št. 31.	Nedelja 11. avgusta	1935
Janez Rožencvet:
Kraljevska kri
Po pravici povedano pa seveda kraljevič Boleslav v resnici ni toliko obžaloval prelito kri kakor lastno gorje, ki mu ga je staro sovraštvo prizadevalo.
n.
Kralj Ljudomil, ki je sinu svetoval, naj potrpi, dokler se ne najde dobra pri-
lika, je pa vedel, da se mora človek na priliko tudi kaj pripraviti in nanjo paziti, sicer jo zamudi. Zato je ponoči k sebi poklical zaupne trgovce, katerim je naročil, naj se po ovinkih vtihotapijo ▼ sosedno deželo kralja Vladislava ter on-di skrivaj poizvedo vse o njegovi vojski, mnenju ljudi in drugih takih stvareh; a
še prav posebno naj se potrudijo izvedeti, kaj misli kralj Vladislav, kakšen je njegov značaj in če je svojemu kraljevskemu sosedu kaj hudo sovražen.
Trgovci so pot srečno opravili in po-izvedeli vse, kar jim je bil kralj Ljudo-mil naročil. Svojemu kralju so natanko sporočili, koliko vojske ima njegov sosed, in da so v njegovi deželi nekateri ljudje spravljivi in miroljubni, nekateri pa iz starega sovraštva še vedno boja-željni. O kralju Vladislavu sicer ni mogoče trditi, da bi bil sosedu za vsako ceno sovražen in tudi vojne nič ne pripravlja; ali zelo ponosen je in nagli jezi podvržen pa je zato hudo nepreračun-ljiv. Kdor ima z njim kaj opravka, mora biti na moč previden, da ga nehote ne razdraži ali se mu nevede ne zameri.
Na enako misel kakor oče, je pa drugo noč prišel tudi kraljevič Boleslav. Tudi on je naročil zaupnim trgovcem, naj gredo v deželo sosednjega kralja skrivaj poizvedovat. Ah kraljeviču ni bilo mar vojska in namer kralja Vladisla-va. On je hotel, da zaupniki poizvedujejo le o prelepi kraljevi hčerki Zinajidi; o nji pa naj mu sporoče sleherno malenkost, zakaj te so bile zanj bolj važne od vseh državnih skrivnosti.
Težko je čakal kraljevič Boleslav vrnitve svojih zaupnikov. Ko so prišli, jim je pokazal mojstrovo risbo ter jih vprašal: »Povejte, ali je res tako angeljsko lepa kakor kaže ta risba?«
Trgovci so odgovorili:
»Risba je proti njeni resnični podobi kakor oblačen dan proti sončnemu.«
Kraljeviču Boleslavu te besede niso bile všeč. Nezaupljiv je postal in dejal trgovcem:
»Kako morete vi, ki se pehate za denar, poniževati risbo slavnega mojstra, o katerem ves svet ve, da zna naslikati celo sončni žar ?!«
Trgovci so mu odvrnili:
»Res je, jasni kraljevič, za denar se pehamo in za denar živimo. Ni nam na misli, da bi poniževali velik umotvor, ali to vendar vemo, da slavni mojster ume naslikati sončni svit, ne more pa naslikati sonca, ki bi grelo kakor živo.«
In ko so še pristavili, da jim ne bi bilo žal pota, tudi če bi namesto njegovega bogatega plačila zaslužili samo smrt, ni kraljevič več dvomil o njih odkritosrčnosti. Na dolgo in široko jih je jel iz-praševati o kraljični Zinajidi.
»Povejte, ste jo na lastne oči videli?« [ »Sreča je hotelat da smo jo na lastne
oči videli, in danes se čudimo, da nas ni njena lepota oslepila.«
»Ste slišali njen glas ? Kakšen je ?«
»Slišali smo ga in zdelo se nam je, da se miloben veterc poigrava v cvetočem gaju, kjer je vsak cvet srebrn zvonček.«
»Kakšne so njene oči?«
»Ni besede, ki bi to dopovedala; njene oči so temnosinje kakor morska gladina sončni dan po burji. Neizmerne in globoke so in neizrečeno sladko je človeku pri srcu, ko se brez konca in kraja v njih utaplja. Iz njenih oči posije zdaj milina lune, zdaj žar sonca, a v nenadnem veselju se zaiskre, kakor da se je pred teboj odprla padišahova zakladnica.«
»In njena postava?«
»Prizanesi našemu revnemu jeziku, jasni kraljevič! Če ti rečemo, da si misli skupaj ravno ponosnost jelke, prožnost mlade vrbe, dražestno mikavnost breze in milobno zaokroženost samosvoje lipe, se boš pač približal resnici, kolikor je mogoče, ali od prave podobe bo tvoja misel vendar še tako daleč, kakor je od tu do konca sveta.«
»Prijatelji, zdi se mi, da vas je razkošje njene obleke premotilo!«
»Nikakor ne, mladi naš vladar! Ko smo kraljično prvič videli, je bila obie-| čena preprosto in ni imela na sebi nič | nakita. Čista in samosvoja je zasijala njena lepota pred našimi strmečimi očmi, za nas pravo čudo. Razgrnili smo pred njo pisano turško svilo, indijske tenčice, beneški baržun, žlahtno krzno, zlatnino, bisere in dragulje, nakar smo doživeli drugo čudo.
Kar smo prinesli lepega in dragocenega, da smo mogli kot trgovci do nje, vse je pred njo obledelo in ugasnilo, da smo se kar ustrašili. Ali ko je naše blago in naše dragocenosti pomerjala, smo doživeli tretje čudo.
Svila je zažarela v barvah, ki jih doslej nismo še nikoli zapazili, gube tenčic so bile kakor srebrna voda, baržun se je spreminjal, krzno se je zasvetilo, zlato zablestelo, biseri so oživeli in žlahtno kamenje se je iskrilo, kakor bi gorelo.
Tedaj smo spoznali, da je ni stvari na svetu, ki bi mogla povišati njeno lepoto, zakaj le ona sama je, ki izvablja nepopisen blesk in sijaj. Verjemi, jasni kraljevič, težko nam je bilo povedati ceno stvarem, ki si jih je izbrala, zakaj čutili smo, da bi morali vse svoje dragocenosti brez plačila položiti pred njo, ki ima prirojeno pravico do njih.«
Za spretne roke
Zgradi si sam elektromotor
Vsak pravi fant od fare je dandanes toliko inženjerja, da si lahko sam zgradi majhen elektromotor. Delo ni le zabavno, temveč ima tudi to dobro lastnost, da potem, ko ga dovršiš, veš, kako so pravi elektromotorji sestavljeni, zakaj zgrajeni so po istih pravilih, kakor majhni.
Slika a. Motor .
Navedel bom zdaj vse dele, ki so potrebni za konstrukcijo. Vsak del ima svojo številko. Če primerjaš slednje s sliko a, boš lahko spoznal, kako je treba motor zgraditi.
Podkovast magnet (1), tuljava električnega zvonca z železnim jedrom v sredi (2), dve, kakor papir tenki bakreni ali medeni ploščici, lameli, ki jih ie treba na obe strani menjalca toka nalepiti, da ostane na obeh straneh majhen vmesni prostor (3), menjalec toka sestoji iz majhnega lesenega valja. Ple-tilna igla služi za os (4), ki jo nosita dva osna (5—6) ležišča. Ležišča obsto-jita iz dveh tenkih deščic, ki imata ozko luknjico na zgornjem koncu. Privijemo ju na nosilno desko (7). Na enem koncu osi pritrdimo gonilno kolesce z žlebom (8). Za gonilni jermenček vzamemo močno vrvico. Dve bakreni žici, debeli po 1 mm (9—10) vodita tok iz elementa ali žepne baterije k menjalcu toka.
Motor deluje takole: Tok teče po žicah, ki jih pritrdimo z nekaj sponkami
Slika b. Tuljava in os.
Majhna slika kaže kako upognemo pletilno nit okoli polovice tuljavinega oboda. S pečatnim voskom ju zlepimo in morda se izkaže tudi za potrebno, da oba dela povežemo še na prosti strani
8 tenkn vruica. Na ia nnžin aa tnlionn
pod menjalcem toka na nosilno desko (7), in sicer tako, da stojita navpično ob menjalcu toka, kjer se lahno dotikata obeh nalepljenih bakrenih lamel. Z lamel teče tok dalje po dveh tenkih žicah na oba konca tuljave. Na obeh koncih iste nastaneta na ta način dva magnetna pola, ki ju privlačita nasprotna pola podkovastega magneta (S — južni pol, N — severni pol). Na ta način se prične tuljava obračati. Brž ko pa doseže navpično lego, obrne menjalec toka tok. Saj isti leži na isti osi, kakor tuljava in se vrti ž njo. Tako se poli tuljave bliskovito menjavajo. Kar je bilo doslej jug (s), je zdaj sever (n) in obratno. Nasprotna pola podkovastega magneta privlačita znova. In tako gre dalje v neprestanem krogotoku.
trdnejše pritrjena na osi. Preden pletil-no nit upognemo, jo moramo seveda toliko segreti, da zažari tam, kamor mislimo pritrditi tuljavo.
Slika c. Menjalec toka.
Slika prikazuje presek menjalca toka. Oglej si dobro, kako sta bakreni lameli
Gustav Strniša:
•Ycve
Tako majhen sem bil, dobro ped visok, a hlače so bile moj skrivni ideal, lepe, nove hlače! Vsi so jih že imeli: sosedov Nejček, klobučarjev Gašper, Skledarjev Francelj in drugi. E, kako so se postavljali! Le jaz ubogi sirotek sem nosil sramoto mladega moškega rodu, rdeče-pisa-no krilo, dolgo do tal, in koprneče gledal svoje sovrstnike.
Pa mi je zasijala zvezda sreče. Prišla je teta iz daljnje bele Ljubljane, ki se mi je videla daleč nekje za devetimi vodami in desetimi gorami, polna same lepote in dobrot, lepša kot vsaka obljubljena dežela in lepša kakor največja mesta sveta.
In teta Minca je prinesla s seboj zame pravo božje čudo: lepe nove hlače!
Poskočil sem in skoraj ginjenja zaih-tel. Moje sramote je bilo konec, postal sem mož, lahko sem pokazal svetu, da spadam med ljudi, *ki nosijo hlače, čeprav včasih samo navidezno, toda nosijo jih vendar.
Ponosno sem skočil v tiste hlače in zadregnjen zardel, kakor bi me tisti trenutek čakalo posebno razodetje, ki ga še nisem in ga ne bom doživel svoj živ dan ne. Prepričan sem bil, da bo ves svet strmel za menoj, da se bodo ljudje na cesti ustavljali in me gledali ter kar kimali, a otroci, da bodo od prvega do zadnjega zavistno govorili:
»Hlače ima, lepe nove hlače!«
Preden sem stopil na ulico, sem bil
nalepljeni. Vmesni prostor je zgoraj in spodaj, natančno odgovarjajoč smeri tuljave. Tu-le zapišem posamezne dele: 1. leseni valj (cilinder), 2. in 3. obe lameli, 4. jeklena os, 5. in 6. oba prožna peresa ob krajih, kjer privajamo tok.
Važno je, da je med obema koncema tuljave na obeh koncih na nosilni deski nalepljenega podkovastega magneta le prav majhen vmesni prostor. Čim manjši je ta vmesni prostor, tem boljše dela stroj. Da se os med vrtenjem ne zmakne, preprečimo tako, da nataknemo na vsak konec osi tik pred ležišči ko-raldo.
Gonilno kolesce boste pač lahko kje našli, vse ostalo, tuljavo, magnet, lameli in prevodne žice pa lahko za neznatno vsoto dobite v vsaki trgovini, kjer prodajajo radijske potrebščine.
hlače
prepričan, da bo drugačna kakor je sicer, da bo vsa praznična in lepa, posvečena samo meni in mojim lepim, novim hlačam.
Še na teto sem pozabil in sem se ji zahvalil šele tedaj, ko me je oče povlekel za ušesa in me vprašal, če sem že pozabil, da se je treba za vse, kar člo-
vek dobi, iskreno zahvaliti, najbolj pa še za nove hlače.
In izjecljal sem nekaj ter zbežal na ulico kar so me nesle noge.
Prišel sem med pobaline.
Nekaj časa so me zavistno ogledovali od vseh strani in ugotavljali čigave hlače so lepše in dražje, a naposled se niso več menili zame, saj se je zavist oglasila
v njihovih srcih, ko sem jim povedal, da so moje hlače mestne, ker so priromale iz same bele Ljubljane, kjer prebiva slavni Žane, ki je patron vseh preklanih hlač, saj tudi sam nosi prav take.
Pa je pristopil Francetov France, ki ni mogel skriti svoje zavisti:
»Res lepe hlače imaš! Tole blago je pač močno! Čakaj, ga bom preizkusil!« je zavpil in že je dvignil svoj smrtonosni pipec in »rsk« je prerezal mojo desno hlačnico od vrha do tal.
Zajokal sem kakor bi bil izgubil svojo lastno mater.
Zdaj sem stal tam osramočen in zasmehovan, kajti vsi otroci so se mi smejali in mi privoščili sramoto, saj je bila s tem njih zavist maščevana.
Nekaj časa sem stal obupan na cesti. Potem sem se spomnil na Francetovega očeta, ki je bil pošten čevljarski mojster.
Že sem jo mahnil k njemu:
»Mojster, takole je! Vaš France mi je prerezal hlačnico od vrha do tal. Prosim, pomagajte mi, bo hlačnica spet cela, sicer me bo oče nabunkal. Vi že znate, saj delate tudi nove čevlje, pa boste tudi hlačnico obnovili!«
France starejši se je zasmejal, oči r,o se mu zaiskrile in že mi je dejal:
»Čakaj fantiček, takoj bova hlačke popravila!«
Vzel je dolgo dreto, jo posmolil, in že je zadri šilo v mojo raztrgano hlačnico. Kmalu jo je zašil z debelimi šivi in se hahljal:
»Ta hlačnica bo bolj klobasasta, pa bo tudi bolj držala! Zdaj pa le pojdi domov!«
In šel sem domov nič kaj zadovoljen s hlačami.
Zagledala me je teta iz Ljubljane in sklenila svoje polne, bele roke:
»Kaj je vendar s tvojimi hlačami, deček moj mali ?«
Povedal sem ji svojo zgodbo. Smejala se je in kimala, a hlače sem moral takoj sleči, da jih je teta vzela s seboj.
Čez štirinajst dni so hlače spet priromale po pošti nazaj. Mesto zašite hlačnice je bila vstavljena nova, in nič se ni poznalo, da sem hlače že nosil.
Vesel sem bil hlač, a tako kakor prej nič več ne, kajti prvo razočaranje je prišlo v moje srce in moje prvo veselje je bilo zagrenjeno .
'Sujec na (fcmact sem);i
Pozdravljena domača vas, pozdravljen rojstni kraj! Lepota tvoja in tvoj kras, je sam nebeški raj.
Kdo ne bi čudil se lepoti, kdo ne bi ves drhtel, ko v vasi po zeleni poti stopa srečen in vesel?
Minulo mnogo dolgih let med časom tem je bilo, ko vidim kraj domači spet in domovino milo. A danes tožna se mi zdiš oh, rajska ti ravnina, ki pred mano tu ležiš ti raj — a tujčeva lastnina. Ko nate spet domača vas bolestno se oziram, popotnik, tujec jaz, grenke z oči solze otiram. Remic Vera, uč. III. razr. mešč. šoto X Maribora.	r"

JUTROVČKI PIŠEJO
Strah v cerkvi svetega Jurija. Lansko leto sem bil na počitnicah v Tuhinjski dolini, v vasi, ki je precej oddaljena od ceste, ali od kake druge večje vasi, torej daleč, oddaljena je bila od omike... V tej vasi je bil znan in najbolj priljubljen berač Boštjan, ki je mnogo vedel in znal, ker je govoril svoje vrste nemščino. Tako je tisti večer prišel v hišo, kjer sem bil jaz, in gospodar ga je naprosil, da naj pove kako zanimivo: a Boštjan je naredil moder obraz ter prižgal pipo in začel z močnim glasom:
»Moj ded mi je pravil tole, dobro poslušajte, ko je bil dobre volje. In povedal mi je tole: Ko sem bil še mlad, smo se s tovariši zmenili, da zakurimo ogenj na občinskem pašniku. Prišli smo vsi, in zbrali smo se okoli Johana, ki je bil resda fant od fare. Pa je dejal: »Veste kaj, danes je teden dni pred vsemi svetimi in v cerkvi tamle pri sv. Juriju straši. Kdo bi šel gledat?«
Pa smo se odmikali, se delali neumnega, ko pa je videl Johan našo straho-petnost, je pa dejal, da gre sam. Klicali smo, da naj se vrne, toda vsako besedičenje je bilo zastonj. Vrnili smo se domov in se zarili v seno. Okoli ene ponoči nas je pa prebudilo zvonjenje. Vstali smo in hiteli pred cerkev. Skozi vrata pa je pritekel ves bled in moker od potu — Johan, ki nam je povedal tole:
»Pridem v cerkev in grem na kor. Pri oltarju je gorela večna luč. Mir... Gledam to in začele so se mi hlače tresti. Bim, bim ... Dvanajsta ura. Kar naenkrat se dvigne kamen sredi cerkve in iz odprtine skoči kmetič in obleko pusti na kamnu. Nato je stopil k oltarju in se je začel drsati okoli njega. Šel je prvič, šel je drugič ... Jaz pa skočim po stopnicah s kora in mu vzamem obleko. Nato se vrnem in naredim na vsako stopnico križ. Kmetič pride tretjič okoli oltarja, vstane in si pritisne svoj krvavi obraz v oltarni prt. Ko ne vidi svoje obleke, začne premetavati klopi. Nato hiti na levo in me vidi. Že je pod korom. Pa nekaj ga ustavi. Križ! Pa skoči v odprtino in na rami je prinesel krste. Položil jih je po stopnicah in po njih se mi je vedno bolj bližal. Mene je bilo tako strah, da nisem vedel kaj delam. Njegove oči so se pošastno svetile in roke so že segale po meni. 2e me je hotel pograbiti, pa sem skočil na vrv in zvon je začel zvoniti. On
pa je skočil v odprtino in plošča se je zavalila čezenj. Jaz pa po vrvi dol in zdaj sem tukaj ...«
Kmalu nato je Johan odšel v svet. Od tega dogodka dalje ni cerkovnik več dobil krvavega obraza v oltarnem prtu. Va-ščani pa se ogibljejo te cerkvice ...
Boštjan je močno potegnil dim iz pipe, veselo pomežiknil ter nas je zapustil vse presenečene in začudene.
Koman Viktor, dijak,
Ljubljana, Tyrševa cesta 51 ★
Dragi stric Matic! Pošiljam Ti sliko »Oplenac«, zadnji dom našega nepo« zabnega viteškega kralja Aleksandra I. Sliko sem sam narisal in bi bil zelo ve* sel, če bi jo objavil v »Mladem Jutru« Prav lepo Te pozdravlja Žagar Ciril, uč. II. razr. višje nar. š v Slov. Konjicah
Ljubi Ciril! Tvoja risba mi zelo uga» ja in zato jo prav rad objavim v »Mla* dem Jutru«. Gotovo bo tudi vsem Ju* trovčkom prav všeč. Kje preživljaš po« čitnice? Oglasi se še kaj. Srčno Te po« zdravlja Tvoj
stric Matic.
(f
Josip Vandot:
Sifcmafccv smeh
"Kaj je mogel "KTihelj za to, da je prišel na svet kot revež in že od svojega tretjega leta ni imel ne očeta ne matere? Kaj je mogel za to, da je premogel samo zakrpane hlače in posvaljkan jopič in raztrgano srajco ter ni imel nikoli čevljev, temveč samo lesene cokle, ki so jim bili rivci že davno odbiti in so bili že davno brez žrebljev? In kaj je mogel nazadnje za to, da se je vedno smejal tako lahko in lepo, a so ga ljudje vendarle smatrali za velikega nepridiprava in potepuha?
O vsem tem je Mihelj v začetku večkrat razmišljal, a ni mogel uganiti ničesar. Povprašal je tudi naglušno in staro Marino, ki je osebenkovala v zatohli kamrici pri Dolencu in v svojem siromaštvu skrbela tudi za Mihelja. Samo enkrat jo je povprašal, a nikoli več. Zakaj Marina ga je s svojimi napol slepimi očmi pogledala tako čudno in žalostno, da se ves dan ni mogel niti enkrat za-smejati. Trikrat je zmajal z glavo in je sklenil, da ne bo več razmišljal o vsem tem, ker mora biti vse to nazadnje le čudna reč, saj ga je Marina pogledala tako čudno, pa mu še besedice ni odgovorila.
In res ni več razmišljal o tem. Tudi tedaj ne, ko je pred tremi dnevi umrla stara Marina in ni imel nikogar več, ki bi zanj skrbel. Dolenc je dal kamrico v najem drugi siroti, ki pa je bila tako ubožna, da še zase ni imela kruha, a kje šele za Mihelja. Pa je moral od hiše, a ker ni imel nikjer zavetja, se je zatekel naravnost v gozd. V goščavi si je napravil iz suhega listja udobno ležišče, na gosto je zataknil nad njim košate smrekove veje, da so mu bile streha, ki naj ga brani pred dežjem. Mihelj pa je bil vesel svojega novega doma. Smejal se je spet po stari navadi, zlasti še, ko je slišal, kako lepo pojejo ptiči vseokrog po gozdu.
A Mihelj je postal lačen. Pač si je nabral črnic in močnic in se jih nazobal do grla. A kljub temu ni mogel potešiti lakote, ki se je vedno bolj trdo oglašala. Sam ni vedel, odkod to, da je pričel ves gozd dišati po pravkar pečenem kruhu. Črnice in močnice so mu postale zoprne in bogve kaj bi dal, če bi imel zdajle v roki kos kruha, ki ga ni videl že več kot tri dni in ki ga leži na vasi na vsaki mizi debel hlebec ali pa še več. Tisti hle-
bec pa diši, joj, tako lepo diši, da bi ga Mihelj duhal od jutra do večera in bi bil od samega duhanja sit ifc zadovoljen.
»Oh,« je vzdihnil Mihelj sredi gozda in srce se mu je tako tesno stisnilo, kakor da bi hotelo zleteti iz prsi. A kljub temu se je posmejal, ker se je Mihelj znal smejati tudi v najhujši žalosti. Vonj
po pravkar pečenem kruhu ga je pregnal iz gozda in ga gnal naravnost v vas. šel je ob hišah in se oziral skozi okna. Gledal je na mize, pa je res na vsaki mizi videl lepo zapečen hleb. Mihelj ga je gledal in se smejal, ker je bil prepričan, da bo sit že od samega gledanja.
A ni postal sit, temveč ga je lakota stisnila še huje, da so mu pričele pred očmi plesati črne pikice, ki so bile tako zoprne, da se jih je Mihelj kar bal. V glavi se mu je že vrtelo in noge so se mu tresle, da jih je le še komaj premikal. A vendar se mu je smeh še vedno zibal na licih in je še vedno mislil, da vsak hip postane sit, ker se je hlebov že pošteno nagledal.
Stal je že koncem vasi ob bogati Ka-čarjevi hiši. Skozi odprto okno je videl na mizi tri velike hlebe, ki se je od njih še kadilo. Mihelj se je zasmejal glasno, ker je bil prepričan, da bo zdaj gotovo sit. Sklonil se je skozi okno, da bi lahko hlebe bolje videl. Tedaj pa je zagledal na oknici debelo, napol sežgano krušno skorjo, ki so jo tja položili Bog ve zakaj. Mihelj se je zasmejal še glasneje. Segel je po skorji in jo pričel grizti z lačnimi zobmi.
A že ga je držal za jopič sam gospodar Kačar in ga sunil tako močno v stran, da se je Mihelj opotekel in teleb-nil na cesto. »Ti seme tatinsko!« je rohnel Kačar togotno. »Pri belem dnevu se plazi okrog hiš in krade.«
Mihelj se je naglo pobral. Pogledal je srditega kmeta in se zasmejal v svoji veliki žalosti. Ta smeh je Kačarja raz-kačil še bolj. Zagrozil je s stisnjeno pestjo. ia rentačil; »če že nič ne pove, da
si potepuh, tvoj smeh je gotovo potepu-ški. Čakaj, zapreti te dam, da postanejo tvoji prsti vendarle krajši.«
A Mihelj ga ni čakal. Zdrvel je iz vasi in bežal proti reki, ki se je vila v ostrem ovinku okrog vasi. Od daleč je videl na vodi gručo otrok, ki so se kopali v hladni vodi. Vsedel se je na breg in jih žalosten opazoval. Saj bi se jim pridružil, a je vedel, da bi ga takoj odgnali, in potem bi bil še bolj žalosten.
Hipoma se je oglasil na reki glasen in obupen vrišč. Preplašeni so pričeli otroci na vse kriplje plavati proti bregu in vpiti: »Korlek se potaplja, Kačarjev Korlek ...«
Mihelj je skočil na noge. Videl je otroke, ki so na vso silo plezali na breg, a na reki je videl dvoje rok, ki so se tu pa tam za trenutek pokazale iz vode. Nikomur ni prišlo na pamet, da bi skočil tovarišu na pomoč, ker je vsak mislil le to, kako bi pred hudo smrtjo pobegnil na varni breg. Korlek pa se je pogrezal, ker ga je smrt vedno huje vlekla na dno.
V tistem trenutku je Mihelj pozabil na svojo lakoto in slabost. Vrgel je jopič v stran in se zagnal v vodo. Bil je dober plavač in se je naglo bližal kraju, kjer se je Korlek potapljal. Tu se je ustavil za trenutek, da odsope. Le malce se je še pokazal Korlekov prst nad gladino, a je že izginil. A tedaj se je potopil tudi Mihelj, a le za hip. Že se je prikazal spet nad vodo, držeč z desnico Korleka za lase. Trudoma se je prerival skozi vodo, ker je bil Korlek vendarle težak, a ni opešal niti za trenutek. Prerinil se je do brega in zvlekel nezavestnega Korleka na trato. Obrnil ga je vznak, da se je ulila voda iz njegovih ust. Sam pa se je zleknil po trati, ker je bil tako spe-han, da je komaj dihal.
Nikogar ni bilo več na trati. Otroci so se bili kriče raztepli po vasi in vpili, da je Kačarjev Korlek pravkar utonil. V silnem strahu je pritekel Kačar k vodi, da bi se vrgel v reko in rešil nesrečnega sinčka. A ga je zagledal na trati živega. I Korlek je bil izpljunil zadnjo vodo in je J[ že prišel popolnoma k zavesti, ,
Kačar ga je dvignil v divji radosti: »Kdo te je rešil, Korlek, povej, kdo ?«. je vprašal hripavo. A Korlekovega odgovora niti ni slišal, zakaj zagledal je Mihelja, ki je ležal ves moker in zasopel na trati.
»Ti si ga rešil, ti, Mihelj ?« se je zavzel.
Mihelj ga je pogledal, a ni odgovoril ničesar. Samo zasmejal se je, ker v svojem veselju ni vedel drugega, kakor da se smeje. Zdaj se Kačarju njegov smeh' ni zdel prav nič potepuški, temveč se mu je zdel tako lep in prisrčen, da bi nobena beseda ne mogla biti lepša na svetu. Dvignil je Mihelja s tal in sam ni vedel, ali bi ga pobožal po glavi ali pa ga prav močno potrepljal po rami.
»Mihelj, ti si pa pobič, ti,« mu je govoril. »Takega pobiča pa moram obdr-i žati v svoji hiši. škoda bi bila, če bi ga ne. Pri nas ostaneš zdaj in nikoli več te ne pustimo od sebe. Ti Mihelj ...«
Mihelju se je smejalo srce, ko je poslušal te besede, in smejal se mu je ves obraz, da še govoriti ni mogel. Kačarju pa je bil ta smeh več kot vse besede. Saj je zdaj popolnoma spoznal ta smeh, ki ni prav nič tak kakor pri bogatih ljudeh. Stokrat je lepši in če ga človek prav posluša in ga razume, ve prav dobro, da ta smeh prihaja iz srca, ki je vse drugačno kakor obleka, ki pokriva človeka..,
Rešitev uganke
A—be—si—ni—ja.
Rešitev kvadrata ni. 1. Tosc, 2. obrv, 3. srce, 4. Cven.
KVADRAT IV.
1. Kurivo, 2. planina v Dalmaciji, neprijetnost, 4. —.