MATIJA BRUNC RUDOLF K RES A L I. Leto 1916. se je bližalo koncu. Božični dnevi so minili in vso j temeniško dolino je pokril debel sneg. Pritisnil je mraz. Temenica je zamrznila. Otroci so bili na klancih in se sankali. Ponekod jih je kar mrgolelo. Vesel smeh in krik sta se razlegala od klanca do klanca in se izgubljala tam na Griču, na veliki Brun-čevi kmetiji. Zakaj le Brunčev klanec je bil brez otrok, prazen, ves zapuščen in žalosten. Stari Matija Brunc hodi po svojem velikem posestvu. Zmotnim pogledom gleda preko svojih belih polj, strmi v svoj veliki smrekov gozd, ki je ves zasnežen. Danes stari Brunc ne misli, da je ves ta gozd njegov, da so vsa ta bela polja okrog njega njegova, danes ne misli na svoj mlin, ne na žago in ne na svojo lepo gosposko hišo. Vsega tega mu ni več mar. Sam je stari Brunc, povsem sam je. Vse ga je zapustilo. Matija Brunc. jekleni Matija, jekleni Brunc, so mu dejali, se je v zadnjih treh letih približal grobu. Vojna je. Imel je za ženo Rozalko. Umrla je, ko je cula, da je padel modri Matija, prvi za starim Bruncem, najstarejši sin. Preko temeniške doline se je razlegel molk. Razlegel se je molk — ljudje so ga culi. Zvonov ni bilo. Sneli so jih, razsekali in razsekani bron je odpeljal vlak. Takrat, ko so sekali temni bron, so zadnjikrat zvonili. Kako so zvonili trebanjski zvonovi! Vsa temeniška dolina je jokala. Potem pa je vse potihnilo. In ko se je po dolgi in široki cesti vil pogreb prelepe Brun-čeve Rozajke, še na starost lepe, so ljudje prvič zaslišali molk. Videli so velikega mogočnega Brunca, kako je sklonjene glave stopal za krsto — sam. Kaj, ljudje, ki so šli za njim, so bili še 13 193 vsi tako majhni, še vsi polni upanja. Matija Brunc pa je že izgubil sina, prvega za starim Bruncem, ki je izkrvavel tam daleč sredi poljan, odkoder bobni zemlja in trosi grozo v ljudska srca. Tistikrat je objel vso temeniško dolino strah. Ljudem je bilo iz dneva v dan tesneje. Fantje in možje so dan za dnem vriskali, harmonike so pele neprenehoma, težke lokomotive so žvižgale noč in dan, matere in dekleta so jokale, starci so mrko gledali predse, molče stiskali sinovom roke in se molče s pridušeno kletvijo vračali domov. Zdaj pa je že vse tiho. Že skoro vse tiho. Le malokdo še gre iz temeniške doline. Če pa kdo gre, gre tiho, brez vriska, brez harmonike. Mlad je, tako strašno mlad. Tu pa tam kak mlad fant joka. Temeniški dolini je hudo. Stari Matija Brunc sedi za veliko mizo. Z levico si podpira glavo, desnice pa ne ve kam položiti. Gleda skozi okno. Solnce zahaja. In Brunc, jekleni Matija Brunc, ki nemara vse svoje življenje nikoli ni videl zahajajočega solnca, večerne zarje, ki se nikoli ni začudil mraku, gleda nocoj v solnce, ki se niža, ki se potaplja tam na levi strani Brezovice, za njegovim gozdom. In Bruncu se nenadoma zazdi, da pada solnce v njegov gozd. Ta hip mu krog usten šine čuden nasmeh. Z desnico se oprime okenskega zidca. V odsevih zarje mu zagore oči. Čelo se mu dotika šipe. In stari Brunc gleda, gleda v solnce in v svoj gozd. Zdaj, zdaj, solnce je izginilo v gozdu. Brunčev obraz je poln pričakovanja. Oči se mu svetijo, kakor dvoje velikih, vrtečih se koles. Nebo nad gozdom žari. Žari vse bolj, vse bolj je razžarjeno, kakor da bi se po njem pretakala razbeljena kri. Ali gozd se ne užge. Gozd ne zagori. Iz njega ne švignejo plameni. Pa staremu, jeklenemu Bruncu se hoče požara. Njegov obraz gori. Oči čudno bleste. He, ko bi se zdajle vnel gozd. Noč bo. Kako svetla bi bila ta noč. Gorel bi Brunčev gozd. To bi bilo ognja, luči. Gorelo bi jeklo Brunčevega srca. A iz gozda nočejo švigniti plameni, gozd noče goreti. Zarja medli. Stari Brunc še gleda vanjo. Gozd izginja v sivi modrini. Vse izginja. Vse bolj utripi je srce starega Brunca. Bije. Skeleča bolečina mu ga krči. Zarja je ugasnila. Staremu Bruncu pada glava na prsi. Obrne se od okna in se spet nasloni na mizo. Časih je sedelo za to mizo deset, dvanajst ljudi. Zdaj pa sedi zmerom samo eden. Sedi jekleni Brunc, ki je vse preživel, ki je v Kaliforniji kopal zlato, dal svojo kri za jeklo plavžem Amerike, 194 ki je v Kanadi podiral hraste in oral skoro po vsej temeniški dolini. Tisti Brunc, mogočnež z Griča, ki je dal tri orjake, da jim ni bilo para. V izbi je tema. Tam daleč izza hribov se čuje bobnenje. In jekleno srce Matije Brunca joka. Da, da, tri sinove je imel, so govorili ljudje, tri orjake, in vsi trije so morali na fronto. Matija je padel... Najstarejši je padel. Janez je v Galiciji. O, kako je on znal krotiti bika. Zdaj pa strelja s topovi. Tone pa je šel pred dvema mesecema na Sočo. Pravijo, da se je nekaj uprl in da je bil celo zaprt. Bog ve, kaj je bil storil? škoda ga je. Najlepši fant je bil v vsej fari in najboljši pevec. Tako so govorili tiho, skoro šepeta je in dostavljali: da bi se vrnil zdrav! Stari Brunc pa je že vedel, da se Tone ne vrne zdrav. Vedel je že, da se ne bo nikoli več vrnil. # Dopoldne je bil v trgu in je govoril z županom. Prav za prav ga je bil poklical k sebi sam župan. In stari Brunc, ki je bil nekaj časa sam županoval in ga je sedanji župan le izpodrinil, se je s težkim srcem odločil za to pot. Poprej je pošiljal v trg zmerom sinove: zdaj Matijo, zdaj Janeza, zdaj Toneta, — zdaj pa je moral sam k svojemu tekmecu in je vso pot godrnjal. «Bog daj srečo!» je dejal župan počasi in s čudno mrkim naglasom, kakor da mu pozdrav ni šel od srca. «Bog daj!» je odgovoril Brunc. Roke pa, ki mu jo je ponujal župan, ni stisnil. Zamahnil je, češ, kaj bi. Pa kakor da mu je tisti mah bilo žal svojega početja, je hitro segel po klobuku, se odkril in si obrisal čelo, ki ni bilo prav nič potno. Potem je urno vprašal: «Kaj bo?» «Kaj bo?» je ponovil župan bolj sam zase. «Malo potrpi, saj se ne podira most čez Temenico.» «Pa se tudi ne bo!» je takoj planil Brunc. «Za tega sem jaz delal!» «Za to smo ti vsi prav od srca hvaležni», je odgovoril župan in usta so se mu malce nategnila v dobrovoljnem nasmehu. Pa ga je urno zatajil in dejal: «Ko si bil ti župan, smo res kar strmeli.» In stari Brunc je molčal. Župan ga je povabil k mizi, kjer je že čakal polič vina. 13* 195 Trčila sta. Prav nalahno sta trčila. Župan je izpil do dna; Brunc pa je samo pokusil. «No, čemu si me klical ?» je vprašal Brunc ves nestrpen in presenečen zaradi prijaznega sprejema. «Sam ne vem», je odgovoril župan in besede so mu šle težko z jezika. «Poklical sem te, da bi ti nekaj povedal. Prav za prav bi ti moral povedati France. Saj veš, da je doma. Hm. Pa kaj, saj dolgo itak ne bo. Še dva dni...» Stari Brunc je strmel v župana. Spomnil se je, da je bil France nekaj časa skupaj s Tonetom v jarku. Bruncu so izstopile oči. V prsih ga je zgrabilo. Mel si je roke, da so v prstih pokali sklepi. Zavpil bi bil, pa ni mogel. Prijel je kozarec in izpil do dna. Potem pa je čudno, srepo pogledal krog sebe, kakor da bi bil kaj iskal. Naenkrat je vstal, odrinil mizo, da je soba bila polna hrupa, udaril s svojo težko roko ob mizni vogal in zavpil: «Kaj mi hočeš povedati? Kaj!?» «Miren bodi, Brunc», ga je miril župan. «Nikar tako glasno. Takoj ti povem. Samo miren bodi. — Povej,» in župan je nerodno zakašljal, «povej mi, ali ti je Tone zadnji čas kaj pisal ?» ... V izbi je nastala grobna tišina. Brunc se je zgrudil na klop in mrko gledal v tla. Krog njega se je vse vrtelo. Glava mu je klonila vse niže. Po razoranem licu mu je zdrknila solza. Zaihtel pa ni. Čez nekaj časa je zahropel: «Kaj si dejal ?» «Ali ti je Tone zadnji čas kaj pisal ?» In stari Brunc je odkimal z glavo. Komaj slišno je dejal: «Nič.» Tedaj je župan prijel Brunca za ramo. Trenutek je stal molče zraven njega. Potem pa je težko in počasi dejal: «Tone ne bo več pisal.» Tone ne bo več pisal. Ne bo — več — pisal. Brunc je vso pot ponavljal županove besede. S težkim, trdim korakom je šel domov in se opiral na svojo drenovo gorjačo, kakor da bi bil nosil cent. Zdaj pa zdaj se je ustavil in si s čela obrisal pot. Mraz je bilo. Pa starega Brunca ni zeblo. Pod nogami mu je škripal srež. Tako trdo, osorno mu je škripal srež. Pa kakor da je škripal še premalo osorno, je bil Brunčev korak vse trši. Kdaj se je vrnil domov, ni vedel. Prehodil je vsa svoja polja, obhodil ves svoj gozd. Kakor v sanjah je taval zdaj tu, zdaj tam; hodil iz hleva na pod, s poda v hišo, iz izbe v izbo, in spet v hlev, na pod in v hišo. Zdaj, ko sedi tam na svojem starem mestu za veliko mizo sam, čisto sam, se ničesar več ne spominja. Le od časa do časa se mu 1% premaknejo ustnice in iz ust mu šepeta je uide kaka beseda.---------- Tone----------ne bo več pisal. — Ne bo nikoli več pisal. Matije se že več ne spominja. Tako daleč je od njega tisti čas, ko mu je sorodnica iz mesta poslala brzojavko, da: Matije ni več. Tako prav malo še ve, da je tisto uro začutil majhno slabost. Da se mu je pred očmi malo zameglilo. Nekaj topega je čutil tedaj v sebi, nekaj nenavadnega, da kar verjeti ni mogel. Zdaj pa je prišla vrsta še na Toneta. He, kako bo jokala nevesta. Kam pojde z otrokom? Kakor blisk je staremu Bruncu šinila ta misel skozi možgane. \ njem se je nekaj zgenilo. Spomin na kajžarjevo hčer, ki jo je bil z očetom vred pognal s svojega posestva tja v Nemško vas. Sunkoma je vstal in poklical deklo. Njegov glas je zvenel, kakor da bi kdo udaril kamen ob kamen. «Mana! Daj škornje!» Dekla mu je prinesla škornje. Postavila jih je predenj. Ni si mogla kaj, da ga ne bi bila vprašala: «Kam pa hočete nocoj?» «Kam!» je zavpil Brunc, da je dekla takoj obžalovala svoje nepremišljeno vprašanje. Hotela je oditi. Tedaj je Brunc vstal in dejal: «Nažgi luč. Pojdem v Nemško vas.» «V Nemško vas? Nocoj?» je spet izpraševala dekla in ni mogla prikriti svojega začudenja, da pojde stari, mogočni Brunc sam v Nemško vas. «Saj ne morete tja», je dejala dekla, ko je videla, da se je stari pomiril. «Vsa pota so zasnežena. Pričelo je spet snežiti. In tema je kakor v rogu.» Brunc je molčal. Dekla je prižgala. Veliko izbo je preplavila mehka svetloba velike petrolejke. Brunc je pogledal krog sebe. Pomislil je še malo na kajžarjevo hčer. Prav malo je še pomislil. Potem je prisluhnil. Mete! si je dejal. Vsa pota so zasnežena! je ponovil dekline besede. Sedel je spet za mizo in se zamislil. Ko se vreme zboljša, pošljem hlapca z vozom po iVno. Bom vzel njo in otroka k sebi. In stari Brunc ni šel v Nemško vas. V nogah je začutil starost. Ves dan je hodil. O, še leto dni poprej bi bil šel opolnoči na pot. Zdaj pa je čutil, kako mu vse odpoveduje. Po hrbtu ga je stresalo. Ampak starega Brunca ni bilo lahko ugnati. Ko se vreme zboljša! je neprenehoma ponavljal. In morda Tone še živi. Morda pa ni mrtev. Če se vrne, bo vesel. Prevzel bo kmetijo in se oženil z Ano. Vse bo imel pripravljeno. Stari Brunc je zadremal. 197 Brunc je močen. Dela za tri. Za tri dela, pretrgal se bo, pa ima samo še Janeza, so govorili ljudje. In tedaj se je vsak spomnil svojega. Kaj, če pride naš brez roke, — če pride naš brez noge, — če pride naš bolan, — kaj, če se vrne naš slep ... Ljudem se je zdelo, da sije nad vso temeniško dolino krvavo solnce. Ljudje so molili. Ljudje so kleli. Po vseh cerkvah so se brale vsak dan maše. Vsi oltarji so bili noč in dan svetli od sveč, ki so jih prinašale matere, žene, neveste in otroci. Ljudje so se srečavali kakor tujci, ki pričakujejo drug od drugega pomoči. Tiho, boječe so se pozdravljali. Tu pa tam je kdo tiho vprašal: Ali tvoj kaj piše? In mlada žena je vzdihnila: Nič ne piše. Zdaj že tri mesece nič ne piše. Oblile so jo solze. Zaihtela je. Ihtela je z zemljo, ki je rahlo trepetala od silnega ognja tam v daljavi. In sredi ihtenja je nenadoma prisluhnila. Prisluhnili so ljudje po vsej temeniški dolini. Daleč tam izza hribov je prihajal zamolkel grom. Zemlja je vztrepetavala kakor v lahnih sunkih. In grom je rastel in bil vse bolj zamolkel. Zemlja je ihtela. Zasijalo je solnce. Sneg je kopnel. Gozdi in travniki so ozele-neli. Njive so oživele. Ali na njivah in travnikih so bili le starci m starke, žene in dekleta in otroci. Bele rute, stare kamižole in pisana oblačilca otrok. In tu pa tam je sredi njive naenkrat zrastel krepek fant. Držal je ročice pluga in jih krepko tiščal v njivo, da je lemež rezal prst, kako jo je rezal! Kakor mati, vsa vesela sinu, ki je prišel na dopust, prvi kos kruha, ker jo je prosil. O, ko je človek prišel bliže in krepkega fanta pogledal bolj natanko, se mu je pomračil obraz. Fant je imel na sebi vojaške hlače. Na glavi vojaško čepico. Na srajci črn žig. Po cesti gre počasi stari Brunc. Trdo bije z drenovo gorjačo ob cesto. Ves se je postaral. Lasje so mu popolnoma osiveli. Ampak v njegovi hoji je nekaj upornega. Iz oči mu sije čuden, trmoglav ponos. Oddaleč gleda krepkega fanta, ki orje njivo. Vidi Matijo, vidi Toneta, vidi Janeza. Vse tri vidi. Kako so ti orali, kako je rezal lemež pod njihovimi rokami, kako je raslo, kadar so sejali oni. Staremu Bruncu se jasni obraz. Njegove oči so ogenj. Fant na njivi se ustavi. Ugleda Brunca. Zakliče mu vesel pozdrav. 198 Tedaj pa se stari Brunc zdrzne. Urno se ozre v stran. Napravi korak, kakor da bi se sramoval, ker je gledal mladega orača. Z gorjačo udari ob tla. Dvigne glavo. Iz oči mu sije jeza. V starem Bruncu je vihar. Besnel bi, kakor so besneli njegovi biki, ki jih je v šestdesetih letih svojega življenja imel osem. Bil bi krog sebe, kakor so bili njegovi sinovi, kadar so se zbrali in strahovali ob nedeljskih večerih fante vse fare. He, kako so se strnili in branili Brunčevo ime. In staremu jeklenemu Bruncu je na smeh. Spominja se marsikaterega večera, kadar je besnel bik, ki ga je Janez vodil z njive. Njemu ni bik nikoli zbesnel. Ravnal je ž njim kakor z otrokom ali pa ga je pognal v hosto. Pa kako so se fantje ob njegovem mogočnem glasu stiskali v kot, skakali skozi okna. Hehe, kako jih je, prav kakor otroke. In podkev je zvil kakor venec suhih smokev. Janez je bil največji orjak. Kjerkoli se je pokazal, so dejali: Brunčev Janez gre! In Tone, o, Tone, kako je on pel. Povsod je pel. Vsi Temenicam so ga poslušali. Na koru je pel. Ljudje so pozabili na molitev, In kadar je stopil iz cerkve, joj, kako živo so se zgenila dekleta, kako so zardela njihova lica. Tone pa se je nasmejal, široko se je nasmejal, pokazal faranom svoje bele zobe in vsem je bilo na smeh. Hodil je od gruče do gruče, se pogovarjal z dekleti in fanti in še celo med starce se je upal. Saj je na koru pel. Pa spet se je razorano čelo Matije Brunca nabralo v gube. Glava mu je klonila. Spomnil se je prvega za Bruncem, svojega najstarejšega sina, Matije. Ljudje so dejali: Ta bo prav gotovo še župan. Kako je on gospodaril! In čebelar in sadjar je bil, da mu za deveto goro ni bilo takega, so govorili ljudje. Zdaj pa prvega za Bruncem ni več. In Brunčevo jekleno srce se mehča. Prvi za Bruncem je moral prvi pasti. In stari Brunc se razblinja, jekleni Brunc medli. Kaj je zagrešil v svojem življenju tako hudega, da ga usoda zdaj tako preganja? Kje je Kalifornija, kje je Kanada, kje so ameriške železne topilnice, kje so silni plavži? Kopal je zlato, kopal je železo, podiral je hraste, prelival iz vročih kadi kakor umirajoče solnce žarečo kovino. Vse svoje življenje je delal. Ustvaril je iz niča veliko Brunčevo kmetijo. Še prej je hlapčeval po vsej teme-niški dolini. On, ubog kajžarjev sin. O, mogočni Brunc, kajžarjev sin. Vsa temeniška dolina ve, da je Matija Brunc kajžarjev sin. Mogočni Brunc, veliki hlapec tu, zdaj tam — kajžarjev sin. 199 Hehe! Star si, star. močni Brunc. Saj veš, da sva se midva že srečala. Davno, davno. Ob tvojem rojstvu sva se srečala. In potem sva hodila z roko v roki vso to tvojo dolgo, težko pot. Pa me nisi nikoli maral poznati. Poznal si le svoje roke. Delal si le za te svoje, zdaj tako stare, zdaj tako težke roke. In si vrgel na cesto, ti, kajžarjev sin, kajžarjevo hčer. - Jaz pa sem tisto uro vedel, da se boš tega svojega greha po-kesal. Zdaj ni Matije, ni Toneta več, in Bog ve, če je se Janez. Zakaj si metal na cesto kajžar jevo hčer? Čemu? Star si, Brunc. Zelo si se postaral. Velika je tvoja kmetija. Tako velika je, da bi na njej živelo lahko deset veselih kajžarjev. Kam boš z njo? Kako daleč je Nemška vas. Brunc ni poslal hlapca z vozom po Ano. Vreme se je zboljšaio. Sam je krenil na pot. Sam, da bi popravil svoj greh. (Konec prihodnjič.) M A N S A R D A ' ALFONZ G S P A N Kakšna tišina! Stopil sem k oknu. Le utrip dveh src Spodaj: in beseda neizrečena, kakor da vpije reka v kanjonu, komaj slutena, tuli pod nama v strugah mest nikoli izgovorjena, kričeče življenje brezkončnih cest: to je življenje dveh blaženih src. ljubezen vlačug in zvodniški smeh. Midva sva v mansardi čisto sama. Okno strmi le v trume zvezd. Pesem krog naju, tišina nad nama in najinih sanj brezkončna prelest. PESEM ALFONZ G S P A N Čez sajaste šipe mojega okna Tiho pleto se skrivnosti nočne zvezde gredo, in tonejo plaho v vsemir, čez daljne ravni jesenske tam za drernotnim obzorjem, otožne piščali pojo. tam je moj mir. 200 nih ljudi. Pogledal je proti zemlji, tenko je prisluhnil — temna, črna je plavala v svojem krogu, v poslednjih dihih in močeh se je na nji klalo in davilo vse, kar je moglo vihteti kamen in nož, čez kupe umirajočih in mrtvih trupel so gomazeli polnagi otroci in klicali svoje matere — njega, Boga, niso klicali, najbrž jim še nihče ni utegnil povedati, da je. Zaloputnil je duri in je planil ven, toda meseca ni bilo nikjer, in nihče mu ni vedel povedati, kam bi bil šel, ne pri solncu ne pri danici ga ni bilo. Nazadnje je Bog pogledal še v krčmo — tam je spal, naslonjen na mizo, razlito vino se je bilo s svojo stružico pravkar prebilo do roba in mu je v tankem, dekliškemu molku podobnemu curku votlo začelo teči na škorenj. Žalosten je Bog pristopil in ga počasi, s težavo zdramil, pa kaj naj bi bil počel s pijanim človekom, ki se je komaj zibal na nogah, nič drugega ni bilo, kakor da lepo sam vzame svetiljko in gre sijat do jutra. Toda Bog ni bil eden tistih, ki kar na lepem kaj pozabijo in oproste, in mesec se je zelo motil, če je mislil, da se bo tako gladko izteklo. Še nikoli ni nihče posegel v red sveta, ne da bi bil tvegal glavo. In tako tudi mesecu odsihmal kar ni upalo več priti na misel, da naj bi samo zjutraj zvezde ugašal, sijati je moral vse noči, kakor je sijal dotlej, zraven pa mu je Bog naložil, da mora poslej zmerom spremljati vsakega otroka, ki hodi kod po svetu v temi sam. In kadarkoli očetje še dandanes zvečer pošljejo svoje otroke po vina ali tobaka, zmerom mora mesec ž njimi do krčme in nazaj, sam pa nikoli več ne sme pit. Gotovo so o tej stvari vse policije prejele strog ukaz. MATIJA BRUN C RUDOLF KRES A L (Konec.) Vaščani stikajo glave. Šepečejo, mežikajo z očmi. Mogočni Brunc je v Nemški vasi. Kaj hoče? Kaj išče? Mogočni Brunc sam je prišel v Nemško vas. In Brunc gre skozi vso vas. Gre, kakor da ne ve, da je že v Nemški vasi, da gre že skozi Nemško vas. «He, oča Brunc, kam, kam? Na koncu vasi ste že.» Stari Brunc se je začuden ustavil. Pogledal je kvišku. Pred njim je stal vojak, krog njega gruča ljudi. Brunc se je zdrznil. «Kaj me ne poznate?» Brunc ni umaknil oči z vojakovega obraza. Ni ga spoznal. 267 «Gorjančev Miha sem!» «A, ti si Gorjancev. Doma si.» «Že grem.» «Moji pa nič ne pridejo.» Vojak ne odgovori. «Ano iščem», pravi Brunc. «Škorčevo Ano.» «Škorčevo Ano? Kaj ne veste, da je v mestu? Zadnjo zimo so ji pokopali strica.» Brunc ni trenil. Stal je nepremično, kakor pribit. Zastala mu je sapa. Potem je težko zadihal. «V mestu je, praviš. Kaj dela tam?» «Ne vem. Šla je.» «Pa otrok ?» «S seboj ga je vzela.» «S seboj da ga je vzela? ...» Brunc se je težko zamislil. Obstopili so ga ljudje. Vsak ga je kaj vprašal. Vsak mu je kaj dejal. Brunc pa ni slišal ničesar. Molčal je in buljil v tla. «Miha, boš zamudil vlakb je glasno dejal nekdo. Ljudje so se zgenili. Miha je Bruncu ponudil roko. Brunc pa je ni videl. Stal je kakor zasanjan. «Zdravi ostanite, oča!» mu je še zaklical Miha in se prestopil. Ljudje so šli ž njim. Spremili so ga na vlak. Starega Brunca so pustili samega. Skozi zapuščeno vas se Brunc vrača domov. Nemška vas je že za njim. Če je prej trenutek omahoval, če se je prej enkrat, dvakrat opotekel, ni zdaj o tem nikakega sledu. Počasi in trdo gre po široki cesti. Zdi se, kakor da premisli vsak korak. Gleda naravnost predse. Oči ima uprte v daljavo Njegov obraz, ki je poln globokih brazd, je kakor iz jekla. Vt<* siv je. Stari Brunc je ves iz jekla. Njegovih šestdeset let je iz jekla. Gre in gre. Nikamor se ne ozre. Srečujejo ga ljudje. On pa ne srečuje nikogar. Pozdravljajo ga. On pa ne pozdravlja, nikomur ne odzdravija. Za vse je slep. Gre, kakor da je svet zanj mrtev. Živa sta zanj le zemlja in daljava. * Kje je bil stari Brunc? ugibajo ljudje. Kaj je bil v mestu? Saj Janeza ne more najti v mestu. 268 In gosposka mu ga tudi ne more vrniti. Dolgo mu že ni pisal Janez. Ali pojde tudi zadnji Brunc? ... Ampak kaj mu je? Kaj je staremu Bruncu? Hodi v masni obleki. Hodi, kakor da je svet njegov. Sam Bog ga ne more ugnati! Kaj je res iz jekla! ? ... Ljudje se vesele. Vesele se pomladi, Velike noči. Zakaj vsega hudega je konec. Vrisk in pesem se razlegata po temeniški dolini. Harmonike po jo iz dneva v dan. Fantje se vračajo. Na mlada polja sije pomladansko solnce. Povsod se belijo v jutranjem solncu nanovo pobeljene hiše, klanci in gozdi so vsak dan bolj zeleni. Vse se oživlja. Vse je prerojeno. Dežela si je nadela svatovsko lice. * Le tam na Griču, na veliki Brunčevi kmetiji, je vse mrtvo, sivo, dolgočasno. Le tam ni nič svatovskega. Tam je vse bolno, vse žalostno. Tam je smrt. Človeku se zdi, da se žaloste celo Brunčeva polja in travniki, da poje gozd v pomladanskih vetrovih jesensko žalostinko. Na dvorišču se prereka zastaven kmet s hlapcem. Mogočne Brunčeve kmetije ni več. •X* '!» Stari Brunc je nehal biti kmet. Vsa njegova silna zavest velikega kmeta je izplahnela. Zdaj je povsem nekaj drugega. Pa ne hodi v cerkev. Nikoli ne gre v cerkev. Hodil je, dokler je pisal Janez, zadnji Brunc. Ko pa je še ta utihnil, ko je zadnjega zagrnila daljava, je stari Brunc zapustil Boga. Hišo in polja in travnike in gozd je dal v najem. Zdaj hodi tuj gospodar po veliki Brunčevi kmetiji. Nekdaj mogočni Brunc, zdaj grbasti in sivolasi Brunc, poseda pred svojo hišo, pod oknom svoje hišterne, ali pa hodi po dolgi temeniški dolini. Pa kakor je grbast in ves sivolas, sije iz njegovih vedno živih, nikoli mirnih oči še zmerom stari Brunčev ponos, nekaj upornega, nepremagljivega. V njegovih očeh gori jeklo. 269 Zmerom mrk, zmerom molčeč, hodi dan za dnem po veliki državni cesti. Gre na pošto, s pošte na postajo. Vlaki prihajajo. Vlaki odhajajo. In stari Brunc se v mraku vrača spet sam in brez glasu iz daljave. Ko pade noč, se tu pa tam ustavi in nagovori kakega človeka. Ljudje že vedo: Brunc govori samo ponoči. In tedaj so njegove besede mehke, a obenem vendar tako čudno osorne in trpke, polne zatajevanega upora. Postava starega Brunca raste v mraku. V tej čokati, visoki senci, ki hodi vsak večer na Grič, je nekaj preroškega. Misli starega Brunca so v daljavi. Iz njega govori živo upanje. Janez se vrne. Zadnji Brunc se še vrne. Tako stari, jekleni Matija na stara leta raste. Vse, kar je bilo v njem in na njem mogočnega, je izginilo. Po njegovem licu je razlito tiho veličastje. Na prsi mu pada dolga, siva, zmerom raz-mršena brada. Izpod klobuka mu padajo na čelo in vrat beli lasje, ki so kakor svilnata preja zmerom blesteči. Klobuk, ki ga nosi v solncu in dežju, je star. Ves je ogoljen in mestoma že od moljev razjeden. Bogve, koliko rodov je že nosilo ta klobuk. Izpod širokih okrajev pa gleda v svet dvoje krotkih svetlih oči, ki v večeru plamte, časih trdo in uporno, časih pa, kakor da bi v njih res gorelo jeklo. In obraz starega Brunca je od dne do dne bolj tršat. Solnce nad temeniško dolino ga ne more več ogreti. Oči slede le svetlim, železnim tirom. In kadar prisopuha vlak, tedaj Matija Brunc za trenutek ves oživi. Janeza pa ni. Maj poteka h koncu. Pol leta 1919. je minilo. Stari Matija ne hodi več na pošto ne na postajo. Pod veliki oreh pred hišo si je dal postaviti mizo in klop. lam sedi zdaj in oči mu blodijo od jutra do večera po vedri temeni ški dolini. In ni glasu iz daljave. II. Po veliki cesti prihaja gruča ljudi. Vroče julijsko solnce žge. Delavnik je, a gruča mladih kmečkih fantov in deklet poje, kakor da gre v svate. Vmes pa se glasi harmonika, igra vesele pesmi, da se človeku kolje srce. Kako čudovito poje harmonika. Ves solnčni dan je v njej, čudno veselje, kakor ga zelena Temenica še ni slišala. 270 Sredi gruče stopa velik, mlad, širokopleč fant. Korak njegov je negotov. Obraz je žalosten, usta pa so mu na smeh. Ta fant igra harmoniko. Neprenehoma vleče meh in pesmi mu ne zmanjka. Igra, kakor da je svojo dušo dal harmoniki. Njegove velike bele oči pa strme nepremično. Strme široko odprte v solnčni dan... vse svetle so... in ničesar ne vidijo. »•-'t* Za trenutek je nehal igrati. Stisnil je meh in se glasno zasmejal. Hoj, Janez, zakaj ne igraš? Igraj! «Igraj! Igraj!» se oglašajo fantje in dekleta drug za drugim. Ali njihovi glasovi so kakor mrtvi. Le peli bi, da bi razmajali svet. «Kmalu pridemo na Grič», je dejal nekdo s pritajenim glasom. Janez pa več ne zaigra. Sredi gruče gre s harmoniko v rokah in zahaja zdaj na desno zdaj na levo. Fante in dekleta krog sebe je preslišal. Nenadoma je obstal sredi ceste. Posluhnil je in spregovoril: «Kaj Temenica na tem mestu več ne šumi? Kje je Frlin-cev mlin?» « Janez, zmotil si se. Frlincev mlin je že za nami. Zdaj pojdemo čez most, čez Temenico. Zaigraj, Janez, lažje ti bo.» «He, da, zaigraj, da pridemo veseli k tvojemu očetu.» In Janez objame svojo harmoniko, pritisne jo na prsi, raztegne meh, pritisne gumbe, da zahrešči, enkrat, dvakrat, basi zapojo, in pesem že zveni na temeniškem mostu, preplavlja ves solnčni popoldan. Kamor zaide Janez, tja se nagne gruča, se zaziblje in spet je vsa cesta njena. Po poljih rasto sključene postave. Delavci dvigajo glave. Kaj je? Vsi začudeno zro na cesto, v zibajočo se gručo, ki poje, poje. Kaj svet spet nori? Kaj se je zgodilo? «Brunčev Janez je prišel!» Pisane rute, krepki fantje, očetje in matere puščajo svoje delo in se bližajo z njiv in travnikov državni cesti, danes tako veseli državni cesti. Vse gleda visokega Brunčevega Janeza. Vse strmi v njegove bele, mirne oci. Gruča se ustavlja. Janezovi prsti popuščajo. Harmonika zamira. «Janez, slišiš, pred tabo stoje Črvinov oče.» Janez se nasmehne. Z desnico spusti harmoniko in ponudi roko. :