446
Književnost.
dva veka". Tu pravi, da rad dela za sporaz-umljenje, in pa da so politiške novine nesposobne za to stvar, ker več škodujejo nego koristijo. Nato pripoveduje, kako se je cerkev širila in kako je morala biti obča (univerzalna), po svoji ideji pa vendar jedina. Jezusova cerkev je hijerarhična, mo-narhična ter tako ustrojena, da more, najsi je povsod razširjena, biti jedina. Poučen je za vsakega na str. 144.—147.: „Prijegled istočne c r k v e u A u s t r o - u g a r s k o j monarhiji." Vshodnih kristijanov vseh skupaj je razven Bošnjakov in Hercegovcev (500 000) v Avstro-ogerski okoli 7,000.000 ; od teh je več nego 4,000.000 katoličanov, drugi so pa še nezjedinjeni. Nato Še sledita dva kratka sestavka : „C r k v e n i obredi i krščanski običaji" in „ A u t o n o m i j a s r p s k o - p r a v o s 1 a v n e c r k v e u Hrvatsko) i U g a r s k o j." Iz tega vsakdo razvidi, kako obilna je vsebina in kako potrebno je za Slovane, da se pouče o vprašanjih, ki bodo kmalu na dnevnem redu. Knjiga ima lep tisek in papir in stane samo 60 kr. in se dobiva v Zagrebu pri Scholzu Marg. ul. br. 6.   Poštarine  naj  se  doda   10   kr.
Fr. S. Lekše.
Maloruska književnost.
(Tise Podravski).
Med ljudstva, ki se čutijo nesrečna po usodi, spadajo v prvi vrsti gotovo Malorusi, ali Rusini, ali Ukrajinci, kakor se imenujejo. Dasi njih zgodovinarji in narodopisci trde, da presega število Malorusov celo 20 milijonov (izmed katerih živi 1 7 mil. v Rusiji, nad tri milijone duš pa v Avstriji), vendar književno delovanje Malorusov ne doseza niti delovanja našega, maloštevilnih Slovencev. Vzroki za to so različni; najvažnejši je bržkone ta, da še velika večina prostega naroda maloruskega ne zna niti citati ter sploh tiči v takih gmotnih razmerah, da si ne more nabaviti knjig in tudi ne čuti njih potrebe. Drugi, nič manjši, vzrok pa je ta, da stanuje med Malorusi vse polno zidov, ki izkoriščajo ta slovanski rod ob vsaki priliki v svoje sebične namene ter se trudijo pred vsem za razširjanje pogubne „ vodke" (žganjice), ki pa je, kakor znano, velika nasprotnica omiki in izobrazbi. Velika zapreka razvoju maloruske književnosti je tudi ta, da je v Rusiji zabranjeno, mimo leposlovnih, izdajati spise v maloruskem jeziku, češ, da Malo-rusom lahko zadoščuje v vsem slovstvo velikorusko, katero je tudi vsem pristopno, ker se maloruski jezik itak ne razlikuje mnogo od velikoruskega. Toda naj je temu, kakor hoče, žalostna resnica vendar je, da je malorusko slovstvo v razmeri s številom prebivalstva doslej še jako skromno in drugim slovanskim   narodom  še skoro povsem nepoznano.
Prvi spominiki književnega delovanja nad Dne-prom pohajajo iz X. in XI. stoletja,  ko je sprejel
krščanstvo knez Vladimir in vse prebivalstvo ki-jevske zemlje. Nekateri izmed teh spominikov so splošno znani, kakor n. pr. Letopisec Nestor, Paterik pečerski, ali veleumetna pesem Slovo o polku Igorjevem.
V drugi polovici XVII. in v početku XVIII. stoletja je omika in slovstvo malorusko stalo že na dokaj visoki stopinji, toda jezik, ki se je rabil v knjigi, razlikoval se je takrat popolnoma od jezika narodovega. Pisatelji maloruski so rabili v svojih spisih neko mešanico iz jezikov cerkveno-slovenskega, rusinskega in poljskega. Dramatični pisatelji Teofan Prokopovič, Jurij Koniski, Dov-galevski in drugi, so sicer jeli uvajati v slovstvo živi narodni jezik, ki bi bil umetnega gotovo kmalu izpodrinil, toda zgodilo se je drugače; malorusko slovstvo je  zaspalo  za dolgo  časa.
Ko sta cvetla omika in slovstvo na južnem Ruskem, t. j. v Malorusiji, bila je v ozemlju veli-koruskem, čegar središče je bila Moskva, omika še na kaj nizki stopinji. Polagoma se je širila od juga proti severu, učenjaki so se hote ali nehote preselili na sever; in zato so oslabele učne moči na jugu. Kijevska akademija, glavno ognjišče vede in slovstva maloruskega, izgubljala je svoj pomen in   se   premenila naposled  v  preprosto  semenišče.
Ob času, ko je bilo skromno malorusko slovstvo še skoro popolnoma zakopano, vzbujali so se različni narodje slovanski, kar ni bilo brez upliva na Maloruse. Oče novega maloruskega slovstva je Ivan K otljarevski, rojen v Poltavi 1769. 1. in umrl ravno tam 1838. 1. Bil je sin ubožnih sta-rišev; učil se je v duhovskem semenišču in, do-končavši učenje, postal učitelj pri neki bogati rodbini. Žive na deželi je videl vsak dan od blizu uboštvo, tlačanstvo in nevednost tlačenega naroda ter čutil neobhodno potrebo, razsvetliti vsaj z nekaterimi žarki*to črno temo. Toda kako? Odgojen v semenišču, je poznal slovstvena dela svojih prednikov; pa bržkone tudi on ni bil prost predsodkov, da se sme narodni jezik rabiti v knjigi samo tedaj, kadar se predstavljajo čitatelju smešne strani pro-stakov. Sklenil pa je prevesti Virgilijevo „Eneido" na maloruski jezik, naČrtavši v njej slike žalostnega položaja ukrajinskega. Ne hoteč dražiti gospode, marveč hoteč obrniti pozornost na bedo kmečkega prebivalstva, izbral je humoristično obliko; vendar pa opažamo tudi skozi smeh solze in bolest zaradi usode  njegovega naroda.
„Eneide" prve tri knjige so bile natisnjene prvikrat 1798. L, toda ta natisek je bil kmalu razprodan, zakaj že 1808. 1. je izšel novi natisek, pomnožen s prevodom treh naslednjih knjig. Od onega časa do danes je bila „Eneida" z drugimi spisi Kotljarevskega natisnjena že 22 krat. Poleg „Eneide" je Kotljarevski napisal še dramatično igro „Natalka-Poltavka" in vodevil „Moskal Ca-rivnik"
Razne stvari.
447
Glas Kotljarevskega je probudil druge k delu za domovino in malorusko ljudstvo. To je bilo tudi povod, da se je v Harkovu 1816. 1. osnoval časopis »Ukrajinski Vistnik". Ta zanimivi list se je vzdržal do 1829. 1. ter postal takoj središče mnogoštevilnih maloruskih učenjakov, narodopiscev in be-letristov. V »Vistniku" so se tiskale poezije Petra A r t e m o v s k e g a-H u 1 a k a , ki je bil rojen v kijevski guberniji 1790. 1. ter je umrl v Harkovu 1866.I. S slovstvom se Hulak ni ukvarjal dolgo. Prvo in najboljše njegovo delo je bila pravljica „ Pan ta sobaka" (Gospodar in pes), ki mu je pridobila takoj mnogo častiteljev, toda ob jednem tudi mnogo sovražnikov. Pozneje je sledila še satira „Salopij ta Livrija", in ker je kmalu potem prevladal vpliv Focija, Magnickega in vsevlada Arak-čejeva,  umolknil   je   Hulak.   Bil je namreč  Hulak
Razn e
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčil /. Sašelj.) (Dalje.)
mravunišče, a, n., mravljišče.
mfčkati, mečkati; prim. mršiti za mesiti.
mrhunec, a, m., mravljinec.
mrlinzgati, počasi in nerodno kaj delati, n. pr. jesti. Prim.  mflati  v L.  1893,  str.   20.
mfzen, adj., eckelhaft, verhasst.
mfzliti, mraziti;  mrzli me = mraz: me.
mrvo, malo;  mrvičko, prav malo.
muca, e, /., star   obrabljen klobuk,  isto   kar   „klofeta".
mudača, e, /., višnjeva in debela cibora.
mulj niča, e, /"., jama, v kateri se zbira mulj.
murla,  e, f., murva.
na, praec, rabi nam. k, h, pri, n. pr. donesli smo na krst; bil sem na izpovedi; tudi na spanje iti = spat iti.
nadobaviti, pridobiti.
nadometati, zur Geniige zusetzen, zulegen.
nadostreči, vollig bedienen.
nadozidati,. dazubauen.
nahfdati se, najesti se, nasititi se.
nahrupiti se, nagoniti se (od svinje).
nalantati se na kaj, nameriti se.
namfkati, namazati.
namfkan, adj., zamazan.
nanojati se, ponujati se; g6dina se nanoja.
nanorati, začeti, lotiti se; kadar enkrat godina nanora = začne deževati.
napačiti, spačiti.
napekati,  nagrejati;  napekali so mu opeko.
naploditi. napolniti;  naplodila se je polna hiša ljudij.
napredkovati,  napredovati.
naruniti na koga, napasti koga.
nasekati, zu verstehen geben.
naskliziti, privreti; voda nasklfzi.
nastena, e, /., drevo, ki gre vzdolž po steni in na katero pridejo škarnice (špirovci).
nastenek, a, m.,  = nastena
nastrešiti kaj, streho narediti na kaj.
nastreti, nastljati  n. pr. živini.
našikniti, udariti; našiknila je godina.
nastanjen kot profesor v Harkovu, kjer je razkladal jezik in literaturo poljsko, pozneje pa zgodovino Rusije ter se moral hote nehote podvreči temu vplivu.
V »Ukrajinskem Vfstniku" so se oglašali .prvič tudi drugi pesniki, izmed kateiih se je odlikoval zlasti Lev Bo rovi ko v s ki s svojimi prekrasnimi pravljicami. Ko je „Vistnik" prenehal, izhajal je nekaj časa „Slavljan", pa tudi ta se ni vzdržal dolgo. Maloruski pisatelji so pogosteje izdajali posebne knjige, almanahe, v katerih so se tiskali spisi nadarjenih pesnikov, beletristov, naro-dopiscov in zgodovinarjev maloruskih. Imena nekaterih izmed njih so znana daleč za mejami Malorusije, kakor Kvitka, Greben k a, K ost o -marova, Bodjanskegain Maksimoviča S r e z n j e v s k e g a.                                          (Dalje.)
stvari.
našpranjiti kaj, n. pr. deske, tako naložiti eno vrhu druge, da so špranje vmes.
natezati z nogo, šepati.
nazaditi, zuriick thun; bratova bolezen me je jako na-zadila.
nazebsti, ozebsti.
nebesati,  nebeškati.
neboze,  nebore
nedopek, a, m., trdi meso v slanini in salu, ki se ne da scvreti ali speči.
nesloščina, e, /.,  nesloga.
nestrah, a, m., neubogljivec; ti nestrah! pravi mati neubogljivemu detetu.
nestrašen, adj., neubogljiv.
neusiten, adj., nenasitljiv.
nikakover, adj., nikakoršen.
niš, pron., nič.
ništarija, e, /, nič vreden človek ali stvar.
nočas, adv., nocoj.
norčina,  e, /., norec.
obedastati, bedast postati.
obresiti se, korenine dobiti; trta se obresi.
obrežen, adj., rezen; vino je obrežno = rezno.
obročnjača,  e, /., stol, na katerem se obrezujejo obroči.
obfšek,  a,  nt., der oberste Theil  eines Weingartens.
obšica, e,./., obšit košček platna, s katerim se obsije „opleče".
očekivati,  pričakovati.
očoraviti,  čorav postati.
odavlje, odavljek, adv , od ovde, od tukaj.
odeveteriti, ki kaj cerkvi daruje, se mu odeveteri = devetkrat povrne.
odgon,  a,   m., der Trieb.
odjutriti se;  odjiitrilo se je = jutro je minulo.
odkoliti, odsekati.
odpit,  a,  m., palec, čep pri  trti,  der Rebenzapfen.
odtegnjenka, e,/., visoka ženska (v zaničljivem pomenu).
odvihniti, odvrniti, umakniti se, zginiti.
oduliti,  poslabšati se; odulilo je vreme.
ogaliti, ogoliti.
ograbati, grabo narediti okoli  česa.
ograšiti, otepsti; toča je ograšila grozdje.
ohripaviti, hripav postati.
okasovati, okasniti se nad kom, otresti   se, zajeziti se
766
Književnost.
Kobilice so bile 1.1782. od 1. kim. dalje, katere so neki imele »železne glave" ter so celo zimo na Ptujskem polju napravile veliko škode.
Znamenitejše hiše za ptujca,
katerih še nismo omenili, so: Mestna zbornica (Rathhaus, rotovž), mestna kaznilnica, mitnica, bolnišnica in siromašnica, vojaška bolnišnica, veČ vojašnic, stanovanje proštovo, vikarijevo, kapelanovo in dveh beneficijatov, minoritska hiša nasproti omenjenemu samostanu, zraven njega c. kr. davkarija, prejšnja mitnica, in staro župnišČe pri sv. Ožbaldu. Tik Drave na levem obrežju je lep iz kostanjev zarasten drevored za izprehajanje.
V mestu še so svoje dni imeli tudi vnanji posestniki svoje hiše, katere pa so večinoma že v zasebnih rokah, ti-le: Grofje Leslie, Franc plemeniti Korpon, Suzana grofica Thurn, posest-nica Turniš, baron Vetter, nemški križniki pri Veliki Nedelji, posestniki gradu Zavrč, štajerski stanovi (nekdanjo malo invalidnico), borlski grofje Sauer, solnograški nadškofje, grofje Stu-benberg in Herberstein in grofje Attems.
Maloruska književnost.
('Piše Podravski). (Dalje in konec.)
Najprej govorimo o Gregoriju Kvitki (roj. 1. 1778., u. v Harkovu 1. 1843.). Kvitka je bil sin imovitih starišev, toda brez prave sistematične izobrazbe. V mladosti je bil menih, uradnik, lekarnik, častnik, dokler ni naletel na družbo izobražencev, katerih ni bilo malo v Harkovu in katerim je načeloval znani delavec na polju pro-svete I. J. Karazin. Odslej se je Kvitka ukvarjal z društvenimi stvarmi ter si pridobil mnogo zaslug pri osnovi gledišča in  zavoda za  gospodične.
Izmed dvajseterih Kvitkinih povestij sta najboljši „Marusia" in „Serdeszna Oksana", dasi tudi druge, kakor „Mertveckij velikden", „Kozlr Divka", „Dobre robi (delaj), dobre bude", „Ot tobi i skarb", kažejo nenavaden talent. Glavna zasluga teh povestij je narodopisna in umetniška resnica. Opisujoč kraje, ljudi, njih običaje in duševno življenje, ne spre se Kvitka nikdar z istino, slikajoč vselej in povsodi istinito življenje. Tega pa vsekako ne moremo reči o njegovih dramatičnih plodih, katerih je zapustil pet; napisani so za to, da vzbujajo smeh. Dramatične igre je pisal Kvitka v dveh jezikih; nekatere iz delujočih oseb (uradniki, vojaki) govore književni jezik ali narečje velikorusko, druge
Tako smo v kratkih Črticah predočili Čita-telju znameniti Ptuj v prejšnjih dobah in sedanjem času. Seveda, sedaj ni več to, kar je bilo mesto nekdaj, vredno je pa še zmerom naše pozornosti, zlasti zato, da Slovenci ne izgubimo v njem trdnega stališča, marveč je okrepimo in razširimo.
Dostavek.
Blagovoljni čitatelj naj popravi v tem spisu te-le tiskovne pogreške :
Na str. 308 pod črto v 2. opombi 1. oddelka beri alteste Stadt str. 5q mesto štev. „69" ; str. 309 pod črto v opombi beri „16 Kettov Bpoqu mesto „to KŽTta 2po<;" ; str. 380 7. vrsta od zg. 1. odd. beri potomci m. ;;potoma" ; stran 467 pod črto 2. odd. 1. v. beri v Vindenavi mesto „Videndvi" ; str. 572 v 3. v. od zg. 1. odd. beri Paul Kancler mesto „Paul Kaneler"; str. 625 pod sliko beri minoritski trg mesto ;;glavni trg" ; stran 698 v zadnji vrsti opombe beri: incliti mesto „inclitis"; str. 718 v 12. v. 2. odd. od spodaj beri si izkopal mesto „so izkopali"; str. 723 v 5. v. 2. odd. od zg. beri  Ordonanc hiše mesto   „Ordonave hiše".
maloruski, kar je škodovalo tem igram, da so le redkokdaj prihajale na oder.
Povesti Kvitke so se tiskale v Moskvi 1. 1834. in 1. 1837., v Harkovu 1. 1841. in v Petrogradu 1. 1858.; zbrani njegovi spisi so izšli v Levovu 1. 1878., vsekako pa so dandanes biblijografična redkost. Se težavnejše je dobiti maloruske spise v letu 1877. umrlega profesorja moskovskega vseučilišča Jožefa Bodjanskega, katere je izdajal z imenom ;;Iško Materijuk". Rojen 1. 1805., je dovršil duhovno semenišče, stopil na moskovsko vseučilišče in se tu seznanil s „ kolkom (društvom) Stankeviča". L. 1835. je izšla v Moskvi drobna knjižica, obsegajoča troje pripovedek Bodjanskega s predgovorom, iz katerega se jasno zrcali globoka ljubezen pisateljeva do preprostega naroda.
Nekoliko let pozneje, povrnivši se izza meje, prevzel je Bodjanski na moskovskem vseučilišču stolico slovanskih literatur ter se izkazal za jednega izmed četirih apostolov slovanske vzajemnosti v Rusiji. Kot tajnik „obščestva rosijskih starožitnostij" je bil nekaj časa urednik njegovih „Čtenij". Med spominiki v „Čtenijah" je priobčil Bodjanski »Zgodovino Rusije" že prej omenjenega Jurija Koni-skega, za kar je bil prestavljen na kazanjsko vseučilišče, od koder se je pa čez jedno leto vrnil v Moskvo. Toda uredništva „Čtenij" ni več prevzel zaradi neugodnostij; izgubil je veselje za maloruščino.
Knj iževnost.
Književnost.
767
Drugi je Evgenij Grebenko (rojen leta 18 1 2., umrl leta 1 848.), ki je bil gojenec nežinskega liceja. Znan je na Ukrajini po svojih maloštevilnih, toda prekrasnih pravljicah, ki so izšle z naslovom „Prikazki" prvič v Petrogradu 1. 1834. V čudovito zalih alegorijah slika težavno življenje preprostega naroda, njegovo uboštvo in nevednost, razbrzdano življenje plemstva, podkupljivost sodišč itd. V pravljici „Roža in hmelj" predstavlja Grebenko v podobi rože preprosto kmečko ljudstvo, obkoljeno od vseh stranij od gospode, katera mu — kakor hmelj okrog rožnega grma — ne pusti rasti in popeti se do solnčne svetlobe. Grebenko je prevel na maloruščino tudi Puškinovo pesem „Poltava", ki pa se ne more meriti z izvirnikom, ter marsikje celo izpreminja pisateljeve misli. Nekateri lirični njegovi plodi so tako udomačeni, da jih prepeva celo preprosti narod.
Omenili smo že Nikolaja Kostoma-r o v a, ki sicer ni mnogo pisal v maloruščini, toda njegovo ime se tesno druži z zgodovino slovstva maloruskega in z usodo genijalnega pesnika Sev-čenka. Znan pa je Kostomarov, da je zgodovinar; šest zvezkov njegovih monografij in dva zvezka „Zgodovine ruske" obsegajo ves zaklad naučne vede sploh; ker pa so pisane v velikoruskem jeziku,   zato jih tu  le  kratko  omenjamo.
Kostomarov se je rodil 1. 18 17. v ostrogoškem okraju, v veroneški guberniji. Vseučilišče je dovršil v Harkovu ter se takoj poprijel zgodovinskih Študij. Prebivajoč v Harkovu, ki je bil takrat središče maloruskega slovstva, jel je kmalu sam slovstveno delovati. Že 1. 1838. je izdal v posebni knjigi zgodovinsko dramo „Savva Čalij", 1. 1839. „Balade ukrajinske", leta 1840. pa zbirko pesmij „Vitka" ter žaloigro „Perijaslavska nič". Pesmi in pripovedke Kostomarova so se pozneje tiskale v raznih almanahih in v časopisu „Osnovi". L. 1875. pa so izšla v Odesi vsa njegova dela v maloruskem jeziku z naslovom „Tvori Jeremije Halki". Prvenstva je vredna njegova „Perijaslavska nič (noč)", ki je pisana dobro in lepo ter spriČuje o moči dramatičnega talenta Kostomarovega, čegar daljši razvoj   pa so  zabranile  razne okoliščine.
Malorusko slovstvo je obogatilo še nekoliko pisateljev, ki pa so zaostajali za doslej navedenimi, zaradi česar so tudi manj znani. Pavel Belecki N o s e n k o , sovrstnik Kotljarevskemu, je napisal nekaj pripovedek, ki so bile natisnjene po njegovi smrti leta 1871. v Kijevu. Ki rilo Topola je pisal dramatične igre pod naslovom „Čari", tiskane v Moskvi I.1837. Ambrož M e 11 i n j s k i se je več ukvarjal z narodopisjem nego s poezijo; to se sme reči tudi o Mihaelu Maksimoviču, bivšemu profesorju in rektorju kijevskega vseučilišča; vendar pa se njegov prevod pesmi „Slovo o polku Igorjevem" in nekaterih psalmov Davidovih odlikuje z lepoto  narodnega jezika.
Brata Pisarevska, Korenicki, D u -mitraško-Raič, Semen Metlinjski, so pisali in tiskali v raznih zbornikih za svoj čas dokaj dobre pesmi, ki pa so sedaj že pozabljene. Daro-vitejši od njih je bil Viktor Zabila; nekatere njegove lirične pesni, kakor ;;Ne ščebeči solovejko na zori ranenko", „Hude viter velmi v poli'reve, lžs lomaje" in druge, katere je uglasbil Glinka, poj6 se še dandanes po vsej Ukrajini. S pesništvom so se ukvarjali še drugi daroviti pesniki, kakor: Sčegolov, Korsun, Afanasijev, toda vsi ti so pripravili samo temelj, na katerem  se je

Noša kočevska. (K spisu na str. 279.)
rodil in vzrastel genijalni narodni pesnik Taras Sevčenko. Predno pa mu posvetimo več pozornosti, vrnimo se še nazaj do časov „Ukrajinskega Vist-nika" ter se spomnimo še druge panoge ukrajinskega plemena, bivajoče v predelih avstrijske države,  v  Galiciji,  na  Bukovini in  v  Ogerski.
Maloruski pisatelji ob početku XIX. stoletja se niso ukvarjali zgolj z leposlovjem, marveč so obdelovali tudi jezik in narodopisno preiskovali svojo domovino. Prvi plod na tem polju je bila „Hra-matika ukrajinskaho jazyka" Pavlovskega, izdana 1. 1818., za katero se pojavljajo drugo za drugim narodopisna dela. Najpoprej se je pojavil L 1819. v Petrogradu   „Opyt   sobranija starinnvh
768
Razne stvari.
malorossiejskih piesen" duhovnika Certelova. Obsegal je le devet „dum" in jedno pesem, a bil je jako pomenljiv. Nekoliko let pozneje (1. 1827.), je izdal Maksiniovič svojo zbirko, obsegajočo že 127 narodnih pesmij s pridejanim slovarjem. Leta 1834. je izdal še dve zbirki: „Ukrajinskije narod-nije dumy" ter „Golosa (napevi) ukrajinskih pjesen". Leta 1836. je izdal Lukaševič novo zbirko „Malo-ruskija in červenoruskija narodnija pjesni i dumy" (176 štev.). Leta 1838. je jel profesor in poznejši akademik Izmail Sreznjevski izdajati v Harkovu „Malorossijskoju i Zaporožskoju Starinu", katere se je pojavilo Šest knjig. Te zbirke in „Eneida" Kotljarevskega so bile poslane v Galicijo ter vspod-bujale ondotne Rusine k slovstveni delavnosti. Središče duševnega življenja avstrijskih Rusov je bil Levov, toda duševno hrano so dobivali ti iz Ukrajine,   največ  iz   Kijeva.    Ko   je  pa  to   naučno  in
Razne
Naše slike.
Dolžni smo pojasniti nekatere slike še prejšnjih Številk. — Slika na str. 543. nam kaže portret po vkusu 17. in 18. stoletja. Zgorej se naslanjata na portret dva genija: življenje in smrt. Spodaj drži levi angel podobo brizinške stolice, v sredi je grb, na desni kaže drugi angel zgodovinsko knjigo njegovega delovanja. — Janez Franc baron Egckher, rojen dne 18. vinotoka 1649, postal je mašnik leta 1674., škof brizinški 1. 1695. V Škofovski službi je bil jako delaven; v Brizingu je sezidal gimnazij, popravil stolno cerkev, zgradil dobrodelne zavode; v Loki je utrdil grajščino, podpiral zidanje loškega kapucinskega samostana, posvetil kapelico sv. Ane v grajščini itd. Umrl je dne 23. svečana 1. 1727. (Bodi to v dodatek spisu o Loki v predlanskem letniku „D. in sv.") — Slika na str. 569 nam kaže najimenitnejši kraj v starem Rimu, kakoršen se vidi dandanes, namreč sloveči _,,forum" ali trg. Naš dični pesnik g. M. O. ga je opeval 1. 1892. v našem listu na str. 196. „Beatrice" (na str 585) je ona deva, kateri je neumrljivi Dante posvetil svoje srce in svoj čudoviti spev: „Divina commedia". Naš kip je lep, vendar cika preveč na ,moderno' stran. — Jouvenetova slika na str. 666 in 667 predstavlja lep predmet, sv. poslednje olje, toda vidi se, da slikar ni umeval svetega dejanja. Izvirnik je velik in se nahaja v Louvre-u v Parizu. — Meseca vinotoka so otvorili Slovenci dvojni narodni dom :  prvi
slovstveno gibanje propadlo v Kijevu, zmanjkalo je tudi našim Rusinom hrane. Vendar se je med tem odkril v Galiciji za Maloruse nov vir prosvete. Ob času največjega upadka maloruskega slovstva v Rusiji je cesar Jožef II. osnoval 1. 1783. v Le-vovu duhovsko semenišče za Rusine ter odprl v naslednjem letu vseučilišče v Levovu, kjer so se nekateri predmetje razkladali v jeziku maloruskem, in od onega časa se je širila med Malorusi pro-sveta. Toda to ni trajalo dolgo. Avstrijska vlada je le dotlej skrbela za Maloruse, dokler jih je potrebovala proti Poljakom; ko je pa ta potreba minula ter so bili Poljaki dovolj ukročeni, prepustila je vlada Rusine zopet Nemcem in Poljakom. Zdelo se ti je, da so bili Malorusi že obsojeni, da popolnoma poginejo. Toda narodi ne ginejo, dokler živi njih jezik. Kako so si pomogli naši Malorusi,  slišali bomo v drugem pregledu.
stvari.
je „Narodni dom" v Ljubljani (slika na str. 601) otvorjen dne 1 1. vinotoka, drugi je »Narodna šola" St. Rupertu pri Velikovcu (slika na str. 688), otvor-jena dne 25. vinotoka. Prosimo domoljube, da bi nam ob obeh poročali več v novem letu. Str. 753.: Sveta Devica (Seviljska). Slikal Murillo. O Murillu in njegovih slikah smo pisali v tem listu leta 1894. stran 707 in nasl.
f Ivan Navratil. Naš list žaluje ob grobu vrlega sotrudnika in znamenitega pisatelja in učenjaka slovenskega. Umrl je dne 28. minulega meseca. Našim naročnikom je pokojnik dobro znan iz življenjepisa v lanskem letniku, str. 352 in nasl.; takrat smo se spominjali njegove 70-letnice. Sedaj pa molimo iz srčne hvaležnosti in s solznimi očmi za  mir in  pokoj   njegovi  duši.
Gregorju Riharju, učencu prvega gramatikal-nega razreda, je podelila deželna vlada z odlokom z dne 30. mal. srpana 1. 18 16., št. 8285, polovico Gregor Tottingerjeve ustanove, ker je rojen v Polhovem Gradcu, ubožen in odličnjak (weil er aus der Pfarr Billichgraz gebiirtig, und arm ist, dann in dem wissenschaftlichen Fortgange die erste Klasse mit Vorzug errungen hat). Prejel je iz skupne blagajne vsako leto 41 gld. 521/2 kr. konv. den. in 17 gld. 52x/4 kr. v bankovcih. Koliko Časa je užival to  ustanovo,  ni znano.