Spomini Dore Pakiž iz Stanežič
Odločitev na bloku
Pozna pomlad 1941. Lep sončen dan. Mejni blok pred gostilno Žibert med velikim rajhom In kraljevino Italijo na slovenskih tleh. Dora Pakiž, mlado20-letno dekle, seje hotela srečati z materjo na surovo zarisani mejni črti. Prislonila je koio cb barako, po-mahala materi, ki je že čakala in vstoptla v pisarno:
•  »Dober dan...«
•  Zeleni vojak je nekoliko lomil slovensko, s težavo mu je pojasnila namero. Suhljati Itali-jan je srečanje skoraj odobril, takrat je v pi-sarno stopil visok čmosrajčnik. Dora je tudi tega pozdravila:
•  »Dober dan...«
•  Fašist je pisano pogledal in se pri ze-lencu zanimal, kaj dekle hoče. Zlobno se je nasmejai:
•  »A, signorina... mama...« Potem je n$-mudoma zahteval italijanski pozdrav. Srepel je v Doro, ki pa mu je odgovorila:
•  »Ne znam. Hodila sem v slovenske šole in ne znam italijansko..« Togotno je butnila z nogo ob tla. Črnuhov obraz se je podaljšal, zmračil. Bliskovito je dvignil roko in Doro z vteo silo treščil po licu. Solze jeze so zalile Doro. Nje ni nihče nikoli kloiutal! Niti oče ne. Odvi-hrala je na plano, zgrabila kolo, odmahnila ma-teri in potem na svojem domu v Dravljah silo-vito jokala.
•  »Če bi se mi nikoli, tam se mi je do kraja zbudila narodna zavest. Nenadoma sem po-polnoma jasno razumela svojega fanta, ki mi je ob prihodu Italijanov v Ljubljano grenko rekel, da je najsiabša domovina boljša, kakor da je nimamo.«
•  Z Doro Pakiževo sva se pogovarjala v udobni dnevni sobi njenega doma v Staneži-čah. Z lepimi sivimi očmi se je zamaknila nekam v preteklost:
•  »Izhajam iz kmečke družine, rodila sem se v vasici Bodešče blizu Bieda. Nas otrok je bilo osem, v vseh treh hišah zaselka pa 30.«
Misel se je zajedla v preteklost. 1934 bi sko-raj prišli na boben. Oče je domačijo z zvijačo
nekako uspel rešiti. Ni pa mu uspelo preprečiti rubeža:
•  »Prodali so mojo najljubšo kravico. Ti-stega dne nas mati ni nič priganjala, da bi se hitro vrnili iz šole. Hotela nam je prihraniti mučen prizor. Pa vendar je Dora videla bedo kmečke dražbe. Trojica otrok se je vsa ne-srečna zatekla v gozd in tam onemoglo tulila v veje...
•  S14 leti je potem Oora šla s trebuhom za kruhom. V šentviški Štori, današnji Dekorativ-ni, si je začela služiti drobtine. Kmalu je ugoto-vila, da veliko dela in malo zasluži:
•  »Tako za6neš razmišljati. Moj fant Mirko Čepelnik je bi) razgledan, zaveden član Sokola in mi je marsikaj pripovedoval. 1941 leta sva se poročila.«
• • Tudi v Štori so se kmalu začeli upirati. Zbiraii so denar, sanitetni material, obutev in vse drugo, kar je bilo potrebno. Mirko in Oora pa sta 27. maja 1942 odšla tudi v partizane.
•  »Najine poti so se kmalu ločile. Do marca 1943 sem bila bolničarka v bataljonu Dolomit-skega odreda. Decembra 1942 so me sprejeli v partijo in bila sem tudi sekretarka SKOJ-a.«
Pot jo je vodila na okrožni komite na Vrhni-ko, kjer so jo poslali na logaški rajon. Organizi-rala je SKOJ, mladino, deloma tudi AFŽ. Okrožje se je kasneje razširilo v ozemije, ki je zajemalo celotno Notranjsko:
•  »Po kapitulaciji Italije sem se v Kočev-skem Rogu udeiežila mladinskega kongresa. Bili smo tako mladi in silno navdušeni. Spomi-njam se, da smo postreijali vso municijo, sredi sovražne ofenzive pa zato ostali brez nje.«
•  Pot mladinskega organizatorja je Doro vodila še na Koroško in Štajersko. Vedno pa je Doro vleklo na Gorenjsko. Skoraj na koncu vojne se ji je želja uresničiia:
•  »Poslali so me v Kamnik, seveda pa to ni bila tista moja Gorenjska. V Kamniku sem bila organizacijski sekretar okrožnega komiteja partije.«
•  Svoboda. Veselje, cvetje in zastave. Toda Dori je v sladkočašo kanil peiin. Mož Mirko je padel, brat, svak... Kam? Domov ne, k teti ne, v Dravlje tudj ne... Pot je Doro Pakiževo zanesla v Beograd. 25 let je bila prebivalka našega glavnega masta. Zdajle sva se začela pogovarjati še o dandanašnjiku:
0 »Veliko čitam, pletem, šivam. Imam štiri vnuč-ke. Vse bi rada temeljito, pa ne utegnem. Zato vsa-kega po malem«                                            +
Kaj pa tovarištvo, Dora Pakiž? Kaj pomeni beseda tovarištvo, pravzaprav, kako bi jo opredelili?
•  »To je velika stvar. Tovarištvo je rešilo našo re-volucijo in škoda, da tako zamira. To je poštenost, odkritost, solidarnost. Danes pa je vse premalo od-govornosti in vse preveč gledanja skozi prste. Naši Ijudje so tudi sila potrpežljivi, če si ogledujemo da-našnjo ekonomsko situacijo. Pri vsem tem pa smo iz besednjaka sploh izpustili besedo sabotaža. Veno-mer govorimo o nekakšnih napakah in nesrečah, ki pa to zagotovo niso.«
•  Srečo Dori Pakiževi pomeni zdravje. Po drugi plati pa se je nekoiiko zamislila in bliskovito pretetela svoje življenje:
•  »Nemara je sreča tudi to, da sem še živa...«
Bogomir Šefic