VREDNOTE 1967 SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XIV, 14 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 8. 9. 1967. SREČAVANJA Z ZGODOVINO B. J. Za deseto jubilejno zbirko knjižnih izdaj Slovenske kulturne akcije bodo kot izredno izdanje izšle VRERDNOTE 1967 s posebnimi ugodnostmi naročila za redne naročnike. Dejansko je izid prve knjige Vrednot (1950) pomenil začetek, ko so slovenski kulturni delavci v zamejstvu v okviru DOSKIJA (Delovno občestvo za slovenski katoliški institut)) sklenili samostojno izdajati Iculturno in znanstveno publikacijo. Prav iz tega kroga se je potem rodila in uresničila zamisel ustanovitve Slovenske kulturne akcije z namenom svobodno kulturno delo postaviti na širše temelje in se je to pokazalo posebej v povečani založniški delavnosti. Deseti kulturni večer v soboto 16. septembra bo v prostorih Slomškovega doma. Nosil bo značaj prijateljskega družabnega srečanja, ker se takrat zares srečujemo s pomembnim dogodkom: naš deseti letnik knjižnih izdanj se pričenja s knjigo dr. Vinka Brumna s še bolj zgovornim naslovom ISKANJA. Ko vabimo prijatelje in zastopnike slovenskega življenja na to intimno proslavo, želimo s tem podčrtati, kako nam je ljubo, da bo večer v enem izmed domov, ki je poleg drugih naš ponos in važen steber slovenskega kulturnega ter prosvetnega delovanja v Velikem Buenosu Airesu. Prepričani smo, da bodo vsi pravilno razumeli to našo prizadetost, kajti vse, kar nam je bilo dano ustvariti v krogu Slovenske kulturne akcije, je veljalo krepitvi in ohranitvi slovenstva najprej v naši najbližiji okolici, nato pa v vsej emigraciji in vsaj posredno tudi pripomoči k pravemu razvoju kulturnega dela v domovini. Ko smo se pa iskali v izdanja tega desetega jubilejnega letnika, smo se mogli tudi zares veseliti nad uspehom natisa slovenske lepe besede prav v tem letu. Kot petinšestdeseta pbulikacija je pri SKA izšlo kot izredno izdanje še delo Alojzija Geržmiča, Pregled svetovne književnosti in nekaj tednov poprej pri založbi Baraga iz istega kroga ustvarjavcev delo Rude Jurčeca, Skozi luči in sence, v dramski književnosti pa je slovensko dramsko slovstvo tudi iz vrst SKA obogatilo izdanje novosti Zorka Simčiča, Zgodaj dopolnjena mladost (založilo Slovensko gledališče). Ker bo kmalu izšlo Meddobje (okr. 120 str.), zamoremo prav ob tej priliki ugotoviti, da je doslej prav v letu 1967 izšlo izpod peres naših članov okr. 1300 strani tiska v knjižni in revialni obliki. Po odmevih se nekateri trudijo s sodbami, kakor da je to delo neopazno, zato potisnjeno ob stran. Res nas življenje s svojimi presenečenji prehiteva, vendar se bomo skušali vsaj tokrat spomniti in ovesti, da je izid 1300 strani beletrije vendarle dogodek, kakor ga verjetno v takem okviru ne more nuditi še kaka emigrantska, številčno in po sredstvih močnejša skupina. Toda ne bomo se ustavljali pri številkah strani — mnogo več je namreč v vrsticah ali celo med vrsticami, kjer bo vsakdo mogel z lahkoto razbrati žrtve, trpljenje in bridkosti, ki jih ustvarjavcu prinaša tako delo; po svoji naravi stremi za popolnostjo, a je ideal že korak naprej, ko avtor misli, da ga je ujel. Res so pogosto razočaranja nazadnje edina nagrada za opravljeno delo, toda kdor se je predal apoliničnemu ali dionizijskemu zagonu, se nikdar ne bo dal odvrniti od vere, da so bili neznansko lepi in blagoslova polni edino prav ti trenutki, posvečeni ustvarjanju. Taka doživetja pa nobeno zlato (Dalje na str. 8) SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Deveti kulturni večer bo v soboto 16. septembra 1967 ob sedmih tokrat v Slomškovem domu v Ramos Mejia OB PRVSH IZDAJAH DESETE JUBILEJNE ZBIRKE ZALOŽBE SKA Nasporedu: Vinka Brumna EPILOG k ISKANJEM; KOMENTAR Alojzija Geržiniča k PREGLEDU SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI; in Rude Jurčeca nekaj LUČI IN SENC o prehojeni poti Na razpolago bo pri mizah hrana in pijača v režiji Slomškovega doma, po prosti izbiri udeležencev. Zaradi priprav prosimo prijavo udeležbe do 15. sept. na tel. 69-9503. (Razposlali smo tudi vabila; če po pomoti ali zaradi težav na pošti koga ne bi doseglo, naj smatra to enako prisrčnemu pozivu.) SLODNJAKOVA NEOBJEKTIVNOST Pravkar smo prejeli Letno poročilo celovške slovenske gimnazije za preteklo šolsko leto. Kakor doslej, je tudi to zelo bogato po vsebini in polno dragocenih podatkov. Obsega 144 strani (doslej najbolj obsežno) in prinaša na čelu splošnega gradiva izčrpen članek ravnatelja gimnazije dr. Joška Tischler-ja: Ob desetletnici. Univ, prof. dr. Stanko Hafher (Dunaj) je prispeval razpravo liber des Stand der Erforschung der slowenischen Sprache, univ. prof. dr. Jcsef Mati (Gradec) je napisal članek Slowenische Literaturgeschichte und Volkskunde, še eno razpravo ima dr. Stanko Hafner Die kulturgeschichtliche Bedeutung und wissenschaftliche Leis-tung der osterreichischen Slawistik. Slovenske literarnozgodovinske študije so napisali: univ. prof. dr. Tine Logar Slovenska narečja v luči modernega raziskovanja, dr. Reginald Vospernik Slovenščina na gimnaziji in na učiteljišču v Celovcu, prof. Jože IVakounig pa Slovenske revije na Koroškem. Slede še strokovne razprave Pomen študija klasičnih jezikov (dr. Pavle Zablatnik), Vpliv strukturalizma v poučevanju modernih jezikov (dr. Stanko Cegovnik), Seminar za profesorje slovenščine (dr. Reginald Vospernik), „Florjana pojo“ (dr. France Czigan). ' Univ. prof. dr. Anton Slodnjak je septembra 1966 predaval v Celovcu profesorjem slovenskega jezika o sodobnem slovenskem slovstvu. Ko je v Berlinu izšla njegova Zgodovina slovenskega slovstva (1958), je zaradi objektivnosti do avtorjev v zamejstvu izgubil doma akademsko kariero. Danes pa je član SAZU in bi se kot tak moral čutiti nekoliko varnejšega v svojih sodbah. Toda kdor bo bral ta kratek pregled v Letnem poročilu in pa pravkar izlilo knjigo Slovenska književnost 1945-1965 (Slovenska matica, avtorji Paternu, Helga Glušič-Krisper, Kmecl) bo presenečen, ker bi Slodnjakovo predavanje v Celovcu že moglo biti nekaka dispozicija te knjige, ki je izšla pol leta kasneje. Kakor izdaja Matice tudi Slodnjak omenja Fr. Balantiča (ker je pač umrl v domovini), ne omenja pa niti z besedico npr. Narteja Velikonje in drugih pisateljev iz katoliškega tabora. Niti z besedico se ne dotakne delavnosti slovenskih književnikov v emigraciji, dasi omenja izmed domačih najmlajše, ki so se rodili po letu 1930. Izmed zamejskih tudi on navaja samo Borisa Pahorja in Alojzija Rebulo. Oba resda izdajata svoje knjige pri ljubljanskih ali mariborskih založbah. Ni pa izključeno, da se je sodbi o delu zamejskih književnikov izognil, ker ne bi smel biti objektiven. Slovenski gimnaziji v Celovcu pa k izdaji tako reprezentativnega Letnega poročila iskreno čestitamo. ČEŠKA OBTOŽBA PARTIJSKE OBLASTI Več minut je trajalo odobravanje delegatov, ko je na pisateljskem kongresu v Pragi, ki se je vršil kraj junija, končal svoj govor češki pisatelj Ludvik Vaculik. S svojim govorom o oblasti in odporu, ki je velika obtožba sedanje politične moči v češko-slovaški republiki, se je Vaculik povzdignil v priznanega besednika volje, ki preveva češke in slovaške kulturne delavce, ki terjajo ustvarjalno svobodo nasproti komunističnemu režimu za vsa področja kulture. Ludvik Vaculik je upoštevan romanopisec iz generacije 1928. Izmed del sta mu najbolj znana romana „Sekira“ in „Nedokončana hiša“. Je že vrsto let vpisan v komunistično partijo, ki je letos dala njegovo ime na listo kandidatov za centralni komite pisateljske zveze. Po tem govoru so ga seveda črtali iz seznama. Uradno glasilo zveze je prineslo hud napad na Vaculikovo obtožbo režima. Ni ga pa noben časnik objavil ne v izvlečku, ne v celoti. Po kongresu je sedanji ideološki vodja češko-slovaškega komunizma Henrych izjavil: „Našega potrpljenja s pisatelji je sedaj konec." Res se je nekaj dni po kongresu začel sodni postopek zoper Pavla Tigrida in Jana Beneša, ki sta bila obsojena na štirinajst oziroma na pet let. Besedilo obsežnega Vaculikovega govora je prišlo čez mejo. Tu so prevedeni le najbolj bistveni odstavki. F. D. “NAŠEGA POTRPLJENJA S PISATELJI JE SEDAJ KONEC” Tisočletna izkušnja z oblastjo je privedla človeštvo do tega, da se je prizadevalo postaviti določena prometna pravila: to je tisti sistem formalnih demokracij z vsemi vzvratnimi obveznostmi, z nadzorujočimi vzvodi, s časovno zamejenimi roki. [...] Ta formalni sistem demokracije ne daje preveč trdnih vlad, daje samo prepričanje, da more prihodnja vlada biti boljša. Vlada torej pade, toda državljan se vnovič uveljavi. In narobe: koder vlada zmeraj ali dolgotrajno stoji, pade državljan. Kam? Ne bom naredil veselja sovražnikom in rekel, da državljan pade na morišče. To se pripeti le nekaj ducatom ali par stotinam državljanov. Toda tudi prijatelji vedo, da je to dovolj. Kajti za tem pride pad vsega naroda v strah, v politično vnemarnost, v državljansko resignacijo, v malotne vsakdanje skrbi in male Željke, v odvisnost od majhnih in vedno manjših gospodarjev, skratka v podložništvo novega in doslej še nikoli obstoječega tipa, tako da tega obiskovavcu iz tujine ni mogoče razložiti. Prepričan sem, da pri nas ni več nobenega državljana. Prvi zakon oblasti je, da hoče obstajati še naprej. Reproducira se v vedno bolj precizni obliki. Potem se homogenizira, izločuje tujke, dokler sleherni njen del ne postane posnetek celote, dokler vsi njeni deli niso drug z drugim zamenljivi. Oblast postane tedaj bolj samostojna — to je nadaljni zakon njenega obnašanja. Ne poteguje se za podporo, opira se sama nase, središče na obod in narobe. Nastopi še nadaljna razvojna doba, ki jo oznamujem za dinastizacijo. V ugodnem trentku oblast skliče zakonodajni zbor in si da svoj neodvisni položaj včleniti v ustavo. Kar od tedaj dalje dela, dela vse po ustavi. In ker deset, dvajset, petdeset let te točke nič več ne da na dnevni red in ker je nihče drug — po ustavi — ne more dati na dnevni red, in ker nihče drug tudi — po ustavi — ne more sklicati drugega zakonodajnega zbora, se po poti ustave pride do ustanovitve dinastije. To je dinastija zgodovinsko novega tipa, kajti drži se pomembnega demokratičnega načela- kdor hoče, se more z njo strniti. Oblast daje prednost ljudem, ki so po svoji notranji konstituciji taki, kakršna je ona. Ker pa je takih premalo, mora uporabljati tudi druge, katere si za svoje potrebe pripravi. Za služenje oblasti so najbolj priležni ljudje, ki člejejo sami po oblasti [sic!] koprne po udobnem življenju, dobičku, koristi in si pri tem ne stavljajo nobenih mora-ličnih pogojev. Preparirati se da ljudi, ki imajo strah in veliko otrok, tiste, ki so jih popreje ponižali, kateri zaupljivo privolijo v ponudbo vnovičnega povzdiga, potem ljudje, ki so po naravi neumni. Za nekaj časa so v določenih okoliščinah in za neke naloge prehodno uporabljivi tudi različni moralični absolutisti in nesebični, toda slabo poučeni entuziasti, izmed teh sem jaz. Prepiranje ljudi se vrši z nekaterimi pravzaprav stari- mi pomagali: z izkušnjavami za telesa in za duše, z grožnjami, z kompromitirajočimi situacijami, z neodvmljivimi osumitvami. Tudi pri nas se opisana izbira ljudi vrši po vidiku uporabnosti za oblast. Zaupanja so deležni pokorni ljudje, ki ne delajo težav, ki ne stavljajo vprašanj, kadar jih ne stavljajo oblastodržci. Pri vsaki izbiri jo najbolje izvozijo povprečni Ijduje, ki so s svojimi lastnostmi in delom postali tiho merilo za splošno spodobnost, sodilo javne vesti. Iz političnega življenja so izginili posebno z humorjem obdarjene osebnosti, ki so se oglašale z osebnimi domislicami. Morda ste opazili, da smo mi vsi, Čehi in Slovaki, nagnjeni k občutku, da nas na naših različnih toriščih vodi človek, ki je še bolj nesposoben kakor mi sami. Po črki bi se moglo zdeti, kakor da je pri nas zares v veljavi zbirka pravic in dolžnosti, katera (po čl. 19 utave) „služi svobodnemu in vsestranskemu razvoju ter uveljavljanju osebnosti državljana, hkrati pa utrditvi in razvoju socialistične družbe". [.. . ] Zadnje čase pogosto berem ustavo in sem prišel do sodbe, da je slabo sestavljena, morda je zategadelj izgubila avktoriteto pri državljanih in pri oblastvih. Glede na stil je mogočna v izrazih, pri tem se pa v mnogo tehtnih vprašanjih le megleno izraža. [...] Povedal sem svojo misel o značaju, razvoju in obnašanju vsake oblasti, sedaj se bom potrudil pokazati, da so kontrolni mehanizmi, ki naj bi ji stali nasproti, odpovedali, tako da državljan izgublja spoštovanje pred samim sabo, pa tudi objektivno svoj državljanski status. Kadar tako stanje že tako dolgo traja, kakor je to pri nas, potem je razumljivo, da se ustali v mišljenju mnogo ljudi, posebno v življenjski filozofiji najmlajše generacije, ki ni niti v študiju niti v praktičnem delu spoznala, da je neka kontinuiteta v mučnem trudu za popolno demokracijo. Ako bo to stanje še naprej trajalo (in tudi če hkrati ne bodo delovale naravne obrambne reakcije ljudi), se bo v prihodnji generaciji pravzaprav sam od sebe spremenil značaj našega naroda. Namesto odporne kulturne skupnosti bo nastala zlahka obvladljiva masa prebivavstva, ki bo vladati nad njo tudi tujcu pravi pravcati užitek. Ako mi to dopustimo, potem je bilo odveč, da smo se upirali tisoč let. Izhajajoč iz prepričanja, da nihče izemd nas ni bil rojen zato, da bi kdo enostavno vladal nad njim, predlagam, da Pisateljska zveza, morda skupaj s Časnikarsko zvezo in drugimi društvi, ki jim je skupna podobna delovna politika, prevzame pobudo in naprosi češkoslovaško akademijo znanosti za izvedensko mnenje o ustavi. Ako se bo potem izkazalo za nujno, bi mogla zveza dati izpodbudo za izpremembo ustave, na primer tako, da bi priporočila svojim udom, naj ob prihodnjih volitvah gredo na shode volivcev, zanesejo tja to problematiko in poskrbe zato, da se bodo izvoljeni poslanci tega zavedali. Mogoče pa je tudi, da vsak izmed nas že preje obišče svojega poslanca in ga naprosi, naj v parlamentu o tem tematu govori. Umetnost se tematu vlade ne more odpovedati, kajti vladati pomeni nepretrgoma naravnost ali posredno z upravnimi dejanji odločati o življenju ljudi, o njihovem ogodju in njegovem razočaranju ,o tem, na kar ljudje celo samo mislijo — o tem pa ni mogoče dajati odločb — in dejavnost oblasti se dotika dejavnosti umetnosti vprav v tem, kar ni predmet odločb, pa se vendar o njem kakorkoli odloča. Umetnost se torej ne sme odreči kritiki vlade, ker so vlade, karkšnekoli so, kakorkoli se tudi obnašajo, dela narodnih kultur. Zadnji čas smo pogosteje imeli priložnost slišati, da vladajoči krogi priznavajo neko avtonomijo kulture na njenem lastnem področju. Toda kultura se ne sme jeziti, kadar je grajana, ker posega preko svojega v tuje torišče politike. Argumentirajo proti nam, da mi rušimo svoje lastne parole, da namreč mora sleherno delo opravljati zvedenec. Res je, da morajo tudi politiko delati izvedenci, toda odkod jim gotovost, da so zares izvedenci? [...] Avtonomija umetnosti in kulture? To je samo parola in pogosta taktika. Kakor se ne čutim preveč varnega v kulturnopolitični situaciji, ki jo vladajoča oblast očitno more gnati do razkola, enako se ne čutim varnega tudi kot državljan izven sten te dvorane, izven tega igrišča. [... ] Pravzaprav ne vidim nobenih garancij. Katerih garancij? Sam ne vem. Tu se ustavim, kajti prišel sem do zadnjega, do velikega dvoma: ali imajo (dalje na 3. str.) LITERARNA KRITIKA KOT ORODJE MARKSIZMA Letošnji poletni tečaj v Centro di Cultura milanske katoliške univerze na Passo della Mendola, končan 12. avgusta, je obravnaval „Tokove v kritiki po Croceju". Vodil ga je ordinarij za italijansko literaturo na katoliški univerzi, prof. Mario Apollonio. Zadnji dan tečaja je prof. Lidia Brisca Menapace, lektor za italijansko literaturo na isti univerzi, v dveh bleščečih lekcijah razpravljala o „Mar-ksističnih kritikih". Kot marksiste je umevala vse tiste kritike, ki so vključeni v marksistično izkušnjo, čeprav v različnih oblikah — od politične do historiografske panoge. „Problem, ki se je dolgo časa nepretrgoma stavljal, je bil odnos med strukturo in superstrukturo, kakor že od Marxa dalje. Kakšen je odnos umetnosti, nravnosti, religije do ekonomske baze, središča življenja v družbi? Dolgo časa so mislili na mehaničen odnos, na naravnosten in enostranski vplih gospodarstva na druge oblike življenja. Šele s koncem stalinistične dobe je bil problem vnovič postavljen in sicer ne več v tako shematičnih in priročniških oblikah." Pri tem je prof. Menapace pravilno privzdignila doprinos Lukacsa, ki je še za Stalinovega življenja trdil, da nadstavbe morejo spreminjati ekonomsko bazo. Za marksistično kritiko ni važno samo ugotoviti socialni pomen umetnosti, temveč tudi opredeliti rabo literature in vseh drugih izraznih sredstev, tedaj za kakšne namene se uporabljajo in kakšno jim je opravilo. Tu je prof. Menapace izkazala, da je ukoriščanje literature v marksističnem gibanju različno, odvisno je namreč od tega, ali se marksizem nahaja še v fazi razvoja k institucionalizaciji, ali pa že ima s pomočjo revolucije v rokah orodja oblasti. Kadar revolucija zmaga, teoretično ekonomična baza mora dopustiti bolj pravšnjo rešitev problemom, ki izhajajo iz nadstatvbe: to pomeni, da se ustvari „umetnost sistema", na primer »socialistični realizem", »socialistični verizem". V Italiji je bila marksistična izkušnja v kritiki čisto svojitna, ker marksistični kritiki izhajajo iz šol crocejan-skega tipa, čeprav so to šolanje dopolnili s kakšno informacijo drugačnega izvira. V krizi 1956 po zatonu madžarske vstaje je zadržanje italijanske partije postalo manj mo-nolitično. Marksistični klasiki so bolj pazljivo brani, tolmačenje izraznih sredstev postane bolj različno. Bolj jasno vrednotenje »dekadentnega" zapadnega sveta omogoči italijanskemu marksizmu manj polemično soočanje s kritičnimi problemi in izboljšanje inštrumentov svoje kritike. Prof. Menapace je ocenila tudi strukturalizem, »ki je postal za Italijane prava pravcata moda", zadržanje italijanskih kulturnih delavcev pa je nasproti strukturalizmu isto kot nasproti vsem kulturnim izkušnjam, ki niso vzniknile v Italiji med 1915 in 1940,'namreč kopiranje. Očiten je antihistoricistični značaj strukturalizma, zato more strukturalizem pri marksističnih kritikih samo dodati nove težave. Odnos med historicističnim in strukturalističnim prijemom je nerešen. Omenja tudi poskus skupine pri Esprit (zvezek maja 1967), vzpostaviti odnos med personalizmom in strukturalizmom. Preko Trsta kuturni tokovi Italije posebno po drugi svetovni vojski vplivajo na slovensko kulturno življenje. Zato je potrebno spoznati, koliko je v teh tokovih izvirnosti in koliko je posnemanja drugih evropskih kultur. ŠE ODMEVI S KONGRESA SOVJETSKIH PISATEUEV Kongres Zveze sovjetskih pisateljev se je zaključil že junija, odmevi na Solžetnicinovo protestno pismo pa se še niso polegli (vsebino pisma smo že objavili v daljšem izvlečku). Protestno pismo je podpisalo 82 delegatov (izmed 500), vendar se nihče ni upal zahtevati, da bi javno bilo prebrano na kongresu med zasedanjem. Zanimivo je tudi, da so pismo na zahod prinesli komunistični delegati, ki so bili na raznih zasedanjih v Moskvi. Po tej _poti je pismo prejel v Parizu tudi Boris Suvarin, nekdanji Leninov najtesnejši sodelavec, ki zdaj v francoski prestolnici izdaja svojo revijo Le Contrat Social, kjer je objavil celotno besedilo Solženi-cinovega pisma z naslovom „J’accuse“. Ta objava šele podaja celotno vsebino ostrih Solženicinovih sodb o položaju sodobne ruske književnosti. V reviji zavzema več strani. Kmalu po kongresu v Moskvi je bil v Pragi redni letni kongres čeških književnikov. Med zborovavci je krožil prepis Solženicinovega pisma in kakor da bi moralo tudi biti podlaga za presojo podobnih razmer v češkoslovaški, je izzvalo ostre debate o samovoljnosti cenzure v Pragi. Na koncu so sprejeli posebno resolucijo, kjer poudarjajo zbrani češki književniki svoje jasno in odločno odklonilno stališče do namenov partije, ki hoče, da bi književnost služila marksistični propagandi. Na seji je bil navzoč tudi član CK Hendych, ki je v protest zapustil zborovalno dvorano, potem ko je zaklical: »Ne morem in nočem več prenašati tega, moje potrpežljivosti je konec!" Daši so bili zborovavci zelo bučni in radikalni, je vendar neverjetno, da bi dosegli svobodo za pisatelja Jana Beneša, ki bo kmalu moral pred sodni zbor, ker je nekaj svojih rokopisov iztihotapil na zapad. Tik pred zaključkom praškega kongresa pa se je razširila novica, da so v Moskvi sklenili dovoliti natis Solženicinovega romana »Dvorana za bolne na raku", kjer pisatelj popisuje strahote Stalinove tajne policije. Po kongresu v Pragi je bila podobna skupščina poljske Pisateljske zveze. Tudi tam so sklepi izzveneli v odločno zahtevo za odpravo cenzure. Med zasedanjem je krožilo več letakov, seveda ilegalnih, o dogodkih v Moskvi in drugod. Tako je bilo objavljeno, da izhaja v Moskvi in glavnih ruskih središčih kopa ilegalnih literarnih časopisov. Najbolj znani so Feniks, Sfinga, Kolokol, Tetradi, zalaga pa jih tajna založba Smog. Listi izhajajo neredno, ker jih policija lovi; vendar se pojavijo takoj novi, ki prevzamejo naloge prejšnjega in poskrbe, da se ohrani stik z bravcL (ČEŠKA OBTOŽBA. ) celo vladujoči krogi, vlada in njeni posamični udje, sami sploh garancije za svoje državljanske svoboščine, brez katerih ni moogče nobeno ustvarjalno delo, niti ne politično, no. Na tej točki se zaključi moja karakteristika notranjih zadev in jaz morem samo napotiti na formulacijo, ki so jo izrekli že drugi — o mlinu, ki marsikaterikrat zmelje tudi tiste, ki so ga zagnali v vrtež. Kultivirano izvrševanje tega, kar je nujno za organizirano dogajanje v državi, to je merilo resnično dosežene kulturne stopnje. Zategadelj gre bolj za kulturo politike kot pa za dobro kulturno politiko. Kjer je politika politikov kulturna, tam pisateljem, umetnikom, znanstvenikom in inženjerjem ni treba izgubljati svoje sile v tkarah za svoje strokovne stanovske, sektorske, klubske, društvene pravice [...] Nekulturna politika izziva žarišča bojev za svobodo, potem je pa povrhu še užaljena, če se o tem govori. Ne razume, da je svoboda zares samo tam, koder o njej ni potrebno govoriti. Užaljena je zaradi tega, ker ljudje govorijo to, kar vidijo. Toda namesto, da bi spremenila to, kar ljudje vidijo, hoče ljudem zamenjati oči. Medtem pa uteka času to, kar je edino vredno pathosa vseh, namreč sen o vladi, ki je istovetna z državljani, sen o državljanu, ki se vlada skoraj sam. Je ta sen uresničljiv? Na poti k temu snu, ki sta k njemu naša naroda stremela iz globine zgodovine, smo že dosegli delne uspehe. Eden izmed njih je bil nastoj, samostojne Češko-slovaške, kar je bila zasluga naprednih ljudskih moči in naprednih politikov. Nastala je država, ki je vkljub svoji nepopolnosti v zgodovinski kategoriji tedaj obstoječih vladavin prinesla visoko demokracijo in ni nakupičila v mišljenju in čutenju svojih državljanov nobene averzije zoper socializem. [. . . ] Kontinuiteta predstave o socialni državi se je po vojski naravnost spremenila v program socializma. Posebne razmere, ki je v njih prišlo do njega izvedbe, pa raven spoznanja o socializmu iz tistega časa so povzročili, da je pri nas pri izvrševanju socializma prišlo do posebnih deformacij in do dogodkov, ki niso razložljivi zgolj s tukajšnjim ozračjem in kateri ne izvirajo, ne iz značaja tega naroda, ne iz njegove zgodovine. Ako kdo govori o tej periodi, ako kdo išče razlag, zakaj smo izgubili toliko nravnih in tvarnih moči, zakaj smo gospodarsko zaostali, potem nam vladajoči krogi pripovedujejo, da je tako nujno moralo biti. Mislim, da z našega stališča ni bilo nujno. Morda je bilo nujno za duhovni razvoj organov oblasti, organov, ki so vse zastopnike socializma prisilili k temu, da so bili udeleženi na tem njihovem razvoju skupaj z njimi. Nujno je uvideti, da v teh dvajset letih pri nas ni bilo rešeno nobeno človeško vprašanje — začenši s primarnimi potrebami, kakor so stanovanja, šole, gospodarska blaginja, pa vse do bolj finih potreb, ki jim nedemokratični sistemi na svetu ne morejo zadostiti — kakor so občutek popolne veljavnosti v družbi, podreditev političnih odločb pod nravna sodila, vera v smisel drobnega dela, potreba po zaupanju med ljudmi, razvit izobrazbe celotnega človeka. Bojim se, da se nismo povzdignili na odru sveta in čutim, da je ime naše republike izgubilo svoj dobri zven. OBISK MLADIH SLOVENSKIH IGRAVCEV V ZDRUŽENIH DRŽAVAH J k Za SKLAD GLASA so darovali: univ. prof. dr. Zlatico Tomšič, Tucuman, 500 pesov; ga. Štefka Mikuš, Pal omar, 40 pesov; g. Ferdinand Makovec, Ramos Mejia, 300 pesov; gdč. Elka Hočevar, Ituzaingo, 200 pesov. — Vsem se najlepše zahvaljujemo! OSMI KULTURNI VEČER Glasbeni odsek je pripravil za ta večer (2. sept. 1967) izbor glasbenih filmov z ameriške ambasade in je za uvod prof. A. G e r ž i n i č podal razvoj simfonične glasbe od njenih po-četkov do modernih ustvarjavcev. Tudi ta večer je bil lepo obiskan in so vsi navzoči sprejeli s toplim aplavzom zahvalo, ki jo je vodja večera izrekel vodstvu škofovega zavoda v Adrogueju, ki je rado posodilo svojo aparaturo in tudi poskrbelo za operaterja, mladega gojenca z zavoda. Enako se je zahvalil g. Rudolfu Dernovšku za prevoz. Izvajani so bili trije filmi z glasbenimi stvaritvami Berlioza, Liszta, Čajkovskega, Mozarta in Beethovna in je zlasti ugajal tisti del, ki je spremljal turnejo bostonskega simfoničnega orkestra po Japonski. Ob koncu je predsednik Ruda Jurčec povabil vse navzoče in- njih prijatelje na družabni prijateljski večer, ki bo v sobto 16. septembra 1967 v Slomškovem domu, ko se bo ob izidu knjige Vinka Brumena Iskanja kot rednega izdanja in Geržiničevega Pregleda svetovne književnosti kot izrednega izdanja začel deseti jubilejni letnik knjižnih izdanj založbe Slovenske kulturne akcije. Prostore je za to priliko dal na razpolago Slomšekov dom brezplačno, pijača in hrana pa bo v režiji doma po izbiri udeležencev. LJUBITELJEM LEPE KNJIGE Slovenska kulturna akcija je prejela iz Ljubljane spisek knjig iz zapuščine pok. univ. profesorja in člana Akademije Antona Sovreta; obsega nad 1100 številk (pod eno številko so včasih zbrana dela klasikov in modernih avtorjev slov. slovstva npr. deset knjig celotnega Župančiči v izdaji Državne založbe, dvanajst knjig Trdine, ipd.). Po pregledu spiska smo mogli ugotoviti, da gre predvsem za bralno čtivo v slovenščini, nekaj pa je tudi v tujih jezikih. Če bi se kdo zanimal — in ponudnik želi, da bi knjige prišle v last ljubiteljev slovenskega slovstva —- se naj oglasi v naši pisarni, kjer bo izvedel podrobnosti. — Mladinska vez (julij 1967) je uvedla novo rubriko Mladinska knjižnica in takoj posvetila celo stran trilogiji Karla Mauserja „Ljudje pod bičem". Poročevavec (ni podpisan) je res prodorno podal vsebino romana in spremlja glavne osebe v jasnih obrisih skozi vse tri dele. Ob koncu pa piše: »Trilogija je eden najbolj reprezentativnih slovenskih romanov, ker na poseben način osvetli tragično dobo slovenske zgodovine. Brez dvoma je za mladino, ki ni doživela tistih časov, velik epski prikaz tiste dobe." — Založnica, SKA, more biti samo hvaležna mladim ljubiteljem slovenske knjige in piscem v Mladinski vezi pri njihovem trudu ohranjati in oživljati med člani in prijatelji zanimanje za lepo knjigo ter zavzetost za njeno usodo med nami. Saj gotovo drži, da slovenski kulturni delavci ustvarjajo z namenom služiti posebej mladini in bo zanje odmev v mladih srcih najlepše plačilo. — Prijatelj iz ZD nam piše: »Meni največ pomeni GLAS SKA, ker mi prinaša bogastvo informacij o domu in svetu, ki bi jih drugače težko dobil. Želim mu še večji razmah in res cenim trud vseh pri tem dedu...“ New York, avgusta 1967 ^ To pomlad se je v Združenih državah šest tednov mudila skupina šest študentov; zaključnega letnika na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in telef’^ zijo. Vodi! jih je njihov profesor Boris Grabnar. Obisk, žal prvi in za zdaj edini tak.^ dolgi zgodovini sicer zelo živih človeških odnosov med Slovenijo in Ameriko, je organiziran in financiran po Uradu za vzgojne in kulturne zadeve pri washingtonsk^te zunanjem ministrstvu, seveda s poprejšnjim dovoljenjem in potrdilom Komisije zveze s tujino v beograjskem zveznem sekretarijatu za prosveto in kulturo. Omenjati Urad State Departamenta skrbi za del kulturne in politične izmenjave med ZdrU®^ nimi državami in zunanjim svetom, posebno z nerazvitimi in tako imenovanimi si>4 cialističnimi deželami. V] Prvi namen te poti mladih slovenskih umetnikov po Ameriki je bil seznaniti j%x kot bodoče poklicne igravce in režiserje, z načini in oblikami študija ter praktičneft odrskega dela na šolah, ali fakultetah, za govor in dramatiko, ki jih v sklopu svojjllj učnih načrtov vzdržujejo vse količkaj pomembnejše univerze in kolegiji v Ždruže^v, državah. Na njih je za razliko z Evropo, ki te plati vseučiliškega izobraževanja ."‘sl pozna, mogoče diplomirati in celo promovirati iz raznih panog gledališkega ustvari9^ nja. Vsaka univerza ima seveda tudi lastno, po večini zelo moderno in z vsemi no1^ mi tehničnimi dosežki oskrbljeno gledališko stavbo, ki služi praktičnemu dopolnjen nju teoretičnega pouka, poleg tega pa študentje in profesorji izvajajo tam resen ceK] sezonski program, namenjen javnosti, pogosto obogaten z gostovanji poklicnih igraje«, režiserjev in skupin tako iz Amerike kakor iz tujine. Ker je večina amerišikh unive^te tudi velikih in slovitih kakor Ya!e, Stanford, Princeton, Notre Dame, Northweste^)j itd., nameščena v manjših krajih, so ta vseučiliška gledailšča izredno važen dejavn1.^ za popularizacijo gledališke kulture in prečiščevanje pravega odrskega okusa pri širšemu občinstvu, kateremu broadwayska ali druga velemestna komercialna „pokllCn( nost“ zaradi daljav in cen ni dostopna. Drugi namen tega obiska je bil pokazati motivne in slogovne posebnosti ter ravfji slovenske gledališke umetnosti in vzgoje študentom in učnemu kadru ameriških fh za dramatiko, poleg tega pa tudi čim širšemu krogu ljubiteljev gledališkega ustvarili nja, naj prihaja od koder koli. Temu je služil spretno sestavljen in raznolik progra,'1 avtorica slovite komedije „Mary, Mary!“, ki je šla čez vse odre eta, in Walter Kerr, gledališki kritik New York Timesa. >1 kakor pa je tja prišla, razen da so lahko videli eno ne najboljših predstav e?a gledališča. Prav v Washingtonu, kjer je osrednji sedež urada za kulturno ajsi ■ enjavo s tujino, je take stvari mogoče zlahka in uspešno urediti z nekaj telefon-li^K*1 klici. A prav tam je Mrs. Von Allmen pokazala svojo nesposobnost, ali 'Voljo, storiti za te povabljene in zavzete goste iz Slovenije kar koli. fdjj Univerza ob njihovem prihodu ni vedela drugega, ko da je bila naprošena, naj zagotovi streho in hrano. Kakega programa za obisk predavanj ali praktičnih j9|lj>[ tevr možnosti za nastop ljubljanske skupine jim ni omenil nihče, dasi gre gleda-ijk*9- šola, vajena obiskov od vsepovsod, vsakomur v tem na roko, kar se le da. Dva iifCglVa sta šla v izgubo s poizvedovanjem, kaj naj bi obiskovavci iz Ljubljane na [Mwvalic University sploh počeli, ker so študentje in profesorji bili sredi zaključnih ■'ijVl izpitov- Tretji, zadnji v poštev prihajajoči dan, so šele opoldne zvedeli, da P°v večer le lahko dobili eno izmed dvoran za predstavo, a le za poldrugo uro, iu1^ api česar so morali s sporeda črtati celo „Županovo Micko". V tako kratkem . seveda ni bilo mogoče o prireditvi obvestiti niti študentov in predavateljev na i)£As?k, niti slovenske skupnosti v Washingtonu, niti kritikov pri prestoiniških listih; 3 ek druge številne ljubitelje mednarodnih gledaliških dogodkov v tem svetovnem lil l6stu. iŽif) Tega poloma in škode za ameriško kulturno izmenjavo, ki ne delata časti State '"'kak rtmentu’ mogoče pripisovati neugodnemu izpitnemu času. Izpiti so na tej H j5.0vr na drugih univerzah vsako leto v istem obdobju. To bi moral vedeti vsak tu-.j|$tv lcrd. vodnik, kaj šele tako imenovani programski strokovnjak zunanjega ministr-'irtšri’ .k* kil lahko obisk določil za tedaj, ko sta študij in praktično delo na gledali K* katoliške univerze v vsem zagonu. it$w ,.udi če bi ti mladi slovenski igravci ne bili že več kot napoi v odrskem profe-i^hatik mU’ bi bil° Zanje bistveno važno seznaniti se ne le z ameriškimi šolami za dra-I t0 iA°’ temveč v čim večji meri z ameriškim gledališčem v celoti, saj je za večino nšnes1Ua najbrž edina taka Prdika v življenju. Za to bi bilo potrebno poslati jih v edn kfukjer ameriško odrsko ustvarjanje raznoliko ter določenemu zemljepisnemu ljjSrejU:t.urnemu področju odgovarjajoče oblikuje in manifestira. Taka svojska gledališka ^azn a S° razen New Yorka nPr- Chicago, San Francisco, Minneapolis, Dallas, pa *Rra l-:manj®e rePel'toarne skupine kjer koli. Ljubljančani so bili samo v Minneapolisu [»a*, 01 Univerze> od prezanimivega Tyrone Guthrievega gledališča tam pa so videli stavbo. dihov tega bi bilo obiskovavcem treba preskrbeti sredstva za obisk predstav, f in J^čna vstopnica za stvari, ki na primer tu v New Yorku na Broadwayu „gredo“ velja vsaj pet dolarjev. Mladi slovenski umetniki pa so za vse življenjske Mjev 6 v Združenih državah prejemali po šest dolarjev na dan. Iz tega so morali, *ibt'an n*S° temu denariu primerno stanovali in jedli na vseučilišču, plačati tudi hotel, ih vse drugo. To se jim je zgodilo v New Yorku, kjer so vso to „plačo“ lahko ifhiCeav^b za Prevoze po mestu. Koliko jim je potemtakem ostalo za gledališke vstop-sjigj. ’ 111 težko izračunati. (Pred nekaj leti sem na domu v New Yorku imel v gosteh Sdola!-3- Srbije, ki mi je pravil, da je ves čas obiska v USA dobival po dvajset .^ev na dan, poleg tega pa so mu za vstopnice priznali še 200 dolarjev posebe. letos sem na letališču v Chicagu srečal skupino petindvajsetih socialističnih fjhjj. Ucev >z Jugoslavije, katerih dnevnica je znašala 25 dolarjev za vsakega. Kul-^ithr,6 ln druSe potrebe teh partijskih graditeljev socializma so očitno bile dosti večje r Pa potrebe ljubljanske gledališke šesterke.) 1 Obiskovavcem iz Ljubljane je bilo dalje zelo žal, da je Mrs. Von Allmen iz k,.. ye turneje izključila vsa mesta, kjer žive Amerikanci slovenskega rodu v več-kkistevdu; Cleveland, Chicago, Pittsburgh, Duluth; Denver itd., kot da bi ti ame-i dolj državljani, posebno mladina, ne čutili zanimanja in potrebe za spoznavanje so-j Sfig ®..s'0venske kulture, in še zlasti gledališča, in ko da ne bi za to izmenjavo pri-; da s 1,federalno blagajno tudi oni. To bi bilo posebno umestno spričo dejstva, > iz g doslej po tej kulturni izmenjavi lahko srečavali samo skupine in posameznike (■% e’ Makedonije in drugih južnih jugoslovanskih republik, katerih jezik in duh |vq]:povsem tuja. Poleg tega bi bili nastopajoči gostje lahko dobili od prosto-( Hiti • Prispmdcov za predstave toliko dodatnih sredstev, da bi bili od poti po Ame-^Set't' * V6č koristi, pa še na lastne oči videli, kaj je naša dežela dala deset in tisočem njihovih bivših rojakov, ki so prišli sem iskat kruha in svobode. (Nadalievanje ne 6. strani) — Ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije in naš sodelavec dr. Martin Jevnikar je v Rimu opravil predpisan izpit na rimski univerzi ,ki ga usposablja za rednega profesorja na italijanskih univerazh. Doslej je bil predavatelj na slavističnem oddelku filozofske fakultete na univerzi v Padovi. K uspehu čestitamo, saj ni samo oseben, ampak tudi lepo priznanje sodobni slovenski literarni znanosti. — Londonska revija Review je glasilo posebnega središča gospodarskih in političnih teoretikov, ki z njenih strani obravnavajo aktualna vprašanja, načeta ob napetih razmerah v Jugoslaviji. Pred kratkim je izšla 6. številka revije in je v njej tudi članek Ivana Avsenaka »Reformacija ali reforma?". Pisateljeva moč je v nazornosti podajanja in ker podaja ves razvoj komunističnega gospodarstva v Jugoslaviji od leta 1945 in ga na^-vezuje na izvajanje sedanjih reform, bo gotovo zelo koristen vsem, ki se za podrobnejše poznavanje načetih problemov zanimajo. Avtor je tudi odkrito razložil tehniko uporabljanja kreditov v posameznih delih države in ostro obsodil diskriminacijo na račun Slovenije. — Drug Slovenec v tej številki je univ. prof. dr. Ljubo Širc s člankom »Napredovanje reforme". Podaja podobo gospodarskega položaja po letu 1960 in ob koncu prihaja do zaključka, da sedanja reforma narodov in države ne more rešiti iz težav in bo samo uvod za nove krize in razočaranja. — Dragocen je spis Stevana K. Pavloviča »Dosje Mihajiove-ga primera", kjer je za tujca verjetno doslej najbolj nazorno podan pregled Titovih ukrepov in procesov proti Mihajlovu. Naslov revije: Revievv, 62 Offley Road, London, S.w. England. — Tekmovanje povskih zborov v Arezzu. Associazione amici della mušica v Arezzu prireja od 1. 1952 nagradno tekmovanje zborov. Na prvem so sodelovali samo italijanski zbori, potem je postala prireditev mednarodna. Med nagrajenci je najti več zborov iz Jugoslavije. Od slovenskih zborov so dosegli nagrado: Učiteljski pevski zbor iz Slovenije Emil Adamič iz Ljubljane (2. nagrado v skupini mešanih zborov 1. 1957), primorski akademski zbor Vinko Vodopivec iz Ljubljane (3. nagrado v skupini moških zborov, 1. 1962 in 1. nagrado v tekmovanju ljudskih pesmi 1. 1958), Komorni moški zbor iz Celja (1. nagrado med moškimi zbori i. 1963) in Prvo slovensko pevsko društvo Lira v Kamniku (2. nagrado med moškimi zbori 1. 1965). Od 1. 1958 tekmujejo zbori tudi v gregorjanskem petju. Med nagrajenci ni nobenega zbora iz Jugoslavije, pač pa so 1. 1964 odnesli 2. nagrado Praški madrigalisti. Letošnje tekmovanje — od 23. do 27. avgusta je bilo v znamenju 400 letnice Monte-verdijevega rojstva. Zato je moral vsak zbor v prvih treh skupinah (mešani, moški in ženski zbori) izbrati poleg dveh predpisanih skladb avtorjev 16. stoletja še po dve a cap-pella kompoziciji Claudia Monteverdija. — Smrt je letos drugič segla med vrste italijanskih slavistov. Po univ. prof. Croniu je prejšnji mesec v Trstu umrl prof. Umberto Urbani, znan prevajavec iz slovenske književnosti. Med italijansko okupacijo je bil cenzor na okupacijskem visokem komisariatu v Ljubljani. . — Mnogo slovenskih del je Dimitr Pante-leev prevel v bolgarščino. Svojo prevajalsko dejavnost pa je sedaj še razširil, ko je za sofijsko založbo Blgarski pisatel pripravil knjigo »Poeti prijatelita Blgarija". To je po svoji naravi originalna antologija, ki v delih drugih pisateljev in pesnikov zajema dela s tematiko: bolgarska dežela in bolgarski človek. Uvod je napisal Dimitr Panteleev in nosi naslov »Bolgarska in tuja poezija". Izmed Slovencev je v tej knjigi zastopan samo Igo Gruden s pesmijo »Sofija v marcu 1945". Poročali smo že, da je izšla nova številka Hrvatske revije. Zaradi titovskih spletk ni mogla biti tiskana v Parizu, ampak v Miinchnu (obsega 260 strani). Vendar uredništvo naznanja, da je bil medtem v Parizu priznan reviji značaj obče koristi z vsemi prednostmi in popusti. Računati je tedaj, da so ovire mimo. Njen naslov: La Revue croate, Boite postale 71-14, Pariš XIV. Letna naročnina 20 dolarjev, cena temu zvezku pa je 5 dolarjev. Iz obilnega gradiva posnemamo glavne misli, ki sta jih napisala dr. M. Blažekovič in dr. F. Nevestic v imenu Hrvatskega Latinskega kulturnega kluba in Studia croatica kot odgovor dr. Branku Pešlju, bivšemu o-sebnemu tajniku dr. Vladka Mačka, kjer je podanih nekaj jasnih misli o u-smerjenosti sodobne hrvatske politike. Kakor se vidi, je dr. Branko Pešelj v odgovorih ob raznih dialogih in polemikah jasno izrazil naziranje o veri v rast Jugoslavije na temelju konfederacije, pri tem pa je nasprotnike obsodil kot pripadnike ustaštva. Med drugim posnemamo naslednje misli: V odgovoru na članek g. Rojnice „se dr. Branko Pešelj spet rešuje na svoje jugoslovanske kombinacije in zato proglaša naše nazore o hrvatstvu kot „brez-glavost, mlatenje prazne slame in prekuhavanje starega zelja, sramotenje hrvatskega imena". „Seveda mora vsak Hrvat odkloniti takšno neakademsko izražanje. . . Zato iskreno obžalujemo sleherni eksces, ki objektivno dela sramoto hrvatskemu narodu, ki se je leta 1941 izrekel za samostojnost in državno edinost... Med nami in dr. Pešljem pa ne more biti nikdar soglasnosti, ker on brani jugoslovensko, mi pa hrvatsko državno tezo. Njegov jugoslovenski oportunizem ga sili sprejemati neko drugo sodelovanje in zavezništvo in ne naše, in vemo, da bodo njegovi sodelavci kot zagovorniki srbske hegemonije vztrajali pri trditvah o kolektivni hrvatski odgovornosti za dogodke v letih 1941-1942 in pozneje... Toda danes dr. Krnjevič zagovarja o hrvatskem vprašanju isto mnenje kot mi. Kot najvidnejši hrvatski politik ni nikdar izjavil, da se z nami ne strinja... Mi dobro vemo, da je dr. Pešelj bil za Jugoslavijo pred letom 1941. Za razliko s tem se mi zavedamo, da so narodi nazadnje vedno uspeli, ko so rušili svoje ječe, kakor se je to zgodilo leta 1941, ko je hrvatski narod „podrl stene svoje ječe" (nadškof dr. Stepi-nac). Če dr. Pešelj misli, da se bo hrvatski narod izrekel za nek realizem in pristal na kakšno jugoslovansko rešitev, tedaj se zelo moti, ker je tako mnenje za hrvatski narod žaljivo, politično sumljivo in škodljivo. Program o hrvatski državni neodvisnosti proglaša za pobožne želje in svetuje stvarno gledanje na položaj. Toda ta stvarnost je zelo jasna: Na svojem etničnem in zgodovinskem ozemlju so s svojimi 70 odstotki Hrvati v veliki večini, dočim so Srbi v prvi in drugi Jugoslaviji v tej državi kot 40 odstotkov ostali v veliki manjšini. Ko pa se bo obnovila hrvatska državna samostojnost, bo to avtomatično prineslo svobodo in politično ureditev enemu milijonu Albancev, prav tolikim ali še več Makedoncem ter poldrugemu milijonu Slovencev, Srbom pa ostaja potem še obračun z madžarsko manjšino. Seveda proglaša dr. Pešelj naše upanje na hrvatsko državno samostojnost kot utopijo. Toda ali je bil kdaj kje kak velik politični načrt, ki vsaj v začetku ni bil razglašen kot utopija? Ali židovski narod ni imel še mnogo večje težave, pa (Dalje na 7. str.) Zaradi te vrzeli v programu je edina prilika za to bila v Washingtonu, kjer pa ije Mrs. Von AUmen napela vse sile in uporabljala vsa sredstva, da bi preprečila kakršen koli stik med gosti in med tamkašnjo slovensko skupnostjo, ki jo sestavljajo skoraj izključno razumniki in kulturni delavci. Pri tem se je posluževala skrajne nevljudnosti, brezobzirnosti in celo uradnega zastraševanja. Podatki, ki sem jih pred kratkim dobil o tem med srečanjem z znancem iz prestolnice, presegajo vse ameriške pojme o tem, kaj si celo najbolj predrzen državni uslužbenec lahko dovoli v občevanju s sodržavljani, katerih služabnik bi moral biti. Večina slovenskih Amerikancev v Washingtonu je v državnih službah in na dokaj odgovornih mestih. Omenjena dama pa jih očitno ima za drugorazredne državljane, kakor da bi se tega naučila, recimo, na titovski ambasadi, kjer oni niso redni gostje kakor kdo drugi. V tem zmotnem in nevarnem prepričanju si je med ljubljanskim obiskom drznila nadlegovati službene predstojnike nekaterih z zlaganimi obtožbami, da zavirajo izvedbo njenega programa — ki ga ni bilo; da si upajo vabiti mlade, same sebi prepuščene umetnike v goste in jim razkazovati mesto -— usluga, za katero se State Department navadno posebe zahvali; da je ob teh prilikah govor o politiki — ko da bi ameriški državljan, recimo profesor ene najuglednejših univerz v deželi in občasni predavatelj na visoki šoli obrambnega ministrstva Združenih držav, ne smel govoriti česar koli s komer koli, ki je voljan biti njegov gost. Vrh tega pa je bila Mrs. Von Allmen, kakor so mi pravili, o povabilih vnaprej obveščena po gostiteljih in po vodju skupine, ki je zatrdno vedel, kaj je umestno in kaj ne. To neopravičljivo ravnanje je žal škodilo tudi širšim ciljem ameriške kulturne izmenjave, ugledu State Departmenta in ugledu naše dežele. Namen teh obiskov ni samo izpopolnjevanje strokovnega znanja, temveč tudi spoznavanje Amerike, njenega življenja in njenih ljudi ter vsaj začasno uživanje njene velike svobode. A čeprav so ti slovenski igravci dvakrat prekrižali ameriško celino, niso videli ne Chicaga, ne San Francisca, ne Niagare, ne Grand Canyona, ne toliko drugih pokrajinskih in kulturnih zanimivosti, čeprav so možnosti za to bile na dlani in pogosto pred nosom, kar pač ne izpričuje posebne strokovnosti" programskih ekspertov a la Mrs. Von Allmen. In kakšno podobo o ameriški svobodi naj si ustvarijo pripadniki mladega rodu iz komunistične države, za katerega svet ve, kako se upira sponam totalitarne iedologije in diktature, če imajo v sami prestolnici stalni občutek, da jih uradni zastopnik Združenih držav, ki bi jim moral to svobodo še zlasti razodevati, nadzoruje za nekoga drugega; če ta zastopnik prihaja mednje izključno v družbi članov titovske ambasade, to je, jugoslovanske politične policije; če se vozi z avtomobili članov te policije; če obiskovavce proti njihovi volji goni k zaslišanju na Titovo ambasado, kjer jim ne ponudijo niti kozarca vode, ker so pač Slovenci; če jih vrh vsega še ponižuje s tem, da jim izmučenim in razgretim po predstavi da jesti postane sendviče v dežju in mrazu na kamnitih ograjah pred dvorano, v neprikrito zadovoljnost ambasadskih UDBa-šev, ki se smehljajo: „Evo vama sada vaše Amerike!" In kaj naj si gostje State Departmenta mislijo o diplomatskih kvalifikacijah ameriške zunanje politične službe, če se Mrs. Von Allmen nepovabljena vrine za njimi v hišo njihovega ameriškega gostitelja, ali če jih povabi jest v drago washingtonsko restavracijo, potem pa pove, da nima denarja za račun in pusti plačati nekoga od „drugorazrednih“ državljanov? Čudim se washingtonskim Slovencem, da niso o tem škandalu obvestili tistih, ki se jih stvar tiče, saj nekateri celo delajo za State Department, in kako da s tem ne seznanijo vsaj senatorja Lauscheja, člana zunanjepolitičnega odbora v senatu, državljana istega porekla, kakor so oni, ki bi zatrdno znal storiti potrebne korake. State Department in senatorja Lausheja bi bilo treba opozoriti še na nekaj drugega. Kakor sem omenil v začetku tega poročila, se je zgodilo prvič, da je bila v sklopu te kulturne izmenjave povabljena v Združene države tudi neka kulturna skupina iz Slovenije. Ta izmenjava, ki jo v obeh smereh plačuje Amerika, je dragocena kulturna pomoč Združenih držav Jugoslaviji, za katero od-rajtujejo davke tudi državljani slovenskega rodu. Toda kakor pri ameriški gospodarski pomoči, h kateri ti državljani tudi prispevajo svoj davčni delež, so Slovenija in Slovenci tudi pri kulturi krivično diskriminirani. Kdor je v poročilih Glasa Amerike zadnja leta poslušal, kdo vse prihaja iz Jugoslavije sem po tem programu, ve, da je razmerje med Slovenci in juž-njaki nekako ena proti trideset. In še tisti Slovenci, ki so bili med temi srečneži, so bili izbrani za to zaradi funkcije, ki jo imajo v belgrajski vladi ali v partiji. V slabem desetletju so gostje State Departamenta po navadi za dva meseca bili predsedniki vseh akademij znanosti in umetnosti v Jugoslaviji — razen slovenske; rektorji vseh jugoslovanskih univerz — razen ljubljanske; rektorji vseh akademij za gledališče, radio, film in televizijo — razen slovenske; ravnatelji, režiserji in vodilni igravci vseh večjih gledališč v Jugoslaviji — razen slovenskih; direktorji vseh festivalov — razen ljubljanskega; številni člani vseh republiških vlad — razen slovenske; umetniki vseh vrst, politiki, znastveniki, gospodarstveniki, pisatelji iz vse Jugoslavije — razen z nekaj redkimi izjemami iz Slovenije; glasbene in plesne skupine od vsepovsod — razen iz Slovenije. Očitno je poglaviten krivec te diskriminacije Komisija za kulturne zveze s tujino pri belgrajskem zveznem izvršnem svetu, ki kandidate za izmenjavo potrjuje po koristih Srbov in srbske partije. Toda ameriška vlada, ki izključno nosi finančno breme za ta program, ima pravico vztrajati, da se ta enostranska in partijsko-šovinistična merila spremene, kakor to narekuje objektivnost do narodov v Jugoslaviji, politična, gospodarska in kulturna pomembnost posameznih med njimi in v tej zvezi tudi koristi Združenih držav samih. Naše zunanje ministrstvo pa mora v svoji hiši preprečiti tudi tiste vrste diskriminacijo, s katero so se ob obisku mladih slovenskih igravcev v Ameriki pregrešili ljudje, kakor je Mrs. Von Allmen. T. L. K. DIALOG ŽE PETDESET LET Na letošnjem zborovanju Ekumeničnega sveta Cerkva, ki združuje večino protestantskih denominacij in pravoslavnih Cerkva, se je v Heraklionu konec avgusta obravnavalo tudi vprašanje dialoga kristjanov z marksisti. Odsek ekumeničnega sveta Cerkev in družba ima v načrtu organizirati prihodnjo pomlad tak dialog. V razpravo o perspektivah dialoga med kristjani in marksisti je posegel tudi zastopnik moskovskega patriarhata naškof Niko-dem in je izjavil: „Pri nas dialog med marksisti in kristjani obstaja že petdeset let. Rezultati niso stoodstotno pozitivni, toda ali taki rezultati sploh kje obstajajo? Dialog mora biti konkreten. Predvsem se mora tikati socialne pravičnosti, ako hoče biti uspešen." (Prinesel Le Monde 23. avgusta 1967). Tako govorjenje meji v prvih stavkih na cinizem, v zaključnih pa ponavlja partijske klišeje o predmetu dialoga, ki naj bo sodelovanje kristjanov pri uresničenju komunistične uredbe. To partijski kolaboraterji v vseh cerkvah istovetijo s socialno pravičnostjo. Nikodemovo govorjenje postane manj presenetljivo, ako se spomnimo na to, da Nikodem Rotov (rojen 1929, sprva učitelj, od 1947 klerik, od 1960 škof Jaroslavla in Rostova, sedaj nadškof leningrajski), ki je že z dvaintridesetimi leti dobil v roke večino ključnih položajev v ruski cerkvi, ne uživa med svojimi sonarodnjaki dobrega slovesa. Nikita Struve v knjigi “Les chretiens en U.R.S.S.”, ki jo je izdala „progresistična‘' založba “Editions du Scull”, je dobil iz domovine o njem te sodbe: „V Rusiji njegov sloves ni najboljši: nekateri rečejo samo, da je nevreden prelat, drugi namigavajo, da je član partije in da dela za razrušenje Cerkve. Obtožb se ne da preveriti, toda kako naj se razloži vrtoglavi vzpon tako mladega škofa, ko je toliko drugih zvezda zbledelo? Ali kyr Nikodem konec koncev dela le za prid Cerkve? Ali je žrtev politike kompromisa z državo? Je čez mero častihlepen? Ali je med tistimi, ki, kakor trdita patriarh Aleksij in kyr Nikodem sam, vstopajo v Cerkev zato, da bi jo izdajali'’ ‘Samo Cerkev mi je steber in temelj, varstvo in zavetje.’ Te besede, ki jih je izrekel kyr Nikodem na dan svojega posvečenja v škofa, ali so bile čisto navadna komedija, ali so izražale njegovo najglobljo misel, ali so bile obupni krik človeka, ki je obsojen na dvojno igro? Toliko vprašanj brez dokončnega odgovora." (str. 144.) Gotovo pa je to, da nadškof Nikodem v vseh nastopih v zamejstvu popolnoma sledi navodila svoje partije. PRO MEMORIA Mario del Monaco, eden najbolj znanih italijanskih pevcev, je v Oggi ma-gacinu (29. junija 1967, str. 36) opisal tudi svoje srečanje s Titom: „Tito mi je podaril otok. Rekel mi je: Ako napeljete luč in vodo, si morete izbrati katerikoli otok našega otočja in ga uživati ves čas svojega življenja." „Pred štirimi leti sem pel v Belgradu. Tedaj je poslal k meni načelnika protokola in neskončno vrsto avtomobilov, pa mi sporočil, da bi bil srečen, če bi me mogel sprejeti za svojega gosta na Brionih, le ko bi hotel en večer peti zanj. ‘Zame in za vse najbolj pomembne ljudi v deželi’, je nadrobneje razložil." „Tito me je sprejel s pravim veličjem. Na Brionih sem imel na voljo celo depandanso in njegovo osebno jahto, ki je zelo hiter velik parnik; meni na čast je bilo proslavljanj, sprejemov brez kraja, nepozabnih večerov. Tito je kar žarel od sreče. Rekel mi je, da še nikogar ni gostil s takim veseljem. Končno je prišel koncertni večer in zanj sem samo po sebi umevno izbral italijanski spored z napolitanskimi popevkami za konec. Kot zadnjo pesem sem pel ‘O sole mio’. Tito mi ni dal niti končati, s ploskanjem je zahotel ponovitev; potem pa ni bil niti s tem zadovoljen, skočil je na podij in mi rekel: ‘Dovolite, dovolite, da Vas spremljam’. Vsedel se je h klavirju in me spremljal, reči moram, zelo dobro. Dal mi je odlikovanje in moral sem mu priseči, da ga bom obiskal, kadarkoli bi se še povrnil v Jugoslavijo." V Le Petit Parisien je 3. aprila 1919 dopisnik tega konservativnega dnevnika Maurice Prax objavil iz svojega razgovora s tedanjim državnim tajnikom kardinalom Gasparijem: „Po mnenju odličnega prelata jugoslovansko vpraša- nje nikakor ni preprosto. Prepričan sem, da bi po njegovih mislih bilo treba dati v novi jugoslovanski državi Hrvatom in Slovencem neko avtonomijo, na primer v republikanski obliki." V letu 1946 se je v Rimu med političnimi emigracijami iz držav srednje in vzhodne Evrope, ki so prišle pod tiranijo komunizma, veliko razpravljalo o ideji ožjega političnega združenja narodov med Baltiškim in Jadranskim in celo Črnim morjem, tedaj ozemlja, ki je v zgodovini bilo vedno v nevarnosti pred ruskim in nemškim ekspanzionizmom. Nekega vročega dne 1946, tako pripoveduje prof. D. Žanko v zapisku “Jedan posjet Monsignoru Montiniju" (Novi Život V, 1966, str. 148-161) sta se z dr. Krunoslavom Draganovičem, ki je bil “v tisti dobi v vatikanskih krogih znana in upoštevana osebnost”, odločila, da gresta k tedanjemu substitutu državnega tajništva, mons. Montiniju, da v zvezi z glasovi o intermariju sprožita razgovor tudi o hrvaških problemih. Glede intermarijskih načrtov mons. Montini ni skrival svoje skepse. Tako so mogli hitro preiti na Hrvaško. „Ni nama hotel kvariti utvare o skorajšnjem padcu Titovega režima, pa je rekel, da pravična stvar na koncu vendar zmaga, da pa je treba včasih dolgo čakati in premagovati veliko ovir. Mons. Montini je malo govoril, toda je z nagibom glave izkazoval odobravanje našim tezam. Nakrat pa se je zamislil, pa kakor da išče, kako bi nama povedal nekaj težkega in skupaj z nama delil težo udarca, je tiho izrekel: ‘Da, gospoda, toda vsi Hrvati ne mislijo kakor Vi. Vprav včeraj sta na tem mestu sedela dva ugledna gospoda, dva hrvaška politika, ki mislita, da Jugoslavija ni in ne more biti pokopana.’ Nama se se je zavrtelo, oba sva pobledela." PRED IZIDOM: MEDDOB J E X, štev. 1-2 PROPADLI RAČUNI Konec zime 1918-19 se je prva udarna divizija italijanske vojske pripravljala za odhod v Libijo. Poveljstvo se je nastanilo v Benetkah in tako je D’Annun-zio večkrat mogel razpravljati o jadranskem vprašanju s poveljnikom generalom Ottavio Zoppijem. Skušal ga je pridobiti za postranski skok v Split. General je privolil, ako dobi tajno pooblastitev od tedanjega namestnika šefa generalnega štaba, generala Badoglia. Ker dogodek ni bil dovolj dokumentiran, je Ferdinande Gerra, pisec knjige “L’im-presa di Fiume”, ki je pred kratkim izšla, šel mimo njega. Dobil pa je po izidu knjige dostop do pisma, ki ga je 14. marca 1919 pisal D’Annunzio generalu Zoppiju o svojem posredovanju pri Ba-dogliu. S tem pismom je načrt izkazan in pravilno časovno situiran. Še prav posebno pa je pismo zajemljivo za Slovence, ker je iz njega znan drug načrt, namreč kako je tedaj Badoglio hotel zasesti Ljubljano. D’Annunzio piše generalu Zoppiju: „Govoril sem z generalom Badogliom. On je z nami in deli z nami našo vero in tesnobno skrb našega srca. Toda prepričan je, da bi nenadno izkrcanje škodilo naši stvari. Obrekovanju o ‘italijanski prepotenci’ nasploh vsi verjamejo, posebno med Amerikanci. Kongres bi pa imel zadnjo besedo. Ne bom vam ponavljal vseh argumentov. Lahko si, jih predstavljate. General je bil — kakor vedno —- odkrit in preprost." „Imel je že pet divizij nared za zasedbo Ljubljane in je po zadnjih žalitvah zanjo že dal ukaz. Toda vlada je za^ gagljala in zaprhutala kot jata splaše-nih gosi! — Moji francoski članki ne bodo več objavljani v Figaroju, jih zavlačuje in hinavsko odlaša. Novo znamenje bratovske verolomnosti “ (Pismo je objavljeno v II Messaggero, 8. februarja 1967.) ODLOČNOST POUSKEGA EPISKOPATA Poljski episkopat je na posebni konferenci razpravljal o bližnji sinodi, ki se začne konec septembra v Rimu. Poljska delegacija bo tam štela pet zastopnikov in so izvolili vanjo kardinala Wiszyn-skega in kardinala Wojtylo, ter še tri škofe. Takoj pa se je že postavilo vprašanje, ali bo vlada vrnila kardinalu Wy-szynskemu potni list in mu dala vizum za pot v Rim. Jasnosti pa še vedno ni, ker se vlada še ni izrazila, pač pa so vsi člani delegacije že dali vedeti, da ne bodo šli v Rim, če bi vlada delala kardinalu Wyszynskemu težave. (HRVATSKI POGLEDI.. ) je danes njihova država resničnost? Politični teoretik in filozof Gonzalez Fer-nandez De La Vega piše, da se človeško življenje iz utopij dviga v resničnost. Tako gledanje pa seveda ne more biti skladno s Pešljevim jugoslovanskim oportunizmom. Zato je stališče nasprotnikov dr. Pešlja danes izraz ne samo prave hrvatske politične orientacije, ampak globoka etična dolžnost nas vseh do hrvatske narodne skupnosti." SODOBNA SRBSKA KNJIŽEVNOST Srbski knjižni trg je prav tako v znaku dogodkov, ki spremljajo sodobno knjižno ustvarjanje po vsem svetu: produkcija je v polnem zagonu in še narašča. Daši je res, da je tolik razmah z zvezi s tistim, kar pisatelj Lj. Nedič utemeljuje s trditvijo, da slovanski narodi radi pojemo in smo torej tudi zelo odprti za pisano, doživeto besedo, ki pa mora biti ravno zaradi svoje „pevnosti“ provokativna, izzivalna in to ji je dano, če izide v knjižni obliki. Vendar je lani srbska literatura doživela hude izgube. Nenadoma je v Opatiji umrl pesnik in pisatelj Milan Dedinac. Bil je pripadnik modernističčnih teženj, predan raziskovanjem in hermetizmu in se je šele pred nekaj leti poslovil od samogovorov in stisk taboriščnika ter prešel v mirnejše pesniške vode in začel ustvarjati podobe in navdihe ob podoživljanju narave. — Svoja zadnja dva nastopa je pesnik čedomir Milanovič zapustil z zbirkama „Sledovi Indije" in „Ogrlica za Najlo", v pesnitvi „Slovo od Toma Havana" pa je postavil spomenik človeku in človečnosti. — Bridko je pretresla srbsko kulturno javnost tudi nesrečna smrt dveh pesnikov mlajše generacije. Tesno privita drug k drugemu sta našla svoj mir v vodah Ohridskega jezera Blažo ščepanovič in Lazar Vučkovič. Prvi je bil znan po zbirki „Ziati gozd", ki je izšla prav pred smrtjo in prva dva cikla sta imela naslova: „Lobanja v travi" in „Smrt preti smrti". Misli pesnikove so izzvenele v spoznanje, da je smrt in kaos mogoče premagati samo z ljubeznijo. Čutiti je, da je umetniška logika premagala plameneče prvinsko doživetje. Belgrajska literarna kritika se je izredno navdušila ob novem romanu Moše belimo vica „Derviš in smrt". Stvaritev označujejo kot veliko literarno darilo književnosti vseh jugoslovanskih narodov in človeštvu sploh. Koman je nenehno iskanje odgovora na vprašanje, kaj je človek in kje je njegovo mesto v svetu. Davni turški okvir z ve-zirskimi častmi in naklepi so samo zunanji okvir za prikazovanje, kolikšna je dimenzija sodobnega človeka. Junak se dokoplje do praga smrti s spoznanjem o potrebi po zanikanju individualnosti in sicer v skladu z islamskim in vzhodnjaškim fatalizmom. Če je Selimovič srbsko literarno družino nadvse navdušil, pa je Dobriča čošič razočaral. Nekateri kritiki so celo mnenja, da je podrl vero tistih, ki so vanj še verovali. Napisal je knjigo z naslovom „Bajke“, se dal potegniti lahkoti tehnike m neverjetni lahkoti izražanja, vendar pri vseh fantastičnih zgodbah manjka prava nit — doživetje je utonilo v morju konstrukcij. Čošic se je s tem delom zelo oddaljil od tistega, kar jo pokazal v romanih „Daleč je sonce" in ,,Ločitve", (čcšič je pri Slovencih znan po polemikah z Dušanom Pirjevcem za ohranitev in čistost slovenskega jezika in njegovih pravic, čošič je zagovarjal jugoslovensko jezikovno usmerjenost). — M. Perovič je napisal roman „štiri Mujove vojske" čisto v tehniki že tolikih popisov partizanskega vojskovanja, vendar hoče iti globlje in razbirati tesnobe in konflikte med partizani samimi. Na žalost mu namen ni uspel, ker se s problematiko ni dvignil nad povprečnost. — Enako se še vedno bori s problematiko partizanskega vojskovanja Radomir Smiljanič v romanu „Vojakova pot". Junaka Pavli- co popisuje tako, da bi z njegovo smrtjo opravičil njegovo zagrizenost v zagovarjanju pacifizma. — Danica Lela-Jovanovič je napisala roman „Pobegli“ in Mladen Oljača povest „Kozara“ — obe deli polni partizanstva ter je njun umetnostni dosežek tako skromen, da kritika njun izid obžaluje. Vse bolj pa je razveseljiva bogata žetev pesniških stvaritev. Božidar Timotijevič v zbirki „Večernice“ nadaljuje s svojo razmišljajočo poezijo. Močen je občutek osebne izgubljenosti, prisotnosti zla, gre za spopad dobro - zlo, za večno človeško željo po lepem in čistem. — P. B. Lazarevič je izdal zbirko „Podrti čas", B. Šujica „čas in temelji" in M. Danojlič „Balade“. Pri prvem so podrte mere trajanja, človek je vedno človek in njegov cilj je potrditev človeškega dostojanstva, boj za humanizacijo, pri drugem pa čutimo pesniško vznemirjenost v času in prostoru, neuspehe upornega človeka, medtem ko je pri tretjem čas stalna komponenta, pa naj obračunava, s preteklostjo, rešuje sedanjost ali sanjari o prihodnjem. Človek ostaja vznemirjen pred silami sveta, ki ga ne more obvladati. — A. Ristovič ostaja zvest fenomenu narave tudi v svoji četrti zbirki „Večernice“ (prejšnje »Sonce ene sezone", »Ime narave", »Drevje in svetloba okoli"). Nova zbirka, je čudovita zaradi-jezika simbolov in je dejansko himna naravi, naravnosti v človeku in človeku v valovanju humanizma. — Veliko pozornost vzbuja pesnik-kmet Dobriča Erič z zbirko »Vinograd", kjer je pristni jezik poln metafor in je moč pesmi v notranjem nemiru, ko je razpet med resničnost in svet poezije. — Mnogo veljave obetajo pesmim Milana Komneniča »Noč pisana ponoči", kjer se v pesniški obliki spopada s temeljjnimi vprašanji književnosti, z njenimi mejami in smislom obstoja; prodreti hoče v bistvo ustvarjanja. Na polju literarne zgodovine je vzbudila pač največjo pozornost knjiga, izdana pri Nolitu: »Srbsko slovstvo v slovstveni kritiki". Dejansko pa delo kritika odklanja, ker se vidi, da je bila knjiga napisana nanaglo, z nezadostnim znanjem zgodovine in preveč na verjetnostnem načelu »jaz tebi, ti meni". Pač pa bo zelo uporabno kot pripomoček in pregled. Kritika pravi, da še vedno ostaja ideal tisto, kar je napisal Škerlič v letu 1911. Ta sodba je kruta, toda brez te ugotovitve ne bomo krenili naprej, pravi kritika. — Zoran Gluščevič je izdal v knjigi svoje kritike in jim dal izzivalen naslov: »S peresom na boben". Gluščevič je izrazit antidogmatik in prepričan, da naj iz kritika predvsem veje osebnost z zahtevo, da se delo pregleda z vseh vidikov in stališč sorodnih ved (filozofija, psihologija, sociologija). Vendar je šel po mnenju drugih kritikov predaleč, ko je pritegnil še glasbo in slikarstvo. — Kritik V. Djurič je izdal zbirko esejev »Govor poezije", kjer tudi prihaja na dan s postavkami sociologije in zgodovine in »tako smo spet ostali nekje zadaj". — Radojica Tankovič je napisal študijo o kritiku Bogdanu Popoviču pod naslovom »Estetika Stradije", kjer razpravlja o nihanju med negacijo in afirmacijo. -— Stoletnica Nušievega rojstva je rodila kar dvoje knjig: Pri Muzeju Gledališke umetnosti je Bora Glišič izdal delo »Branislav Nušič", posebej pa še »Nušič s svojimi besedami". (SREČAVANJA. . , nadaljevanje s 1. strani) ne more poplačati, edino plačilo more biti samo odmev, ki ga delo izzove in rodi v tistih, katerim je bil ves trud posvečen. Edino ta ima ceno! V domovini so objavili zgodovino slovenske knjiežvnosti za dobo 1945-1965, pa so zamejsko slovstvo izpustili in nas vsaj za nekaj desetletij hoteli zatajiti. Ne poznamo pravih razlogov, zakaj so to storili, toda dobro vemo, da skupno z našimi brati v domovini že živimo skupno zgodovino, ne tisto iz preteklosti, ampak novo — vsi smo danes postavljeni z vso silo v tok dogajanja; sproti čutimo, kako smo vedno v središču sproti se ustvarjajoče zgodovine, ki pa že ne pozna več meja in omejitev. Takšno ustvarjanje zgodovine pa najbolj karakterizira upor proti konformizmu in tak upor je med književniki v Moskvi, Pragi, Budimpešti in med pravimi glasniki našega časa v domovini že prodoren. Viden je gigantski napor svobodnega duha v boju proti kleščam marksističnega determinizma, zakletega v dogmatizem totalitarizma. Zato je danes vsako kulturno delo izrazito politično, ker v svojem stalnem negiranju nesvobode raste v raven, visoko nad vsakim strankarstvom in ne služi več samo lastnemu narodu, ampak vsemu človeštvu. Časi so polni tolmunov globin in pretenj. Vse je v vednem vrenju; možno je vzdržati samo v zvestobi veri in optimizem nam je najbližji takrat, kadar smo v iskanju vrednot in sadov v stalnem stiku z nami se oblikujoče zgodovine. SLOENSKA KULTURNA AKCIJA Deesti kulturni večer bo v soboto 7. oktobra, 1967 ob sedmih v mali dvora/ni Slovenske hiše in bo v okvirni teološkega odseka predaval g. dr. Al. Starc Enajsti kulturni večer bo v soboto 21. oktobra s predavanjem dr. Srečka Barage Dvanajsti kulturni večer bo v soboto 2. novembra in bo predaval g. dr. Filip Žakelj (teološki odsek) Trinajsti kulturni večer bo v soboto 16. novembra v okviru literarnega odseka s predavanjem dr. Tineta Debeljaka O TARIFA REDUCIDA 0 z „ 1 “ y R. P. 1. 910730 8 g « CONCESION 6221 GLAS ureja Ruda Jurcec. — Tiska Editorial Baraga SRL., Pederne ra 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Ealcon 4158, Buenos. — Editor responsabfe: Rodolfo Jurcec, Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires