PLANINSKI VESTNI K LETNIK LXXV oll 1975 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Ing. M. Črnivec Ing. D. Krapež Igor Herzog Borut Bergont Ivo Kotnik Janez Dolenc Matevž Suhač Matevž Suhač Urša Kolenc Viki Grošelj Bojan Zupet Marjan Debevc Minka Mali Andrej Kranjc Darko Naraglav France Avčin Po poti prijateljstva na manj znane koroške vrhove Davča Slovenska v Marmoladi Pekel v Grandes Jorasses V spomin tovarišem, ki so bili z nami na Kavkazu 1974 Tutova voda Spomin na severno steno Aiguille de Triolet Samotni vzpon Detektivi v dolomitskem Smartnem Direktna v Argentiere Direktna v Breithornu Severna stena Macesnovca - Centralni steber Moj trideseti Triglav Stiritisoča registrirana jama v Sloveniji Jamarski klub »Črni galeb« (Prebold) v Klemenškovem peklu Generalna skupščina Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA) v Delnicah Društvene novice Alpinistične novice Varstvo narave Iz planinske literature 57 67 69 72 74 74 77 78 80 83 85 87 89 92 95 106 108 109 Planinsko društvo PTT LJUBLJANA želi vsem planincem v letu 1975 mnogo lepih doživetij na planinskih poteh Hkrati tudi vabimo, da obiščete Poštarsko kočo na Vršiču Naslovna stran: Zima na Voglu Foto: Jože Dolničar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljano - pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Tone Vraber. - Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slove-Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. nije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseco po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. - Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškriči v Ljubljani. LETO LXXV ŠT. 2 LJUBLJANA FEB. 1975 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 75. LETNIK 2 1975 PO POT! PRIJATELJSTVA NA MANJ ZNANE KOROŠKE VRHOVE Ing. MIROSLAV ČRNIVEC ot pri|atel|Stva |e stara komaj dve leti. Njeno rojstvo na Prisojniku nam je še vsem v spominu. V tem času ie prebolela že nekaj lažjih in hujših otroških bolezni- zaprte planinske poslanke, kra|e žigov in vpisnih knjig - iz objestnosti in iz političneaa nasprotovanja; globoka ohladitev odnosov z našimi sosedi, ki ne priznavajo mednarodno d ogovori en i h manjšinskih pravic in meja, pa še kar traja. Lanski obisk naših gora iz sosednjih dežel |e precejšen, preko 1500 naših planincev na Poti prijateljstva in vec desetin podeljenih značk za osvojenih 15 ali 30 vrhov je tudi znamenje velikeaa zanimania. Ali bi zato lahko rekli, da gre na bolje? Za slovenske planince je Pot prijateljstva posebno privlačna in pomembna, saj skoraj vsa poteka po ozeml|u naše nekdanje etnične naselitve. V Zahodnih Julijcih in v južnem delu Koroške se marsikje srečujemo z našimi ljudmi, slovenska krajevna imena in niihovi ostanki pa nas spremljajo tudi po najbolj oddaljenih kotičkih poti: Melniko-va planina krnica skrb.na jezero in slap pod Hafnerjem, Lanišče pod istim vrhom, Rec.ca pod Sauleckom, Velika m Mala Cerkniška dolina pod Sonnblickom pa spet Recica pod Grossglocknerjem, povsod tod pa tudi vse polno imen, kot so: Jamnik Pogled s Säulecko na Hochalmspitze Foto ing. M. Črnivec Pod vrhom Königstuhla Foto ing. M. Črnivec Dolnik, Jeznik, Zadnik, Repečnik, Klančnik, Mišnik, Vabn.k Osen.k; pa spet Planica, Gorica, Zagorica, Ledinica, Klenica, Bogenica, Pérsica, Oblica in podobno. Vsa pot je kot odprta knjiga o naši davni preteklosti, ki nas še bolj prepričuje, da moramo vztrajno iskati načine, kako zagotoviti spoštovanje in pravice našim ljudem, ki so se do danes obdržali onkraj državnih meja. Planinci na Poti prijatel|stva imamo pri lern pomembno sredstvo, ki je danes bolj sodobno in učinkovitejše od tehnično najbol| dovršene vojaške opreme: povezovanje z ljudmi, spoznavanje n|ihovega z.vl|enja in navezovanje prijateljskih stikov, ki naj privedejo do medsebojnega priznavanja in enakopravnega spoštovanja. Ce bomo to dosegli, ne bo težko rešiti napise na me|ah in za njimi, niti drugih vprašanj, ki nas danes še razdvajajo. Tudi o teh stvareh je tekel pogovor, ko sva s sinom Borutom lansko in letošnje poletje potovala po Koroškem, počivala na poti in na vrhovih pa s planinskimi, zeml|evid; preučevala in občudovala bližnji in daljni svet. Danes so to zelo lepi planinski spomini, saj so vrhovi na Koroškem izbrani res z velikim občutkom, vsak ima svoje posebnosti in mikavnosti, naj že bo ledeni tritisočak Visokih Tur ali travnato sleme Noriških Alp. Nekaj od tega bo gotovo koristno in zanimivo tudi za tiste, ki nameravajo osvojiti potrebnih pet vrhov v Avstriji za značko Poti pnjatel|stva. GROSSGLOCKNER 3797 m - 25. in 26. 8. 1973 Vrh aotovo ne spada med manj znane, saj je res prav nasprotno. Verjetno je poleg Trialava med najbolj obiskanimi na vsej Poti prijateljstva. Tudi južni dostop z lienske strani je turistično in planinsko precej manj obdelan in posebno za nas Slovence aotovo manj običajen, tako da ga s te strani najbrž upravičeno prištevam med manj znane. Dostop ima še to posebnost, da velja za na|laz|ega, sa| |e tod na|man| hoje po snežiščih in ledenikih. Vzpon na Grossglockner se mi je posrečil čisto po naključju, saj sem bil v letu 1973 zaposlen z italijanskim delom Poti prijateljstva. Z Borutom sva se ahko pr.kl,ucila slovenski žepni odpravi na Mt. McKinley, ki je imela na|v.s|. vrh Avstrije v planu kot kondicijski trening. Tako je bilo med nekajurno vožn,o po dravski dolin, veselo ekspe dicijsko razpoloženje, ki ga niso mogle pokvariti niti zavese dežja, ko smo s Fe ber-tauernstrasse zavili po lepi asfaltirani gorski cesti proti Kalsu. Tud, to id.l.cno turistično naselje v višini nad 1300 metrov se nam predstav, v na,bol| mokri podobi. Sele popoldne se prično težki oblaki počasi trgat, m nam prezeneio vzdušje, da bo treba il ,brez našega a |a naza, v Ljubhano. Zelo ozka, toda razmeroma dobra 35n 7 T ,n.?stpnpel|e Y ZatreP doline Ködnitztal, kjer parkiramo v višini HT aVl°,TblllStel '5- ta doSi°P nekoliko da'iši in napornejši od običajnega preko Heiligenbluta, pa tudi z vozilom dosežena višina je precej nižja, zato pi od postavk^6"0016 me' k' 16 V Proračunu za Grossglockner kar'visoka devizna nnmok! 'T kma*ü ."!imo. Lucknerhütte (2227 m) v zgornjem delu doline. Sprva h^n ° l9 ' °VOll|-° tnekQ| ««^¿.Rogledov na vrh Grossglocknerja in drugih gre benov k, s svo|,mi stenam, obroblja,o ozko in neverjetno zeleno dolino. Kmalu se razgled zozi na travnato dno doline in številne slapove ledeniških potokov. Temu vodoviu se na žalost pridruži se tisto .z oblakov, kar nam pripomore, da ekspedicijski 5!°Ä90f7m0 St-P?d fllovni-mi na»vi v dobri poldrugi uri dosežemo Stüdl-(2802 m). Zame |e b»l tempo menda prehud, ne počutim se najbolje, pa tudi vreme nam pripomore pri odločitvi, da prenočimo kar tukaj. V spominJ nam ostanejo tezk, s.v. oblak., neka| pogledov na odlome ledenika Teischnitz Kees in na naš vrh predvsem pa na prenapoln|eno planinsko kočo. Zjutraj ista sivina in rahel dež. V nasprotju z vsemi planinskimi načeli se z Borutom odločiva za poskus vzpona. Ekspedici a e še na skupnem ležišču, odkoder nama da ittr'lnnn" küL? Var™st™h W^i Po dobro nade,oni ¡n markirani poT sva hitro na 3000 m, k,er preko grebencka Lu.sengrat doseževa ledenik Köckritz Kees bmer prečenja ,e dobro sho,ena, na na,ino veselje se tudi dežek spremeni v sneg in kmalu dosezeva skalov,e v strmem |uznem grebenu pod Adlersruhe. Pot je solidno ZaLarnžnAa ? I|®k,®n!!n, ZIC \ Salm H. • 1638 's. ''PfortSch-'— iLuckner-r' l™*7 \a -H.2227, lk29t0 / 9 I .'GlorerH • 2671 hotel 196*» ■ po istih poteh. Tudi iz Studlhutte lahko bolj izkušeni planinci izberejo pot naravnost po isrin POIB \ ~~ c...J| /-1 t in navzdol po prei opisani smeri cez Adlersruhe; tu llS^iiSli da se nam kiju b s I a bem u vremenu ni bilo potrebno vračat, praznih rok. KONIGSTUHL 2331 m - 12. 8. 1974 ssj? e« ««a a ^i^po-T-Sh "h noT^inJm s Kraniske aore z vso družino šele ob devetih, kar |e glede na priprave tm;ne zastoie Kmalu za Gmundom zavi|emo desno v do no Leobengraben, Kier nas oTesenetTnaslednTa ovira - zelo ozka cesta, komaj kaj bol,ši kolovoz. Za njenih 15 km a r dobre pol ure. V koncu dolge samotne doline, kjer zagledamo tudi slemena a avneaa arebena Nockgebirge, končno dočakamo tudi pmetno presenečenje: do-fežS novo giadko in široko'cesto, ki se vije iz Karlbada m «Tesno «z plan,no Grunda I m proti jugu skoraj do vrha Klomnocka. Tako kmau parkiramo p.n osam e-nerstorocfovnem gostišču in kopališču Karlbad na višin. 1693 m po skora, treh urah vožnie iz manj kot 100 km oddaljene Kran|ske gore. ......„rurtW: Smo v posebnim gorskem svetu, kakršnega pri nas ne poznomo 1Tucn^s, vrhov so dolgi travnati grebeni z redkimi temnim, skalami. Gozdna me|a |e precei vis|a kot pri nas in slikovite skupine posameznih smrek in macesnov kljubujejo višini skoraj 2000 m. Zeleno dno doline poživljajo številni potoki, slapovi, močvirja in jezera. Polovica družine ostane kar v tem prelepem gorskem kotičku, midva z Borutom pa po zložni stezi ob potoku navzgor in preko sedla v izteku doline doseževa vrh v pičli uri in četrt. Razgled je zelo obširen. Kljub popoldanski uri se na jugu rišejo Kamniške planine, Karavanke in Julijske Alpe, na drugi strani pa bleščijo snežni vrhovi skupin Hochalm-spitze, Hafnerja in Nizkih Tur. Najbolj pa naju pritegnejo bližnji vrhovi številnih »nockov«, ki na|u obkrožajo. To je čudovit smučarski svet, kot ustvarjen za dolge turne pohode. Tudi vrh Konigstuhla je pozimi prav lahko dosegljiv - s smučmi v dobri uri - z vrha sedežnice na Grunleitennock nad zimsko-športnim središčem Innerkrems. Gotovo bi bilo precej zanimanja, če bi tudi Konigstuhl vključili v izbor naših zimskih turnih smukov, zlasti ker bi bilo turo možno nadaljevati preko Klom-nocka s spustom v Bad Kleinkircheim, kjer bi lahko počakal avtobus. Žigov Poti prijateljstva res verjetno ne bi kopali iz snega, gotovo pa bi skupinska fotografija z obeh vrhov zadostovala, saj sva morala tudi midva poskrbela za takšno dokazilo, ker si je žig Konigstuhla nekdo »izposodil«. Navzdol se z Borutom spustiva kar naravnost po travi in v pol ure pridivjava k avtu. Sploh je vrnitev uspešnejša, zapeljemo po novi cesti navzgor, kjer se skoraj na višini 2100 m prevalimo v dolino Heiligenbacha. Tudi s tega mesta je razgled izreden in tako tudi drugi del družine pride do svojega visokogorskega deleža. Ugotavljamo, d ,e.|°v -tu I možno d°seč Konigstuhl v zložnem enournem sprehodu. Po odlični makadamski cesti kmalu dosežemo asfalt v Innerkremsu, proti večeru pa si privoščimo še ogled spodnjih slapov v dolini Malta, tako da je dan za vse več kot uspešno izpolnjen. SÄULECK 2085 3085 m - 14. 8. 1974 Z Borutom odri neva iz Kranjske gore že ob četrt na tri zjutraj. Cesta je prazna in v dobri uri pridrčiva v Malnitz, nekaj nad 100 km daleč. Ze pri prvih poslopjih železniške posta|e naju kažipot usmeri v Dösenertal. Po ozki asfaltirani cesti kmalu doseževa višino skoraj 1500 m. Nova tabla nama pove, da je do koče Konradhütte 50 minut ho|e, »poleti dosegljivo z osebnimi vozili«. Prehod čez potok in prva dva zavinek zaradi skalovja na »cesti« komaj potrdita resničnost informacije, nato pa se pot izboljša in ob 4 zjutraj se ustaviva nekaj nad planinsko kočo v višini 1620 m. Na Konigstuhlu smo bili pozni, danes pa sva prezgodnja. Kar ob baterijah si privoščiva izdaten zajtrk, medtem pa se luščijo iz teme zatrep doline, kjer sva pristala: najprej obris vrhov visoko pod zvezdnatim nebom, nato ostenja in divji plazovi pod vrhom Wabnig Spitze, slap v skoku nad nama, majhno jezerce, ki sva ga prej spregledala, čeprav sva vozila tik ob bregu in nazadnje najina steza. Ob pol petih že stopiva na pot. Takoj v začetku ugotoviva, zakaj ima Säuleck sloves, da |e »damski tntisočak«, saj je pot speljana izredno položno, na vsej svoji dolžini pa so v skalovju granitni bloki in plošče skrbno zloženi v pločnike in stopnišča. Jutranji hlad in solidna pot nama pomaga, da sva hitro čez prvi skok in kmalu mimo zaprte Dösenerhütte v naslednji zeleni ravnici. Napis naju obvesti, da je naprej pot še zložnejša in da se nadaljnji vzpon vsekakor izplača. Tisto prvo obvestilo vzameva kot prvi april, o drugem pa se prepričava, da je resnično, saj je vsa Dösenertal res čudovit gorski svet: 2700 do 2900 metrov visoki vrhovi nad dolino so za svojo višino v Centralnih Alpah kar drzno izrezani, dno doline pa so ledeniki oblikovali v številne stopnje in zelene ravne krni ce s slapovi in vijugastimi potoki. Najlepše je nad zadnjim skokom, kjer stoji ob 700 m dolgem jezeru Dösener See na višini 2281 m lepa planinska postojanka Artur V. Schmidt Haus. Ker sva počitek opravila že pred turo in ker ura še ni šest zjutraj, zavijeva kar mimo koče na pot proti vrhu, na katerem se že blešči obvezni križ. Pot se v nekaj ključih vzpne na stopnjo nad severnim bregom jezera, nato pa zložno proti južnemu grebenu Säulecka. Razgledi na zlato obsijane vrhove so čudoviti, pot pa še vedno »gosposka«. Če je kak kamen na stopnicah razmajan in je pri hoji potrebno loviti ravnotežje, zakličeva: »Pritožno knjigo, prosim!«, in tako da dobre volje prekoračiva nekaj manjših snežišč in si ob sedmih, ko naju na Grazer Schartl (2917 m) prvič obsije sonce, voščiva dobro jutro. Za počitek je tu čudovita priložnost, toda vrh je tako blizu, da premagava še zadnjo - in edino - malo hujšo strmino in ob pol osmih sva že na cilju. Jutranji razgled je res čudovit. Najbolj veličasten je sosednji bližnji vrh Hochalmspitze (3360 m) z mnogimi snežnimi poljanami in ledeniki. Drugi sosed Ankogel (3246 m) je s te strani precej pohleven, vmes ležeča dolina Lassacher Winkel pa precej pusta Hochalm V3360 ^fcfc^^ P^TripkeesJ 28fcK Winkel . v\ Repetschnig Kar i Leilner , Alm Noisterni'9 Alm , Maresen Sp. 29\ Grossfeld* LSp.2828 H^^äuleck 3085 ^Grotzer Sch.29i7 z-Gie m.2933 « / \ Kleinfeld ^Sp. 2788. Glanlschnig A. DöseherW. ^ A.v.SchmidiH mmStener < 'MaUnilzer Sch.2676 LDösenerSp. 2899 Kon rod H •1616 _ ') •O malta Wabniq Sp 2733 < KoponigTörl Moosboc^) in samo z naše strani prepadno odsekana. Na zahodu se lesketa Grossglockner s svojimi sosedi, v bližnji okolici pa južno od nas občudujeva senčno sliko skupine Reissecka. Naše planine zapirajo ves južni del obzorja: Kamniške Alpe so izrisane neverjetno podrobno, vse glavne vrhove in celo Kamniško sedlo lahko prepoznava. Od Karavank zlasti pritegneta Stol in Kepa, Julijci pa so spet vsi povzdignjeni, od Kotove Spice do Montaža in Kanina. Triglav z bleščečim zelenim snegom je res kralj med njimi, razgled pa tako jasen, da poleg vrhov lahko ločiva celo nižje in bolj umaknjene, kot so Kanjavec, Jerebica, Rombon, Loška stena in Krn. Z isto ostrino se nadaljujejo vrhovi dalje proti zahodu, kjer zlasti bodejo v oči Hohe Warte, Anteiao in drugi Dolomiti. Razgled je neomejen tudi na drugo stran vse do Severnih Apneni-ških Alp. Z Borutom ostaneva na vrhu celo uro, dokler ga ne pričnejo zasedah grupe planincev, ki se počasi pomikajo od jezera navzgor. Umakneva se na snežišče pri Gratzer Schartl in si privoščiva temeljit počitek in visokogorsko sončrvo kopel vse do zgodnjih popoldanskih ur. Za sestop iščeva snežišča in se ob cepinih drsava navzdol. Med ogromnimi bolvani si poiščeva pot proti Mallnitzer Scharte (2676 m), od tam pa spet večinoma »zastonj« ob cepinu po osojnih straneh doline vse do južnega brega jezera Dössener See. Navzdol se nama ne mudi, dovolj je časa za obiske obeh koč, fotografiranje in filmanje, za počitke in razglede. Sončni dan zatone v Mallnitzu, z zavojev pod njim pa z avta zadnjič pozdraviva najin tritisočak. Zaradi čudovite doline in izrednega razgleda je Säuleck vrh, ki ga bo vredno tudi ponoviti, morda celo s smučmi, saj je v Mallnitzu na pregledni tabli vsa pot označena kot turno smučarska smer prav z vrha. REISSKOFEL 2371 m 16. 8. 1974 V Ziljski dolini smo sedli v avto spet vsi štirje. Dan je čudovit, toda vroč; komaj čakamo, da pridemo kam višje v zavetje gozdov. Za Šmohorjem smo kmalu v vasici Reisach. Tam nas napotijo na ozko, toda lepo asfaltirano cesto, ki nas iz vasi Grafendorf pripelje do majhnega turističnega naselja Reisskofelbad, že skoraj 1000 m visoko. Dalje je cesta makadamska, toda razmeroma zelo dobra in celo stranski odcepi so označeni z napisi »Sackgasse«, tako da brez težav najdemo parkirni prostor na sedlu pri planini Jochalm v višini 1490 m. Razqledna planina ie kar preveč sončna in »neplaninski« del družine se hitro zateče v gozdni hlad, kjer ¡e dovolj družbe med drugimi nabiralci |agod, borovnic in brusnic. Vrh ki ga imava z Borutom kot na dlani pred seboj, naju takoj pritegne in navduši, saj 'je ostro zarezan s številnimi grapami in slikovitimi ostenji med strmimi travnatimi qrebeni. Samo neizprosna južna lega nama ni všeč, ko ob enajstih kreneva na pot. Nekaj minut po cesti navzdol proti Sauseng-Alpe, nato pri kolibi in koritu na stezo in na naslednjem sedelcu sva že na neprijetno strmi poti. Gozd se kmalu zredci in sonce v hrbet pripeka vse huje, saj je v dolini gotovo cez 30. Vsake pol ure si odmeriva 10 minut počitka in v eni uri doseževa slikovite skalne rogl|e, k|er se greben priključi južnemu ostrenju gore. Na skali so kažipoti: desno »Norma weg«, levo »Hochfleck«. Čeprav moja nemščina ne zadošča, da bi uspesno prevedel naziv leve variante, se hitro odločiva, da bo »normal« ravno prav za sestop in tako se za-qriževa v ozko stezico nad slikovitimi odlomi, ki se grezijo globoko proti |ugozahodu. Številne markacije naju privedejo do širokega in strmega travnatega poboqa, k|er pa znamenj zmanjka. Pri vsakem možnem izhodu iz travnate strmali se zamuiava z iskanjem markacij, vendar brez uspeha. Verjetno tudi to spada pod pojem »Hochfleck« in zato se dalje drživa najbolj shojene ruše v travi in najbolj zamazanega pečevja. »Pot« naju vodi ves cas skora| naravnost navzaor iz trave najdeva zelo strmo peščeno stezo desno pod stenami, nato po dveh žlebovih z zelo lahkim plezanjem na drugi manjši »travnik«, ki se zgora| proti levi izteče v sedelce na južnem rebru. Se kratek umik v desno in ze po vrhu rebra doseževa »normalno« markirano pot. Tudi tu nobene oznake o kakšnem knziscu, toda za naju to ni važno, glavno da sva blizu cilja. Pred nama se |e oapr pogleä na Dravsko dolino, na Belo jezero, na Grossglockner in znano okolico Hochalmspitze V nekaj minutah sva na vrhu po poltretji uri hoje. Čeprav |e ze pol dveh, razgiba še vedno drži; Julija in Dolomiti so sicer rahlo čadasti, zato pa so Karni|ske Alpe čudovite- smučišča na Mokrinah, Krniških skalah, Mt. Cavallo, Trogkofel, Mt. Zermula t-Opomba: potek ceste nepreverjen'. Sliko levo: A. v. Schmidtova koča zadaj vrh Sälecka; slika desno: Na južnih pobočjih Reisskofla in vsa skupina Hohe Warte (Mt. Coglians). V Ziljskih Alpah občudujemo Spitzeael, u lxC 1? slemena grebena Jauken, izza katerih se ostro rišejo Lienški Dolomiti s nochstadlom. Na vrhu je nekaj nemških turistov, dopustnikov iz Ziljske doline in počitek ob prijetnem kraml|an|u hitro mine. Navzdol se drživa z Borutom normalne poti, ki je zlasti v zgormem delu prav zanimiva. Greben Reisskofla je izredno oster in slikovit, marsikje podoben tistemu med Malim in Velikim Triglavom. Razen nekaj spustov čez skrbine |e hoja z razgledi v Ziljsko in Dravsko dolino zelo prijetna in kar prekmalu doseževa knzisce na širokem sedlu. Usmeriva se desno in v rahlem spustu prečiva široka poboqa in številne grape, nato pa po znani stezi doseževa korito s studencem, ki nama ¡e ze pošteno potreben. Reisskofel je izredno razgledna in slikovita gora, pravi posebnež na Poti prijateljstva. SPITZEGEL 2118 m - 18. 8. 1974 Nastopil je zadnji dan dopusta in zvečer bo treba v Ljubljano. Zato sva si z Borutom pustila najnižjo in najbližjo avstrijsko točko v Poti prijateljstva. Vstala sva 7anrLTJ°lr2195nm)^Mt- Caval ° (Zl40m) in Trogkofel (2279 m) nad zeleno preprogo Ziljske doline Gozdna me-a ,e zelo visoko, med 1800 in 1900 m. Končno u--'-'-evam0".r°g r°lba ^l"16' ki pada proti Radničam (Radnig) in zagledava pod blizj.m Moškim vrhom (Möschacher Wipfel - 1911 m) planinske jase Oberverlacher Slika levo: Nad južnim rebrom s sedelcem v »Hochflecku«; slika desno: Na Reisskoflu - pogled na Ziljsko dolino Alm. Ura ¡e komaj nekaj čez sedem in polovica kuštravega ženskega obraza na koroškem »ganku« nama pove, da je na planšariji »Ladintzen Haus« (1700 m) tudi nekaj življenja. Na robu nad kočo je prvo sonce na današnji poti, razgled v zapuščeno dolino Tscherniheim in prav tako samotno jezero Farchtner See. Tudi Spitzegel - po starem poimenovanju tudi Negal - je videti ravno prav daleč, da si privoščiva pošten polurni počitek. Od tu dalje je pot res planinska, saj je greben zlasti v zgornjem delu ozek in skalnat, razgled pa vse bolj obsežen. Na kažipotu je naveden čas za vzpon 1,30, toda midva ga skrajšava za več ko polovico in ob pol devetih že prideva na cilj. Tu je seveda razgled najlepši proti Julijskim Alpam, ki so prav blizu in v jutranji čistini s svojimi drznimi oblikami daleč pred vsemi drugimi stotinami vrhov, ki naju obdajajo. Poseben biser je Belo jezero s svojo svetlozeleno barvo in srebrni pas Zilje v našem podnožju. Kmalu se izkaže, da je bila planšarija kar precej obljudena, saj zagledava cele vrste planincev na najini poti. Zadnji žleb pod vrhom jim dela nekaj težav in tako mine precej časa, preden dobiva družbo. Prva je prijetna skupina Tržačanov, tudi tova-rišija na Poti prijateljstva. Izbrali so si precej lažji dostop: z avtom iz Dravske doline preko naselja Stokenboi vse do planine Boden Alm (1210 m), kar je seveda precej višje od najine Bele. Prespali so na planšariji Obervellacher Alm in tako danes res niso imeli težkega dela. Kmalu je vrh kar pretesen in pogovor postane vse bolj »mednaroden«. Nad lepoto naših planin so seveda vsi navdušeni, v glavnem tudi zadovoljni s potmi in kočami na Poti prijateljstva. Nekaj težav so imeli z nekaterimi slabše markiranimi potmi, z gnečo okrog Triglava in z žigi po vrhovih izven glavne sezone, pa tudi nekatere poti v naših zemljividih niso najbolj točno prikazane, saj se je to dogodilo celo v prvi izdaji knjižice Poti prijateljstva pri Bavškem Grintovcu. Novi popotni tovariši pa so se bridko pritožili, da je bila sredi junija zaprta koča na Ratitovcu in so tako ostali brez vsakega žiga. Milo za drago jim lahko sicer vrnem s Konigstuhlom, toda gotovo bi bilo bolj prav, če bi naša planinska društva, če imajo težave z oskrbovanjem koč, poskrbela vsaj za žige na vrhovh. Gotovo je dolžnost 65 slovenskih planincev, ki smo si največ prizadevali za Pot Prijateljstva, da zgledno skrbimo zo žige na vrhovih pa za vse koče in planinke poti, ki so prikazane v dnevniku vzponov. Pri tem nanese pogovor tudi na to, da imamo samo v Sloveniji poseben žig, kjer je jasno označeno, da gre za Pot prijateljstva, medtem ko so v drugih dveh deželah v rabi kar običajni žigi. Prav hitro ugotovimo, da je verjetno čas že zrel za to, da nas tudi sosednji deželi posnemata. Pri tem je nemški del družbe mnogo bolj rezerviran od italijanskega. Imam isti vtis, kot tudi drugje na Koroškem, da imata nestrpnost in šovinizem še zelo globoke korenine. Upam, da bo ideja Poti prijateljstva zmagala nad tema ostankoma preteklosti. Dokler pa se to ne zgodi, bo slovenski živelj v Avstriji potreboval precej več naše pomoči. Planinci imamo s slovenskimi planinskimi organizacijami na Koroškem dovolj tesno sodelovanje, enako pa bi moralo biti tudi na vseh drugih področjih družbenega in kulturnega življenja. Po dobri uri se razidemo vsak na svojo stran. Nama z Borutom se mudi na kopanje v Preseško jezero (Presseger See) in v dobrih dveh urah po isti poti pritečeva do avta. Nekaj čez poldan se že hladiva v vodovju. Kljub urejenim kooališčem in peščenim plažam se nama zaradi nedeljske gneče in rumenorjave barve vode precej toži po Belem jezeru onkraj najinega vrha, toda po dopoldanskih naporih in ob avgustovski vročini se v sili tudi s tem zadovoljiva. Letni program Poti prijateljstva je tako izpolnjen in če koga zanima, kaj smo zadnje štiri ani počeli v času, ko »ni bilo treba« na turo, naj povem, da smo - ob mrkih pogledih in tudi glasnih protestih nad takim »planinstvom« s strani »bolj pravih« planincev - z avtom vozili do Kačjega grabna v Pišnico in si tam uredili tabor za celodnevni počitek. Po mojem je bil kar dobro zaslužen. Naj mi oproste vsi tisti, ki sem jim v teh dneh za nekaj trenutkov skalil njihov sprehod v gorsko prirodo. Pogled z vrha Saulecka na Reisseck, v ozadju Triglav, Mangart, Jalovec, Viš, Montaž in Kanin Foto ing. M. Črnivec Trniča na en turnček, dokument izvirne planšarske kulture na Veliki Planini - prastaro izročilo, ki za zdaj še živi Risal arh. Vlasto Kopač DAVČA ING. DUŠAN KRAPES ober moj znanec je gozdarski inženir. Njegov »rajon« je Jelovica. Na obisku pri njem smo se pogovarjali o Jelovici, o prirodi in podobnem. Potožil sem se, da nisem več kos težjim podvigom v gore, da pa imam vse rad, kar je v zvezi s prirodo. Toda vse te lepote mi morajo - žal - v veliki meri približevati sodobna prevozna sredstva in le v manjši meri lastne noge. Človek se mora - hočeš nočeš - sprijazniti z dejstvi: uskladiti mora svoje želje z možnostmi. To je umetnost življenja. Sanjariš lahko, sanjaril, toda realnost je ponavadi precej drugačna. Škofja Loka in njeno širše zaledje mi je bilo manj znano. V mlajših letih - roko na srce - smo koketirali le s »plešastimi« vrhovi gora in ne s »kosmatimi«. Verjemite! Tudi ti imajo svojsko lepoto in svoj čar. Beseda pri znancu je tekla le o škofjeloškem hribovju. Na tihem me je bilo kar sram pred samim seboj, da sem vedno moral premišljevati, ali so denimo: Železniki ali Ziri v Poljanski ali v Selški dolini? Le za Poljane in Visoko nisem bil nikoli v zadregi. Tega ni bil kriv nihče drug kot pisatelj Tavčar, ki sem ga tako rad prebiral. Znanec mi je posodil brošuro in spominsko knjigo ob tisočletnici Škofje Loke, pa še podroben zemljevid teh krajev. Z zanimanjem sem vse to prebral in preštudiral. Skofjo Loko sva z ženo obiskala in ji posvetila celo popoldne in ni nama bilo žal. Poprej se nisva tod ustavljala. Še bova ponovila obisk. Škofja Loka je res biser med slovenskimi mesti. Tudi o kmečkem turizmu je stekla beseda. Odločila sva se za Davčo. Znanec naju je navdušil. S prijateljem, ki je tudi navezan na sodobna prevozna sredstva in manj na lastne noge, smo z boljšima polovicama, z vnukom in prtljago dodobra napolnili avto. Presrečen sem že pred Medvodami zavil na levo in pod obronki Polhograjskih Dolomitov skozi Presko, Soro, Hosto, skozi Puštal prek mosta v Skofjo Loko, čeprav deloma tudi po makadamu. Preden sem dodobra zagledal mestece, sem brž pogledal, če ima Loka res »Kran-celj«? Res ga ima. Na Kranceljnu se reče nekdanji utrdbi za gradom. Pa sem_ se nehote spomnil na duhovite in šaljive verze ljudskega pesnika, ki hudomušno »za rima«: »DViška škufja Luka, zapelat' se ne da, že taužent lit je stara, še zmiram Krancelj 'ma.« Pri moji veri: Res ga ima. Nasmehnil sem se. Zavili smo po Lontrku mimo bencinske črpalke v dolino Selške Sore. Občudovali smo med potjo lepo in tiho dolino. Na levi nas je dalj časa spremljal lepo zaobljeni in »kosmati« Lubnik. Kočica na njem čepi kot sesek na lepo zaobljenih nedrih. Pred spomenikom žrtvam pretekle vojne smo se ustavili. Ni težko spoznati avtorja. Plečnik je Plečnik. Prijatelj je hitro segel po kameri. In biserček je smuknil vanjo. V Železnikih sem na jezo drugih avtomobilistov vozil tako počasi, da se je stari plavž sredi ceste in še kaj ujelo v kamero. Po vijugasti, ozki, vendar asfaltirani cesti smo malo pred Zalim Logom zavili na levo prek mostička čez Davščico. Od tu dalje je šlo po makadamu. Pa ne po slabem. Pot se vije vzporedno s potokom. Še po vojni Davča ni imela cestne zveze po tej grapi. Plavili so les ob narasli vodi. Pod Kotli pada Davščica v slapu. Voda si je izdolbla v tisočletjih svojo »cev«. Za skromno cesto pa je bilo treba razstreliti globok usek. Samoobsebi je umevno, da je tudi ta delček prirodne lepote nasedel v filmski kameri. Vozil sem z zmerno hitrostjo navkreber in premišljeval o imenu »Davča«. Ugledna knjiga Franca Planine mi je vse to pojasnila. Nemški priseljenci, ki so jih naseljevali brižinski škofje pred stoletji, so tod krčili gozdove. Imenovali so te kraje na kratko: In der Alss (Albs!), kar bi se po naše reklo: V planinah. Prišleki so se utapljali v slovenstvu. Z leti se je skrotovičilo to ime v »Dalšo«, nato pa še v »Davčo«. Beseda torej ne izvira od besede »daleč«, niti ne od »daviti« ali pa od »davka«. Kot etimolog »naivec« se torej nisem obnesel. Še odcep na desno strmo navzgor kak dober kilometer in ustavili smo se pred Jem-67 čevo gostilno. To je »city« prostrane Davče. To ni gorska vas kot mnoge druge po Sloveniji. Kor tri Davče: Zgornja, Spodnja in Osojna so raztresene po brežinah in kovkih tod naokrog. Ponavadi so zaselki le po ena samotna kmetija. Takorekoč »kraljestvo« zase. Gozd, malo travnika ali pašnika in še manjša njiva, vse je okrog domačije na brežinah. Razrezana je ta vas - po prostranosti kar cela pokrajina -po potokih, globačah in dragah. V tej krajini v neposredni bližini večkrat naletimo na besede: Zali log, potok in naselje Zala. Pa ni ta, oziroma niso te besede iz izvora: »zal, a, o«, v pomenu kot to poje narodna pesmica: »Nevesta je zala od glave do nog...« Kaj še? Tudi jaz naivec sem prvotno mislil tako. Zal oziroma zali v tem pomenu so morda ti kraji za enkratnega obiskovalca, za kmeta, ki gnojari s košem na hrbtu in ki nosi od časa do časa odneseno zemljo v košu zopet v hrib na začetek njivice svoje, pa ima pomen čisto drugačen. Izvor teh besed je v »zlo, zla, zlu...« Kako se človek dostikrat moti? France Planina me je poučil. Učimo pa se bojda do smrti. Stari Martin Jemec praded je moral biti bister človek. Če gresta na pokopališče, berete na nagrobniku, da je bij »graditelj cerkve«, pred skoraj sto leti. Kjer je cerkev, je tudi gostilna blizu, kasneje župnišče in še kasneje šola in za konec še trgovina. Tako je postala Jemčevina »city« prostrane Davče z nekaj več kot tristo prebivalci. Semkaj torej hodijo vaščani po uro in več daleč v trgovino, cerkev, po pošto, po penzion, v gostilno. Tu se ustavlja avto-kombi in vozi mlajše Davčane v Železnike, kjer je industrija (Iskra, Alples itd.) kot feniks vzplamtela iz pogorišča 500 let starega in propadlega fužinarstva. Fužin, vigenjcev in starih žebljarjev ni več. Le še maketo vidite v muzeju. Obrtniški način izdelovanja žebljev ni mogel konkurirati industrijskemu načinu. V kombinaciji z industrijo bodo morda samotne gorske kmetije zopet zaživele. Upajmo! Precej visoko smo. Okrog tisoč metrov in več. Domačini se vozarijo z mopedi tod po slabih poteh in stezah. Pa kako jim to gre! Pri Jemčevih smo poskusili naš »kmečki turizem«. Dobro smo spali. Spočetka skoraj nismo mogli zaspati zaradi tišine. Kako je to čudno. Kaj na[ človek počne čez dan? Če imate količkaj čuta za naravo in če se ji hočete kot meščan zopet približati, ne bo težko. Izleti na bližnje griče ali kovke, mimogrede v gozd po borovnice, jagode ali gobe. Ali pa pomagaš grabiti gospodarju seno, prebereš časopis, vržeš pasianso, prebereš »Zbornik« teh krajev, ki ti ga rade volje posodi gospodinja. V njem po podrobnosti izveš o tem in onem. Zlasti me je pretresla zgodovina propadanja fužinarstva v Železnikih, izveš o bojih med okupacijo tod okoli, se pogovarjaš z očanci, ki pridejo v gostilno na kozarec te ali one pijače. Skratka, če je v tebi še količkaj življenjske sile, ti ne bo dolgčas. Razen če nisi patentirana »kisla jera«. Sprememba načina življenja pomeni fizično in duhovno rekreacijo, te pa najdeš tu dovolj. Po gozdu hodeč smo bili kar redkobesedni. Da ne vzamemo besedo prirodi. Ptičjega cvrkuta, ščebeta in petja je bilo tu polno nebo in pomirjujočega zelenja v vseh niansah - prava visokogorska gozdna simfonija. 2ena je opazila srnjačka. Tiho nas je z gibi rok in glave opozorila nanj. Toda že je v elegantnih skokih pretekel jaso, tako da smo mi zakasneli videli le še liubko belorjavo ritko. Na naših sprehodih brez papirčkov, čikov, plastične embalaže in podobne nesnage smo na jasah občudovali bližnje Julijce, Ratitovec, Porezen, Blegoš in druge sosede. Po zelo slabi poti smo zavili na Cerkljansko. Kadar me zanese pot v te kraje, ne pozabim obisKati bolnice »Franje«. Tudi to pot sem ostal zvest svoji navadi. Težko smo našli prostor za parkiranje. Bila je lepa nedelja in kar trlo se je ljudi tod okoli - zlasti tuicev. Molče smo se bližali znameniti globeli Pasicam. Res je skoraj neverjetno, kako domiselno in konspirativno je zraslo to bolniško naselje. Premišljeval sem med potjo o časih med okupacijo, o slovenstvu, o sosedih, ki nas grizejo že stoletja sem. Italijani k sreči nekoliko manj, saj se etnografska meja slovenstva ni tako zelo odmaknila od starega rimskega »limesa« tam okrog Čedada. Nemci so nam bili že od nekdaj nevarnejši. Bolj so nas stisnili v »primež raznarodovanja«. In ta proces še ni končan. Le poglejte naše Korošce onstran meje! To, kar se tam dogaja še dandanes, so naši očetje doživljali na lastni koži nekaj desetletij nazaj kar tu pri nas. Ob pogledu na »Franjo«, ob nemški, italijanski ali madžarski govorici, ki mi je sočasno prihajala na ušesa, sem si mislil: kar oglejte si, vi tujci, lačni naše lepe zemlje. Stiskali ste nas, stiskali, toda stisnili nas niste. Kakor jež, ki se stisne v klopčič, smo se stisnili tudi mi. Bolnica »Franja« je tak jež in še marsikje drugod. Težko je s kompromisi med majhnimi in velikimi. To smo v zgodovini že mnogokrat občutili. Toda, če boste pohlepno hoteli grabiti po naši zemlji, bomo spet postali ježi. Občutili boste naše bodice, ker smo Slovenci iz gostejšega testa, kot ste morda mislili. Ob takih mislih se je končal naš obisk v Davčo in bližnjo bolnico »Franjo«. SLOVENSKA V MARMOLADI IGOR HERZOG ekega jesenskega popoldneva sem sedel pri Tinetu. In beseda teče o hribih. Pri takem poznavalcu, kot je Tine, je vsak tak pogovor užitek. Nikogar še nisem slišal s takim žarom in predanostjo govoriti o hribih. Listava po Paulsejevi knjigi, pred nama je slika mogočne gore. »Ta steber je še frej,« pravi. Ne morem verjeti, da bi bil steber, ki kaže tako naravno smer in povrh vsega še v taki gori, kot je Marmolada, še nepreplezan. Toda Tine me prepriča z izvodom Alpinismusa, kjer je steber omenjen kot »zadnji« problem v hribu. Ker gre za spomladansko številko, poklapano ugotoviva, da se je čez poletje gotovo kdo že zapodil vanj. Tine obljubi, da bo zasledoval novice preteklega poletja. Od tedaj sem živel z mislijo na goro, na »slovensko« smer. Pride zima, odpravimo se v Afriko, pridemo nazaj, v »Chroniki«, »La chronique alpine« in drugih kronikah pa nobenega glasu o stebru. »Kaže, da je še prost.« »A gremo? »Jasno!« Pride kilavo poletje, »čas je, da gremo v robé,« bi rekel nekdo. In gremo. Popolnoma nenadejano se nam pridružita še Marjan in Zon. Znajdemo se pod veliko goro, katere prepadne strmine rdeče žare v zahajajočem soncu. Tine pozna vsako smer v hribu in nam jih pridno razkazuje. Ob njem me je skoraj sram, da tako malo vem o gori, kjer nameravamo potegniti prvenstveno. Noč prespimo v bivaku Marco Dal Bianco natlačeni kot sardine. Prvi, ki vstane, pravi »šajba je,« in že sopemo do pod stene, ki je petnajst minut vstran. Trije smo, Janez, Tine in jaz. Tine je samoumevno srednji v navezi, problem imamo z obema koncema. »Naj odloči žreb,« predlagam. Janez je za to in ne ve, da sem ga praktično ogoljufaj za prvenstvo v navezi. Pri takem žrebanju sem imel dosedaj izredno srečo in me tudi tokrat ne zapusti. Janez v smehu zakolne in že plezam prvi raztežaj. Skala je izprana in gladka. Vrh kamina priplezam na polico in v svoje strašno razočaranje najdem kline. »Nekdo je že lezel tu,« kiju je v meni, ko ugotovim, da je v enem od klinov zanka za spust. »Morda pa le ni.« Tine kategorično trdi, da ni. Medtem ko Tine pleza do mene, Janeza zazebe. Posledica je, da v diru steče proti bivaku, kjer je pozabil veston. Vrne se, ko se napol leže usidram na polici, s katere me neusmiljeno vleče vrv. Ko hočem nadaljevati, se znajdem pred problemom: popolnoma gladka plošča zapira prehod v kamin. Ne vem, kaj bi, pa vendarle najdem rešitev. V edino luknjo zabijem klin. Z eno nogo stojim v klinu, drugo nogo in roki pa položim na ploščo. V naslednjem koraku stojim na dokaj strmi plošči popolnoma na trenje. Na srečo je v tem trenutku nehal pihati veter in silno počasi se prevesim v kamin. Raztežaj se konča prek zaprodenih gladkih plošč na prvi terasi. Sledi nekaj lažjih raztežajev, ki nas pripeljejo na snežišče v grapi. Po snegu pridemo do konca grape, ki jo zapira navpična stena, čez katero prši slap. Kmalu ugotovim, da je edini prehod naprej v desni steni grape po kaminu, v katerega veselo teče slap. BRRR! Ugriznem v kislo jabolko in se zapodim v kamin. V trenutku sem do kože moker, prijatelja pa se ob vznožju sočutno hahljata. Le počakajta, tudi vama ne bo prihranjeno. Zberemo se na polici, od koder nas skala vodi po široki poči. Premagam jo z dvema bongoma. Znajdem se v grdem, krušljivem svetu, ki bi obrnjen na glavo ponujal krasne oprimke in stope. In to naj bo dolomitska plezanja, o kateri sem slišal toliko hvale? Krušljiva in zelena, algasta »jajca« imamo tudi pri nas. Z nekaj klini se nekako pregoljufam čez. Nadaljujem ob zajedi, ki drži v veliko temno votlino. Od spodaj je videti votlina kot imenitno mesto za bivak, če ima le ravno dno. Zabijem dober klin. Kmalu postane svet strahotno krušljiv. Ze petnajst metrov nad klinom sem, padec tridesetih metrov je v zraku, stojim na ne vem čem, držim se za ne vem kaj, vem le to, da je oboje majavo. Napetost raste. _ Roka tipaje polzi prek skale in živčno išče oprimek. Noče in noče ga biti. Noge se tresejo. Na majavih stopih se res ne bi smele. Prsti otipajo vdolbinico in se zateceio vanjo. Počasi se dvigam, tedaj pa se mi pod levo nogo vdre stop in s truščem zgrmi navzdol. Telo se napne v silnem krču in nekako se obdržim. Plezam dalje in div|e 69 mečem psovke v goro, ki mi grmeče vrača s padajočim kamenjem. Slovenska prvenstvena smer v Marmoladi, fotografija in naris Tine od spodaj opozarja, da je čas poiskati prostor za bivak. Naslikam mu čudovito suho votlino, v kateri bomo udobno preživeli noč. Prava Indija Koromandija, do katere me ločita še dva previsna metra. Misel na odrešujočo votlino mi da moč, da se zbašem čez tista dva metra. Potegnem se čez rob in, o prekleto, votlina ima skoraj navpično prsteno dno, v katerega so zasajene skale. Leva stran je zložena iz skal, ki se, ne vem kako, upirajo gravitaciji, desna pa je popolnoma gladka plošča, na vrhu zaprta s streho. Dragi moj prestrašeni Igor, tu ni prehoda. Ta se kaže dvajset metrov bolj desno po žlebu, ki pa je zame nedosegljiv. Z nekaj besedami zradiram Tinetu Indijo Koromandijo in se odločim za umik. Iščem špranjo za klin, ob katerem bi se spustil. Ne najdem je in je ne najdem. Mar bom moral plezati navzdol tam, kjer sem komaj prišel navzgor? Ta prekleta votlina se je spremenila v pravo past za mlade in neumne Igorčke. Preklinjam, tulim, prosim bogove, hudiče in svetnike za eno samo dobro špranjo, toda kamorkoli nastavim klin, se skala kar razmakne. Zajame me prava panika. Tedaj si v duhu primažem nekaj klofut, se zberem in pomirim. Počasi plezam navzdol krušljivo šestico. Za priboljšek prične deževati, steno zagrne megla, potegne mrzel veter. »Odlično se nas otepaš, ti prekleta coprnica.« Prst, ki sem jo pri svojem skakanju po votlini zmetal na stope in oprimke, se spremeni v drseče blato. V tem trenutku me to sploh ne prizadene več, saj slabše skoraj ne more biti. Tako se zatopim v sestop, da se zbudim šele pri klinu. Naslednje tri raztežaje se spuščava ob mokrih vrveh premočena do kože.. Bivakiramo pod previsom v dnu grape. Tu vsaj ne dežuje na nas. Noč pretrepetamo na mokrih vrveh. Ko se zdani, je morala na psu. S težkim srcem se odločimo za umik. Ko pridemo v bivak, Zana in Marjana še ni nazaj. Malo nas skrbi za prijatelja, ki sta v takem vremenu gotovo »v redu nasrkala«. Ko pokličemo v steno, ni odgovora, šele popoldne ju zaslišimo iz smeri, ki jo plezata, vendar je pogovor zaradi vetra in daljave nemogoč. 70 Naslednje jutro je lepo vreme. Midva z Janezom se odpraviva v steno 7 sama. Tineta ne morem pregovoriti, da bi šel z nama. Vstopiva po klasični smeri in cez nekaj ur sva v dnu grape. Slap še vedno zvesto kaplja in veter se poigrava z npm. Janez prične plezati. Vodne kaplje bobnajo po njegovi vetrovki. Veter piha ravno tako da qa slap zaleduje skozi ves raztežaj. Kot bi sam zlodei lebdel nad nprn in ga zalival. Ko sem sam na vrsti, se smešni prizor ponovi. Popolnoma premočena se Dolglf^o^ovSum^v nihajni prečnici. Pripelje me v Žleb, ki sem ga opazil prejšnji dan Pa vendar morata na pomoč dva specialcka, ki se mi zdita velika kot noht. Ko se ustavim na stojišču, pričnem trepetati od mraza. Teda| opazim, da so steno zaarnile meqle. Nenadoma je vse okoli naju mrliško sive barve, se nanno razpoloženje postane sivo Ko se vsuje še sodra, postane črno. Bog se usmili, kako me zebe. Stena pa v hipu čudovito oživi. Po vseh žlebioih zuborip potočki vode. Ko položim roko na skalo, se curek preusmeri po laktu do komolca od odzubon pod pazduho in nadaljuje svojo ledenomrzlo raziskovalno pot navzdol v cevl|e. V tem poloza|u bi mi plavalna kožica med prsti mnogo bolj koristila kot vibram podplati. Tudi vrv, ki me povezuje s prijateljem, si najde pot v žleb, k|er poskakuje re|en potoček in preusmeri pot proti meni. Neverjetno, kako se težave naenkrat pomnozi|o, kako postane plezanja, ki daje človeku toliko lepega, naenkrat neka| cisto drugega, brutalnega. Prav tam, kjer sem še pred nekaj trenutki užival, seda| preganjam vlažni strah in se otepam črnih misli. Ta hrib naju pa res ne mara. ^ Strah bruha iz mene v mastnih kletvicah, ki so na koncu ze pravi samogovon. Kolikor bolj me biča sodra po obrazu, toliko bolj klatim svetnike z neba. Ka| ima nevemčigava mrtva sestra opraviti (Janezov izum) opraviti z vsem tem, ne vem, Posekaj Tavesljajih si urejava »topel« domek na neudobni polici. Tudi vsebina najinega nahrbtnika je mokra. Ko razpneva obe bivak vreči, nama ju veter skoraj iztraa iz rok Zavijeva se vanju. Ne govoriva, molče se treseva. Misli se neka| časa lebdijo nad mrzlo globino pod polico, nato se preselijo nekam na toplo, na Havaje. Nazadnje prespijo doma. , . Cez noč se zvedri, vendar veter ne poneha. To |utro rešiva uganko^ stebra. Janez premaga previs in sumljivo gladkobo nad njim, ki nas je skrbela ze, ko smo jo opazovali iz doline. Kar sedem drobnih specialnih klinov |e moralo v špran|e, da je prišel na varno v razčlenjen kamin. Izbijam jih s po enim udarcem, eden mi olajša delo in že se zibljem ob napeti vrvi. . Zdi se nama, da sva praktično že iz stene, pa se kruto motiva, bkala na|u voai cez gladke plati, v katerih so izdolbene luknje. Izredno lepa in zanimiva p ezari|a, ce se dan ne bi že prevesil in se ne bi znova vsula sodra. V hudem nalivu Janez_ nekaj čara na stojišču nad platmi. Ko ga nestrono kličem, dobim nazaj zoprni »pocakai«. Končno da znamenje in ko priplezam do njega, se mi prikaže žalosten prizor. Kevez pepelnato siv trepeta pod previsom in mi molče moli roko z iznakazenim kazalcem. Ko ie razbijal po varovalnem klinu, se je v naglici z vso siho počil po prstu. Povi|am noht, izza katerega brizga kri, ker je praktično odstopil. Seda| gre zares. Ne plezava več prvenstvene smeri, temveč beživa iz stene. , Poženem se v previs nad stojiščem. Hočem pridobiti čas in ga preplezati prosto, pa me spolzka skala ukani in znajdem se leže na hrbtu poleg Janeza. _ . »Bolj pametno bo treba,« suho ugotovim in že sem spet v previsu, opremljenim z dvema dobrima klinoma. Nato plezam raztežaj pete stopnje brez klina kot v transu. Hitrost je sedaj večja varnost kot varovalni klini. Kot bi mignil, uredim sto|isce. Kako zanesljivo in hitro plezam v teh kritičnih trenutkih! Stene noče in noče biti konec. Sodra se spremeni v sneg, ki ga veter v div|ih vrtincih lepi ob skalo. Veva, da je na vrhu koliba, kako pa jo bovo v tej megli našla, ne veva. Končno pridem v izstopni žleb. Na vrhu se ozrem v desno in glej, kot v pravl|ici stoji pet metrov vstran koča, najina rešitev. Nikogar ni tu, le postel|e in tople spalne vreče. Slečeva vse mokre cunje in gola zlezeva v vreče Zbudiva se naslednjega dne dopoldne. Vsenaokoli |e bela megla, tako da ne veva ne kam ne kod. Se ves naslednji dan čepiva v kolibi in kuhava ca|. Počasi nama prodira v zavest, da jo imava: slovensko smer v Marmoladi. Zatrdno skleneva, da imava dovolj vsega in da se vrneva "domov. Opustila bova prvotni načrt, po katerem naj bi šla še v Chamonix. , . , . e i -j- Tudi dan kasneje je tako megleno, da propade poizkus sestopa. Spet zdiva v spalnih vrečah, kuhava vroč čaj in čakava. Opoldne prikolovratijo v kočo neki Avstrijci, ki so prišli s severa, s prelaza Fedaia. Vrneva se z n|imi in sele popoldne prideva do avtomobila. , ..........„ , „ • Tine, Marjan in Zan so pustili sporočilo in steklenico chianti|a. Kmalu se ga prijetno nalezeva in postaneva zelo hrabra. _ 71 Naslednje jutro se odpeljeva - v Chamonix. PEKEL V GRANDES JORASSES BORUT BERGANT V\ J) !ePem dopoldnevu smo se molče prerivali v gneči turistov na postaji zobate želez-N^JL^ niče na Montenversu. Pritegniti pa me niso mogla še tako živobarvna'oblačila različnih narodnosti, kajti pogled mi je obvisel na Jorassih, ne morem ga odtegniti od tega mogočnega zidu. Sele prijateljev klic me zdrami iz zamaknjenosti. Sestopimo do ledenika Fotografska žilica pa mi ne da, da ne bi ovekovečil sijajnih pogledov na Dru in Charmoz, kasneje pa na vse Chamoniške ojstrice, ki se kakor zlato bleščijo v soncu. Pri neki skali me tovariši počakajo in skupaj dospemo do bivaka Leschaux, naš današnji cilj. Poprosimo za daljnogled in že pasemo oči po steni, ki se nam je sedaj odkrila v celoti. Zedinimo se, da so razmere še kar dobre, ko pa od privlačne oskrbnice zvemo, da sta v VValkerjevem stebru že dve navezi, se odločimo, da jutri vstopimo. Proti večeru pa se nabere še več takih. Ugotovimo, da imajo poleg nas se štiri naveze isti cilj. Zjutraj torej velja pohiteti in si priboriti čim boljše mesto. No, ziutrai smo res prvi pri vstopu. Ob treh ponoči zaplezam v prvi raztežaj. Silno strm ed je prilepljen na skalo in šele z ledenimi vijaki dosežem stojišče, ki je že v skali. Ko pride Filip do mene, nadaljuje po lažjem svetu, Dušan in Janez nama sledita. Kombinacija ledu in skale nas privede do navpičnega dela stebra. Med snegom in skalo prečimo odstavek v levo, potem pa gre smer le še naravnost navzgor. Strne lepi raztežaji nas privedejo do Rebuffatove poči. Filipa se polasti prava mrzlica, ko pride do mene, brez predaha zapleza v poč. V velikem stilu zdeluje težavno mesto, jaz ga varujem v glavnem s »fotografskim aparatom«. Pa je že na meni vrsta. Kar dosti imam opraviti, da se pregoljufam tam čez. Nekajkrat plezaš oporno, drugič te skala zopet prisili na levo v gladke navpične plati. Prvo težje mesto je za nami. Stena se sedaj malo položi, zato pa je zopet požlejena. Po stebričku priplezamo do osemdesetmetrske poči, ki se spoštljivo strmo vzpenja. Zopet je vrsta na Filipu. Opis govori o strehi in o stremenih, zato kar debelo pogledam, ko je Filip v nekaj minutah pod streho. Tu ponavadi prvič varujejo, on pa pleza naprej in po štiridesetih metrih pride na stojišče. Res je to čudovito mesto. Zajeda je podobna oni v Koglu. Le sem pa tja me klin zaustavi, drugače pa izvrstno napredujem. Naslednji raztežaj je popolnoma enak spodnjemu in tako sva imela v dobri pol ure vso poč za seboj. Izza Point Whymper se je priplazilo sonce in nas pobožalo. Plošča z dobrimi oprimki, plitev kamin in že smo pod nihalno prečko. Prečim v desno in po nekaj metrih naletim na vrv. Se kar dobra je bila, zato se kar po njej spustim na poličko. Nekdaj težko mesto je sedaj postalo zaradi vrvi nekoliko lažje, zato pa nama poledenel črn previs nad njim da precej dela. Prehajamo v tako imenovane črne plošče Navpična, mestoma previsna stena se nad nami izgublja v nedogled. Izredno gladke plati, težke prečnice, izprani žlamborji, pa zajede in previsi nam vedno znova zastavljajo pot, na stojiščih pa v glavnem visiš na klinih. Se nerodna poč in že stojimo na razu stebra. Pozna ura nas opomni, da bo treba misliti na bivak. Odločimo se, da bomo prespali kar na tem mestu. Ležali ravno ne bomo, bomo pa kar dobro sedeli. Pa tudi sneg je blizu, da bomo lahko kuhali. Večerjamo in se pogovarjamo o vzponu. Preplezali smo 32 raztežajev in tudi vsa tež|a mesta so za nami. Ni ravno lahko sedeti na polovici zadnjice, toda danes ne bi zamenjal z nikomer. Uresničuje se mi velika želja. Dobre volje zadremljem. Zbudi me sumljivo škrebljanje po bivak vreči. Pogledam skozi režo, vse naokoli megla. Ta trenutek ne vidim resnično ničesar drugega. Sodra drobi vse močneje. Premišljujem, kako se je iz tako lepega vremena moglo izcimiti takšno sranje, ko se zabliska in se isti hip strahotno zagrmi. Razbesnel se je divji vihar. Presledka med treski sploh ne razločim, mi pa smo na razu stebra. Ko še enkrat pogledam iz vreče, me kar spreleti. Oklo Dušanovega cepina in dereze na klinu se svetijo kot razbeljeno železo. Vsi verno za veliko napetost, ta nevarni pojav, ki sem ga doživel že na Malem Triglavu. Sedaj si kar naenkrat želim snega, saj vem, da bo le takrat nehalo grmeti. Pa še precej časa mine, preden se treskanje pomiri in sodra spremeni v sneg. Ta pa začne padati v tako debelih kosmih, da je stena hipoma odeta v hermelin. Nemo se spogledujemo. Ko še vedno ne preneha, se odločimo za nadaljevanje. Samo stati na mestu in čakati, da te zapade sneg, bi pomenilo vse kaj drugega kot življenje. Sedaj smo ena naveza in ni hudič, - da ne bi kam prišli. Filip je na čelu naveze. Čisti stope, zabije sem pa tja prepotrebni klin in tako gre počasi pa vendar naprej. Vse skupaj sproti zasipava težak moker sneg. Postaja občutno hladneje in v previsu gledam streme kar skozi led, ker ga je enostavno zalilo k steni. Divje zamahnem do ledu in ga osvobodim. Težave so velike, vendar je videti, da nas ne more prav 72 Mo«,fVn,a ï"0,"0,^6"'6 Grandes Jorasses, Col des Hirondelles in »Mrtvaški prt«, nato mogočni P. Walker (4204 m), do I. 1938 eden od »treh zadnjih problemov v Alpah« SI. po »Alpinismus« 1964/1 mc zadržati. Končno priplezamo do lažjega dela pod krušljivim kaminom, ki je v opisu ocenjen s V. Se kratko snežišče in že smo tik pod njim. Filip pleza izredno previdno, seka led. Slutim, da tare trd oreh. Ko še sam visim na bornih ledenih oprimkih, vem, kaj je imel opraviti. Sedaj se začne vsipati suh pršič. Rok, ki jih zaradi ■plažovrne sploh ne vidim, v minuti sploh več ne čutim. Le s skrajnim naporom zlezem do stojišča. Nerodna prečnica in navpičen kot nas pripeljeta na zasneženo ooličko. Ju bo naš drugi bivak. Janez in Dušan izkopljeta v sneg borno poličko in bosta še kar za silo spala. S Filipom se vgnezdiva meter višje, brž oblečeva vse, kar imava in se hitro spraviva pod vrečo, kajti začel je briti močan veter. Neprestano drsiva s police, pas se zajeda v meso, vse naju že boli, noči pa noče biti konec. Z vso močjo drživa vrečo, ki jo veter premetava. Ko se začne daniti, je bilo najhuje; bivak vrečo je raztrgalo. Moramo naprej, pa naj še tako hudo vleče. Dva raztežaja splezamo, za las je šlo. Popolnoma gladek led leži na skali in le sem pa tja me borna zareza v njem ali pa vpet redek klin spomni na ogromne težave, ki jih je Filip kot prvi premagoval na teh mestih. Stena se je zaklela, da nas ne izpusti. Potem pa se vendarle malo položi in ob dveh popoldne izplezamo iz neskončnega labirinta. Kar toplo se mi zgane pri srcu in solze, ki se jih ne bom nikoli sramoval, mi kar same stopijo v oči. Po šestdesetih urah nas je steber vendarle izpustil iz svojega objema. Iz lepe plezanje se je začel boj za golo življenje. V tej steni smo doživeli toliko, kolikor bi pri nas težko v enem letu. Pa nismo lenuhi. Ni še vse končano. Dolg sestop na italijansko stran nam pobere še zadnje moči in ko pri bivaku Boccalate zaradi gneče zaspimo pred vrati, prestanemo še zadnje tegobe tega vzpona. Zjutraj se izkaže, da sem jaz sam še najbolj ozebel. Bolj kot ves vzpon si bom zapomnil, da mi je Janez zjutraj zavezoval čevlje, veliko tovarištvo, ki se je med vzponom med nami še bolj utrdilo, saj je že marsikdo zapisal, pa tudi jaz sem zdaj občutil, da si plezalec močneje zapomni ljudi, s katerimi je plezal, kot pa sam vzpon. Pa vseeno smo malce ponosni na opravljeno turo. Walker je za nami. Walkerjev steber - Grandes Jorasses, ocena IV., V., VI.—A 1. Plezali od 7. 8. do 9. 8. 1974 Filip Bence, /O Borut Bergant, Dušan Srečnik in Janez Lončar - vsi AO Tržič. V SPOMIN TOVARIŠEM, KI SO BILI Z NAMI NA KAVKAZU 1974 IVO KOTNIK n vendar jih ni... Bili so življenje, gore so jih ljubile, v tih večer je odjeknil krik: Gora je večna. Ko smo si stiskali roke na brniškem letališču tik pred odhodom v Kavkaz, vsi potni od teže nahrbtnikov, ki smo jih prelagali iz kupa na kup v zatohlem poslopju letališča, smo bili že kot eno. Čutil sem, da smo si blizu, zelo blizu, pa čeprav se poznamo šele malo časa, z nekaterimi samo nekaj minut. Imel sem občutek, da smo prijatelji že dolgo in da se nismo spoznali šele danes. Ob pogledu na vesele in razposajene može sem se počutil prijetno ob misli, da smo se namenili skupaj nekam daleč, za nekaj lepega, tukaj še neznanga, a vendar tako težko pričakovanega. Mar bi človek ob pogledu na take ljudi lahko pomislil na kaj hudega, groznega, nemogočega? Potem smo odleteli, solze, mahanje ob slovesu, vse je počasi izginilo. Razburjenje ob odhodu, prvi let z avionom, pot v neznano, vse se je kopičilo nekje v notranjosti in nas delalo še zanimivejše. Pri vzponu na Elbrus smo se zbližali še bolj. Koliko skupnih ciljev smo si postavili na dolgi poti proti vrhu. In potem se je zgodilo. Zamolkel pok, pramen rdeče svetlobe, tišina. Molk - morilec. Nato pravi pekel, grmenje, bliski, vihar, sodra in mraz, ki je uničeval. Čez steno se je zvalil oduren plaz ledu in kamenja. Na svoji poti v dolino je goltal in brisal težko priborjene stopinje. Za njim je ostala le skrivnost in neskončna belina. Oblaki so se razgnali, veter je spet utihnil in gora se je potuhnila ob vprašujočih pogledih. Spet je sijalo sonce, svetlo in toplo, tišina je zopet lebdela nad previsnimi stenami. Kot da se ni nič zgodilo, bi sodil človek, ki bi ravno ta trenutek zagledal ta svet. A vendar je nastala praznina, črna in globoka, za večno, in noben plaz, noben serak, nobena skala je ne more zapolniti - nikoli! Bili so čudoviti fantje. TUTOVA VODA JANEZ DOLENC Tolminska gorska balada v prozi od visokimi vrhovi Tolminskega Kuka, Vogla in Rodice zbira svoje vode Kneža, ki si je v tisočletjih izkopala eno najbolj divjih in zapuščenih grap na Tolminskem. Najbolj romantičnemu delu te grape blizu vasi Knežke Ravne pravijo v Prodeh. Danes pelje tu skozi lepa nova cesta in par metrov pod to cesto izvira skromen studenček z zelo dobro vodo; pravijo mu Tutova voda. To ime je dobil v zvezi s krvavo zgodbo, ki se je ohranila v izročilu in ki naj bi se dogodila na tem mestu ravno pred sto leti. Pripovedovalci jo sicer zavijajo vsak nekoliko po svoje, kakor se je pač bila razširila po Tolminskem in na svoji poti od ust do ust dobivala nove inačice. V neko urejeno zgodbo bi jo bilo mogoče povezati nekako takole: Lovski čuvaj Tuta ali po domače Sobra iz Tolmina je bil silno strog in krut možak. Varoval je cesarsko zemljišče in visokogorsko lovišče nad knežko grapo. V to lovišče je vodil plemenitaše in bogataše z Dunaja, med drugimi tudi neznansko bogatega barona Rotšilda. Prežal je posebno na divje lovce, ki so bili večinoma vojaški beguni, in so se skrivali v rezenterskih jamah v Prodeh, kot so jih domačini imenovali. Med vojno z Italijo leta 1866 je bila razpisana na dezerterje visoka nagrada. Takrat je Tuta z zvijačo ujel kar tri skrivače, saj je bil že davno izvohal njihovo skrivališče. Zvezane jih je tiral v Tolmin in vse tri je naglo vojaško sodišče v Tolminu obsodilo na smrt. Preden so jih ustrelili ob zidu tolminskega pokopališča, so zbrali obsojenci denar za tri poliče črnega vina in ga dali Tuti: naj si misli, ko ga bo pil, da pije njihovo kri. Kako se bo ta kri maščevala nad njim, tega še zdaleč ni slutil... Par ur po ustrelitvi teh fantov je prišel z Dunaja telegram, da je sklenjeno premirje in da se dezerterjev ne sme več streljati. V Knežkih Ravneh, tej lepi gorski vasi, so tedaj redili še mnogo koza. Te koze so pa rade uhajale na nepopaseno cesarsko zemljšče in uničevale gozdno podrast, če jih je Tuta zalotil na prepovedanem, jih je kratko malo postrelil. Tako je že spomladi leta 1874 ustrelil kozo kmetu Pologorju, v zgodnjem poletju pa spet počil ljubko kožico, ki jo je štela za svojo Pobgarjeva hči. Kozliči so ostali brez mater in so prežalostno tožili. Morali so jih zaklati, da ne bi poginili od lakote. Seveda je ta Tutova brezobzirnost delala hudo kri v vaški srenji. Ob drugi mrtvi kozi v tem letu je Pologar zagrozil Tuti: »Ne boš jih več dolgo streljal!« Tuta seveda te grožnje ni vzel resno, toliko resneje pa so jo vzeli kmetje. Tuta si je mislil: Kaj mi pa morejo, oblast in zakon sta na moji stranil In koze so padale naprej... Tega leta so v pragozdu kneške grape celo leto pele sekire in žage. Drvarji ali po domače golcarji iz vse Baške grape so sekali stoletna debla in jih plavili po Kneži v Baško grapo. Med golcarji je bil tudi Lovrnov Jernej iz Bače, brat enega od ustreljenih dezerterjev. Kmetje so to zvedeli, in ko so Tuti kuhali maščevanje, so pričeli nagovarjati Jerneja, naj obračuna s Tuto. Ker se je obotavljal, boječ se posledic, je vaška srenja sklenila zbrati za tiste čase ogromen denar, sto forintov, s katerim naj bi Jerneja podkupili. Šele potem, ko so vsi, ki so za to vedeli, prisegli, da ga ne bodo nikoli izdali, je Jernej privolil. Domenili so se za plačilo in tudi za način in dan izvedbe maščevalnega aejanja. Le kakšno je moralo biti sovraštvo sicer bogaboječe vaške srenje, da je organizirala in finansirala ta umor! Usodnega dne - bil je mračen dan v septembru 1874 - je Pologar šel v Tolmin plačat zastale davke; drugi vaščarvi so si pa tako organizirali delo, da ni bil nihče sam -tako so pri morebitni obtožbi vsi imeli priče za svoj alibi... Čuvaj Tuta je imel navado, da je ob vsakodnevnem lovskem obhodu vedno pil vodo pri že omenjenem studencu. To so izkoristili njegovi sovražniki - v strmini nad studencem je skrit PADEC V VRV Vsak padec, pri katerem zaradi izpostavljenosti ponesrečenec prosto pada in ga vrv zadrži, je smrtno nevaren. Vselej nismo tako mislili, češ, če strmina ni prehuda, je padec nevarnejši, ker se ponesrečenec neusmiljno potolče, preden ga rešilna vrv ne ustavi. Innsbruški docent dr. G. Flora, ki ga naši gorski reševalci, predvsem zdravniki poznajo kot sodelavca IKAR - CISA, je prepričevalno dokazal, kako smo se motili. To trditev so potrdile patološko-anatomske analize dosedanjih takih nesreč in poskusi z visenjem na vrvi, ki jih je s prostovoljci innsbruške GRS opravila innsbruška klinika. Tako pri prostem visenju (na) v vrvi kakor pri zasutem v plazu nastopi pri dveh urah kritična meja, onstran katere ni več računati, da bo ponesrečenec preživel. Od 23 takih nesreč z globino od 3 do 70 se jih je 10 končalo s smrtjo po preteku pol ure do 11 dni. Ponesrečenci so se potem, ko so jih rešili, nekaj časa dobro počutili, potem pa je prišla smrt nenadno, na videz brez vzroka, kajti vsi ponesrečenci, ki so umrli, so imeli le nepomembne zunanje in notranje poškodbe, premajhne, da bi povzročile smrt. Pisali smo že nekoč o tem, zakaj pride do smrti. Vrv (pa tudi plezalni pas, o katerem sprva nismo tako mislili) stisne pones-ečenca in to kmalu potem, ko ga »ujame«, tako aa pritisne na živce pod pazduho in mu zato ze!o hitro ohrome roke - popolnoma, ne more več gibati z njimi. Zato ne more potegniti iz žepa stopnih zank (stremena) in jih namestiti. Če ga pravočasno rešijo iz vrvi, se ohromitev pozdravi v nekaj urah ali pa vse do treh mesecev in pol. Da bi pojasnili patofiziološke pojave, so na kliniki v Innsbrucku opravili poskuse z visenjem v vrvi, morali pa so prenehati z visenjem najkasneje po 22 minutah, ker je grozil kolaps krvnega obtoka. Krvni pritisk je pri visenju zrasel, frekvenca pulza je zrasla na 155. Trebušna površina in mišice na nogah so pri visenju razbremenjene, s tem pa se »izklopi motor« za vračanje (obratni prenos) krvi. 60% krvi zastane v bukovju čakal Jernej z debelo skalo v rokah. Ko je Tuta res prišel mimo in se kot ponavadi nič hudega sluteč sklonil k žlebu, mu je Jernej z vso silo treščil kamen na glavo in ga tako pokončal kakor gada. Prizor, vreden Nibelungov! Tudi Hagen je bil ubil Siegfrieda, ko je ta pil iz studenca. Kri treh dezerterjev, med njimi Jerne-jevega brata, je bila maščevana. Ubijalec je mrtvega lovca potegnil od studenca in mu izkopal plitev grob. Slekel mu je lepo lovsko obleko in ga pokopal v somih gatah, brez krste seveda. Prisvojil si je tudi njegovo puško; ni pa opazil, da je Tutov pes brez sledu izginil. Na grob je navalil kamenja in vejevja. Nato se je vrnil k svojemu delu, kakor da se ni nič zgodilo. Pes pa je kmalu pritekel na Tutov dom v Tolminu in s svojim cviljenjem zbudil sum domačih, da se je gospodarju nekaj zgodilo. Obvestili so žandarje in se skupaj z njimi in s psom podali na iskanje. Pes jih je vodil naravnost k studencu, na mesto zločina; kaj kmalu je izvohal tudi grob v bližini. Odmetali so veje in kamenje ter kmalu odkopali ubitega, ki je že dišal. Zandarji so morali truplo stražiti, dokler ni prišla komisija. Ker je deževalo, so bili slabe volje. Ko jim je Tutov sin dejal: »Moj oče je dal življenje za cesarja!«, so jezno zagodrnjali: »Smrdi pa huje kot drugi!« Po komisijskem ogledu so Tuto s težavo prenesli v Tolmin in ga pokopali na domačem pokopališču. Seveda so se vsi spraševali: Kdo ga je ubil? Splošno znano je bilo, da je bilo najhujše sovraštvo med njim in Pologarjem in da mu je ta grozil. Zato so žandarji takoj odpeljali Pologarja, čeprav jim je kazal potrdilo, da je bil tistega dne v Tolminu na davkariji. »To boš pokazal sodniku!« so rekli in ga uklenili. Čez pol leta je bila sodna obravnava v Gorici. Zaslišali so 24 prič in nikomur niso mogli dokazati krivde, tudi Pologarju ne. Izpustili so ga iz ječe in akte o Tutovi zadevi nerešene odložili v arhiv. — Kmetje so trdno držali prisego in oblast ni nikoli izvedela resnice. Sodni akti so ostali za vedno nerešeni... Kdo je bil ubijalec, je zvedel le duhovnik, ki so ga poklicali k Lovrnovemu Jerneju, ko se mu je bližala poslednja ura. Vaški podobar je na pečini blizu studenca v grobih obrisih začrtal Tutovo podobo do pasu s klobukom na glavi, s puško čez ramo in z naprej iztegnjeno roko. Pred desetimi leti pa so novo cesto pomerili ravno čez to pečino in jo razstrelili. Na Tuto pa še vedno spominja studenec, ki so mu od usodnega dne dalje ljudje vzdeli ime Tutova voaa. v spodnjem delu telesa, množina krvi, ki jo načrpa srce v eni minuti, občutno pade. Pride do ortostatičnega šoka. Mehaniko dihanja - nadaljuje dr. K. Stelzer v »Der Bergsteiger« 1973/9, plezalni pas močno prizadene. Če plezalec potegne trebuh noter, je dihanje sicer hitrejše, vendar manj izdatno. Pomožna dihalna muskulatura na vratu in hrbtu je blokirana. Prsni koš obstane v srednjem položaju, napetost kisika v krvi odpade, pomanjkanje kisika nastopi v celičju in z njim vse s tem povezane posledice. Viseče so opazovali z rontgenom in ugotovili, da se pri znamenjih šoka spremenita tudi srce in prepona. Neposredno potem, ko so poskusne prostovoljce »rešili« z vrvi, se je normaliziral krvni obtok in s tem vse druge meritvene vrednosti. Ker se je kri iz spodnjega dela telesa hitro pretočila, je nastopila nevarnost, da akutno odpove desna srčna polovica. Zato se ponesrečenec ne sme položiti v vodoravno lego - to bi povzročilo »reše-valsko smrt«. Ponesrečeni mora stati naslonjen na steno! Le tako se vzpostavi normalna napetost trebušnega in nožnega mišičja in se omogoči krvi regularna struja do srca. Šele po desetih minutah sme ponesrečenec počepniti. Zdravnikom GRS svetuje dr. Stelzer za prvo pomoč pri takih ponesrečencih naslednje: 1. Hitro digitaliziranje s strofantinom; 2. Odpravljanje šoka z visokimi dozami hidergina, morebiti z dodatkom alfa-blo-kerjev; 3. Z visoko doziranimi glukokortikoidi napolniti izčrpane depoje v skorji nadobistnice; 4. Ko priteče kri iz spodnje polovice telesa, se lahko opravi previdna dopolnitev volumna s plazmo (Plasmaekspandern); 5. Da se izravna zavrto dihanje, kmalu okrepiti dihanje po možnosti s kisikom. Vsako visenje v vrvi nad 30 minut spada pod zdravniško kontrolo. Ponesrečenec naj pride čimprej v bolnišnico, ki razpolaga z umetnimi ledvicami. Ali je možno kljub vsemu temu samoreševanje? Je, s Prusikovo zanko! Toda treba SPOMIN NA SEVERNO STENO AIGUILLE DE TRIOLET F MATEVŽ SUHAC a koncu ledenika Argentière stoji trikotna stena Aig. du Triolet. Ta ledena stena, ki jo zgoraj zaključujejo granitni stebri, je visoka 700 m. Danes so v tej steni štiri smeri, zelo težke in razen klasične smeri Greloz-Roch zelo malo plezane. Na skrajni levi strani stene poteka na Brèche de Trio-let strm ozebnik, ki sta ga leta 1964 preplezala Desmaison in Pollet-Villard. Ko smo se letos odpravljali v Francijo, sem sanjal o tej smeri. Nisem še pozabil, kako sva na sedlu pod Triole-tom basala nahrbtnika. Pozabljala sva na strmo pobočje iz sivega ledu, na moker sneg, mraz in na množico grebenskih stolpov. Tisto sivo jutro, v" ko sva po napornem nočnem plezanju stopila na škrbino v sonce, je postalo zame simbol nečesa lepega. Danes, ko pišem te besede, pa je od tiste lepote in sreče ostal le še lep spomin. 4" Precej otožnosti je v teh spominih, in želja po tem, da bi spet postali resničnost. Veliko strahu je bilo, preden sva vstopila. In kako so se mi tresla kolena, ko sem čez previs krajne ,M zevi zaplezal v črn led. Tanki curki sipkega snega, ki je polzel čez steno in se svetil v svetlobi čelne svetilke, so mi polzeli za vrat. Nisem čutil mraza. Pozabil sem na vse, celo na prijatelja dvajset metrov niže. Moj svet je bilo črnosivo ledeno polje, ki ga je osvetljevala svetilka. Usta sem imel suha in čas se je ustavil. In jo je pri navezovanju s Prusikovim vozlom pripeti na vrv. Svetujejo »fiksirano Prusikovo zanko«, toda za to mora imeti plezalec na čevljih posebno uho, za vrvico. Če plezalec obvisi v vrvi, samo stegne nogo in s fiksirano Prusikovo zanko razbremeni prsni koš, s tem pa tudi prepreči hromitev. Potrebni ukrepi za samoreševanje so potem možni in seveda se jih je treba takoj lotiti. Posebno važna je fiksirana Prusikovo zanka za smučarje. Če padejo v razpoko na ledeniku, ne morejo odpeti modernih avtomatov v stremenih - tako govore izkušnje. Če jih ne morejo odpreti, potem seveda tudi Prusikova zanka v žepu ne pomaga, misliti je treba na fiksirano, to pa pred turo. Innsbruški poskusi so potrdili pomembnost plezalskega sedeža ne samo za ekstremne plezalce, ampak tudi za skromnejše. Danes res ne bi smeli več propagirati konservativno klasično navezovanje okoli pasu ali pod rameni, kar se še vedno dela. Plezalski sedeži so danes že tako izpopolnjeni in preizkušeni, da spadajo k inventarju slehernega resnega alpinista. S plezalskim sedežem lahko plezalec zdrži 40-metrski padec in brez posledic visi 3 ure in pol. Prim., Avčin, PV 75/1 str. 93-94. JUŽNA STENA PUMORIJA Maurice Gicquel, pomočnik vodje francoske ekspedicije na Pumori, se je glede Pumo-rija in posebej južne stene posvetoval z Erwinom Schneiderjem, čigar himalaistično delo, posebej topografsko, smo v tej rubriki zasledovali več kot dve desetletji. Znameniti avstrijski alpinist in geodet mu je dejal: »Pustite na miru Pumori, če pa boste kljub temu šli, boste morali imeti oči - na koncu prstov in stopal.« Pod steno so prišli v slabem vremenu, v novem snegu. Smer, ki bi jih utegnila pripeljati na vrh, je bila dobro vidna - šla bo po centralnem stebru, ki ga členijo štirje visoki skoki, drugi in četrti sta videti kot ključ smeri. Tabor 2 so postavili v višini 6250 m v strmini kolikokrat se mi je Igor približal kot kresnica v temi. Imel je slabe dereze in ¡e bil zato stalno drugi. Pričela sva opolnoči. Pravijo, da takrat straši, pa je bila povsod naokrog le črna tišina. Le tam nad ledenikom je drobna lučka kazala, kje so prijatelji. Večkrat sem na stojiščih gledal to lučko. Počutil sem se osamljenega in le vrv me je spominjala, da sva dva. Dve drobni bitji, ki se hrepeneče ozirata navzgor, kjer med stebri iz sivega granita slutita vrh, Čarobno točko, ki ti vlije novih moči in okrepi omajano voljo. Ko sva se pozneje v vročem soncu vlekla proti vrhu, ki sva ga slutila za vsakim robom, sem preklinjal goro. Tisočkrat sem jo preklel. Danes pa sem ji hvaležen, za doživetje, ki mi ga je naklonila. Ko sem od koče Courvecle poslednjič zrl proti gori, sem si zaželel, da bi še kdaj stal na njenem vrhu in srečen tlačil plezalno opremo v nahrbtnik. Smer Desmaison-Pollet Vilard v severni steni Trioleta plezala Igor Golli in Matevž Suhač 13. 8. 1974 15 ur. Smer ima naklonino 54 stopinj, skok pa okoli 68 stopinj. SAMOTNI VZPON MATEV2 SUHAC onoči je koča v Tamarju zaklenjena. Zato tisti, ki hočejo zgodaj na turo, uporabijo okno. Tudi jaz sem neke mrzle septembrske noči odšel na samotno pot proti sivim stenam. Bila je še trda tema in stene so kot mrki stražarji visele nad dolino. Pravzaprav sem vstal veliko prezgodaj, a kaj ko nisem mogel spati. Vso noč sem premišljeval: Ali bom res sam zmogel tako težko smer? Zeljo po uspehu je preganjala misel: Kaj, če padeš? A če si sam, ne smeš pasti. In sem se pripravil na odhod. V gozdu je bilo vlažno in zrak je bil težak. Imel sem občutek, da hodi za mano moj 65°, dva majhna šotorčka, ki jima je tam zmanjkalo prostora za apsido. Premagali so 200 m visok ozebnik v višini 5500 m z naklonino 70°, na kar se je strmina položila na 60° in jih pripeljala pod drugi veliki, skalnati prag. Zdelo se jim je, kot da je pripet na sneg s previsnimi policami. Bilo jim je jasno, da bo treba začeti s tehniko, tudi s svedrovci, čeprav jih sicer odklanjajo. V 20 dneh, do 19. okt. so opremili komaj 300 m. Dva dni jih je zavilo slabo vreme, nekaj časa je šlo tudi na rovaš aproviza-cije. En raztežaj je bil ves izsiljen s tehniko. Potem so postavili tabor 3 za dva moža, ploščad so uredili še v večji strmini kot za tabor 2. Dva dni so tabor opremljali z vsem, kar je bilo potrebno za tretji prag. Serpe so nosili samo do 15 kg, v to so se sahibi morali vdati. Kdor hoče v Himalaji plezati v takem svetu, kot je južna stena Pumorija, mora nositi tudi sam. Ne izplača se, da bi učili Šerpe vrhunske tehnike, že tako je upravičena njihova zahteva po višji mezdi, če opremljajo šotore v takih strminah. 25. oktobra so že mislili, da bodo prodrli na vrh Coudray, Masino, Payot in Yves Pol-let-Villard, ki so zmagovali zadnjo skalnato oviro v višini blizu 7000 m, na kar bi po strmini 55° razmeroma lahko prišli na vrh. Tedaj pa so Pumori zavile megle, vsi vrhovi tam naokrog z Everestom vred so izginili v njej. Oblaki so se valili s tibetske strani in se strnili z onimi iz Solo Khumbuja. V eni uri jih je zajelo neurje, ki jim je deset dni prizanašalo. Gicquel se je spomnil besed prijatelja Milbevilla, ki je več let živel v Nepalu: »Konec oktobra vselej nastopi zelo slabo vreme, treba je potrpeti, kajti kmalu se sprevedri.« In zato se neurja niso ustrašili. V štirih dneh je namedlo y bazi meter novega snega, bili so pogreznjeni v snežno mečavo, videlo se je le nekaj metrov naokrog. To in vse drugo jih je fizično trlo, a še hujši je bil psihični pritisk: Jim bo ta snežna^ môra vzela Pumori, ki so ga imeli že pred nosom? 25. oktobra, ko se je neurje začelo, sta bili vršni navezi v taboru 3. Vztrajali sta dva dni, nato sta se zaradi silovitega vetra umaknili v bazo. Tu jim je nato štiri dni brodilo po glavi, kaj bo s pritrjenimi vrvmi. strah in me priganja. Ko sem pod steno zlezel v plezalni pas, se mi je približal in mi zašepetal: »Vrni se, saj nisi sam na svetu!« Ni se oglasil le strah; prišli so tudi spomini, vsi, lepi in težki. Bili so mi dragi in težko bi se ločil od njih. Obljubil sem si, da bom pazil in misli so se oddaljile; odšle pa " niso, spremljale so me kot vedno. Ob dotiku z mrzlo skalo, neprijazno, pa vendar tako domačo, se je vame spet naselil mir. Roke so se stegovale za oprimki, jih preizkušale in jim zaupale. Stena, prej tako mrka in velika, je razpadla. Pred mano so se pojavljali njeni deli, ki sem jih puščal za sabo, v meni pa se je iz njih gradila stena. Njena podoba je bila lepša, bolj prijazna. Ko pa sem se na polici ustavil in ko pred mano ni bilo oprimkov, da bi mislil nanje, se je spet pojavil strah, kot da bi plezal za mano. »Ti, kako se boš pa vrnil, če bo kaj narobe?« Kot udarec po glavi me je spreletela ta misel. Saj sem že pod steno vedel, da ne bo umika. V steni je to vplivalo name še bolj grozljivo. Le težko sem se spet pomi-^ ril. Pred očmi sem imel le še metre nad mano. Plezal sem in plezal. Nobeden ni zaklical, da je konec vrvi, vendar nisem mislil na to. Kdaj pa kdaj me je strah še spomnil na previdnost. Stena mi je še enkrat pretrgala enakomerni ritem plezanja. Pod izstopnim raztežajem sem moral narediti stremena. Pa je šlo spet navzgor. Ko sem v Jesihini smeri spravljal odvečno opremo v nahrbtnik, sem se zavedel, kako suha usta imam, da sem tudi lačen in da je konec težav. Sestopal sem po lahkem pečevju in pozabljal, kolikokrat mi je šlo za nohte. Hotel sem se pogovarjati, pa ni bilo nikogar. In jasno mi je postalo, zakaj je malo samohodcev, zakaj je lepše plezati v navezi. Pričakoval sem, da bom po tem vzponu srečen, pa nisem bil. Žalosten sem s pro-dišča zrl nazaj v steno. Zdelo se mi je, kot da bi nekaj izgubljal, nekaj, kar bom pogrešal in kar se ne bo nikoli več ponovilo. Tisti svojevrstni občutek, ki ga imaš sicer pred vsakim vzponom in je zmes strahu, hrepenenja in pričakovanja. Nikoli se ne ponovi na isti način, vsakič je nekoliko drugačen. Njegov čar le redko popusti. Zato se vedno znova vračam v svet sivih sten. Tam odpade z mene vsa teža vsakdanjosti. Ostane le problem, kako preplezati, kako priti čez steno spet na varno pot. Smer JLA, preplezal Matevž Suhač 3. 9. 1974 v 3 urah sam. Smer ¡e ocenjena s V in VI. 2. novembra so prišli Coudray, Masino, Payot in Pollet-Villard spet v tabor 3, v tabor 2 pa so šli Blanc, Renaud, avtor Gicquel in sirdar Ang Temba, tako da so bili v steni vsi. 3. novembra opoldne so stali prvi štirje na vrhu, v hudem vetru, a v jasnem vremenu. Oni iz tabora 2 so prišli tačas v tabor 3 in tu izvedeli, da iz baze vidijo štiri postave na vrhu. Pripravili so čaj in jih ob 14 pogostili še vse evforične. Četvo-rica je nato dosegla bazo pozno ponoči. 3. novembra je prišla na vrsto druga četvo-rica. Imeli so miren dan, premagali krušljivi tretji prag, z opastmi ovešeni greben Pr®^ č?vt.rtim Prag°m/ ki jih je spominjal na severno steno les Droites. Za njim ni bilo več hujših problemov, in nato so doživeli vrh z grenkim občutkom, da spomin ne bo mogel ohraniti teh minut, v katerih so besedo »živeti« občutili, da je bolj ne bi mogli. Bili so res »srečna ekspedicija«, nobene nesreče ne nezgode, vse je teklo ko po maslu, vsi so prili na vrh in celo sirdar z njimi. Nevihta? Spričo tega - malenkost. Bo kdo rekel: Kdor zmaga brez nevarnosti, triumfira brez slave? »Če je to tudi res, sklepa svoj članek Gicquel, - v južni steni lepega Pumorija smo hoteli potešiti svoje hrepenenje po avanturi in to smo v polni meri dosegli.« Veteran iz Jannuja Yves Pollet-Villard si za Pumori res lahko čestita. Zelo verjetno se v ekspedicionizmu ta hip - po letu 1970 - odpira nova doba. Vsako leto je v Himalaji po več desetin ekspedicij, samo v Peruju je bilo I. 1973 25 ekspedicij s 300 plezalci itd. Vizija možnosti nese vedno dalj. Človek ni nikoli zadovoljen z doseženim, njegova ambicija podira in obenem gradi. Pri vsem tem preobratu so seveda spremni pojavi, kakor na primer v baznem taboru na Pumori niso vrveli samo šerpe in nosači, marveč tudi turisti, les »trekkeurs« (od trekking), ki so prišli v Solo Khumbu, pa jih je zmagovala višina in so iskali pomoč pri ekspedicijskem zdravniku. Pa še kak trop izstradanih hippijev, poroča Gicquel. DETEKTIVI V DOLOMITSKEM ŠMARTNEM URŠA KOLENC Priprave na rally očitnice. Ljubljana se je praznila. Nepregledne kače vozil so potrpežljivo čakale pred viškim semaforjem in se jezile nad žgočim avgustovskim soncem, ki je segrevalo tanko pločevino. Ljudje so odhajali na prepolno obalo morja, večina zagrizenih hribovcev pa je drvela v Chamonix. Življenje na društvu je skoraj zamrlo. Le tu in tam se je prikazal zdolgočasen obraz in spraševal, kam je izginilo staro mravljišče, ki je ob torkih in četrtkih mrgolelo v naših prostorih. Prostorih Akademskega planinskeqa društva! Gore so se ovijale v poletno soparico in me vabile z magično močjo. »Ne, ne bom doma! Premigala si bom kosti, pa naj stane, kar hoče!« Če si Urša vtepe nekaj v glavo, ponavadi tisto tudi izpelje. Takoj sem pripravila strateški načrt. Tečnarila sem in tečnarila in na koncu priborila enotedensko lastninsko pravico nad družinskim tabujem »hroščem«. Očetovo srce se me je usmililo, privolil je: »Dam vam avto, toda vse stroške boste poravnale same!« Izlet je kreditirala še kar likvidna mamičina banka. »No, mami, pa bova letos na Mont Blancu!« sem zažarela. Prezgodaj sva se veselili. Volja našega družinskega diktatorja zadnje čase niha kot zračni pritisk. Komaj je zagledal kupe pripravljene ropotije, že je našel tisoč graj in zaprek. Hočeš — nočeš sva se sprijaznili z novo usodo. »Ostali bova doma!« Čez dva dni pa je kazalec na barometru poskočil. Naš »abrahamovec« se je pokesal in WV 1300 je bil spet najin. Spremenili pa sva cilj. Centralne Alpe so bile daleč, pot za dve osebi pa predraga. Prst na zemljevidu se je ustavil na Dolomitih. Iskala sem opise in pozvonila pri načelniku AO (pravilneje pri pooblaščenem alpinistu). »Ne, jaz nimam te knjige, toda Branka, Klemen in jaz gremo v sredo v Italijo.« Žlica nama je padla v med, pridružili sva se trojki. Kakšna vožnja! Še danes se mi lasje nasrše, če se spomnim na 300 prevoženih kilometrov. Trening za rally je bil odličen, a kaj ko sva le s težavo držali tako oster tempo in rivalstvo. Igor je podil, kot bi mu vrag stal za nogami, nama pa ukazal, naj ga ne izgubimo izpred oči. Prehiteval je in prehiteval, midve pa sva napenjali vidne organe in iskali jugoslovansko registrsko številko. »Mami, zdajle imaš priložnost! Prerini se naprej!« »Ne morem, saj vidiš, da je omejitev!« »Ni važno! Ti kar poženi! Ne smejo nama pobegniti!« Spregledali sva pretečo tablo ob cesti, noga je pritisnila na plin in že sva se približali tovarišem. »Še nikoli v moji 13-letni praksi nisem naredila toliko prekrškov kot danes. Tole pa ni za moje živce!« »Kar potolaži se. Miličnike je pregnala vročina, na domačih tleh pa boš zopet zgleden šofer.« Dirka pa se še ni končala. Ami je mehko rezal ovinke, velika kolesa našega foksija pa so bolj trdo cvilila na nevarni ovinkasti cesti. Ob desetih zvečer smo priropotali v Val di Canali. Pograbili smo baterije in začeli z lovom. Tu bi nas moral počakati Tine Mihelič s svojo boljšo polovico. Na »rendez-vous« smo res prišli nekaj ur prepozno, toda smo samo ljudje - ti pa zamujajo. Na ravnici smo zagledali zložen listek. Branka je čitala: »Taboriva v zelenem šotoru onstran potoka. Tine.« Pet kljunov je klicalo v noč, pet zagnanih postav je šarilo na drugem bregu in iskalo spečo dvojico. Vse zaman! Ostali smo sami sredi črne dolinice, zapustil nas je vodič, svetovalec, ki je prava živa enciklopedija o gorah. Naša znanca sta izginila, morali smo prespati to »strašno« resnico. Detektivi pa taki Veselo ptičje petje je slavnostno otvorilo nov dan. Planinci so odhajali do bližnjih postojank, njihovo zijanje nas je vrglo iz postelj. Otožnost smo preganjali s hrano in nenehno prisluškovali brnenju motorjev. »Glavo stavim, da je to njegova mrcina,« je trdila ženska druščina. Možje pa niso poslušali čenč: »Šavre, kaj ne poznate reaktivnega soprana njegovega konjiča?« Vsi pa bi lahko zapeli: »Vsi so prihajali, njega ni blo ...« Korajža velja, nismo vrgli puške v koruzo in smo sklenili, da bomo nadaljevali vče-ra|šn|o detektivsko kariero, tokrat v dolomitskem Šmartnem. (No, kraj se imenuje San Martino di Castrozza. Nismo si hoteli zavozlati jezikov, pa smo ga skrajšali v bolj domače Šmartno.) Letoviško mestece se je skrivalo pod mogočnimi konicami bližnjih gora, ošiljene in strme lepotičke so nas nagajivo dražile. »Kaj pa pacate? črvički pohitite, le poglejte, kako smo lepe in očarljive!« Zagnali smo se v knjigarno. Čez pet minut smo bili bogatejši za vso potrebno literaturo, Igorjev žep pa se je olajšal za 12 000 lir. Herzog pa še ni bil zadovoljen: »Nič nam ne pomagajo tile papirji. Moramo najti Miheliča. Vse bomo prebrskali tod na okoli, ni vrag, da ne bi staknili begunca!« Zasmilili smo se Sreči, radodarno nam je ponudila roko v pomoč. Zapeljala nas je na parkirišče žičnice in glej, sredi morja kovinskih škatel smo zagledali tisti redki, tako zaželeni YU. Kot Indijanci smo krulili okoli svojega plena in identificirali stvari na sedežih. Našli smo svoj zaklad, »odkrita Amerika« nam je obljubila doživetja v gladkih stebreh in plateh skalnih vojščakov. Po hitrem postopku smo ustanovili delničarsko združenje. Vsak je prispeval 250 lir, izbrali smo sla in ga poslali v izvidnico. Za vsak primer pa smo »šerpo« še naložili: 3 vrvi, pet čelad, ogromen šotor in nahrbtnik poln konzerv in železja. Možakar pri sedeznici se je križal, mi pa smo se veselili v tej avanturi. Odposlanca smo čakali debeli dve uri Nazadnje smo ga le zagledali: Najprej prtljago nato pa še glavo, ki je zmigovala z rameni: »Propadli smo! Delnice se niso obrestovale!« Kazalca na uri sta se pomaknila že proti večeru. Petorica vztrajnih pa je še vedno bedela na parkirišču in buljila navzgor. Pregnala sta nas nevihta in noč. Okupirali smo polomljeno stajo precej daleč iz središča. Vonj po kravjakih nas je neprijetno ščegetal po nosnicah, streha pa nam je vseeno obetala prijetno vedritev in sladek sen. Na podstrešju smo na tramove pritrdili šotor in se vsi stlačili vanj. Precej pozno je že bilo, ko smo zaslišali čudne glasove. Prihajala sta duhova, oboževani bitji, ki smo ju čakali 12 ur. Pa le velja tisti rek: Kdor išče, ta najde (samo debelo kožo mora imeti). .Vjirus.no ioir. ¿e kias dotfofvA, it ¡¡¿(ve napotil.}/ cas ' fJaj jtklo zapoje, "¿j pe'rm "dne,-i nubrunmo kt>ie, ftlje ki.¡j , V boj ta svobod no iii/ljlnjl' frt kht od. fj/i de t'« s i" ler tu jr nas čakata ti t inoifjfrptirn/e, 13 nas več Hitre dr^tje ni> 6 gruntih fnm davno ie iar.it sedijo, obrt tU davki njrtt p.jrjckri, od euijev te naših pijavke redijo, iam.sn in: t i ¿noji it in frpt. Ot Č«/t* nas «1 snuj prjaAnt, OJ kmet spametuj k . tprttjhj; rdaj p!tty naj potiva, h vkup i'n fiaiitni, iJOruiimc koie, kij.i'naprej ■ Me kje je dr it (i, kjer vlada svobod*, kjer frtrc uitvada delavec, k m ti, tam. kmeti ne Juh nobtnj gospoda, kdcr dtLi, uiivct truda cvet. M; bratje smo i'£S~i po rodit, oj ktnifjtjituritb naptan ' v j s je rtapoču, dan' se na i'z*>vdu. it itiev ¡e treh puška v dlan.' Pese n Sf je TpdiLl tis ljudskih /'.?- 'tfih.pod ttrorjirn Sfojisri/ncvifeve vlade Oj, ta mladina Naslednje jutro gospa Narava ni skoparila z darovi. Poslala^ nam je čudovito bistrino, vršaci so se svetili v nebesni modrini. Četica se je bližala dostopu. Šest APD-jevcev je nameravalo naskočiti nebeško steno Cime di Val di Rode. 700 metrov ponosnih pečin, plati, kaminov in prečnic je navduševalo tri naveze, ki so se našemile z vso potrebno in nepotrebno kovačijo. Tine je skrbel za mamico in jo »pital« s preizkušenimi recepti. Več problemov sva imela midva s Klemenom (še pripravnika). Za nama pa se je čulo veselo petje mladega zakonskega para. Igorja je navdihnila muza pesništva. Na stojišče je prilezel z razpo-tegnjenimi ustmi, obžalovala sem, da nimam magnetofona, ki bi zabeležil njegovo ljudsko ustvarjanje. V steni je odmevalo veselo razpoloženje, vedeli smo, da smo bili v plezalnem paradižu. Prijemki so držali, kot bi bili zabetonirani, otipal si jih ravno takrat, ko te je začelo stiskati v grlu. Nikjer ni bilo klinov, grdih železnih kljukic, Id bi kazilo ustvarjanje narave. Sproščeno kot veverice smo lezli 40 metrov navpično navzgor, se varovali na rogljih in naravnih mostičkih. Mihelič je užival z vsem srcem. »Samo poglejte tale rumeni previs! Fantastično! Ni dvoma, to je plezanja za bogove.« Prva naveza je pobegnila. Čeprav je po letih štela skoraj toliko kot drugi dve skupaj, jo je mojstrsko ucvrla naprej. Mladina pa neizkušeno čarala v različnih variantah in kričala nad »gamsoma«, naj počakata. Nazadnje sta se naju le usmilila. Dohiteli smo ju na prodnati polici, kjer sta se martinčkala že poldrugo uro. Občudovali smo ju in se zakleli, da se jima obesimo za rep. Prilepljeni kot muhe na steni smo se še vedno bojevali z višino, ogledovali panoramo in se postavljali. Še nikoli ni toliko Slovencev naenkrat osvajalo to mogočno, čez 2900 m visoko goro. Danes smo si jo prisvojili. Izstopili smo. Meglice so okrasile vrhove, Raz tančic (SchleierKante) je utemeljila izvor imena. Pokrajina pod nami se je kopala v rožnati svetlobi, skalovja so začela žareti. Zdirjali smo navzdol. Glasbenika je gnal zobobol, nas pa žeja in lakota. V mraku smo se prikradli v Gretin šotor in ji izpraznili vse steklenice. Proslavljali smo, trčili smo slovenskemu dnevu v Langesovi smeri. Vrag vzemi »ferrate« Sobota. Zvon je odbil že enajst udarcev, mami, Klemen in jaz pa smo še vedno lenu-harili in si izbirali turo. »Danes si pa izberimo lažji sprehodek Če nas ne bo požegnalo izpod neba, se lahko še pretolčemo na najvišjo goro v tem predelu, Cimon de la Pala. Svarilne table ob stezi so priporočale spremstvo izkušenega vodnika, mi pa smo le nasmihali: »Bomo že zmogli, tole zavarovano potko.« Ferrata, zavarovana pot, opremljena z železnimi vrvmi in klini, pa nam je hitro izbila prej izrečene misli. Klemen je že pri vstopu obrnil, izvinjeni prsti so ga nagnali nazaj v dolino. Samo kratek pogled navzgor in že so se mi čudno zmehčale noge. ... .... »Verjetno ne vidim prav. Kakor da bi plezalno smer opremili s pritr|enimi vrvmi. Norost, prava norost!« Zičnata vrv pa je neusmiljeno rinila naravnost k nebu in se hitro bližala grebenu. Vest pa mi ni dala miru. »Urša, le kam vlečeš mamico? Abrahamu se že bliža, ti pa izpostavljaš njeno življenje. Močna moram biti, močna za obe. Ne smeva se prestrašiti.« Obstali sva nad neprijetno previsno prečko. Megle so naju zavile v moker plašč, obsipala naju je sodra. Nenadoma sem začula odrešilne besede: »Dovolj je trpljenja, vrniva se.« Iz nahrbtnika sem potegnila prusika in jo varovala na najtežjih mestih. Na spodnji polici sva srečala štiri italijanske alpiniste. Vabili so naju s seboj, češ da sva omagali pet minut pred bivakom. Nisva se dali pregovoriti, raje sva se spoprijeli z mokrimi vivmi in zbežali iz stene. Na zelenici sva si srečni čestitali. Pogumni sva bili, sprijaznili sva se z neuspehom in se prvič srečali z dolomitskimi zavarovanimi potmi. Zagrozila sem: »Vrag jih pocitraj! Tako nenaravne so, prisiljene! Ampak počakajte, vrnem se, če bom le mogla!« Počitnice v Dolomitih so minile. Bili so to lepi dnevi, polni prijateljstva in vtisov. Za sladek konec so poskrbele gozdne jagode s smetano, za bolj trpek okus pa ami, ki je nemočno obstal pred Vipavo. Pa kdo bi tarnal? Bili smo že skoraj doma. DIREKTNA V ARGENTIERE VIKI GROŠELJ Aig. de 1'Algentiere strmi v višave na levi strani istoimenske doline. S svojimi r " 3900 metri ne sodi med impozantne vrhove v tem predelu, pa tudi njegova južna pobočja so sorazmerno položna. Severna stena pa je s svojimi 700 metri višine zelo zanimiv cilj za plezalsko nastrojene duše. 2e četrti dan je slabo vreme. Zdolgočaseni poležavamo v šotorih. Ne vem katerič že vzamem v roke angleški vodnik po Alpah. Ogledujem si ledne ture, saj po nekajdnevnem sneženju skalno plezanje ne pride v poštev. Oko mi obstane na severni steni Aig. de 1'Argentiere. Povprečna naklonina direktne smeri je le 50°. No, to bi že šlo. Iz neke Rebuffatove knjige izvem, da je stena v kratkem času povsem spremenila svoj videz. Pred 35 leti je bila gladka ledena stena. V srednjem delu je nastal velik viseč ledenik, katerega sera ki se stalno prožijo v dolino. Klasična smer v srednjem delu je nepreplezljiva. Vzpon je mogoč samo desno po direktni smeri. Dve smeri pa potekata v severovzhodnem delu, to je povsem levo od serakov. Kar za majhno odpravo nas je, ko se prvega lepega dne odpravimo na ledenik Argentiere. Občutek imam, da je pol našega kluba tu. Lep razgled na orjaške ledene stene nad ledenikom je vzrok za daljši počitek. Razvijajo se razprave in debate o slovitih smereh, ki jih poznamo iz opisov. Načrtov je mnogo, časa pa tako malo. Druqi še počivajo, ko se Zoran, Boris, Slave in jaz odpravimo proti sedlu Col du Chardonnet. Skakajoč čez manjše razpoke in potočke prečimo ledenik in se naglo bližamo levemu bregu. Vzpon na sedlo ni zahteven. Zal nam popoldansko sonce sije v hrbet. Vsi preznojeni vsak zase iščemo prehodov in se nazadnje zberemo na zadnji skalni ostrogi. Majhen ledenik vodi proti sedlu. Preskakujoč razpoke ugotovimo, da je vrv pravzaprav primerna za navezovanje. Navežemo se in Borisu se že po dveh ko"rakih vdre v skrito razpoko. Više je sneg boljši, pa tudi razpok ni več. Malo pred večerom dosežemo sedlo Chardonnet. Prvič vidimo steno, toda le od strani. Ko ugotovimo, kje poteka direktna smer, nad nami zagrmi. Plaz švigne ravno po žlebu, po katerem gre smer. Stena že prvi hip opravičuje pripis pod oceno »velika nevarnost plazov«. Kljub temu smo dobre volje. Poiščemo nočišče. Slave ravna ležišče, sam pa kuham. Okrog desetih zlezemo pod ponjave. Ob pol štirih že brni kuhalnik. Mrzlično se pripravljamo. Zoran in Boris gresta v Messnerjevo smer, midva pa v direktno. Prijatelja sta že odšla. Spuščava se po njunih stopinjah po strmem žlebu, ki te pripelje pod steno. Slediva jim mimo prvega ledenega odloma. Prijatelja sta že izginila za robom. Midva zavijeva navzgor. Strm žleb naju vodi pod seraki rahlo proti desni. Plezava drug za drugim in s strahom pogledujeva navzgor. Kaj, če bi se en sam podrl? V istem hipu huškne skozi ozračje grozljiv pok. Panično švigneva nekaj metrov proti desni, pod leden bolvan, šele nato se ozreva kvišku. Približno sto metrov levo in petsto RUDI ZAMAN BREZ POTI Išče roka, poizkusi noga, tretja oprijemna točka! Misterij vremena! Kletvica! Išče roka... Občutek naslade poraženega in želja po mrzlem pivu. Išče roka, poizkusi noga... Cas! Večnost... JAZ ZA VEDNO Jaz sem vedno! Jaz sem vedno mož! Mož, ki pije pivo. Mož, ki kadi pipo. Mož, ki ljubi gore. Jaz sem vedno! Jaz sem vedno mož! Mož, ki ljubi rožo. Mož, ki ljubi glasbo. Mož, ki ljubi steno. Jaz sem večno! Sev. stena Aig. d'Argentiere z vrisano smerjo. Nevidni spodnji del stene je označen črtkano. Vrh 3901 m. Levo Aig. Pintcheler metrov više, se je odlomil del visečega ledenika. S silnim truščem in hitrostjo drvi ledena masa po pobočju. Prijatelja sta ravno nekje v vpadnici plazu. Prednji del plazu je oral še kakih dvesto metrov po ravnini ledenika Saleine. Dolgo je oblak snežnega prahu pokrival prizorišče. Hitiva nazaj na rob. »Zoran, Boris!« Končno se le oglasita. Le za las ju je zgrešilo. Če bi se zgoraj utrgalo nekaj sekund preje... S Slavcem plezava istočasno. Sopeč se poganjava po čedalje bolj strmem žlebu. Kljub vročini, ki jo povzroči tako noro plezanje, me ob pogledu na serake nad nama, spreletava srh. Tudi v strmem skoku ni časa za varovanje. Ena, dva sva čez. Še tri raztežaje rahlo proti desni in končno le prideva iz vpadnice serakov. Pod ledeno zevjo v varnem zavetju še dolgo loviva sapo. Tedaj se izza gore na vzhodu prikaže sonce. Edinstveni trenutki. Zareče mavrične barve, potem naju oblije svetloba. Za seboj imava četrtino stene. Kakih dvajset metrov trdega ledu imava do prvih skal. Strmina je tolikšna, da se dvigam le s pomočjo zavrtanih klinov. Tik pod skalami me leden previs močno tišči navzven. Hočem že uporabiti lestev, vendar le izsekam stop za nogo. Stegnem se do razpoke, vtaknem vanjo klin in ga s pravo ihto zabijem. Potegnem se kvišku in po dobri uri se noge le odpočijejo. Če je povprečna naklon in a res 50°, mora biti stena pod vrhom čisto ravna. Dva raztežaja v skalah sta lažja, nato zavijeva v desno. Led je trd kot kost. Na levi je teren lažji, toda seraki nad njim naju silijo v težji del. Prečnica v strmem ledu je kar zanimiva. Nato zopet zavijeva navzgor. Snežni razek nad nama je vabljivo blizu. Toda do njega imam trideset poledenelih metrov. Zavrtam dva klina, nato pa previdno plezam proti robu. Končno le zapičim cepin v sneg in se potegnem na rob. Pogled navzdol ni prav nič vabljiv. Najtežji raztežaji v ledu so za nama. Raz se konča v steni. Poledenele skale naiu zadržijo, potem pa gre laže. Napetost stene popušča. Tudi rob stene že vidiva. Nizava raztežaj za raztežajem, stene pa ni in ni konec. Noge me bole in prav oddahnem si, kadar se vrv izteče. V majhni kotanji počivava. Štiri raztežaje imava še do vrha. Točno opoldan stopim na greben. Z druge strani me pozdravi Aig. Verte. Tudi tam nekje v ledenih ozebnikih plezata dva tovariša. Tik pod vrhom naju ustavi črn led. Mučiva se po odurnem žlebu. Malo čez dve pa le stojiva na vrhu. Potem pa jeva ananasov kompot in se hvaležno spominjava Mrežarjeve mame, ki nas je obdarila z njim tik pred odhodom v Francijo. Silno nama je šel v slast. Časa imava dovolj. V miru se posvetiva razgledu, ki je od tod zares enkraten. Krog in krog kraljestvo vrhov. Nisva preplezala razvpite in težke stene. Nisva bivakirala niti se v viharju z zadnjimi močmi privlekla na vrh. Zlezla sva le lepo smer, ki naju bo spremljala vse življenje kot prelep biser v nizu doživetij z gora. Opomba: Direktno smer v severni steni Aig. de l'Argentiere, povprečna naklonina 50°, mesto 80°, višina stene 700 metrov, čas plezanja 10 ur. Prvo jugoslovansko ponovitev opravila Slavko Svegelj in Viki Grošelj, oba AO Ljubljana-Matica. DIREKTNA V BREITHORNU BOJAN ZUPET ermatt, trije kalini, devet nahrbtnikov in dva šotora. Sam sebi se smilim, ko pomislim na nošnjo vsega tega tovora po mestu. Bila je odisejada v malem, kaj smešen pogled na tri alpiniste, otovorjene kot mule, ki nosijo vso to goro opreme do postaje žičnice, s katero smo se vsak za deset frenklijev lažji odpeljali do Schwarzseja, kjer smo se končno rešili vsega tega utrujajočega balasta. Kar se da^ hitro postavimo šotore, ki nam bodo naslednji mesec kot drugi dom. Seveda začne Bine takoj s prvo šolsko uro, vse vrhove okrog nas našteje tako hitro, da nam ne ostane v glavi. Moje misli pa romajo k severovzhodni steni Breithorna, saj vem, da je to naš prvi cilj. Popoldan gremo še enkrat v dolino, da nakupimo kruh in nekaj zelenjave. Mimo švigajo električni avtomobilčki in konjske vprege z napisom »TAXI«; meščani, ki jim V čarobni pokrajini Matterhorna dva slovenska alpinista (ne bedoina). Foto Drago Bregar Severna sfran Breithorna (4165 m) z vrisano smerjo slovenske plezalne naveze Foto Bojan Zupet ne moremo nič slabega očitati, razen pohvaliti, so prepovedali vožnjo po mestu z avtomobili. Naslednji dan se Bine izkaže s svojimi kulinaričnimi sposobnostmi. Kot bi mignil, so lonci orazni, naši obrazi pa se zadovoljno režno. Skoraj devet je že ura, ko^ se odpravimo s precej težkimi nahrbtniki pod steno. Med hojo mi je ob brnenju žičnic nad namo prišlo na misel, da se ljudje tukaj delijo na tri kaste: najnižja, to smo mi, se poti pod težo nahrbtnikov in žgočim soncem, druga se vozi v gondolah nad nami, za prvo pa se mi včasih zazdi, da je tako visoko, kot sami bogovi, saj se vozi v helikopterjih. Toda, kaj mi pomaga vse to, če vem, da sem obsojen z obema sotrpinoma na hojo, ki jo bo konec šele, ko nas ustavi noč. Je pač tako, da je enim dano, drugim pa ne in mi smo na naše veselje v tej drugi skupini. Ob tem se spomnim vseh obljub na matičnem društvu; pa kaj, še roke nam nobeden ni stisnil, nobeden nam ni želel, naj se srečno vrnemo, da o drugem, kot je na primer kakršnakoli materialna pomoč, sploh ne govorim. Po prav burnih dogodivščinah pri prečenju ledenika pridemo štirje na skalno ramo, kjer bomo bivakirali. Pravzaprav smo bili trije, če odštejem svojo sončarico Oba prijatelja skačeta okrog mene, mi strežeta z vsem, kar pač imamo, tako da se počutim, kot na smrt obsojen, toda kmalu je že bolje in naše misli imajo en sam cilj - vrh. Da vrh, toda tako prekleto je še daleč, tako daleč, da je bolje misliti samo nanj, kot pa na vse tisto, kar je od nas do vrha. Spanie pa je precej špartansko odmerjeno, saj vstanemo že pol pred polnočjo in začne se Sizifovo delo v strmem svetu. Udiramo se do kolen in še čez. Deset razte-žajev ni veliko, toda v takih razmerah človeka obere. Še deset raztežajev in že smo ob prvem svitanju na platoju pod seraki, ki nas s svojimi labirinti precej zamudijo. Ob desetih smo nad njimi in osuplo obstanemo, kajti česa takega nismo pričakovali. Strma v nebo kipeča druga polovica stene. Drago prevzame vodstvo in pleza v skoraj previsnem ledu, ki ga tvori zgornji del stene in majhen plato. Precej nas je zamudil, tako da na serake v naši vpadnici 400 m nad nami in tiste bolj levo, velike kot stanovanjske hiše, ki se z bobnenjem podirajo, 86 niti ne pomislimo. Pravzaprav ob klokotanju vode pod ledom in plezanjem doživljam tisto, česar si želi vsak alpinist, misliti samo na to, kar delaš, se pravi na plezanje. Vživimo se v to povsem. Ko zdelamo še najstrmejši del ozebnika, ki je tu slaba dva metra širok, je ura že ena. Se nekaj raztežajev v lažjem svetu. Nad nami so turisti, ki nas obletavajo v živordečem avionu in mahajo. Zavidamo jim, saj vemo, da je priti na vrh Pirova zmaga - čaka nas še sedemurni sestop do tabora Direktna smer v Breithornu, dolžina 1000 m, v spodnji polovici povprečna naklonina 50°, v zgornji 55°. Plezali 14 ur člani AO Železničar Ljubljana: Drago Bregar, Bine Mlac in Bojan Zupet, dne 5. julija 1974. SEVERNA STENA MACESNOVCA -CENTRALNI STEBER MARJAN DEBEVEC plina Kot. Ob štirih zjutraj. Se zaspani taremo premrzle ude in trebimo s sebe slame in slamice. Naše prenočišče je bilo stara pastirska koča z ognjiščem na sredi. Danes je bil to naš hotel in gostje so bili popolnoma brez pripomb. Tu in tam mi pogled uide proti Macesnovcu. No, saj je kar lep, ta naš današnji cilj. Gledam in ugibam, kje bo steber najlažji. Sicer pa verjetno to bolj ve moj soplezalec. Sonca še vedno ni v dolino, vendar nas ogrejejo prvi koraki po grapi navzgor. Najprej skale, melišče, nato sneg, ki še zakriva skoke v grapi in nam olajša hojo navzgor. Steber je vse bližji in zato tudi vse mogočnejši. Naca in Bine vesta za prehode in že smo pod steno. Levo od naju bodo poskusili Naca, Bine in Zupi, le za Dušana ni prostora v navezi. Ostal bo spodaj in nas z daljnogledom opazoval. Naveževa se in razporediva opremo. Nad nama se bohoti navpična stena. Drago gre prvi. Počasi in previdno. Skala je še mrzla kot pozimi. Dva previsna odstavka in že^ je na stojišču. Prsti me bolijo, toda ne dolgo. Kmalu jih ogrejem. Prva dva raztežaja sta dokaj lahka. Se bo kmalu zataknilo. Opazujem, kako Drago išče prehode. Muči se z nekakšno lusko. Nehote si zapojem pesmico »Meni je vseeno, meni je vseeno, kaj se z nami zdaj zgodi«... luska pa se le smehlja: »Le dajta me, saj me doslej še ni nihče.« Kaže, da je stvar tudi krušljiva. Kamen mi prileti tik mimo glave, hudiča. Vrv se napne in že sem na vrsti. Štirideset metrov, morda še manj. Pa vendar so tako neskončno dolgi. In ko si že pošteno želim stojišča, šele opazim, da Drago varuje v lestvici, druge nima, ker je eno pustil meni. Tudi druga stojišča so v lestvicah. Pojavita se dve poči, ki kline kar požirata, nama pa jih zmanjkuje. Zato me Drago počaka nekaj metrov više, da mu prinesem kline, ki sem jih izbil. Zopet stojim v lestvici, noga mi je že skoraj otrpnila. Počasi pa le prideva na ramo, kjer se prvič dodobra oddahneva. Pomaranča in čokolada nama tekneta, sonce je tako toplo... mislim, da bi tu kar zaspal. Pol štirih je že, morava naprej. Računala sva, da sva že v lažjem svetu, pa sva se uštela. Prečnice nama onemogočijo hitro napredovanje. Ne govoriva veliko, vendar imava oba enake misli. Nad nama je kamin, po katerem naj bi izpeljala smer, levo od njega pa je še eden, ki je nekoliko lažji. V njem vidiva rešitev. Kako priti do njega? Drago pravi, da je prečnica preko plati skoraj nemogoča. Ko mu uspe zabiti klin, se le odloči zanjo. V njej ni špranje za klin, prosto plezanje. Gre. Neskončne so sekunde. Roke me že bolijo, ker tako krčevito držim vrv. Zdi se mi, kot da plezam sam, kot da sva oba eno. Tudi to zmoreva, čeprav pri meni ni šlo vse gladko. Svet je naprej res lažji, tako sva kmalu na vrhu. Vendar naju tu čakajo nove težave. Kje naj sestopiva? Tudi ta stran Macesnovca ne kaže lepega obraza. Samo grmovje in skale. Leževa po grmovju kot dve uši, ki ne vesta ne kam ne kod. Tudi noč ne pozna milosti. Se malo in že bo tu. Odločiva se za spust ob vrvi, vendar je noč hitrejša. Zadnje spuste delava ob baterijah. Glej, sledi! Tu so izstopili tovariši. Ko zagledajo najini lučki, se oglase iz doline. Midva pa se spuščava, dričava, padava in se pobirava. In vendar sva vesela, saj je za nama naporen dan. V steno sva zarisala novo črto. Tehnični opis in sliko gl. PV 1975/1, str. 55. MOJ TRIDESETI TRIGLAV MINKA MALI roslavljali smo 75-letnico Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Ko prebiram članke o tem, mi misli uhajajo na mojo hojo na Triglav, ki je bila zame vsele| planinska Prvi? sem' dosegla Triglav šele pri 37 letih septembra 1930. Zadnjikrat pa sem se poslovila od Aljaževega stolpa avgusta 1959 v starosti 66 let. Vsakič sem šla po drugi poti ali vsaj košček poti je moral biti drug. Tako sem spoznala Triglav od vseh strani. ....... v Srčno sem želela obiskati Triglav vsaj 30-krat. Zel|a se mi |e izpolnila in se vec: 32-krat sem presrečna priromala do Aljaževega stolpa. Zdaj, ko se na Triglav več ne upam, čeprav še redno hodim po hribih, prebiram svoje planinske zapiske in obujam spomine. , V moji 5. planinski knjižici je z žigi potrjeno in zapisano tole: 26—JO. avgusta iyp/. V družbi Primoža Ramovša, Gregorja Tozona, Metke Richter in n|ene pri|atel|ice Jelke sem se podala na moj težko pričakovani trideseti Triglav.« Z Bleda se pripeljemo mimo Mrzlega studenca do Zalesa. Od tu gremo pes do Blejske koče na Lipanci, zjutraj pa jo mahnemo proti Vodnikov, i koci. To |e bila ena najlepših višinskih poti, ko bi se na Blejskih kontah ne pas . biki brez pastir|ev. Ker je eden teh bikov rjul, tiščal glavo k tlom in jezno vihtel svo| rep, se prestrašen, spustimo v globel in po grušču in kamenju s težavo pridemo do sedla. Pn značilnih skalah »dimnikih« krenemo po novi lepo izpeljani in dobro zavarovani poti ob Malem in Velikem Draškem vrhu. Tam se na sedlu odpre edinstven pogled na strme stene, ki padajo v dolino Krme. . . Nova Vodnikova koča je bila že pod streho, opremljena pa se n. bila Oskrbnica Anaelca nam v stari koči prijazno, urno postreže. Ze zaradi nje grem tako rada na Vodnikovo kočo. Vreme je lepo. Gledam Triglav, mogočnega kral|a Juli|cev in se s tesnobo v srcu vprašujem: »Ali te še dosežem z bremenom let?« Dve uri rabimo do Planike. Vso noč je tulil veter, zjutraj so se podile megle preko Triglava. Kljub temu ga »naskočimo«. Skrbi me... Počasi ležem in zadrzu|em korake svojih tovarišev. Tesno mi je pri srcu: ali bom zmogla še teh 400 metrov? Od razpotja dalje gre lažje. Ze smo na Malem Triglavu. V srcu mi raste upan|e -še zadnjih 100 metrov. Gledam Triglavsko okno in že vidim Al|azev stolp - to pot v rdeči barvi. Prva ga dosežem. . . r . , Metka me počasti z ljubkim spominkom in vsi mi vesel, čestitajo. Solzna se zahvaljujem, saj to je slovo in morda moj poslednji Triglav... Malo pred vrhom smo še videli »glorijo«, zdaj pa postane mahoma vse megleno in mrzel veter zapiha. Zato poiščemo zavetje v Aljaževem stolpu in tam odt.skamo kovinasti žig. Dolgo nam danes ne bo obstati na vrhu. Skušam se razgleda i - veter |ovi megle - le včasih se kaj odgrne in spet zagrne. Tako mi je slovo nekam laz|e. Sestopimo na Kredarico. Triglavske megle se razkade in vrh se pokaže. To premoti nekatere planince na Kredarici, da se napotijo gor. Kmalu pa pnhrumi snežni vihar, grmi, treska ... Planinci z Malega Triglava hite nazaj v kočo. Eden pa |e ze na Vel. Triglavu in ne utegne več. Prebije viharno noč v Staničevem zavetišču pod vrhom. (Zjutraj se ves trd, premočen in premražen vrne na Kredarico. Bil |e mlad. Miro Bonča.) , Mi smo bili na varnem v zakurjenem Domu na Kredarici; zunaj pa je gospodarila strela. Tam v Kamniških vrh Skute ubije tačas tri planince. v Proti večeru se megle razredčijo, odgrinja se modrina neba, vidi se zar večerne zar|e. Sončni žarki se mestoma prelivajo v čudovitih barvah in na vzhodu se po|avi mavrica v obliki krogle. Kot na filmskem platnu se menjavajo^ prelepe slike m vsi hitimo nekajkrat ven. Mrzli veter nas kmalu potisne nazaj v kočo. Ali ie to moj poslednji večer na Kredarici? Vso noč se poganja vihar v naš dom. Skoraj ni moč spati. Zjutraj pa nas pozdravi čudovito jutro. Nebo modro brez oblačka, Triglav ves pokrit s snegom. Toplomer kaže -4°. Primož, Gregor in Metka se ne morejo ustavljati vabljivi lepoti in se podajo še enkrat na vrh. Midve z Jelko pa ostaneva na Kredarici. In zopet mi je dano, da se nagledam meni tako dragih velikanov. Predvsem pozdravljam 'tebe Dovški Križ in Kukova špica. Samo enkrat sem stopila na vajin vrh: Dva najlepša dragulja v mojih planinskih spominih. In ti Skrlatica, Dolkova spica, Stenar, Razor, Mangrt, Jalovec, vsi meni dobro znani prijatelji, pozdravljeni I Primož, Jelko in Gregor se vsi srečni vrnejo s Triglava. Od vseh strani prihajajo planinci, med njimi tudi naš planinski prijatelj Slavko Rejec. Spoznala sem tedaj na Kredarici tudi pisatelja Toneta Svetino. Zanimivo srečanje. Rž je vsa v snegu, v zametih jo zares gazimo. Pri Staničevi koči spet uživam in strmim v gorski svet. Zjutraj 30. avgusta krenemo čez Prag v Vrata. Pridruži se nam tudi Tone Svetina in mi skrbno pomaga čez Prag. V pičlih štirih urah smo v Aljaževem domu v Vratih. Nepoznan planinec me vzame v svoj avto in pelje v Mojstrano, saj sem pošteno utrujena. Naš petdnevni izlet se je srečno končal. Za trideseti Triglav se imam zahvaliti svojemu zvestemu planinskemu prijatelju Primožu Ramovšu. Hodila sem vseskozi z mislijo, da se poslavljam od Triglava za vselej, da je to moja zadnja pot na njegov vrh. Zdaj pa mi - doma spet klije in raste tiha želja in upanje: mogoče mi bo pa dano, da ga še kdaj obiščem ...? In res se je zgodilo. Se sem vasovala v njegovih višinah. ŠTIRITISOČA REGISTRIRANA JAMA V SLOVENIJI ANDREJ KRANJC reteklo je osem let, kar so se na Pologu zbrali predstavniki in raziskovalci iz vseh slovenskih jamarskih klubov ter skupaj počastili in raziskali tik pred tem odkrito 3000. jamo v Sloveniji - Pološko jamo. In letos proslavljamo podoben dogodek - odkrita in registrirana je 4000. jama. Čeprav ob tej priložnosti (še) ni bilo nobene proslave, je ta dogodek sam po sebi zelo pomemben: 4000. jama pomeni, da je danes v Sloveniji znanih, registriranih in večinoma tudi raziskanih 4000 speleoloških objektov, kraških jam in brezen; to pomeni, da je bilo v zadnjih osmih letih odkritih 1000 novih jam; in to tudi pomeni, da slovensko kraško podzemlje še ni preiskano. V povprečju je bilo zadnjih osem let odkritih vsako leto 125 jam, povprečno vsak slovenski jamar je v tem obdobju odkril po dve novi jami. Naj podam kratek pregled razvoja Katastra speleoloških objektov oziroma »jubilejnih« katastrskih številk. Katastrski material - podatke o kraških jamah in breznih - je pričelo zbirati že Društvo za raziskovanje jam na Kranjskem kmalu po svoji ustanovitvi (I. 1910). Prvi slovenski kataster jam je pri Društvu sestavil pred II. svetovno ČAS IN STAROST Potrpežljivo čaka tih pred vrati in oprezuje, kdaj bo pozni dan RINALDO STEINER prišepal, da se strpaš z njim v pristan. Saj s plazom ceste ne želiš vzdržati korak, kot čas, ki truden si prespati želi nergač, do včeraj nepoznan. Naenkrat zguban ti obraz je znan, sad tvojih let, ki se ne da odgnati. Za mizo sedi, pij, kar ti ugaja, na pragu me ne čakaj in ne stoj, v oči mi glej, povej, zakaj uhaja ti zagonetna misel pred menoj, saj lepša od začetka je do kraja izpoved, mir, topima in pokoj. vojno pokojni dr. Alfred Šerko mlajši, osnovo drugemu izvodu katastra, ki ga hranimo v Postojni, pa je postavil dr. Roman Savnik kmalu po ustanovitvi Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Katastrsko številko 1 nosi jama Zlatica, raziskana je bila leta 1925, I. 1953 je bil registriran 1000. speleološki obiekt (Brezno na Malem Snežniku), 2000. jamo smo proslavljali leta 1960, 3000. (Pološko jamo) 1966 in 4000. jama je bila registrirana v letošnjem poletju (1974). Za planince sta zanimivejša objekta s številkama 1 in 3000, saj sta oba v Julijskih Alpah, Zlatica v steni nad Črnim jezerom (7. triglavsko jezero), Pološka jama pa v Osojnici nad izviri Tolminke. In za objekt s kat. št. 4000 je bila zopet izbrana jama v Alpah, v Triglavskem pogorju - Jama pod Debelim vrhom, kot sta jo krstila najditelja. To sta dva člana Jamarske sekcije PD Železničar iz Ljubljane (ta klub je tudi odkril in prvi raziskoval znano Brezno pri gamsovi glavici, o čemer je poročal tudi Planinski Vestnik), ki sta jamo odkrila v letošnjem poletju, ko sta iskala speleološke objekte na ozemlju okoli Debelega vrha (2394 m, nad planino V Lazu). Vhod v to jamo se nahaja v vzhodnem, razmeroma uravnanem pobočju Debelega vrha, v nadmorski višini 1900 m. Sestavljata ga dve odprtini - prva navpična, druga vodoravna - 30 m vsaksebi, ki sta vse leto deloma zatrpani s snegom. Kmalu za vhodom se rov razširi in se, pretežno naravnost, polagoma spušča 130 m daleč v notranjost gore, na koncu pa je zatrpan s kamenjem. Rov je razmeroma velikega preseka (2-5 m), v srednjem delu so razviti celo kapniki. Ze zaradi tega je jama zelo zanimiva, saj so tako veliki vodoravni in zasigani rovi v tako veliki nadmorski višini izredno redki. Sredi tega zgornjega oziroma vhodnega rova se odpira »Brezno pričakovanj«, ki drži navzdol v še večje prostore in v splet rovov v več nivojih, vendar še niso raziskani. V tej smeri so jamarji JS PDZ dosedaj prodrli približno do globine 250 m, a konca jame še niso dosegli (podrobnejši opis ter načrt Jame pod Debelim vrhom, kat. št. 4000, bo objavljen v Biltenu JS PDZ št. 12). Vedno jasneje se kaže, da bo Jama pod Debelim vrhom pomembna ne samo zaradi tega, ker nosi okroglo številko 4000, ampak tudi zaradi svojih zanimivih podzemeljskih oblik in pa velikosti. Predvidevati končno velikost je težko in tvegano, jamarji seveda vedno upamo na rekord, bodisi »dolžinski«, bodisi »globinski«, na vsak način pa Jamo pod Debelim vrhom lahko prištevamo, glede na trenutne razsežnosti, poleg Pološke jame, Brezna pri gamsovi glavici in Triglavskega brezna, da omenim le najbolj znane objekte, v vrsto največjih objektov ter obenem največjih povojnih speleoloških dosežkov na ozemlju Julijskih Alp. JAMARSKI KLUB »ČRNI GALEB« (PREBOLD) V KLEMENŠKOVEM PEKLU DARKO NARAGLAV a ime in lego Klemenškovega brezna smo izvedeli v Planinskem Vestniku iz Kocbekovega članka »Savinjske Alpe«. Po teh podatkih smo lansko leto tudi odkrili Kle-menškov pekel in se spustili do globine 52 m. Zaradi pomanjkanja opreme smo odstopili od nadalnjega raziskovanja. Pričeli smo se intenzivno pripravljati, saj smo slutili, da bo brezno preseglo globino 200 m. Teden dni pred glavno odpravo — 21. 4. 1974 - je štiričlanska ekipa ponovno odšla v Klemenškov pekel. Na polici v globini 130 m je ugotovila najboljšo možnost za montažo vitla in naredila dokončen plan za odpravo, ki naj bi trajala dva dni in imela dve strani: transportno in raziskovalno. Transportna ekipa je imela nalogo, da opremi posamezne odseke v breznu do globine 130 m. Na polici, imenovani »Čakalnica negotovosti« naj bi postavila vitel. Raziskovalna ekipa bi ta čas raziskala in izmerila prostore do zadnje dvorane pred polico, imenovano Jedilnica. Zadnji teden smo največ skrbi posvetili raziskovalni in osebni opremi, kajti vedeli smo, da bo le dobro pripravljena oprema omogočila varno prodiranje in s tem zagotovila tudi uspeh odprave. 90 Glavna odprava ,e poteka a 27. in 28. 4. 1974. Takoj po prihodu h Klemenškovi domač,„ smo pr.ce!. z delom. Razžagali smo debla/ ki smo jih potreboval °a obesi1'. Iestvice' P° katerih se je spustila transportna ekipa nrpnocl ' kaSne|e se 'e l?P1us»,,a še raziskovalna ekipa. Transportna ekipa je & °f:rm0,inuPPTml|Q,Q P°samezne stopnje z lestvicami. Največ preglav c |e povzročal vrtel ,n debla, k, so se na več mestih zagozdila. Ko je transportna ekipa zapustila »Vhodno dvorano«, |e raz.skovalno-merilna ekipa pričela z delom Zaradi ze pre| omenjenih težav smo napredovali zelo počasi in smo šele po osmih urah bivania v |ami imeli vse pripravljeno za nadalnje prodiranje v neraziskane prostore. Po spustu v »brezno Črnih galebov« smo pričeli z raziskovanjem »Velike dvorane«. Nato sta se dva člana spustila do dna brezna in tam sta ostala 5 ur. Raziskala in izmerila sta »Spodnio dvorano« in nato še sistem »Ilovnate dvorane« s končno globino 310 m. (Brezno se konca kot ena izmed razpok Ilovnate dvorane.) Po kon-Si iTu T SLm° fe vrn.h do »Jedilnice«, kjer smo postavili bivak in malo zaspali. Ob sedmih z|utra| smo zaceli s transportom. Do dvanajstih sta bili zunaj obe ekipi z opremo vred. 1 Pred začetkom raziskave se je obetal lep dan, pa se je proti večeru sprevrgel v neurje s snegom m dez|em vso noč in ves naslednji dan. Po prihodu iz brezna nas |e pošteno namočilo m poiskali smo si zavetje v zasilno urejenem delu Klemenškove hise. Po dobrem okrepcilu smo se ob 16. veseli nad uspehom z novim klubskim rekordom napotili proti domu. Dostop k breznu 2? V L(^arski dolin« P« gozdni cesti v Matkov kot. Na križišču cesta, ki pelje do Klemenškove domači,e, zavije na desno. Pot od domačije do brezna gre po gorskem hrb u, poraslem s travo, proti robu gozda in ob strmi steni proti vhodu. a h a «em nroiu, poras Opis brezna Vhod v brezno se nahaja SV od kote 1188 in ¡e 20 m nižje od navedene kote (na geografski karti Ljubljana I po 1:50 000 s koordinatami x 5 42 150, y 5472, 50, z 1169). Leži na S strani pobočja SSsEE PT?l°9Vu T™5!" ,n ^rekami. Vhod je 5 m dolg in povprečno 1,5 m širok. Po 52 m vertikale k, preha,a v Vhodno dvorano (26 m dolžine in 21 m širine) se v smeri 70» (nagib 40») spušča navzdol. Brezno se ze tako, pr. vhodu začne širiti in dobiva značilno zvonasto obliko, kar potrjuje pThII0 £ pod,ornem l.omotvornem procesu. Stene so močno zlizane, le tu in tam so manjše razpoki Po tleh ,e polno grusca in neka, veq.h podornih blokov. Na stropu dvorane opazimo kapniške Z'ri ^rm,Sk? V tr0rbah' podobnih kapnikom. Brezno se nadaljuje z 10 m sfopnjo l -J • Veh?lQ. v 30 m dolgo dvorano, imenovano »Dvorano jamskega mleka«. Dno je pokri o Lčf vor in fLr10ZnLSk?'r- . VeČ mes,ih sp. krajši, kamini. V levem delu dvoranice' občasno H m Ir P^ ht „ t 1 i-k0S,en-eJ pa pokn,e z, 'amskim mlekom- Skozi dvojni vhod se po 15 metrskem breznu, k, lez, 80» SV, pride v dvorano, polno grušča in podornega kamenja. Strop in stene so zlizane in na vec mestih prepokane. Dvorana vpada 170» JV in ima okrog 40» naklona V levem delu se pravokotno na dvorano brezno nadaljuje, v desnem kotu pa se skozi ožino pride v prostor, ki se kaminsko dviga približno 15 m visoko. Kamin je močno zlizan in žlebast. Razločno se vidi pot vode, ostri robovi pr.ča|o o izredni moči korozije in erozije. Po 15 metrskem spustu pridemo iz dvoranice v doka, veliko dvorano, imenovano Jedilnica. Leži 130» JV. Je 10 m dolga in 8 m široka ter 12 do 15 m visoka. Tla so pokrita s podornim kamenjem. Sigastih in kapniških tvorb ni opaziti, pač pa se lepo vidi smer in vpad skladov Ob prehodu v nadaljevanje brezna čutimo močan prepih, gotovo °9-° l d,me"z,l brezna. Ta se nadaljuje po 8 metrskem navpičnem spustu in 6 m dolgem prehodu visoke razpoke na pohco - Čakalnico negotovosti. Polica je sestavljena iz dveh prostorov, aalebomv zS8n°m ^nhZ " 2£in° r°iZ-P-°k°- Je 4 m. in,?'5,m široka' °9romni prosfori Brezna ^nih S i ^ % ^i0"1- JlnneJs° pretežno enaki, le proti koncu se nekoliko razširijo in S, infehtrf.vli-! ®n5 kam'na. -ki dvigajo 15 m nad polico, so zlizane,pre- fiSfe do 10 m Sn?«™«n„dv0.ran° lez' 190°. JZ ir) K 20JT dol?a ,er 15 m široka. Brezno se nada-^Itw'k dolgem grušču in podornem kamen,u do 50 m globokega brezna, ki pa je od vseh skoriic V Sih n^^l'kS ene ,S° ,močno. rozžrte, imajo polno ostrih robov' in tankih prozornih fern 's« L ^ fr,h^SOK ene ?ladkf ,m ,zllfane< ,u P0 50 močno neenakomerne. Po vsem tem se da sklepati, daje voda bila v tem delu posebno agres vna in je s svojim delovanjem močno V2ko£ hPre,°mniCO- °,b n.|e' ">. nastale špranje! Po tleh 'spodnje dvo'rane je' polno podTrnih skal L- sni . opaz!mc! vodo J0, oblike, ki »h |e naredila tekoča voda. So različnih dimenzij. Dvorana ez 180 J smeri, 'z nje tečejo med seboj več ali manj povezani rovi v več smeri. Višina stropa l? ° 15°Cm-| P?-,l6h '.n P° S,r0pu Prev'oduie ilovica. Tla se v manjših stopnjah spuščaio navzdol m so polne razpok, ki potekap pretežno v isti smeri. So 20-50 cm široke in 10 do 15 m globoke Povsod opazimo vodo, ki |e nekoč zalivala vse te prostore. Strop pa ima zaradi iCorh!!,CT« n«m.H? ini» -m5n!n s,ull^sf!, °.bJ,ike- Na nekaterih mestih opazimo manjše kapniške nrnn!rnJ?;P°^l1 ';d£?An' WQ°JV "soile*jih!)# odkar e voda odtekla skozi razpoke in omogočila n'll,-°d tvoriti kapnike. V smeri 160» JV pridemo do mesta, kjer smo v razpoki merili b > cSe-"3°rd? ° poveča, vendar ne za veliko, saj je globina 310 m verjetno že nn 'Jl" V?|Q ^Tft f?re|- -V ?,šini Parametričnega nivoja. Temperatura v bazenu od vhoda vertikal) 16 stopin|. Skupna dolžina merjenega poligona v breznu je 207 m (brez Nastanek brezna Brezno \e ledeniško-podornega nastanka Ob kopnenju snega in tajanju ledu pa ob večjih padavinah |e voda odtekala s površja. Razz.rala in topila je razpoke in prvotne tektonske prelomnice. Zaradi velike visinske razlike med površ|em in piezometričnim nivojem |e voda med svojim pretokom imela izredno moc in |e s svo,o silo krepko razžirala. S kamenjem, ki ga je prinašala s seboj, je še večala erozijsko moč. Poleg vode pa so k današnji oblik, brezna pripomogla temperaturna nihamo v med-ledenih dobah in zemeljski premiki, ki so s podori širil, in poglabljali brezno. Geološka zgraaba brezna je predvsem iz lahko topljivega apnenca, le na nekaterih mestih opazimo trše Kamnine. Sklep Klemenškov pekel je izredno zanimiv z geološkega vidika. Vsekakor bi bil potrebno, da se temeljiteje razišče, vendar ne samo z geološkega vidika, temveč tudi iz drugih speleoloških vidikov. Mi smo le amaterji. .. , ... Akcijo v Klemenškov pekel smo opravili z največjim veseljem in radostjo. Kot amater,i smo|ub.lel|i vsega lepega in presenečeni v podzemlju. Dosegli smo nov klubski rekord m s tem tudi uvrstitev brezna v prvo desetorico najglobljih brezen v Jugoslaviji. Tako smo peto obletnico kluba kronal, s tem uspehom, obenem pa nam je zadoščenje za naš dosedanji trud, pomeni pa tudi spodbudo za nadalje delo. GENERALNA SKUPŠČINA MEDNARODNE ZVEZE PLANINSKIH ORGANIZACIJ (UIAA) V DELNICAH eneralna skupščina UIAA v Delnicah 5. julija 1974 je imela za nas poseben značaj, saj je bila združena s proslavo 100-letnice jugoslovanskega planinstva oz. Pbh. Udeležba je bila zelo zadovoljiva. Tudi ta kaže, da se pomen te mednarodne organizacije krepi. Iz odbora UIAA so bili navzoči: dr. Jean Juge, predsednik; Nassos Tsartsanos, podpredsednik; Pierre Bossus, generalni sekretar; Benoit Gumand, blagajnik; Laurent Extermann, pravnik; dr. Guido Tonella, urednik biltena UIAA (k. je že avgusta 1974 objavil zapisnik o skupščini). Odposlanci za generalno skupščino so zastopali skupno 29 držav. Prav ie, dci jih hSemo: Hans Domcke, DAV - Nemčija; Franz H.ess, OAV - Avstrija; Jose Van-devoorde - Belgija; llja Petrov, Ivan Kostov, Bolgarska turistična zveza; Fritz Wiesne - Kanada; Felipe Rai z Huidobro - Chile; Chae Sook Syn (ena od ženskih zastopnic) Joe - Eul Park, Myun - Bok Lee, Južna Koreja, José A Adnpzola, Jorge Pons -Španija; Fritz Wiesner, John Hart - ZDA; Georges Moissidis - Grâ^ ulius Na^radt -Madžarska; Abdelghasem Novruzzi - Iran; Jason Had|.d.nas - Izrae ; Ugo d. Val-lepianâ, L. Zabele - Italija; Funiko Makmo, Yone K.c. Mak.no, Tatsu Kambara- aponska; Xaver Frick - Lichtenstein; Michel Dei ner - Luxemburg; Mustapha Z.ne - Maroko; Herman Tollenaar R Jager-ova, A N.euwenhuysen-ova - Ho andi R M un oz Guerra - Peru; Antoni Janik - Poljska; Charles Cevey - Sv.ça; Mireille Ziegferjeva - Švica (CSFA); Jaromir Wolf, Milan Lasak, ČSSR V.tah, Abalakov Anatoli? Černišov - SZ; Jugoslavijo so zastopali: M.Ian Masalo, Ivo Stan,sic, Nada F h-povič S Dipovski, Savo Pantovič, Ivica Kovačevič, Josip Spover, Leon Panco, Ivo Durbešič, dr. Miha Potočnik, Jelica Marič. . Zastopane so bile komisije za reševalni material, za reševalne metode m za varstvo Generalno skupščino je z dobrodošlico začel predsednik dr. J. Juge, . pozdravil predsednik PSH tov. Božo Skerl v imenu Deln.conov pa obc "er M Tomac Prevajanje nemščine in anglešcme sta prevzela Jel.ca Maric m Peter Baumgartner, ki je zastopal komisijo za reševalne metode. V svojem ¡etnem poroahj je dr Jean Juge med drugim dejal: »Utrditi moramo mednarodne vezi, solidarnost n vzajemno podporo, če smo opazili, da postajajo rahlejše al. s.bkejse. Pogoj za to je boljša informiranost. Pospeševati moramo z racionalnim, metodam. raz.skovan|e na vseh področjih planinstva in alpinizma in to tako, da bodo od tega imela korist vsi planinci. To slednje bodo opravljale komisije, prva naloga pa |e stvar biroja UIAA.« Tržič (str. 83), Gornji grad (str. 85), Ljubl|ana (str. 87), Kran| (str. 88). Nato ¡e na kratko poročal o organizacijskih in finančnih zadevah, omenil, da je mala 1974 v Trentu nagrado UIAA prejel sloviti Sylvain Saudan za prvi smuški vzpon na Mount Mac Kinley. NaT,°s° se na sporedu zvrstile naslednje zadeve: Zapisnik generalne skupščine v Tbilisi|u, obračun za leto 1973, poročilo nadzornega odbora, sprejem Equadorja v članstvo UIAA, sprejem RVHM (Rendez - vous Hautes Montagnes, ki ga vodi Mlle Felicitas de Reznicek, Združenje alpinistk 23 držav); pri sprejemu alpenvereina Južne Tirolske AVST je prišlo do debate - Italija ni imela nič proti sprejemu, pridržala si ie le pravico do glasovanja - in AVST (Alpenverein Südtirol) je bil sprejet. Sledil ie sklep o povišanju članarine, razprava o financah UIAA - udeležil se je je tudi dr. Miha Potočnik -, proračun za 1975, nakar so sledila poročila komisij. Pri komism za reševalni material je prišlo do ostre razprave, ker je zastopnik Francoske planinske zveze nastopil zoper spremembo normativov. Prišlo je do glasovanja, pri čemer je Henry vztrajal s svojim »ne«, edini med petindvajsetimi. Zvrstila so se poročila že imenovanih komisij, poleg njih pa so prišle na vrsto še: Komisija za varovanje, za visokogorsko smučanje, za mladino. V letu 1975 se bo generalna skupščina zbrala v Avstriji na eni od planinskih koč, sprejem pa bo v Salzburgu. Na skupščini je zastopnica Corean Alpin Club prebrala Plsmo Lee-ja, predsednika korejske planinske organizacije, ki tudi vabi skupščino UIAA na zasedanje na Koreji. Leta 1975 praznujejo na Koreji 30-letnico ustanovitve kluba in pričakujejo, da se generalna skupščina v najbližji bodočnosti sešla na Daljnem Vzhodu. To je le malo verjetno. KOMISIJA UIAA ZA VAROVALNE NAČINE Zasedanje od 10. do 13. 10. 1974 v Barceloni - Montserrat Na tem za alpinizem v praksi izredno važnem zasedanju so bile navzoče naslednje države, D, F, GB, I, YU, A, CH, ES, ZSSR, USA, nekatere z najvidnejšimi predstavniki v svetovnem alpinizmu (npr ■ Reinhold Messner za CAI, Vitalij Abalakov za ZSSR itd.). Navzoč je aktivno tudi predsednik UIAA, bivši predsednik komisije prof. Jean Juge, kljub 60 letom še vedno vrhunski plezalec. Mnogo je pripomogel k gladkemu poteku zasedonja. Vodil |e novi predsednik Peter Baumgartner, polkovnik švicarske armade in poveljnik njene šole za gorsko vojevonje v Andermattu s svojo znano ekspeditivnostjo in načrtnostjo. Tako je zasedanje kljub vojaški disciplini oli prav zaradi nje uspelo v vsakem primeru z rezultati izredno pomembnimi za plezalstvo. Glavni namen je bil to pot pretresti in proučiti načine navezovanja, zazdaj in najpreje v skali. Zasedanje se je delilo v dva dela: 1. - čez dan v skalovju Montserrata, kakih 40 km od Barcelone in 1200 m visoko - praktični del 2. - zvečer v Barceloni teoretični in organizacijski del. adj. - V konglomeratnem, za naše pojme ne preveč simpatičnem skalovju pogorja Montserrat s slovitim božjepotnim gorskim samostanom istega imena imajo Katalonci imenitno plezalno šolo. V njej smo pregledali vse glavne navezovalne načine in jih praktično preizkusili s padajočo človeško lutko gmote 80 kg. Pri navezovanju je treba ločiti dva načelno različna načina: samo z vrvjo oli s plezalnimi pasovi, torej z dodatno opremo. Pri enem in drugem pa še navezovanje čez pas in čez prsni koš. Pri nos in še marsikod se navezujemo povečini slejkoprei kar z vrvjo in čez pas. Zlasti v Nemčiji in Avstriji pa se vsi Ro vrsti navezujejo ali z vrvjo ali s plezalnim pasom visoko čez prša. avezovanje čez pas ima vsaj tele prednosti: - okretnost pri manevriranju z vrvjo - pri vrvnem potegu pride poslednji klin k pasu, zato lahko sežemo visoko - pri padcu zleze vrv nekoliko na močni prsni koš; pri tem nastane precej elastičnega zaviranja, visenje je sicer boleče, a dolgo časa še nI nevarno in slabe strani: - če padeš v vodoravni legi z obrazom navzgor, te vrv strahovito zgrabi in ti lahko zlomi hrbtenico v križu, ko noge in trup omahnejo navzdol. - vrv okrog pasu drsi, naj je vozel kjerkoli; to utegne biti pri padcu tudi nevarno, saj se telo nekontrolirano suče, ko pride do prestreznega sunka. - vrv rada pride med noge, to pa te pri padcu bliskovito postavi na glavo. - vozli se močno zadrgnejo, zato se vrvi težko rešiš. - pri plezalkah so ogrožene dojke. Navezovanje čez prsi - zlasti s pasom - pa ima naslednje nevarnosti: - pri padcu obvisiš sicer pokonci, toda vrv ali plezalski pas te stisneta pod pazduhama; že po 20 minutah lahko nastopijo tolikšne poškodbe obtočil, da po nekaj dnevih umreš »brez večjih poškodb«. - brez plezalskega pasu so rebra v znatni nevarnosti. - če zanka ni dobro stisnjena, se pri sunku lahko zmuzneš skoznjo v večnost. - zadnji klin ti pride, ko se vrv nategne, nekako v višino ust, tako da nadenj ne moreš seči kaj prida, in dobre strani, zlasti s pasom: - ob padcu v prsni pas s širokimi oprtmi se prestrezna sila prenese na široke površine, poškodbe so minimalne. - pas lahko z vrvjo vred brž odpneš in se rešiš vrvi. - dojke plezalk niso v nevarnosti. Mnogo enih in drugih šibkosti izgine, če uporabiš poleg prsnega še sedežno varovanje. Vendar mora prestrezna sila zagrabiti najpreje na gornjem delu okrog prsi, šele za tem pa okrog stegen. Narobe bi namreč stisk trupa zaradi vztrajnosti profi sedalu lahko stisnil ali uklonil hrbtenico in jo poškodoval. V vseh točkah je nešteto praktičnih fines. Poskusi z lutko so nam jih nekaj rozkrili ad oculos. Spuščali so jo precej vstran od varovalnega klina. Varovanje je bilo urejeno z vozlom UIAA na klinu, varujoči pa je bil varovan zase na svojem klinu, kot se to močno priporoča. Rokavic ni bilo treba, padce si lahko držal brez njih in to enoročno, le vozel v vponki mora biti pravilen. Zapazili smo naslednje nevarne položaje: - lutka privezana le okrog prsi ob padcu v prazno pod previs silovito zaniha proti steni, v kateri je urejeno varovanje, in s čelado in s trupom z vso silo hrbtno trešči v skalovje. Abalakov je stoično ugotovil: Kapût! - lutka privezana samo čez pas se, ko jo vrv prestreže, vlekne nazaj in hkrati prelomi v pasu v divjem sunku in še ob steno jo trešči. Abalakov komentira: pokojnijl - lutko privezano s popolnim pasom (prsnim in sednim) elastična vrv vrže nazaj navzgor, na kar lutka naredi salto, toda tako, da ji vrv pride med noge, hkrati pa z glavo trešči navzdol ob steno, brez čelade, kajti izgubila jo je že pri saltu (priletela je kot pospešena bomba med nič hudega sluteče gledalstvo. K sreči ga je bil vselej previdni polkovnik primerno odstranil.). Abalakov stoično: ûmer! (umrl). Tako smo imeli kar mimogrede tri mrtve: zgovoren dokaz, kako silno nevarni so lahko padci celo brez dotika s skalo in celo ob najbolj smotrni navezavi. Dalje smo si kritično v luči naših poskusov ogledali razne plezalne pasove iz oprti, vrvi, vponk, zaponk, prsne, kot jih nosijo zlasti ekstremisti iz D in A, sedne in kombinirane. Od slednjih najbolje odreže lepo prilagodljivi Cassinov. Do besede pa pridejo tudi navezave brez pasov: Rekli smo jim sicer »improvizacije«, vendar imajo v praksi zdaj in še za dolgo svojo večino. Podpisani sem predvajal svojo zamisel: zgoraj je navezava lahko samo čez pas ali čez prsi, s spodnjim sednim delom pa je povezana preko kosca iste vrvi tako, da prestrezni sunek zagrabi najpreje zgoraj, nato šele spodaj. Vse elemente zlahka naravnaš po želji in potrebi. Na vrvi lahko visiš dolgo in udobno. Sam practicus prof. Juge mi je pri tem krepko pritegnil. O stvari bo tako še govora. Sedež sem razvil iz sedeža inž. Draga Zagorca (glej PV 7/1965 str. 312) s tem, da sem mu dodal važni hrbtni del in - po želji - naramnice, ki vežeta tudi stegenski zanki, da ne drsita navzdol. Seveda terja taka navezava kaka dva sežnia več vrvi, npr. za oba plezalca vrv 50 m namesto 40 m, kar je lahko dodatna prednost (npr. spust od dvojni vrvi). Po res napornem udejstvovanju v skali v prekrasnem južnem vremenu so nas katalonski (ne kar španski) alpinisti čudovito pogostili, prvi don v domači hribovski gostilni z neznansko dobro pico in pijačo, drugi dan pa z veležarom sredi gora, pripravile so ga domoče ženske iz bližnje vasi, enostavno, a tako nenavadno sočno in originalno, da se naš balkanski »ražanj« kar skrije. Učinek obakrat ni izostal in mnogi smo si naročili »špansko kuharico« . . . ad 2. - drugi del v Barceloni vsak večer pozno v špansko noč in celo na dan odhoda dopoldne je bil posvečen analizi rezultatov in iz nje izvirajoči pripravi za bodoče delo komisije. Ob koncu bo to rodilo kar primerno brošuro UIAA o varovanju. Vendar bo do nje še dolga pot. Poleg tega smo seveda opravili še druge potrebne stvari. Spomnili smo se nepozabnega tovariša Pietra Gilardoneja, močnega mladega alpinca, ki nam je bil v Vareseju in v Andermattu s svojo požrtvovalnostjo tolikanj pomagal. Vzel ga je ledni plaz v Brenvi. Tudi on, kot sicer vsak član komisije, je bil izvoljen ad personom na eksekutivnem komiteju za 5 let. Delegat mora biti praktik. Zaradi obilice dela v bodoče se bo komisija že v 1975 sestala dvakrat. Člani so dolžni rezultate nadrobno objavljati v svojih domačih glasilih, njihove organizacije pa poskrbeti za material pri poskusih in seveda za njihove potne stroške. V komisijo naj bi vključili tudi zdravnike aktivne plezalce. Ugotavlja se, da postaja vpliv in glas UIAA vse |ačji. Oblikovana so bila pravila, kako ne sme biti narejen plezalni pas, npr.: - ne sme imeti nikakih vidnih šivov - prsni del naj prevzame le eno tretjino obremenitve - mora biti tak, da se lahko hitro ODleče in sleče - pasovi morajo biti široki vsaj 5 cm. H koncu je bil za podpredsednika komisije izbran z aplavzom znani katalonski alpinist, himalajec Jordi Pons, ki je bil tudi v Delnicah. Zasedanje je organiziral požrtvovalno, učinkovito, nasploh vzorno. Za naslednje zasedanje z glavno nalogo »ravnanje v snegu in ledu« je bil z velikim navdušenjem sprejet predlog Abalakova in Černiševa Kovkaz v začetku junija 1975, in to 10 dni na Elbrusu v tamošnjem domu, kjer imajo sovjetski alpinisti svoj šolski »poligon«. Za zakl|uček nam je predsedstvo občine Barcelona priredilo prijeten banket, ki mu je sledil - za najpodjetnejše - še ogled ognjevitih domačih plesov »flamenco«. Težko smo se ločili od 12 milijonskega naroda Kataloncev, ki jim z nekaj milijoni v južni Franciji ni dana niti nacionalna svoboda, kaj šele država in to v »moderni« Evropi generala de Gaullo, v njegovi »l'Europe des nations« praznih besedi. Le kdaj se bodo večinski narodi zavedeli, da so manjšine pravzaprav oni sami v svoji samozagledanosti, pravi nosilci napredka pa so le oni mali, trpinčeni manjšinci! Zgledov za to po vesoljnem svetu pač ne manjka, kar ozrimo se. Quousque tandem - doklej šel Froncé Avčin POZIV ALPINISTOM Podpisani naprošam vse naše alpiniste, ki so kdaj doživeli resen padec v vrv, da mi pismeno sporoče v interesu alpinizma vse važne nadrobnosti o padcu, udeležencih, kraju, skali, vrvi, vponkah, klinih, trajanju visenja, načinu navezave, poškodbah, rešitvi itd. Te informacije iz vsega sveta bodo komisiji UIAA za načine varovanja in komisiji za varnostni material v gorah pri njunem delu in odločitvah močno koristile, koristile pa seveda tudi vsem plezalcem. Francè Avčin YU - 61000 Ljubljana Lepi pot 25 DRUŠTVENE NOVICE POROČILO O ZBORU MLADINSKIH VODNIKOV IZ PLANINSKIH ZVEZ ČLANIC UIAA V DOLINI MAUOVICE V GOROVJU RILE (BOLGARIJA) Zbor je organiziralo Bolgarska planinska zveza ob 30 letnici osvoboditve Bolgarije, povezani z letnim taborom ca. 200 njihovih alpinistov. Zbora se je udeležilo 29 predstavnikov iz 11 držav, članic UIAA: Velika Britanija, Zvezna republika Nemčija, Holandska, Švica, Španija, Avstrija, Čehoslovaška, Madžarska, Grčija, Bolgarija in Jugoslavija (z dopisom od 26. 6. t. I. so bile vse jugoslovanske zveze vabljene, da pošljejo svoje predstavnike, vendar ni bilo prijav). Zbor je potekal po naslednjem programu: 30. 8.: Ljubijana-Beograd-Sofija; 31. 8.: Sofija-Maljovice (gorovje Rile); nastanitev v šolskem centru Bolgarske planinske zveze; krajši pohod do koče Maljovica in slovesna otvoritev zbora; 1. 9.: Tura-dolina Maljovice-bivak Orlovec-Orlovec -Maljovica; pogovori; 2. 9.: Tura - vzpon po klasični in akademski smeri v Elenin vrh; pogovori; 3. 9.: ogled Rilskega samostana; pogovori; 4. 9.: pogovori; vrnitev v domovino. Pogovori so obsegali: Informacijo o organizaciji planinskega šolstva. Z organiziranim planinskim šolanjem so začeli pred 20 leti. Danes imajo dva centra in sicer v Maljovici in gorski skupini Pirin. Center v Maljovici je nastanjen v elegantni, nekaj let stari zgradbi s približno 70 ležišči. Ima večjo predavalnico, potrebne šolske rekvizite, srednje veliko strokovno knjižnico, avdiovizuelna sredstva, lastno kuhinjo, gostinske prostore in lep taborni prostor v neposredni bližini. Danes v tem centru vzgajajo vse specifične planinske kadre. Šolo vodi zaslužni mojster alpinizma in reševalec, sicer pa docent na Visoki šoli za telesno kulturo v Sofiji - Georgi Athanasov. Pomagajo mu dobri alpinisti. Predstavniki iz Bolgarije in Švice so pokazali zbirke barvnih diapozitivov iz svojih vzgojnih akcij. V okviru zbora so bili tudi pogovori MK UIAA, katerih so se udeležili tudi drugi zborovale!. Težišče pogovorov MK je bilo posvečeno: Pregledu in oceni sprejetih vprašalnikov o mladinski planinski aktivnosti v deželah - članicah UIAA. Dvostransko in večstransko mladinsko planinsko sodelovanje je potrebno še raz- vijati. K temu naj tudi v bodoče pomagajo oficielna srečanja v okviru UIAA. Sosedski odnosi naj se krepe z meddržavnimi srečanji, ki se nadaljujejo z zbori med planinci pokrajin, mest in sekcij (podobno kot imamo v Sloveniji sodelovanje s planinci Julijske krajine in Koroške). Eventuelne želje za sodelovanje s tujimi alpskimi organizacijami, članicami UIAA naj interesenti sporoče na naslov Planinske zveze Slovenije. Pri nadaljnih mednarodnih prireditvah v okviru MK UIAA se uvede finančna participacija udeležencev oz. njihovih organizacij. V letu 1975 prireja Luksemburška planinska zveza v Belgijskem plezalnem vrtcu štiri dnevni zbor mladinskih vodnikov. Španska planinska zveza bo organizirala na Pico d'Europa naslednji zbor mladih planincev. Razpise za obe prireditvi bomo pravočasno posredovali. ing. Danilo Škerbinek VZGOJNO IZOBRAŽEVALNE AKCIJE PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 1. akcije pionir-planinec, 2. planinska šola, 3. letni tečaj za mladinske vodnike, 4. zimski tečaj za mladinske vodnike, 5. tečaj za mentorje planinskih skupin, 6. tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, 7. strokovno izpopolnjevanje mladinskih vodnikov in inštruktorjev planinske vzgoje, 8. tečaj za gorsko stražo in varstvo narave, 9. seminar za mlade pisce, 10. seminar za gospodarje planinskih postojank, 11. seminar za skrbnike planinskih potov, 12. alpinistična šola, 13. letni alpinistični tečaj, 14. zimski alpinistični tečaj, 15. letni alpinistični tabor, 16. zimski alpinistični tabor, 17. odprta šola turnega smučanja, 18. tečaj za vodje planinskih izletov, 19. seminarji za inštruktorje alpinizma, 20. izpiti za gorske vodnike, 21. letni tečaj G RS, 22. zimski tečaj G RS, 23. izpiti za člane GRS, 24. vežbe in preizkusne akcije GRS, 25. tečaj za vodnike lavinskih psov, 26. tečaj za pomočnike helikopterskega reševanja, 27. letni tečaj za inštruktorja GRS, 28. zimski tečaj za inštruktorja GRS. Pestro in razvejeno delo komisije za vzgojo in izobraževanje! Treba je vse to voditi po enotnem učnem programu, določiti nazive absolventov in še marsikaj, da bo vse skupaj steklo, kakor je treba in kakor je zamišljeno. 25 LET PD VELENJE Agilni planinski bivši in sedanji odborniki so se z drugimi vabljenimi gosti zbrali v soboto 26. oktobra popoldne na Paškem Kozjaku, da bi proslavili četrt-stoletno delovanje PD Velenje. Vse navzoče, med njimi tudi predstavnika PZS prof. Tineta Orla iz Ljubljane, je pozdravil predsednik PD Velenje prof. Peter Ficko. V svojem govoru je poudaril, da je hkrati z rastjo novega mestnega naselja Velenja raslo in se vse bolj in bolj krepilo tudi planinsko društvo. Od 87 članov iz leta 1954 je zraslo število že na okrog 2000 članov, tako da je sedaj velenjsko društvo med 125 društvi v okviru Planinske zveze Slovenije na 8. mestu v Sloveniji. Cetrtstoletna doba sicer ni visok jubilej vendar je društvo v navedenem obdobju storilo marsikaj koristnega. Z dograditvijo Doma na Paškem Kozjaku in z izgradnjo nove ceste, ki ne bo služila samo planincem ampak predvsem delavcem in kmetom za boljšo povezavo s Šaleško dolino, je društvo storilo velik in pomemben korak v svojem 25 letnem delovanju. Poleg tega pa je društvo posvetilo veliko skrb množični vzgojno izobraževalni kakor tudi izletniško rekreaktivni dejavnosti svojih članov. Brez dvoma je upravičilo svoj obstoj in potrdilo vlogo v naši družbeni skupnosti, ki mu pripada. Še zlasti je pohvalil člane šaleškega alpinističnega odseka, ki so se povzpeli v sam vrh jugoslovanskega alpinizma in poudaril, da je treba to »žlahtnino« planinske dejavnosti še bolj gojiti in jo tudi finančno podpirati. Ob zaključku svojega govora je predsednik Ficko podelil še priznanja dolgoletnim planinskem delavcem: Ivu Jamnikarju, Stanetu Jamnikarju, Alojzu Penšku, Vinku Ocepku in Francu Ojster-šku. Nato je spregovoril še prof. Tine Orel, ki je v imenu Planinske zveze Slovenije čestital velenjskim planincem k lepemu jubileju in se jim hkrati zahvalil za njihovo vsestransko delovanje na področju našega planinstva in alpinizma. Predstavnik sosednega planinskega društva iz Šoštanja Viktor Kojc je velenjskim planincem za njihov jubilej v imenu PD Šoštanj poklonil umetniško sliko. Po slovesnem delu večera se je v Domu na Paškem Kozjaku razvil sproščen razgovor in planinsko rajanje. y ^ BADJUROVA KROŽNA POT Litijsko planinsko društvo doslej še ni predstavilo svoje nove krožne poti v planinskem glasilu, zato naj storim to sedaj, čeprav z zamudo. Badjurova krožna pot je imenovana po turistično-planinskem delavcu Rudolfu Badjuri, namenjena pa je predvsem mladim planincem, čeprav se je ne bodo branili niti starejši člani. Poteka po sred-njevisokem in tudi nižjem predaloskem svetu Gornjega Zasavja, in sicer: od železniškega in avtobusnega postajališča Renke preko Ostreža, Velike Preske in Tišja, mimo gradu Bogenšperk do dolenjske Pristave nad Stično, preko Obol-nega do plan. doma na Jančjem, ki ga upravlja litijsko planinsko društvo. Od tod se spusti pot do žel. postaje Laze, na drugi strani Save pa se dvigne do Murovice, Ciclja in Slivne, se spusti do arheološko znanih Vač in zavije na Za- LETNO SREČANJE I KAR IN V. LUK V TATRAH NA ČEŠKEM gl. str. 97 Konec septembra 1974 so tovariši iz ČSSR organizirali VI. Mednarodno konferenco o nesrečah v plazovih in letno skupščino Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR). O srečanjih bomo še poročali, tokrat naj zadošča nekaj fotografij. 1. Horska služba, naša češka posestrima ima v Starem Smokovcu lep in ugleden dom. Za varnost v gorah pa poleg številnih prostovoljcev skrbi tudi nekaj poklicnih reševalcev. 2. Zbrali smo se pod vrhovi Visokih Tater; kolona avtomobilov iz vseh alpskih in gorskih dežel Evrope pred hotelom FIS blizu bregov malega, sanjavega Strbskega jezera. 3. Sodobna idila v Tatrah: žičnica, gozdovi, stene, grebeni, pozimi smučišča. Sicer pa ne pozabimo, da žičnice v Tatrah niso nekaj novega; petične turiste in smučarje so vodili v višave že v letih pred 2. svetovno vojno. 4. K hotelu FIS sodi mimo savne, bara, telovadnice in nenehnega vrvenja gostov tudi smučarska skakalnica. Poznajo jo tudi naši skakalci, ki so se na njej že pogosto borili za športna odličja. 5. Ob vznožju Tater leže lična, lepo urejena in nadvse čista mesteca s privlačnimi parki, macesni, negovanimi zgradbami in množicami radovednih turistov, ki se vsak dan, pozimi in poleti, jeseni in spomladi prelivajo po njihovih uličicah. 6. Trije prijatelji in znanci naše GRS: zdravnik dr. G. Flora s soprogo in šef parsennskih žičnic iz Davosa, Nic Kindtschi, specialist za reševanje iz plazov. 7. Njemu in podobnim je namenjeno delo reševalcev. Rešen iz objema plazu, ki je spomladi 1974 zasul igrivo družbico gimnazijcev in ugonobil kar 14 mladih življenj. Vselej, kadar se spomni na dogodke tistih dni, leže mlademu možu na obraz senca. Radost nad mladim življenjem zatemni zavest, da je objem uničujoče bele gmote neusmiljeno izbrisal iz vrst živečih prijatelje in znance, ki jih ni moč pozabiti. 8. Srečanje je treba izkoristiti. Pomenki v veži in na hodnikih doma Horske Službe v Starem Smokovcu. Včasih človek v odmoru naredi še kaj več kot za konferenčno mizo. 9. V naših vrstah se že pojavljajo mlajše sile. Kanado, Finsko in še nekatere zastopajo tovariši iz generacije, ki se je ravnokar prebila v sredino dogajanja. Ob profesorju Felixu Ger-mainu, našem dolgoletnem prijatelju, in zastopniku FFM Louisu Burdetu naš novi znanec iz Finske. inž. Pavle Segula savsko - Sveto goro. (Tu naj omenimo, da je 2. 11. 1974 pogorel plan. dom PD Zagorje, ki ga pa prizadevni Zagorjani pospešeno obnavljajo). Z Zasavske - Svete gore se pot vzpne še na sosednji Ro-viški vrh, z njega pa se mimo vasi Seno-žet spusti do Save pri Renkah in s tem zaključi. Navedena krožna pot zajema važnejše kraje in spomenike iz NOV iz starejše slovenske ali predslovenske zgodovine, pomembnejše sredogorske vrhove in planinske domove v Gornjem Zasavju. Dolžina poti je ca. 100 km, tako da jo je možno prehoditi v 4 do 5 dneh ali pa v krajših odsekih z nedeljskimi izleti nekaj dni več. Planinsko društvo Litija je izdalo tudi manjši vodnik z opisom krajev in poti ter kontrolni dnevnik. (Dnevnik in vodnik se lahko naroči pri PD Litija na naslovu: Gretič Jože, Valvasorjev trg 12, Litija). Za prehojeno pot ima društvo pripravljene tudi spominske značke. Markacije so običajne. Ob koncu naj navedemo, da je društvo odprlo še ne popolnoma končano krožno pot na interni proslavi že 23. 12. 1973. leta v čast 80 letnice slovenske planinske organizacije in v spomin na 10 letnico smrti Rudolfa Badjure. Uradna otvoritev Badjurove krožne poti je bila na Jančjem 30. 6. 1974. Po uvodnih besedah predsednika društva tov. A. Jesenška je imel glavni govor o liku in delu pok. R. Badjure ter o pomenu transverzalnih ali krožnih poti prof. Tine Orel. Tudi tov. Stanko Kos je povedal nekaj tehtnih misli o planinskih markacistih in njihovem odgovornem delu. Kot gostje sta se udeležili proslave tudi ing. Tija Badjura in svakinja pok. R. Badjure. K orijetnejšemu vzdušju so pripomogli še pevci »Lipe« iz Litije, ne nazadnje pa tudi lepo, sončno vreme, ki je z Janč omogočalo čudovito lep razgled. v n OB LIKOVNI RAZSTAVI »NASE GORE« V KRANJU Za zaključek jubilejnih prireditev v vrsti uspelih akademij in proslav ob 75 letnici PD Kranj so prizadevni kranjski planinci pod neutrudnim predsednikom Francijem Ekarjem organizirali likovno razstavo »Naše gore«, združeno s koncertom Koroškega akademskega okteta v aranž-manu Koncertne poslovalnice Kranj, oboje v Galeriji in baročni dvorani v kranjski mestni hiši 26. XI. 1974. Uvodni besedi predsednika društva je sledila spremna beseda tov. Bebe Je^čičeve, kustosa v kranjskem muzeju. V strnjenih besedah je podala okvir razstave, ki se je iz prostorskih razlogov morala omejiti na tematiko visokogorskega sveta po možnosti brez figuralike in kakršnekoli žanrske primesi, po slikarski tehniki pa na razstavo oljnih podob. Razstava je bila zamišljena kronološko. Ob otvoritvi je izšel tudi okusen katalog. Poleg kataloga slovenjgraške razstave I. 1965 »Gore v podobi«, poleg slovenske planinske bibliografije in Ložarjevega predvojnega prispevka v Planinskem Vest-niku predstavlja pregled nekaterih najbolj znanih slikarskih upodobitev slovenske gorske pokrajine. Verjetno bi kak almanah slovenske gorske umetniške podobe ustrezal globlje kot izdani slovenski fotoalbumi, ki tudi niso bili poceni za založbo ne za kupce. Morda je 200 letnica prvega vzpona na Triglav I. 1978 prava priložnost za slovenske založniške hiše? Skupno je bilo razstavljenih 30 del slovenskih slikarjev od 19. stol. do danes. Razstava je obsegala kronološki prerez slovenskega krajinarskega slikarstva v zadnjih 150 letih. Stara mojstra Pernhart in Karinger sta seveda zavzela ključni mesti. Pernhart s svojo značilno romantično iznainsirano podobo Triglava - za katero je staro SPD čutilo potrebo, da jo izda kot razglednico, - pri Karingerjevem Stolu pa imaš občutek, da si sredi pokrajine v večernem soncu. Morda je Beneschev Triglav gledan iz Staničeve koče od daleč bolj spektakularen od onih dveh, vendar nima enake umetniške vrednosti. Jamova Martuljkova skupina sicer bije z zeleno barvo vendar učinkuje zanosno in osvežujoče. Koželjeva Panorama Martuljka (ne z Vršiča, kot je zapisano v katalogu) je zorno manj znana podoba, ki učinkuje tudi po svojem slikarskem slogu. Hodni-kova Planina na Kraju je svojstven izraz bohinjskega slikarja. Mehke Pavlovčeve poteze Grintavcev z domačijo v ospredju so lepo dopolnilo v galeriji gorskih impresij. Polajnar s Tretjim triglavskim jezerom izpoveduje veličastno divjost in zagonetnost sveta, za katerega Kugy pravi »da se ne zna smejati«. Za razliko od njega Ljubo Ravnikar slika svetle horizontale Skrlatice (slika v katalogu je obrnjena). Adamič Peter je zajel Lepo Spičje z Vršiča v svetlobi deževnega dne in razpoloženja. Zlati sij tonečega sonca, ki utripa na stenah Mojstrovke in Travnika je na platno prenesel Božidar Jakac. Dora Plestenjakova je v gorski naravi dojela svoj izraz upodobitve, dojemljiv vsakemu po občutju in razpoloženju. France Kreuzer je v Mali Mojstrovki upodobil veličastje gora v alpinističnem siju. Tone Tomazini ljubi skrite kotičke v gorah. Jože Trpin ostaja zvest svojemu pogledu na gorski svet. Ive Subic in Kamilo Legat sta posegla po modernističnem upodabljanju gora. Razstavo je priredilo planinsko društvo, ne galerija. Kriterij je bil le sloves slikarja, ne tehnika ali izobrazba. Kdor slika, fotografira ali piše, ta vidi več. Ustvarjanje je več kot opazovanje, razstavljanje ali objavljanje več kot doživljanje. Vsak še tako skromen in anonimen ustvarjalec s tem da dela za sebe - dela za sočloveka. Ali v tem ni nekaj, na kar v težnji za Človeka v masovni Družbi vse preradi pozabljamo? Tone Strojin SLAVNOSTNA AKADEMIJA PD MENGEŠ (Uvodna prireditev v Tednu mengeških planincev, 8. 11. do 16. 11.) Dejavnost nekega planinskega društva se izkazuje tudi v tem, koliko pomeni v kulturnem življenju na tistem področju, kjer deluje. Taka načelna ugotovitev je našla svojo praktično potrditev na slavnostni akademiji, ki so jo mengeški planinci organizirali kot uvodno slovesnost v svoj planinski teden, ki so ga posvetili 100 letnici jugoslovanskega planinstva. Nastopali so pevski zbor Svoboda iz Mengša, harmonikarski orkester Svobodo prav tako iz Mengša in folklorna skupina. Poleg planinskega poudarka je akademija nakazala še nekaj drugega. Taka planinska organiziranost namreč, ki se izkazuje v sodelovanju krajevnih kulturno umetniških društev in v organiziranju kulturnih tednov in raznih razstav, je prav gotovo oblika javnega delovanja, ki naj bi ga planinci na svojem področju intenzivno razvijali. Mengeški planinci so od 8. do 16. novembra želeli predstaviti širšemu občinstvu vse »žive« kulturne dejavnosti tega kraja, v katerih so med drugimi udeleženi tudi planinci. Tako se je slavnostni akademiji priključila tudi razstava planinske fotografije, tako so v ta teden vključili tudi predvajanje planinskih filmov v kinu Mengeš, gledali so premiero turističnega filma Dekliščina v Mengšu, organizirali so planinsko predavanje z barvnimi diapozitivi in organizirali so izlet v »neznano«, na Primorsko. Zajetna zamisel je terjala gotovo mnogo organizacijskega dela in je ob tem angažirala prav vse razpoložljive »planinske sile« v Mengšu in okolici. Pevski zbor Svoboda je pod vodstvom Tomaža Habeta zapel Aljaževo Triglav moj dom in štiri narodne. Govor o kulturnem pomenu planinstva je imel predsednik kulturno literarne komisije pri PZS Tone Strojin; v njem je predvsem poudaril človekovo navzočnost v gorah in čustveno navezanost na gorsko naravo. Predvsem je podčrtal kulturni pomen planinskega delovanja v okviru pla- ninskih organizacij in zunaj njih. Nastopil je tudi mladinski harmonikarski orkester Svoboda pod vodstvom Pavla Kosca. Organizatorji so v spored vključili podelitev zlatega odličja neumornemu planincu Lojzetu Hočevarju in diplome udeležencem tečaja mladinskih vodnikov, ki je bil v oktobru v Kamniški Bistrici oziroma v Kamniku. Nastopila je tudi folk-klorna skupina Svobode iz Mengša. Vmes pa so se vrstili citati dr. Henrika Turne in dr. Juliusa Kugyja, ki jih je bral Marijan Krišelj. Z avizom Pavla Kosca, ki ga poznamo z oddaje Odmevi z gora, je bila akaderraija zaključena. Tako delovanje planincev je vsekakor vredno pohvale. Upajmo, da bodo temu zgledu sledili tudi planinci v drugih naših večjih središčih. Velika dvorana v Mengšu je bila nabito polna. v u SREČANJE MLADIH PLANINCEV V ZGORNJI ŠČAVNICI Letos je mladinski odsek pregledal celoletno delo v začetku oktobra. Akcij, izletov, predavanj ni bilo malo. V okviru MO deluje 10 planinskih sekcij na osnovnih šolah. V soboto, 19. oktobra se je zbralo v prijetnem slovenjegoriškem kraiu v Zgornji Ščavnici 290 mladih planincev. To ie bila sklepna prireditev tekmovanja planinskih skupin. Po ogledu nove šole in okusni malici so se zbrali v dvorani, kjer je bila podelitev nagrad in priznanj planinskim skupinam. Po uvodnih besedah predsednika PD Maribor-matica tov. Stojana je načelnik MO podelil vsem desetim šolam priznanja in knjižne nagrade, naiboljširn pa še praktična darila. Prvo mesto je tokrat zaslužila planinska sekcija na OŠ Franca Rozmana (dobila je prehodni pokal, diplomo, knjigo in torbo prve pomoči), drugo mesto OŠ Ludvika Pliberška v Mariboru (diplomo, knjigo, torbo prve pomoči), tretje mesto pa OŠ Zg. Kungota (diplomo, knjigo, kroniko). Bronaste in srebrne znake Pionir-planinec je podelil mentor MO tov. Verstovšek, znake petim novim MV pa načelnik MK PZS Franjo Krpač. V preteklem šolskem letu je vodil največ izletov MV Gorazd Kranjc. Dobil ie posebno priznanje - prehodni vodniški cepin, ki mu ga je izroč.il predsednik PD Maribor-matica. Srečno Punaartnik in Gorazd Kranic sta nato prikazala delo planinskih skupin v preteklem šolskem letu z izbranimi diapozitivi. Po končani slovesnosti so se mladi planinci zbrali na šolskem dvorišču, kjer so pekli kostanj in se šli družabne igre. A. Kolar 25-LETNICA PD KOPER Na jubilejni 25. očni zbor so se obalni planinci zbrali 17. decembra 1974. Dvorana občinske skupščine Koper je bila skoraj premajhna za vse, ki so se zbora želeli udeležiti. Za slovesno občutje je poskrbel moški pevski zbor Luke Koper pa društvena mladina, ki se je izkazala s pevskimi in glasbenimi točkami. Društvo je bilo ustanovljeno 4. 3. 1949 kot podružnica SPD Trst. Takrat je štelo 62 članov. Danes, po 25 letih združuje kar 1478 planincev, od tega dve tretjini mladine. Mladi se povezujejo v mladinskem odseku, ki organizira planinsko šolo po skupinah. Društvo je postavilo in uspešno upravlja kočo na Slavniku. Tudi alpinistični odsek je zrasel ob naši obali. Na Črnem kalu je nastal že kar pravi plezalni vrtec. Mar-kacijski odsek skrbi za pota, propagandni za obveščanja in planinska predavanja. Leto je organiziral tudi proslavo društvenega jubileja na Slavniku. Stalen, zelo resen problem, ki bistveno ovira društveno aktivnost, je pomanjkanje društvenih prostorov. Dolgoletni člani društva so za aktivno delo prejeli društvene pohvale. Društvu in nagrajencem čestitamo in želimo tudi v bodoče delovnih uspehov. dr. Peter Soklič OB 50-LETNICI SMRTI DR. KLEMENTA JUGA Odbor PD Nova Gorica je priredil spominsko slovesnost ob petdesetletnici tragične smrti goriškega rojaka, planinca in alpinista dr. Klementa Juga. Spominska slovesnost je bila 4. novembra letos v Novi Gorici v veliki dvorani občinske skupščine. Spominski govor je imel prof. Branko Marušič, ravnatelj Goriškega muzeja. Goriški oktet pa je zares od srca zapel vrsto slovenskih pesmi - predvsem planinskih in narodnih. Na programu je bil tudi recitator Stane Raztresen iz Trsta, ki naj bi deklamiral dve pesmi (dr. Gradnik in L. ZorzutJ ter prebral odlomek iz Jugovih zbranih spisov, žal pa so recitacije odpadle, ker je zaradi zaposlenosti v gledališču recitator sodelovanje moral odpovedaH. Proslava je sicer uspela, z recitacijami pa bi dobila še popolnejšo vsebino. Prireditve so se udeležili mnogi planinci ne le iz Nove Gorice, pač pa tudi s Krasa, Vipavske, Tolminske, iz Gorice, Ljubljane in Jesenic. Seveda pa so prišli tudi mnogi drugi, ki sicer niso planinci, so pa poznali Klementa Juga in so počastili njegov spomin. Navzoči so bili tudi mnogi Jugovi sorodniki. Isti večer je zastopstvo PD Nova Gorica počastilo spomin dr. Klementa Juga pri njegovi rojstni hiši, v katero je vzidana spominska plošča. n u OBČNI ZBOR PLANINSKE SEKCIJE VZGOJNEGA ZAVODA GORENJI LOGATEC Gojenci Vzgojnega zavoda Gorenji Logatec so se 7. novembra 1974 zbrali na občnem zboru planinske sekcije, v katero je včlanjenih polovica gojencev zavoda. Na zboru so ocenili dejavnost v preteklem času, ki je zelo pestra, in sprejeli program za naslednje obdobje. Na 15 izletih s povprečno udeležbo 10 udeležencev so se seznanili tudi z osnovami plezanja. Smučarske tečaje so popestrili s turno smuko. Štirje njihovi vzgojitelji so se udeležili mentorskega seminarja, od teh dva zimskega tečaja za MV, eden pa instruktorskega tečaja. Letni tečaj za MV je uspešno opravil gojenec doma, ki je bil v preteklem obdobju načelnik skupine in jo bo vodil še v naslednjem obdobju. V svojem zavodu imajo skrbno urejen planinski kotiček z lastno planinsko knjižnico. S svojim delom spodbujajo k delu matično društvo, z njim so navezali solidne stike, ki jih bodo še okrepili in s svojimi močmi pomagali pri delu dru-štva. Tarejo jih materialni problemi. Pomagajo si s posebnimi delovnimi akcijami, pomaga jim tudi vodstvo zavoda. Franjo Krpač KLUB MLADINSKIH VODNIKOV V sredo, 20. 11. 1974 so se zbrali^ na prvem sestanku »Kluba MV« v knjižnici PZS mladinski vodniki in se dogovorili o vsebini in obliki delovanja kluba. Dobivali se bodo vsako sredo ob 19. uri v prostoru knjižnice PZS, Dvoržakova 9. Vsakih štirinajst dni bodo na sooredu predavanja znanih planincev in alpinistov, zato bodo takrat sodelovali v večjem številu. Seznanjali se bodo z aktualnimi dogodki v PZS in naši družbi. Organizirali bodo tudi planinske in smučarske izlete. Dogovorili so se, da bodo pomagali MO PD na področju ljubljanskega KO pri vodstvu izletov (še zlasti v področja od koder so doma) in drugih akcijah. Prvo predavanje bo v sredo, 4. decembra t. I. ob 19 uri. Ob spremljavi barvnih diapozitivov bo predaval Janez Dolžan o vzponih slovenskih plezalcev v Yose-mitih. Vsa obvestila »Kluba MV« bodo v Delu ob sredah. Prvega sestanka se je udeležilo 26 udeležencev iz 19 PD v večini izven Ljubljane. Za vodjo so izbrali Milana Premrla. Zbranim je spregovoril tudi Matko Filip-Filutek, delegat mladih slovenskih planincev na kongresu ZSMJ, ki je izkoristil prosti čas na potovanju na kongres, za obisk Kluba MV. Franjo Krpač PLANINSKO SREČANJE NA ČRETI Čreta, kraj, kjer so bile pred približno 30 leti najtežje borbe v Savinjski dolini, je 13. 10. 1974 zbrala planince in planin-ke iz raznih krajev naše domovine. Na tem čudovitem kraju naših partizanskih Dobrovelj stoji lepa koča, oporišče in prijazno planinsko ognjišče v prečudovitem svetu predalpskega hribovja. Tisto nedeljo smo se zbrali zato, da bi tretjič podelili značke Savinjske poti. Ta trenutek smo izkoristili tudi za podelitev značk pionir-planinec, planinskih vodnikov in značke slovenske transverzale. Na vse zaodaj je bilo orientacijsko tekmovanje za pionirje, mladince in člane. Pokrovitelj je bila TTKS Žalec, za izvedbo tekmovanja pa je preskrbel mladinski odsek Tabor, ki deluje v okviru PD Vran-sko-Tabor. Najprej je zbrane pozdravil in pohvalil, da so se kljub slabemu vremenu tako številčno odzvali, predsednik PD Vransko-Tabor tov. Toni Sitar. Njegov pozdrav pa je posebej veljal tov. prof. Tinetu Orlu, tov. Tonetu Bučarju, predstavnikoma PZS, in 82-letni planinki iz Ljubljane tov. Minki Mali. Za njim je spregovoril predsednik Med-društvenega odbora za Savinjsko pot tov. Franci Čulk: »Ponosni in srečni smo lahko, ker se je porodila zamisel, kako ljudem tega področja in ostalemu svetu raz-kazati ta del slovenske zemlje. Zato priznanje vsem tistim, ki so kakor koli prispevali k otvoritvi te koče pred tremi leti, enako MO za Savinjsko pot in vsem PD, ki skrbijo za njeno vzdrževanje.« Pot je do danes prehodilo že 159 planincev. O pomembnosti Dobrovelj med NOB je spregovoril tudi predsednik komisije za pregled dnevnikov Sav. poti tov. ing. Božo Jordan. Dejal je, da so nekateri tuji vojaški strategi ravno temu gorskemu svetu pripisovali našo moč. »V naših ljudeh je rastla ideološka zavest, borbena prekaljenost in politična enotnost. To so tudi temelji današnjega socialističnega sistema, ki temelji na delavnem človeku in iz njega izhaja. Prav zaradi tega naj gozd in gora postaneta neizčrpen vir zdravja in rekreacije, vir srčne kulture in tovarištva.« Udeležence je pozdravil tudi predstavnik PZ Slovenije tov. profesor Tine Orel. Opozoril je med drugim na dejstvo, da smo Slovenci v Evropi prvi pričeli s planinskimi transverzalami. Planinci drugih držav so se nam posmehovali in nas kritizirali, potem so jih povzeli za nami. Tako je tudi PD Vransko-Tabor odprlo z delčkom Savinjske poti širšemu krogu planincev svet, o katerem je že slavni mislec Montesquieu pred 300 leti na Trojanah dejal, da na vsej poti od Pariza ni videl tako lepih krajev, kot se vidijo iz Trojan. V čast slavja so krajši kulturni program pripravili pionirji planinci Osnovne šole Ivana Farčnika-Buča Vransko. Nato so Darja Rozman, prof. Tine Orel, ing. Božo Jordan in Manja Ocvirk podelili 10 značk planincem za prehojeno Savinjsko pot (od tega so kar trije planinci iz PD Oljka Polzela prejeli značko že drugič), 10 bronastih značk pionir-planinec, tri značke mladinskih vodnikov članom mladinskega odseka Tabor in dve znački za prehojeno slovensko transver-zalo. Po končani slovesnosti je tov. Stanko Zimnik razglasil rezultate orientacijskega tekmovanja, predstavnik TTKS Žalec tov. Adi Vidmajer pa je podelil pokale in diplome. Pri pionirjih je zmagala ekipa PD Prebold II, med mladinci in člani pa PD Vransko-Tabor - mladinski odsek Ta- bor- Franci Čulk ORIENTACIJSKO TEKMOVANJE »TRIJE RIBNIKI 74« V soboto, 12. oktobra letos je osrednji mladinski odsek pri Planinskem društvu »Matica« Murska Sobota organiziral II. prvenstvo osnovnih šol ter III. prvenstvo pomurskih srednjih šol v planinskem orientacijskem teku pri Treh ribnikih v bližini Ljutomera. Ta tekmovanja za osnovnošolski in srednješolski pokal Pomurja organizirajo mladi planinci v Murski Soboti vsako leto v sodelovanju z Zavodom za šolstvo - organizacijsko enoto v Murski Soboti, oddelkom za narodno obrambo in strelsko zvezo. Pokroviteljstvo nad letošnjim tekmovanjem, ki je bilo v počastitev 9. kongresa Zveze socialistične mladine Slovenije, je prevzela Občinska konferenca ZSMS v Ljutomeru, saj je bilo tekmovanje v ljutomerski občini. Tekmovanja se je udeležilo skupaj 43 ekip (9 ekip pionirk, 16 ekip pionirjev, 6 ekip mladink in 12 ekip mladincev) iz murskosoboške in ljutomerske občine, iz občin Gornja Radgona in Lendava pa žal ni bilo nobene ekipe. Organizator tekmovanja je za kraj tekmovanja izbral kontrolno točko Pomurske planinske poti - Trije ribniki, kjer je tudi letno kopališče za občane Ljutomera in druge. Preizkus znanja tričlanskih ekip je bil v poznavanju prve pomoči in varstva narave. Ekipe so naloge reševale pred startom v obliki testa. Pred odhodom so tekmovalci še streljali, pionirji z zračno puško a mladinci z malokalibrsko puško. Najboljši posamezniki so bili naslednji: pri pionirkah Drago Ropoša (OŠ Veržej) 22 krogov, pri pionirjih Roman Zadravec (OŠ II. M. Sobota) 27 krogov, pri mladinkah Marija Kerčmar (gimnazija M. Sobota) 22 krogov in pri mladincih Jože Gran-taša (ŠCBP M. Sobota) 35 krogov. Po vrnitvi vseh ekip s tekmovalne orientacijske proge se je sestala računska komisija in izračunala rezultate za posamezne ekipe za vsa področja: prva pomoč, varstvo narave, streljanje, orientacija. Največ uspeha so v mladinski konkurenci dosegli gimnazijci iz Ljutomera, ki so osvojili prvo mesto v konkurenci mladink in mladincev. Pri pionirskih ekipah je bila uspešna OŠ Veržej in Oš II. Murska Sobota. Rezultati: Pionirke: 1. mesto OŠ Veržej X. (Mohorko) 501 točka, 2. mesto OŠ Veržej VIII. (Rafolt) 500 točk, 3. mesto OŠ Mačkovci (Bačič) 497 točk; Pionirji: 1. mesto OŠ II. M. Sobota (Zadravec) 532 točk, 2. mesto OŠ Beltinci (Pavlinjek) 512 točk, 3. mesto OŠ Veržej VI (Rojnik) 511 točk; Mladinke: 1. mesto Gimnazija Ljutomer VI. (Nemec) 639 točk, 2. mesto Gimnazija M. Sobota VI. (Deutsch) 637 točk, 3. mesto EŠC M. Sobota III. (Rumbak) 612 točk; Mladinci: 1. mesto Gimnazija Ljutomer II. (Možina) 692 točk, 2. mesto Gimnazija Ljutomer I. (Karba) 670 točk, 3. mesto ŠCBP M. Sobota I. (Hadler) 639 točk. Prvoplasirane ekipe so prejele pokale organizatorja ter praktične nagrade pokrovitelja tekmovanja, trem prvoplasiranim (od prvega do tretjega mesta) v vsaki disciplini pa podeli Zavod za šolstvo diplome in kolajne. Vsem organizatorjem tekmovanja gre velika zahvala za uspešno izvedeno orientacijsko tekmovanje Trije ribniki 74, ekipam, ki so sodelovale, pa so ti že na samem zaključku tekmovanja sporočili: Na svidenje prihodnje leto na podobnem tekmovanju v občini Gornja Radgona! M. Filutek PRVO SREČANJE Z MARIBORSKIMI PLANINCI Na povabilo Planinskega društva Mari-bor-matica smo se zastopniki Slovenskega planinskega društva v Celovcu, v soboto, 5. oktobra odpeljali v Maribor, kjer so nas prisrčno sprejeli predstavniki tamkajšnjega društva. Po kosilu in ogledu muzeja NOB v Mariboru smo se skupno z mariborskimi planinci odpeljali proti Pohorju, pogorju, ki se razteza med Mariborom na vzhodu in Dravogradom oz. Slovenjgradcem na zahodu. Po večerji nas je predsednik PD Ma-ribor-matica, tov. Stojan Vladimir prisrčno pozdravil. Svoj govor je zaključil z željo, da bi se takšna in podobna srečanja še večkrat ponovila. Nato je voditelju naše skupine tov. Miklavčiču predal darilo v obliki dragocenih planinskih knjig in vsem našim udeležencem srečanja še posebno darilo. Vidno presenečen nad takšnim sprejemom in nad tolikšno gostoljubnostjo se je tov. Mi-klavčič prisrčno zahvalil za povabilo in darila ter ob tej priložnosti povabil mariborske tovariše na protiobisk na Koroško in sicer na slovensko planinsko postojanko »Kočo nad Arihovo pečjo» na Bleščeči planini. Hkrati je v spomin na prvo srečanje z mariborskimi planinci predsedniku tov. Stojanu Vladimirju predal cepin z vgraviranim posvetilom. V okviru družabnega večera, ki je sledil, sta nato znana predavatelja PD Maribor-matica Franček Vogelnik in Ivo šoštarič v barvnih diapozitivih prikazala lepote vzhodne Slovenije ter tako dala srečanju še pestrejši pečat. Večer v Mariborski koči ob prijetni družabnosti mariborskih planincev, s katerimi smo navezali tesne tovariške vezi, bo našim planincem ostal v trajnem spominu. V nedeljo, naslednjega dne, smo se po zasneženi cesti odpeljali proti Arehu. Tov. šoštarič pa je razlagal zanimivosti okoli Areha, ki imajo velik zgodovinski pomen. Cerkev svetega Areha je bila baje zgrajena na ostankih poganskega templja. Sploh je bil šoštarič osebnost, ki je znal vsakega pritegniti, da je z zanimanjem sledil njegovim izvajanjem, tako da je vsak posameznik mnogo pridobil na znanju. Slovenski vestnik, 18. 10. 1974 TAMAR 1974 V okviru programa planinske vzgoje in priprav mladih na SLO je bil v organizaciji MO PD Medvode in pod pokroviteljstvom tovarne »Color« od 18. do 25. avgusta v Tamarju planinski tabor »Tamar 74«. Več kot 50 udeležencev, od tega 36 učencev planinske šole, se je spoznalo z varstvom narave, z bivanjem v naravi (hoji in tehniki plezanja, prvi pomoči, prehrani, orientaciji itd.) v vojnih razmerah in v miru. Tabor so obiskali družbenopolitični delavci občine Ljubljana-šiška, predstavniki pokrovitelja tovarne »Color«, predstavniki »Gradlesa« in zavarovalnice »Sava«, ki so nam priskočili na pomoč, vojaki iz obmejne karavle Slatna in mladina iz Rateč. Udeleženci so gostom pripravili kulturne programe, večere ob tabornem ognju in tekmovanja v streljanju z zračno puško za pokal OK ZSMS Ljubljana-Siška, za katerega sta se potegovali ekipi tabora in vojakov iz obmejne karavle Slatna. Vojaki so bili zmagovalci. Za prijetno branje in obveščanje je bilo na taboru poskrbljeno z izdajo štirih izvodov časopisa »Sotočje« (Tamarska izdaja). Mladinski aktiv iz Medvod pa je v Ratečah priredil še filmsko predstavo. Učenci so znanje preizkusili praktično na dveh izletih (Sr. Ponca, Kotlovo sedlo), na orientacijskem tekmovanju, kjer so tekmovali v orientaciji, prvi pomoči, streljanju z zračno puško in odgovarjali na vprašanja iz SLO in planinske tematike, na testu in zabavnem kvizu. Slabo vreme je zagodlo prizadevnim učencem, da se niso mogli podati na izlet na Mojstrovko in Triglav. Pokrovitelj je pred dnevi poskrbel za slovesno podelitev diplom in značk o opravljeni planinski šoli in poplačal prizadevnost s skromno zakusko in oaledom obratov tovarne »Color«. s|avko Qgrizek MARKIRANA POT BOČ-LOČE Člani PD Loče so letos markirali planinsko pot od Planinskega doma na Boču do Loč. Do Smihela nad Sladko goro poteka pot po trasi Štajersko-zagorske planinske poti, nato pa se nadaljuje prek Dolge gore in Lipoglava v Loče. Prihod- nje leto nameravajo markirati še Dlanin-sko pot Loče-Konjiška gora in tako povezati Boč in Koniičko goro. Od Boča do Loč je štiri ure hoda. To pot priporočamo zlasti ljubiteljem planinskih sprehodov po nenapornih štajerskih vinorod-nih gričih. FrQnče|< Ma|i_F;,ufek KLJUB SNEGU NA SNEŽNIK Sneg, megla, burja, videz globoke zime. Tak je bil videti vrh Snežnika v sobotnem dopoldnevu, ko se je na njegovo teme namerila skoraj 500 m dolga kolona mladih planincev z Gorenjskega in s Primorske, da bi se za konec letošnje planinske izletniške sezone srečali na Snežniku in se pogovorili o svojih skupnih dejavnostih v prihodnje. Mladi osnovnošolci iz Kranja, Jesenic, Tržiča, Semedele pri Kopru, Ilirske Bistrice, pa še skupina dijakov gozdarske šole iz Postojne, pod vodstvom svojih mentorjev in mladinskih vodnikov, si bodo gotovo zapomnili tokratni pohod, ki se je začel v sončnem jutru in pod nizkimi oblaki nad snežniškimi gozdovi in ki se je iznenada sprevrgel v pravo zimsko prebijanje. Snežnik je tokrat sprejel svoje obiskovalce mrzel in hladen. Prav pod vrhom je veter še bolj narasel in bril še bolj mrzlo, tudi snega je bilo Mladina iz Kranja in Ilirske Bistrice na Snežniku Foto V. Čeligoj vse več in več. In naenkrat, težko pričakovana koča na Snežniku. Prijetna in topla, na lepem premajhna za vse, vendar pa je sprejela pod svojo toplo streho vseh 312 pričakovanih obiskovalcev. Mladostno planinsko čebljanje v tej pisani družbi planinskih vrstnikov ni zlepa pojenjalo. Saj je bil za večino obiskovalcev prav ta izlet prvo srečanje s Snežnikom, za Kranjčana 75-letnega Janka Sicherla in 4-letno Romano pa prav gotovo pravi podvig. Med izletniki je vzbujal posebno spoštovanje Jeseničan Jaka Čop, mojster planinske fotografije. Kljub naraščajočemu vetru se je večina še zatekla na vrh nad kočo - škoda, o čudovitem razgledu, ki je za Snežnik značilen, tokrat ni bilo sledu. Treba bo še priti, slišimo iz ust mnogih. Primorske novice, 25. okt. 1974 PLANINSTVO V ŠOLE V soboto in nedeljo, 26. in 27. oktobra t. I. se je na Planini Razor nad Tolminom zbralo nad 60 prosvetnih delavcev-men-torjev planinske vzgoje iz mnogih krajev Slovenije. Pestra družba prosvetarjev, vzgojiteljic, osnovno šolskih in gimnazijskih učiteljev je prepričljivo potrdila, kako zelo je zakoreninjeno planinstvo v naših vzgojnih zavodih. Oba dneva so zbrani prosvetni delavci obravnavali vlogo šolskih planinskih skupin, izmenjavali svoje dragocene izkušnje in prisluhnili besedam organizatorjev seminarja tov. Majdi Švegl in tov. Jožetu Melanšku, članoma mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije, sklicateljice seminarja, o oblikah dela in organiziranosti planinskih šolskih skupin v vzgojnih zavodih v okviru šolskih športnih društev. Skoraj celotno mentorsko delo v okviru planinske dejavnosti leži na ramenih prosvetnih delavcev, mentorjev planinske vzgoje. Da je to delo uspešno, smo se na tem seminarju dodobra prepričali. Naj o tem govori le podatek, da je v organizirano planinsko delo v Sloveniji vključenih nad 20 000 pionirjev in 15 000 mladincev. Vsekakor je dosti pozornosti in zanimanja med navzočimi vzbudila tov. Marija Stefančič, vzgojiteljica v VV oddelku osnovne šole v Ilirski Bistrici s poročilom o uspelem organiziranem vključevanju v planinsko dejavnost tudi varovancev njihovega oddelka. Njihova skupina »cicibanov planincev« šteje že nad 90 članov. Mladi planinci pa so pod skrbnim vodstvom svojih vzgojiteljic obiskali že skoraj vse vzpetine v okolici in si prislužili značko »cicibana planinca«. Njihovo delo je tako pridobilo nove vzgojne vrednote v splošno zado- voljstvo varovancev in njihovih staršev. Posnemanja vredno! Zbrani so se seveda dotaknili tudi težav, ki tako zahtevno delo spremljajo. Dobre volje, pravijo, resnično ne manjka. Mar-sikod pa pričakujejo več pomoči s strani vodstev šol, pa tudi priporočilo Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo iz leta 1969 je marsikje pozabljeno. Prav gotovo bodo zavodi za šolstvo z vzpodbujanjem vzgojnega dela v naših šolskih zavodih tudi planinstvu vsestransko pomagali. Zadnji dan seminarja so se udeleženci kljub zimskim razmeram v snegu in močnemu vetru povzpeli še na 1923 m visoki Vogel. j. M. OBČNI ZBOR MLADINSKEGA ODSEKA PD VRHNIKA V petek, 22. 11. 1974 je bil 1. občni zbor MO PD Vrhnika, posvečen 10-obletnici uspešnega dela MO. Poročilo o pestrem in uspešnem delu v preteklih 10 letih je podala Boža Marenče, dosedanja na-čelnica MO. Iz njenega poročila je razvidno, da je MO PD Vrhnika med najdelavnejšimi MO, ki že desetletje organizira redne planinske tabore, številne izlete, izdajajo svoje glasilo, uspešno vodijo svoje kronike in fotokronike, imajo planinsko knjižnico, skrbe za strokovne kadre, uspešno sodelujejo z ZSMS, s taborniki in TTKS. Pomembno je, da imajo mlade markaciste, ki pomagajo markacijskemu odseku PD. Za naslednje obdobje so sprejeli pester program. Novo izvoljenemu odboru bo načeloval Bogdan Seliger. Najuspešnejšim pionirjem so podelili bronaste in srebrne znake »Pionir-plani-nec«. Svoje delo, uspešno in dolgoletno, imajo posneto na filmih, ki so si jih ogledali ob koncu zbora. Fronjo Krpač ANTON ARZENŠEK Prav v jubilejnem letu plodnega 70-let-nega delovanja je PD Šoštanj izgubilo enega izmed dolgoletnih odbornikov, prizadevnega blagajnika društva med obema vojnama, Antona Arzenška. Po krajši hudi bolezni je umrl v slovenjgraški bolnišnici, pokopali pa so ga 27. junija 1974 na pokopališču v Velenju. Rodil se je v Šoštanju 11. 6. 1899 in je torej, komaj nekaj dni pred smrtjo, slavil svoj 75-letni življenjski jubilej. Se niti 14 let star se je začel učiti usnjarske stroke v Šoštanju. Že leta 1919 se je vključil v napredno delavsko organizacijo, delavsko konzumno društvo in prosvetno društvo Svoboda, kjer je bil leta 1925 med ustanovitelji delavske godbe Zarja. Vztrajno si je nabiral življenjske izkušnje in se hkrati izpopolnjeval v usnjarski stroki, tako da je bil že pred vojno vodja podplatnega oddelka, kakor tudi vodja proizvodnje likanca, s katerim je šoštanj-ska usnjarna zaslovela po vsem svetu. Leta 1935 se je kot edini med delovodji pridružil stavki usnjarjev, ki so zahtevali boljše delovne pogoje in dohodke. V Šoštanju je bil tudi funkcionar Sokola, odbornik mestne občine in član upravnega odbora meščanske šole. Kot velik ljubitelj narave se je že leta 1930 včlanil v ljubljansko društvo Prijateljev prirode in hkrati tudi v Planinsko podružnico SPD Šoštanj, kjer je dolgo vrsto let opravljal funkcijo blagajnika. V avgustu leta 1944 je postal aktivni član ustanovljenega mestnega odbora OF. Ta ga je hkrati postavil tudi za ilegalnega direktorja tovarne usnja z nalogo, da z zavednimi delavci ohrani tovarno pred uničenjem. Takoj po osvoboditvi pa je bil imenovan za tehničnega direktorja tovarne usnja in to dolžnost opravljal do leta 1961, ko se je upokojil. Sicer pa je bil strokovni sodelavec tovarne še po upokojitvi vse do 1. junija 1972. Za njegovo 58-letno vsestransko delovanje ga je predsednik republike odlikoval z redom dela. Ob njegovi 75-letnici pa ga je odlikovala tudi Planinska zveza Slovenije za dolgoletno planinsko delovanje v Šoštanju s srebrnim častnim znakom 105 PZS" V. K. MATKU ULČARJU V SPOMIN Se mlad nas je v 68. letu starosti za vedno zapustil planinski tovariš Matko Ulčar, steklarski mojster iz Bleda. Kot pionir se je že v svojih mladih letih vključil v TK Skala - Jesenice in je kot član Zimsko športne zveze kot učitelj smučanja razvijal kot planinec-smučar napredne ideje v planinstvu. Po vojni se je kot že izkušen planinec vključil v planinsko organizacijo in kot starosta PD Bled nosil tudi društveni prapor. Pri vzgoji mladih planincev ima velike zasluge, da se je mladinska sekcija razvila na današnjo stopnjo. Za svoje zasluge je bil odlikovan s srebrnim in zlatim znakom PZS. Do svoje smrti pa je bil tudi vztrajen poverjenik za Planinski Vestnik. Kot planinca ga je v Aljaževi kapelici v dolini Vrat poročil z nevesto Gizelo znani planinski pisatelj Janez Jalen. Njegovi tovariši, Joža Čop, Gandi in drugi so mu zaželeli še dolgo planinsko udejstvova-nje. Vsekakor je podružnica PD Bled z njegovo smrtjo izgubila zaslužnega člana. Slava njegovemu spominu. n m SLOVENSKA ZIMSKO ŠPORTNA ZVEZA Učiteljska izkaznica 'T 1 o % r ■ v": j *«•*!.» S!t.»iU . lat"» d« 'iec-ubr.. t-saai» '.r*]fi»tp ",..'. * NA BOCU GRADIJO NOVE SMUČARSKE PROGE Te dni so zaključili z zemeljskimi deli okoli 400 metrov dolge proge za smučarsko vlečnico pri planinskem domu na Boču. Vsa dosedanja dela so bila opravljena prostovoljno.* Največ zaslug za to so imeli člani PD Poljčane in drugi ljubitelji Boča. Potrebna sredstva so prispevale organizacije v Poljčanah in okolice. Za izgradnjo prve smučarske vlečnice na Boču pa so prispevale do sedaj prek 20 000 dinarjev. Višinska razlika vlečnice znaša okoli 130 metrov. Člani PD Poljčane bodo zgradili še tri nove smučarske proge, v skupni dolžini enega kilometra. Tudi vsa dokumentacija za smučarsko vlečnico je že izdelana. Posebni gradbeni odbor, sestavljen iz članov PD Poljčane in planincev občine Šmarje pri Jelšah, skrbi, da bodo vsa dela v roku končana. Za predsednika odbora so izvolili Darka Bizjaka, sekretarja OK ZKS Šmarje pri Jelšah. S temi pridobitvami želijo pritegniti na Boč tudi ljubitelje zimskega turizma, predvsem smučarje in sankače. Viktor Horvat ALPINISTIČNE NOVICE SREČANJE Z ALPINISTI IZ TASKENTA Od 15. 8. 1974 do 1. 9. 1974 je pri nas bivalo 14 sovjetskih alpinistov, zamenjava z nami v Kavkazu. Pozdravili smo se kot stari znanci. Opazovali smo se sicer malce postrani, a kaj se ne bi, saj smo se videli prvič v življenju. Sami zagoreli in mišičasti fantje pa tri ženske, ki so se s svojimi nežnimi postavami kar izgubile med njimi, okoli njih pa ogromni nahrbtniki, ki v človeku bude spoštovanje. Spet sem lahko preizkusil svojo ruščino, ki sem se je učil nekoč v šoli in pred kratkim v Kavkazu. Kar nasmihali so se, ko smo se pogovarjali, a razumeli smo se kljub temu. Še predobro! Od cele skupine samo vodja ni bil alpinist, ta je gore od blizu spoznal verjetno prvič. Peljal sem jih v Vrata, kazati in hvaliti našega očaka in njegove sosede. Muzali in nasmihali so se ob njegovi majhnosti, no, upravičeno, saj so vsi prišli naravnost iz Pamirja. V prečudovitem vremenu smo preživljali lepe urice ob hladni in prijetni Bistrici, v severni steni Triglava in v njegovi okolici. Ugajal jim je in nekam domač jim je postal ta mali, a vendar tako čudoviti in za nas najlepši svet. Spoznavali so naše gore, okusili njihov čar in vsaj kanček tega lepega so odnesli s seboj daleč v Uzbekistan. Preplezali so severno triglavsko steno po skalaški smeri in Ladjo, v zahodnem delu stene pa so vtrli tudi svojo novo smer, ki so jo imenovali taškentsko. Preplezali pa so tudi kamine v Mojstrovki. Ko sem jih opazoval, kako s hitrimi in zanesljivimi koraki drobijo za menoj po skalaški smeri, sem začutil spoštovanje do teh mrkih, a v resnici prijaznih in dobrih fantov. Plezali so vsi v nekakšnih gumijastih copatah, a kljub temu ravno tako zanesljivo in hitro kot jaz v pravih hribovskih čevljih. Zdeli so se mi skoraj bosi. Mislim, da se v taki obutvi čez severno steno ni povzpel še nihče. Nisem jim tega omenil, saj sem se bal, da me ne bi pravilno razumeli. Pokazali so nam tudi spretnosti njihovega tekmovalnega plezanja. V odpravi so sodelovali: Šaripov Marat, vodja (ni alpinist); Djako-nova Valentina, II. razred; Buaarnikova Tamara, II. razred; Sergejev Roža, I. razred; Varakin Jurij; Macuk Jurij; Sergej Anatolij; Mumdži Cimur, vsi štirje kandidati za mojstra športa; Mamedov Cimur; Prokazov Gena; Smirnov Genadij; Ljubim-ski Igor; Morozov Volodja, vseh pet I. razred; in Šabanov Anatolij, mojster športa. P. S.: Ker so v SZ alpinisti razporejeni v več skupin, sem navedel tudi njihove Komisija za slike s tujino in inozemski planinski turizem Planinske zveze Slovenije SEZNAM IZLETOV V LETU 1975 1. marca (sobota): Turno smučarski izlet na Koroško - na Peco (2111 m) z avstrijske strani. Odhod: ob 6.30 iz Dvoržakove 9. Cena: 80 din (prevoz z avtobusom, vodstvo, organizacija). 15. marca (sobota): Smučarski izlet na Koroško - na Goldeck (2139 m). Odhod: ob 6.30 iz Dvorža-kove 9. Cena: 85 din (prevoz z avtobusom, vodstvo, organizacija GRS). 23. marca (sobota): Turno smučarski izlet Nevej-sko sedio-Prevala-Krnica-Bovec. Odhod: ob 6.30 iz Dvoržakove 9. Cena: 85 din (prevoz z avtobusom, vodstvo GRS, organizacija) Prva polovica junija: Planinski izlet na Olimp 2918 m (8 dni). 19. do 22. julija: Planinski izlet na Adamello 3554 m (Madonna di Campiglia, Rifugio Bedole, Rigufio Madone). Prva polovica septembra: 10-dnevni planinsko turistični izlet na Korziko (okoli Korzike in na tri vrhove, med njimi na najvišji vrh Korzike -Monte Cinto, 2707 m po slovenski markirani poti, sicer po Calvi-Ajaccio, Bonifacio-Porto Vecchio--Corte-Asco-Plateau de Stagno-Ponto Leccio-Ba- 13.a'in 14. september: Planinski izlet na Hochstadl - 2680 m (v okviru poti prijateljstva treh dežel). 20. in 21. september: Planinski izlet na Monte Cavallo di Pontebba - 2231 m in na Creta Grau-zaria - 2066 m (v okviru poti prijateljstva treh Podrobni programi izletov pod II., zlasti za izlet na Olimp, Adamello in na Korziko, pogo|i in cena izleta bodo objavljeni naknadno. Interesenti za posamezne izlete se lahko neobvezno prijavijo od 6. 1. 1975 dalje na naslov Planinske zveze Slovenije. Njihove pri|ave bodo prednostno evidentirane. Takoj ko bodo izdelani podrobnejši programi za posamezne iz ete (Olimp, Adamello, Korziko) jim jih bomo poslali z vabilom, da se nato v kratkem roku dokončno odloči|o in vplačajo akontacijo. LITERARNI NATEČAJ PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE Planinska zveza Slovenije na predlog uredniškega odbora Planinskega Vestnika razpisuje literarni natečaj 1975 v opombo na osemdesetletnico planinskega glasila (1895-1975). Nagrade so naslednje: 1. nagrada din 3000,00 2. nagrada din 2000,00 in tri nagrade po din 1000,00 Natečaj velja za vso planinsko tematiko od znanosti do planinskih dejovnih področij v najširšem smislu. V poštev pridejo neobjavljeni opisi tur in vzponov, izletov v sredogorje in visokogorje domačin v tujini, novele, meditacije, planinski življenjepisi, alpinistični problemi, problemi varstva narave itd. Obseg je odmerjen na 1-15 tipkanih strani (po 3 vrstic). Slike in risbe so zaželene, vendar ne nujne. Pravice do nagrajenih člankov za tri leta prevzame PZS. PZS si pridržuje pravico, da objavi tudi kak nenagrajen tekst, vendar mora to avtorju sporočiti. Žiriji predseduje dr. Matjaž Kmecl, člani žirije so: prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, ing. Miran Marussig, Tone Stro-jin in Tine Orel. Sklepi žirije so dokončni. Rokopisi se sprejemajo do 15. marca 1975. Pošljite jih na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvorakova 9, pp 214, z označbo »Literarni natečaj«. Sklepi žirije bodo objavljeni v PV št. 8 ali 9 1975. 107 Planinska zveza Slovenije KAKO DOLGO PLEZALNA VRV ZDRŽI PADCE V alpinistični strokovni literaturi zadnjih let je bilo najti prav zastrašujoča poročila o neverjetno hitrem staranju modernih plezalnih vrvi. V tem prednjačijo Avstrijci (dr. Kossmath, beri Kosmat), pa tudi Angleži ne zaostajajo: komaj nova vrv naj bi bila že po nekaj turah, čeprav skrbno varovana in nepoškodovana, nerabna. Odtod zahteve v komisiji UIAA za varnostni material, naj bi moderne vrvi vzdržale vsaj 3 padce z bremenom 80 kg po normah UIAA, ne samo dva kot doslej, in tako manj občutile staranje. Tega so si želeli seveda predvsem tisti fabrikanti, katerih vrvi so po 3 padce tudi res že zdržale. V tem navzkrižju mnenj se je znana švicarska tovarna vrvi AROVA (CH-5600 Lenzburg) sklenila obrniti na lastno pamet, čeprav njene vrvi mammut-dynamic in mammut-dynoflex zdrže tudi po 5, celo 6 padcev UIAA. Kajti vprašanje je velike praktične vrednosti za alpiniste: če rabljene vrvi ne zamenjaš pravočasno, do-živiš lahko da se pretrga vrv in tega ne preživiš; obratno pa te krepko stane, kadar vrv kupiš novo, pa bi seveda staro rad izrabil prav do še varne meje obrabe. AROVA je razdelila za približno 2000 m svojih plezalnih vrvi v treh in pol letih. Za vsako je zahtevala posebno nadrobno poročilo o vsem, kar je vrv doživela in utrpela. Res uporabnih poročil pa je dobila zgolj 15 (ca. 600 m vrvi). Njene splošne ugotovitve so naslednje: 1. - raztros v vrednostih posameznih rezultatov je znaten, tolik, da zaradi statistično razmeroma majhnega števila podatkov (15) manjša vrednost izjav; 2. - tudi če bi serija poskusov bila znatno obsežnejša, bo komaj kdaj možno določiti življenjsko dobo kake plezalne vrvi res zanesljivo. Večja ali manjša osebna skrbnost plezalcev bo namreč vselej igrala znatno vlogo pri obrabi vrvi. Vendar smemo trditi, da - v okviru gornjih omejitev - utrpe enojne vrvi_ te slovite tovarne ne glede na višino, težavnost in teren oz. kamenino povprečno 2,2 kilopondmetra svoje prvotne »trdnosti (zmogljivosti) na robovih po UIAA« (Kantenarbeitsvermogen) za vsak plezalni dan, ki traja povprečno pet ur in pol. Če znaša ta značilnica 360 kmp na vsak meter nove vrvi, se to pravi, da bi njihovo vrv lahko uporabljali nekako 90 plezalnih dni, seveda če je sicer nepoškodovana. Po tej dobi upade njena trdnost na robu (rezini) namreč že pod 160 kpm/m; kar je skrajna meja za prestrezanje skrajnega padca (faktor padca 2, ti. padec za ves raztežaj navpično nad zadnjim klinom in še za isto dolžino po- denj). Tako vrv ¡e treba nujno zamenjati, pa naj bi bila na zunaj še tako dobro ohranjena. Uporablja pa se lahko še za statistične tj., mirujoče le počasi naraščajoče obremenitve (ledeniki, vleka avtomobilov, obešanje oz. dviganje bremen, obešanje perila kot skrajno razvrednotenje važne naloge plezalnih vrvi). Iz gornjega sledi, da se mora plezalec pri nakupu vrvi informirati o njeni trdnosti na robu in o številu UIAA padcev, ki jih vrv še zdrži. Ti podatki so bistveno zanesljivejši po svoji primerjalni vrednosti, kot npr. največja prestrezna sila v vrvi pri padcu ali celo (statična) na-tezna trdnost. Naj k tem tovarniškim navedbam pride-nemo še naslednje: Možni so za vrv še hujši padci, kot je zgoraj opisani s faktorjem 2. Če namreč - po starih nasvetih - medtem ko prvi pada, potegneš čim več njegove vrvi skozi vponko k sebi, bo pri sicer isti višini padca nad zadnjim klinom dolžina za 'prestrezanje padca razpoložljive vrvi manjša, kot če tega ne bi naredil, npr. pri varovanju z UIAA vozlom (italijanski polovični čolnarski vozel, že opisan v PV). Tako bi celotni padec bil sicer krajši, močno pa se poveča sunkovna obremenitev vseh členov v varovalni verigi, zlasti pa vrvi, ki je v skrajnem primeru za vsrkanje žive sile padlega ne ostane sploh nič več, pa vsaj ona odneha, tudi če vse ostalo sunek zdrži- France Avčin VAROVALNI SEDEŽ Komaj 140 g tehta, zdrži pa 900 kg. Imenujejo ga dodatni sedež, ki omogoča »veliko« udobje na slabih stojiščih, olajšano »bivanje« v sicer skoraj nemogočih položajih. Narejen je iz lahkega materiala, z lahkoto se spravi v normalen hlačni žep. Tudi »bivak v stremenih« je s tem sedežem bistveno olajšan. Prodaja se z imenom »Troll«. Z istim imenom je na tržišču elevator, to je stremenska lestvica na eno »špriklo« iz tekstila, ki pa se poljubno - po potrebi - premika. Ele-nator so preskusile mnoge naveze v sezoni 1973. Funkcija je zelo enostavna. T. O. VARSTVO NARAVE VARSTVO MINERALOV Dr. Max Oechslin, dolgoletni urednik »Les Alpes«, ki zdaj živi v pokoju, a je še vedno zelo delaven, je v »Les Alpes« napisal zanimiv apel, naj varstvo narave posveti primerno pozornost tudi mineralom, ki vse bolj postajajo predmet trgovine, prekupčevalcev in mešetarjev, posebno kristali, petrefakti in v okrasje predelane redkejše mineralije. V Švici, pravi ugledni pisec, eksistirajo prave borze za te stvari, npr. v Altdorfu v kantonu Uri. Na teh borzah se ponujajo v nakup minerali iz vsega sveta, pri dobičku pa imajo še najmanj deleža tisti hribovci, ki za dodatni vir dohodkov stikajo za redkimi kamni. V Nemčiji so v I. 1973 že opozorili na to stvar v Alpinismusu in v stuttgartskem biltenu DAV, češ da je treba kontrolirati to škodljivo dejavnost. Vprašanje je seveda, koga bo ta kontrola najprej sledila, hribovce ali mešetarje. Če prvi ne bodo na delu — a do neke meje, ki naj jo začrta varstvo narave, naj bi jim po Oechslinovem mnenju bilo dovoljeno - tudi drugi ne bodo imeli kaj prida blaga za svoje mešetarske manipulacije. J Q V VODI SO VSE MOČI Najbrž je res tako - le pomislimo na vse, kar je v zvezi od drobcenega studenčka do oceanov, od poživljajočega učinka vodnega napitka, brez katerega ni življenja, do hipoteze, da je v vodi, ki po večini pokriva naš planet, tudi prvi zametek organskega življenja. Sestavek Hermanna Kornacherja pa govori le o močeh alpskih zdravilnih vrelcev predvsem v Graubandenu (Les Alpes 111/74). V Švici žubori kakih 250 zdravilnih vrelcev, vsaj toliko je registriranih. Svetovno-znani St. Moritz so poznali že Rimljani, mroge so preprosti ljudje čislali že v srednjem veku, mnogi so ostali pozabljeni, ker so odkrili nove. Kornacher ugotavlja, da so zdravilni vrelci v Alpah zaradi posebnih vremenskih razmer toliko bolj učinkoviti, zdravilne kure v alpski klimi učinkujejo na ves organizem in so priporočljive tudi zdravim. Sicer pa svet danes osvajajo gesla o rehabilitacijskih centrih, o prevenciji in rehabilitaciji, kajti na ta način turistična kupčija bolje cvete, ima širšo klientelo, takorekoč vse petič-neže, ki se jim prileže remont v kopaliških napravah. Te že davno niso več samo medikament. In tudi nočejo biti. Kornacher v svojem članku obravnava mnoga kopališča - zdravilišča, začne pa z Valsom, ki ima doslej edini visokogorski termalno-mineralni plavalni bazen v Alpah, obenem pa vso hidroterapijo s talaso in fizikalno terapijo, fitness naprave, dozirano hojo itd. Višina 1200 m, bližina masiva Adula (nad 3000 m), 700 postelj. Nadaljuje z zdravilišči Passugg, Vondeer, Zillis, Scuol, Tarasp, Vulpera, vse v Grau-bundenu, vse supermoderno, vse do kraja razvito in vključeno v Meko svetovnega turističnega vala. Tu je tudi St. Moritz s svojimi kopališči, smučišči, drsališči. Kopališki center je ta-čas ves v adaptaciji in novih zgradbah za zdravljenje, plavalni bazen, pivnico, pa blatne kopeli, pa prvo Kneippovo kopel v Švici. V. I. 1975 bo to že vse gotovo, projekt je preračunan na 20 milijonov šfr. Težko bi našli deželo, ki zna svoje moči tako izkoristiti in oostaviti na trg kot Švica. In med prvimi so to zrak, voda in gora. j q. IZ PLANINSKE LITERATURE PAVEL KUNAVER: BREZNA IN VRHOVI Izdala založba Obzorja, Maribor 1974, 201 stran Ko pišemo o novi knjigi na slovenski planinski knjižni polici, storimo to s posebnim veseljem. Njen avtor je Pavel Kuna-ver, profesor geografije, astronom, gornik, jamar, skavt in tabornik, krajinski slikar, mladinski in planinski pisatelj, pa še nismo našteli vseh področij, na katerih je uspešno deloval v petinsedemdesetih letih svojega življenja. Da, 19. decembra lani je prof. Kunaver dopolnil 85 let, telesno in duševno čil ter vselej zvest idealom, ki si jih je postavil pred mnogimi desetletji. Pravzaprav knjiga ni nekaj čisto novega: to so v knjižni obliki izdana predavanja, ki jih je Pavel Kunaver na pobudo prof. M. Krišlja imel v okviru ljubljanskih radijskih oddaj Odmevi z gora od 8. oktobra 1971 naprej. Teh predavanj je bilo 15, sama knjiga pa ima 20 poglavij. Podpisani mora priznati, da ni slišal niti ene od oddaj niti ni zanje sploh vedel, pa je zato Obzorjem tudi čisto osebno hvaležen, da so predavanja izdala v samostojni knjigi. Radijska beseda gre v (v)eter, toda littera scripta manet. Ni ga slovenskega planinca, ki ne bi vsaj po imenu vedel za Pavla Kunaverja. V Planinskem Vestniku je prvič nastopil leta 1911, v 1. številki 17. letnika, torej že pred 64 leti. Leto kasneje je svoj članek Črez severno steno Triglava opremil z risbami, ob katerih je večino naših tedanjih planincev nedvomno obhajala groza. Kako je prišlo do tega? V Breznih in vrhovih prof. Kunaver opisuje, kako so mu »leta 1889 v decembru snežišča Kamniških planin posvetila prav v zibelko« in mu tako bržkone določila poznejšo življenjsko pot. Izleti v ljubljanski okolici in zahtevnejše ture po zavarovanih poteh so ga pripeljali k samostojnemu odkrivanju gorskega sveta. Z enako mislečimi tovariši je začel zahajati v stene, na noge nataknil smuči in odkrival gore tudi pozimi. Tako so ustanovitelje našega organiziranega planinstva piparje, ki so hodili poleti na Višarje in Triglav, pozimi pa na Šmarno goro, nasledili drenovci. Čeprav smo tedaj že imeli dr. Turno, prof. Mlakarja, ali dr. Šviglja, so drenovci naša prva skupina, ki je zavestno in organizirano gojila alpinizem, smučanje, jamarstvo in fotografijo. Po prvi svetovni vojni so se drenovci razšli, kajti po »dolgotrajni vojni in hudih doživetjih smo bili drugačni«. Vemo, kako se je Badjura posvetil turizmu in bede-kerstvu, Michler jamarstvu, Pavel Kunaver pa delu z mladino. Leta 1923 se je pričelo obdobje njegovega delovanja v skavtski organizaciji, ki se do danes nadaljuje v taborniški. V knjigi je čas med obema vojnama opisan v enem samem poglavju, zato pa je toliko več napisanega o obdobju po drugi vojni, ko se je delovanje prof. Kunaverja z mladino prav posebno razširilo. Prihajale in odhajale so generacije in sam Sivi volk (taborniško ime prof. Kunaverja) je napisal, kolikokrat je njegova mladina že odrastla in se izmenjala. Toda on ie še vedno med mladimi, vzgaja že otroke tistih, ki se še vedno imamo za mlade, in vnuke tistih, ki jim je bil vodja in vzgojitelji pred petimi desetletji. Seveda je zdaj zanj malo drugače. Šotor je zamenjal s preprosto leseno hišico v Bohinju, a na travniku poleg nje stoje šotori, med njimi pa je vse živo tistih, ki so ravnokar .. zelo mladi. Sivi volk prihaja mednje, jih vpeljuje v življenje z naravo, ponoči pa - kot že toliko desetletij in toliko generacij - uvaja v daljne svetove vsemirja. Zdi se nam, da še nismo kaj dosti napisali o sami knjigi. Morda je bolje, da podrobno seznanjanje z njo preoustimo oralcem samim. Ob preprosti, a mnogokrat zanosni in tudi globoko doživeti besedi bodo stopali po srečni poti Sivega volka, po poti, ki se nam v knjigi še enkrat razločno razkriva z mottom: Življenje z naravo za človeka, zlasti za mladega. Tako je zelo prav, da je knjiga izšla ravno za pisateljev visoki jubilej. Obzorja so jo uvrstila kot deseto po vrsti v zbirko Domače in tuje gore. S presenečenjem pa ugotavljamo, da je to v njej prva knjiga domačega avtorja! Ali imamo res tako malo planinskih pisateljev? Uspešne izdaje Avčina, Lipovška, Mlakarja in Potočnika, ki so vse izbori člankov navedenih avtorjev v raznih glasilih, največ seveda v Planinskem Vestniku, nam dokazujejo, da bi se v tej smeri splačalo izbirati naprej. Kaj pa npr. prenovljeni Wester ali pa naši plezalski pisci? Knjiga je opremljena z lepimi posnetki J. Kovačiča in F. Vogelnika. Zlasti prvi nam je všeč, saj zna tudi znane motive prikazati drugače, medtem ko je drugi predvsem prispeval uspeli posnetek na ščitnem ovintku in pa pisateljev portret. Pogrešamo pa posnetke iz kraškega sveta, ki je v naslovu knjige celo na prvem mestu. Tudi kakšna gorska cvetica bi se lahko še pridružila zelo uspelemu osatu J. Kovačiča, saj je gorskim rastlinam v knjigi posvečeno posebno poglavje. Spremno besedo je napisal prof. Marijan Krišelj, ki je prof. Kunaverja spodbudil k radijski seriji ter ga zdaj prikupno predstavlja tudi bralcem. y ^yraber PLANINSKI BILTEN glasilo planinskega društva »Delo«, Ljubljana 1974/9 Delavnost PD Delo - Ljubljana je razvidna iz njegovega glasila, ki izhaja dvakrat na leto v 200 izvodih za člane in to brezplačno. Vsebina kaže veščo in spretno uredniško roko, ki je v tej številki zbrala naslednje prispevke: Planinski leksikon, V drugem naskoku - uspeh 5. JAHO (F. Savenc), Planinski jubileji, Na Platak na proslavo! (Glog), Proslava 100- letnice PZH na Kleku (Slavo), Ob 50, letnici smrti dr. Klementa Juga (V. škerbek), Spet smo bili na Triglavu (J. Porenta), Uspeli 4. tabor na Gobavici (Nadja Ora-žem), Slavje na koroški transverzali (Glog), 3. srečanje na Uršlji gori (Glog), 4. srečanje pod Storžičem (J. Porenta), Prvi stiki s PD »Grafičar« Zagreb (J. Porenta), S četrtega na drugo mesto! (B. Mikuš), Zrak in voda (Zit 5/74), Izobrazba planincev za MV (Anica Savšek), Mini-šola v naravi, Po poteh delegatov AVNOJ (D. Kulovec). Družbeni dogovor o financiranju, Obvestila - Razpisi - Objave, 19. grafične igreč (Delo, Ljubljana). Bilten je uredil Jože Gasparič, tipkala ga je Silva Kenda, zemljevid narisal R. Zor, kopije Viktor Stoje, odtise naredil Lado Ružman, vezala Marta Kenda. Ovitek predstavlja Vel. Planino. GINO BUSCAINI, ALPI GIULIE, junij 1974. 0 tem vodniku, čigar avtorja dr. Buscaini-ja štejemo med svoje prijatelje, se od izida pri nas govori s tolikimi priznanji, da se doslej nikomur ni zdelo potrebno pisati recenzijo v našem glasilu, čeprav je knjiga posvečena goram, ki so večini naših planincev najbolj pri srcu. Knjiga je sicer napisana v italijanščini, ko pa jo prebiramo, se nam zdi, kot da nam govori v domačem jeziku. Buscaini, o katerem smo v naši rubriki Razgled po svetu večkrat poročali, je z njo naredil kulturno uslugo svojemu (od leta 1930 ni bilo vodiča za italijanski del Julijskih Alp) in našemu narodu, poleg tega pa je vodnik tudi politično pomemben, saj obravnava vse Julijske Alpe, vso Kaninsko, Mangrtsko in Jalovčevo skupino, a poleg tega še Pri-sojnik, Razor, Škrlatico, Špik in Triglav. Avtorju je treba priznati nenavadno razgledanost na terenu in v literaturi, poleg tega pa obzirnost in objektivnost pri obravnavi mnogih zadev, ki se na men dveh ljudstev vedno ali često zapletajo. Prepričani smo, da bo knjiga tudi pri nas našla mnogo kupcev in to ne samo ljubiteljev planinske literature, tudi na pot jo bomo radi jemali. Oprema knjige je taka, kakršna danes mora biti. Zelo dobra je pregledna karta Julijskih Alp 1 :250 000, odlične so karte posameznih skupin 1 :30 000 in 1 :60 000, zelo nazorno so risbe vzponov. Pravi okras so za knjigo fotoposnetki (48), večji del avtorjevi. Besedilo knjige je na tankem papirju natisnjeno v zelo čitljivem tisku. Vodič je izšel v zbirki »Guida dei Monti d'lta!ia« v založbi CAI (Club Alpino Ita-liano, Sede Centrale, 20121 Milano, Via Ugo Foscolo 3 ali 201000 Milano, Ca-sella postale 1829). Pri založbi je sodeloval Touring Club Italiano. T ^ FORMA VIVA NA ANIC KUKU Smer poteka po levem boku značilnega stebra, desno od Brahmove smeri. Vstop se nahaja v dobro vidnem naravnem oknu, ki predira ves steber, nato pa smer poteka po izraziti poči med rumenimi in sivimi previsi do vrha stebra. V okno se lahko pride po »Smeri skozi okno«, ali po smeri »Bivakova jaruga« obe po 80 m, III do IV. , ...... 1. raztežaj: Iz okna nekaj metrov levo po krusl|ivi polici in po rdeči krušljivi steni 6 m do starega klina z vponko. Od njega 5 m desno navzgor in prek previsa levo na vrh luske. Po polici z majavimi bloki levo do dobrega travnatega stojišča na začetku prave poči (k) . 2 Om, V-f. 2. raztezaj: navzgor v značilno poševno poč, ki se po 15 m malo položi in se spremeni v kamin. A2, V-f, potrebne široke zagozde in široki bong klini, poleg lega ca. 5.) Po njem do stojišča pod prvo veliko streho. (30 m, 3. raztežaj: po poklini čez streho in po poči proti drugi veliki strehi (ekstremno težka mesta). 2 metra pod streho prečnica desno in mimo strehe navzgor na majhno nagnjeno ploščad v zajedi. (30 m, A3, VI, potrebne zagozde, bong klini in podaljševalne zanke, poleg tega ca. 7 k in 1 svedrovec). 4. raztežaj: po previsnem kotu 4 metre do tretje velike strehe. Pod njo prečnice levo v ozek in gladek kamin. Po njem do slabega stojišča v poči. (VI, A3, potrebne zagozde, bong klini in kaveljček za luske). 5. raztežaj: po poči 30 metrov navzgor na slabo stojišče (V-f, A2). 6. raztežaj: po poči 35 m navzgor na stopšce na majavem bloku (V, A,, mesto A3). Konec velikih težav. 7. Po poči-kaminu še 20 m do značilne stare tise in naprej do skupine dreves. Tu levo in po Brahmovi smeri 2 roztežaja na rob stene. Igor Golli - Matevž Suhač Plezala Igor Golli in Matevž Suhač (oba AAO) od 28 do 30. 4. 1974, prvenstvena. Ponavljalcem priporočava 15 zagozd, 10 bong klinov in 20 navadnih klinov (U in V profil). Posebnost smeri so poči, ki se v notranjosti širijo. Po tretjem raztežaju je po-vratek zelo problematičen. Višina smeri je 200 m, vse stene pa več kot 300 m. IZ KARTOTEKE PRVENSTVENIH VZPONOV STENAR (2501 m) - VZHODNA STENA 1. Kosmata smer Tine Mihelič, Borut Slapernik, 22. 7. 1974. Posamezna mesta IV-, sicer III. 800 m, 7 ur. Smer poteka spodaj po grapah in za|edah, zgoraj pa po razu levo od markantne Leve zajede. Spodaj mestoma rušje (imel), sicer pa dosti nevarne travnate stene. Krušljivo. Priporočljiva oprema: 15 klinov (predvsem dolgih), 10 vponk, zanke. V steni je pribl. 5 klinov. Smer je še neponovljena. Dostop: Izhodišče je Aljažev dom v Vratih (1015 m). Pot proti Luknji zapustimo kmalu za spomenikom. Od tod desno navzgor po grapi ali čez frato proti značilnim »Serakom«. Ce* skok (voda) in levo do ustja globoke, snežene grape. 1 ura. Opis: Predno se glavna grapa zoži, se od n|e proti levi odcepita dve stranski. Prek rušnatega hrbta vstopimo v desno, manj izrazito grapo, ki je prvih 150 m prav položna. Više se stena postavi pokonci, grapa pa spremeni v strmo zajedo. Po njej levo navzgor do konca (150 m). S travnate terase levo za rob in navzgor po krušljivi, travnati steni proti razu, kamor nas pripelje strm žlebu. S škrbine pod gladkimi platmi takoj levo okrog roba, nato pa znova desno navzgor več raztežajev na roz, ki tod v obliki vodoravne rame daleč moli iz stene. Po grebenu navzgor čez več stopnic, nato pa po krušljivi steni še 3 razt. do roba stene. Sestop: a) Po jugovzhodnem grebenu na vrh Stenarja (1 uro in pol) in po markirani poti v Vrata. Skupaj 13 ur in pol. b) Z grebena po drugi strani navzdol v veliko kotanjo. Onstran nje po ozki, travnati polici pod previsi okrog roba na kotanjasto planoto. Čez njo in na pot, ki pelje skozi Sovatno v Vrata. 2 uri. Najudobnejši sestop. 2. Leva zajeda Glej vodnik, smer 2401 1. ponovitev: B. Krivic, F. Velkavrh, 1971. 3. Škrbasta smer Danilo Cedilnik, Jože in Tine Mihelič, Majda Rosulnik, 14. 7. 1973. Trije razt. IV, sicer III. 350 m (vsa stena 800 m), 3 ure (vsa stena 6 ur). Smer poteka po »škrbastem« razu med Levo zajedo in grapo - zajedo, po kateri pelje smer Ancelj-Juvan. Mestoma krušljivo, sicer pa prijetno plezanje po izpostavljenem razu. Spodaj sitna, travnata mesta. Priporočljiva oprema: 10 klinov, 10 vponk, zanke. V steni so 3 klini. 1. ponovitev: J. Bajec, S. Belok, J. Gantar, 1973. Dostop: kot pri 1. Opis: Po smeri Ancelj-Juvan (4) do vznožja izstopne grape-zajede. Od tod levo po policah na raz in po njem ves čas na rob stene. Po nekaj lažjih raztežajih (ll-lll) se raz strmo vzpne (IV), više pa spet položi. Sestop: kot pri 1. 4. Smer Ancelj-Juvan Glej vodnik, smer 2411 1. ponovitev: F. Bizjak, M. Manfreda, M. Menard, 1973. 5. Direktna smer Zvone Andrejčič, Bine Mlač, 24. 7. 1968. 5 m IV+, sicer III, IV-. 500 m (vsa stena 950 m), 3-4 ure (vsa stena 6-7 ur). Smer poteka po razločni zajedi, ki navpično rozi steno med smerjo Ancelj-Juvan in stebrom, kjer potekata »Miška« in 2elezničarska smer. Zgoraj lepa, naravna smer, spodaj pa sitna, travnata mesta. Priporočljivo oprema: 12 klinov, 12 vponk, zanke. V steni 1 klin. 1. ponovitev: J. Kunstelj, T. Mihelič, 1971. Dostop: kot pri 1. Opis: Po smeri Ancelj-Juvan (4) do vznožja velike grape-zajede, kjer ta smer zavije levo. Tu dalje desno navzgor čez trave (vmes siten zelen previs) v grapasto dno zajede, ki se od tod pne do roba stene. Smer sledi zajedi, nekaterim previsom pa se ogne v levo. Previsni izstop zajede obidemo po razčlenjeni steni na desni. Najtežje mesto je nekako sredi zajede (ozek, previsen kamin, IV-f, k). Sestop: a) Po jugovzhodnem grebenu na vrh Stenarja (1 uro) in po markirani poti v Vrata. Skupaj 3 ure. b) Z grebena na drugo stran čez skrotje v gru-ščnato kotanjo. Skozi njo zložno navzdol na pot, ki pelje skozi Sovatno v Vrata. 2 uri. Najudobnejši sestop. 6. Smer Miška Zvone Andrejčič, Stane Belak, 3. 7. 1972. 5 m V-, sicer IV, III. 1000 m, 7-9 ur. Smer se v glavnem drži orjaškega stebra, ki se prične levo od »Serakov« in poteka prav do vrha Stenar z vzhoda Foto Jaka Čop stene. Čez vršnjo, strmo steno se smer vzpne po levi izmed dvojice poči, vidnih iz doline. Smer ima dva nasprotujoča si dela. Spodaj imamo opravka z nevarnimi travnatimi in rušnatimi mesti, v zgornjem, strmem delu pa je plezanje zaradi odlične skale izredno lepo. Priporočljiva oprema: 15 klinov (tudi dolgih), 12 vponk, zanke. V steni pribl. 7 klinov. 1. ponovitev: M. Brišar, D. Cedilnik, T. Mihelič, 1973. Dostop: kot pri 1. Opis: Z dna grape desno na rušnat raz. Po njem navzgor naporno do konca ruševja. Dalje navzgor ¡skuje prehodov po strmem razu (žlebovi, police, škrbine) čez številna sitna in nevarna mesta (trava) do vznožja vršne stene. Tu se raz izoblikuje v vodoravno ramo (možic), nato pa izgine. Do sem 750 m. Stik z Zelezničarsko smerjo. Nekako v nadaljevanju raza se pne proti vrhu izrazita poč, ki je spodaj previsno spodjedena. Od možica nekaj raztežajev lahko navzgor do črne stene pod počjo. Od tod desno po kaminu (k) na vrh odpočene luske. Z nje prečnica levo za rob in navzgor čez previs (V-, k) na polico. Dalje naravnost navzgor vzporedno z glavno počjo, ki poteka na levi. Po treh raztežajih v odprti steni (odlična skala!) levo v poč, ki se tu razširi v kamin. Po njem dva raztežaja navpično (IV, k, idealno plezanje!) na rob stene. N. B. Spodnjemu, neprijetnemu in nevarnemu delu stene se je mogoče ogniti, tako da sledimo Direktni smeri (5) do dna zajede, nato pa nadaljujemo desno navzgor in se pri možicu vrh raza priključimo originalni smeri. Nekoliko lažje! To mesto lahko dosežemo tudi po 2elezničarski smeri z desne (7), kar je tudi nekoliko lažje, a mnogo dalj. Sestop: kot pri 5. 7. Železničarska smer Janez Blatnik, Marjan Hutter, 27. 7. 1972. Na zgornjem stebru mesta V, sicer IV. Spodnji del stene III. Višina stebra 250-300 m, vse stene 1000 m. 11 ur. Zgornji, glavni (četudi krajši) del smeri poteka po izrazitem, navpičnem stebru, v čigar vpadnici leže »Seraki«. Vznožje stebra doseže smer po dokaj zapleteni poti daleč od desne. Elegantno in izpostavljeno plezanje v izredno strmi, klinom sovražni steni. Priporočljiva oprema: 15-20 klinov (tudi specialnih), 20 vponk, zanke, streme. V steni pribl. 10 klinov. Smer je še neponovljena. Dostop: kot pri 1. Opis: Po Jugovi smeri (8) desno navzgor mimo »Serakov«. Nad njimi pa prvi polici levo v grapo, ki je zarezana desno od osrednjega stebra. Po njej do nepreplezljivega skoka. Levo ven in po zajedah na raz ter nekaj raztežajev skupaj z »Miško« do možica vrh raza. Do sem III. Raztežaj navzgor, nato prečka 30 m desno v manjšo grapo. Po njej do varovališča za lusko. Navzgor na polico in desno v odprto steno (k). Prečka raztežaj desno na raz. Previs nad stojiščem obidemo na levi (k). Dva raztežaja naravnost navzgor na stojišče na razu. Desno 2 m in po kaminu (kk) na slabo stojišče pod streho. Prečnica 10 m levo na raz do izrazite luske in prek nje na dobro stojišče (k). Po žlebu levo do navpične zajede. Po gladki, vendar dobro razčlenjeni črni steni raztežaj v desno na raz. Po njem navzgor, prek krušljivega previsa (V-, kk) in še 60 m po lahkem svetu do roba stene. Sestop: kot pri 5. 8. Jugova smer (Vzhodni raz) Glej vodnik, smer 242! Številne ponovitve, prve ni bilo mogoče ugotoviti. 1. zimski vzpon: SI. Koblar, J. Krušic, J. Silar, 1949. Opomba: Čez lažji del stene med Zelezničarsko in Jugovo smerjo je mogoč prehod na več mestih (II, III). Ta prehod so že dolgo pred prvimi plezalci poznali lovci in gonjači. Tu čez je plezala tudi znamenita mojstranška pastirica Vahica. Lovci so si ta prehod celo nekoliko zavarovali, še danes je na nekem mestu najti z nekaj klini pričvr-ščeno jekleno žico. n. .. T. .... ... 110 Pripravil Tine Mihelic 1 Svet barv in harmonije odslej tudi vaš svet ZDRUŽENE PAPIRNICE LJUBLJANA USTANOVLJENA 1842 — ESTABLISHED 1842 TEKOČI RAČUN SDK LJUBLJANA 50101-601-15939 - ^61260 LJ -POLJE - 48-141 - ^ PAPIR VEVČE - TELEX 31116 TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU Pošta: 61433 Radeče — Tel.: Radeče 819-050, 819-051, 819-111, 819-112 — Telex: 35136 yu pap — Brzojav: Papirnica Radeče — Tek. rač. pri SDK Laško: 50710-601-16039 — Železniška postaja: Zidani most Proizvaja: vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov, specialne papirje, surovi heliografski papir, paus papir, kartografski papir, specialni risalni »Radeče«, premazne kartone, papirje za filtre itd. Izdeluje: vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku. Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi s POHIŠTVO IN OPREMA ZA VAŠ DOM JAVOR Lesna industrija Pivka TOZD Tovarna vezanega lesa Pivka TOZD Tovarna furnirja Prestranek TOZD Tovarna stolov Bač TOZD Tovarna pohištva Postojna TOZD Tovarna opažnih plošč Belsko Poslovalnice: Ljubljana, Celovška 268, tel. 54-251 Zagreb, Kate Dumbovič 11, tel. 562-145 Beograd, Gospodara Vučiča 169, tel. 613-316 Predstavništvo Split, Spinčičeva 19, tel. 41-924