo, nam kaže tesno povezovanje med JNesarji in Hitlerjevci v Sloveniji. Za Ljotiča je pa stvar itak jasna.
Ne sme nas motiti, če nekateri JNesarski listi pišejo simpatično o Franciji in celo o republikanski Španiji:
Je to deloma popuščanje razpoloženju pristašev JNS, ki so še močno prežeti s Francozom in Čehom prijateljskimi nazori, deloma pa je demagogija preračunana na simpatije ljudstva demokratičnih držav Francije, Španije in Čehoslovaške.
Nemčija namerava v teku 6 let
zgraditi 58 vojnih ladij s skupno 35 tisoč tonami, in sicer 3 oklopne križarke, 2 nosilca letal, 14 križark in 40 torpedovk (razaračaP), ter podmornice v skupni tonaži 23. ton.
Naše	gib
Strokovna komisija, ki je imela od plenarne seje do 15. julija radi odsotnosti predsednika počitnice, je začela zopet s svojim aktivnim delom. Na seji dne 15. julija je bil glavni predmet debate »Bivši predsednik« Leskošek Franc in »Delavski list«. Sprejeta je bila okrožnica, ki jo prinašamo v celoti, da bodo z njo seznanjeni vsi delavci:
Opr. štev. 377-18-37.
Ljubljana, dne 21. julija 1937.
OKROŽNICA
vsem podružnicam in zaupnikom
o sklepu Strokovne komisije.
Dragi sodrugi!
Strokovna komisija je v svojih okrožnicah ponovno opozarjala vse člane priključenih organizacij na razdiralno delo nekaterih, izven nas stoječih skupin in njihovih eksponentov. Plenum Strokovne komisije je na svoji seji ugotovil, da je Leskošek kot eksponent te skupine vršil za časa, ko je bil najvišji funk-cijonar v našem sindikalnem pokre-tu, razdiralno delo, delo, ki ni bilo in ne more biti nikoli v skladu z osnovnimi linijami URSSJ-a kot našega vrhovnega foruma, izvoljenega na kongresu vseh strokovnih organizacij.
Nasprotno on se je uprl in kršil disciplino povsod, kjer je mogel in dosegel, da je del sodrugov pod njegovim vplivom in po njegovih direktivah odšel v nasprotne vrste. Da je vse to res, in da je Savez metalskih radnika Jugoslavije pravilno ocenil Leskoška kot negativističen in raz-bijaški element, dokazuje njegovo dosedanje delovanje. Takoj po izključitvi se je lotil javno razbija-škega dela. Organiziral je tekstilne delavce izven sestava njihove dosedanje centrale, t. j. izven Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije, hujskal povsod člane strokovnih organizacij, naj ne plačujejo svojih prispevkov in šel je še dalje v svoji užaljenosti, ustanovil je svoj list, ki ga je imenoval. »Delavski list« in ga skuša vriniti med naše organizirane člane z vsemi sredstvi. Kdo financira ta list — ne vemo — vemo pa, da služi oni skupini, ki danes, ko ne more najti nikjer več zaslombe in je izgubila povsod zaupanje med resnim delavstvom, se je zatekla k oni mešanici političnih, brezbarvnih in danes propagirajo nekako novo organizacijo »Slovenski strokovni pokret«, ki je brez vsake razrednosti, neko novo zmešano društvo na načelih »ozkega slovenskega nacijo-nalizma«. In »Delavski list« je glasilo teh obupanih, nekdaj najidealnejših revolucijonarnih frazerjev brez linije in cilja. Njim ne gre za delavsko gibanje, ki mora ohraniti svoje bistvo razrednosti, ampak za likvidacijo obstoječega sindikalnega pokreta in za vse splošno »slovensko gibanje«.
Ta list, ki ga izdaja Leskošek, oziroma njegova družba, je političen list. Ta skupina hoče, da se uveljavi v našem strokovnem gibanju, kar pa je naša dolžnost in naloga, da to preprečimo. Že v prvi številki tega lista je poslala njegova skupina odprto pismo na delavstvo, ter s tem pokazala tudi svoje orodje. V istem listu je tudi članek, ki poveličuje klerofašizem, kar je najboljši dokaz, da ima ta list namen širiti razdor v naših strokovnih organizacijah. Naše strokovne organizacije, ki imajo svoj strokovni list »Delavec« za svojo funkcijo, ne potrebujejo nobenega listu več, pa naj nosi firmo kakršnokoli in naj ga izdaja kdorkoli.
Pozivamo vse delavke in delavce, da se držijo reda in discipline URSSJovih strokovnih organizacij ter da stojijo na braniku za naš so-cijalističen strokovni pokret.
Ddločno je treba zavrniti vse poizkuse razbijanja naših vrst. Take poizkuse je treba zavrniti z vso energijo in naši člani so obvezni in dolžni, da nastopajo povsod proti takim pojavom.
Glasilo teh ljudi ne spada v naše vrste. In zato Vas pozivamo, da ga odklanjate povsod in vedno. Vse one pa, ki bi ta list po podružnicah naših zvez kolportirali ali razširjali, naj se to javi posameznim centralam, da jih pozovejo k redu in disciplini, v nasprotnem slučaju naj na-pram njim postopajo po Statutih, pravilih in pravilnikih njihovih zvez.
S sodružnim pozdravom za Strokovno komisijo:
Sedej Lojze 1. r.
predsednik.
Bricelj Niko 1. r. tajnik.
Bojimo se, da bodo funkcijo-narji strokovnih organizacij vrgli to okrožnico v koš, ko jo bodo sprejeli. Zato pozivamo vse so-druge, da zahtevajo od odborov svojih strokovnih organizacij, da se ta okrožnica na članskih sestankih prečita in prediskutira. Kar se tiče s. Leskoška, delavci že sami vedo, ali je bil on razbijač strokovnih organizacij ali pa se je ravno pod njegovim vodstvom strokovno gibanje razširilo in okrepilo, ali danes dela na enotnosti in okrepitvi Ursovega pokreta celo, ko je že od gotovih ljudi izključen iz njega ali ne — to vse delavci sami vedo in tudi s. Leskošek bo nato ob priliki temeljito odgovoril.
Uredništvo in uprava lista želi, da so vsi delavci sami in na sestankih postavijo in razpravljajo sledeča vprašanja, ki jih je načela okrožnica:
1. Kdaj je »Delavski list« propagiral nekako novo organizacijo »Slovenski strokovni pokret«? (glej članek »Proti novi strokov-zvezi« v 2. štev. »Del. lista.«).
2. Kdaj je »Delavski list« poveličeval klerofašizem? Ali ni |vedno zastopal, da je treba skleniti zvezo s katoliškimi demokratskimi kmeti in mestnimi srednjimi sloji proti fašizmu vseh barv.
3. Kdaj in s čim je »Delavski list« poskušal razbijati delavske vrste, ali ni od »Uvodne besede« pa do zadnjega članka branil in zagovarjal enotnost delavskega razreda in zvezo delavskega razreda z ostalim demokratičnim ljudstvom?
Delavci, čitatelji in prijatelji lista, odgovorite sami na ta vprašanja! Razširjajte »Delavski list« še bolje kot preje, očetje gornje okrožnice si ne bodo upali tako grobo kršiti načelo demokracije in svobodnega prepričanja v strokovnih organizacijah.
»Delavski list« pa bo ostal zvest svoji obljubi in bo naprej propagiral borbeno enotnost delavskega razreda Slovenije. Na gornjo okrožnico in na vse napade privatno in javno na sestankih, ki letijo na naš list in njegove prijatelje, imamo samo en odgovor:
Sodruga Sedej in Bricelj, sodrugi pri »Delavski politiki«, »Delavcu« in vsi ostali sodrugi! Naj bo konec v delavskih vrstah medsebojnega blatenja in podtikanja, naj bo konec medsebojne borbe z izključevanjem vseh, ki niso po enem kopitu, naj bo konec pasivnosti in oportunizma, likvidirajmo medsebojne spore, vzpostavimo razredno enotnost delavstva in obrnimo naše orožje proti skupnemu sovražniku vsega delavstva.
Delavstvo hoče enotnost in ne bo za enotnost nobene ovire, ako jo boste tudi Vi podpirali.
Uredništvo in uprava.
V Italiji narašča draginja dan za
dnem. Delavstvo zahteva zvišanje plač in prireja demonstracije. V Turinu je bilo prejšnji teden 100 aretacij, ker so delavci demonstrirali za znosnejše življenjske pogoje in proti pošiljanju »prostovoljcev« Španijo.
HRASTNIK
Pogajanja za kolektivno pogodbo
V steklarni imamo kolektivno pogodbo iz 1. 1928, doseženo po štirimesečni stavki. Toda že od leta 1929, posebno pa od 1. 1932, se pogodba ni upoštevala. Krivdo nosimo v glavnem steklarji, ker smo dopustili, da podjetje pogodbo krši. To neupoštevanje pogodbe je šlo celo tako daleč, da smo prišli v skoraj brezpo-godbeno stanje. Proti šikanaci-jam, redukcijam itd. se ni pod-vzelo resnih korakov, razen manjših intervencij, in še te so izvršili obratni zaupniki sami.
Danes se vršijo pogajanja za obnovitev in dopolnitev kolektivne pogodbe iz leta 1928. Pogajanja tečejo že tretji mesec, pa so se stalno zavlačevala. Podjetnik Abel se je vedno izgovarjal, da nima časa, da ima kupce iz cele Evrope in Azije. Seveda, sedaj je zanj konjunktura in mora hiteti. Zato ne razumemo, zakaj niso naši zaupniki nastopili odločnejše in zahtevali, da se pogajanja pospešijo. Saj je drugače obstojala nevarnost, da si podjetje, ki dela s polno paro, ustvari zalogo, in kako je potem z našim bojem, vemo dobro. Ni čudno, da so začeli delavci imenovati zaupnike radi tega zavlačevanja »odbor za nevme-šavanje«. Dalje je nerazumljivo, kako da ni na pogajanjih zastopnikov Strokovne organizacije. Abelu je to ljubo, saj on ve, da je razredna strokovna organizacija najboljša obramba proti njegovi samovolji v podjetju. Zato ni čuda, če on to želi, toda zaupniki in delavstvo bi moralo reči: nobenih pogajanj brez zastopnikov naše podružnice SDSZ in to bo tudi močno ojačilo našo podružnico SDSZ, ki je v zadnjih petih letih zelo oslabela in je njeno članstvo padlo nad dve tretjini.
Ni tudi pravilno, da se je delavstvo tako slabo obveščalo o poteku pogajanj. Zaupniki so že davno prejeli nek predlog od podjetnika, toda drže ga v taki tajnosti, kot da se to nas steklarjev prav nič ne tiče. Prav za prav se vse vrši za našim hrbtom. Sestanki, na katerih bi moralo biti delavstvo obveščeno, se pa sklicujejo na tak način, da je čisto razumljivo, da nanje ne pride več kot 20—30 ljudi. Vse v I delavstvo mora sodelovati pri 'borbi za kolektivno pogodbo.
Prejšnji teden so bila zopet pogajanja, na katera sta prišla ss. Jakomin in Golmajer. Po pogajanju je bil sestanek, na katerem je od preko 1000 delavcev bilo zopet samo 20 delavcev. Povedano je bilo, da je v glavnih točkah dosežen načelen sporazum z Abelom in da bo sedaj s. Golmajer sestavil osnutek kolektivne pogodbe do 15. avgusta, ki bo veljala za čas od 1. avgusta. To je prav, toda delavstvo še danes ni dobro obveščeno, v čem bo ta pogodba, kakšen je ta načelen sporazum.
S. Golmajer je sicer rekel, da lahko damo predloge, toda kako naj mi iz Hrastnika dajemo predloge v Ljubljano, kako, ko niti Abelovega predloga ne poznamo. Tako bo kolektivna pogodba kljub temu, da se je tako zavlekla, sklenjena brez pravega sodelovanja vsega delavstva. — Kako bo to delavstvo potem to pogodbo branilo in pazilo na njeno točno izvrševanje?
Na sestanku je bilo tudi ome-
Mi se s piscem poslednjega članka strinjamo, člankarju se brez dvoma pozna dolgoletna izkušnja. Tudi mi smo proti vsakršnem ustanavljanju novih strokovnih organizacij, kot si je to zamislil Peter Robič v 13. št. »Neodvisnosti«, ker to le škoduje enotnosti in udarnosti organiziranega proletarijata. Samo za čim intenzivnejšo izgradnjo in konsolidacijo današnjih obstoječih strokovnih organizacij.
Ne bo odveč, če naše organizirane in ostale rudarje opozorimo na članek, ki ga je napisal strokovničar — ter v 24. št. »Neodvisnosti« in na članek, ki ga je priobčil »Del. list« v 2. številki. Omenjamo našim rudarjem ta izredno poučen članek zato, ker je kakor za nalašč prikrojen za naše Trboveljske razmere v strokovni organizaciji. Organizirani rudarji vedo prav dobro, da je vsakoletna želja in zahteva vseh, da se izvoli na občnih zborih strokovne organizacije demokratično vodstvo, ki bo v resnici upoštevalo voljo in sklepe večine članstva, da se vodstvo z vso odločnostjo posveti organizaciji kot inštrumenta za izboljšanje rudarskega položaja, ter da se posveča večja pažnja članskim sestankom in diskusijam, ki so najboljša šola za bodoče borbe, ki nas še čakajo. In kaj smo organizirani rudarji dočakali letos 31. marca na občnem zboru strokovne organizacije? Ko je za-vednejši del članstva zahteval remeduro v vodstvu, hoteč s tem doprinesti k napredku organizacije, je naletel od strani organizacije na besen in neproletarski napad in obrekovanje, dokazujoč ostalemu članstvu, čes: To so tisti razbijači delavske enotnosti. ki bi radi organizacijo uničili. To so tisti ljudje, ki bi se radi polastili vodstva organizacije. Verujte nam, kakor hitro ne bomo imeli več sedanjega predsednika, tako bo tudi konec strokovne organizacije itd.
In rezultat? Ostalo je na krmilu v glavnem st&ro vodstvo, članstvo pa je pričelo reagirati s tem, da je pričelo polagoma izstopati iz vrst strokovne organizacije, kar mi seveda ne smemo in ne moremo odobravati, kakor tudi ne moremo odobravati izjav funkcijonarjev, češ, saj mi itak ne rabimo kvantitete, temveč kvaliteto.
njeno, da bo zunanje delavstvo (ne steklarji) sicer prišlo v kolektivno pogodbo, kar prej ni bilo, da pa bodo zanj posebne klavzule. Tako bo glede dopustov v pogodbi klavzule, da to za zunanje delavce ne velja, itd. Ker je nek sodrug vprašal, zakaj ne veljajo za zunanje delavce iste pravice, je sodrug Jakomin vprašal: ali so organizirani? To pa ni pravilno, če se strokovna organizacija bori samo za svoje člane, ona se bo ojačila le, če se bo borila za vse delavstvo, tudi neorganizirano, da bodo videli vsi v njej svojo zaščito.
Kolektivna pogodba je za vse steklarstvo zelo važna stvar. Zato je potrebno, da se stori vse, kar *se da, da bo delavcem v prid in da bodo tudi delavci čutili vedno potrebo braniti jo.
Steklar.
RUDARJI IN NAŠE STROKOVNE ORGANIZACIJE
Rudarji, naročniki delavskega naprednega časopisja, budno pazimo in z naj večjim zanimanjem spremljamo vsako razpravo in diskusijo v vprašanjih naših strokovnih organizacij po našem delavskem časopisju.
Pisci člankov v tedniku »Neodvisnost« o depolitizaciji strokovnih organizacij, o pomanjkanju demokracije v istih, o snovanju novih strokovnih organizacij so našli pri nas rudarjih precejšen odmev in zanimanje.
Ob koncu dodajamo samo še to-le:	Rudarji,	organizirani	in
neorganizirani! Učite se iz svojih napak in izkušenj. Neuspehi delavstva se začenjajo tam, kjer je organizacija v propadu. Danes smo pred večjim mezdnim gibanjem, in se moramo še bolj zavedati, da nas bo le močna razredna strokovna organizacija povedla do izboljšanja našega delavskega položaja. Naš veliki učitelj Karl Marks je dejal: »Strokovne organizacije naj se zavedajo, da so žarišče delavskega gibanja in naj svoje delo usmerijo v boj za popolno osvoboditev delavskega razreda!«
Zaveden rudar.
MEZDNO GIBANJE PRI TPD
Rudarji smo silno prizadeti od naraščajoče draginje. Mezde so iste, cene pa rastejo. Ugotovili smo, da so v zadnjem času cene naših življenjskih potrebščin na-rastle za 25%, torej za četrtino. Pokazala se je nujna potreba, da se tudi naše mezde povišajo tako, da bodo odgovarjale splošni podražitvi. — Zato so padli predlogi, da se pokrene akcija za zvišanje rudarskih dohodkov. Nekateri so predlagali odpoved kolektivne pogodbe in boj za višje mezde, drugi pa, da naj se pogodba ne odpove, ampak naj se dobi nabavni prispevek, tretji, da se dajo draginjske doklade. —
Delavska zbornica je na predlog Z. R. in II. skupine sklicala
Stran A.
DELAVSKI LIST-
za soboto 24. t. m. konferenco, na kateri so bili zastopani: Delavska zbornica, II. skupina in njeni lokalni načelniki, vse strokovne organizacije. Na konferenci je prišlo do enotnega sklepa, da 6e zahtevajo draginjske doklade v znesku 25% na rudarsko mezdo. Kolektivne pogodbe se ne odpove, zahteva se pa njeno točno izvrševanje.
Rudarsko delavstvo stopa s tem v novo. pravično borbo. Boj ne bo lahek, zato je potrebno, da se doseže popolna enotnost vsega delavstva, dalje, da bo delavstvo točno o vsem obveščeno, o poteku pogajanj, ter da se ne bo nič dogajalo za njegovim hrbtom. Dolžnost ostalega delavstva v Sloveniji pa je, da pravični boj rudarjev podpre.
DOBROTE UREDBE O MINIMALNIH MEZDAH
Sobo-črkoslikarski delavci, organizirani v Savezu gradjevi-narskih radnika v Zagrebu, so začeli voditi pregovore z delodajalci za poboljšanje ekonomske ga položaja, ki pa niso uspeli. Sedaj je mestno poglavarstvo v
no, da poravnava ni uspela in da se smatra poravnalno postopanje za zaključeno.
CESTNI ŽELEZNIČARJI V LJUBLJANI
Tudi med nas je prišel »Del. list«, katerega z zanimanjem či-tamo, veseli nas, da se je osnoval list, v katerem bomo tudi mi večkrat lahko obrazložili naše težkoče in s tem vsaj nekoliko seznanili širšo delavsko javnost našimi razmerami, ker malokomu je znano, s kako velikimi težkočami se moramo stalno boriti in kako težko krizo smo morali preživljati cestni železničarji v Ljubljani.
Naše plače so padle na minimum, saj dobi neporočen uslužbenec, ki ima že 6 let službe, komaj 950 Din mesečno. Vsako zboljšanje položaja je bilo do-sedaj nemogoče, ker je uprava vedno poudarjala, da je malo-železniška družba pred konkur-zom in da nas čakajo še slabši časi kakor so sedaj. Tako smo morali čakati celih 5 let, da je naša strokovna organizacija dosegla vsaj to, da smo stalno na-
Zagrebu kaznovalo 600 teh de- meščeni in da dobijo oni z dru-lavcev, vsakega z globo po 300|žinami družinsko doklado, dasi dinarjev, v slučaju neizterljivo-|so morali pri tem starejši usluž-sti pa s 6 dni zapora, ker so sto- benci, ki so do tega časa preje-
vsake tri ure letak. Po pravici prihodu. Najhujši očitek v tem delavstvo vprašuje, od kod mu'dopisu in v vsem pisanju o teh denar, ko nima članstva.	'dogodkih sploh je ta, zakaj se
19. julija je upravnik mesta .delavci mešajo v take stvari in dal nalog podjetnikom in delav-Jda je pravo ljudstvo molčalo, skim organizacijam, naj v roku jToda ne povejo nam ti ljudje, 24 ur sklenejo novo pogodbo, če'kako bo odpravljen fašizem. A'i ne, se bo poslužil člena 2, uredbe mislijo, da se bodo fašisti sami minimalnih mezdah in bo on med seboj poklali, mi pa bomo predpisal mezde.	j	to lahko mirno gledali in se ve-
Tako se je tudi zgodilo, da je selili? Prevečkrat smo se že de-upravnik mesta Beograda pred- lavci zanašali, da bo že boljše, pisal mezdno lestvico gradbene- |da bo že zasijalo solnce svobo-ga delavstva za leto 1937. Mezd-jde. Zato pa je danes še vedno na skala je bila predpisana 20. j tako. Zato je v Nemčiji prišel
t. m., v veljavo je stopila 21. t. m. Predpisane so sledeče mezde: 1. Zidarji in tesarji nad tri leta prakse, 6 Din
2
na uro.
pili v stavko, čeravno so se predhodno vršile tri poravnalne razprave, o katerih pa mestno poglavarstvo ni napravilo nobenega zapisnika. Mestno poglavarstvo se je postavilo na stališče, da se prave poravnalne razprave v smislu člena 15 uredbe o minimalnih mezdah niso vršile, ker niso bili sestavljeni zapisniki in ni bilo z zapisnikom ugotovlje-
mali večje družinske doklade, utrpeti občutno redukcijo. Toda s tem mizerije tudi pri onih, ki imajo družine, ni konec, ker so v letih, ko so vršili službo brez družinskih doklad, velik del uslužbencev zabredli v dolgove in pri draginji, ki je zadnje čase tako občutno nastopila, bo minulo še mnogo čaša, preden pridemo na zeleno vejo, ako ne bo-
Za ratifikacijo konvencije 40 urnega tedna v tekstilni industriji
mo našli pri naši upravi razumevanja za naš težak položaj. Naša strokovna organizacija, dasi se mora že od početka svojega obstoja boriti z velikimi potež-kočami, skuša z raznimi akcijami omiliti položaj uslužbencev, in akoravno ni tega, kar bi mi želeli, so uspehi zadnjih 2 let, kar organizacija obstoja, veliki, ki šo vidni radi sloge med uslužbenci, in največji dokaz ter priznanje za to je podan s tem, da so uslužbenci cestne železnice skoraj sto odstotno člani naše strokovne organizacije. Le nekaj jih je, ki ne najdejo smisla za naše delo in poti v našo sredo. Toda čas je najzanesljivejši zdravnik in tudi oni, ki tega danes še ne uvidijo, bodo uvideli, da le absolutna sloga delavskega razreda je porok za njegovo boljšo bodočnost.
Cestni železničar.
KDO BRANI DELAVSKE PRAVICE
Glede podjetja Mavrič, ki gradi nov objekt v umobolnici na Studencu pri Ljubljani, se je
že večkrat čitalo v časopisih, da (	____
se dogajajo tam še vedno razni dah. Še ni dolgo, kar so nekateri nedostatki glede mezd. Tako je jsodrugi, ki so v vodstvu naših zopet omenjeno podjetje pri strokovnih organizacij hvalili in zadnjem izplačevanju odtrgalo'branili to uredbo. Šli so celo ta-enemn delavcu 25 para na uro. jko daleč, da so jo v imenu De-Prizadeti sodrug je najprvo lavske zbornice javno branili v sam opomnil polirja in zahteval ^asopisju. Sedaj vidimo njene doplačilo. Ker pa je naletel na ^dobrote in naj še enkrat ti so-gluha ušesa, je javil to svojemu drugi malo kritično in skesano obratnemu zaupniku. Tudi zaup- premišljujejo o zgoraj navede-nikova intervencija je bila brez- nih dejstvih.
uspešna, razen tega je tudi polir 1 Še enkrat se je potrdilo, da je nahrulil zaupnika, kaj se vtika imel prav pisec brošure »Kaj v stvari, ki ga ne brigajo, ter da mora vedeti delavec«, ko je ana-on zaupnika in strokovne orga- liziral vse izigravanje, ki ga bo nizacije ne prizna. Seveda na ta- doživelo delavstvo s to uredbo, ke napade od strani polirja je Resnično je pa tudi, kar je nabilo delavstvo razburjeno in je pisal o izgledih za bodočnost te-takoj nato stopilo kompaktno vi ga izigravanja, obrambo, da zaščiti prizadetega j »Akcija — (str. 4) do — iz-sodruga in avtoriteto obratnega kušenj.« ■	Stavbinec.
zaupnika proti storjenim krivicam.
fašizem, ker voditelji socijalne demokracije niso hoteli, da bi delavstvo šlo enotno na ulico proti fašistom, češ, saj je demo-
uro.
Konec težke borbe je bil, ki je gradbeno delavstvo tudi precej veljala, da so dobili kvalificirani delavci 25 para na uro povišanja. O ostalem pa je oblast samo potrdila »Jugoras«-ovo pogodbo.
Borba stavbincev v Beogradu pa je tudi pokazala pravo vrednost uredbe o minimalnih mez
V zadnji številki smo poročali, da je bil edini uspeh konference mednarodnega urada dela, da se je sprejela konvencija 40urnega tedna v tekstilni industriji. — Kljub temu, da so vsi pogoji podani, da bi se te konvencije sprejele tudi za ostale industrije, ne samo v kemični in grafični industriji, so predstavniki delodajalcev onemogočili sprejetje konvencije za grafično in kemično industrijo. Obe konvenciji sta odbiti, ker ni bilo potrebne dvetretinske večine o končnem glasovanju.
To konvencijo o uvedbi 40ur-nega tedna v tekstilni industriji morajo ratificirati (podpisati) vse države članice mednarodnega urada dela. Med temi članicami se nahaja tudi Jugoslavija.
V naši državi obstoja jako razvita tekstilna industrija, ki gotovo ni občutila krize. Po statistiki je v letih največje gospodarske krize v tekstilni industriji produkcija ogromno porastla in s tem v zvezi tudi profit. Tekstilna industrija se je pri nas v glavnem začela razvijati šele po vojni, nabavila si je najmodernejše tehnične naprave. Produkcijski stroški so se radi omogočene racionalizacije znatno znižali. Delavska moč se maksimalno izkorišča, tako da delavstvo v veliki meri podlega zgodnji
vsega tega nima prebivalstvo naše države nobene koristi.
Še en vzrok, ki zahteva uvedbo 40urnega tedna v tekstilni industriji. Tekstilna industrija se razvija tudi v ostalih državah na Balkanu. Dosedaj je naša industrija dobavljala v vse te države. S pojavom konkurence na trgu in zapiranju zunanjega tr-
V znak protesta je prekinilo z
delom, zahtevalo za tistega so-
druga, da se mu plača za nazaj
in da se prekliče izrečene žaljit-
ve, storjene zaupniku in organi- j
... j	r	~	razumejo tistih dogodkov
zaciji, drugače se ne vrne mhce ,*■ ,	.,	.,	,	,
i * -rr	.,	Zivkovicevem prihodu, toda
na delo. Ker se pa po novi ured-	’
bi o minimalnih mezdah ne sme
ga, kljub vojnim zapletijajem ako ne uspejo, takoj obračun, in vedno večji potrebi tekstilnih Po enourni debati je prišlo do
Zidarji in tesarji do 3 leta'kracija trdna in fašisti nič ne prakse, Din 4.50 na uro.	! morejo. Proti fašistom se je tre-
3. Pomožni delavci Din 3 na [ba boriti in v Ljubljani so se delavci borili proti njim. Nesramno pa je od dopisnika, da falsi-ficira smisel letakov. V dotičnem letaku ne piše:
»Pristaši slovenskega ljudskega gibanja smo zadnji teden pokazali, da naš boj proti fašistični nevarnosti ni samo boj za ohranitev obstoječega stanja.« — V letaku piše: »...da naš boj proti fašistični nevarnosti ni boj za ohranitev obstoječega stanja.«
orej popolnoma drugače, če ni falsifikata.
Stavkovni val v Nemčiji
Od leta 1933 pa do septembra 1936 ni bilo v Nemčiji nobenega štrajka, katerega bi bilo vredno zabeležiti. Zadnje tri mesece anskega leta so bili 103 štrajki. V kovinski industriji jih je bilo 46. v rudnikih 20, v tekstilni industriji 4, v opekarnah 10, v stavbinstvu 11, v kemični 3, v porcelanski 4 itd. Kakšni so bili razlogi? V 29 slučajih radi redukcije plač, 14 radi prevelikega priganjanja pri delu, 10 proti odtrgavanju od zaslužka za nacionalni fond, 4, proti povišanju prispevkov za nacionalno delavsko fronto, 5 za večjo količino hrane po znižani ceni, 5 za higi-jenske ureditve v tovarni, 3 za odpravo političnih agentov iz tovarn. V 41 slučajih so se stavku-jočim pridružili vsi člani napadalnih oddelkov, ki so zaposleni v tovarnah. V 13 slučajih so bili vsi voditelji štrajkov aretirani. Tudi to leto v fašističnem raju stavkovni val ni popustil.
HRASTNIK
Iz Hrastnika se je nekdo oglasil v »Delavski politiki« št. 58. 'Toda mi Hrastničani dvomimo, da bi mogel tisti dopis napisati kak Hrastničan. Mnogi res še ne tistih dogodkov ob ne
iz steklarne ne v rudniku ne po znamo človeka, ki bi
stavkati brez predhodnega Iben'napisa^rTak ‘ napad’ YPosredovanja, so sklenili delavci, pjsu ge kr. n ljub]jan.
skega delavstva ob Živkovičevem
onemoglosti in smrti. Poleg tega je tekstilna industrija samo s pritiskom na delavstvo, s povečanjem intenzivnosti delovne sile povečala produkcijo za 50%.
Delavstvo pa ni dobilo kljub kolektivni pogodbi povišano plačo, nasprotno, plača se znižuje. Razumljivo je, da so imeli in še imajo korist samo podjetniki, in da so delavci in delavke za svoje naporno delo mizerno plačani. Večina teh ogromnih profitov gre v inozemstvo, tako da od
proizvodov za vojaške namene in ostalega naroda, se nahaja naša tekstilna industrija v prvi fazi svoje krize.
Domači trg je prenapolnjen, siromašni sloji niso zmožni, da konsumirajo vse izgotovljeno blago kljub temu, da so raztrgani in goli.
Iz te perspektive gledano, stojijo pred tekstilnim delavstvom te posledice: preveliko izkoriščanje delovne sile, z racionalizacijo zmanjšano število delavcev delavk v tekstilni industriji, predolg delovni čas, slabo prehranjevanje, povečana brezpo selnost, prehitra onemoglost in smrt.
Vsi ti vzroki govore, da naj naša država konvencijo za 40ur-ni teden takoj podpiše in spravi v življenje.
Uspeh mednarodnega razrednega delavskega gibanja v Ženevi moramo postaviti med prve zahteve našega sindikalnega gibanja, da se čimpreje preneha izkoriščanje delavstva v tekstilni industriji.
Da bo razredno delavsko gibn nje imelo pri tem delu popoln uspeh je potrebno, da se tekstil no delavstvo v Sloveniji in celi državi poleg ostalega tekstilnega delavstva v drugih državah organizira v enotni tekstilni strokovni organizaciji in skupno izvede akcijo za uveljavljenje 40-urnega tedna v naši državi.
sporazuma.
Po tej uspeli poravnavi še je z veseljem mirno vrnilo vse de-avstvo zopet na delo. Dokaz, da se z združenimi močmi da uspešno braniti kolektivno pogodbo in obratnega zaupnika, je v tem pogledu podan. Sodrugi stavbin-ci, v organizaciji je sila, v enotnosti moč!
MEZDNO GIBANJE STAVBINCEV V BEOGRADU
Časopisi so poročali, da se beograjsko delavstvo nahaja v tarifnem gibanju in da bo najbrže najkrajšem času stopilo stavko.
Pogodbo, katero je sklenil »Jugora?« brez vednosti gradbenega delavstva, je deluvstvo od klanjalo, ker ni prinesla ogrom ni večini nobenega izboljšanja.
Za razveljavljenje te pogodbe je vodilo delavstvo močno akcijo, ki je dosegla vrhunec v tem da je gradbeno delavstvo začelo zapuščati stavbe in prestalo delom. Od 7000 stavbincev je delalo približno 500 delavcev, ki so bili potom letaka od »Jugorasa« potegnjeni za nos. »Jugoras« je izdal letak, podpisan od funkcionarjev Saveza gradjevinskih delavcev, v katerem so poživljali
Žene
NAŠA SREČA BO SKUPNA, ALI JE PA NE BO
Brez močne, enotne razredne strokovne organizacije, ki bo obsegala tudi vse delavke, je naša >orba za izboljšanje našega živ-jenja in za naše pravice, brezuspešna.
Že v prvi dobi kapitalizma je )ila podjetniku poleg armade jrezposelnih, žensko in otroško delo glavno sredstvo za slabšanje mezd in delovnih pogojev. V dolgi, naporni borbi je prole-tarijat dosegel spoštovanje svojih strokovnih organizacij, soci-jalno zakonodajo (ki ostaja navadno prav radi naše lastne neenotnosti na papirju) in končno priznanje enakovrednosti ženskega in moškega dela — pri nas v zakonu v minimalnih mezdah? Toda v tem zakonu razen tega načela enakopravnosti ni nobene garancije za faktično izvedbo, obenem pa nudi vse polno možnosti, da se obdrži dosedanja neenakopravnost. O takih kričečih razmerah bom še pisala.
Glavni vir našega zapostavljanja pa je naša nezavednost, ki
možu pripomorejo, da se skupno gospodinjstvo kolikor toliko izboljša — dalj pa njeni računi ne gredo. Poseljno dekleta, ki prihajajo iz kmetov v tovarno, so pripravljene delati za vsako plačo. Z nerazumevanjem in celo sovražno spremljajo borbo za-vednejših tovarišic, ki se morajo same preživljati. Ako nočemo v naši borbi poraza in stavkokazov, potem je pred zavednimi delavkami in delavci že danes v vsej ostrini postavljena naloga: Vzgojiti vse delavke v svoji tovarni v pravi proletarski solidarnosti in zavednosti.
Organizirana delavka.
delavce na delo. Letak ni bil od jo podjetnik dobro pozna in iz-Saveza in podpisi niso bili pra- 'rablja. Dekle ali zena, ki gre v ker podpisani sodrugi niso'tovarno, često ni odvisna samo
vi
bili na svobodi. »Jugoras«, da bilod svojega zaslužka, par dinar-
zlomil akcijo stavbincev, je izdal! jev, ki jih prinese staršem ali
USODA ŽEN V NEMČIJI
(Iz Weltbiihne junija 1937)
V Londonu je izšla v založbi Zveza za pravico in svobodo«, Malik, knjiga z naslovom »Usoda nemških žen« (Deutsche Frauenschiksale), ki pretresljivo opisuje muke, ki so jim izpostavljene nemške antifašistke v koncentracijskih taboriščih in ječah. En dokument več o spoštovanju ženske časti pri fašistih in apel teh trpink na ves svet in predvsem na žene, da naj spregledajo, kaj jim nosi fašizem in se mu z vsemi silami upro.
Izdajata: Leskovšek Franc. Oglarjeva 41 in Dolinšek Anton, Poljaka pot 38 - Odgovorni urednik: Leskovšek Franc, Ciglarjev. 41. Ljubl|ena-Mo,te
Tiskarna .Slovenija" v Ljubljani, predstavnik A. Kolman