VIII, zvezek. 
IV. letnik.
Urejuje:
Ivanka Rnžič.
SLOVENKA
GlasilO
slovenskega žensta.
v TRSTU 1900.
Izdaje in tiska Tiskarna ..Edinost
Odg, urednica Ivanka Anžič.
Vsebina VIII, zvezka.
Oton Zupančič: „Soneti", I., II....................         stran 171
Oton Zupančič: „Pesem".................................         „ 171
Danica: „Ženski diletantizem",razprava.......                    „172
Obseurus: „Posvečenje", črtica................................    173
E. Gangl: „Zamišljena ljubica", pesem..........................   175
Ivanka: „Nekaj O Ženskem vprašanju", razprava.....................175
Danica: „Ženska kot vzgojiteljica", razprava...................   177
Danica: „Tretji spol", razprava..............................     178
Oton Zupančič: „Verzi", pesem....................      .........„ 180
Zofka Kveder :,.Študentke", nadaljevanje                          180
B. Baebler: „Kedar te vidim", pesem.............................  184
„Ženski pokret na Grškem", razprava   ........................    185
Oton Zupančič: „Epigram", pesem..............................     185
Slavoljub Podslapinsky : ,,Brez cilja", črtica                    186
Oton Zupančič: „Pomladni izlet;', pesem.........................  187
„Žene", črtica......................•................        „    187
Bonifacij : „Zatvori, dekle, kamrico", pesem                      189
„Listek", Književnost in umetnost..............................   189
„       Razno........................................             193
Slika: C. Czech: Madona.
Oglasi.
Oglasi se računajo po vrstah v petitu in
sicer za entcratno objavo po 16 stot., za 6
kratno 12 stot. in za 12 kratno po 8 stot. za
vsako vrsto, ali dotični prostor. Naročila na
oglase sprejema uprava „Slovenke" v Trstu
(Via Molino piccolo štv. 3). •w^-^^^^-^^-w
„Slovenka"
glasilo slovenskega ženstva.
Izhaja y tiskarni „Etinost" y Trsta
15. dne vsakega meseca.
--
Naročnina znaša 6 kron za vse
leto, za pol in četrt leta raz-
merno. — Rokopisi naj se po-
šiljajo urednici Ivanki Rnžič,
Trst, ulica Carintia štv 12.
naročnina pa upravništvu, ulica
Molin  piccolo št. 3. II. nad.
Slasilo političnega društva „Edinost"
za Primorsko.

Izhaja enkrat na dan, razun nedelj in
praznikov ob 6. uri zvečer.
Naročnina znaša : Za celo leto  24 kron,
za pol leta 12 kroa; za četrt leta ó kron;
za en mesec 2 kroni.
Naročnino je plačevati naprej. Na niiročbe
brez priložene naročnine se uprava ne ozii-a.
Po tobakarnah  v Trstu se prodajejo po-
samezne  številke  po  6 stotink  (3 nvč.) ;
izven Trsta pa po 8 stotink (4 nvč.)
SLOVENKA
Glasilo slovenskega ženstva.
Št. 8.
V Trstu, dne 15. avgusta 1900.
Letnik IV.
Soneti.
I.
Jesen razgrinja sive pajčolane,
poslednji listi padajo s platane,
in koder vodi te samotna pot,
srečavaš starko smrt povsod, povsod.
Zamislil se je potnik, nem obstane,
pogled čez trudne plazi se poljane —
požel je kmetic in pospravil plod,
a kod mladenič, kod gre tvoja pot ?
Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel ?
Odgovoriti sebi sam ne more
in žalost pala v srce je njegovo.
In tih in nem je v mesto belo šel
in celo dolgo noč bedel do zore,
a z jutrom vstalo je življenje novo...
II.
Igralci dobri ne jemljo nazaj ;
kar si potegnil v šahu, to stoji,
katera karta pade, ta leži,
le mirno, brate, pa se ne kesaj.
Saj pride čas — pa mi revanšo daj !
Če te ne tepem jaz, me biješ ti!
Kdor gleda v dvoje karte, naj molči,
na koncu naj pove, kako in kaj.
Tako je v igri in tako v življenji :
udrihaj le po plečih in po glavah,
samo to pomni — vedno po postavah !
A nepristranski sodeč, tiho bodi
in vadi se v krščanskem potrpljenji,
po igri in po smrti še le sodi!
Oton Zupančič.
Pesem.
Ne goji mi, ljubica, več
starikavih pelagonij,
zalivaj le nagelj rudeč ;
kot kri žareč je v kroni.
Opojen je duh njegov
in stebelca so gibljiva —
ne veš, kaj ljubavnih duhov
se v gostem grmiču skriva ?
Poredni vražiček Malic,
če mimo grem, se mi zasmeje :
Tu si jo poljubil, fantič!«
in meni je v srcu gorkeje...
Oton Zupančič.
str. 172
S L O V E N K A
Ženski diletantizem.
Spisala Danica.
Ženske ne bodo dosegle nikedar in v nobeni
stroki tolikšnih uspehov kakor možki. Tii rek slišimo
lahko vsaki dan, če treba pobijati žensko emancipa-
cijo. Naštejejo nam slavne čine in velika dela mož,
njihove umotvore, njihove velike kulturne iznajdbe,
njihova krasna literarna dela. A kaj ima temu posta-
viti nasproti žena ? V kateri stroki je ona kdaj vstva-
rila že kaj velikega, lepega, možkemu delu jednakega ?
Imenujte nam ženskega Newtona, James Watteja,
Kolumba, Shakspeareju, Götheja, Beethovena. Ni ga,
zastonj je iščete ženske, ki bi se tem veleumom le
zdaleka približala. Ženski duh pač ne more prekora-
čiti ozkih mej, stavljenih mu od prirode, in zato je prav
protinaravno, vsiljevati ženski poklice, za koje ni
sposobna.
Res je ! Ženskega Newtona, James Watteja itd.
res nimamo. Napačno bi pa bilo sklepati iz tega,
da jih tudi nikdar ne moremo imeti.
Kar se tiče velikih iznajditeljev, so dandanes
menda i zagrizeni nasprotniki ženske stvari prišli
do spoznanja, da velikih iznajdeb ni moči tako meni
nič, tebi nič, iz rokavov stresati, da treba marveč
prav resnih in prav temeljitih studij, predno se iz-
cimi n. pr. avstronom a la Newton, ali izumitelj a la
Édison. Ker pa je ženskam bil baš vzet pogoj —
— študij, bilo bi zaman pričakovati posledic : — ve-
leumov.
Drugače je z umetnostjo in z literaturo. Tu ar-
gumentirajo tako le : Pravi genij prodre, naj si bo že
v katerih okolnostih koli. Da ima torej katera ženska
Goethejev genij, morala bi tudi postati Goethe. In da
je rojena katera ženska kot Raffael, postati bi morala
RafFael.
Deloma imajo ti ljudje prav se svojimi dokazili,
pa vendar samo deloma. Ako bi bil rojen Raffael
kot ubog pasHr, bi bil mirno pasel svojo čredo, in
njegov genij se gotovo ne bi bil izražal drugače, nego
v tem, da bi si bil kratil dolge ure na paši z rez-
ljanjem primitivnega . umotvorčka iz lipovega lesa,
ali pa bi bil na črtal s sirovimi potezami kako po-
dobo v neizvežbanem ukusu in z baš tako malo iz-
vežbano roko z ogljem na pobeljeno steno svoje
bajte. In slavni Raffael Santi bi bil izgubljen za
človeštvo.
Koliko genijev se izgublja umetnosti na ta način?
Kedo l)i to znal povedati ?
Umevno pa je, da se med ženskami ni mogel
pojaviti niti v toliko rodovitni epohi cinquecenta
genij, ker so pogrešale ravno to, kar je geniju tudi
treba, da se mu je možno razviti — skrbnega ne-
govanja.
Dandanes se bavijo i ženske z lepimi umetnostmi.
Ako pa še ni dosegla nobena takili lavorov, kakor
nje možki kolegi vseh časov in vekov, je vzrok temu
pač tudi ta, da je njih števUo še premalo. Saj geniji
padajo na zemljo le poredko. Da pa se je i v tem oziru
obrnilo že izdatno na boljše, mora priznati vsak ne-
pristransk opazovalec. Naj navedem samo kiparico
Tereso Feodorovno Ries, koje portret prinaša 27. št.
»Uber Land und Meer«. Nje življenja polno plastiko
imenoval je eden izmed prvih kiparjev »jedino možko
delo« na celi raztavi v dunajski hiši umetnosti.
Torej prostosti bi danes imelo ženstvo dovolj,
da razvija svoje umetniške zmožnosti. Nikdo jim ne
brani več, prijeti za čopič ali za dleto, ali izliti iz-
bruhe svoje bogate fantazije v poezije, ki bi pretre-
sale srce.
Zakaj so torej še tako redke na umetniškem
polju ?...
Zato, ker najde umetništvo v ženski nasprotnika,
njej sovražnega, ki ji ne da razviti se v vsej njeni
krasoti — diletantizem.
Ženstvo tiči globoko v diletantizmu. Posebno
ženske premožnih slojev se že od mlada sistematično
odgajajo k najneplodnejšemu diletantizmu.
Moderna vzg-oja »višjih hčera« ne vpraša po
zmožnosti niti po veselju do stvari. Tu velja samo
strogi »mora.« Salonska izobrazba zahteva od mlade
dame, da poje v društvu pesmice, spremljaje se na
klaviru, zahteva od nje, da riše in radira, da .slika
v akvarelu, zahteva finega vezenja in šivanja, čipka-
renja, rezanja usnja, rezljanja v lesu in sam Bog vedi,
kakih ročnosti še. Vrhu tega mora govoriti vsaj dva
ali tri tuje jezike perfektno, in vse to mora biti do
vršeno   v šestnajstem  ali   vsaj v osamnajstem  letu.
Za Boga, kje pa dobimo tak univerzalni genij,
ki bi zamogel dotirati vse te umetnosti do resnične do-
vršenosti ?
Ker to naravnost ni mogoče, se zgubljajo vse
višje zmožnosti ženske v polovičarstvu, v diletantizmu
najhujše vrste. Ker znajo vse, ne znajo prav za
prav ničesa.
Moderna vzgoja ženske je pravi atentat na vse'
njene lepe zmožnosti.
Kedaj bodo vendar uvidevale matere, kako hudo
grešijo nad svojimi hčerami, olikujoč jih po šabloni
>salonskih« potreb?
Zakaj prikovati vsako dekletce po cele ure na
dan k natezalnici, imenovani klavir? Zakaj naj se
muči ta uboga stvarica — morda brez vsakega no
tranjega nagiba, brez veselja in nadarjenosti v potu
svojega obličja z vratolomnimi vajami po potrežljivih
SLOVENKA
str. 173
tipkah, sebi in drugim „v torturo ? Ali ne bi tisočkrat
bolj kazalo, poslati jo na sveži zrak, da si tam krepi
dušo in telo, vzcvete v zdravega, za človeško družbo
rabljivega človeka ? In čeprav ne bi znala nikdar
igrati Mozartovih sonat in Chopinovih valčkov! Ali
res velja to malo dvomljive godbe toliko, da gre za
njo žrtvovati zdravje in veselost mladih dnij ! ? In baš
pri klavirju so matere neizprosne, pri klavirju, ki
terja toliko časa, toliko neizmerno požrtvovalne uda-
nosti, ki pa daje tako negotovih uspehov.
Ravno tako je seveda i z drugimi umetnostmi.
Domača hčerka se uči peti, zato da zna ob priliki
pri soiréji osrečiti svoje goste s Schubertovim »po-
potnikom« ali z »lepo mlinarico«, a dalje ne gre njen
pouk. Čeprav bi se kazale zmožnosti, pa vendar Bog
ne daj, da bi jih uporabila, da si sestavi iz njih svojo
življensko nalogo. Peti v kakem dobrodelnem kon-
certu, to še velja, toda ustvariti si iz petja svoj poklic,
to ne sme biti pod nobenim pogojem. Zato mora ostati i
petje le na plitvi podlagi diletantizma.
Celo življenje ženske je nasprotno resnemu raz-
vijanju katerega talenta koli. Ženska razceplja svoje
moči na sto in sto strani ter jih porablja homeopa-
tično na malo, a tem bolj gotovo. Namesto da bi se
v delu ojačila, razvijala do večje popolnosti, razjeda
njeno, od tisočletnih običajev oktroirano ji delo njene
moči, da naposled obnemore, in tudi najlepši njeni
darovi morajo se zadušiti v močvirju njenega malen-
kostnega življenja.
Ako hočemo pričakovati od žene celo delo, opro-
stiti jo moramo modernega diletantizma. Tako vse-
stransk ni nihče, da bi mogel gnati desetero strok do
dovršenosti. Samo od ženske se zahteva kaj sličnega.
In če se potem ne skaže kos svoji nalogi, smatra svet
to za dokaz njene nezmožnosti.
Zato naj si pa stavi vzgoja ženske nalogo, pre-
iskati, na katero stran teži nadarjenost posameznega
individuva, in na to stran naj ga skuša razviti do po-
polnosti.
Imeli bomo potem manj dam razbijajočih klavir,
manj slikujočih, modelirajočih in v svilo vbadajočih
deklet, imeli pa bodemo ženstvo, ki se bode znalo
ogrevati za umetnost in za umetno rokodelstvo. Izdelki
ženskih rok ne bodo, kakor sedaj, le šušmarije, ampak
res umetniško občuteni, dovršeni, celotni proizvodi.
Kolikor jih bo manj, tembolj bodo pridobili v kvaliteti.
Tako zvana ročna dela, katera izvajajo marljive
ženske roke dandanes kar na cele tucate, so često —
da ne rečem : navadno — taka, da človeka kar zona
spreletava o njih pogledu. O lepoti, o kakem ukusu
niti govora ni — pa saj jih je izdelala domača hči,
zakaj se ne bi šopirila kje na salonski mizi, kjer jih
zamore občudovati ves obiskujoči svet. Da zamore
biti i ročno delo umotvor, kos poezije, o tem se našim
vbadajočim damam niti ne sanja. In ker same nimajo
izvcžbanega okusa, zato tudi tako pogosto nahajamo
tiste grozne podstavke pod svetilkami v križastem
ubodu, s kričečimi rožami nakitene hrbtne blazine na
divanih in razne mizne prte iz jute z nemogočimi vol-
nenimi bordurami, ki žalijo oko vsakega finejše ču-
tečega človeka.
Prave vrednosti bodo ročna dela še-le potem,
ko se ne bodo več vršila šablonski, kot kopiranje
katerega koli neokusnega uzorca — ko se bodo po-
metali iz dekliških šol vsi stramini z volnenimi križci
in z oglatimi girlandami rož in hrastovega listja. S
kratka, ko se ročno delo ne bode več smatralo
samo za mehansko ročnost, ampak izlivom notranjega
čuvstva. Zato pa tudi nikakor ne more biti obligatna last
vsega ženstva sploh, ampak last samo nekaterih izvo-
ljenih, ki bodo vezle z ig-lo poezijo, kakor jo nam speva
poklican pevec, kakor jo izliva lirik iz svojega peresa.
Zato pa proč z vsem diletantizmom! Za dobo
vezenih opank in hišnih kapic se ne bode jokal no-
beden razumen človek. Diletantizem je napravil že
dosti kvara, izpodjedel je toliko moči. .Skrajni čas
je že, da mu pokažemo vrata. Na njega mesto pa
vstopi zmagonosna boginja umetnosti.
Posvećenje.
Rahlo se božali valovi šibki čoln ; le časih je
kateri gibčni radovednež pokukal na krov, da v'di
kaj se tam godi, a v istem hipu se je zopet umaknil.
V bela jadra se je vpenjal lahen zefir. Krog in krog
je vladala slovesna tišina — kakor v prostrani ba-
ziliki. Nešteto lučic je trepetalo visoko tam gori nad
velikansko kupolo. Bila je rajska južija noč..
A hipoma je temnozelena livada oživela, in v
divjem teku so se podili valovi. Daleč tam v daljavi
so vstajale svetle proge; vse so hitele najinemu čolnu
nasproti. Belooblečenih romaric vrste so se mi zdele,
ki spejo proti svetišču. \' vrveh in ob jadra pa je
sviral vihar, kakor da bi udarjal na mogočne strune.
Svečano mi je bilo pri srcu. Najin čoln — sve-
tišče, šumeči valovi romarji, ki šepetajo pobožne
molitve, in vihar orgljar-umetnik.
Tvoje ležišče je bilo oltar. Na baržunu sem ti
postlal. vS cvetjem sem Ti posul posteljo, s svojim
plaščem sera te pokril in noč naju je zagrnila v
mehke gardine.
Str. 174
SLOVENKA
Ti si spala. A jaz sem bedel in molil. Solze
kesa so me pekle po licih, in vroče želje so plavale
v nebo: Gospod, ne zaslužujem tolike sreče, vendar te
prosim, dovoli mi jo !
O, moja duša je bila očiščena v kesu, čutila se
je veliko v svoji potrtosti — bil sem srečen.
Ti si se zganila. Nežno sem Te pritisnil na
svoja prsa, roka moja se te je trdno oklenila, da Te
mi ne odnese vihar v višine, Ti jasni krilatec ! In
moje oči so se kopale v milini Tvojega obraza.
Bil je svet tronetek. Ti si takrat posvetila moje
srce : nobene črne misli ne sme biti več v njem, no-
bene grde želje! Posvetila si moje oko: nikdar več
naj ne gleda nevrednih predmetov !
Vzbudila si se. Velike oči so me zrle sklonje-
nega nad Teboj, radovedno, nič boječe, in nasmehnila
si se in vprašala, če Te imam zelo, zelo rad... In
najina usta so se našla v prvem, dolgem, čistem
poljubu.
Takrat si posvetila moja usta: nič svakdanjega,
nič navadnega naj več ne izpregovorijo !
Na vzhodu pa je zarudevala zarja. Kakor Ti,
ko si se prebudila, je počasi obračala kraljica dneva
svoje rudeče lice in naju pogledala t velikim, žarnim
očesom... Pozdrav ti, solnce...
Oj, krasen prizor, kedar vstaja z mehke morske
postelje zdravo dete, bodoči vladar dneva: solnce. A
kedar se budi v krepkem srcu zavedna moška lju-
bezen... koliko lepše je to !
Tako je bilo davno, davno... takrat, ko je lahen
čolnič nosil Zorano in Ivana neznani sreči v naročje.
KaKO jo je pritiskal nase! Kakor da bi slutil,
da mu bližnja burja odnese srečo, kako vroče je molil
za njo in zase, kako si je ponavljal vedno in vedno,
da jç — posvečen.
Oj morje ti, podoba človeške duše! nikdar nisi
docela pokojno, ti ne spiš nikdar. In če se navidezno
mirno, če je kakor zrcalo ravna tvoja gladina, da
se nebeške zvezde mirnih oči gledajo v njem — na
dnu ti vendar vedno besnijo viharji, ki lahko
vsaki hip vdarijo na površino... Strasti!
Nekega soparnega večera se je zgodilo ono
strašno. Ivan ni ljubil Zorane več kot višjega bitja,
kot čistega krilatca, kakor jo je tolikokrat nazival
tako nežno ; on je zahteval — ženo.
Kako rafinirana sredstva je iznašla strast, da
premoti, da oslepi svojo žrtev... Zgodilo se je. A Zo-
rane se je polastil gnus, zaničevanje, sovraštvo... Iz-
trgala se mu je iz rok in planila je od njega, le po-
vršno oblečena, brez doma, brez sredstev.
Iskal  jo  je,   dal jo iskati, pisal na vse strani,
sorodnikom, znancem: Zorane ni bilo nikjer.
Ivanje obupaval. Cele dneve seje klatil po skalah
ob morju, lačen, žejen, raztrgan. Svojo službo je za-
nemaril docela. Na zadnje so ga spodili. Nekega dne
se je privlekel v luko. Tu si je kupil za zadnji denar,
ki ga je še imel, star čoln. Lepo belo ga je pobarval
in vsega prenovil. Krstil ga je: »Zorana.« Daleč so
oznanjale zlate črke to zanj toli pomenljivo ime. In
začel je ribariti in voziti ljudi na izprehod.
Tako je živel leta in leta, skromno, tiho, trezno.
Svojega čolniča skoro nikdar ni zapustil; tudi spal
je na njem. Bil je drzen voznik. Kedar so se valovi
najbolj podili, preskakovali drug drugega, se vrho-
vatili po trije in so bele pene kakor ovčic cede, ko
jih podi nevihta, tekale po zelenem morju, takrat je
vabil Ivan tujce in domačine, da jih popelje venkaj
nad globoke vode. Ako se nihče ni upal ž njim,
peljal se je sam.
Daleč tam izven luke smo često videli njegovo
sinje jadro, ki se je zibalo na valovih.
Nekoč sem se vozil ž njim tudi jaz. Sama sva
bila. Morje je bilo precej nemirno. Skoro skrbelo me
je že, dasi nisem strahopetnež. A moj veslar vedno
dalje in dalje! Krepko seje upiral v vesla, kakor da
bi ne podil že veter ladjice dovolj hitro. Jadro je bilo
napeto ; mislil sem, da mora vsaki čas počiti. Čoln se
je nevarno nagibal zdaj na to, zdaj na ono stran, in
valovje naju je škropilo v obraz.
Tako sva se vozila celo uro daleč izven luke.
Naenkrat se je Ivan ozrl, kakor da bi se hotel orijen-
tirati. Globoko je vzdihnil, izpustil vesla ter padel na
klop. Obraz si je zakril z rokama, in v tuljenje burje
se je mešalo njegovo ihtenje.
Začudeno sem ga pogledal. Nekaka groza me
je preletela, nekak nepopisen strah, kakor da stojim
pred mrtvaškim odrom. Srce se mi je krčilo, ko sem
videl po tem zagorelem, razdrtem a lepem moškem
obrazu v sivo brado padati debele solze.
Mož se je obrnil, zbrisal si z rokavom lice ter
začel divje veslati dalje.
— Kaj vam je bilo, sem ga vprašal. Položil sem
v svoj glas vso nežnost, vse sočutje, kolikor sem ga
zmogel.
In mož je začel :
— Tu je svet kraj, tu je mesto mojega posve-
čenja... Oh, kako jasna je bila moja kratka sreča.
.Sam sem pregnal svetlega krilatca, ko sem nekoč
pozabil, da sem posvečen...
In pravil mi je svojo zgodovino.
• Obscurus.
SLOVENKA
Ötr. 1I5
Zamišljena ljubica.
In moja ljubka
zamišljena sedi,
in lepa ji glavica
na dlani mehki sloni.
Kaj se ji zgodilo je ?
Kaj so jo spet kregali,   "
ker z mano govori?
Kaj so ji begali
z možitvijo srce,
da drugemu naj gori ?
O, ne ! Saj ustnica ji
v nasmehu lahkem kipi,
in lepo in živo oko
v daljavo nekam strmi...
A stavim svojo glavo,
da o meni premišlja zdaj,
in snuje načrte, snuje,
kako bo, kako in kaj...
In vratca se zlata ji
v bodočnost odpirajo,
in lepi prizori se
pred njo nabirajo,
nabirajo se, nabirajo
in spet umirajo...
In gleda in gleda in
sladko se dekle smehlja,
in solnček se s prstanom
na beli levici igra.
O, prstan ta jaz poznam,
in ona ga čuva zvesto —
bolj kot je vreden kamen rdeč,
bolj kot je vredno zlato !
Ta zlati obroček v hipu tem
poljubi razvneta vsa —
o, da sem, ti moj prepovedani sad,
o, da sem jaz prstan ta !
E. Gangl.   .
Nekaj o ženskem vprašanju.
v odgovor g. Bogdanu Kazaku.
Pod zgorajšnim na.slovom je g. Bogdan Kazak
v zadnji številki »Zore; priobčil daljšo razpravo o
ženskem vprašanju ter jo posvetil »slovenskemu žen-
stvu, pred vsem »Slovenki«, nje urednici in sotrud-
nicam.« V razpravi g. pisec mnogostransko obdeluje
žensko vprašanje ter prihaja do zaključka, da ostani
žena zvesta svojemu naravnemu poklicu. G. pisec se
izreka proti strokovnemu poklicu žensk, ker jih isti
odvrača od naravnega poklica ali jih vsaj zanj raz-
posobljuje. Vendar pa gosp. pisec ni a priori nasproten
vsakemu ženskemu gibanju ter se izreka tudi za po-
polnejšo žensko izobrazbo. Končno pisec poživlja slo-
vensko ženstvo, da se isto priklopi krščanskemu gi-
banju mej dijaštvom ter z istim skupno deluje za skupno
stvar v znamenju krščanstva. —
Nas je ta pojav v slovenskem katoliškem listu
srčno razveselil. V marsičem sicer ne moremo pri-
trditi piščevim zaključkom, a dobro znamenje je že
to, da naše katoliško dijaštvo sploh priznava opravi
čennst ženskega vprašanja ter ga proučuje. Že s tem
je storjen velik korak v prospeh tega problema in
je sosebno pri nas, kjer se o tem predmetu k večjemu
delajo dovtipi, veselo znamenje.
»v sedanjem gibanju našega ženstva vidimo
še povsem opravičeno in hvalevredno te-
ženje, da si opomore iz neugodnega stanja.
>Zora<; letnik   VI., 5. in ö zvezek.
A oglejmo si Kazakovo razpravo nekoliko na-
tančneje. Zelo simpatično nam zveni sledeči odstavek •
»Kakor drugje, so nastale tudi v nas take razmere,
ki silijo celo po svoji potrpežljivosti veliko ženstvo,
da si skuša samo pomagati do ugodnejših odnošajev.
Le nevednež in trdosrčnež bi mogel odrekati upra-
vičenost temu stremljenju, le topo žen-
stvo bi hotelo še dalje vstrajati v nezno-
snem položaju, le nerazsodno in sebično moštvo
bi je hotelo šiloma pridržati na sedanjem stališču
ali križem rok gledati to borbo ženstva za boljšo
usodo.« Potem govori pisec o tem, kako zmedeni so
še pri nas pojmi o ženskem gibanju ter da moštvo
v obče nima smisla zanj. Dalje piše g. Kazak, da
tudi drugje ni dosti boljše, kajti: »Splošna zmedenost,
ki vlada med izobraženci tudi glede pojmovanja naj-
važnejših življenjskih vprašanj, in pa sebičnost, ki
vodi naše javno in zasebno življenje, sta krivi, da
ima žensko vprašanje toliko slepih in zagrizenih na-
sprotnikov, a tako malo iskrenih prijateljev, ki bi ga
prav umevali in tudi kaj  storili za srečno rešitev.«
Do sem se pač popolnoma strinjamo z gosp.
piscem, ne pa tako docela z njegovim nadaljnim raz-
Str. 176
SLOVENKA
pravljanjem, v katerem se izreka proti stremljenju
moderne ženske emancipacije ter izvaja v protislovju s
prejšnim povdarjanjem — da naj ženska služi, kakor do-
slej, edino le svojemu naravnemu poklicu: materinstvu,
ter da naj na nobenem drugem polju ne razvija svo-
jega delovanja. Kajti nemogoče da je, da bi bilo
ženstvo sposobno za vršenje svojega naravnega ter
ob enem še kakega strokovnega poklica in kvarno
da bi bilo, ako bi se odpovedalo svojemu ženskemu
ter se izključno posvetilo kakemu strokovnemu po-
klicu. To zadnje utrjuje g. pisec takole : »Žena v obče
ne prekaša moškega ne po telesnih, ne po duševnih
sposobnostih, da bi bilo želeti nje dejanskega sode-
lovanja v poljedeljstvu, kupčiji, obrti, umetnosti in
znanosti. Toliko vsaj kakor žene opravijo že lahho
možje sami.« Ta trditev nima podlage in je popol-
noma kriva. Ako žena v obče v nobenem oziru ne
prekaša moža, to vendar še nikakor ne dokazuje, da
nam ne treba želeti njenega sodelovanja na raznih
l)oljih in da bi njeno sodelovanje vsled tega bilo brez
kori.sti in brez pomena.
.Saj ako moški prav toliko store sami, kolikor
hi tudi storile ženske same, še iz tega nikakor ne
sledi, da bi ne storili več moški in ženske
skupaj. Nasprotno nas uči pamet, da ako bi ženske
tudi polovico manj zmogle nego možki, bi se vendar
storilo za polovico več, ako bi delali skupno moški
in ženske. Še manj pa se sme ženskam vsled tega,
ker ne prekašajo moških, braniti sodelovanje
na vseh poljih človeškega napredka. Čudno je tudi,
da pravi g. Kazak, da bi ne bilo želeti, da bi se
ženske dejanski udeleževale mej drugim na polje-
delstvu. Za Boga, saj polje obdelujejo izvečine in v
nekaterih krajih, kakor v Dalmaciji, Istri, na Hr-
vatskem, Srbskem i dr. skoro izključno le ženske.
Tu bi bilo k večjemu želeti, da bi se ženstvo
več ne udelezayalo na poljedeljstvu. Pa še nekaj nam
je povdarjati o tej točki. Ako je kateri .sloj ženstva
udan svojemu »naravnemu poklicu« materinstvu,
je to gotovo kmetiški sloj. In da je vzgoja ravno v
kmetiški družini relativno prav dobra, menda nihče
ne bo hotel zanikati. Kako pravilno tudi vrše kme-
tiške matere svoj naravni poklic, priča nam okolnost,
koliko izvrstnih, blagih mož je že izšlo iz kmctiškega
stanu, kateri vsi pa se vsaj v obče, tudi v največjih časteh,
z največjo udanostjo in ljubeznijo spominjajo svoje
kmetiške matere. In glejte, ravno kmetiška mati ima
najmanj časa za vzgojevanje in nadziranje svojih otrok,
ravno ona vrši poleg svojega naravnega tudi še po-
seben strokovni t. j. poljedeljski poklic, ki nizmerno
ne zahteva nič manj žrtvovanja nego n. pr. trgovski,
umetniški ali kak znanstveni poklic. In koliko žensk
je sicer prisiljenih, da žrtvujejo čas in svoje moči
v pridobivanje ek.sistenčnih sredstev ! Seveda v obče
niso ni profesorice, ni doktorice, in ni uradnice — a
z ozirom na »naravni  poklic« je pač vse jedno, ali
je delo samo duševno, ali pa ob jednem tudi telesno.
Tudi ne smemo nikdar, kadar razpravljamo o tem,
da-li naj se ženske pripušča k strokovnim poklicem,
pozabiti, da i.ste niso začele misliti na zaslužek in de-
lovanje zunaj družine le zato, ker jim je postalo dolg-
čas, marveč da so jih k temu prisilile razmere.
Sploh se dela veliko krivico ženski emancipaciji
s tem, da se jo smatra kot posebno opasno in škod-
ljivo za ženski »naravni poklic«. Kako je z nižjimi
sloji, — brez emancipacije — bilo in je še doslej, smo
videli ravnokar. .Sedaj pa poglejmo v višje kroge. Kako
se je tu gojil in se še goji ženski naravni poklic,
tudi brez emancipacije ? Res je, da so tu ženske že
v naprej n a m e n j e n o za zakon, a kako se nanj pri-
pravljajo? Bi-li resne zistematične študije slabše
vplivale na ženski značaj, nego vpliva tisto površno,
otročje, afektirano učenje nekaterih modernih jezikov
in igranja ali bolje nabijanja na glasovir in koketi-
ranje z »distinguiranimi« gospodi? In ako bi žene
višjih krogov kot matere opravljale kak strokoven
poklic, bi-li s tem na vzgoji bolj oškodovale svoje
otroke, kakor pa so jih dosedaj, ko so jih in jih še
izročajo v popolno oskrbo služabnikom, najetim ose
bam, ter jim od napravljanja toalete in obiskov ko-
maj ostane še toliko časa, da vsak dan nekajkrati
govore z otroci po nekaj minut ter jim po vrhu pri-
tisnejo še kak poljub ?
Potem piše g. Kazak, da ženi v.sekako neob-
hodno treba višje in širše omike, a v i.sti hip pa
zanika vsako potrebo temeljite, popolne in zistematične
izobrazbe. V tem je ravno tisti nesrečni moški ego-
izem in sebičnost, ki ne trpi, da bi ženska dosezala
njegovega duha. Tega egoizma se tudi g. Kazak ni
mogel otresti. Nekako poniževalno sosebno zveni ta-le
stavek: »...tudi najizobraženejši umetnik ali učenjak
J€ srečen in zadovoljen s svojo ženico (!), ako ga ume,
ako ume važne življenske pojave...« itd. Zakaj pa naj
bi tudi »ženica« ne bila tako visoko izobražena kakor
mož ; od kod imajo moški pravico za izl^ljučno mono-
poliziranje umetnosti in znanstva ? In potem : kako
naj »ženica«, katere izobrazba so le drobtinice od tega
m onega, ume visoko izobraženega umetnika ali uče-
njaka, kako naj ume važne življenske pojave, ako se
ji ni pustilo gledati življenju v globočino ter je štu-
dirati ?
Imenitno je tudi, kako g. Kazak dokazuje, da ni
res, da bi ženske že vsled mnogo manjšega števila
moških ne mogle vse vršiti svojega naravnega po-
klica. Piavi namreč: »V obče se rodi več dečkov ko
deklic, a moška umrljivost jo v otroških in zre-
lejših letih večja od ženske, vsled tega učaka več
žen starost ko mož. Preostanek ženskega nad mo-
škim številom temelji torej na večjem številu starih
žen, v srednji dobi pa je število mož enako številu
žen«. V koliko je ta trditev v istini utemeljena, ne
vem.  A g.  pisec sam  ni v svoji trditvi dovolj do-
SLOVENKA
Str. 177
sieden, ko nazadnje govori o večjem številu starih
žen, a preje piše o moški umrljivosti v otroški in
zrelejši dobi. Iz tega pa sledi notorično dejstvo,
da vsled tolike in tolike umrljivosti moških, ostane
na svetu toliko in toliko udov, ki zopet ne morejo
vršiti svojega »naravnega poklica«, ali vsaj ne po-
polnoma, sosebno če nimajo otrok, ali če jim mož ni
zapustil nikakega premoženja, da bi mogle živeti lepo
zase ali za svoje otroke.
Sicer pa g. pisec sam pozneje priznava »žalostno
dejstvo, da ne more v naših nezdravih odnošajih vse
ženstvo doseči naravnega namena«. In nekoliko nižje
piše : »Ako pa hoče in mora katera žena povsem od-
povedati se svojemu naravnemu poklicu, naj si svo-
bodno voli katerikoli poklic, siij so celo rimski papeži
dovoljevali, da so žene študirale pravo, in jim dajali
pravico, da so predavale po vseučiliščih. In če stb-
pijo iene iz družinskega kroga na torišče javnega živ-
ljenja, ako opravljajo isto, kar možje, pristojajo jim
vsekako iste pravice kakor možem, ker morajo no-
siti iste dolžnosti kakor možje«. Td je sicer jako
omejeno priznavanje ženskega prava, a nekaj je ven-
dar in nas veseli tudi to priznavanje.
Se na neko drugo točko bi radi rekli nekoliko
besed. G. pisec namreč svari slovensko ženstvo pred
krivimi smermi moderne ženske emancipacije ter piše
mej drugim ; »Kjer pa je ženstvo sploh prekoračilo
domači prag-, kjer je začelo zanemarjati dolžnosti ma
tere, gospodinje in soproge ter se po nepotrebnem
vtikati v zadeve javnega življenja, kjer je
zakon izgubil svetost in trdnost in postal prazna for-
malnost brez nravne vrednosti, tam je izginilo blago-
stanje, tam je propala prosveta«. Glede spolnovanja
naravnega poklica ženske smo govorili itak že zgo-
raj precej obširno in o svetosti ter velikanski važ-
nosti materinstva in zakona pisali smo tudi opeto-
vano v tem listu. Kar se pa tiče nepotrebnega vtikanja
v zadeve javnega življenja od strani žen, moramo pa
odločno povdarjati, da je g. pisec v veliki zmoti. .Saj
preje sam pravi, kako velevažna naloga je poverjena
ženstvu ; vzgajanje bodočega človeštva. Kako se more
tako važnega faktorja izključiti od vsakega vpliva
na zadeve javnega življenja? Ako je ženski poverjena
dolžnost in naloga, da vzgaja bodoče človeštvo, potem
jej pripada vendar tudi pravica, da sodeluje na njega
javni vzgoji ter vpliva na njega razvitek tudi zunaj
materinskega okrilja. Zakaj naj bi se ženam ne do-
volilo n. pr., da odločujejo s svojimi glasovi za ta-
cega poslanca, o katerem so prepričane, da bo po
svojih nazorih deloval v pravo in resnično korist in
prospeh onih sinov in hčera, katere so že in jih še
bodo one odgojile ? Dalo bi se v tem oziru še mar-
sikaj navesti, a za danes bodi dovolj.
Gosp. piscu smo od srca hvaležni, da je obrnil
svojo pozornost vprašanju, za katerega delujemo mi.
Ako se v vsakem oziru ne strinjamo, nič ne dé. Glavna
stvar je, da se sploh  resno  razpravlja   o predmetu.
Ivanka.
Ženska kot vzgojiteljica.'
Spisala Danica.
Spisala
Se pred nekoliko desetletji je imela ženska, po-
stavljena pred inicijativo, da si izvoli samosvoj po-
klic, prav malo izbora. Ako ni hotela iti v službo, ni
ji skoro preostalo druga, nego prijeti za šivanko ter
se borno preživeti s šivanjem, vezenjem in sličnim
delom. Potrte od teže, natovorjene jim od nemile
usode, brez vsacega veselja, sedele so revice, v svojih
ozkih sobicah, vene pred časom, zgubljajé svojo mladost.
A to se je predfugačilo. Cela vrsta poklicev je '
sedaj dostopna tildi ženski, v kojih more delovati po
nagnenju in zmožnostih. Visoke šole odpirajo ženski
svoje duri, nude ji priliko, da si zamore pridobiti naj-
višjo vedo in s še-le prebujenim hlepenjem po znanju
hité ženske zajemat iz vira spoznanja.
Veselimo se marljivosti, s katero se lotevajo
ženske najrazličnejših poklicev ; kajti potem še le se
bode pričelo pravo tekmovanje, če se ga vdeležita oba
spola zajedno. In  to tekmovanje  mora nas dovesti
Danica.
I Še-le k pravemu izboru resnično poklicanih, .o izklju-
I čevanju vsega srednjega, manj vrednega in nepo-
polnega.
Že danes se kaže, da je ženska-zdravnica prava
potreba našega časa, zdravnica — katero čislajo in
iščejo ne samo njene sestre po spolu — koje delo-
vanje je pravi blagor za človeštvo. In v interesu tr-
pečega ženstva je le želeti, da bi se prav veliko šte-
vilo ženskih vdalo medicinskim študijam.
In sto drugih poklicev, ki tvorijo dandanes še
izključen privilegij moških, čaka, da se jih polasti i
ženska. Kedaj se porušijo tudi zadnje zapreke, .stav-
ljene ženski delavnosti, to je pač le še vprašanje časa.
Prav gotovo smemo n. pr. pričakovati, da bodo
i ženske odvetnice igrale v novi eri izdatno ulogo.
Saj baš gibčni ženski duh s svojo naglo shvatljivostjo
in s finejšim čuvstvovanjem vsposoblja posebno žensko
k temu pokHcu.
* Ta spis je odlikovala   „Oesterreichische Volks-Zeitung" o splošni konkurenci s častnim imenovanjem.
str. 178
SLOVENKA.
Toda velika masa ljudstva še neće nič slišati o
novem duhu časa. Trdovratno se oklepa tradicije, ter
hoče žensko potisniti nazaj v ozki krog, ki ga je
jedva prestopila. In še celo veleomikani možje in
ženske se ne morejo sprijazniti z življenjem nove
žen.ske ter kličejo s povzdignjenimi rokami svoj ana-
tema nad prepogumne ženske.
Zaduhla soparica je še nad človeštvom in še je
ni mogel prodreti žarek nove dobe.
Tradicija je ukovala človešto v železne spone.
Toda korak za korakom napreduje nova ideja in nje
pripadnikov je vedno več, in v vrstah nje nasprotnikov
postaja vedno tišje.
In to bodi glavna naloga žene. da širi svetlobo
v temi, da pripravlja tir zdravemu naziranju proti za-
starelim, sprhnelim nazorom minolih časov.
Ako si hoče torej pridobiti ženska posebno
uspešno polje za svoje delovanje, naj si prisvoji
šolo in pouk sploh. Kajti, kedor hoče iz-
trebiti zlo. izruti mu mora korenine. Ona
naj uči že male dečke, da bodo smatrali svoje sestre
sebi jednakopravnim in baš tako zmožnim, kakor .so
sami. Ona naj vseje v mlada srca seme pravičnega
mišljenja in čutenja, da vzklije ter se razvije v veliko,
košato drevo.
Marsikedo se bode morda temu dobrodušno
smehljal, kajti kaj naj učimo malo dete ? In vendar
je velevažno, da se mnenje o inferijornosti ženstva
ne vseli v detinski duši in se tam ne vkorenini. Te-
melj k poznejšemu zaničevanju vsega ženskega je po
ložen vselej že v hiši starišev, na igrišču ali v šoli,
kjer imajo dečki dosti prilike opazovati divergujoči
način vzgajanja, ki hoče napraviti iz malih deklic
pohlevne punčice, med tem ko se trudi vzgajati dečke
v »gospodarje sveta«. Nikakor pa ni smešno, marveč
prav žalostno, če že tak mali nepridiprav vsklikne, v
popolni zavesti svojega »moškega dostojanstva:« »Oh,
saj je le dekle !«
Dajati vzgoji že na tej stopinji drugačno smer,
to bodi glavna skrb ženske.
Ona naj pa spremlja rastoče dečke in deklice
tudi nadalje in naj jih vodi varno preko višjih vzgoje-
vališč. Ona naj jih uči, da je samo jedna morala za
obadva spola in da ne more biti v čast enemu, kar
potiska drnzega na najnižjo stopinjo človeštva. Ona
naj vsaja v mlada in še sprejemljiva srca globoko,
resnično nravno čuvstvovanje, ona naj vzdiga mlada
človeška bitja na ono vzvišeno stališče morale, na
kojem je — daleč od vsake priderije — vsaka ne-
čista misel nemogoča že v naprej. .Samo jedino tem
potom se da sploh vzdigati morala, se da napra-
viti moralično čutenje edinim merilom za vsako de-
janje. Kajti, kaj basnijo vsa sredstva policije proti
nenravnosti in nevkročenosti časa, ako se ne spremeni
notranje čuvstvanje !
Prazen zvok, le boj z obliko, med tem ko vsebina
ostane !
Zato naj pa poseže ženska vmes, in njeni vstraj-
in neutrudljivosti se bode posrečilo doseči preobrat.
Naše srednje in visoke šole so prava odrejališča
za tako imenavano možatost, ono laži-možatost, ki se
čuti vzvišeno nad vsem drugačnim, ki je pa v resnici
kaj malenkostna in brezpomembna ! Ravno na njih
se pozna pomanjkanje vodeče mehke ženske roke.
Pridobite si, žene, mesta tudi na višjih vzgoje-
vališčih in spravite v nje gorkejši, harmoničnejši ton,
da ne bodo vzgajala samo mož, nego pred vsem tudi
ljudi, — popolne, krepke, duševno in telesno • zdrave
ljudi, z zdravim, naravnim mišljenjem in čutenjem.
Posvetite se skrbno vzgoji in pouku mladine. V rokah
imate prihodnjo generacijo, katero oblikujte, likajte,
učite in navajajte k dobremu. Odgojite vrl, krepek in
nraven rod, a sad vašega truda vam pade sam zrel
v krilo.
Ženska prihodnjosti ne bodi samo mati, ampak
tudi vzgojiteljica. Ona ne postavljaj prihodnjega člo-
veka samo v svet, nego ga vzgajaj tudi v harmo-
ničnega, popolnega človeka, in storila je obilno svojo
dolžnost.
Ali je sploh še lepše naloge, nego širiti svitlobo
v temi, voditi blodeče po pravi stezi, podpirati pa-
dajoče?
In to bodi pred vsem naloga' ženske.
Tretji spol.
Oprostite, cenjene čitateljice, ako mislim obde-
lati danes zopet predmet, o kojem sem govorila še-le
pred nekaj meseci, žal, brez priznanja svojih čitateljic.
V mislih imam namreč vprašanje o zakonskem
življenju.
Vzrok temu je knjiga, kojo sem precitala pred
nedavnim; (Das dritte Geschlecht, v. Ernst v. Wolzogen,
bei Richard Ecksin Nachfolg. H. Krüger, Berlin
W 57) in ki je vzbudila v meni zopet misli na predmet,
o kojem je baje na Slovenskem prepovedano govoriti.
Pa saj veste, da prepovedan sad najbolj diši.
Zato sili i mene vedno zopet k razmotrivanju tega pe-
rečega vprašanja.
Toda da se vrnem zopet h knjigi !
SLOVENKA
str. 179
Neka njena posebnost je ta, da avtor ne izreče
naravnost svojega mnenja. Slika nam samo razne
— docela vsakdanje prizore, seznanja nas z raznimi
ljudmi različnih nazorov. In vsi ti ljudje govore tako,
kakor jim veleva baš njihovo stališče.
S tem pa baš sili čitatelja k razmišljevanju. V teh
pogovorih je toliko raznovrstnih idej, da se jih mora
čitatelj hote ali nehote polotiti, da jih reši po svojem
mišljenju.
Zato so tudi recenzije o tem delu tako različne,
kakor če bi govorili recenzenti o različnih knjigah.
Vsak si jo tolmači pač po svoje.
Saj nam pisatelj sam ne reši niti jednega iz obi
lice vprašanj, ali vsaj ne popolnoma. Vendar pa ne
morem dvomiti, na katero stran se postavlja se svojimi
zahtevami,
V prvi vrsti simpatizira pisatelj z žensko osvo-
bojo — ne, še več, on jo naravnost zahteva, čeprav
ne morem priteg'niti popolnoma njegovim razlogom.
Saj je ženska tudi za njega inferiorno bitje, ki ne
bode doseglo na polju znanosti in umetnosti nikdar
viška tistih vspehov, kakor jih doseza mož. Nekatere
izjeme ne motijo njegovega prepričanja. Vendar pa
hoče tudi za ženo popolno prostost, svobodo v vsakem
oziru, kajti le svobodna žena zamore ro-
diti svobodne sinove. Sedanja žena spada še
med ovirajoče elemente, kajti matere porežejo baš
svojim najboljšim sinovom kreljuti, ker v svoji kratko
vidnosti ne morejo presojati njihovega višjega vzleta.
Kakor rdeča nit pa je pretkano skozi vso povest
razmotrivanje o zakonu in o medsebojnem razmerju
spolov.
Vsled žalostnih socijalnih razmer se velik del
ženskih sploh ne more možiti. Prisiljene so, zatajiti
svojo žensko nrav. Zatreti morajo v sebi seksualni čut,
zanikati morajo svoj spol — drugi spol — razvijajoč
se v brezspolna bitja — to je v  tretji  spol.
Življenje teh »brezspolnih« bitij je bilo dosedaj
prav žalostno. Kakor »sive veše« so prebežale živ-
ljenje, izginjajo brez sledi. A prišla je ženska eman-
cipacija, »revolucijonirala«, je vse »stare tete« in
umetno vzgajala privrženice tretjemu spolu.
Toda popolno, zrelo žensko bitje ne more za-
tajiti svoje spolnosti. Ono zahteva tudi seksualnega
dopolnila, zahteva ljubezni in materinstva, ako hoče
ostati popolen harmoničen človek, ako neče hirati
na duši in telesu.
Tradicija strogo prepoveduje ženski vsako spolno
zvezo zunaj zakona. Tradicija je naložila ženski težke
spone, o kojih mož nič ne ve.
Zakaj baš ženi? Zakaj ne tudi možu?
Zato, ker se sme mož svobodno vdati svoji po-
hotnosti brez posledic.
Prestopek ženske se javlja vsemu svetu po mate-
terinstvu. In zato, ker postane žena mati, ako se vda
svoji ljubezni, zato jo je že davna tradicija vklenila v
tesne verige ter ji je prepovedala vrhunec razvitka,
če ni bila njena zveza z možem pravno potrjena.
Ta morala je bila vsakako opravičena v dobi,
ko žena še ni bila samostalna, ko je bil mož njen
rednik.
Kaj bi ji bilo pač dalo pravico, postaviti v svet
bitje, koje ni imelo r'ednika ?
Slobodna žena skrbi sama za svojo eksistenco.
Srčno prekoraka meje, stavljene ji od tradicije, kajti :
»ljubezen je uravna tudi brez postavnega zakona«.
In to slob<)do zahteva pisatelj za žensko*).
Materinstvo ne vtisne ženski sramotilnega pe-
čata,, kakor to veleva naša sedanja morala — mate-
rinstvo žensko ublaži. To morda nam hoče pač po-
kazati avtor se svojo glavno junakinjo »ljubko, malo
gospo Robiček«, ki se obnaša v prvih poglavjih prav
-— hm — no, prav lahkoživo, da ne rabim hujšega
izraza. Še-le, ko se čuti mater, se vrši njena notranja
metamorfoza in iz yesele lahkoživke postane resna,
čednostna ženska, skrbna mati.
Da-si redni zakon v obče ni ugoden trajni med-
sebojni sreči**), je pa vendar tudi na tej podlagi mo-
goča trajna sreča, stalna notranja zveza. O tem nam
ima pričati novoporočeni parček dr. Reithmeyer in
doktorica Claire de Fries. Seveda mora biti zveza
sklenjena iz notranjih nagibov, a ne morda iz spe-
kulacije.
Celi mož in prava ženska, slobodna ženska —
(»kein Mannweib und kein Dingweib«) — se zvežeta
v zakon, in baš novoporočena doktorica med. nam
jasno priča, da zamore ženska ostati tudi popol-
noma ženska, čeprav živi svoje lastno duševno
življenje v samostalnem poklicu.
In popolna, slobodna žena naj bodi poroštvo,
da se i nepopolni »tretji spol«, kojega vzgaja eno
stranska emancipacija, ne bode razširil, ampak da
ostane le efemerna prikazen, nekov prehoden stadij
iz stanja ženske odvisnosti do njene popolne osvoboje.
K sklepu naj mi pa bodi dovoljeno citirati Wol-
zogenove, besede, koje je napisal na portretno do-
pisnico v vporabo za širše kroge ; te besede prav
ilustrujejo njegovo mišljenje :
Gehe nie im Zotteltritt
Mit der grossen Herde mit,
Keine Brille lass dir taugen.
Lerne seh'n mit eignen Augen.
Und in diesem Sinn so weiter,
tapfer wohlgemut und heiter.
Danica.
*) Niclit nur die Missachtuiiy des unverheiratheten älteren
Frauenzimmers, sondern aucli die, sittliche Entrüstung gegen das
Fräulein Mutter muss aus der "Welt geschaft't werden, (str. l68.)
**) Es kostet zum mindesten sehr viel Geld, wenn man den
plumpen Realitäten des Ehestandes aus dem Wege gehen will —
reichliche Räumlichlceiten und die Möglichkeit, sich zu jeder Zeit in
den nächsten Schnellzug zu stürzen, (str. 55 )
sir.  180
SLOVENKA.
Verzi.
Lahko reševati življenja problem
je za pečjo,
lahko je zverižiti trden sistem
si za pečjo.
In z mrežo razuma preplesti vse,
nebo in zemljo —
o — v duhu lahko je prenesti vse
nebo in zemljo.
A tam zunaj je treba padati
na vrat in na nos,
kdor zna pa vkljub vsemu se vladati,
ta življenju kos.
A pojdi, prijatelj, in vzemi sak
pa lovi zvezde —
in če boš od lova imel za tobak.,
vrh neba ti ime !
Oton Zupančič.
Študentke.
Piše: Zofka Kveder.
(Nadaljevanje.)
To je bila brutalna vsebina došlega pisma. Ani
je bilo, kakor da je nastala v hipu noč v njej in
krog nje.
In jiotem ste sedeli s Sašo nemo in nepremično
več ur.
Ona je mislila, kaj li bo z otroci njenega brata in
njegove udove. Njen oče je sicer še živel, a bil je
siromašen; on jim ne bo mogel dolgo pomagati. In
njen brat? Se tako mlad, svež in močan, in umrl?!
Ni ga posebno ljubila, bil je vedno strog, čemeren in
nepristopen; kakih finejših simpatij ni bilo nikdar med
njima, a vendar ji je bilo sedaj težko in prsa so se ji
stiskala boli. Ah, umreti, to je bilo nekaj strašnega,
groznega! Vsega konec, večno konec! Vedno so se
ji misli zopet vračale k tej točki. Neznosna skrb ji
je stresala srce : kaj zdaj?! Ona, tako sama v svetu,
tako grozno sama! Od nikjer nikake pomoči, ničesar,
nobenega upanja! In njena bol se je spreminjala v
sebične skrbi. Ta »jaz« je izpodrinil brata, ona je
čutila le še nesrečo, ki je zadela njo, grozno
propast, ki je pretila njej. Za s e b e se je bala,
z a - s e žalovala.
Čutila je ta grozni egoizem v sebi, a ni se ga
mogla rešiti. Kaj zdaj, brez denarja, brez sredstev ?
ji je šumelo v ušesih. Naj vse pustim, študije in vse
cilje, in se vrnem domov? Tam doli doma imam vsaj
zagotovljeno eksistenco, ne preti mi stradanje, ta
strašna, neznosna beda, — vse drugo je postranska
stvar. In vendar tako sredi pota zastati, vse ono, kar
je mislila, da ji"bo napolnjevalo vse življenje, vse to
vreči od sebe?! Ne, tega ni mogla. Kaj pa je človek,
kako dolg je njegov pot ? ! Samo to ima, in potem je
koiiec, konec !
Misli so se ji čudno vrtile v glavi. .Spomnila se
je neke ru.ske Židinje, s katero je prej nekoč občevala.
Pogovarjali ste se o veri, o življenju po smrti. Ona,
Židinja, je zanikala vse, vse je zanikala z nekim
strašnim prepričanjem, z grozno gotovostjo. Študirala
je bila prirodne vede, pozneje medicino; vsa njena
rodovina se je pečala s študijami. Odrasla je bila
s tem prepričanjem. »In nikdar ne dvomite o res-
ničnosti svojih naztranj?« jo je vprašala Ana. »Nikdar!«
je dobila v odgovor. Ano je zazeblo v dno duše, in
in začela je oporekati. Ali kaj tedaj, kako to ? Potem
je najbolj, da se človek čim prej ubije, daje čim prej
vsega konec, če mu življenje ne ugaja?! In nato je
začela Židinja razlagati svojo teorijo. Kako ima vsako
bitje dolžnosti napram svoji vrsti, t. j. človek proti
svojim soljudem. Ravno zato, ker je življenje tako
kratko, se bo vsak trudil, da napravi iz sebe č 1 o-
veka, da v tem kratkem času kolikor mogoče
stori, — ne za sebe, ker on je itak le enodnevna
muha, — al' za vrsto, za človeštvo, ki bo živelo
še tisočletja. Delati za človeštvo na sto raznih na-
činov, pomagati mu materijalno, dvigniti ga duševno !
Ako pomagaš pojedincu, pomagal si morda celim
rodovom, ako .si jednega pridobil za prosveto, ako
si mu vcepil plemenitost, moralo ; ako si mu pomagal,
da je vso svojo dušo obnovil, pokrepčal, zboljšal,
dvignil si ž njim vred njegove potomce, dobro seme
bo klilo morda stoletja dalje. Tako človek živi, tako
je večen, ko je njegovo telo zdavnaj že sprhnelo.
Misli, ki rode zopet misli, dela, ki porajajo nova
dela, početek razvitka, ki se širi, veča in raste, to
50 ideali, to je seme izobraženca, ki ga seje krog
sebe. -    To je bila teorija Židinje.
Ana je dvomila o vsem, odkar je.začela pre-
mišljati, odkar se je zavedala svojega razuma. Vse
bi bila hotela imeti z matematično gotovostjo do-
kazano. Niti vera je ni zadovoljavala, niti znanost;
povsod so se kopičili dvomi, za vsako mislijo so
vstajala nova vprašanja. In ta vprašanja so jo mu-
SLOVENKA
Str. 181
Čila in jo zasledovala vedno in povsod. Slepo vero-
vati ni mogla ; ako je razmi.šljala, ni verovala. Za-
tekala se je k vedi, pa tudi tu so ji režale povsod
praznine nasproti.
In sedaj v teh urah, ko je sedela pri mizi, na
kateri je ležal list z obvestilom bratove smrti, se je
znova zatopila v ta razmišljanja. Njene sebične .skrbi
.so se nekako razgubile, in bol radi bratove izgube
je izginila. Pozabila je na vse in .se z neko strastno
gorečnostjo vrgla v vrtince svojega razmišljanja. Ali
tu ni bilo izhoda, tu ni bilo konca. Nepregledno so
se razvrščavale misli, in dvomi so se gromadili na
obeh straneh.
— Ti, Saša, kaj misliš ti o veri, o življenju po
smrti? — je vprašala, in skoro vstrašila se je svo-
jega glasu, ki je votlo zabobnel po sobi, v kateri je
že tako dolgo vladala ti.šina.
Saša se je stresla. — Jaz ne vem, je dejala me-
hanično in počasi.
Zdaj je Ana zapazila, kako je Saša vsa pre-
menjena v lice. Oči so bile udrte in motne, lice za-
buhlo in koža žolta. Ustnice so bile blede, kakor da
ni niti kaplje krvi pod kožo.
Prestrašila se je.
— Kaj ti je? —
— Nič ! — je rekla Saša topo. Neka, grozna
resignacija je odmevala v tem »nič!«
Ana se je spomnila, da od zajutrka niste ni-
česar zavžili. Prižgala je špirit pod samovarom in
poiskala nekaj starega kruha in košček sira v miznici.
— Hudo ji je, — je mislila in jo silila, da po-
skusi nekaj zaužiti. Čudno izpremenjen obraz Sašin
ji je delal skrbi. Tako nekaj strašnega, obupanega
je ležalo na njem. Čeravno je bila sama vsa potrta
in žalostna, skušala je ipak Sašo razvedriti.
— Saj je že vse dobro, — je govorila. Ubogi
brat, hudo mi je zanj. Jaz ga bom pogrešala bridko,
ali zaradi tega ne obupam. Bove pa obe iskali okrog%
morda se dvema posreči, kar se ni eni. —
Šaša se ni genila, tudi se ni dotaknila čaja.
— Ali Šaša, kaj si ti prevzela mojo ulogo ? —
se je silila .šaliti Ana. Ne drži se mi vendar tako !
Nazadnje mi še oboliš in v teh težkih časih še bo-
lezen y hiši, — no, ti veš, da si tega ne privoščive. —
— Ne, pusti me ! Mislila sem, da odbežim svoji
usodi, da krenem po drugih potih do drugih ciljev
ali vidim, da ne gre. Osoda me je dotekla, in jaz se
ji ne bom branila. —
Da umiri Ano, je izpila čaj in kazala veselejše
lice, ali iz oči ji ni zginil oni topi obup.
Tudi ona je mislila te ure, in slutnja, ki jo je
že nekaj časa zasledovala, je ji postala jasna resnica.
Za njo je bila ta resnica strašna. Morala je računati
dolg račun ali re.sultat je bil vedno isti. Propast,
propast !
v.
Adolfo Farinelli je stanoval v prvem nadstropju
v  enih izmed onih  malih hiš z vrti blizu  univerze.
Imel je malo predsobje in veliko krasno sobo
z balkonom. Zadnji cas se je docela izogibal svoje
navadne družbe. Sedel je cele dneve doma ali pa
veslal po curiškem jezeru. Postal je nekako resen
in zamišljen. Njegova ljubezen do Lize se je mo-
goče še povečala, gotovo pa je postala globokejša.
Pojav te deklice je imel čudno velik upliv na njega.
Gledal jo je včasih skozi zavese na oknih svojega
balkona, kako se je sprehajala po nasadih krog vse-
učilišnega poslopja. Njena vitka postava se je po-
časi premikala dalje, na lepem obrazu se je bil oni
hladni, mrzli izraz ponosa še povečal. Kakor boginja
se mu je videla, ki se sprehaja v svojih tihih parkih.
Včasih so se zastavile gruče mimoidočih študenk pri
njej, on je vedno videl le njo. Povsod, »^edno se je
razločevala od drugih, vedno je bila ona sama njegov
čisti, ponosni,  nedotaknjeni ideal z daljnega severa.
Moj Bog. kako je ljubil to deklico ! Nikdar ni slutil,
da je njeg-ova duša zmožna tako krasnih, čistih čustev.
Menil je, da je pokvarjen prav do dna svojega bitja,
da le njena trdovratnost deluje tako globoko nanj.
Ali zdaj so mu dan na dan vstajala nova ču.stva v
duši, tako topla, mila, priprosta in tako srečna,
sladka. Ni se več približaval Lizi od onega nastopa;
da celo ogibtü se je je. Oddaleč jo je gledal, z da-
ljave jo ljubil s sladko, srečno, tajno nado v srcu, da
ga morda ona vendarle enkrat opazi, da se spomni
nanj, da vidi, kako je ves nov, svež, prerojen. Z go-
rečnostjo se je udal čitanju ruskih piscev. Tako so
mu bili blizu Dostojewski in Turgenjev, Potapenko
in Čehov in vsa vrsta ruskih pisateljev. Tolstoj mu
je bil k^kor velik svet patriarh starega zakona, kakor
velik mogočen prerok nove dobe. Ni mu bil blizu,
ni ga ogreval, kakor drugi; njegova italijanska čud
ni mogla pojmiti velike, stroge resnobe njegovih del,
ni mogla razumeti velikanske energije, s katero je ta
sveži, mladostni starec klical nauke svojega duha v
široki svet ; on je mogel le čutiti njegovo veličino,
spoštoval ga je, spoštoval in občudoval z nekim po-
sebnim, bojazni podobnim čustvom. A one druge je
ljubil, one druge ruske pisce s širokim srcem, ki je
imelo za vsakega padlega usmiljenje, ki je povsod
kazalo : eto, zato je pal, kako bi se bil vzdržal ! In
one krasne ruske žene z lepim slovanskim darom
požrtvovalnosti, z njihovimi bogatimi dušami, polnimi
ljubezni, milosrčja, resnobe ! V vsaki je iskal Lizo,
ali povsod se mu je izmikavala. — Ne, ona ni taka,
— si jc mislil, kadar se je spomnil njenega strogega,
resnega obličja. Ali takoj je čutil : Da, da taka je,
to mora biti pod masko   nepristopnosti  in  mrzlote 1
— In postalo mu je zopet lepo in toplo.
Danes je sedel pri pisalni mizi in pisal pismo
materi. Neko posebno razmerje je vladalo med njim
str. 182
SLOVENKA
in njegovo materjo. To je bil edini človek na .svetu,
kateremu je razodeval vse, vse svoje grehe, vso ničnost,
vse padce svoje mladosti: bila je dobri spovednik
njegove duše, mila prijateljica, najboljša mati, ki je
vse razumela, vse opraščala. — Sin, povej mi vse. —
mu je pisala. — Ne prizanašaj mi, jaz vem, da si ti
že dober, blag, kadar prideš zopet k meni, da si se
že dvignil, kadar pri|)Oveduješ materi svoje zmote.
Jaz to čutim, jaz to vem, zato piši mi vse, kar te
muči, pridi k meni. da te operem blata, nič ne taji.
vse, vse naj bo med nama jasno. — In on ji je pri-
občeval zvesto vse svoje dejanje in nehanje, četudi
je vedel, da ji prizadeva s tem mnogokrat najkrute'še
muke. Kadar mu je ona odgovarjala, mu ni pisala
kakor mati. ki sme zapovedovati, ni ga karala, ni
tožila, pisala mu je kakor dobri, starejši, pametnejši
tovariš, ki pozna življenje, ki pozna svet. ki pa tudi
pojmi in razume lahko, nepremišljeno čud mladosti,
ki svari, kara, svetuje z ljubeznijo, z dobrohotno.stjo
in toplim, odpustljivim srcem.
Farinelli je ljubil svojo mater čez vse na svetu,
zanj je bila ona ob jednem svetnica in dobri po-
pustljivi prijatelj, kateremu je vse lahko povedati :
svojo srečo, svoje težnje in svojo sramoto.
Sedaj je pisal zopet njej. O Lizi ji je pisal, kako
ga ljubezen do nje povzdiga, vzgaja, blaži. Ves srečen
je bil, zadovoljen s seboj. Najljubšemu bitju pisati o
drugem bitju, ki je srcu enako ljubo, enako blizu,
kako je to krasno ! Postal je nežen in dober in vesel
kakor dete. Pod balkonom je stal starec in vrtil svojo
staro hripavo lajno, pred njim na zemlji je ležala če-
pica, v katero so mimoidoči metali svoje darove. Fa-
rinelli je segel v žep, izšel na balkon in spretno vrgel
dva franka staremu godcu uprav v čepico. Hitro se
je skril nazaj in smeje se opazoval starca, kako je
bil najprej začuden, potem vesel in kako radovedno
se je oziral, kedo pač mu je poklonil tako velik dar.
Farinelli je bil otroško vesel, prav kakor desetletni
deček; šel je zopet k mizi in priobčil materi tomaio
epizodo 7. nežnimi, priprostimi besedami. »Veš, ma-
mica, ko sem bil še majhen, si me ti časih tako učila.
Pomniš še, kako sva jedenkrat nekemu staremu vo-
jaku utihotapila pet lir v njegovo kapo? Kak obraz
je napravil, še pomniš? Meni je zadrhte lo srce sreče,
ko sem ga videl. Kako je bilo včasih lepo, mama,
kaj ne?« In raznežil se je, postal čisto mehek in
nabrajnl vse spomine iz svojih otročjih let. On sam
se je čudil, odkod mu je to vse tako hitro došlo.
Ta naivnost in vsa ta priprosta, detinska čustva.
Legel je na divan, prižgal cigareto in razmišljal.
Tako neizrecno lepo mu je bilo v duši. Se nikdar m
čutil kaj jednakega. In nič mu ni bilo .smešno, kakor
prej včasih, kadar je bil sentimentalen. Prej mu je
v enakih prilikah ostalo vedno še toliko cinizma, da
se je rogai samemu sebi in zasmehoval svoja čustva;
danes ni čutil prav nič podobnega v sebi. Tako lepo,
široko, srečno zadovoljstvo ga je na,vd.ijalo. Niti
mislil ni mnogo, samo čutil je, kako se mu čustva
vrste v duši.
V tem se je hipno zdrznil. Nekdo je bil potr-
kal na vrata. Bila je služkinja družine kjer je stanoval.
— Neka gospodična je zunaj, — poročala je
kratko.
— Kaka je in kaj hoče? —
— Ne vem, obraz ima zakrit s pajčotanom ; pravi
da želi govoriti z vami,—je odgovarjala služkinja. —
— Prosim! —je rekel Farinelli kratko. Oblilo
ga je mrzlo, neprijetno čustvo.
Koj na to je vstopila dama v temni priprosti
obleki. Farinelli je ni koj spoznal, a ona je že devala
pajčolan z lica. Bila je Saša.
— Kaj hočeš ? — vprašal je Farinelli trdo, skoro
surovo.
No, ko je zagledal bledi, upali obraz Šašin, je
osupnil in ji molče porinil stol, da sede. Ona ni sela,
obstala je sredi sobe in molče zrla v Farinellija. Ta
pogled je bil tako čuden, iskajoč, oster, tako poln
zagonetk, da se on ni upal še enkrat staviti kakega
vprašanja. Obstrmel je. V čudu je zrl na njo in bilo
ga je skoro strah. To je bila čisto druga ženska, ki
je stala tu pred njim ; nobena kretnja, nobena guba
njene obleke ni bila Šašina, one prejšnje Saše, katero
je poznal. Črte v licu kakor da so okamenele. Nekaj
minut ga je gledala tako in njemu kakor da je srce
zastalo; nepremično je stal z nekoliko uklonjeno glavo,
obrnjen proti njej. Izraz groze v njegovem obrazu se
je večal ; dasiravno ni nič mislil vedoma, vendar je
nekako instinktivno rasla neka misel v njem. Na-
zadnje se je osvestil in kakor blisk ga je zadelo v
dušo : Zblaznela je !
Ona ni dala ni glasa od sebe. Vzdihnila je in
se molče obrnila k vratom. Odpirala jih je že, ko se
je Farinelli toliko zbral, da jo je zopet vprašal :
— A zakaj si došla? —
Njegovo vprašanje je bilo komaj slišno. V grlu
ga je nekaj dušilo, in na vse njegovo bitje je legal
mrzel, grozničav strah.
Tiho se je obrnila, stopila prav pred njega in
mu z istim ostrim, globokim in zagonetnim pogledom
zrla v oči.
— Me morda ljubiš ? — vprašala je tiho. Njena
bleda ustna so se jedva gibala. Izraz v licu je ostal
isti. Ni jedna mišica ni zatrepetala.
Gledal jo je z grozo. Ni dvoma, da je z uma !
Ta pogled, njeno obnašanje, to vprašanje in ta glas !
Neopisljiva tesnoba mu je napolnila srce. Niti jedne
misli ni mogel misliti, samo : Blazna, blazna.
Nasmehnila se je trudno in žalostno. Videla mu
je na obrazu, kaj misli.
— Ne, nisem zblaznela ! — je dejala mirno,
brezglasno. Obrnila se in odišla. Na vratih ga je še
enkrat pogledala.
SLOVENKA.
Str. 183
— Oprosti! — je šepetala in izginila.
Farinelli je stal sredi sobe, kakor okamenel,
kakor, da je izgubil zavest in zmožnost razmišljanja.
Cez dolgo je sel na divan. Glava mu je bila teška,
v prsih ga je nekaj stiskalo.
Glej, preteklost ! je mislil. Kako je stopila pred
me ! Kako se motijo oni, ki trdijo, da ni preteklosti.
O vse v življenju je večno, tudi preteklost. Tako
smešno je misliti, da vse izgine brez sledu. Ne, ne,
vse se začrta v življenje z neizbrisljivimi črkami. In
jaz sem skušal pozabiti! Kako je to brezmiselno !
Vse ono prejšnje sem hotel uničiti v svojem spominu.
Da me nikdar več ne muči, da nikdar več ne gledam
v ono temo. Materi sem pisal, da sanjarim o sreči,
dâ sem drug človek, da me nič več ne veže z onim,
kar je bilo. .Spomin me veže ! Vedno ostanemo ro-
bovi preteklosti. Ona vstane in pride in se maščuje.
In k menije došla brzo. — Blazna je, gotovo je
blazna ! Tiste njene oči in vse njeno obnašanje ! In
kdo je kriv ? ! Mar jaz, mar drugi, mar vsi skupaj ? !
Jaz ne vem. Kakor da mrzli, gnusni kuščarji lazijo
po meni, to so mi sedaj mi.sli na preteklost ! Kakor
da je samo blazna Saša tu, o tu je dragih gnusob !
Človek ima dober spomin, tudi če noče. Vedno osta-
nem suženj onega, kar je bilo !
Grozna resignacija mu je objela dušo. Kakor da
ima okove, kateri se nikdar ne razrušijo. Sel je ven-
kaj na jezero. Ves dan je veslal po vodi, vedno sam,
vedno tam, od koder se najmanj vidijo sledovi člo-
veka. Tam, kjer je obrežje pusto, divje, kjer so samo
pečine in gore in nič hiš, nič ljudskega. Gledal je
ledenike in si želel tja, tja, kjer je vse tako trajno,
kjer treba stoletij, vekov za dogodek, za premembo.
Pozno na večer seje vrnil domov, truden, pobit,
zmučen ali mirneji. Prečital je še enkrat list, katerega
je predpoldnem pisal materi. Tista veselost ga je
bolela, njegovo nedolžno, čisto čustvo sreče ga je
zdaj le žalostilo.
Kako?!.., Nemogoče, nemogoče! On je zvezan
s preteklostjo, ona leži na njem, moč ima nad njim.
Kadar hoče, lahko pride in ga muči. Že .sami spo-
mini, kako so grdi, boleči ! In on, ali more jamčiti
za se, da se je tako doccia, popolnoma spremenil, da
je tako prav ves, z najskrivnejšim nagonom svojega
sebe postal drugi, da je za veke postal drugi ? Ne,
tega on ne more, ne more biti porok sam za se. Po-
treboval bi bitje, ki veruje vanj, zdaj — vanj, v
dobrega, plemenitega. Mati mu veruje, vedno je ve-
rovala vanj, da, nikdar ni verjela v njegovo izprije-
nost, nikdar ni dvomila o dobrem, plemenitem, kar
je spalo v njem. Ali mati ni dovolj. Njen sin je.
Njena ljubav je preosebna, presebična, da bi se ne
mogla varati. Ona preveč živi in čuti v njem, — v
sinu. Drugo bitje potrebuje, ki mu ni nič dolžno, ka-
teremu on ni nič dolžan, ki se mu vsega da in ne vpraša,
zakaj, ne vpraša, če je ^^reden, bitje, ki je prepričano.
da je vreden, ne morda radi življenja, ki ga je vodil
prej, nego ki je prepričano, da je vreden, radi živ-
Ijena, ki ga bo živel poleg njega, ž njim in radi njega.
Tako bitje bi ga rešilo, pri takem bitju bi po-
zabil preteklost lahko in za veke. Vedel je, da more
edino le Liza biti njemu tako bitje. Samo Liza.
Ali on ni imel pravice da jo še proganja, da jo
še prosi. Poznala ga je, vedela, da jo ljubi, ako se
mu odteza, je to njeno pravo, on nima prava, da bi
se ji vsiljeval, da bi kakorkoli vplival na njena čustva.
Ako pride sama, s proste volje, samo zato, ker jo
srce žene, ker ga ljubi, potem bo dober, vsa pre-
teklost njegova bo morala izginiti brez sledu za vedno,
in on bo imel pravo do sreče. Boriti pa se za to
srečo ne sme. V^se, kar bi se zgodilo tudi pod ne-
posrednim uplivom od njegove strani, bi ne bilo pravo,
bi ne bilo ono, kar ga more rešiti in osrečiti. Večno
bi moral dvomiti, je li to samo njegovo delo, njegove
prošnje, njegovo moledovanje ali prosta, čista, lastna
volja Lize.
Čakati ! si je govoril. Samo čakati. Ako me ljubi,
pride, ako me ne ljubi, ni nobene pomoči za me. iNc
vem, če pride, tudi ne, kedaj zna priti in kako, ona,
moja sreča in moja rešitev, ali jaz čakam. Čakam in
upam. Tudi upanje me lahko teši nekaj časa. —
Ko se je zvečer legel spat, bil je miren in po-
kojen. Radi Saše je sklenil, da drugi dan vse poizve
in poskrbi. Smatral je zdaj za svojo dolžnost, da se
zavzame v vsakem slučaju za njo. Sicer pa njegova
vera, da je zblaznela, ni bila več tako trdna, kakor
pred nekaj urami.
*
Liza je šla od Farinellija naravnost domov. Ana
je bila v mestu, in njej je bilo prav, daje sama. Pi-
sala je kratko pismo Lizi Aleksandrovni, Ani pa je
pisala obširno:
»Draga Ana!
Zahvaljujem se Ti iz vse duše za ljubezen, ki
si jo gojila napram meni. Edino srečni trenotek mo-
jega življenja je bil čas, ki sem ga preživela s Teboj.
Nikdar še ni bil nikdo tako dober z menoj Kakor Ti.
Ti si videla v meni le človeka, ne — padlo dekle.
Tvoje življenje je tako drugačno od mojega. Ti sama
si ravno živo moje nasprotje, dobra, blaga, nepo-
kvarjena, ali vendar mi nisi dala čutiti moje nesreče,
tega velikanskega razločka med seboj in menoj. Niti
z jednim pogledom mi nisi nikdar očitala mojega živ
ljenja, moje preteklosti, niti z jedno mislijo nisi po-
sumnjala nikdar, je li sem tudi zmožna popolnega
preobrata, popolne obnovitve in poboljšanja. Poleg
Tebe bi bila postala druga, — da postala sem že druga.
Ti si me dvignila. Iz vsega srca sem Ti zato hva-
ležna zdaj, v poslednji uri mojega življenja. Zakaj vedi,
ni moglo biti ! Osoda mi je prekrižala račune, meni
preostaja le še, da njen rezultat potrdim s činom.
Jaz grem sama  v smrt,  brez bojazni, ne iz straha,
Str. 184
SLOVENKA
ampak s polno zavestjo, zato, ker mora tako biti.
Ako bi verovala v pekH in vedela, da me čaka tamkaj
v tmini večna kazen, jaz bi se ne obotavljala.
Moje življenje, veš., bilo je nesrečno in zakuženo
že iz početka. Zdaj prvič sem sku.šala, da se sama
očistim, da vstvarim iz sebe človeka. Ne vem, je-li
sem bila prej človek. Jaz mislim, da človek, ki ne misli,
ki se ne zaveda sebe, ni človek. Jaz se nisem zave-
dala sebe, kljub vsemu, česar Sem se učila in kar
sem čitala. Se le Ti si zbudila člove.štvo v meni. No,
bilo je prepozno. Zapadla s'.-m.
Čutila sem te dni, da sem postala mati. To me
tira v smrt. Pomisli sama, imam ii jaz pravo, dati
novemu bitju življenje. Kdo mi jamči, da ne postane
slabji od mene? In ako bi bilo dobro, imam jaz pra-
vico, da sem mu mati ? Nimam je. Moja kri je po-
kvarjena. Moja mati mi je dala svojo grešno dedščino ;
ali naj jo tudi jaz oddam dalje? Zaničevati bi mo-
rala sama sebe tisočkrat bolj nego zdaj, ako bi to
storila.
Ril?, sem danes pri Farinelltju. Imela sem še
nekaj skritega upanja. Vzajemno z drugim bi morda
prevzela to strašno odgovornost nase, morda bi dva
čuvarja obvarovala dete, da bi strupene kali v njem
ne mogle vzkliti. Ali on me ne ljubi. Videla sem to
tako jasno, da ne morem dvomiti, da bi mu bil tudi
moj otrok le v strah, da bi radi mene .čutil proti
njemu le mržnjo. Kako bi se ne bal svojega otroka,
katerega mati je bila nečistnica ? ! — Ne, ne jaz ni-
mam pravice, nisem vredna postati mati. Sreča druzih
je meni grozno prokletstvo. Kako bi mogla biti tako
podla in vreči nov zarodek sprijenosti in gnilobe v
svet! To je zločin, da umiram, da uničujem s seboj
še drugo bitje, ali jaz mislim, da je ta zločin manji
od onega.
Ne čutim straha in groze. Povsem mirna sem in
neko zadovoljstvo občutim, katerega nisem čutila še
nikdar. Glej, jaz mislm, da s tem činom operem ne-
kaj tiste prejšnje gnusobe raz sebe. Ne obsojaj me,
če me morda ne razumeš. Za me je to edina mogoča
rešitev.
Ta list, ki ga prilagam, daj Lizi Aleksandrovni.
Pišem ji, naj ti bo dobra in naj tudi Farinellija
ne obsoja tako strogo. On je bolji nego misli ona.
.Svoje sreče naj si nikar ne k\'ari sama. Vse, kar je
bilo med nama, sem pozabila.
In zdaj, draga Ana, daj, da se poslovim s Teboj,
/elim Ti srečo, kakoršno zaslužiš. Ti imaš največjo
srečo v sebi, v svoji brezskrajni dobroti, ohrani si jo !
Jaz umiram s Tvojim imenom na ustih. Blagoslovi
Fe Tvoj Bog !
»Šaša Timotej e v na.«
Šaša je zložila pismo in ga pustila na mizi, potem
je odprla okno in gledala nekaj trenotkov v dabino,
kjer so se blisketale bele gore. Ko je odstopila od
okna, igral je na njenih ustnicah l«hen nasmeh. Lep
je svet, in vendar kaj ? — za njo nič. Vzela je iz
svojega kovčega mal revolver. Dobila ga je nekoč
v dar, le njega edinega si je pridržala od vsega
onega vrednostnega drobiža, ki ga je imela. Pogle-
dala j(\ če je nabit, prepričala se, da je v dobrem
stanu in ga položila na stol. Potem se je umila in
preoblekla. Tudi lase si je vplela na novo. Posmeha-
vala se je sama sebi, vendar si je morala priznati,
da bi ji bilo neprijetno, ako jo najdejo razmršeno in
neuredno . Skušala je, da predoči smrt očem drugih
kolikor mogoče estetski.
Popolnoma oblečena je legla na posteljo in po
tegnila težko odejo čez sebe, da se strel ne čuje. Le-
žala je še nekaj časa tako brez misli in gledala pri-
prosto naslikani plafon. Skozi okno se je čul šum
ljudij in mesta. Svež, prijeten, pomladni zrak je pri-
hajal v sobo. Bilo je svetlo in prijetno.
.Saša je pogledala še enkrat k mizi na prostor,
kjer je navadno sedela Ana. Njene oči so bile tople,
polne ljubezni. Svetile so se kakor od solz. V desnici
je držala revolver, nastavila ga naravnost na srce
in sprožila.
Stresla se je, izpod trepalnic sta zdrseli dve
solzi, neprijeten vonj smodnika seje vmešal' v lehni,
božajoči zrak in vse je bilo mirno.
(Dalje prih.)
Kedar te vidim
Ni ga, ni ga oblaka na tebi,
ni je meglice na tebi, nebo :
oblaki so splavali tja za goro,
meglice so zginile nad vodo.
Kedar te vidim, oj ljubica moja,
slep sem za ves svet, za vse ljudi :
svet naokoli nebo mi je jasno —
solnce na njem pa si, ljubica, ti.
B. Baebler.
SLOVENKA
str. 185
Ženski pokret na Grškem.
(Po „Ženskem Svetu", Novi Sad.)
O ženskem gibanju na Grškem se je začelo prvi-
krat govoriti še-le pred trinajstimi leti. Takrat še-le
so začeli razpravljati o potrebi, da se ženam zboljša
društveni položaj. Naravno je, da je žena sprožila
to misel, in sicer gospa Kalirvoe Paren, ki je takrat
ustanovila v to svrho tudi poseben list : »Ženske
Novine«. Ali kakor je to lahko razumeti, njen poziv
gTškim ženam, da bi si naj izvojevale pravice in zbolj-
šdle položaj, ni našel nikakega odziva, zlasti ne v
masi meščanskih žen, katerih se ta stvar v prvi vrsti
tiče. Le nekoliko gospa iz boljših .stanov, katerim ni
nedostajalo ničesar in ki so bile semtertje celo v bolj-
ših društvenih položajih, nego njih možje, se je odzvalo
gospej Parenovi.
Pravzaprav se je žensko gibanje na Grškem po-
javilo šele pred desetimi leti, ko seje neumorni gospej
Parenovi posrečilo doseči, da je vlada dovolila žensko
izobraževanje na vseučilišču, in ko je ista gospa v
Atenah priredila umetniško razstavo, na kateri so bila
zastopana samo ženska dela. Sele takrat so uvidele
meščanke, da je v ženskem pokretu tudi nekaj do-
brega.
Gospa Paren je neprestano premišljala, kako bi
pripravljala ženske za samostalno in koristno delo,
in ko je uvidela, da se žene in dekleta za sedaj še
teško po.svetijo krojaški in klobučarski obrti itd., je od-
prla šolo, v kateri se učijo čitanja, lepopisja, račun-
stva in knjigovodstva. Tiste, ki zvršijo to šolo, imajo,
prednost kakor prodajalke in blagajničarke v vseh
prodajalnicah.
Kakor stoji stvar sedaj, ima P^iren največ spošto-
valcev in privržencev v takozvanih boljših krogih, in
zlasti med žensko vseučiliščno in v obče šolsko mladino.
Ne smemo namreč pozabiti, da je ona s pomočjo na-
vedene izložbe dosegla tudi to, da se smejo ženske
učiti i na politehniki. Na Grškem je že nekoliko žen,
ki so doktorji- filozofije, kakor so tudi na najboljši
bolnišnici v Atenah .Evangelismo» lekarničarji same
dame, ki so si pridobile svoje teoretično znanje na
vseučilišču. Tudi je na Grškem več mladenk, ki so
v Atenah dovršile medicinsko fakulto. Med njimi sta
najslavnejši sestri Angelilva in Aleksandra Panago-
tatos, obe rodom z otoka Krfa. Vse svoje skušnje,
najprej v ženski šoli, potem v francoski akademiji in
nazadnje na vseučilišču, sta imenovani gospiei na-
pravili z odliko. Aleksandra, ki sedaj nadaljuje svoje
nauke na Dunaju, je postala doktorica medicine v
Atenah, ko je bila stara 20 let ; za dve leti starejša
sestra Angelika pa je občinska zdravnica in načel-
nica oddelka v bolnišnici aleksandrijski. Poslednja
se je tako odlikovala s svojimi spisi o malariji, da jo
je medicinsko društvo v Atenah izbralo za svojega uda.
Med zastopnicami modernih žen na Grškem mo-
ramo omeniti gospico Mariko Pipiza, znano pesnikinjo
in nje tovarišico, gospico Klementino Sarkon, ki se
je posvetila resnim znanstvenim študijam. Glavno delo
poslednje je zgodovina književnosti, namenjena gr-
škim ženam.
V to vrsto spada tudi gospa Sotorija Aliberti,
velika rodoljubka, ki je svoje dni vzbudila in oživo-
tvorila misel, da se pišejo in izdajajo poljudni življe-
njepisi najslavnejših grških žen iz minolosti, v izgled
in posnemanje sedanjemu ženskemu zarodu.
Za žensko vzgojo imata velikih zaslug tudi gospe
Hehajas in Aleksandrijas, ravnateljici ženske šole
»Arsakjona« v x\tenah. Ti dami, v društvu z gospo
Aliberti, izdajata in urejujeta nov časopis za ženski
svet: »Ilijas«. Istotako je znana kakor delavka na
javnem polju gospa Ana Sirojin, ki je, do pred krat-
kim časom, urejevala list »Družina« v katerem je za-
stopala stališče, da žena zares mora biti omikana, a v
hiši in družini da mora skrbi in veselje deliti z možem.
Zlasti se je žensko gibanje na Grškem razširilo, ko
se je leta i8g6. osnovalo »društvo Grkinj«, kateremu
predseduje grška kraljica.
Naj navedemo nazadnje še primer, ki kaže, s
kakšnimi težavami se iina tudi na Grškem boriti ženski
pokret. Nedavno so v Parnasu osnovali ženski klub,
v katerega so imele pristop samo ženske višje izo
brazbe. Ko so moški videli, da je njim pristop v
klub strogo prepovedan, razjezili so se ter začeli iz-
dajati poseben satiričen list, poln grdenja proti klubu
in obrekovanja posameznih gospa, ki so udinje tega
društva.
Pa vendar tudi meščanski in obrtni stan pri-
haja bolj in bolj do prepričanja, da treba ženskam
nuditi isto izobrazbo kakor moškim, in to je
že velik korak naprej za žensko vprašanje samo.
Epigram.
Kod vse romal je Pavliha.
kaj obredel je sveta!
Zdaj je baš v Rusiji sveti —
zdaj je že precej doma.
Oton Zupančič.
Str. 103
SLOVENKA
Brez cilja.
Slavoljub Podslapinsky.
Bilo jc okoli poludveh popoludne. Bil sem pri
gospodu župniku, kjer sva igrala domino.
Tu je prišla dekla in rekla :
— Gospod, čaka vas neko dekle iz K.
Pošalil sem se. rekoč :
— Kaj mi hoče dekle iz K.? Jaz ne poznam
nobenega dekleta iz K.
Vendar me je gnala radovenost; ustal sem torej,
pozdravil župnika in odšel. —
Pred uradom je čakala šestnajstletna deklica.
Lepa ni bila, simpatična — vsaj po mojem ukusu —
tudi ne. Oblečena je bila mestno, a slabo.
Vstopil sem v urad. Ona za menoj.
Velel sem jej sesti, vprašaje jo. kaj želi.
Odgovorila je italijanski, da želi službeno knjižico.
Vprašal sem jo po imenu, po kraju in let.i
rojstva ter po drugih formalitetah. Stavil sem jej vsa
vprašanja  slovenski.  Ona je odgovarjala  italjanski.
Videč, da dobro razume moja slovenska vpra-
šanja, sem jej dejal: Pravim vam, da ne dobite onega,
kar želite, ako ne bodete govorili slovenski ! —
Ona se je izgovarjala, da ne more govoriti, a
slednjič, ko je videla, da ni drugače, govorila je slo-
venski, in to prav dobro. Rekla je, da pojde se služ-
beno knjižico proti Bosni.
Vprašal sem jo :
— Ali bodete delali v kakšni tovarni, ali bo-
dete služili?
Okoli usten zaigral ji je prezirljiv nasmeh...
— Jaz ne bom ne delala, ne služila!
— Torej, kaj pa ?
Zmignila je z rameni in okoli usten jej je še vedno
igral oni prezirljivi nasmeh.
— Kje ste bili do zdaj ?
— Zadnjič sem bila v Pulju.
— Kaj ste delali tam ?
— Bila sem tri mesece v bolnišnici.
— Torej ste bili bolni ?
— Da!
-— Kaj vam je bilo ?
Zmignila je z rameni, in na ustih se je zopet
pokazal oni prezirljivi nasmeh...
Tu mi je naenkrat nekaj zablisnilo... Vprašal
sem jo to raj :
—¦ Morda.....
— Ona je čisto mirno in brez srama odgovorila :
— Da!
— In vi se tega ne sramujete?
— Zakaj ?
Strmel sem, ne vede , naj li se bolj čudim
pokvarjenosti, propalosti šestnajstletne deklice , ali
naj se čudim predrznosti in ravnodušnosti, s kojo
pripoznava svojo moralno propalost.
— Tako mlada in ste že tako daleč padli! Da
se ne sramujete !
— Zakaj ?'Nisem niti prva, atudi ne
zadnja!
Molčal sem ... in na dušo mi je legla globoka
bol... Da! da, sem si mislil, da, žalibog da nisi
zadnja !...
Napravil sem jej ono, ker je že želela in od,šla je...
Nekaj tednov potem je prišlo iz tržaške bol-
nišnice prašanje o pristojnosti šestnajstletne prosti-
tutke A. R.
In čez par mesecev se je ponavljalo isto vpra-
šanje . . .
In čez par mesecev zopet...
Nekaj tednov po slednjem vprašanju pa je nekdo
potrkal na vrata moje pisarnice.
Oglasil sem se :
— Naprej !
Vstopil je redar v družbi prostitutke A. R.
— A, sem dejal, torej odgon ?
— Da, je odgovoril redar.
Izdal sem mu odgonsko potrdilo in mož je odšel.
— Torej, kaj bo z vami?
Zopet se je pokazal oni prezirljivi nasmeh...
— Kaj hočemo z vami? Tako mlada in že tako
pokvarjena! Koliko sitnosti, koliko stroškov nam
napravljate!   '
Ona je odgovorila cinično:
— Imeli še-le bodete stroškov z mano !
— Zakaj si ne poiščete kakšne poštene službe.
— Jaz ne bom služila !
— Torej kaj hočete ?
— Grem nazaj v Trsti...
— Da vas zopet priženejo po odgonu !
— Nič ne dé !
Odišla je...
Jaz pa sem se zamislil... Ha! Ali ni to pravo
pravcato življenje brez cilja brez smotra. In v spomin
so mi prišle one besede : Nisem niti prva niti zadnja!
Da ! Žalibog da nisi zadnja, katera tava po
svetu zgubljena, brez cilja, brez smotra...
SLOVENKA
str. 187
Pomladni izlet.
Ves pisan je log,
poln šumenja je gaj,
vrtovi kot raj
in izza ograj
devojčic smehljaj
naskrivaj ...
Poglej nebo !
Na njem božje oko
mežika : le daj !
Kar bog veli,
to popotnik stori :
in tukaj objem
in tamkaj poljub,
vse dober je kup.
Pa kje bo kvartir
mi danes zvečer,
še sam ne vem.
Pa že bog poskrbi,
da k dobrim ljudem
privede si vernega slugo,
tam se to dobi,
tam se ono dobi
in to še in ono in drugo...
Oton Zupančič.
Ž e n e.
(Po »ženskem Svetu«, Novi Sad.)
Nekega lepega spomladnega predpoludne se je
sprehajal po gozdu neki sila bogat vojvoda, ki je
imel svoj dvorec v bližini tega gozda. Ko je tako
stopal pod velikim temnim drevjem, vstale so mu
naenkrat neke misli, kakor vsakemu, kedar se za-
globi v veliko samoto prirode. Premišljal je o ljudeh,
o lažeh sveta in o resničnosti prirode in, zatopljen v
take misli, je srečal starca puščavnika, ki je imel
dolgo snežno belo brado.
— Reci mi ti, modri mož — je vprašal vojvoda
-   kaj je najbolj nemogoče na svetu?
Puščavnik se je zamislil in rekel :
— Najbolj nemogoče je, popolnoma osrečiti in
docela zadovoljiti z usodo — ženo.
— Zakaj ?
— Zato, ker je žena sama največa nečimernost.
in nestalnost na zemlji.
Puščavnik ni rekel niti besede več, a vojvoda
se je vrnil domov, neprestano premišljevaje o njegovih
besedah.
Vojvodov dvorec je bil najlepši in najnenavad-
nejši v vsej  državi. Eno krilo dvorca se je odpiralo
Novi .Sad.)
proti temnim gozdovom, kjer ni nikdar človeški glas
vznemirjal te divje, neme prirodne tišine. Drugo krilo
je bilo odprto proti najlepši in najživahnejši ulici
nekega mesta, kjer se je vedno trlo sprehajalcev.
A znotraj v dvorcu je bilo vse povsod tako divno,
tako bajno, kakor si je to mogel le izmisliti člo-
veški um. Kedar je vojvoda hotel, da je celo miren,
da ga nihče ne vznemirja, pa tudi ne sluge, tedaj so
mu stregli čudni, tajinstveni stroji; a kedar tega ni
hotel, tedaj so ga obdajali mnogi, sijajni sluge. Nikjer
se ne bi moglo najti toliko zlata, svile in dragega
kamenja, kakor v tem dvorcu, nikjer ni bilo tako
divnega, vilinsko lepega cvetja, kakor v njegovem
čudapolnem vrtu, kjer je s snežnobelih sten padala
šepetajoča voda v mavričinih barvah, kjer so bili solčni
žarki svetlejši, veličastnejši nego drugod.
Ko je vojvoda prišel domov ter bil zopet v
svojem dvorcu, je pomislil : »Če bi tukaj, v tem bajnem,
vilinskem stanovanju, živela žena, plavala bi v sijaju
in uživanju, inni mogoče, da bi ne bila srečna!« In
gorel je želje, da opovrže puščavnikove besede. Pa
kaj je storil? Oženil seje. Oženil se s kraljevo deklico,
Str. 188
SLOVENKA
vzel si je za ženo divno zlatolaso kraljičino, kakor
se je spodobilo za ta vilinski dvorec.
Ko so ji prvikrat pokazali ves dvorec in vse
njegove krasote, je zanosa začudeno odprla svoje
krasne plave oči, rekla pa ni besedice ; vse je ogle-
dovala molče. A drugi, trefji dan že je bila proti
vsemu ravnodu.šna, vse sije zdelo navadno — kajpak,
saj bila vsemu temu že vajena doma pri starišui.
Ravnodušna je bila, ko se je gledala v zrcalu v
krasnih oblokah, ko je videla, da je ona najlepše bitje
na svetu in da ima med vsemi ženami vsega, kar je
najlepše — no, tako je bila navajena že od nekdaj.
Pokorna in ponižna je bila v vsem, vedno je delala
tako, kakor so ji rekli — tudi temu je bila vajena.
Ce so jo poslali v vrt, da sama uživa v njeni, šla je;
molče je vse ogledovala, potem pa se je kam vsedla
ter se ni ganila, dokler niso prišli po njo. Tudi proti
možu je bila tako krotka in ubogljiva. A kadar jo
je mož vprašal nežno in ljubeče: Ali si srečna? —
vzdignila je svoje mramorno lice proti njemu, odprla
svoje lepe plave oči ter začudeno vprašala:
— Srečen biti... kaj je to?...
Te besede so vojvodo neprijetno zadele in zelo
hudo mu je bilo pri srcu. A čez leto dni zakonskega
življenja je jokal za vojvodinjo, ki mu je tako lepa
in mlada umrla.
Takrat si je vojvoda pravil, da te žene ni mogel
osrečiti le zato ne, ker je bila že od otročje dobe
navajena na udobnost in razkošje. A on je hotel opo
vrči puščanikove besede ! Šel je in našel si lepo de-
vico, ki je imela oči in lase črne kakor noč in ki je
vse svoje življenje prebila v siromaštvu in obupo-
vanju. Njo je povzdignil k sebi. In zares, ko so jo
prvikrat oblekli v samo zlato in svilo, ko so jo po-
vedli po vsem dvorcu, je ona kakor nedolžno dete
ploskala z rokama in vsklikala, čudeč se vsemu.
Tako je teklo življenje dalje, žena se je vedno čudila
in uživala v divnem razkošju. Večkrat je hva-
ležno objemala in poljubovala vojvodo, tako pač,
kakor bi ljubila tudi koga drugega, če bi ji pripravil
tak dvorec. Vedno se je oblačila, izbirala nakitje,
trg'ala cvetje ; vedno je uživala. A ko je že bila vi-
dela vse, kar je bilo najlepšega, ko je vse poznala in
imenovala svojim, prosila je vojvodo vroče :
— Nekaj . druzega mi dajte, česar še dozdaj
nisem videla, nekaj bolj nenavadnega, nego je to,
nekaj novega, lepšega, ki bo nadkrililo vse dose-
danje ...
Čez nekaj časa se je žalostno jokala, pritoževala
in predbacivala vojvodi:
— Nesrečna sem, dolgočasim se, ker mi ne
znate najti in dati novega uživanja, zvezd z neba, ali
kaj takega...
To ženo je vojvoda zapodil. Bil je nesrečen, ker
je že veroval puščanikovim besedam, da ne more
osrečiti žene.
Nekega dne se je sprehajal po gozdu ter se
utrujen vlegel na mehko travo pod nekim drevesom
in tako zaspal. Ko se je prebudil, videl je poleg sebe
krasno mlado dekle, ki je klečalo pri njem in ga
gledalo. On je vstal začuden.
— Kako si prišla semkaj ? — jo je vprašal.
Deklica je sklonila svojo lepo plavolaso glavo.
Vem, dame ubiješ — je rekla počasi—aline
branim se. Tolikokrat! sem te gledala na ulici, pa
sem te hotela enkrat videti tudi tako od blizu in čuti
tvoj glas; zato sem v slepi smelosti prišla semkaj;
ubij me, prosim to!
Vojvoda se ji ni mogel načuditi. Lepo mlado
bitje je bilo, krotko in sveže... Ni je ubil; nekaj druga
si je izmislil.. Vzel jo je za ženo !
Ko so jo prvikrat oblačile v krasno obleko,
tekla je k možu.
— Ali ti ugajam ? — je vprašala.
On jo je objel.
— Krasna bi — je šepetal.
Žena je od le dobe ljubila lepo obleko. A ko
so ji kazali krasote palače, rekla je :
— Pustite, tako ne razumem. To mi pokaže
vojvoda.
In ko ji je on vse kazal, veselila se je vsega.
Kadar je bila v vrtu, zbežala je vedno k njemu.
— Ako tebe ni tam, ne morem prenašati tolike
krasote. S teboj moram deliti vse.
Nekega dne je prišel vojvoda žalostnega lica
pred ženo.
— Podaniki me hočejo pregnati — je dejal —
vse moram pustiti tukaj in iti v siromaštvo. Na grd
kraj me  preženejo ;  ali hočeš tudi ti iti z menoj ? ..
Žena se je privila k njemu.
In on je .sku.sil z njo nesrečo. Šla sta v grdo,
malo, na pol razrušeno kočico, daleč od palače. Nista
imela nikogar, zeblo ju je in glad sta trpela. Ali žena
je vkljub temu vesela jedla suhi kruhec in, kedar jo
je zeblo, se je pritisnila k možu.
On jo je vprašal :   _
— Ali ti ni žal lepe palače?
Začudila se je in rekla:
•— Pa saj si ti tukaj pri meni !
Mož jo je vprašal :
— Ali si srečna ?
Ona ga je objela in poljubila.
— Neizrečeno...
— Pa zakaj ? — jo je vprašal mož.
Ona se je nasmehnila.
— Zakaj, zakaj? Kako moreš le vprašati? Ker...
te ljubim...
Vojvoda jo je drugi dan odvedel nazaj v grad
ter kakor brez sape odhitel k puščavniku.
— Ali vidiš — je rekel — tvoja modrost laže,
kajti res je, da je mogoče ženo osrečiti. Treba je
le njeno ljubezen razumeti in jo samo malo — ljubiti...
SLOVENKA
str. 18!)
Zatvori, dekle, kamrico
Zatvori, dekle, kamrico,
obrni ključ!
Cuj, Amor je poreden fant :
ko vgasneš luč,
na prstih me privedel bi
pred sobico,
na postelji razgrnil mi
golobico . . .
Poljubiti ne upal bi
se te v obraz —
o misli že predrzni me
preleta mraz ; —
le kite bi razpletene
poljuboval,
dihljajem bi skrivnostnim le
prisluškoval . . .
.Saj v sanjah mi ne govoriš ?
Gorje, gorje,
če slišal bi te klicati —
njega ime
Zatvori, dekle, kamrico,
zapri zapah ;
odklenjenih me tvojih vrat
je — strah.
Bonifacij.
L i s t e k
Književnost in umetnost.
Zofka Kveder: »Misterij žene«. Puna jedna strana
ženske duše prikazana je u ovoj knjizi, koju bi mogli
nazvati i »Tragika žene«. Onom, koji je imalo ženu
proučavao, donijet će ova knjiga i pobudit mu u duši
srodne misli i slike, koje mlada slovenska spisateljica
pjesničkim zanosom i filozofskim promatranjem pred
nas iznosi. Zofka Kveder s ovom knjigom prelazi
preko »stoljetnih Predsuda, ogavnih Stra-
sti, nadutih, praznih Fraza«. (Jelovšek : Sim-
fonije II.) i traži da nam probudi smilovanje za naj-
bjednije, za najropskije stvorenje na svijetu. — Pri-
• kaziva nam ženu kad najviše pati. Najprije kao dijete
— pa kao djevojku — kao suprugu — i napokon kao
staricu, koju čeka uboška kuća da na mekoj postelji
završi svoj mukotrpni život. Najviše trpe one iz nižih
slojeva,   one  što se moraju da bore za koru hljeba
— koje ne mogu, a moraju da žive. Te su Zofkine
takorekuć simpatije —¦ te je najviše proučavala, jer
su joj najbliže. Ali govorec o pravoj ljubavi, kao o
jednoj  najvećoj  potrebi ženskih  duša  —   iiprla  je
pjesnikinja i na one koje su se »oblačile v svilo in
vesila na se zlato in dragotinje«.
Kad bi pročitali ovu knjigu, a ne pomišljali na
avktoricu — izgledala bi nam puna očajnog pesi-
mizma, puna beznadja i pečali — izgledala bi nam
kao krik žensiva, koje će uvijek trpjeti, kao da nam
govori o »bakanalu krvi ženskih duša«, koji nikad pre-
stati neće. Ali pomišljajuć na Zofku Kveder, tu mladu
apostolicu slobode ženinih osjećaja i djelovanja, po-
mišljajuć na Zofku Kveder, djevojku koja se bori proti
presuda društva, koja vjeruje u svoju, čistoću, u čistoću
svoga Vlada, u budućnost, kad neće biti sramota ljubiti
kog'se hoće. a ne kog se mora, kad ne će zvoniti zvona
na sramotu jedne žene — onda obuhvaća naše srce
neka slatka nada, neki mir. I velimo sami sebi : —:
ipak može da bude tako. Za to sam pročitao knjigu
Zofkinu brzo, brzo: — tugom me je napunila — ali
časovitom — jer kad sam dospio na zadnju stranicu
pročitao sam one prekrasne riječi — koje završuju :
.SVE TEBI VLADO ! Tu .sam .se dasjetio motta, što
ga na početku knjige pročitah - »Das Weib hat
kein e i g e n e s .S C h i C k s a 1 «. Dakle ipak mora žena
str. 190
SLOVENKA.
da svoju sudbinu ima s^ čovjekom — ali taj, taj mora
da bude kao Vlado. Čist, Ijubezan, otvoren — koji
će pojmiti veliku zadaću one, koja svoj život žrtvuje,
da ga uzmogne dati drugom biću. Za ovo se dakle
bori ova knjiga.
Ali predjimo preko toga — radje kažimo kako
se bori — kojim oružjem. Krvlju i suzama i uzdasima.
O žene patnice, o majke rabotnice, o ostavljene
i zapuštene : ovo je Vaša knjiga ! Vi ste ovdje pri-
kazane s aureolom mučeništva — ali zasluženom au-
reolom !
Ko je svatio u opće ženski moderni pokret —
taj će privinuti ovu bolnu knjigu srcu. Tom pokretu
ova knjiga može služiti kao temelj. Ne kažem ni ne
mislim na emancipaciju, kako se ju kod nas shvaća.
Nego dajmo ženi sva njezina prava : odgoja, slobode,
rada. Zapriječimo prostituciju — mi, muškarci, egoiste,
oci, državnici. — Pustimo i ženama da s nama misle
i o.sjećaju. Mi nijesmo njihovi gospodari — nego dru-
govi. One su nam vijekove i vijekove služde : »Na
svetih žrtvenikih so gorele krvave ženske daše. Miljarde.
Iz vseh vekov, iz vseh svetov so vrele naše duše k
velikemu darovanju. Med zvezdami je tekla kri v ši-
rocih rekah v svetovno brezmerje. In kri je kričala
jada, srda, boli in prokletstva«. I kako su nam slu-
žile — to nam bolnim crtama opisiva Zofka Kveder
u ovoj knjizi.
Eto Vam bolna starica — koja je radila kroz
cio život — služila muža i radjala djecu — pa pre-
gleda kroz svoj život, teški i jadni, dugi, kro^- koji
je tražila sreću i nije je našla. Čeka ju — zadnji čas
ju čeka, kad nema više nade da dodje, kad ži v^ot išče-
zava u maglu. I razmišlja: »Hodila sem na goro, na
katero hodi živina. Rodila sem in robovala... jaz, člo-
veška živina 1 In menila sem, da hodim na sveto goro
človeških duš !...«
Ali što je ropstvo njemu, mužu, g-ospodaru ? Još
i gore su one služile. I pogibale su na suncu, i pro-
davale sebe — svo^e tijelo, užitak svoj za njih — za
gospodare! Duboko je pojmila Zofka bijedu žene —
kao službenice i ropkinje. Svaka ova mala pjesma u
prozi skoro to ističe. I sili nas da s njom o.sjećamo.
Pa što im donosi onaj život, ogorčen i ojadjen ? Pi-
tajte onu staricu, koja: »Tiho je sedela v kotu tram-
wajskega voza. Stara, in sključena in bolna. Njene
trde posušene roke, polne brazd in žuljev so drhtele
na njenih slabih kolenih«. Uzdisala je ona — išla je u
bolnicu. Radila je već dugo i dugo u tvornici —
točna kao automat — a neprestano i neumorno kao
tramvvajski konj. Imat će u bolnici bijel krevet i
jesti. Na jednom začu se krik iz vana, kola se naglo
zaustaviše. Starica pogleda vani : Pao je na tla od
umora tramwajski konj. Drhtale so mu miišice — glavu
je naslonio na zemlju — a oči su mu bile mutne i
ugasle. I ljudi su ga tukli: »V otrpnelih možganih
stare ženice se je rodila slaba nejasna misel. Počasi
se je vlekla dalje — do bolnice ni bilo daleč. Njena
brezzoba usta so topo mrmrala :
— kakor ta konj... kakor ta konj...«
Bolne li tragike u ovoj prekrasnoj baladi Zofke
Kvederove ! Vidim onu jadnu radnicu, koja cio dan
u tvornici radi i muči se — uvjek jedno te isto —
bez nade na bolje — koju progoni hira kakvog nad-
ziratelja.... kao bič koči^aša što udara ono bijedno
tramwajsko kljuse, koje gore dolje, dolje gore tegli
i šuti i crkava na putu — pa i onda ne fale udarci
i psovke. A dotle ona druga s djetetom u ruci pod-
naša takodjer ljute udarce pijana i pohotna muža —
Zatim prima ga u naručje: »Glavo obrnila je v stran,
da ne čuti njegovega smrdljivega pijanega diha«...
Ali tako mora da bude jer »v raju je vstvaril
Bog Adamu Evo, ki naj bo pokorna možu«...
Ona treća, mlada, tekar joj osamnaest godina,
udana za bogatog debeljuška — pa se utopila. Zašto ?
Svak se pita zašto ? Ali
»Nekatere mlade, lepe žene malko priletnih de-
belušnih, bogatih gospodov so razumele...
Ali molčale so.
Molčale so, kakor mrtve, gluhe stene njihovih
spalnic, ob katere se je zaganjal neskončen, tih, brez-
glasen stud, molčale so, kakor zrak v katerega so
dihale svoj neizmerni, potuhnjeni gnjus«...
A još jedna — u prodavaonici papira. Čekala
je sirota — nešto, nekoga. Sreću? Napokon je do-
lazio jedan — koji nije ništa govorio, dolazio je češće
da kupi papira za risanje. Na jednom je izostao. »A
ona je obledela in zvila se je, kakor rožast, svilen
papir, kadar mu solnce opali barvo«.
Sve su ovo bolne i istinite sličice, iskrenom
pjesničkom dušom prikazane ; iz njih čitamo veliku
bijedu žene-radnice, kojoj ni brak ni djeca ne oblak-
šavaju nevolje. Gle' te —• ona prodavačica papira:
možda bi sretna bila — za to je on izostao. Tako je
moralo da bude. Doći će drugi već. ¦ - — — — —
Ali ne trpi žena samo od ovakove bijede —
nad njom još visi još gore prokletstvo — a to je Pred-
suda. To je sablast, koja pije njezinu krv— Vampir!
Presuda — užasna i sramotna, koju Kvederova naj-
vrelijim žigom sramote udara u besramno čelo. Pri-
povijeda ona :
U njezinoj je župi rodila nezakonita majka dijete.
Mladi kapelan dao je zvoniti, ne bi li zvonenjem ubla-
žili srdite moči nebeske. Sirota je oboljela od jada i
žalosti. A zvona su dalje kričala:
— »Sramota! Sramota hinavcem, svetohlincem.
Farizejem ! .Sramota in Prokletstvo !
In zvonovi so zvonili nad naše društvo, v vaše
hiše, V vaše cerkve, v prevzetna ušesa mož, v ohole
obraze žen.
— Sramota! Vsak dan ste mandrali svoje člo-
veštvo v blato, na ustih pa ste imeli ljubezen, vsak
dan ste krali čast bližniku a na čelu ste nosili po-
štenje! Poročevali ste se pred altarjem v prešestovanje,
kajti vaša srca so bila polfia kupčije, sebičnosti, grdih
skrbno našemljenih ciljev, zardevali ste v hinavski
sramežljivosti, v temi pa ste se valjali v blatu in
pohoti ! Sramota Vam ! V ime ljubezni ste bičali in
kamenali ! Prokleti ! Niste razumeli svetega poklica
človeške duše : Ljubezni!« Apostolski zvuče one snažne
i krjepke riječi. Ovako je mogao govoriti samo Onaj
—¦ koji nam je i dan danas simbol ljubavi i čistoće.
I zato cijenim mnogo odvažno srce mlade Slovenke
— koje znade da zakuca za one biednice prezrene
i ogažene, u blato bačene — i da ovako proklinje
najveću ogavnost današnjeg društva: licumjerstvo.
Koliko bih ovdje mogao da pišem! Sjećam se da je ¦
još jedan veliki duh slično šibao to zlo: Heine, u
svom »Nordsee« u pjesmi »Mir«. I u cijeloj knjizi Kve-
derice ovo su najljepši retci — najjači, najvrjedniji.
Malo je ko kod nas tako govorio, tako iskreno i od-
važno. Još više nas to zadivljuje kad pomišljamo da
je to proisteklo iz pera jedne djevojke. Zna i ona
šta je licemerstvo. U zadnje doba dapače usudio se
je neko i na nju nabacit se blatom — na nju čistu
SLOVENKA
Str. 191
i pravednu. Nama pak, koji .s njom ćutimo, .smili se
ovo posestrimsko zauzimanje za svoj spol. I sve je
tako nepristrano pisano. — .Samo jedan put čini mi
se da je auktoričmo ženstvo nadvladalo. U crtici na
strani 46. — u razlici onih dviju »ljubezni«.
Ne niogu mimoići ono lakovjerno djevojče, koje
niko nije razumio, koje je uvijek bilo bezobzirno i
veselo, mlado i živahno. »Oči so se ji kresale in srce
ji je gorelo življenja. In srečna je hotela biti ! Iskala
je nestrpljivo, nemirno in trmoglavo ono jasno, nebesko
srečo, o kateri ji je sanjarila du.ša. Nekoga, ki bi jo
ljubil, kakor zemlja ljubi solnce, ki bi trepetal lju-
bezni, kakor goreči, migljajoči zrak o vročih po-
letnih dneh.« Pa i našla je. On ju je odnesao u kraj,
gdje će biti srečna, samo srečna.
»Ljudje so počeli sikati svoj strup in ^voje blato.
Ona pa misli in on in jaz:
— »Ha! ha! Ali morete pljuvati v solnce?« —
Sto će tu učiniti bijes licemjernika — ko će moći
pljunuti na sunce? Ona je našla svog kog" je ljubila,
koji ju je usrećio — pa ko Vas zove i ko vas pita,
nedostojni? Zofka ovu nježnu i žarku crtu posvećuje
nepoznatoj nam prijateljici. Ali ja vidim ono hirasto
i luckasto ćurče, s onim jilamnim očima, krvavim
usnama, koje osudjeno i otjegnuto od svakoga stišće
vatreni, gorući cjelov na usnice svog dugo traženog,
težko nadjenog dragoga — a sretna. Ko će pomutiti
taj sjaj i žar?
Još jedno. Zofka Kveder nije zaboravila ni žene
— majke. Ona biednica koja svoj život stavlja na
kocku da uzmogne dati djetetu svome svjetlo i opstanak.
I prikaziva nam ženu, keja radja, i koja zna da je
neumljiva sudbina čeka — smrt u porodu. To su
njene sestre doživile — pa će i ona. »Umrem, umrem,
— je jokala, ko se je on smešil zadovoljstva.«
Sanjala je da je smrt rodila, mislila je da u sebi
nosi demona, koji će joj prožderati mladost i moć i
življenje. I došao je čas — i vikala je i kričala i za
pomoć vapila — ali
— »Ha, ha! Otrok se je smejal: Kaj ti?—Jaz!
Jaz!... Jaz nova, sveža moč! Ne ti — jaz ! . . .
Med njenim zadnjim, smrtnim hropenjem je vriskal
hudobni, zmagovalni jok novorojenca.«
I ona je morala podleći. Namrla je svoj mladi
život drugomu —• za nju je sve prestalo. I tu se opet
nameće pitanje: Zašto? Ona koja se je trudila i mučila,
bila progonjena i bijena, osramoćena i popljuvana —
pa i to! Eto za ove žene, za ove bijednice vapi ova
divna knjiga — pomoć! Gorke boli i stradanja i
onako ih čekaju — dajmo jim dakle mira — dajmo
im ljubavi. Ne braka, ne zabave, ne bogastva —
nego ljubavi. »Zakon bez ljubezni je prostitucija.«
Tek kad smo zadnju stranicu ove knjige pro-
čitali razvedri nam se duša.' Ne samo, kako više spo-
menuh, što nas obuhvaća neki mir i neka vjera da
će tužnoj supatnici čovjekovoj ipak jednom bolje biti
— nego jer ta zadnja stranica je velika, raskošna po-
ezija, žarlio Ijubeće ženske duše. Ono malo crta otkriva
nam ne samo plemenitost i o.sjećaj Zofke Kvederove
— nego krozanj upoznajemo jedno drugo lice, sim-
patično i krjepko, lice Vlada Jelovšeka — ka-
menovanoga hrvatskog pjesnika. Oh, njih dvoje —
snažni i čisti i neslomivi! Uvjeren sam, da čovjek
kao Vlada mogao je na duši pjesnikinje izazvati silan
preokret — pa vriedno je da pokažem ovo malo re-
daka Zofkinih, koji sadržavaju u sebi najvišu poeziju,
koji označuju baš taj preokret.:
»Moja duša je bila kakor harfa. Kakor harfa
s razglašenimi strunami. Tisoč tonov je spalo v strunah,
a nikdar niso vzplavali v svet.«
»Mene so bolele melodije, ki so spale v strunah
moje duše. Kakor zaprti ujetniki so hrepenele po
svobodi. Bolele so me, a jaz jih nisem znala dvigniti.
Kakor barve, ki jih ne vidiš, kakor pesem, katere ne
slišiš, kakor nekaj, kar je in ni, — taka je bila
moja duša. Kakor harfa z razglašenim strunami. Tisoč
lepot spi v strunah, a samo hripavi disakordi se tr-
gajo v zrak, če se jih dotakneš.«
»In tedaj si prišel Ti, — Ti umetnile. Kakor
sojnce si bil, in vse je vzklilo. Doteknil si se strun
in zapele so nebeške himne, in moje srce je vztrepe-
talo sreče. Ti, Ti sveti umetnik moje duše!«
»Moja duša je, kakor doneča harfa. Vsak ton'
zemlje in duše in človel<a odmeva v mojih strunah.
In to je Tvoje, Ti umetnik, Ti buditelj ! Kakor do-
neča harfa...«
»Vsa čustva Tebi, vse Tebi, umetnik !
VSE TEBI, VLADO!«
U Spljetu, junija, 1900.
Xeres de la Maraja.
Literarni paberki. J. M. .Svoboda: »Dve Štu-
dentki«, »Zora« igoo. Krščanski akademik Svoboda
si bode morda kaj domišljal, ker se ».Slovenka« bavi
z njegovo črtico. To veselje pa mu moramo takoj s
početka skaliti, kajti njegov spis je naiven dovolj,
da bi se nam ne zdelo potrebno zgubljati o njem niti
besedice, ako bi ne bil na drugi strani tako zlobno
tendencijozen. Nam se ge tukaj le za načelo in ime
gosp. Svobode nam je čisto postranska stvar.
Imenovana črtica ima viden namen, da vzbuja
v občinstvu mržnjo in zaničevanje do študujočih
mladenk. Tu sta nam nacrtana dva značaja študentk,
dva ekstrema, in sicer po tistem starem receptu ad
usum delphini : eden strašno pokvarjen, drugi pa ne-
verjetno vzvišen, pravi angel v človeški podobi. Her-
mina Stocker je »ena izmed naprednih«, ki se ozira,
polna samozavesti, s »couleurstockom« v ročici po
ubogem Svobodi ; zmagoslavna škodoželjnost ji je,
zunaj sveučilišča, razlita po obličju. Ona stopa smelo
v slušalnico ter vzbuja z raznimi zunanjimi sredstvi
pozornost, poseda s profesorji dvomljivega značaja
po krčmah, se hvali na vsa usta, kaj vse se je učila
in koliko časa že ni bila pri sv. maši, o kolokviju
pa niti ne ve — kako nastaja dež! Da takega ek-
semplara študentke, »ki na tak potenciran način
kaže svojo emancipacijo«, ki prireja — groza ! — o
postnem času »Studentinnenkränzchen«, nje moški ko-
legi ne čislajo posebno, zlasti pa ne patentirani »kr-
ščanski«, to si lahko mislimo, zlasti pa, ako zvemo,
da so sveučiliščniki že »a priori« sklenili: »žensk no-
čemo!« Neko društvo se je sicer dalo po bogve
kakih »motivih« premotiti, da je sprejelo dve sluša-
teljici med svoje člane, a ker dotičnici nista odložili
svojih »klepetavih jezikov«, se je vsak zavednih od-
bornikov zaroti!, da sta prva in zadnja ženska člana
v društvu. »Tudi v slušalnicah samih briga se le redko
kdo zanje. Nekateri se bojijo — pikanja in zbadanja
svojih to\arišev, drugi se — ženirajo, tretji pa že
iz principa ne marajo.« —
Niso ii to junaki, ki se bojijo zbadanja, ki se
ženirajo občevati s svojimi tovarišicami? Tak žalosten
portret nam je gosp. .Svoboda podal o svobodomi-
selnih akademikih, kajti »krščanski« pripadajo menda
med tiste, ki jih že — iz principa ne marajo. Nam
Str. 192
SLOVENKA
se zdi, da je ženstvo godno za vseučiliščne nauke,
a negodni so za skupno obiskovanje predavanj taki
filistri kakor nam jih slika g. Svoboda. .Sicer pa,
ljudje, božji, nikar ne verjamite, kar vam pripoveduje
»krščanski« .Svoboda; kajti to jednostavno ne odgo-
varja resnici, da bi resni vseučiliščniki sprejemali
svoje koleginje s hihitanjem ter da bi jih tako pre-
zirali, kakor nam poroča g. Svoboda. Tukaj je pač
zopet enkrat »pobožna« želja porodila misel, ali pra\^
za prav nesmisel. Da je med mladimi veseljaki na
vseučilišču tudi takih, ki se ozirajo na vse, pa tudi |
na svoje koleginje, s humori-stičnega stališča, to vemo ;
a v večini le-ti niso, pa naj se jim pridruži tudi vse
»krščansko« krdelo z gospodom Svobodo na čelu
.Sicer pa smo prepričani, da je g-. Svoboda izrekel
v »dveh .študentkah« le svoje subjektivne nazore ter
da ni bil ovlaščen, govoriti v imenu katoliškega di-
jaštva, ki se zbira okrog- »Zore«. Prežalostno bi
namreč bilo in slabo bi se strinjalo z načeli krščan-
ske ljubezni in svobode, ako bi vsi slovenski kato-
liški dijaki enako sodili o naporih ženstva, da doseže
vi.šjo izobrazbo in ugodnejše socijalne razmere, kakor
sodi gosp. .Svoboda,
V drugi črtici nam je podal isti pisatelj .sliko
preparandkinje, telesno malo pohabljene, a duševno
pravega ideala, tako vzvišenega, da v njegovo real-
nost ne moremo verjeti. Temu vzoru, ki je tudi te-
lesno gospodu pisatelju prav blizu, polaga isti sledeče
besede v usta: »Še se spominjam onega prizora, ko
ste prišli (gosp. Svoboda namreč) pri Merzerjevih z
nekim Ernestovim tovarišem v največje navskrižje
radi tega, ker ste vi zagovarjali svoja verska načela,
on pa svoja brezverska. Kako lepo ste takrat na-
stopili ! Ognjevito, pogumno, jasno ste mu odgovarjali,
da je moral s svojim zagovarjanjem kmalu umolkniti.
Tisti prizor mi ne izgine nikdar iz spomina, (.Škoda,
da nismo bili zraven ! Op. ur.) tudi radi tega ne, ker
sem jaz takrat prav pod njegovim utisom sklenila
svoja verska čustva ne samo skrivati v srcu, kakor
sem jih do tedaj, ampak ž njimi nastopati, kjer bi le
prilika nanesla, tudi v javnosti, kakor delate vi.
(Hvala Bogu, pisala bo črtice a la »Dve študentki« !
Op. ur.) Šibko dekle sem, in vsega mi manjka, a
uvidela sem, da v tej točki (!) lahko nastopam in
lahko delujem tudi kakor vi moški... Pridobila sem
si že nekatere svoje tovarišice na učitel išču, katere
prav tako gorijo v tej točki (sic !) postati enake moškim,
kakor jaz. In da bi vedeli, g-. .Svoboda, kako zadovoljna
in srečna sem pri tem stremljenju. Dan na dan vidim,
kako bogato mi je poplačano z mirom, katerega bi
v svojem položaju drugače gotovo ne imela«.
Tedenca je jasna ; m i r a gospici ne zavidamo ter
jej želimo mnogo odjemalcev in najboljšega vspeha,
kedar pojde krošnjarit s svojimi verskimi načeli. Ve-
čina njenih tovarišic pa se gotovo ne bode zadovo-
ljila s tem, da bi smela biti samo v »tej točki«
enaka moškim, in to tembolj, ker oni, komur je vera
sveta stvar, se ž njo ne šopiri kakor s kakim zuna-
njim nakitom ter mu ne pride na u.n, da bi ž njo
»nastopal« ali jo prodajal na drobno.
S tem pa nočemo reči, da naj bi kdo iz bojazni
pred pikanjem in zbadanjem ali, ker se »ženira« — za-
tajil svoje versko prepričanje...
Naj končamo z besedami pisateljevimi :
»Veselje, pomešano z različnimi čustvi, nam
je tisti večer napolnjevalo srce«, ko smo čitali »Dve
študentki«.
Janka Kersnika zbrani spisi. Uredil Vladimir
Leveč. Zvezek I. .Sešitek T. Cyclamen. Založil ]>.
.Schwentner v Ljubljani igoo. Kar bi bila imela iz-
vršiti že pred časom »Slovenska Matica«, to je iz-
vršil dični naš založnik g. Lavoslav Schwentner v
Ljubljani. Preskrbel je Slovencem izdajo Janko Kersni-
kovih zbranih spisov in to v tako krasni zunanji obliki,
kakor je izšlo še le malokatero drugo slovensko knji ¦
ži.-vno delo. In zato tudi smo tembolj veseli izdaje
Kersnikovih zbranih del, katere si je gotovo že mar-
sikdo želel. Saj je Kersnik nedvomno eden izmed naj-
boljših pripovedovalcev iz minole dobe ter zavzema
v slovenski literaturi toli odlično mesto, da je dol-
žnost vsakega .Slovenca, da se seznani se skupnimi
njegovimi deli. — Kar pred vsem odlikuje Kersnika,
je njegov zdravi in čisti realizem, in to tembolj, ker
je v oni dobi, ko je izšlo to delo, pri nas še bil
v cvetu romaiiticizem. Podal nam je zveste slike naših
tedanjih družabnih razmer v mestu, grajščini in na
kmetih, meščana, kmeta in grajščaka opisal nam je
tako resnično, rekli bi : domače, da vidimo vstajati
ono dobo, ko se še marsikdo ni upal izdajati se za
.Slovenca, kakor da bi bil to pregrešek zoper kak
parag-raf službenih pravil, ter so mnogi svojeglavneži
trdili, da so sicer ščinkovci a ne ptič^ t. j. da so
Kranjci a ne Slovenci... Nekako posebno čuvstvo
nas navdaja, ko čitamo o čitalničnih veselicah ali »be-
sedah«, ki so bile nekako ognjišče in središče vsega
tedanjega mladega narodnega gibanja.
Kersnikova dela tvorijo del slovenskega na-
rodnega pokreta, v njih se jasno zrcali družabno in
politično življenje one dobe. Zato so njegovi spisi za
nas neprecenljive vrednosti, nekaka zgodovinska knjiga.
— Roman »Cyclamen«, s katerim pričenja založnik
izdajanje, je gotovo izmed najboljših Kersnikovih del
ter nas seznanja z vsemi vrlinami njegovega peresa.
V njem se zrcali velika odkritosrčnost in resnico-
ljubnost pisateljeva. Ničesa nam ne prikriva in ničesa
ne olepšava — vse suh a zelo zmeren realizem. Go-
tovo je, da je bil ta roman za ono dobo, v kateri je
bil pisan, izvrstno literarno delo. A od tedaj se je
na svetu in pri nas posebej že marsikaj spremenilo,
in kar je v tem slučaju važno, spremenili so se nazori
in okus z ozirom na književnost. Tako bo pač vsakdo
z zanimanjem do konca prečital »Cyclamen«, a mar-
sikdo bo knjigo nekako neutcšen in nevzadovoljen
odložil. Kar namreč — vsaj veliki večini — v se-
danjosti iščemo v književnem delu — človeške no-
tranjosti, duševne globine z vsemi njenimi skrivnostmi
in tragično silo, naslikano z markantnimi ali tudi dis-
kretnimi potezami — tega ne najdemo v »Cyclamenu«.
Ali kakor rečeno, Kersnikova dela so za nas ne-
precenljive vrednosti, in kdor jih ni citai, nima pra-
vice reči, da pozna .slovensko literaturo. Menda ne
treba posebej povdarjati, da je dolžnost vsake Slo-
venke ali Slovenca, da si nabavi te spise, ako mu to
finance le količkaj dopuščajo. To pa tembolj, ker je
g. založnik Schwentner stvar uredil tako, da bo možno
tudi manj imovitim slojem nabaviti si iste.
Izhajali bodo namreč v snopičih po 12 —14
tiskanih pol, katerih dva indvabodeta
tvorila en zvezek, in sicer izid e ta vsako
leto dva snopiča po i g 1 d. 25 n č. a 1 i 2 K
50 st. Vseh zvezkov utegne biti štiri ali
pet — s »Cvclamenom« vred, ki je že izšel in ga je
vedno dobiti pri gori imenovanem založniku in knjigo-
gotržcu.  Omenimo naj  še,  da je  papir jako fin in
SLOVENKA.
Str. 193
močan in tisl< razločen. Ovojni list pa krasi res divna
risba v Parizu živečega rojaka-slikarja g. Ivana Vav-
potiča. » Cyclamen « stane po po.šti 2 K 70 st.
» Naša slika. Czech C: M a d o n a. Današnji
številki smo priložili krasno Madono znanega češkega
slikarja. Videti je, da je umetniku služd za model
mili slovanski tip. .Slika vzbuja v nas čustva, kakor
jih mora vzbujati dobra nabožna slika.
Za prijatelje znanstvenih knjig. Založniška tvrdka
in knjigarna B. Herder na Dunaju L, Wollzeile 33. je zelo
praktično uredila prodajo svojih knjig ter oddaja veča
in manjša dela iz vseh strok katoliške književnosti,
kakor n. pr. znani cerkveni leksikon, državni leksikon
zgodovinska dela Pastorja, Weissa, Janssena itd. takoj
po naročbi proti plačilu na obroke — najmanj 4 K
na mesec za vsako delo — seveda le solventnim
odjemalcem. S tem je omogočeno *Fsakomur, da si v
kratlcem času in ob zelo ugodnih pogojih glede pia
čila nabavi lepo, izbrano knjižnico. Plačuje se lahko
potom pošiljatvi priloženih poštnine prostih položnih
listkov. Cena knjigam ni zvišana.
„Misterij žene".*) .Spisala Zotka Kveder. Praga,
v lastni založbi. Cena po pošti i.io K.
Nova knjiga leži pred menoj. Knjiga ženske o
ženski. Listam v knjigi, jirebiram nje kratke črtice,
in čimbolj -se vglabljam v posamezne nje dele, tem-
bolj mi je jasno, da je ta knjiga izraz najtoplejšega
čustvovanja,   najfinejšega  psihološkega  nijanciranja.
Neusmiljeno razkrinka pisateljica pred našimi
očmi bedo ženskega življenja v najrazličnejših varijan-
tah. In da-si ne morem utajiti, da je često nejasna,
celo pretirana, n. pr. takoj v prvi skici, se mi vsi-
ljuje nehote pod nje uplivom vprašanje : zakaj ? —
Zakaj je bitje, ki ima nalogo, širiti le srečo in bla-
ženstvo, zakaj je to bitje — žensko bitje — prede-
stinirano le za trpljenje, za bolest in muke ? Kje je
pač rešitev temu zagonetnemu protislovju, kje je iz-
hod iz tega labirinta bede ?
Odgovora ni.
Surova moč triumfira,  sklicuje se na pravico,
kojo nosi na koncu svojega meča.
Pravica krepkcjšega.
A vendar knjiga ne sklene v tem mučnem dis-
akordu.
Kakor žarek zahajajočega solnca po hudi ne-
vihti vkrade se svetli žarek v srce — »in zapele so
nebeške himne in moje srce je vstrepetalo sreče«.
Žarek ljubezni pade v žensko srce, osvetljujoč
njeno temno življenje, oraamljujoč vse njene čute, vse
njene misli, da pozabi celo na bolečine svojega ma-
terinstva na vso bedo svoje usode.
Danica.
Razno.
Ruske žene. Položaj Rusinje, ne le aristokinje
nego tudi meščanke, je zelo neodvisen ter se da pri-
merjati edino le s' položajem Američanke. Koiikrat
se pripeti, da Rusinja zapušča domovino, rodbino,
celo soproga ter si poskrbi za samostalno delovanje,
ne da bi se temu kdo čudil. Rusinja višjih krogov
je inteligentna in izobražena; ona živi v svetu in za
svet. Rusinja iz naroda pa živi izvečine v samoti,
ločena od sveta, mnogokrat navezana na surovega
soproga. Rodbin.sko življenje na Ruskem je imelo od
*) Da zvedo cenj. čitateljice tudi, kako sodi o tej ženski
knjigi slovenska žena, priobčujemo še to kratko oceno.
nekdaj patriarhaličen značaj ter je bil oče edini gospodar
nad otroki in ženo. Značilno je dejstvo, da v slučaju
smrti soprogove ne postane mati varuhinja otrok,
nego je izvečine to stari oče mladoletnikov.
Rusinja višjih krogov je zelo elegantna, mno-
gokrat izredno lepa ter združuje v sebi često vrline
severnih žena z vrlinami vztoka. Ruska žena na j ugu,
Malorusinja, je živahna in glasna, kakor to sploh na-
hajamo ])ri južnih narodih ; navadno visoka in vitka,
nje rujave oči so irazitc, črne lase si navadno zapenja
z diademom. Oblači se rada v belo vezeno bluzo v
obliki srajce in v dolgo plavo ali karirano krilo. Ve-
likorusinja je manjša, nje oblike so bolj okrogle, sploh
je vsa prikazen prijetna in mirna; njene oči so jasire,
lasje plavi.
Žene so igrale v zgodovini Rusije vedno veliko
ulogo. Njih upliv na narodni razvoj je bil velikansk.
Kraljica Olga, prva krščanska kraljica na Ruskem,
si je mnogo prizadevala, da bi oplemenila svoj narod;
sijajna prikazen v zgodovini Rusije pa je Katarina II.,
ki je bila rojena vladarica ter je v tej lastnosti po-
speševala znanosti, boljšala zakonodajstvo ter si pri-
zadevala, da bi odpravila zlorabe in krivice ng vseh
poljih. Tudi kot pisateljica si je pridobila častno ime.
Med najslavnejše ruske žene spada princezinja Ka-
tarina Komanovna Daškov, ki je zapustila memoire
o vladanju Katarine II; iste so prevedene na mnogo
jezikov. To je bila nenavadno nadarjena in učena žena.
Žensko gibanje je med ruskimi ženami že zelo
napredovalo. Ta pokret je šel pred vsem za tem, da
si žene pribore pristop do vi.šje izobrazbe, širše pra-
vice in v obče večjo samostalnost. Rusinje so na tem
polju dosegle lepih vspehov. Povsodi po večjih mestih
nahajamo dandanes akademične in pedagogične te-
čaje za žene; zlasti važni pa so zdravniški tečaji, v
katerih je dovršilo že na stotine mladih Rusinj me-
dicinske študije. Tudi glede obrtnega delovanja so
dosegle Rusinje lepe vspehe in dandanes .so pri-
puščene tudi v razne državne službe, zlasti pri pošti
in brzojavu in sploh na takih mestih, ki ne zahtevajo
mnogo predhodnih študij in temeljite strokovne izo-
brazbe. Zlasti nahajamo med njimi mnogo blagaj-
ničark.
Gori nave^deni tečaji (matcmatično-prirodoslovni ih
filološko-historični), obstoje na Ruskih vseučiliščih
že od leta 1867. Leta 1886. pa so v Petrogradu iz
političnih vzrokov, zlasti iz bojazni pred nihilizmom,
zaprli ženske tečaje, iz katerih je tekom 20 let bilo
izšlo okoli 500 zdravnic, ki so zlasti med mohame-
danskim prebivalstvom storile mnogo dobrega. .Se le
leta i8q7. so v Petrogradu otvorili novi medicinski
zavod za ženske, s katerim so združeni oddelki za
kemijo, fiziko, fiziologijo, anatomijo in patologijo. S
tem zavodom je združen tudi penzionat, kjer dobivajo
slušateljice stanovanje in hrano. Tudi farmacevtska
znanost je na Ruskem pristopna ženskam ; leta i8gi.
je postala gospa Sitkijevič prvi ženski magister phar-
maciae na Ruskem.
Kar se tiče političnih pravic ruskih žen, moramo
omeniti, da imajo pravico glasovanja v občinskih stvareh,
da pa iste ne morej'i izvrševati same, nego po svojih
soprogih, sinovih ali tastih. Na Finskem pa Sioejo biti
voljene ženske tudi v upravo zavodov in zakladov
za ubožce.
Bledica (chlorosis) je bolezen v letih razvijanja,
zlasti ženskega spola, ki je bila znana že v starem veku,
Str. 194
SLOVENKA
kakor to dokazujejo spisi Hipokratovi. A .še le v
zadnjih dveh stoletjih so določili pojm te bolezni ter
jo natančneje proučili. Mogoče pa je, da se je šte-
vilo slučajev te bolezni v zadnjih stoletjih znatno
pomnožilo. Posebno razširjena je ta bolezen v severnem
in srednjem pasu, torej v severni in sre<inji Evropi
ter v Zjedinjenih državah v severni Ameriki. Na Ita-
lijanskem, Španskem in v osrednji Ameriki je ta bo-
lezen mnogo redkejša. Preiskavanja o vzrokih in o
bistvu te bolezni še niso zaključena; toliko pa je
gotovo, da se o bledici zmanjša količina železa v
krvi. Železo, ki se nahaja v naši krvi, je kemično
zvezano z hemoglobinom, ki daje krvnim telescem
barvo ; natačne preiskave zadnjih časov so pokazale,
da se o bledici sicer ne zmanjša število krvnih te-
lesce, nego da zgubi vsako telesce barvila ter je
vsled tega pod drobnogledom videti bledejše. Le v
najskrajnejših slučajih bledice se je zmanjšalo tudi
število rudečih krvnih telesce, katerih je o normalnem
stanju pri ženskah 4,500.000 v kubičnem milimetru.
O anemiji (pomankanju krvi), ki je v mnogem po-
dobna bledici, pada število krvnih telesce na polovico
aH še na manj. V mnogih slučajih nahajamo, kakor
je prvi dokazal Virchow, pri anemiji tudi nenavadno
majhno srce, slabo razvite velike arterije (žile od-
vodnice) in slabo razvita spolovila. Nekaj časa so
mislili, da nastaja bledica vsled tega zastajanja v
razvitku, a pokazalo se je, da ima mnogo ljudij, bolnih
za bledico, čisto redno razvito srce itd.
Bolj znani so .slučajni vzroki, ki provzročujejo
bledico n. pr. slaba hranitev, slab zrak, vlažna in
temna stanovanja, delo v tovarnah, zlasti v prostorih,
okuženih po prahu in soparih od strojev, a v boljših
krogih duševno in telesno prenapenjanje pozno v noč,
pretirano učenje o pramalem gibanju v svežem zraku,
sedenje, neprimerna obleka, ki ne dovoljuje globokega
dihanja (steznik), pa tudi duševni uplivi, kakor lju
bezenske boli, slabo berilo, kriva smer mišljenja —
torej na eni strani slabe življenske razmere, na drugi
strani pa pretirana kultura. Tudi podedljiva je ble-
dica; v nekaterih rodbinah podedujejo hčere pri-
pravnost za to bolezen od matere.
Znamenja bledice spozna lahko tudi oko nestro-
kovnjaka. Ista so: vsa koža, zlasti tudi slizne mrene,
ustnice in kožice vezilke so blede ; pri plavolaskah je
koža zelenkasto-rumena ter se ne sveti, brinetke imajo
temno-sivo kožo; uha so rumenkasta kakor vosek.
V nekterih slučajih pa je tudi narobe: lica in ustnice
so nenavadno rudeče, a barva se hitro spreminja.
Tu govorimo o cveteči bledici. Bledični ljudje
so potrti, utrujeni, leni, vedno bi radi počivali in spali,
pa tudi razburijo se hitro in v njih mišicah ni skoro no-
bene moči. Na debelosti navadno ne zgubijo; kjer pa
postanejo nenavadno suhi, tam se je bati, da tiči za
bledico še kaka druga resnejša bolezen v pljučih ali
kaj takega. Navadno bije pri bledičnih srce nena-
vadno hitro in ob straneh vrata se jim vidi utri-
panje žil. Bledični zgubije radi sapo, duši jih, to pa
vsled tega, ker je njih dihanje le površno ter dob'va
kri iz zraka premalo kisika. .S tega je razlagati tudi.
da jih vedno zebe da imajo mrzle roke in noge, da
jih boli želodec, da jim ne tekne nobena jed itd. To
so sicer navadno le živčna motenja, vendar pa na-
stanejo  vsled bledice večkrat tudi anatomične spre-
membe, turi v želodcu itd. Navadno pa morajo taki
bolniki rabiti odvajalna .sred.stva.
Mnogokrat je moteno delovanje spolovil ; največ-
krat se pripeti, da izostane menstruacija, ali je pa
ista le neznatna ter združena z veliki bolečinami ;
včasih je i)a tudi premočna, da dotičnico popolnoma
oslabi ter še s tem poveča temeljno bolezen. Razven
belega toka, ki je tudi večkrat združen z bledico,
navadno ne opažamo drugih bolezni v spodnjem delu
telesa, vendar se pa iste lahko razvijejo vsled bledice.
Glavobol, migrena, stud pred hrano, zlasti mesom,
potrtost, občutljivost na.sproti luči, šumu in ropotu,
str; šljivost in nemirno spanje so takorekoč na dnev-
nem redu. Zelo lahko se razvije popolna histerija,
ki dotičnice ne zapusti do smrti.
Bledica ni skoraj nikdar nevarna za življenje,
ponovi se pa lahko, tudi če še tako skrbno posto-
pamo z bolnikom.
O zdravljenju bledice moramo pred vsem od-
praviti razmere, ki jo povspešujejo, ter gledati zlasti
na to, da bodi življenje bolnika pametno urejeno.
Potrebno je, da sta prav razdeljena dnevno delo in
počitek; delo ne sme presegati moči; hrana bodi
krepka, a lahko prebavljiva in v dovoljni količini;
ni potrebno, da bi bolnica baš morala jesti meso ;
- ako nima teka, naj se dotičnici podaje hrana v manj.ših
količinah, a zato večkrat.
Paziti pa treba zlasti tudi na duševno živ-
ljenje bolnice, na nje misli, na knjige, katere čita, itd.
Ugodno upliva tudi sprememba vseh življenskih razmer
n. pr. preselitev iz mesta na kmete, zlasti pa v pla-
nine. Dokazano je namreč, da se v čistem vzduhu
število krvnih telesec kmalu pomnoži ter da se tudi
popravi vsebina hemoglobina. Bivanje ob morju ne
vpliva tako ugodno, in mrzle kopeli, zlasti ako tra-
jajo več časa, so skoro vedno škodljive, ker jemljejo
truplu preveč toplote. Primerno zdravljenje v vodnem
zdravilišču, z drgnenjem in telovadbo, lahko mnogo
koristi, ker pospešuje prcbavljanje in obtok krvi. Doma
je priporočati ne predolgo umivanje z mrzlo vodo,
drgnenje itd. Tudi vroče kopeli s potenjenm so časih
zelo dobre, ker povspešujejo kroženje krvi. Sicer pa
moramo opomniti, da je najboljše, vprašati
zdravnika za svet, ki določi v vsakem slučaju,
kaj je primerno in potrebno.
Med zdravili zavzema prvo mesto železo. Dan-
danes imamo mnogo železnatih preparatov, ki pa niso
vsi primerni za vsakega bolnika. Tudi tukaj je naj-
boljše, da se ravnamo po predpisih zdravnika. Ne-
kateri se branijo rabiti železo, češ, da isto škodi
želodcu in zobem, Dotičniki se motijo, kajti želodce
in zobje so slabi baš zato, ker v krvi ni dovolj že-
leza. Razven železa rabijo tudi (seveda je to dovoljeno
le po naročilu zdravnika) arsen, mangan in žveplo.
Kedar je vsebina hemiglobina dosegla zopet 8o°/o.
se bolnik počuti zopet bolje ter je delovanje krvi
zopet pravilno.
(Po »111. Konv. Lex. d. Frau.«)
Jejte jabolka ! Kdor rad je jabolka, bode malo-
kdaj trpel zaradi pokvarjenega prebavljanja. Zlasti
priporočajo, da jejmo jabolka, predno gremo spat.
Kdor se rad razburja in vznemirja, ta naj je jabolka,
Velika množina fosfora, ki se nahaja v jabolkih,
upliva namreč blagodejno na možgane.
Priloga „SIovenke" štv. 8., 1. 1900.
Tiskala tiskarna „Edinost", Trst.
Czech C: Madona.
Šivaliili strojev tovarniška zaloga
Ivana Jax-a
V Ljubljani
i*~ Dunajska cesta št v. 13.
priporoča svoje pripoznano najboljše
Šivalne stroje
za domačo Boraio in oliiliiišie potrelie,
Odlikovan fotografski D i p nifi P
o o o  atelier o o o    il.  dCl IaIL
V GORICI
Gosposka  ulica  št v.  7.   '•E
edini zalagatelj c. kr. drž. uradniške zveze za Goriško,
sprejema vsa v fotografsko stroko spadajoča dela.
Novi, velikomestuo urejeni atcljer odgovarja
vsem moderuiii zahtevam le stroke.
Razglednice, lepže iuw vse dosedanje 20-25 gld. tisoč.
Na zahtevo se pride fotografovat dotični kraj.
Jaz Ana CsiUag
s svojimi 185 centimetrov
dolgimi Loreley-lasmi do-
bila sem jih vsled 14-me-
sečneuporabe svojesamo-
iznajdene pomade. To so
najslovitiše avtoritete pri-
znale za jedino sredstvo,
ki ne provzroča izpadanja
las, povspešuje rast istih,
poživlja lasnik po vspešuje
pri gospodih polno močno
rast brk ter daje že po
kratki uporabi lasem na
glavi  kakor tudi brkam '
naraven lesk ter polnost i
in ohrani te pred zgod- .
njim osivljenjem do naj- ]
višje starosti.        I
Imii pi
valček /a citre, se vdobi za
1 krono "^O stotink pri kapel-
niku H. HORN U v Kranju na
Giorenjskeni.
Ureduje tudi vsakovrstne pesmi
in melodije za citre po nizki
ceni.
OOOOOOOOOOOOO
Zaloga iu tovarna
Cenaloneka 1 gld, pohištva vsaks vTstc
2 gld., 3 gld., 5 gld. j
od
Pošiljam po poŠti
vsak dan, ako se
znesek naprej pošlje
ali pa s poštnim po-
vzetjem povsem
svetu  iz tovarne,
kamor naj se  poši-
ljajo vsa naročila.
AMsaira Levi Miizi ? Trs
Piazza Rosario štv. 2. (šolsljo DosloDle). ?
Ana Csillag
Dunaj I., Seilergasse 5.
Bogat izbor: tapetarij, zrcal in slili.
Ilustriran cenik gratis in franko.
Cene brez konkurence.
Blago postavi se na brod ali železnico franko
Gospa A. : „Kje kupujete svoj
kis ?" Vaše salate diše vedno
izvrstno !
Gospa B. : „Jaz nikdar ne ku-
pujen izgotovljenega kisa,
ampak si ga sama naprav-
Ijam s priprostim prime-
šanjem vode k dobro znani
kisovi esenci „Vinaoet".
Na ta način imam vedno
svež in dober kis, kajti iz-
gotovljen kis je navadno
pokvarjen, ali se pa pri meni
pokvari ker je napravljen
iz slabe tvarine. S tem pri-
hranim mnogo, ker 1 liter
kisa me stane le 15 stotink.
Tako esenco vdobite v vseh
tukajšnjih prodajalnicah s
delikatesami in kolonijalnimi
blagom kakor tudi v droge-
rijah po 1 krono steklenica
'/4 litra in po 3 krone ste-
klenica 1 litra.
Zahtevajte pa le izrecno
pravo esenco: „Vinaoet".
Zastopstvo za Trst in Priiorslco :
Ludvil( Cogoy v Trstu,
ulica Farneto 5.
SAUNIG Sc DEKLEVA
&ORICA - Ulica Municipio 1, ¦ GORICA
(Meliiiničiiii delavnica v Xunslîi ulici št. 16.)
imata v zalogi aa dobroti in trpežnosti neprekosljive
šivalne stroje „PFAFF", kakor tudi raznovrstne
druge stroje za šivilje, krojaCe, čevljarje, sedlarje in
stroje za umetno vezanje (Strickerei) ; nadalje velik
izlior (Ivokoles iz prvih avstrijskih in inozemskih to-
varn in sicer od DO gld. naprej.
Vsaka konkurenca nemogoča !
Se toplo priporočata z odličnim spotovanjem
iidana
Saunig & Dekleva..
„Čuvaj se senjsl(e roi(e"
Dobi se
V našem iireilništvii.
krasna povest znamenitega lirvatskega
pisatelja Avjiust Senoa, v slov. prevodu.
Cena 35 kr., po pošti 5 kr. več.