ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXX | 30. novembra 2021 - Buenos Aires, Argentina | Št. 14 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija 54. PRISTAVSKI DAN V nedeljo, 31.oktobra 2021, smo se Pristav-cani in prijatelji zopet zbrali na zeleni Prista-vi, da smo skupaj praznovali 54. obletnico drage nam Pristave v Castelarju. Najprej smo ob petju argentinske in sloven-ske himne dvignili obe državni zastavi. Nato smo prisostvovali sv. maši, ki jo je daroval žu­pnik g. Franci Cukjati. S petjem so obred obli­kovali mladi Pristavcani, nekaj pesmi pa smo ob spremljavi orgel zapeli vsi prisotni. Sode­lovali so tudi šolski otroci z branjem prošenj. Po maši je sledil kulturni program. Vse navzoce je pozdravil napovedovalec, g. Danijel Kocmur, in povabil gospoda predse­dnika Pristave, Albina Magistra mlajšega za nagovor. Ta je poudaril, da se sanje vedno morejo spremeniti v resnicnost in da se je tako zgodilo slovenskemu narodu. Zahvalil se je prejšnjim predsednikom, odbornikom in vsem delavnim Pristavcanom, ki so z vese­ljem gradili naš skupni dom. Nato je prisotne pozdravil predsednik Zedi­njene Slovenije inž. Jure Komar, ki je cestital Društvu za novo obletnico in bodril k bodo-cemu delu na Pristavi. Za njim je napovedovalec povabil še ve­leposlanika Republike Slovenije, gospoda Alaina Briana Berganta, ki je pohvalil delo in zavzetost vseh, ki so toliko let delali v prid svojemu skupnemu domu in iskreno cestital vsem za tako lepo obletnico. Obljubil je tudi tesneje sodelovanje z maticno domovino. Nato je Danijel Kocmur napovedal predsta­vo. Naslov programa je bila misel, izbrana tudi za geslo dneva, in sicer zacetni del po­ezije Toneta Kuntnerja, Kdo je sanjal sloven-ske sanje...? Bogat kulturni program, ki je prikazal poglede in obcutke ob 30. obletnici samostojne Slovenije je vseboval recitacijo in slike, projektirane na zaslonu, ob sprem­ljavi glasbe. G. Dominik Oblak si je zamislil in napisal cudovito lepo in ganljivo besedilo v katerega je uvrstil tudi dela drugih pesni­kov in pisateljev (Ivan Cankar, France Papež,Oton Župancic). V zgodovini slovenskega naroda vidimo, kaj vse je slovenski clovek moral prestati in pre­trpeti v preteklosti, da je po Karantaniji dobil samostojno, neodvisno in demokraticno dr­žavo Slovenijo leta 1991. Videoposnetek in besedilo sta nas popeljala v cas, ko so morali naši predniki zapustiti rodno zemljo, prestati trda leta po raznih taborišcih in so koncno prišli na novo, neznano ozemlje. Zaupali so v božjo previdnost in upali na svobodo in na srecanje z dragimi, ki so ostali v domovini. Oton Župancic pravi »Školjka na morskem se dnu razbolela je / V biser je stisnila svojo vso bol...«. Tako se je vsa bolecina, ki so jo cutili ob izgubi svojega doma spremenila v zaklad. Ustanovili so slovenske domove, imeli slovenske maše, šolske tecaje, pevske zbore, gledališke predstave -vse v slovenskem jeziku. In tako so na tujem udejanjili slovenske sanje. Beremo v poeziji Vasi avtorja Franceta Pa-peža, kako je postala Argentina za naše star-še zdomska domovina: »Leta so minevala kot nekoc, nastajale so vasi v Lanusu in San Martinu v Ramosu in Kastelarju. Naselja v Moronu in San Justu. Tu je zdaj moja zdomska domovina«. Za nas, argentinske Slovence, pa je Slo­venija bila na Pristavi . V slovenski šoli, pri slovenskih prijateljih ali na prireditvah naše skupnosti po raznih domovih. Z vsem tem smo si v mislih ustvarili neko podobo Slovenije. Lahko bi rekli, da je bila belo crna podoba. To podobo smo pozneje olepšavali z novejšimi slikami in obcutkih tis-tih, ki so kasneje že potovali domov. Ga. Anka Savelli Gaser je napisala prepros-to poezijo Sloveniji, ko je posmrtne ostanke svojih staršev izrocila ljubljeni slovenski zem­lji in Andrejka Puntar Gaser jo je proti koncu programa recitirala. G. Albin Magister ml. je v imenu Pristave in vse slovenske skupnosti podaril priznanje gospe Anki Savelli Gaser za vec kot šestdesetletno neutrudno delo v naši slovenski skupnosti. Hvaležni smo za njeno predanost in tudi raznovrstne talente, ki še vedno radodarno deli z vsemi nami. Tako Dominik kot recitatorji zaslužijo naše iskreno priznanje za tako lepo izveden pro­gram. Marjana Jelenc Petrocco, Andrejka Puntar Gaser, Albi Klarreich in Aleksander Zarnik so izredno cutece recitirali svoje od­lomke in nas resnicno ganili. Med prizorom so se jim skrhali glasovi, solze so jim zalile oci in tudi pri obcinstvu skoraj nobeno oko ni os­talo suho. Besede so se nam globoko vtisnile v srce in od tega dne vsak od nas bolj cuti svojo pripadnost Sloveniji. Po programu je sledilo okusno in lepo prip­ravljeno kosilo pod vodstvom Martina Križa, mladi Pristavcani pa so se kot vedno postavili kot odlicni, prijazni strežniki. Draga Pristava, korajžno naprej do novih, uspešnih obletnic! Pristava KDO JE SANJAL SLOVENSKE SANJE…? Pogledi in obcutki ob 30. obletnici samostojne Slovenije (I. Cankar) Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temvec vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je sti­snjeno vse - mati, domovina, Bog. Ta zgodba je lahko moja in tudi tvoja. “Rodil sem se v Argentini, slovenskim star-šem. Že od zibelke sta mi ata in mama pripo­vedovala o prelepi Sloveniji, o krasni zemlji, ki so jo stari starši morali zapustiti, da so si rešili življenje. S kakšno žalostjo so se spo­minjali na težke medvojne in povojne case. Zapustiti so morali domovino. Zaupali pa so v božjo previdnost. In upali na ponovno sre-canje z rodno domovino in z domacimi, ki so morda ostali še tam.” “Stari ata in stara mama sta se velikokrat spominjala dogodivšcin, ki so jih doživeli po taborišcih. Kako so bili lacni, kako so iz nic ustanovili šole, vrtce, srednjo šolo, delavnice, pevske zbore… in potem, ko so se morali pre­seliti v daljno in neznano Argentino… Stara mama, Dolenjka, je vedno pravila kako žalostna je bila, ko je z ladje zagledala Buenos Aires in na obzorju videla samo ravnino, nobe­nega hribcka… In potem, kako je po nekaj dneh v Emi­grant hotelu, dobila službo perice pri šolskih sestrah. Med tem so pa drugi cakali na prihod katerega od domacih: oceta, fanta, moža, ki naj bi prišel z naslednjo ladjo. Ves teden so trdo delali in cakali na nede­ljo, da so šli k slovenski maši na Martincu. Tam so se srecali z rojaki in vašcani.. Vsak je imel kaj za povedati o svojih izkušnjah v tem novem svetu.” “Ob nedeljah pri kosilu ali popoldan je bilo pri nas obicajno, da sta se ata in mama pogo-varjala kako je bilo “doma”. “Spominjam se, kako smo hodili v šolo uro in pol hoda....”, je pravila stara mama, “pa tak-rat, ko smo šli na Bled, ali na Brezje...” Stara mama pa je vedela imena vseh bli­žnjih in daljnih sosedov in kako se je reklo pri vsaki hiši. Pokazala nam je crnobelo sliko svojega iz­gubljenega doma, ki jo je gledala z veliko ljubeznijo.” “Stari ata se je po pošti veliko dopisoval z domacimi. Vcasih je rekel: “Že dolgo casa mi nic ne pišejo, morda so že pozabili na nas...” pa je kmalu prispelo pismo z novicami iz do-macega kraja: krava je skotila telicka, bra-tranec bo šel k birmi ali pa, da popravljalo streho v farni cerkvi.” “Kako veliko je bilo presenecenje, ko je nekoc stari ata dobil paket iz Slovenije. Teta je pos­lala zvocni trak, na katerem je, po dolgih letih spet lahko slišal glasove sester in svojega bra-ta. Ganjen je bil vsakokrat, ko je zavrtel trak.” Za nas, argentinske Slovence, pa je dejansko Slovenija bila tukaj, na Pristavi, v slovenski šoli, pri slovenskih prijateljih, ali na priredi­tvah naše skupnosti po razlicnih domovih. Z vsem tem, kar smo slišali doma ali v šoli pa smo si v mislih ustvarili neko podobo Slovenije. Lahko bi rekli, da je bila crno-be-la podoba Slovenije, saj so nam kazali stare crno-bele slike ljubljanskega neboticnika, Tromostovja ali Bleda. Ko pa so kasneje nekateri že lahko potovali “domov” (kot so sami pravili), so tudi prinesli novejše slike- barvaste diapozitive in posebne obcutke. Še bolj zanimivo pa je bilo poslušati mlade, naše sovrstnike, ki so takrat potovali in nas prepricevali o lepoti Slovenije. Kdo je sanjal slovenske sanje, Ko niso bile dovoljene sanje? Kdo jih je sanjal ponosno in smelo, kdo se jih je sramoval? Kdo jih je skrival, zatajeval, kdo se jih bal priznati? Kdo vanje dvomil, kdo veroval? Kdo jih preziral, zasramoval, kdo streljal vanje? In za vse prvo in zadnje vprašanje: kdo je zmagal, ko so zmagale sanje? – (Ko so zmagale sanje , Smo zmagali vsi!?) Tone Kuntner Naši stari starši so sanjali slovenske sanje, ko to niso bile dovoljene sanje. Zaradi vladajoce­ga režima so bile težko uresnicljive, zato pa so te sanje priceli udejanjati dalec od domovine, v naši slovenski skupnosti. Naj gre naš poklon in zahvala vsem sanja-cem in garacem, ki so ustvarili ta košcek Slo­venije v Argentini. (Odlomki kulturnega programa) STRAN 2 30. NOVEMBRA 2021 | SVOBODNA SLOVENIJA MLADINSKO CEŠCENJE NAJSVETEJŠEGA V nedeljo, 31. oktobra, smo se mladi vseh domov zbrali v Slomškovem domu, da bi castili Jezusa. Izbrali smo ta dan, ker smo hoteli spremljati Boga med tem, ko so ga po celem svetu žalili in onecastili s praznikom Halloween-a. Potem smo v baru skupaj vecerjali pice in se med seboj pogovarjali. V tem pogo-voru smo se zmenili, da bi to cešcenje or-ganizirali enkrat na mesec. Vsi smo bili ta­koj za to! Naslednje cešcenje bo v nedeljo, 28. novembra, v Slomškovem domu. Lepo vabimo vse mlade, da se nam pridružijo. Irina Podržaj IZŠLA MLADIKA 9/2021 V FOKUSU: slovenska sedanjost in preteklost pod drobnogledom Aleša Mavra Volitve in naša »zamejska« identiteta Mladiko lahko berete na spletni povezavi OkrOgle OBLETNICE | Zorko Simcic (1921) Pred 100 leti, 19. novembra 1921 se je rodil Zorko Simcic, pisatelj, akademik in Prešer­nov nagrajenec. Njegovo literarno ustvar­janje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Ustvaril je vec kot trideset li­terarnih del, od romanov, dram, novel do esejev in pesnitev. Zorko Simcic se je rodil v Mariboru 19. novembra 1921. Tam je tudi koncal nižjo klasicno gimnazijo in nadaljeval študij na državnem uciteljištvu do aprila 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Zorko se je takoj pridružil prostovoljcem, ki so želeli obraniti Jugoslavijo. “Grem za dva, tri dni. Mama je onemela, oce je samo kimal, dobro je vedel, kako stvari stoje. Nic ni rekel, samo pokrižal me je. Odšel sem, v Maribor pa sem se vrnil ne po dveh, treh dneh, temvec po – dva­inpetdesetih letih.” Po kapitulaciji jugoslovanske armade se je umaknil v Ljubljano, kjer je koncal študijena Filozofski fakulteti. Še kot dijak je napi­sal svoj prvi roman, “Prebujenje” (1943) za katerega je prejel Prešernovo literarno nag-rado mesta Ljubljane. “Napisal sem ga v šti­rinajstih dneh in ga poslal na Finžgarjev na­tecaj, kjer sicer ni dobil nagrade, je pa toliko navdušil žirijo iz Finžgarjevega kroga (France Koblar, Silvo Kranjec …), da se je Nova za­ložba odlocila za natis. Zanj sem res prejel, prakticno še dijak, nagrado mesta Ljubljane. Nekateri starejši bralci so roman oznacili za »premodernega«, ceš da v njem nastopajoci skacejo med vožnjo na tramvaj, telefonirajo, smucajo, odbijajo belo žogico (pingpong) … Danes imam ta roman za literarnega nedo­nošencka in bi ga najraje spravil v klet.” Maja let 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, kjer je bil v zavezniški službi. Po ovinkih v Trst in Rim je leta 1948 s skupino beguncev odplul v Argentino. Pred odho­dom v daljno deželo pod južnim križem se je ob državni meji na skrivaj srecal z ocetom in mamo. “Ocetu je bilo vse jasno. Rekel je samo: Ce Bog hoce, se bomo še videli, ce ne, se ne bomo. Pogovarjali smo se kakšne cetrture. Še zdaj me zgrabi krog srca, ko se spom­nim, da je mama, tik preden me je objela in za slovo prekrižala prek cela, potegnila iz torbe jabolko in mi ga dala za na pot… Nikoli vec se nismo videli.” V Argentini je bil Zorko Simcic vec desetle­tij neutrudni steber tamkajšnje slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj in vodja lite-rarnega odseka Slovenske Kulturne Akcije in dolga leta sourednik revije Meddobje. Leta 1957 je izdal roman »Clovek na obeh straneh stene«. Zorko je izjavil, da je roman lahko napisal, ker je živel v izseljenstvu. “Doma ni bilo svobode, ki sem si jo v Ar-gentini lahko privošcil. Kermauner je nekje napisal, da imajo ljudje v Sloveniji izkrivljen pogled: mislijo, da živijo v svobodi, med ka­toliškimi fundamentalisti v Argentini pa da vlada cenzura. V resnici je bilo ravno obra­tno – mi cenzure nismo imeli. Že samo izid Cloveka to dokazuje. V matici je roman lah­ko izšel šele 35 let pozneje, po demokrati­zaciji.” Za ta roman je leta 1993 v družbeno politicno novi državi Sloveniji prejel nagrado Prešernovega sklada. V eksilu je pisal v številne zdomske publika­cije (Vrednote, Novi casi, Zborniki Svobodne Slovenije, Meddobje). Leta 1974 je izšla pe­sniška zbirka “Korenine vecnosti”, zaznamo­vana z motivom smrti in bratomorne vojne, v kateri sta izgubila življenje dva njegova brata. Pisal je tudi zgodbe za mladino (Povra­tek Lepe Vide, Družina Zebedej) in libreto za otroško opero (Carovnik Zacarane doline). Iz njegovih dramskih del (Krst pri Savici, Leta nic, en dan potem, radijska igra Rondo) izsto­pata misterij “Zgodaj dopolnjena mladost” in drama “Tako dolgo mesec avgust”. Prva je doživela uprizoritev v Torontu leta 1970. Leta 1980 se je porocil z Minko Debevec. “Podarila mi je dve deklici, dva soncna žar­ka. Njima – Mariji Clari / Marijci in Ivani Ale-ksandri – sem posvetil zgodbo »Trije muzi­kantje ali Povratek Lepe Vide« in »Srcek, ki podi telešcek«, zbirko pesmi za otroke.” Po osamosvojitvi Slovenije se je z družino vrnil v domovino. “Strah za življenje je bil samo prva leta po vojni. Po nekaj desetle­tjih so me moji znanci »levicarji« vabili, naj se vrnem. Malo pred osamosvojitvijo mi je prijatelj, sošolec, celo sporocil, da se je »in-formiral prav na vrhu« in da nimajo nic proti meni, naj se torej vrnem. A sem mu seveda moral odgovoriti, da je žal s tem, ko oni ni­majo nic proti meni, rešenega šele pol pro-blema. Kljub domotožju nisem hotel živeti pod režimom, ki je moja brata razglašal za izdajalca naroda. Vrnitev je pospešila nagra­da Prešernovega sklada za roman Clovek na obeh straneh stene.” Na kulturnih straneh Dela je vsak mesec objavljal svojo kolumno. Objavljal je tudi v literarnih revijah (Zborniki Doma in sveta, Nova revija, Zvon) v Glasniku slovenske ma-tice in še vedno v buenosaireškem Meddob­ju. Razlicne založbe v Sloveniji so ponatisnile skoraj vsa njegova v emigraciji izdana dela. Ob njegovi 85-letnici so izšle tri knjige: “Crni tekac”, z opombami opremljen izbor avtor­jevih del, napisanih v casu zdomstva, “Skozi razpetosti”, izbor ustvarjenih del po vrnitvi v domovino in “Ob žerjavici in ognju”, izbor njegovih govorov v diaspori in intervjujev. Leta 2012 je izšel njegov roman “Pos­lednji deseti bratje”. “V casu mojega petdesetletnega zdomstva v Argentini sem trikrat potoval v Evropo zato, da sem se sre-cal s prijatelji, predvsem s sodelavci Med-dobja, ki so bili tudi sami zdomci. Vedno, ko sem se potem vracal v Argentino, sem imel obcutek, da so med zdomci tudi neke vrste deseti bratje, ljudje, ki so morali dom za­pustiti – po Jurcicevo – »po božji namembi preganjani, da po širokem svetu hodijo,« ali po Levstikovo »ljudje, ki morajo zaradi tem­ne zapovedi z doma in bloditi po svetu«. To me je napeljalo k razmišljanju o desetništvu v slovenski in svetovni literaturi. Samo naro­dnih pesmi na to temo obstaja pri nas na de­setine. Kmalu sem našel izvor desetništva, in sicer v starem keltskem mitu. Gre za bitje, ki je nekako darovano, da se družina, skup­nost, rod odkupi od zle usode. Iz tega se je rodilo 21 zgodb ljudi, ki cutijo, da so žrtvova­na generacija in pa da gre za zadošcevanje.” Konec maja leta 2019 je pri založbi Beletri­na izšla knjiga “Dohojene stopinje”. “Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z li­teraturo in casi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pog-led na slovenstvo, moj pogled na svet.” Poleg literarne nagrade mesta Ljubljane za roman Prebujenje (1944) je prejel za roman “Clovek na obeh straneh stene” literarno nagrado Slovenske kulturne akcije (1955), ob ponatisu istega dela v domovini nagra-do Prešernovega sklada (1993), slovensko--kanadsko kulturno nagrado (1991), tržaško nagrado Vstajenje za knjigo Trije Muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1991), mariborsko Glazerjevo listino (1997), leta 2013 je pre­jel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus, leta 2021 pa Srebrni red za zasluge Republike Slovenije. Zorko Simcic in zdomstvo “Sam sem status begunca mirno prenašal. Toliko lažje zato, ker sem se za eksil zavestno odlocil in si zlasti po prihodu v Argentino za­dal tudi nalogo: pricati resnico o tragicnih dogodkih med vojno in revolucijo, zlasti pa v naših mladih vzbujati ponos na svoje starše, spomin na sorodnike, ki so se zavedali ne­varnosti komunizma in se proti njemu borili, mnogi bili tudi pobiti. Seveda je bilo med emigranti veliko trpecih, saj skoraj ni bilo družine, ki ne bi v revoluciji koga izgubila. Tam so sedela dekleta, ki so izgubila svoje fante. Kakšno dolgoletno trpljenje! Ena­ko trpljenju tisocerih v domovini. Epopeja trpljenja. Kdo ve, ali pri vsem tem ni najhu­je, da vse to trpljenje še danes ni v zavesti premnogih v domovini.” “Domotožje je strašna stvar. Petdeset let je le petdeset let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali v Slo­veniji in niso smeli pisati, kar so želeli.” “Ko odideš v svet, si vržen iz svojega »nor-malnega življenja«. Nujno postaneš druga-cen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji. Saj se tudi v do-movini soocaš z ljudmi, drugacnimi od tebe, toda v tujini se srecaš tudi s povsem tujim - z drugacnim narodovim karakterjem, dru-gacno kulturo, vcasih celo z drugacno civi­lizacijo. Ce si razmišljajoce bitje, se soocaš, preverjaš, prevzemaš, negiraš, a obenem postajaš del novega okolja, kar ni nujno ne­gativno. Negativno je, ce tuje, kar ni tvoje, nekriticno prevzemaš in se izkoreniniš.” “Moja stališca do dogodkov med vojno - med revolucijo in samoobrambo enega dela na­ roda - so jasna v vseh intervjujih vse od 90. let naprej. Ko pa clovek ustvarja literaturo, se mora upreti skušnjavi pisanja v crno-beli tehniki. Še posebej drame se ne da graditi brez junaka in protijunaka; brez dveh naspro­tujocih si oseb ni potrebnega konflikta. To pa nikakor ne pomeni, da sem relativist.” “Kar sta oce in mama imela za vrednote - nadnaravno: kršcanstvo, naravno: narod­nost - sta prenesla s svojim zgledom na otro­ke. Obicajno emigracija, ce je zgolj ekonom-ska, izgine najkasneje v dveh generacijah, v Argentini pa danes biva že cetrta generacija, ki se je potrojila. Stoji namrec za idejo, za katero so nekateri morali dati življenje.” Pripravil Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA | 30. NOVEMBRA 2021 STRAN 3 SLOVENIJA TE PRESENETI, TUDI ORGLE Ja, vedno. Po “koronskem odmoru” sem bil spet tam, v Sloveniji, in prijatelj iz Vojnika me je povabil na ogled orglarske delavnice. Ker pozna lastnika in direktorja tega podjetja ter ve, da me glasba in glasbila zanimajo, jeprosil gospoda Škrabla, ali jih lahko obišceva, na kar je le-ta vljudno pristal. Nikoli si ne bi mislil, da v Sloveniji sploh obstaja orglarska delavnica (glede na velikost bi lahko rekliskoraj tovarna). Še manj pa, da je tako velika in pomembna. Po krajevnih cestah sva med lepo ureje­nimi štajerskimi vasicami prispela do neke hiše v Rogaški Slatini, pred katero je na pla­katih pisalo “Škrabl”. Po vljudnem sprejemu, postrežbi ob sejni mizi v prijetni sobi z razgle­dom, naju pride pozdravit sam Anton (Toni)Škrabl, ki nekoliko pove o podjetju, nato pa poklice tehnika, da nama podrobno razkaže oddelke delavnice. V njegovem spremstvu sem si torej lahko ogledal izdelke, nacrte, koncane pišcali, livarno (sami tudi vlivajo in mešajo kovine, npr. svinec in kositer), napra­ve nasploh, klaviature, koncane instrumente itd., ter še posebno žerjav, delo prav mojega vojniškega prijatelja. Na koncu je bil obešen tudi evropski zemljevid, na katerem so z bu-cikami oznaceni vsi kraji, kjer so postavljeneŠkrablove orgle – ponekod ni vec prostora za te bucike! Povprašajmo še samega Antona Škrabla, kako in kdaj je zacel s to dejavnostjo: A. Š.: Po koncanem šolanju v Nemciji za izde­lavo in restavriranje klasicnih orgel sem leta 1990 ustanovil lastno podjetje z dvema za­poslenima. Glede na to, da smo bili v tistem casu v osamosvojitvenem procesu od Jugo­slavije, nam je bil trg naklonjen, predvsem za izdelavo klasicnih orgel v slovenskih cerkvah, zato smo se tudi zelo hitro razvijali tako v tehnološkem kot tudi v tržnem smislu. Že leta 1991 smo izvozili prve orgle, in sicer v Avstrijo, kar nam je odprlo pot prodaje tudi na zahodni del Evrope. Hkrati smo tehnolo­ško razvijali delavnico in usposabljali nove mojstre za izdelavo tega inštrumenta. Tako smo v tem obdobju postali ena izmed najvec­jih orglarskih delavnic na obmocju Evrope.Že v desetih letih ustvarjanja naše delavni­ce nam je uspelo izdelati 90 mogocnih orgel doma in v tujini. Dandanes imamo orgle že na vseh kontinentih, a žal še ne v Argentini. Danes imamo postavljenih že skoraj 500 or-gel po vsem svetu. R. F.: Omenili ste, da ste se svoj cas ukvarjali tudi s petjem. A. Š.: Ja, res je, s petjem sem se ukvarjal žeod rane mladosti. Že v dijaških letih sem se pridružil Cerkvenemu pevskemu zboru Ro­gaška Slatina ter moškemu pevskemu zboru. Prav tako pa sem obiskoval glasbeno šolo, smer orgle in zborovodstvo, na Teološki fa-kulteti v Mariboru, kar mi je omogocilo, da sem pozneje lahko bil organist in zborovodja v domacem kraju. Glede na to, da so bili na tej fakulteti dejavni tudi profesorji iz opere, sem dobil povabilo za solista v operi, vendar je to povabilo sovpadalo z mojo odlocitvijo, da grem na študij za izdelavo in restavriranje orgel v Nemcijo, za katerega sem se potem tudi dokoncno odlocil. Prav tako pa sem sodeloval in korepetiral pri razlicnih pevskih zborih iz okolice. Kot zborist in solist trenutno še sodelujem priObrtniškem moškem pevskem zboru Šmarje pri Jelšah, katerega pobudnik in ustanovitelj sem bil. Ce mi cas dopušca, pa še vedno rad pristopim k razlicnim vokalnim skupinam za priložnostne nastope. R. F.: Izvedel sem, da v tem casu postavljate orjaške orgle na Poljskem. A. Š.: Z razpoznavnostjo našega podjetja na domacih in tujih trgih in našo kreativnostjo nam je resnicno uspelo pridobiti projekt izde-lave novih orgel v koncertni dvorani v Katovi­cah na Poljskem, ki spadajo med najvecje na evropskem tržišcu. Že sama velikost orgel s 108 registri in V-manuali je impozantna, saj merijo v viši-no 13 metrov, široke so dobrih 9 metrov in globoke 8 metrov. Za ta inštrument pa smo narisali vec kot 1.800 m2 nacrtov. Za orgle je bilo potrebno izdelati vec kot milijon raz­licnih majhnih in vecjih delov orgel, ki jih je bilo potrebno nato sestaviti, v inštrument pa je vgrajenih skoraj 8.000 kositrnih in lesenih pišcali, od dolžine 1 cm pa vse do 12 metrov. Naj omenim, da vsake orgle sestavimo dvakrat, in sicer prvic doma v delavnici, kjer imamo veliko montažno dvorano, potem jih je potrebno razstaviti in še enkrat postaviti na koncni lokaciji postavitve. Pri teh orglah je bila tudi logistika zelo zahtevna, saj smo vse dele orgel prepeljali na koncno destinacijo v kar petnajstih 40-ceveljskih kontejnerjih. V letošnjem letu smo orgle postavili in jih tehnicno usposobili na koncni destinaciji v dvorani v Katovicah, tako da že funkcionira­jo in so pripravljene za nadaljnja dela, kot so intonacija in uglaševanje. Glede na zasede­nost dvorane pa bomo ta koncna dela izvedli v letu 2022, v poletnih mesecih. Veseli in ponosni smo, da naše orgle blestijo tudi v tako prestižnih dvoranah. R. F.: In ne samo obicajne orgle na meh, tudi elektronske izdelujete, celo neke »hi­bridne«. A. Š.: Tudi izgradnja klasicnih mehanskih oz. elektro-mehanskih orgel pridobiva v zadnjem obdobju na razvoju v smislu dodatka elektric­ne tonske in registrske trakture, vkljucno z do-datkom racunalniških pomnilnikov. To pome­ni, da organist pri velikih orglah ne potrebuje vec pomocnikov za registracijo registrov med igranjem, temvec lahko to naredi sam s po­mocjo elektronike. Tudi zmožnost upravljanja preko WLAN-a s pomocjo tablic in pametnih telefonov je tako vse bolj priljubljeno, zlasti med mladimi organisti, ki lahko na ta nacin igrajo še bolj kompleksne skladbe in pripravijo še bolj impozantne koncerte. Da bi zagotovili nadaljnji obstoj podjetja in pripravili osebje za prihodnost, so bile pot-rebne tudi velike naložbe v digitalizacijo ter v ukrepe za usposabljanje in nadaljnje izo­braževanje. Tržišce za elektronske orgle hit-ro raste, kajti ti inštrumenti so cenovni do-stopni širokemu krogu potencialnih kupcev.V podjetju Orglarstvo Škrabl, d. o. o., smo se zato odlocili za lasten razvoj hibridnih in elektronskih orgel, ki smo ga v letu 2020 tudi dokoncali. Prav tako nam je uspelo pridobiti vec certifikatov, in sicer poleg ISO 9001:2015 še CE-certifikat za EU in MET-certifikat za ameriški trg. V letu 2022 pricnemo z aktiv-no prodajo teh inštrumentov po vsem svetu. Zanimivost tega inštrumenta je, da smo sami izdelali in posneli zvoke registrov na naših lastnih, klasicnih orglah. Prednost tega in-štrumenta pa je, da je le-ta cenovno dosto-pen vsakemu kupcu. R. F.: Imate v bližnji prihodnosti kako novo narocilo? A. Š.: Veseli smo, da imamo v podjetju že narocila novih orgel do leta 2024, kar nam omogoca stabilnost in fleksibilnost obrato­vanja naše delavnice. Trenutno smo s prodajo orgel najbolj aktiv­ni na hrvaškem in poljskem trgu, ki so vkljuc­no z Argentino in Brazilijo ene izmed najbolj katoliških držav na svetu. Med drugim ima-mo v proizvodnji orgle iz katedrale Đakovo, ki so najvecje pnevmatske orgle v Evropi, prav tako pa izdelujemo orgle za Baziliko in cerkev sv. Duha v Zagrebu. Naj omenim, da je naslednji vecji projekt med drugim za Glasbeno akademijo v Kato­vicah, prav tako se nam zelo odpira trg na Ceškem, kjer rekonstruiramo in izdelujemo cetrte najvecje orgle v Evropi. Prav tako pa imamo v tej državi še nekaj drugih narocil. Že vec kot deset let pa delujemo na angle-škem tržišcu, kjer smo v teh letih izdelali že vec kot 50 vecjih in manjših orgel. Zanimivo je, da smo prav v tem letu podpi­sali tudi pogodbo za izdelavo novih orgel v koncertni dvorani St. Peterburgu, prav tako pa dobro sodelujemo z državami Beneluksa, Nemcijo in Avstrijo, saj imamo tam postav­ljenih zelo veliko razlicnih inštrumentov. Pravkar koncujemo tudi manjši projekt za ameriški trg, vsekakor pa vsako leto izdela-mo in restavriramo nekaj inštrumentov za domaci slovenski trg. Ponosen in vesel sem, da nam je v teh tež­kih casih korone uspelo dolgorocno zapolniti našo proizvodnjo z novimi narocili, kar nam predstavlja nove izzive za prihodnost. R. F.: Hvala za vaš cas in gostoljubnost! Že-leti vam še vec uspeha je skoraj odvec, saj je samoumeven, a veliko novih narocil in dobro poslovanje pa zagotovo! Slovenija in Slovenci smo lahko ponosni na vas in vaše podjetje! A. Š.: Spoštovani g. Fink, vesel sem bil vaše­ga obiska na sedežu naše delavnice v Roga­ški Slatini, kjer sva se tudi osebno spoznala in kjer ste se lahko še bolj podrobno seznanili z našo dejavnostjo. Prav tako pa tudi iskrena hvala za povabilo k intervjuju za vaš casopis. Pošiljam lepe pozdrave vam in vsem ostalim slovenskim izseljencem iz prelepe Slovenije! Rok Fink Lektoriranje Tjaša Lorbek STRAN 4 30. NOVEMBRA 2021 | SVOBODNA SLOVENIJA ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” KOLEDAR 4. decembra ob 22. - Mladinsko miklavževanje v Slomškovem domu 8. decembra - Prvo sv. Obhajilo 12. decembra - Nabirka za Zvezo mater in žena 19. decembra- Duhovna obnova za može in žene 19. decembra ob 19. Božicni koncert v San Martinu Božicni koncert zbora Ex Corde 24. decembra - Sveti vecer - Polnocnica 25. decembra - Božic 26. decembra ob 10. - Božicni koncert in 50-letnica MPZ San Justo PREGOVORI IN CITATI VOJAK 23. novembra v Sloveniji obeležujemo dr­žavni praznik, dan Rudolfa Maistra. Ta dan leta 1918 je general Maister s svojo vojsko prevzel vojaško oblast v Mariboru. S svojim pogumnim dejanjem je ob koncu prve sve­tovne vojne, po razpadu avstro-ogrske mo-narhije najprej v Mariboru, nato pa tudi na širšem štajerskem podrocju uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del slovenskeganarodnostnega in govornega podrocja Šta­jerske prišel por slovensko upravo in je da­nes del Slovenije. Ali veste, da je general Maister bil tudi izvrsten pesnik in likovnik? V poezijah, pod psevdonimom “Vojanov”, Maister razkriva svojo tesno povezanost s slovenskim clove­kom in njegovo zemljo. DOMOV Prehodil mnogo sem sveta, prebrodil mnogo sem voda. Krasan za me bil svet je nov, in vendar sem prišel domov. Jezike slišal sem krasne, ki se v tujini govore. Da cujem spet domaci glas, prišel nazaj sem v rodno vas. In žensk sem videl broj neštet, ki tuji kitile so svet. Pa lepše, kakor ženske te, domace ženske se mi zde. Jaz ljubim jezik naš in svet in ljubim pestri ženski cvet -Vse to mi da moj dragi dom, zato ostal v tem domu bom. Vojanov Poglejmo, kaj o vojakih povedo pregovori: • Cesar v vojni ne odnese sovražnik, odnese prijatelj. (ceški pregovor) • Ni dober vojak tisti, ki ne sanja, da bi pos­tal general. (Aleksander Veliki, makedonski kralj) • Kdor z mecem ubija, od meca umira. (italijanski pregovor) • Kdor pred vojno veliko govori, prvi pod sovragovim mecem obleži. (Filip II, makedonski vladar) • Mir tatove obeša, vojna jih povzdiguje. (francoski pregovor) • Matere ubitih vojakov so sodnice vojne. (Bertold Brecht, nemški dramatik) • V miru mladi pokopavajo starce, v vojni starci pokopavajo mlade. (italijanski pregovor) • Bolje je boriti se in izgubiti, kot sploh se ne boriti. (Arthur Hugh Clough, angleški pesnik in pi-satelj.) • Vojna zahteva pamet starca, moc mladeni-ca in pogum norca. (romunski pregovor) • Ljubši nam je krivicen mir kot pravicna vojna. (Samuel Butler, angleški pisatelj) • Pogum vojakov je odvisen od poveljnikove pameti. (latinski pregovor) • Armada koraka z želodcem. (Napoleon Bonaparte, francoski general in cesar) • V vojskovanje vodijo široka vrata, nazaj ozka. (slovaški pregovor) • Vojna je prevec resna stvar, da bi jo pre­pustili vojakom. (Charles Maurice, francoski škof, politik in diplomat) Izbral: Jože Jan “Gospod je moja luc in moja rešitev” (Psalm 27) 19. oktobra 2021 je na svojem domu v Mendozi, v 92. letu starosti, mirno zaspala v Bogu naša draga mama, stara mama, prababica in teta ANICA NEMANIC, roj. PECKAJ, rojena 30. junija 1929 v mestu Logatec, Slovenija. Žalujoci: hcerke: Majda, Božena in mož Miha Hirschegger; sinovi: Jože in žena Liliana Massarutti, Milan in žena Rezka Novak, Pavel in žena Victoria Menegús; zet: Jorge Llanos; vnuki: Andrej, Aleksander, Mariano, Damjan, Ivan in Lucija Hirschegger; Natalija, Maksimiljan, Marcelo, Etel, Adrijan, Alenka, Nadia, Astrid in Mariana Llanos Nemanic; German, Emiliano, Erik in Gabriel Nemanic; Pavel, Nikolaj in Matjaž Nemanic; Guadalupe in Macarena Nemanic z družinami in 34 pravnuki; necaki: Anton, Andrej, Marko in Janez Peckaj; Marjan Koncar Nemanic, Mateja in Kristina Nemanic z družinami in ostalo sorodstvo. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste molili zanjo in ji stali ob strani v casu bolezni, jo prišli kropit in jo pospremili na kraj pocitka v Parque de Descanso. Tudi c. g. Janezu Cukjiatiju za podeljene zakramente, pogrebno sveto mašo in molitve ob grobu. Enako dr. Juriju Bajuku za zdravniško pomoc in neprecenljivo oporo v težkih trenutkih. Bog ji poplacaj ves trud in ljubezen! Mendoza, Venado Tuerto, Andorra, Slovenija | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: Mariana Poznic, Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Uredniški odbor: Erika Indihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbancic, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Jože Lenarcic, Miloš Mavric, Marko Vombergar, Tomaž Žužek email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar