RAST - L. XI, ŠT. 5 (71) OKTOBER 2000 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA H en >> VSEBINA str. RAST št. 5 (71) UVODNIK Imeti svoj glas 377 'fone PAVČEK LITERATURA Poezija Ko sem žito 381 Sonja VOTOLEN Ana 382 David ŠUŠEL Bibavica Potopis 383 Pesmi 383 Mateja JAKOŠ Geometrija besed 384 Polona MRVAR Levitev Jesenska mandala vračanja Ten 385 Janko PETAN Rajski vrt Prevod Nuna 386 Jelena MARKOVIČ Sprehod v aprilu Prevod: Smiljan TROBIŠ Golob 387 Proza Pod lipami 389 Bariča SMOLE Koprivje 390 Mondial 391 Janez GORENC KULTURA 6. Bienale slovenske grafike v Novem mestu 399 Marijan TRŠAR Podbevšek - od vojne zaznamovani umetnik 405 Rozina ŠVENT Mira Mihelič 409 Špela BREGAČ Vojni, kasneje Železni mož 417 Majda PUNGERČAR Baročni leseni kip sv. Janeza Nepomuka 418 Vodni mlini in žage v Ribniški dolini 419 Polona MIHELIČ, Peter TANKO NAŠ GOSI "Nisem rad čredna ovca, rojen sem bil kot človek" - Pogovor s prof. Janezom Kolencem 427 Jože GORENC Pokrajinski muzej Kočevje 438 Ivan KORDIŠ 1 1 I > Energetsko koriščenje reke Save 445 Valentin DVOJMOČ S participacijo gre bolje 449 Tomaž LEVIČAR ODMEVI IN ODZIVI Trajnostni tuizcin in integralni regionalni pristop 453 Marko KOŠČAK Forma viva s formulo za današnji čas 457 Marko KOŠAN Ivo Mršnik - Pregledna razstava risb in grafik 460 Katja CEGLAR "Pihni v svoj rog!" 462 Marijan DOVIČ Salon poezije v Novem mestu 465 David ŠUŠEL 50 let Dolenjskega muzeja 467 Zdenko PICELJ Ob zborniku Enaindvajset 470 Ivan GREGORČIČ Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 472 Meta BENČINA Publikacija ob stoletnici rojstva Mirana Jarca 477 Jandranka MATIČ ZUPANČIČ GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON (64) 479 Karel BAČER KRONIKA Junij — avgust 485 Lidija MURN NASLOVNICA: Zakladna najdba bronastih srpov, sekir in mečev z Debelega vrha nad Prcdgradom; 12.-11. stol. pr.n.š. VINJETI (str. 379 in 385): LUCIJAN REŠČIČ: Cvetoča violina, Kraljevski par, perorisbi, 1999 Tone Pavček Pozdravni govor na 31. taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični ŠT. 5 (71) OKTOBER 2000 Prijazni pevci in pevke pesmi Dolenjske in Bele krajine! Naj začnem svojo besedo z lepoto, ki je sredi nas in smo tudi mi, po zaslu-ženju ali celo ne, del nje. Torej začnem s tem lepim, kar pravkar gledamo in živimo - z lepoto Dolenjske. Saj veste tako vi kot jaz, kot vemo vsi mi znano resnico: Nikjer ni svet tako lep kakor tukaj. Ali po verzu: Lepa je moja dežela, meni najlepša. Zato mi je milo in drago, da sem lahko danes njen in vaš gos/. Njena lepota je lepotci človeškega obraza, ki ga ozarja čar notranje sile in miline, ali kot bi na obraz prišla in zazvenela pesem. Lepota Dolenjske ni bahata, gizda-va, ošabna, groba, ni zla lepota, še manj je gospodovalna lepota zla, ki osvaja in uničuje. Ta lepota je mila in ljubezniva in kar naprej darežljiva. Dolenjska na jemlje, ona samo daje. K njej hodiš od hrupa niča, da počiješ, bežiš enkrat v njeno zatišje, drugič v ubrano sozvočje, \’ njeno tihožitje in stibožitje, v njeno petje in pitje. Saj jo kar naprej pijemo: vse njeno lepo in sveto, vse dobro, lepoto travnih bilk in žit, koruznih latov, polj in bost pa trsov za lažji dih v prsih, njen daktilski verz, zveneč vsepovsod naokrog, in njen tričetrtinski takt, ki je ljub tako njej kakor vam. Vi, dragi moji, jo poznate. In ona pozna vas. Mnogo zborov je pelo tukaj, v tej pokrajini in mnogokrat so peli pevci in pevke v tem lepem kraju. A še večkrat je ona, naša Dolenjska, pela njim in nam vsem. Saj poje neprestano: Vsako mladoletje, vsako zeleno proščenje poje Dolenjska svojo zeleno pesem: Dober dan, življenje! Vsako poletje valovi, kot valovijo žita, melodija z neba na zemljo, s sončne okrogle krogle na oblast bokov in grudi bost in polj in gričev in mi smo zmeraj na novo začudene priče visoke pesmi zrele lepote. In ponavljamo za njo: Dober dan, življenje! Vsako jesen, ko se odpro kašče plodovom in kleti sokovom, ta zemlja poje zahvalo nebu in delovnim rokam za dober prid, za pridelek, za letino, hi ponavlja z veseljem in s hvaležnostjo: Hvala, življenje! Vsako zimo išče ta pokrajina svojo tiho rimo na tišino, na mir, na počitek. In še takrat je kot kakšni spokojni glasbi letnih časov Vivaldija hkrati mirno in ubrano po uživanje minulega in skrivnostna zasanjanost v prihodnje. Ce ji znamo prisluhniti, zašepečemo v sebi za njo in zase: Hvala, življenje! Tako poje z vami in z vsemi nami Dolenjska. In tam čez, čez Krko in Gorjance, ji s sveta belih brez in steljnikov, z gričev s trtami in iz bost tisočerih spominov odgovarja Bela krajina. S pesmijo, ki se toči od hribca do hribca, ki teče kot znamenita črnina ali kot kri stare in nove zaveze, in je kot znamenita belokranjska človeška toplina. Prideš na vrh, na prelom, na preval in se ti odpre: strmiš in vate sega od tam daleč od Otonove Vinice prek vse pokrajine stari dobri verz: tih, tih je kraj, sam v sebi zaokrožen. Potem pobožno skloniš glavo pred lepim svetom in zamižiš, kot bi hotel samo še r sebi navznoter zreti to lepotijo, suhorske ali selniške gorice, pa še enkrat poslušati ob Zupančičevi še Krokarjevo ali Dularjevo pesem. Ko spet odpreš oči, ne vidiš !e Veselice nad Metliko, a pravzaprav eno samo veselo veselico pregibov zemlje navzdol in navzgor, skritih odhajanj na stranpoti in ponovna vračanja, eno samo ljubko valovanje prostora. A tam gori Tone Pavček IMETI SVOJ Gl.AS UVODNIK Rast 5 / 2000 med nebom in zemljo doni glasba nebesnega kora v samih svetlih durih, da plešejo kolo oblaki v belem in doli pod njimi v zelenem trate. Tako pojeta ti dve pokrajini. In njuna pesem je kot milost in dar tudi v nas. Pojeta, ker imata glas. Svoj glas. Kajti z glasom se vse začenja; od šumenja, šumota, šepeta do šuma in šelestenja, pa potem do tona in zvoka, ko zazveni struna glasu in je glas tvoj, samo tvoj. Samo ta glas imam, pravi prijatelj pesnik, in jaz sem se zmeraj znova spraševal, mar ni to dovolj, mar ni to kar vse! Imeti svoj glas. Svojo besedo. Svoj jezik. Svoja tla. In svojega boga. Ko imaš glas, lahko govoriš bližnjemu o ljubezni, šepečeš nebu molitev zahvale in vsakomur lahko rečeš: Prišel sem na ta svet, da pojem pesmi. Kako vam je, mojstri pevci in drage pevke, ob tem razkošju, da imate glas? Ta imeti je tokrat na mestu. Pomeni imeti dar, ki razveseljuje in osrečuje. Z njim si ko mali bog, greš po pisanem lepem svetu, poješ in čaraš. Ta imeti je druge sorte glagol kot tisti, ki daje enim podjetja in novce, druge pa peha na rob, v zgolj preživetje. Ta imeti se poteguje za blagri duha in ne zgolj blaga. A je kajpak še veliko več. Imeti glas, pomeni biti. Če ga nimaš, nimaš svoje osebnosti, si nihče. Z glasom si. Si nekdo. Ta, ki ima glas. Kako je že rekel Oton ? O da nama je priti do svoje podobe, meni in tebi, narod moj! Priti do svojega glasu je isto. Kako je torej s tem našim glasom? Se sliši? Bo slišen? Uslišan ali utišan? Bo v novi Indiji Koromandiji, evropski skupnosti, samo zaslišan in zasliševan, koliko zmore biti prilagodljiv, pokoren, poslušen? Bo zvenel na svoji noti v sozvočju z drugimi, tako imenovanimi velikimi evropskimi glasovi v večglasnosti skupne pesmi? Kdo ve. A ve se zatrdno: svojega glasu ne smeš izgubiti, da ne ostaneš nem in gluh, gluhonem, ne več samo lešnik v peham orehov med velikimi, ampak mutec, nič, nihče. To ni vprašanje, boste rekli. A je, zmerajje bilo, že dolgih tisoč let, kot je zapisal Cankar, in če bo še prihodnjih tisoč let, bo dobro, saj bomo tako vsaj vedeli, da še smo. Svet se menjava, a stari večni zakoni ostajajo. Najsi si človek še tako prizadeva obrniti kazalce na večni uri, da bi se po njegovi volji, njegovi ideologiji začeli vrteti v drugo smer, najsi nadut in nenaraven hoče tekmovati z naravo, priti k uspehu po bližnjicah, se ta račun ne izide in ga je treba prej ali slej poravnati. Čas, minljiva večnost, nas nese dalje in to, kar ga premaguje in kar ga presega, je duh, je glas, je pesem. Rekel bi še več: Pesem je srčika in dom duše. Pri nas od nekdaj tudi domovanje zavesti. S pesmijo smo preživeli in prišli skozi menjave let in slemen časa k sebi, na svoje, do svojega. Od prave drže do države. A držati se bo treba še dolgo in dobro. Ne le držati glavo nad vodo, tudi zdržati pred nasiljem vsegamogočnih mogočnikov in pred samonasiljem svojega značaja. Da nam bo pesem radost in hvalnica življenju. Da se obdržimo in zadržimo svoj glas. Nekoč, ob koncu prejšnjega stoletja je češki pesnik Bezruč napisal bridkožalosten verz, kako poje le zato, da bi lažje umirali pod Beski-di. Tudi to stoletje je bilo še najbolj rodovitno v smrti, prebogato s surovostjo in nasiljem. Kaže prihodnje lepšo podobo? Vsi, ki smo videli v padcu berlinskega zidu simbolno dejanje nove, drugačne prihodnosti, verjamemo celo to, daje nekaj novega v svetu, da se ljudem hoče pesmi, ker bi bil svet brez pesmi pust in nezanimiv. In najsi govori mnoga skušnja, da pesem ničesar ne menja, veste vi, kakor vem jaz in vedo tisoči in tisoči, da ni mogoče živeti v pustoti brezvetrja, Tone Pavček brezg/asnosti, brezbrižnosti, brezbožnosti, da človek ne more brez 1M1-. 11 SVOJ (■!-AS nefnoSfj' brez ljubezni, brez pesmi. Brez pesmi v duru in molu. Ne le v enem in ne samo v drugem. Ne gre dirjati zgolj v’ duru in moliti le v molu. Življenje je zmeraj bolj dopolnjevanje kot nasprotovanje, vsekakor pa je tako svetli kot temni tok; oba pola se združujeta in dopolnjujeta, iščeta skupno strugo iz mraku noči v svetlobo jutra. Podobno kot je mnogo poti in ne le ena sama pot k resnici, kot je na teh poteh mnogo ljudi in ima vsak svojo smer in muko iskanja in svojo trdo hojo navkreber. To je samo tvoja in samo moja pot k samemu sebi, k svojemu glasu. In potem, ko ga imaš, ta svoj glas, ko si v njem trden, si sposoben za mnogoglasje. Tako posameznik kot narod. Ta pokrajina ima svoj glas. Poslušamo ga lahko in kakor pripev na njen napev žebramo: Lepa si, ljubezen moja. Prej, ko sem govoril o lepoti Dolenjske in Bele krajine, sem nekako nevede omeni! Vivaldija. Po nemarnem in nepremišljeno. Saj imamo svoje Lajovce in Kramolce, Kernjake in Bučarje, Vodopivce in Simonittije pa Osterce in Ježe pa še druge in ne nazadnje imamo svoje najlepše, kar je mogoče imeti: narodno pesem, svoj prvinski glas. Kje je še toliko čiste visoke lirike in milozvočnosti kot v teh pesmih, v teh zvokih! Kadar sežem v to skrinjo starosvetskosti, mi zapoje dekliška tožba: Pod mojim okencem pa travca zeleni, potem pa sežem v spomin, v čas fantovskega petja na vasi. Pomnim, kako sem zmeraj rad poslušal petje od daleč, nikoli od blizu, kot da je bila pesem bolj mila in bolj polna, če nisem gledal obrazov pevcev. Se pomnim, kako sta včasih skupaj peli soseda in naša mama. Njuna čudno zategnjena melodija in čustven napon glasu sta me spravljala v čudenje in strah, da se bo pesem pretrgala, da se ne bo prav končala. Peli sta z očmi, uprtimi nekam visoko ali v višave soprana ali vase, v svojo zmožnost izraziti z glasom neizrazno, preseči samega sebe, seči po nedosegljivem. Takrat sem zaslutil, kar danes vem: pesem je preseganje sebe, poseganje v sveto. Mama je pela redko in še takrat s čudno suhim glasom, vendar vselej z vso notranjo silo in z nekakšno pobožno zamaknjenostjo. Zdaj jo slišim drugače, bolj zveneče, lepše. Njen glas je blag in mil. Zveni kot srebro čiste zvezde. A glejte, dragi moji, s tem nikakor nočem reči, da pride človek do svojega čistega glasu šele takrat, ko omahne. Nikakor ne. Prav nasprotno mislim! Za življenja je treba peti življenju. Poslušati njegov glas in mu pripevati s svojim. In hkrati zmeraj in znova poskušati še in še uveljaviti sam v sebi in zunaj sebe velike glagole, zapisane v nas vseh že ob rojstvu. In ti so: Biti. Ljubiti. Živeti. In Peti. Dragi rojaki! Ali po Trubarjevo: Ljubi Slovenci! Pesem je srce, če ga imaš, je rekel nekoč mlad fant. Vi, ki pojete s srcem, ga torej imate. Dolenjska ima, kot veste, svoje veliko toplo srce. In tudi Bela krajina ga ne skriva. Ti naši pokrajini pojeta. In vi pojete z njima. Pojte! Pojte! Veselite se življenja. Kadar je težko, ga premagujte s pesmijo. Ko je bogato, ga še obogatite s pesmijo. Kadar je lepo, pa ga s pesmijo še polepšajte zase in za vse nas. In hvala vam za vašo pesem. UVODNIK Rast 5 / 2000 POKRAJINSKI MUZI-J Kočevje Privilegijska knjiga mesta Kočevje, Ih42 ,U'J. »te/ressr .-1/ ' ‘K-n* ~r.;^ ■ -J;.—"r•.; a/ -,#• Ž‘t-25 Privilegijska listina cesarja Jožefa I. o pravicah in svoboščinah mesta Kočevje, 1707 RAST - L. XI Sonja Votolen ŠT. 5 (71) OKTOBER 2000 KO SEM ŽITO Poskakujva po Ustih sem rekla Ti si jih pograbi! v pest in me z njimi prepredel Zelena .Jurijana si mi rekel in me zavrte! do krošenj Bila sem povaljana od sena Zdrobljena mlačna mokra Ko sem prilezla iz kopice tvojih rok nog mesa gomazenja in si me spet in spet zaplenjal vase Bilo mi je tako sušno in pustinjsko dolgo Da me prav gotovo naslednjih tisoč let ne hi nihče opazil Da sem bila prekrita z zgoščenimi joki Razpokanimi razklanimi od sušnega pokihavanja komaj kakšnega vetrovega vzgiba Bilo je tako dolgo sušno da nisem mogla več zanihati Kako neki bi storila Da bi polebdela na žitnih dlačicah Da bi zaladjala na žitnih barčicah Da se ne bi polomile in da jaz z njih ne bi padla Da bi se občutile Jaz s svojo kožo oh žitnih kožicah Če bom res iskreno molila pravijo če res iskreno goreče prosiš potem bom menda lahko utonila na teh zelenili travniških rokah In mi bodo prsti polj zatisnili veke In ne bom dovolila nobeni zvezdi da bi se v zenice skrila Sonja Votolen KO SEM ŽITO David SušeI LITERATURA Rast 5 / 2000 Med listjem rada zaspim Spalno srajco mi veter natrosi Na kožo se lepi sapa noči Ne morem spati Toliko je listnatih dotikov da zajoče m Ko je nebo padlo name Ko sem jaz padla na zemljo In ko sem razzrto zrla v oblake je postal svet lep tudi zaradi teže in tudi zaradi vseh oblakov ki so od nekoč v meni ANA da mi je ostala odsotnost besed na preprogah tvojega templja si me peljala k oltarju iz knjig naenkrat gola velika veliko večja da sem postaja! srnje nemiren kot fant ki začuti moža in pot in je v silni vznemirjenosti spet fant ki niti ne ve da zardeva. da je reža ostala odprta vso noč je sedemnajst ust molilo pesmi in je vsaka pela: gracias a la vida in je vsaka obmolknila od kristalne pesmi jutra BIBAVICA s plimo v trebuhu z jezikom vode ovijaš svoje otroke v toplo steljo zemlje s plimo v trebuhu z jezikom vode iz naplavin besedja netiš ognje zanje s plimo v trebuhu z jezikom vode polniš njihova jadra in obrežja svoja s plimo v trebuhu z jezikom vode se dotakneš zvezde princesa plime David Sušel POTOPIS bela je pot domov bela utrujenost bela nit ceste tu in tam bel avto bela cerkev z gručo belih hišic bela vas le bel privid spomina bela samota ponudi kozje mleko bel nasmeh bela preja besed belo platno belih las predice beločnica belogrudega dekleta belišča brez pesmi brez pesmi belači beti oblaki ovčice belorune bel pes preganja belca v staji belin v beli jablani belouška beli regratovi poljubi na poljih bele breze beli kamni in topoli bela poševnimi vidna z belvedera bela čaplja zabelika nad kolpo beličar v belili meglicah jutra bel prod gluhi beli kamni mlina belocvetna velika noč za naju bele zvezde visoko nad žežljem bela žena bela tišina bela krajina Mateja J a koš ... Tam sva nekoč sedela v tisti brezčasnosti neba, večnost praznine je bledela, zbledela je do sna. Te boli, ker mi ničesar nisi vzel? Imam spomine, v naj lepši skrinjici, v vinsko rdečem albumu, in jih polagam na srce. Ko se dan prevesi, skrinjico odprem. Iz nje stopi klovn z žalostnim obrazom. Odpleše ples, skloni glavo in se ustavi. Ne jočem več, ko ga gledam ... Tako je življenje. Misel. Tu stojim poleg nje. LITERATURA Misel. Rast 5 / 2000 ,n beži "eznanokje. Misel. 383 In spet nož v srce ... Predniki v meni so umrli. Nikogar ni, da bi mi ded okušati arhivsko vino. Ves tisti mavrični prah se je z dežjem pomešal v blato. In dež še vedno pada, pada. Iskre v meni so se umaknile. Nadomestili so jih divjajoči ognjeni zublji. Razplamteli so se čez kontrolne točke. hi ogenj uničuje in divja, divja. Vonj po rosi ostaja. Ostajajo tudi trudna jutra. In kvadrat hipotenuze je še vedno enak vsoti kvadratov kotel. LEVITEV Plašč je postal preležak. Nič več igrivo ne vihra v pomladnem vetrcu. Napi/ se je grenkobe vsakdana. Obtežen je s stoječim urinim kazalcem. Plašč, ki me vleče k tlom, že ne more biti več moj plašč. Plašč je obledel. Nič več ne oddaja tistih toplih barv. Zimsko sonce je posrkalo pigmente redkih trenutkov. Sivina bolšči iz njegovih por. Plašč, ki ne odseva ničesar, že ne more biti več moj plašč. Ta plašč že ne more biti več moj plašč. Zatorej: razprodaje so samo še do konca januarja. Vendar: nikoli več ne dobim takega plašča. JESENSKA MANDATA VRAČANJA Listje v vrtincu vetra odnaša z umazanih ta! I.ITI-RATURA visoko pod nebo. Rast 5 / 2000 Va obrača, podi in končno izpusti 384 na umazana tla. Janko Petan TEN Ker voljno je barvilo moje kože, razmišljam, da na njej gojil bi rože, katerih vonj bi segal v nebesa; in stihi lažje šli bi od peresa, ko pisal jih na tvoja bom bedresa, medtem pa ti nabirala boš rože. RAJSKI VRT Odprla vrata rajskega sva vrta, odrinila težave vse vsakdanje, stopila skozi in prišla v brezdanje, z mogočno upanja močjo podprta. Cvetela je še vinska trta, ki obrodila najine je sanje, neskončne, niti malo vsakdanje, kot ravna je gladine morja črta. Tako sva stala, vrata že zaprta, uživala lepote duš notranje, ogrnjena v snežno bela prta z oltarja, ki sklesan je iz lobanje. Je oživela pesem že zamrla in najino uslišala kesanje. i.i i i:ratura Rast 5 / 2000 Jelena Markovič Prevedel: Smiljan Trobiš JELENA MARKOVIČ je absolventka na Filozofski fakulteti v Beogradu. S pisanjem pripovedk in poezije se ukvarja že od svojega štirinajstega leta in je dobila že več priznanj in nagrad: leta 1991 najboljša kratka zgodba v Srbiji (Ne može se bez oblika), leta 1992 najboljša kratka zgodba v Srbiji (Srp-ska vila), leta 1992 posebna nagrada za najboljšega pripovedovalea književnega lista Venac, leta 1992 nagrada Tode Colak za najboljšo zgodbo, leta 1994 nagrada za najboljšo zgodboju-goslavije po izboru književnega lista Ulaznica (Čokolada iz violinske kuti-je), leta 1996 nagrada Branko Miljkovič za poezijo v organizaciji Beograjske in Novosadske univerze ... Leta 1994 je v založbi KIV, izdala prvo zbirko pripovedk Fred odla-zak u kamin, leta 1997 pa še drugo Plagijat (prepisano od života). Trenutno pripravlja svoj prvi roman. NUNA Tudi v mojih sanjah si se našel nocoj in me noro ljubil na dnu neke ladje, minil je že mesec od najinega snidenja, a vidim: ista želja še brli... Zaman so tvoje nočne skušnjave, pred seboj in svetom sem — nuna. Strašiš me ponoči, zvito in modro. Veš, da nimam moči braniti se v spanju, in nočem misliti na preteklost, za grešne sanje bom krivila tvoj zven. Ne kliči me več, ne pošiljaj sporočil, končano je — jaz živim kot nuna. Končano je, a se še začeto ni, posluša me beli dan, za vse me sprašuje, a sanje divjajo, kamorkoli le morejo, in ne morem se upreti njih hotenju, tudi nocoj sem, kar tako, pristala na greh, saj me skušajo kot lačnega leva. Zamotila se bom s kakšnim opravkom, in ko te bom videla, bom obrnila glavo, da ne boš videl ognja v mojih očeh, da ne prepoznaš žarenja, puščenega v sanjah. Morda se ti bom javila, povsem čista, neomadeževana, in potem bom hitro pohitela k svoji pesmi. Nuna ali pesnica, čisto vseeno mi je. SPREHOD V APRILU S tem ruskim imenom se je imenovala moja duša, ob svojih vonjih sem ga varovala, sredi sprehoda po parku se je ustavil ob nama in ob mojem vzdihu je zastal tvoj korak, čeprav je bil okus tega vzdiha grenak, čeprav v grenkobi umirajo vsi upi. Pusti korak, naj diha, naj me utopi! Sredi pomladi april, sredi mene žalost... l.l i l.RAl URA po vsa/(j Q(J (eh p()/j Rast 5 / 2000 ye7;; l1()cjj/a z njjm ,.. »Kako bom brez njega,« se mi otme vzdih. Jelena Markovič SPREHOD V APRILU LITERATURA Rast 5 / 2000 ko Upa in cvetje zadišijo sredi maja, ti pa nimaš vonja, rok in gibov, ti pa nimaš milozvočnega ruskega imena, kakršnega je imel moj Nikolaj? Vem prav vse, kar boš zdaj rekel: »Vsi imamo minulo, kar včasih boli, vsi nosimo vonj, ki peče v drob ...« Kdo so ti drugi, ki so ruske žile grizli? Pokaži mi, kdo je z obraza vodko pil in v svojo dušo vstopil kakor v sobo, da bi lastno kri spil kakor vodo! Poznam tudi obraze minulega aprila, celo iste obleke od prejšnje pomladi, in smehljam se žilavemu srcu, ki se vsega spominja, prepozna psa, vznemirjeno bije, hodim po ruskem parku, vse v meni plameni, ko čutim vonj te čarovnije. Pripovedovala bi ti vse dni in noči, kot vreče bi polnila tvoja vprašanja in z drobnim cvetjem bi ti povedala vse nepomembno; če bi grizel, bi ti dala tisto, kar me peče, a le malo vode je steklo pod mostom, val, ki ga nosi, še moči otoček, in reke so prepočasne, da bi vse odteklo. Njegova senca me nese v sredino parka, ko kot sredi tišine odjeknejo zvonovi s stare cerkve, in vreščavo kriknem, kot da ga vidim, prepoznam ga v sebi — a vem, isti zvonovi so pomenili konec, drugemu naj zvonijo — jaz hodim ob tebi: daleč od mene je zdaj Nikolaj. GOLOB Sredi oblačnega jutra, sivine in blata in nejasnega topega domačijskega vetra je padel na teraso kot ustreljen srnjaček, sivkast golob barve modre zarje, pegasto pero tistih minulih dni, v srž moje mirne in lene pokore se je prebil golob v letu, kot naboj, kot rana. Jelena Markovič Ne odganjaj me, žalost, s svoje terase, GOLOB pusti me, da poberem zrna in drobtinice, pusti me, da pozobljem jutra in da vidiš utrujeno in ranjeno naročje, ti gledaš senco, utrujeno od lakote, in starega ptiča, ki mu ni rešitve, jaz jem drobtine — koščki gredo drugemu, drugemu topla soba - meni pa terasa? Nič ni rekel, a prav to je hotel, le gledal me je — trmasto in dolgo, z golobjim očesom, s to pametno zenico, ko je stal kot vrvohodec na kovinski palici — poslovilni sprehod? in ni me poklical ne s trudom ne z žalostjo, gledala sva se molče - kakor nasprotnika. Dobro vem, kdo si, nenadni gost, dobro vem, da prihajaš molče, sredi turobni h trenutkov, okopanih v megli, da, bom rekla, vedela sem, doživiš na nekem podstrešju sredi tega mesta, da pobiraš tuja zrna in proso, da boš prišel k meni, nenadoma padci Zate imam košček, plemenita ptica, in ti nisi golob ali redka rajska ptica. Izvoli, pridi, jej, kljuvaj mi po dlani, odženi strah in slutnje, ne gojim nabojev, daj, pridi, pero, in sleci svoj kostum, osvetli sobo s sijajem prestola. Ti tvoji koščki so še majhne drobtinice, spusti roko s kruhom, napačno mi daješ, kolikor dlje govoriš, tem bolj me raniš, hrani svoje vrabce in jih vabi — ta košček sredi grudi, ki ga gojiš, bi, brez dvoma, poznal moje besede, to dragoceno kepico, ki bije za druge, jaz bi pozobal ta skriti del. Nič ni rekel, in prav to je hotel, le molče je gledal v stegnjeno roko, potrpežljivo in modro je čakal na besedo, in ker je ni slišal, je odšel kot preklet, srce pa se je šele tedaj zdrobilo v drobtinice in drobtinice so padale, a bilo je prepozno, kajti šelest kri! je preglasil vse. LITERATURA Rast 5 / 2000 Vedno me mika v ulico Unter den Linden. Nekako se mi pogosto zgodi, da k meni poroma knjiga, v kateri se oseba sprehaja po tej berlinski uliei. Berlin je bil menda vasiea na otočku sredi reke Spree in omenjen prvič leta 1237 in Urška P. Černe pravi, to je bogme pozno, celo Lovrenc na Pohorju daje starejši. Pa tudi ona gre v Dialogih v Adlon, nobel hotel na tej uliei. Pa saj sem pod lipami. Za majavo leseno mizico, pokrito s pisanim plastičnim prtom, skušam napisati oceno neke knjige. Pa ne gre, preveč živahno je okrog mene kljub nedeljskemu popoldnevu. Ne preostane mi drugega, kot da sc mucasto naslonim na lipo, zasajeno na rob strmega brega, ki loči dvorišče tetine hiške od poti spodaj. "Jcžeš, glili sm gruntala, kirga lejta je Tone tele lipe pasadu," je rekla leta, majhna kot desetletna punčka. Več kot osem desetletij jo vleče k ilovnatim tlom, v brazde in med kraško kamenje, ki ga sedaj, tudi ob nedeljah, hidravlična kladiva izbijajo iz zemlje pod Kozjakom. Tone, njen najmlajši brat in moj oče, je že davno mrtev. "Je reku, de jih zatu sadi, de b ženska cvejtje abirala." V ustih se mi lepi spomin na sladkast lipov čaj, ki sem ga morala piti, če sem zbolela. "Vejš, tuje taku faj, je senca, pa kje nevihta, eegu dol ne pameče. Arehe sm pa sama pasadila. legale, endotle, sem s Kamja prnesla, k smo z Anžlovo materjo s kujm padaravale, ungale, s konca, m je pa Antončkov ate prnesu, je biu tak majhn arejščk. Ampak lejts nej nč abrnkou, na bo arehu. Pa lepu je, k so tič gor. Tistle vikendaš, k pogo-relčki gnejzda pod streho nardijo, tiste douge rujtle prnese, pa usa gnejzda dol zmečejo, pa na niu zakapajo. Pa tud žvauea mora bt. Pr naš Stal so tiste meške lastauke." Potem eno po eno na mizo prinaša sok, radensko, napolitanke, doma pečene miške in se jezi, ker nič ne vzamem. Po travnati potki, počez vrezani v breg, pride sestrična. Dom ima na drugem brežičku, sem pride v hlev, krmit krave. Jezi se na mačko, ki je zavrgla mladičke in se prezgodaj vnovič ženi. Jaz se jezim potiho, ker si ne zapomnim njenih besed. "Ti vrah, ti, mačji," še ujamem, potem pa je ploha besed pregosta. Ruto ima trdo zavezano okrog rdečih lie, da so napeta kot pri dekletu. Za njo prideta sin in snaha, na pladnju nosita kavo. Mlada pričakuje in moralo bi biti te dni, zato se vname razprava o imenu. "Marjetka bo," zatrjuje sestrična, "kr nej rečejo de bo ena Nikotina." Zvije me smeh, da spodmaknem hrbet z lipovega debla in se skoraj zvrnem po bregu na cesto. Kolikor vem, sta mlada dva govorila o Nikolini. Ko sonce zaide, me po rokah začne mraziti. Drobne zelene mušice padajo z lipja in čisto na tenko pikajo. Pod vejami, ki so tako visoko, da jih ni mogoče doseči, in jih tudi mama, tista "ženska", zaradi katere so bile zasajene, ne bo obirala, se spreletavajo molji. Andrej, mladi bodoči očka, vedno nekam zamišljeni fizik, molči, teta in sestrična ne vesta, kaj bi mi dali, bodoča mamica se smeje veseli Nikoline. Vrnila sem bom pod lipe, kmalu. Ko bodo cvetele. Zaradi govorice Bariča Smole POD LIPAMI in prijaznosti, ki dišita bolj od lipovega cvetja, zaradi sence, v kateri se ogreje srce. Unter den Linden bo morala počakati. KOPRIV JE Srečala sta se na Loki in začnda se ni nobenemu od njiju mudilo. Sinhronizirala sta korake v lagodno hojo. “Kako si?” je moralo biti v začetku in odgovor je bil “dobro”, in če bi ju kasneje vprašal, kateri od njiju je menil, da mu je dobro, bi ne znala odgovoriti. Počasi sta šla mimo opustelih vrtov pod Bregom. Rumene buče na enem izmed njih so se smejale krhkosti svojih pomladnih cvetov. Ona seje spominjala, kako so se maja zvezdasto razpirali, vabili čebele in se bali kasne pozebe. Zdaj je bila tu njihova zrelost, ki je v prhlo meso znotraj pripenjala nitaste popkovine semena. Izpolnjene so, jo je preletelo, medtem ko je lovila ritem na njegovi bosi nogi obutih sandal, z napol odgnitimipeclji čakajo minevanje. “Včasih so bile tu klopi,” je krožeč z glavo, kot bi jih iskal med ločjem in koprivjem, navrgel nekam proti reki, ki je tekla vzporedno z njima. Premico njunega časa je obrnil v preteklost, kamor je sodilo tudi cvetenje buč. Ona pa te smeri ni hotela, čisto dobro je bilo sedaj. Kot bi jo reka slišala, se je pod upognjeno jelšo zvila v vrtince in se zavrtela sama v sebi, iščoč morda svoj začetek ali val, ki je spokojno objemal kakšen sprhnel pomol, potisnil čoln v živahnejši tok ali razposajeno skočil čez jez. Kako vidi sebe, je pomislila o sprehajalcu na desni, kot moškega, ki mu sivijo lasje in se mu ne ljubi več peš niti do prve gostilne, ali kot Jdnta, živahno opletajočega z dolgimi rokami, kakršen je bil nekoč? “Vse seje spremenilo,” je rekel, medtem ko je njegov pogled drsel od mestnih hiš visoko zgoraj proti vodi. Spomin mu peša, je sklenila, samo temno zelene kovinske stopnice do ene izmed hiš so nove in ena ali dve hiški sta obnovljeni, vendar tako, da nista izgubili tiste nekoliko grozeče predrznosti, ki je stavbe nagibala nad strmino, da so bile podobne pobalinom, ki imajo sicer lep razgled, a so v nevarnosti, da jim bo spodrsnilo v vodo. “Tuje večkrat hodila moja mama,” je rekel. Zazrla seje vanj in opazila, da so obloge na njegovih zobeh že nekoliko obrabljene. “Zakaj govoriš o mami?” seje začudila. “Ne vem, mogoče me spominjaš nanjo,” je rekel, “malo.” O, Kristus, pa ja ne. Jaz te vidim takšnega, kot si bil. Kaj drugega naj bi pričakovala od nekoga, ki na neki množični zabavi ob obletnici šole izjavi, da je zdaj pa že čas, da se ozre za mlajšimi. To bo najbrž posledica zobnih oblog, gaje opravičila sama pred seboj. Potem sta šla mimo vrtov, kjer so sončnice povešale glave od težke jesenske sparine. “Zdaj je tu najbolj prijetno,” je rekel, “od vode sem hladi.” Oddahnila si je. Nekaj se je le nauči! na tujem. Pogovora o vremenu, na primer. “Kaj počneš?” je nato dodal in zasmejala seje, daje bilo celo njej sami neprijetno, in seje ustrašila, da seje od tega vzvalovila vodna gladina. Ni se smejala njemu, čeprav je po njegovem užaljenem profilu videla, da misli prav to. Samo na misel ji je prišlo, da bi mu odgo- Bariča Smole vorila, kot je njej zabrusil nečak: Na to ti ne mislim odgovoriti. Tak KOPRIV IT ... . . ° majhen smrkelj si je upal več, kot si je ona kdaj koli, in prav v tem trenutku bi ga srčno rada citirala. Pot se je senčila v ozko in upehano Pugljevo, na vrhu razvezujočo se na glavno ulico in na predmostje. Imel je ravno še toliko časa, da ji je naštel, kaj vse mora še tega dne postoriti — večinoma je imel delo s pridobljenim imetjem. Ona je imela vse tisto, kar sta kdaj koli gledala, koder je s komerkoli hodila, vse, v čemer je uživala sama. Zanjo so rumenele buče in se upogibale sončnice in zanjo je pod upognjenimi jelšami tekla reka. Nikoli ne bi hotela, da bi bilo drugače. Janez Gorenc MONDIAL "Žoga je pri Špancih. Počasi gradijo svoj napad. Miguel. Garcia. Uuu, žogo so jim vzeli Nemci, Kurz je začel hiter protinapad, podal je proti Muellerju, ta prodira po desni strani igrišča, poskuša preigravati, nasproti sta mu prišla dva španska obrambna igralca ..." Vinko je napeto gledal televizijo. Na sporedu je bila četrtfinalna tekma svetovnega nogometnega prvenstva med Španijo in Nemčijo. "Mueller je preigral Solano in prišel v kazenski prostor, podal proti Heinzu. Strel! Ortega brani. Izjemno zanesljiv je nocoj španski vratar Ortega. Drevi igra že svojo štiriinpetdeseto tekmo za špansko reprezentanco." Mastno je zaklel. Vedno je navijal za nemško postavo. V zadnjih dvajsetih letih je zamudil malo tekem Elfov. Segel je po pločevinki, naredil dolg požirek mrzlega piva in pohrustal dve prestici. Napetost na igrišču je nekoliko pojenjala. V spomin se mu je prikradel prepir z ženo ob začetku tekme. Film, kaj pa. Nikoli ni hotela razumeti, kaj njemu pomeni nogomet. Kadarkoli se je namestil pred ekran in postavil predse pločevinko piva, ga je takoj napadla in se pritoževala, kako ona nikoli ne sme ničesar gledati. Ponavadi je nekaj ur pred prenosom začela brskati po televizijskem sporedu in si tiho obkrožati želene filme. To je počela pred njim in jasno je bilo, da ga izsiljuje. Že takrat so se mu začeli delati vozli v želodcu. Vedel je, da se mora pripraviti na spopad. Bolj ko je bila tiho, huje je bilo, to je vedel. Pravi pekel je ponavadi izbruhnil tik pred tekmo ali še huje, če seje nogomet začel kake pol ure po začetku filma. Včasih je sama segla po daljincu, še večkrat je od njega zahtevala, da premenja kanal. Sledila je ostra besedna bitka, po kateri včasih tudi po več dni nista spregovorila. Že odkar sta se pred dobrimi tridesetimi leti poročila, je bila ista pesem. Nekajkrat seje hotel izogniti prepiru in je šel tekmo spremljat v bife Harmonika, v družbo drugih nogometnih zanesenjakov. Pa se nikoli ni počutil prav dobro. Tam ni bilo njegovega udobnega fotelja, ponavadi je bilo zakajeno, pa še navijači nasprotnega tabora so bili neredko zelo glasni v besednih dvobojih. Vinko je bil tih gost. Držal se je bolj zase in se le redko s kom spustil v pogovor o dogajanju na ll l !'RAlURA igrišču. Nogometna čustva je dojemal kot intimno doživetje in jih ni Kast 5 / 2000 maral z nikomer deliti. V bifeju seje počutil že kar ogroženega, zato je po nekaj poskusih raje ostajal doma in tvegal prepir z ženo. Vendar se dostikrat ni maral prepirati. Velikokrat je popustil. Čedalje večkrat. Vse manj je bilo tekem, zaradi katerih seje želel izpostavljati ženinemu trmarjenju in tečnarjenju. Toda svetovno prvenstvo je bil dogodek, ki ga ni maral izpustiti. Nikoli ga ni. Doslej je vedno zdržal vse, še tako hude pritiske soproge. Tudi nocoj jih je. Še posebej nocoj, ko so igrali njegovi Elfi. Občasno gaje zmotilo loputanje vrat, ko seje žena jezno preselila iz ene sobe v drugo. Spet je počilo. Tokrat iz kopalnice. Jezno je zavzdihnil in še enkrat srknil pivo. "Spel je žoga pri Nemcih. VVieser jo je podal daleč naprej pred kazenski prostor Špancev. Dobil jo je Mueller. Hitro je stekel proti španskim vratom, španski obrambni igralci so ga dobesedno obkolili, tamle zdaj preigrava z Garcio ..." Vinko je zaslišal iz kopalnice top udarec, mlahavo telo, ki se je zrušilo po tleh. "Marta! Kaj pa počneš?" Brez odgovora. "Marta, me slišiš?" Nič. Vstal je in stopil pred vrata kopalnice. Nalahno je potrkal. Slišal je le tiho stokanje. "Marta! Marta!" Sunkoma je odprl vrata in videl ženo, kako leži na tleli, na hrbtu. Bila je le v spodnjem perilu. Držala seje za srce in proseče gledala soproga. "Nemci bodo streljali prosti strel s komaj kakih sedemnajstih metrov pred Ortegovimi vrati." Vinko je obstal kot vkopan. Ni mu bilo jasno, kaj seje zgodilo, in je le negibno strmel v prizor pred sabo. "Španci postavljajo živi zid. Ja, tole zna biti zelo nevarno za španska vrata." Odmaknil je pogled od na tleh ležeče žene in pogledal televizor. "Kdo bo streljal tale prosti strel?" Še vedno z očmi na ekranu se je pomikal proti telefonu. Prijel je slušalko in jo dvignil. "Na strel se pripravlja Heinz." Vtipkal je prvo številko reševalne postaje. Drugo. "Heinz je vzel zalet. Strelja in ... goooooooool! Nemčija vodi ena : nič." Vinko je poklopil telefon. Ne zdaj! "Ena : nič za Nemčijo torej. Ja, Španci se bodo morali nocoj krepko potruditi, če bodo hoteli izpuliti Elfom tole zmago." Beseda "zmaga" je odmevala v njegovi glavi. Možgani so mu začeli zatekati in kmalu se muje zdelo, kot da je lobanja trikrat premajhna za njih. Pred očmi se muje začelo bliskati in kar podzavestno je z roko objel obešalnik za plašče. Ne zdaj! Ne zamuditi tekme! To je bila še edina misel, ki seje pretakala po njegovih možganih. Še enkrat je pogledal ženo. Še diha. Počasi se je odpravil nazaj v dnevno sobo. S stopali je drsal po preprogi in roke so mu visele mlahavo ob telesu. Prostora okoli sebe ni več dojemal. Izključil je vse razen prenosa. "Rani si je priboril žogo in teče proti nemškim vratom, na desni se mu odkriva Ferrero." Vinko je sedel in negibno opazoval. "Ferrero se je v kazenskem prostoru zapletel s I leinzom in padel." Srčni utrip mu je nenadoma poskočil. "Ali bo to ... da, tako je, enajstmetrovka. Sodnik Scilacci je dosodil enajstmetrovko v prid Špancem." Nagnil seje naprej in se z rokami prijel za stegna. "Ferrero je vzel zalet..." Zadržal je dih, iz stegen je hotel iztisniti življenjsko srž. "... strelja - in Roseh brani!" Jeeeeaaa! Hahhaaaa! Z roko se je mahnil po stegnu, se naslonil nazaj na naslonjač, vzel v roke pivo in potegnil dolg požirek. Nekam sparjeno se muje zdelo. Nasmehnil seje in globoko zavzdihnil. Elfi vodijo. Zmagali bodo. Drugo ni pomembno. Šel je v kuhinjo in si iz hladilnika vzel novo pivo. Potem je sedel v fotelj in si sproščeno ogledal tekmo do konca. Nemško moštvo je zmagalo. Španci niso imeli več resnih priložnosti, Nemci sojih vedno zaustavili že na sredini igrišča, sami pa tudi niso tvegali protinapadov. Ni bilo potrebno. Polfinale je zagotovljeno. Čez tri dni. Ko je bilo konec tekme, je za nekaj trenutkov kar obsedel pred ekranom in buljil v prazno. Ni še hotel dojeti, da seje doma nekaj zgodilo. Ne še. Vendar se je megla, ki se je ovila okoli prizora v ko-palnici, vztrajno razkajala. Spet je začutil, kako gaje zbodlo v prsih in kako mu kri lije v možgane. V ušesih mu je začelo šumeti, kmalu ni skoraj nič več slišal. Sunkovito je vstal. "Marta! Marta!" Skočil je proti kopalnici, kjer je še vedno gorela luč. Žena je ležala na hrbtu. Njene roke so mirovale ob negibnem telesu. Njene oči so bile napol odprte. Bile so prazne. Vinko jo je počasi prijel za njeno hladno zapestje in ji poskušal najti utrip. Nič. "Marta!" Stresel jo je za ramena. "Marta! Kaj sem naredil, kaj sem naredil! Marta!" Ni mogel verjeti, da je mrtva. Truplo je vzdignil in ga nekajkrat stresel, kot da bo tako priklical življenje v negibno telo. "Marta, Marta!" Njegove oči so se navlažile, ko je tiho izgovarjal njeno ime, kot kako molitev. Nekaj trenutkov jo je tako držal, potem jo je položil na tla, se počasi dvignil in krenil proti telefonu. Po mislih so mu rojile mnoge misli. Ali bi to lahko preprečil? Če se morda ne bi skregala? Če bi ji dovolil gledati tisti trapasti film! Kaj je storil? Zakaj ni poklical reševalcev? Zaradi liste butaste tekme! Za trenutek seje ustavil. Polfinalna tekma. Čez tri dni. V glavi se mu je sprožil računalnik. Če zdajle pokliče v bolnico in mu jo odpeljejo in jo takoj razglasijo za mrtvo, bo pogreb - če/, tri dni! Čakaj! Pogreb je ponavadi zgodaj popoldne, torej bo tekmo še lahko gledal, ampak potem bo sedmina in ne bodo se skidali domov do polnoči, pa še njena familija bo tukaj. Ne bo videl tekme! Stresel je z glavo. Spet mu je šumelo v glavi, spel je bila lobanja premajhna in spet seje moral oprijeti obešalnika. Poskušal seje znebiti teh misli, pred mrtvo ženo gaje bilo sram zaradi njih, najraje bi se pogreznil v tiste zelene ploščice kopalničnega poda. Pokleknil je in vzel Martino truplo v naročje. Poskušal je jokati, vendar ni šlo. Iz. sebe je privabil le neko skisano cmihanje, čemur bi se najraje smejal. Rad bi bil žalosten, v sebi bi želel čutili tisto bolečino ob izgubi sočloveka, vendar je ni mogel priklicati. Pač pa je začutil nekaj drugega. Naraščajočo jezo. Najprej je bil začuden. Ni razumel, zakaj naj bi bil na kogarkoli jezen. Potem pa je privrelo kar samo iz. ust: "Končno ti bo uspelo, Marta! Tisto, kar že od začetka poskušaš, ti bo vendarle uspelo. Požrla mi boš tekmo!" Spustil jo je, da mu je zdrsnila iz. naročja in z, rahlim pokom udarila ob tla, ter vstal. Bil je res jezen. Začel je hoditi gor in dol po sobi. Najraje bi se na nekoga /drl ali pa bi prijel kozarec in ga vrgel ob tla. Potem je, ne da bi razmišljal, spet stopil v kopalnico. Ženino telo je prijel pod pazduhami in jo zvlekel v spalnico. Dal jo je na posteljo, jo namestil v položaj mrtvaka in jo z. rjuho pokril čez. glavo. Potem je iz. omare vzel drugo rjuho, s postelje potegnil svoj vzglavnik, šel iz. sobe in zaklenil vrata. Ne da bi vedel zakaj, je šel v kopalnico, si umil noge in zobe ter se napotil proti kavču, kjer je včasih zaspal pred televizorjem. Legel je v spodnjicah in se z. robotskim gibom pokril. Ali je spal ali bedel, ni vedel. V tistem trenutku zanj ni bilo razlike med spanjem ali bedenjem. Pred njegovimi očmi so se neprenehoma vrtele slike minulega dne: I lainzev gol, ohranjena enajstmetrovka, na tleh ležeče truplo žene ... potem pa spet frontalni napad Nemcev, sodnikovo piskanje, okus po sparjenem pivu in skandiranje gledalcev na tribunah. Samo enkrat se je zavedel dogajanja okoli sebe. To je bilo sredi noči, ko gaje poletna vročina prisilila k temu, daje vrgel koeo s sebe. Potem so ga spet preplavile podobe in more nasičenih čustev. Naslednjega dne gaje iz nemirnega spanca zbudilo zvonjenje. Najprej je prihajalo kot grmenje od daleč, nato pa seje iz zamazane meglice zvočnega viharja počasi izluščil hišni zvonec. Odprl je oči in pogledal na uro. Enajst je bilo. Nenadoma se mu je v glavi zavrtel včerajšnji film. Nemci grejo v polfinale. Marta! Ni hotel verjeti. Zvonec seje spet oglasil, dolgo zoprno brenčanje. Skočil je pokonci. Srce mu je razbijalo in po čelu gaje oblil hladen pot. Spet zvonec. Stresel seje, kot da bi mu hreščeč zvok prebodel ušesa, oči in možgane. Stekel je k stolu po hlače, si vmes premislil in naredil nekaj korakov proti kopalnici, potem je šel v kuhinjo in v roke vzel džezvo. Še enkrat je zabrnelo. Tokrat še bolj glasno, še bolj dolgo in šc bolj ostro. Vinko seje ustavil, globoko zavzdihnil in rekel: "Ja, kdo je?" "Aha, sta še spala, ne? Sem si kar mislila. Mi boš odprl ali kaj?" Bilaje Martina sestra. Marta! Kaj je res ali je le sanjal? Upal je, daje sanjal. Sam pri sebi je začel žebrati očenaš, ko je stopil k vratom spalnice in prijel za kljuko. Zastal mu je dih. Kljuko je potisnil navzdol in - vrata se niso odprla. Vinka je začela oblivati panika. Torej je res. Na vratih se je oglasilo trkanje: "Hej, kaj me boš spustil noter ali ne?" "Ja, ja, že grem." Hitro je odklenil vhodna vrata in odprl. Pred njim se je pojavila nasmejana ženska v svojih petinšestdesetih letih, postavna in mladostno oblečena. Rozalija, Martina najstarejša sestra, upokojena učiteljica. "Kje sta pa bila tako dolgo? Kaj si včeraj spet gledal tekmo, a? Vidim, da si spet zaspal pred ekranom. Kje je pa Marta?" Nekaj sekund je moral počakati, da je ploha iz njenih ust pripotovala do možganov, da so se besede porazporedile po predalčkih in se mu je iz oblaka izluščil jasen pomen njenega govorjenja. "Marta? Ja, ja, pred televizijo sem zaspal. Boš kavo?" Rozalija ga je pozorno pogledala. "Kaj ti pa je? Nekam zmeden si videti. Ja, bom kavo. Kje je Marta?" Začelje mencati. "Marta je v... včeraj se ni počutila dobro, pa je šla spat... glavajo je bolela... kaj hočemo, taka sopara in vročina zunaj. Saj se tudi jaz ne počutim dobro. Kaj pa ti?" "Vročino dobro prenašam, kot veš. Kje je Marta, no? A še spi?" "Eee... ja, šc spi. Je rekla, naj je zjutraj ne budim, pa je nisem..." Rozalija gaje še nekaj časa gledala, potem pa odrezala: "No, pa naj spi. Za zdaj. Ampak jo bom počakala. No, kaj je s tisto kavo?" Vinko jc skočil v kuhinjo in v džezvo natočil vodo, jo postavil na grelec, kjer kavo ponavadi kuhala Marta, prižgal pa je drugega. Sedla sta za mizo in svakinja je začela klepetati. Deset minut je trajalo, preden sta ugotovila, da grejeta prazno ploščo. "Veš kaj, ti mi danes ne boš kuhal kave." Že sije hotel oddahniti. Končno! Gre. "Jo bom jaz tebi. Morda boš kaj prišel k sebi." Poslušati jo je moral še nadaljnje pol ure. Najprej, dokler ni zavrela voda. Potem, ko je zakuhavala kavo. Govoriti ni nehala niti med glasnim srebanjem toplega napitka. Razen z občasnim aha ali mhm ni odgovarjal. Misli so mu begale kot miš, ki se je ravno ujela v past. Kaj, če bo hotela k ženi? Kaj ji bo rekel? Kaj bo zdaj počel, ko jc sam? S kom bo Nemčija igrala v polfinalu? Če nocoj zmagajo Italijani, potem z njimi. Upal je, da ne. Upal je, da bodo zmagali Jugoslovani. Z njimi bodo Elfi laže opravili. Ali bodo prišli v finale in zmagali? Kakšni so kaj obeti? Kaj pravijo stavnice? Kako bo sporočil sorodnikom? Zakaj včeraj ni poklical reševalcev? Kdo bo sodil na tekmi? "Ej, slišiš?" V trenutku seje ovedel: "Ja, ja, seveda. Kaj si rekla?" "Pa kaj je danes s tabo? A greva zbudit Marto, sem rekla." Zmajevala je z glavo. Vinku je spet poskočilo srce in začel je plitvo in hitro dihati. "No, pa poglejva," je odvrnil s tresočim glasom. Kot v sanjah jo je odpeljal k vratom spalnice in jih poskušal odpreti. Ni šlo. Pozabil je odkleniti vrata!! Neopazno je prijel za ključ in, glasno kašljajoč, odklenil. Ni opazila. Nato je počasi odprl. Iz sobe je puhnil slad-kasto-kiselkast vonj. Truplo je v vročini in sopari že začelo razpadati. Rozalija je stopila v sobo za njim: "O, madona je tukaj slab zrak. Ni čudno, da se slabo počuti." Dvakrat jo je nalahno poklicala: "Marta, Marta," vendar ni bilo odziva. "Pa si klical zdravnika? Da ni kaj narobe?" "Nisem. Saj veš, kaj si ona misli o zdravnikih. Za živo glavo noče tja." To zadnje si je gladko izmislil. "In vročina jo zadnja leta zelo izčrpa. Ampak vedno se dobro počuti, če gre za nekaj časa spat. Kot zdajle. Zato je ne bi budila, kaj praviš?" Upal je, da gostja ne bo šla k njej. Daje ne bo poskušala buditi s tresenjem. Da bo čimprej odšla. Rozalija je bila kar malo užaljena in je to tudi pokazala: "Če seji ne zdi vredno vstati za svojo sestro, potem pa nič. Grem!" Jezno je odkorakala v kuhinjo, pograbila torbico in se vrnila v predsobo: "Povej ji, da me naj pokliče ta teden. Če je seveda ne bo preveč bolela glava za tak podvig." Potem je glasno zavzdihnila in dejala, skoraj z nasmeškom: "Nič drugačna ni, kot takrat, ko je bila še majhna. Ona seje zjutraj delala, da spi, in niti kanon je ne bi prebudil. Potem je pa seveda Rozalija morala ribati poden. No, Vincelj, le glej, da ga ne boš preveč sral zaradi tega fuzbala. Lepo se imej, adijo." Ne da bi ga še enkrat pogledala, je odprla vrata in odšla. " 'dijo!" Za kako sekundo je še obdržal pogled na njeni čvrsti zadnjici. Kako pokončno in urno hodi, in to pri teh letih! Potem gaje prešinilo. Marta. Z rahlim tleskom je zaprl vrata in rahlo zanihal na svojih stopalih. Potem se je prijel za podboj, nekaj časa stal naslonjen nanj, se odrinil in po nekaj negotovih korakih priklamal v spalnico. Spet gaje zaobjel vonj po razpadajočem truplu. Postalo mu je slabo, vendar se je vseeno opotekel do postelje. Nekaj časa je stal tam, sklonjen nad telesom, pokritim z belo rjuho, kot da ne verjame, da je tisto tam res ona. Nekaj časa je okleval, potem pa je zagrabil rob rjuhe in jo z enim sunkom potegnil dol. Pred njim je ležala mrtva žena. Njena usta so bila široko odprta. Za napol odprtimi vekami so se lesketale steklene oči. Na spodnji strani telesa in nog so se pojavljale temne lise. Iz postelje je zavel še močnejši vonj smrti. Vinku je v trenutku udarilo z vseh smeri. Smrad razkroja, pogled na mrliča, resnica: žene ni več. Ni zdržal. Želodčna vsebina se mu je vlila skozi nos in skozi tesno stisnjene ustnice. Padel je na kolena in krčevito bruhal. Ko ga je zajel še smrad izločkov, so ga spet pograbili želodčni krči in iz ust se mu je začel cediti grenek žolč. Hotel seje prijeti za rob postelje, vendar je zgrabil za ženino mrzlo roko. Odskočil je, potem pa se je vendarle nekako spravil na noge in z zadnjimi močmi našel kopalnico. Tam je še enkrat bruhal. Nekaj časa je objemal školjko, skoraj v nezavesti. Nenadoma je sunkovito vstal. Šel je pod tuš in se dolgo časa prhal, nakar seje oblekel in odšel iz stanovanja. Čez nekaj ur seje vrnil s polno vrečo piva in z dišečimi palčkami. Razporedil jih je po stanovanju in jih prižgal. Vrata v spalnico je spet zaklenil. Kako uro kasneje je pozvonil zvonec. Samozavestno je odprl vrata. "Ah, ste že pripeljali. Kar semle jo prinesite, tukajle jo postavite." Dva prodajalca sta se krepko namučila s prenašanjem največje skrinje, kar sojih v trgovini imeli. Postavila stajo v predsobo. Vinko jima je dal nekaj napitnine in ju odslovil. Nato je odklenil vrata spalnice in zvlekel skrinjo v sobo. Priključil jo je in odprl. Pogledal je ženo. Ležala je na postelji, lise so bile bolj temne in od nje je vel še močnejši vonj. Nekaj časa jo je gledal. Ni ga motil ne pogled na truplo, ne vonj po razpadajočem mesu, ne smrad njegovih izbljuvkov. Potem je naglo stopil k njej in jo zvlekel do skrinje. Bila je povsem otrdela. Nekaj časa se je mučil in iskal najprimernejšo lego, v kateri bo jo lahko stlačil v ledeni prostor. Delal je brez prestanka. Vmes je bil z mislimi stalno pri nogometu. Ko je Martino truplo prestavljal po stranicah skrinje, je razmišljal o Heinzovem briljantnem preigravanju, medtem ko jo je na silo poskušal potlačiti pod pokrov, je v mislih videl skrbno pripravljene napade njegovih Elfov. Nazadnje je sprevidel, da mu dotedanja strategija ne bo pomagala spraviti ženinega otrplega telesa v skrinjo. Ni mu preostalo drugega, kot da je vzel kladivo. Ob vsakem udarcu so Nemci v njegovi domišljiji zabili zmagoviti gol. Ob izhodu iz spalnice je vrata spet zaklenil in ključ vtaknil v predal komode v predsobi. Pod tušem je s sebe dolgo spiral umazanijo in znoj, ki sta se nabrala na njem. Nato se je znova preoblekel in šel k Harmoniki, kjer so se zbirali tovariši v nogometu in razpravljali o možnostih za zmago teh ali onih, se kregali o favoritih in pili pivo. Vinko je bil pri debatah najglasnejši. Najbolj se je krohotal in največ kozarcev je zvrnil, tako da so ga kolegi že začeli spraševati, od kod kar naenkrat taka živahnost. Tekmo med Italijo in Jugoslavijo si je ogledal kar v bifeju. Skakal je od veselja, ko je zmagoviti gol Raduloviča popeljal Jugose v polfinale z Nemci. Domov je prišel nekaj po eni uri zjutraj, pošteno nadelan, in šel naravnost spat. Naslednje jutro gaje zbudilo brnenje telefona. Še vedno rahlo opit seje odmajal do njega in potegnil kabel iz vtičnice. Potem je izklopil še zvonec. Ni hotel, da ga kdo vznemirja v nogometni vznesenosti. Poleg nogometne realnosti je čutil le še to, daje to edino, česar se želi zavedati. Šel je v kopalnico in se dolgo tuširal. Nato sije nadel sveža oblačila in šel ven. Dneva, ki sta ga ločila od polfinalne tekme, je prebil zvečine v Harmoniki. Pil je pivo in jedel klobase. Na začudena vprašanja, če sta se na smrt skregala z ženo ali kaj, je odgovarjal samo z zamahom roke. Potem pa dal za rundo. Večino časa je bil z gosti, s katerimi se je poznal, pa tudi z neznanci seje pogovarjal. Vedno le o nogometu. Ko so se ga naveličali pri eni mizi, je šel k drugi. Domov je prišel le spat, pa še to čim kasneje. Polfinalno tekmo pa je hotel videti doma, na svojem. V stanovanje seje vrnil eno uro pred tekmo. Dnevno sobo je začel pripravljati kol za obred. Prižgal je dišeče paličice in dal nekaj piva iz hladilnika, da ne bi bilo premrzlo. Potem je več kot deset minut po centimetre prestavljal fotelj, da bi mu bilo med sedenjem čimbolj udobno. Predenj je postavil še en stol, za noge. Celo znanost je naredil iz tega, kje naj bo pivo, da ga bo s čim manj truda dvigoval, nagibal in ga postavil nazaj na mizo. Na omarico za foteljem je postavil tri sveče, da bo v dnevni sobi ravno dovolj svetlobe. Eno je prižgal takoj, dve pa je nameraval ob polčasu. Na mizici zraven piva sta bili dve stekleni posodi, ena s čipsom in druga s presticami. Prizorišče je bilo pripravljeno za sakralni trenutek. Tekma se je začela. Nemci so takoj prevzeli pobudo na igrišču in ves čas napadali, jugoslovanska reprezentanca se je prvih petnajst minut zgolj branila. Ob vsakem napadu Elfov je Vinko zadrževal dih in stiskal v dlani pločevinko, ob neuspešnem zaključku pa krčevito izdihnil in srknil. Prvi polčas je minil v znamenju popolne nemške prevlade na travnati površini, Jugoslovani so si sicer z dvema bliskovitima protinapadoma ustvarili izjemno lepi priložnosti in le sreča je botrovala, da se Roscheva mreža ni zatresla. Drugi polčas je bil podoben prvemu, le da so Nemci zdaj malo manj napadali in igrali bolj na sredini. Deset minut pred koncem pa je sledil nenaden preobrat. Jugoslovani, ki so izkoristili napako nemškega napadalca, so pognali v napad štiri igralce, sledila jim je cela zvezna vrsta. Na njihovi polovici igrišča je poleg vratarja ostal le en obrambni igralec. Vinko je začutil, da bo padel gol. Povsem je nehal dihati, srce pa mu je noro razbijalo. "Mat ičič podaja preko Jurišiča na levo krilo, tam je žogo pobral Varda, preigrava s Heinzem, uspel ga je obiti in prekršek nad Vardo. Ja, I leinz zna tale prekršek drago plačati. Tako je, rumen... ne, rdeč karton je dobil nemški branilec." Vinku so po čelu začele polzeti potne srage. Na pivo je popolnoma pozabil. Naj zdržijo, samo še malo, potem bodo Jugosi crknili. Samo še tale napad naj odbijejo. "Prosti strel bo streljal Milivojevič. Izgleda, da bo nekomu podal. Tako je, podal je Raduloviču. In gol!! Ena proti nič za Jugoslavijo." Vinku je v trenutku zamrl ves plamen, s katerim je žarel zadnja dva dni. Ni vedel, kaj naj naredi. Bil je tako nemočen, tako prepuščen viharjem muhaste usode. Povsem brez upanja je gledal prenos naprej. "Poglejte, tamle sc Meier prepira s sodnikom, daje bil eden od Jugoslovanskih igralcev v prepovedanem položaju, toda gol je veljaven. Zdaj preostane Nemcem le še to, da v teh nekaj minutah dosežejo izenačujoč gol in izsilijo podaljške." Nemci so takoj prešli v napad in neusmiljeno streljali proti Simundičcvim vratom, vendar je bilo vseh deset igralcev pred svojim kazenskim poljem in vse še tako skrbno namerjene žoge so končale zunaj igrišča ali kvečjemu v kotu. Vendar se Nemci niso predali. Bojevali so se, kol da gre na življenje in smrt. Vinko je spet oživel. Bilje napet kot struna in ob vsakem strelu Nemcev mu je skozi usta ušel kratek vzklik. Minil je redni del in iztekal se je tudi sodnikov podaljšek, ko je Mueller našel vrzel v čvrsti jugoslovanski obrambi, silovito streljal in zadel. Stadion je dobesedno ponorel, Nemci so skakali eden po drugemu in se objemali od prekipevajočega veselja. Ko seje umiril od prvega navala evforije, je Vinka prevzel občutek nepopisne sreče. Ne bo še konec, še bodo igrali. Sc se bo veselil. Nekaj sekund kasneje je sodnik odpiskal konec rednega dela srečanja. Igralci so ostali na štadionu in drug drugemu masirali noge in hrbte. Vinko je hitro skočil v kuhinjo po novo pivo. Bil je navdušen. Sedel je v fotelj in položil noge na stol. Odprl je pločevinko in jo postavil na mizo. Igra se je spet začela. Jugoslovani so imeli prvo žogo. Takoj so krenili v napad. "Jugoslovani počasi gradijo svoj napad. Varda podaja Raduloviču, ta gleda okoli, komu bi podal žogo ..." Vinko je bil miren. Vedel je, da Nemci ne bodo naredili napake kot poprej. Čakalo ga je še trideset minut tekme in po vse verjetnosti enajstmetrovke. "Radulovič podaja Barunčiču na desno krilo, proti njemu tečeta dva nemška obrambna igralca, Barunčič je žogo dvignil in jo z visoko podajo poslal v kazenski prostor Nemcev, tam z glavo strelja Jurišič ... in gol!! Dva : ena za Jugoslavijo!" Vinko je dolgo nepremično strmel v ekran. Ni imel časa dojeti, kaj se je res zgodilo. "Jugoslavija gre v finale, Nemci pa domov. Poglejte, kako se objemajo Jugoslovani, Nemci pa kot da ne morejo verjeti, da so tako hitro dobili gol. Pravila zlatega gola na njihovo žalost pač določajo, da šteje prvi gol v podaljšku za zmagovitega." Vinko je še kar strmel. Bilo je, kot da bi mu izpod nog nekdo potegnil ves svet. Panično je iskal napako v prenosu, pričakoval, da bo sodnik zdaj zdaj pokazal, da je gol pomota in bo žogo vrnil na igrišče. Ni mogel razumeti, daje konec. V sebi je začutil praznino, od njega je ostala le še lupina, vse drugo je izginilo. Nemcev ne bo več na prvenstvu. Brez njih pa je zaključek dogajanja zanj izgubil vsak smisel. Povsem seje sesedel v fotelj. Po licih so mu začele polzeti solze. Obraz je zakopal v dlani in kot otrok zaihtel. RAST - L. XI Marijan Tršar 6. BIENALE SLOVENSKE GRAFIKE V NOVEM MESTU Danes že lahko zapišemo, da bi Novo mesto, mesto Krke in Revoza, ne bilo to, kar je, brez te zdaj že šestič pred slovensko javnostjo razgrnjene grafične manifestacije - zares, manjkala bi mu tista neob-bodna kulturna nadgradnja, ki je ne bi mogla nadomestiti niti omenjena industrijsko uspešna paradna konja. Dolenjska metropola se je iz anemične likovno kulturne sredine spremenika v dinamično organizatorko dveletnih pregledov grafičnih dosežkov vse Slovenije. In še več, svoja vrata je odprla tudi skrbno odbranim dosežkom iz evropskih umetniških logov, kar jo je trdneje zasidralo tudi v aktualnosti evropskih grafičnih dometov. In tak, kot danes novomeški bienale je, zagotovo predstavlja nadvse koristen dvoleten obračun doma doseženih grafičnih kvalitet, ki se po večini že sledeče leto spuščajo v tekmovalno areno ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala. Prav gotovo ni naključje, da so mnogi tu na novo odkriti talenti postali vidni in zapaženi na tej naši največji grafični manifestaciji. Kaj nam je torej pripravil in s čim nas priteguje, použitveno angažira letošnji novomeški bienale ? Če bi sodili po številu slovenskih razstav-Ijalcev, bi morali zapisati, da se je nekoliko skrčil, največ zavoljo odsotnosti mnogih starejših avtorjev, a to je bilo opazno tudi na ljubljanskem bienalu. Očitno je v teku zamenjava grafičnih generacij in "stari mojstri" so čedalje redkejši med razstavljalci. Zato pa srečamo ne samo lepo število mlajših slovenskih grafikov, marveč tudi nekaj novih, dosedaj še ne zapisanih imen, ki pa so prijetno presenečenje že v tem prvem nastopu in vsekakor tudi lep obet za nadaljevanje in uveljavljanje naše ljubljanske grafične šole v bodoče. Mimo samostojne razstave prejšnjega nagrajenca bienala, Bojana Kovačiča, si je letošnji bienale privoščil še dva renomirana tuja grafika, Hrvata Miroslava Kraljeviča in Čeha Pravoslava Sovaka. Če izjemno občutljive, čutno dražljive risbe in grafike prvega iz četverice hrvaške moderne na prelomu prejšnjega stoletja nakazujejo novo utrta pota v secesijsko ekspresijo, pa črtno mrežje drugega vzbuja v gledalcu privide sodobnih krajin. Sovakov grafični opus je edini razstavljen ločeno v gradu Otočec, saj je bila Jakčeva hiša v Novem mestu premalo prostorna za tako obsežno grafično bero. Ko obiskovalec hodi od eksponata do eksponata in preverja moč, povednost in sugestivnost izpovedi grafičnih avtorjev, si poskuša ob koncu izrisati nekakšno splošno sliko, celovit vtis, ki mu gaje posredovala razstava. In to ne le po vsebinski in slogovni, marveč tudi po tehnično izvedbeni plati. Mislim, da me ne vara moj že večletni občutek, da se na vsakem bienalu bolj razločno potrjujejo čedalje bolj izkristalizirane osebne poetike, decidirano artikulirana sporočila, ki so prelita v prav tako vrhunske tehnične realizacije. Skoraj ne boste ŠT. 5 (71) OKTOBER 2000 KULTURA //// /• Ve r/r VLADIMIR MAKUC: PTIČ V POKRAJINI, 1999, barvna suha igla, plošča: 49,4 x 31,7 cm, papir: 76 x 65 cm KULTURA Rast 5 / 2000 srečali avtorja, ki ne bi bil bolj ali manj razpoznaven in svoj, pa tudi takega ne, ki bi svoje likovne zamisli izražal tehnično pomanjkljivo, nedovršeno. In to ne glede na različne zvrsti izbrane tehnike, od tistih klasičnih, lesoreza, jedkanice, suhe igle, akvatinte pa celo mezzotinte (Franc Bertold - kot dodatek suhi igli), do že nekaj časa zapostavljene litografije (Martina Bohar, Miha Perčič, Janez Matelič, Marija Starič-Jenko, Ljerka Kovač ), pa danes posebej priljubljenega sitotiska in uveljavljajoče se kolografije (Črtomir Frelih, Luka Popič). V vseh teh načinih se avtorji spuščajo v inovacije, v kombinacijsko mešanje in uporabo domiselnih tehnicističnih dražljivosti, ki postajajo pomembni agensi njihovega osebnega izražanja.Tako je Mojca Zlokarnik klasični barvni linorez nadgradila z reliefno izraznostjo, Ana Zavadlal pa uspela barvni lesorez požlahtiti v tonsko pretanjeno strukturno preprogo. Lahko bi zapisali, da prav novomeški bienale privabi največ grafikov, zvestih tradicionalnim "starim" tehnikam, in daje zato pravcata izjema, saj so te številnejše od serigrafskih. Na njem tudi ne bomo našli računalniške grafike, ki pa je tudi sicer pri Slovencih redka. Nagrado Grand Prix Otočec je letos prejel predstavnik starejše generacije, Vladimir Makuc. Njegova ikonografsko, slogovno in emotivno enovita grafika, ki vzbuja občudovanje najširših krogov občinstva in kritike, je tudi v novomeški predstavitvi ostala v znanih okvirih njegovega liričnega gledanja na svet — z mehko poetiko gledalca nevsiljivo vpeljuje v samospraševanje o smislu bivajočega. Je pa Makuc kot izjemen mojster grafične realizacije tokrat opustil — po dolgoletnih ciklih v barvnem lesorezu in jedkanici - tudi svojo originalno tehniko globinske grafike z. brusnim risanjem po "pleksi" plošči. Zdaj v suhi igli dokazuje, da zmore tudi v njej enakovredno vizualizirati svoje poetične vizije. Še več, rekel bi celo, daje prav na sedanji stopnji dosegel doslej najbolj očitno "deikonizacijo" svojega ustvarjalnega sporočanja, saj se njegovi pomenski ikoni človeka, ptice, volič-ka čedalje bolj umikajo čistim likovnim učinkovinam, predvsem njegovemu občuteno, malone naivno izrisanemu črtnemu mrežju. Nagradi Novega mesta sta prejela Nataša Mirtič in Črtomir Frelih. Če sc Mirtičeva ukvarja v prvi vrsti s (ploskovno) obrisno identifikacijo predstavljenih predmetnosti - in ume pri tem ob mikavnih grafizmih obdržati zadostno mero vsebinsko relevantne ustvarjalne napetosti — pa Frelih domiselno izkorišča tehnične možnosti kolografije, ki omogoča tako potezno kot ploskovno nanašanje reliefnih lepil na ploščo. Ustvaril si je osebno razpoznavno črtno (pasovno) abstraktno pletenino, ki z. artikuliranimi črnobelimi ritmi polni gledalca z eksistencialnim vzburjenjem (Resurrectus 4). Nekateri med zdaj že uveljavljenimi slovenskimi grafiki srednje generacije skušajo z inovacijami intenzivirati svoj utečeni predstavni svet. Vsekakor nas med temi najbolj preseneča Lojze Logar. Odrekel se je svojemu dolgoletnemu in izjemno uspešnemu ciklu barvno in oblikovno ostrih, agresivnih "cvetov" — včasih sem ob njih zasanjal v nekakšen organsko dekorativni svet orienta ali Mayev. Vendar tudi ti njegovi Fragmenti A & T niso brez povezave z njegovim prejšnjim likovnim domišljanjem — treba seje samo spomniti njegovih črno-belih grafik izpred malone dvajsetih let, ki dokazujejo, da se je bolj kot njegova temeljna izpovednost (ta je v sebi vedno skrivala nemalo zdravega erotizma) spremenil predvsem izvedbeno: v prejšnjem njegovem slikarstvu in grafiki sila redki tehnicistični gurmandizmi v NATAŠA MIRTIČ: TIHOŽITJE Z LUBENICO, 1999, barvna akvatinta, plošča: 100 x 65 cm, papir: 100 x 70 cm KULTURA Rasi 5 / 2000 novem ciklu vidno izstopajo. Zato pa pri Ivu Mršniku ugotavljamo le širjenje temeljnega motiva z multipliciranjem ali s konfrontiranjem njegovih črtnomrežnih "kokonov" z geometrijskimi pendanti. Nekaj podobnega srečamo tudi pri Zvestu Apolloniu, ki pa svojo v živo meso abstraktne marine zarezano "razglednico" konkretizira z oblikami drobcenih živali in barčic. V predrugačeni podobi se predstavi tudi Marko Andlovič. Svojo prejšnjo domala tektonsko grajeno, nekako "leseno " motivno naravnanost je nadgradil s sproščeno, občutljivo, "trgano" risbo. A tudi predmetne navdihe, ki so mu posredovali oblikovno zamisel, je izlužil, sčistil do malone znakovne bistvenosti. Karel Plemenitaš razvija naprej svoj izbrani vsebinski repertoar. Ta prej v uporabi izraznih prvin varčni, rekel bi, izbirčni grafik si je zdaj svoje kompozicije usodil žlahtiti s pridevki mikavnih jcdkalnih naključnosti. Te prejšnje izrazito risarske izvedbe sedaj spreminjajo tudi v čustveno mamljivo pašo za oči. Prav la pa je poglavitna draž listov Gorazda Simcnka, ki jo še napenja s kontrastnim geometrijsko zamejenim mrežjem. Vsem že dobro znana krepka "moška" poteznost Samuela Grajfonerja seje še ojačala, kar podvojila z akvatintnimi ploskovnimi teminami. Nekaj podobnega poskuša doseči Vesna Drnovšek z žametnimi suhoigel-skimi rastri. Boge Dimovski je svoje nekdanje seizmografsko odzivne črtne zapise napravil še krhkejše, bolj ranljive in čutne, Zdenko Huzjan pa našel v Okruških neba skrajno minimalistično nadaljevanje svojega prejšnjega baladno mitskega sveta. V poznanih formalnih nosilcih asociativnega sporočanja Todorčeta Atanasova opažamo upadanje baročne nabreklosti in prehajanje v poenostavitve človeškega telesa. Če je Apolonija Simon svoj Par nekje še vsadila v pokrajino celovitega slikovnega polja, pa je Jože Šubic svoj obrisno znakovni motiv pretehtano vkomponiral v sredino belega lista. Miha Perčič skuša z vehementno poteznostjo pa z dvojno kontrastnostjo črno-he-lega in ploskovno-črtnega ustvarjati virtualne prostore. Kot pri nas sila redek primer konstruktivistično multipelske "šahovnice" je Josip Gorinšek domislil svoj G 10 v barvnem stopnjevanju sitotiska. Bogdan Borčič, nekdanji nagrajenec bienala, razvija v suhi igli in akvatinti svojo novo Temno krilno grafiko. Ta seje iz prejšnjih ce-lolistnih kompozicij skrčila na ozek horizontalni pas z minimalističnimi elementi navpičnega parodiranja ter osrediščanja s težnostno črnino. Razstavljeni širši opus predlanskega nagrajenca Janeza Kovačiča sc potrjuje kot izrazna simbioza izrisanih in naključnih strukturnih vzorcev v povezavi z bolj ali manj poudarjenim temeljnim nosilnim likom vsake kompozicije. Bolje kakor kdaj koli doslej je utrdil razpoznavni profil avtorja, ki je tako po formalni kol po vsebinski plati koristna novost v slovenski grafiki. Če sem prek vsem poznanega Miroslava Kraljeviča prešel kar z lapidarno oznako njegove svežosti v tedanjem hrvaškem slikarstvu in v grafiki oboje predstavlja vrh tedanje hrvaške moderne - pa se velja dlje zaustaviti pri drugem gostu bienala, pri Pravoslavu So-vaku in njegovi seriji jedkanic, posvečeni Herkulesu Seghersu. V spremni predstavitvi mu dr. Konrad Oberhuber pripiše podobnosti s tem Holandcem, ker je podobno kot on lovil razsežnosti kopnega in neba z vertikalno-horizontalno-diagonalnim mrežjem.Toda končni rezultat teh pletenin je pri obeh docela drugačen. Sovak zna s temi racionalnimi stereotipnimi rastri, ki ustvarjajo geometrijsko poenos- KULTURA Rast 5 / 2000 tavljene akterje krajine, pričarati čustveno vzdušje nekakšnih dražljivih prividov arteficialno pregnetenega pejzaža. V tem je njegova inovativnost pa hkrati zamejenost oblikovno ozko profiliranega izražanja. Če se na koncu ozremo še na eksponate obeh grafikov, ki sta zapisana tudi kot glavna redaktorja kataloga in avtorja spremnih člankov, sc bomo pri Branku Suhyju srečali z njemu prirojenim ustvarjalnim hotenjem odkriti in izraziti ne le likovno bit najrazličnejših vsakdanjih (banalnih) predmetov, marveč dosti več - tem uporabnim rečem in stvarem domisliti, dočutili nadgrajeni, ne le estetsko, ampak tudi etično kategorični imperativ. Suhy se izraža s pretanjeno nevir-tuoznimi črtami, ki nas sredi koagulacijskih temnih ploskev njemu najljubše akvatinte popeljejo včasih v kubistični sintaktični red, drugič pa z obrisnim oklepanjem v pretehtano parcelizacijo slikovnega polja. Jože Muhovič ostaja zvest koncipiranju nekakšnih osebno profiliranih temeljnih likov, nosilcev kompozicije največkrat na prostranem, "praznem" slikovnem polju. Včasih že sami po sebi vzbujajo asociativne prisluhe, večkrat pa si pomagajo tudi s strukturnimi naključnostmi, pretočenimi v sproščen potezni rokopis. Posebna vrednost kataloga niso le odlične reprodukcije eksponatov, ampak tudi vrsta uvodnih zapisov, člankov in razmišljanj — nekaj sem jih omenil že mimogrede. Naj zato navedem le kratko označitev Igorja Zidiča, direktorja zagrebške Moderne galerije — Kraljeviča je apostrofiral z meteorjem — na daljše razmišljanje Slavice Markovič o njem pa Branka Suhyja o Ljubljanski grafični šoli. Predvsem pa se velja zamisliti ob eseju Notice o skrivnem življenju postmoderne umetnosti dr. Jožeta Muhoviča — v njem je prenicljivo razmejil njeno resnično inovativno revolucionarnost od hkratnih motečih, retrogradnih prvin v njej. Katalog se izteče z reprodukcijami petih grafikov, ki so jih podarili na novo spočeti zbirki slovenske grafike na novomeški gimnaziji. Za konec še povabilo, da si v Jakčevi hiši vsekakor velja ogledati zaradi bienala močno skrčeni razstavljeni opus Božidarja Jakca. Kakor daje prav prostorska stiska napravila veliko uslugo temu neumornemu ustvarjalcu, saj je avtorja izbora prisilila na skrajno reduciranje. In prav takšna nepopustljivo občutljiva selekcija nam je pokazala lega umrlega slikarja in grafika v močno spremenjeni luči. Vrsta odličnih risb - tudi nepoznanih, denimo, tista odlična mase množice na mostu v večerni temi — pa izjemno nežni pasteli in dvoje portretnih študij iz njegovih začetkov zostrijo naš pogled na tega v spominu predvsem virtuoznega risarja, grafika in pastelista. Tudi ko se bo po koncu bienala ta njegova stalna razstava vnovič razširila, bi bilo prav, da bi ob obsežni razstavi v Kostanjevici novomeška predstavitev postala zares skrbno izbran hommage, ki bo le z najboljšimi dosežki pričal o njegovem ustvarjalnem geniju. Rozina Švent ANTON PODBEVŠEK - OD VOJNE ZAZNAMOVANI UMETNIK V vinograd mojih zlatili sanj sem se vrnil, -- toda to niso bili več mladostni, brezskrbni časi. Podbevšek se je sicer vrnil živ iz morije prve svetovne vojne, toda ta vojna je v njem zapustila trajne posledice (morda tudi psihične?). Čez noč je iz mladeniča postal zrel moški, šolsko torbo je zamenjal s puško, namesto matere je pred seboj dan za dnem gledal »ženo z belo haljo«. Toda pesnik in pisatelj Podbevšek se po vrnitvi domov ni predal svetobolju in samopomilovanju. Lahko celo rečemo, da je svojo bolečino zdravil z ustvarjalnim delom, saj je prav v tem obdobju napisal večino svojih najboljših del. Večina Podbevškovega delaje literarnim teoretikom poznana, toda v različnih literarnih zapuščinah se še vedno lahko najdejo manjši, do sedaj nepoznani drobci. Na takšne »drobce« najpogosteje naletimo v zapuščinah številnih literarnih urednikov (npr. pri Janku Šlebingerju, Francetu Steletu, Milanu Puglju in Antonu Novačanu). Tako najdemo npr. med različnimi literarnimi prispevki, ki se hranijo v zapuščini Antona Novačana (NUK inv. št. 13/63, mapa 7 — tuji rokopisi), kije bil urednik Književnega juga, tudi dve Podbevškovi pesmi (Traverze in Gozd) ter dve strani dolg prozni prispevek z naslovom Magdalena. Na hrbtni strani obeh pesmi je »pismo uredniku« Novačanu: Novo mesto 5. 12. 18. Gospod urednik! Pošiljam Vam priloženo kot prvo pošiljatev za Vaš Književni Jug. Ker bi hotel biti zdaj, - ko sem prišel od vojakov — biti sotrudnik Vašega literarnega lista, prosim eventuelno za odgovor. Anton Podbevšek Gotna vas p. Novo mesto. Ker poznamo Podbevška predvsem kot pesnika in publicista, je ta njegov prozni poizkus vsekakor zanimiv in vreden objave. Ker je delo nastalo v času prve svetovne vojne (1918) oz. takoj po njegovi vrnitvi iz vojske (?), je tudi tukaj še čutiti rano vojne, ki se mu je zajedla globoko v mlado telo. KULTURA Rast 5 / 2000 MAGDALENA Bila je žena, v njenem imenu kesanje in bolečina. V prvem letu, v prvi noči in ko je slavček prvič zažvrgolel, je rodila prvega sina. V drugem letu, v drugi noči in ko je slavček v drugič zažvrgolel, drugega sina itd. Rodila je deset sinov, vsi kakor maki na polju, močni in zdravi kakor hrasti v gori. Tedaj pa so se nekega dne krvavo zasolzile vse grede rož v materinem vrtu, mrknilo je solnce in govorili so po deželi, daje prišel stoglavi zmaj in hoče pomoriti vsa bitja, ki gredo z zarjo na ustnah čez trnjevo pot življenja. Ko pa je mati zaslišala to črno vest, jo je zabolelo v srcu, kakor da jo je prebodlo sedem ostrih mečev. In kralj te dežele je nabiral vojake, stare in mlade, bolne in KULTURA Rast 5 / 2000 zdrave, kruljave in hrome, gluhe in slepe, da bi premagal stoglavega zmaja. Mati pa je hotela, da bi prišel in pomoril njo in sine, ko bi stali v njenem krogu. Ker tuje ji je bilo, ustavljati se sili in zdelo se ji je sladko umreti, zroč beli ženi v obraz. Bala pa se je tudi tujine. Toda kakor druge matere, je morala dati tudi ona kralju deset svojih sinov. Ko je odhajal prvi najstarejši, je zaplakala kakor volkulja in se mu vrgla na prsi. Sin pa se ji je strgal iz objema in pustil v njenih drhtečih rokah svetlo rožo. V noči pa, ko je odhajal in je mati stala na pragu, je videla, da se je dvignil iz terne galeb, bel kakor volna in tekel pred njim. Sin je vriskal, materi pa je bil vsak njegov vrisk, kakor bodeč trn. Stala je na pragu, dokler ji ni izginil izpred oči, potem pa je šla solzeča se v hišo in dala v lonček sinovo rožo. Kmalu je odhajal tudi drugi sin. Tudi temu seje vrgla na prsi, poljubljala ga in se tresla neznanega strahu, sin pa se ji je strgal iz objema in kakor prvi sin, ji pustil tudi on svetlo rožo. In zopet se je dvignil v noči, ko je vriskajoč šel čez vas in so se mu pridružili tovariši, iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Mati je drgetala boli, že se je delal dan, šla je ihteča v hišo in tudi drugega sina rožo dala v lonček. Tako je po vrsti odšlo vseh deset sinov in ostala je sama z očetom njih. Živela je v vednih bolečinah zanje, zalivala svetle rože in sanjala o sinih in galebih. Zrak na obzorju pa seje rdečil in matije dan na dan slišala o krvavem boju in še bolj je trepetalo bedno sree, da je že bila bolj mrtva kakor živa. Nekega dne pa je začela temneti prva roža v njenem lončku, dokler se ni posušila. In na večer v mraku je zaslišala v zraku šum, ozrla se je kvišku in zagledala nič več belega, temveč črnega galeba, s krvavimi progami čez glavo in telo in razmršenimi perutnicami. Tedaj pa se ji je zavrtelo pred očmi in padla je nezavestna na tla. In komaj seje zavedla in se z dnevi potolažila, žeje začela bledeti druga roža in mati drgetati vnovič v zli slutnji. V uroku je šla na vrt, zalivat rožne grede, pogled pa ji je vedno hitel na okno njene izbe, kjer je stalo v vrsti deset lončkov s sinovimi rožami. Tudi druga roža je že bila močno otemnela. In ko jo je zagledala, se je prestrašena zganila. Kakor v nezavesti seje ozrla kvišku, zavpila kakor ranjena košuta in se zgrudila onemogla. V zraku je plaval črn galeb, krvavi curki so mu lili čez glavo in veslal je tiho, skoro neslišno. Matije vedela, da staji ugasnila že dva sina. Zgubila pa jih je še osem in zguba vsakega je bila, kakor nov meč v njeno, od boli že skoro otopelo srce. Prejokala je dneve in noči pri spominih nanje, vedela pa ni, da se joče z njo še desetero plamenov v vasi, desetero vrčev, napolnjenih z ogljem, ki so se razbili, desetero ljubic njenih sinov, vitkih kakor topoli, črnolasih in z očmi kakor biseri. Nekega dne v noč pa je odšel tudi oče. Kakor levinja se gaje oklenila in ga ni hotela spustiti iz svojega obupnega objema. Mož. njen, ki ga je ženina luga globoko bolela in je na tihem plakal kakor lev za svojimi mladiči se ji je iztrgal, posadil jo v izbi na stol in kakor sinovi, je tudi on pustil svetlo rožo. Šel je po cesti kakor betežen starec in ko je planila k oknu in klicala njegovo ime, je bil že daleč in le bel galeb, bel kakor volna, jo je potolažil. Vendar, ko je tako zrla za njim in strmela v obzorje, kjer so se podili oblaki nekam v istočno stran, so seji odprle rane in obmolknila je šele, ko soji krvave solze iz-plakale oči, jo objela temna noč in od kesa ostala v njenem srcu brezprimerna bolečina. Mati še vedno upa, ne vidi črnih gred v svojem vrtu, ne desetero črnih usahlih rož. v lončkih in desetero črnih KULTURA Rast 5 / 2000 galebov, ki so izginili za obzorjem. Zanjo oslepelo, živi samo še enaj-stcra roža in enajsti galeb, ki se še ni povrnil iz noči in daljave. Prva priložena pesem »Traverze« je bila nato objavljena v Domu in svetu (1919. leta); druga pesem pa je zelo kratka, vsega ima 4 vrstice: GOZD Ali je zapet ščinkovec v smrekovem vrlin. Glejte mene lorda! Najbrž pa je mislil, - včasih ni ime! niti ene misli, - ko ga zavijejo bele roke v — mrak morda? Med Novačanovo korespondenco najdemo še eno kasnejše pismo iz leta 1927, ki se glasi: Dragi Novačan! Neštetokrat sem se že pripravil, da bi Ti pisal, a vsakokrat so sanjarije drugače odločile! Kljub temu upam, da si prepričan v mojem iskrenem prijateljstvu do Tebe in zlasti še o tem, da ni med nama nobenih idijosnikracij. (?) Zadnjič si bi! v Ljubljani. V nedeljo ob L II., kakor hitro je prišel k meni Vidmar z novico, da si tu, sem odšel k Štruklju, toda portir mi je povedal, da si že pred