PRISPEVEK ZA DRUGAČNO GEOGRAFIJO MOČI: MIGRACIJA, MOČ IN IDENTITETA V ODNOSU ENE DO DRUGE Jernej Mlekuž COBISS 1.01 UVOD Arthur Millerje o družbi rekel: »Riba je v vodi in voda je v ribi.« Ta na videz banalen stavek, če ga prevedemo v prostorski (oziroma geografski) jezik, bi izgledal približno tako: »Ljudje so v prostoru in prostorje v ljudeh.« Neproblematično, zakoreninjeno enodimenzionalno razumevanje prostora, »kot vode, v kateri so ribe«, bo v tem besedilu dobilo svojo protiutež. In ni mi težko reči, da to počnem vsaj z rahlim občutkom odpora, ki se nanaša na disciplinarno nadvlado »ljudi v prostoru«. Razumevanje in preučevanje »prostora, ki ga nosimo v sebi«, ni zgolj izzivalno, ekskluzi-vistično, akademsko... »mešanje megle« (je seveda tudi to), ampak je tudi osnova za razumevanja in preučevanja »ljudi v prostoru«. David Silbey v knjigi Geographies of Exclusion (1995) pokaže, kako neizbežni sta pri oblikovanju prostorov in krajev izključenost in vključenost. Kot izhodišče si postavlja preprosta vprašanja, kot: za koga so kraji, koga izključujejo in kako so te prepovedi oblikovane ter vzdrževane v praksi? Ob boku razumevanja legalnih sistemov m praks socialne kontrole institucij, nadaljuje avtor, zahteva raziskovanje izključenosti s pozicije izključenih tudi razumevanje omejevanja, prisile in prepovedi de-JanJ • Del problema je torej identificirati oblike prostorsko-socialne izključenosti, kot te občutijo in artikulirajo »vključeni« oziroma izključene skupine ter posamezniki. Kakor koli že, te skupine ali posamezniki so lahko opazovani kot dominantni ali kot podrejeni, odvisno od načina, kako so kategorizirani. Moški in ženska lahko občutita vključenost kot člana manjšinske skupnosti, toda moški je lahko v tej manjšinski skupnosti, v odnosu do ženske v dominantnem položaju Teh različnih realnosti ni lahko opazovati in opazovalec mora upoštevati, da bo razumevanje socioprostorskih svetov neizogibno omejeno z opazovalčevim ozadjem in perspektivami. Strinjam se z •lane Flax, ki poudarja, da ne obstaja le ena zatiralna realnost, ne obstaja le ena struktura, zasenčena s podobami dominantne kulture, ki naj bi jo odkrili oziroma predstavili. In dodaja: »Mogoče ima realnost ‘neko’ strukturo le iz napačne univerzalne perspektive dominantne skupine. To je le do obsega, kjer oseba ali skupina lahko dominira nad vsemi, in tu se bo realnost pojavila kot oblikovana s serijo pravil ali bo oblikovana s privilegirano serijo socialnih odnosov (cit. po Nic-holsonu, 1990, str. 5).« Dve domovini • Two Homelands 13 • 2001, 25-52 Moj projekt je vsaj v zasnovi podoben Sibleyjevemu. Prav tako kot Sibley poskušam pokazati, kako je pri oblikovanju prostorov in krajev moč neizbrisljiva, oziroma kako odnosi moči oblikujejo pomen krajev. Foucault poudarja, da: »Cela zgodovina o prostorih ostaja še nenapisana - kar bi bilo ob istem času zgodovina moči (oba od teh terminov sta v množini) - od velikih strategij geopolitik do majhnih taktik habitata (Foucalt, 1980, str. 149).« Pri tem prav tako kot Sibley izhajam iz preprostih vprašanj: za koga so kraji, kdo je v teh v dominantnem in kdo v podrejenem položaju ter kako se instrumentalije moči kažejo v praksi? Pri tem se omejim: moč opazujem v kontekstu migracijskih dogodkov in okoliščin, ali z drugimi besedami, sprašujem se, kako se v kontekstu migracije kažejo odnosi moči v različnih socialnih situacijah, in te povežem z analizo socialne identitete. Ali kot to jasneje in preprosteje uspe opisati Bottomleyju: »Ta posebni dogodek - migracija - izzove drugačen način življenja... Migracija izzove v objektivnih okoliščinah radikalno spremembo. Migrantje se gibljejo v različnih političnih in ekonomskih sistemih, kjer prihajajo v stik z obstoječimi shemami razumevanja in odnosov moči (Bottomley, 1992, str. 39).« V prepričanju, da naštete vsebine ne prinašajo končnih odgovorov, bom raje poskušal predstaviti nekatere »konkretne« probleme in rešitve teh raziskovalnih zagat oziroma vprašanj, kot pa da bi razpravljal o »avtoriteti« številnih »velikih« teorij. Prej kot jasno začrtan znanstveni projekt je to besedilo bolj svobodne (gibljive) oziroma interpretativne narave, ki omogoča različna razumevanja nekaterih aspektov (sodobnih) migracij. Simpatiziranje s pogledom Gregoryja (1994, str. 12), ki pravi, »daje socialna teorija - prav tako kot geografija - ‘potujoči diskurz’, opredeljen z različnimi izvori in gibajoč se od enega mesta do drugega«, bo torej tudi naše vodilo pri razumevanju nadaljnjega besedila. Metafora potovanja oziroma premikanja bo na tej poti brez vnaprej začrtanega itinerarija naš kompas/GPS. (Zakaj naj bi bile metafore rezervirane le za leposlovje?) Potovanje oziroma migracija nam bo pomenila izziv za vse tisto, kar Donna Haraway (1991) označuje kot »politiko zaprtosti« (oziroma/in kar si nasploh lahko predstavljamo pod to besedno zvezo.) RAZUMEVANJE/PREUČEVANJE MIGRACIJ Besedi (migracije) na pot Bottomley (1992, str. 16) ugotavlja, da se preučevanje migracij kaže kot osrednje v razvoju socialnih znanosti: razumevanje modernosti, razcvet industrializacije, ru-ralno-urbano gibanje prebivalstva, oblikovanje delavstva iz razreda kmetov - vse predstavljeno v delih »velikih očetov«, kot so Marx, Weber, Durkheim, Simmel itd. Migracija, kot nadaljuje avtor, je tudi centralni aspekt bolj sodobnih vprašanj o postmo- dernosti, postindustrijski družbi, fragmentaciji delavskega razreda, posledicah neenakega razvoja in prepletenosti političnih, socialnih ter kulturnih sistemov. Bolj kot zgodovinska »teža« migracije, izpostavljena v teh »velikih besedah« Bottomleyja, nas bo v nadaljevanju zanimala migracija kot fenomen, ki (hipotetično) napeljuje k takšnim in drugačnim družbenoprostorskim spremembam, novim razumevanjem in izzivalnim pogledom. Termin »migracija« je dandanes predmet številnih kritik; preveč enostavno nas lahko zavede z dominantnim instrumentalističnim pogledom na migracijo kot na enkraten dogodek (v določenem času in prostoru), izražen v terminologiji makro push-Pull modelov ali na vedenjskem nivoju v terminologiji dražljaja in odziva. V obeh primerih je migracija razumljena kot izoliran fenomen in migrantje kot avtomati -mehansko odzivajoči se na sile zunaj njihove kontrole. Nekateri avtorji so tako začeli konceptualizirati migracijo kot »migrantstvo« [migrancy] (glej Chambers, 1994) -kot popoln oziroma totalen način življenja - nasprotujoč konvencionalnim koncep-tualizacijam, kot so na primer »prisilna migracija« ali »ekonomska migracija« (Step-putat in Nyberg S0rnsen, 1999, str. 87).' Konec osemdesetih let so nekateri raziskovalci spoznali, da so migrantje - med katerimi so delali - »razvili transnacionalne prakse, ki niso sodile v slovar socialne znanosti (Bash et al., 1995, str. 16).« Iz te in drugih izkušenj je rasla kritika o konvencionalni migracijski teoriji. Osrednja os te kritike je bila, daje konvencionalna migracijska teorija - informirana s strani nacionalnih držav in največkrat tudi servis teh -razumela internacionalne migrante bodisi kot posameznike, ki so se izselili (emigranti). ali kot tiste, ki so se priselili (imigranti). Z namenom preseči ta razkorak - in podkrepljeni z empiričnim gradivom - so raziskovalci začeli razumeti migrante kot dele dveh ali več dinamično prepletenih svetov. Torej družbe pošiljateljice in spreje- Na eni strani se to sodobno razumevanje migracije (oziroma migrantstva), ki je umeščena ali vpeta v tok vsakdanjega življenja, spogleduje s postmoderno (ali postkulturno /glej Rapport, »tradicijo«, na drugi strani pa tudi ne moremo povsem zanikati vplivov globalne mobilnosti na sodobno življenje, ki je v obsežni literaturi predstavljena kot »(časovno-prostorska) zgostitev« [compression] (Harvey, 1989; Robertson, 1992), »deteritorializacija« [deterritoriali-zation] (Appadurai, 1990), »hibridizacija« [hybridization] (Bhabha 1990), »sinhronost« [synchro-nicity] (Tambiah, 1989) itd. Iz te perspektive svet ni več razdeljen v mozaik kulturno-teritorial-nih segmentov, ampak je povezan s tokovi ljudi, dobrin, denarja in informacij, vštevši najbolj 'Zolirana območja v svetovnem ogrodju interakcij (Rapport, 1999, str. 9-10). Vse se giblje, vse potuje v tem postmodernem svetu in kultura tu ni več izjema. Ta »potujoča kultura« je danes °n izmed glavnih virov kritike prostorsko opredeljenega oziroma zamejenega koncepta kultu-rc' Ta, tako rekoč, neizbežna kritika v tekstih postmodernih avtorjev prinaša dekonstrukcijo razumevanja prostorsko zamejenih, »lokaliziranih« kulturnih entitet; kulture, družbe, skupnosti in P'ostori iz te perspektive nimajo več ontološkega in epistemiološkega primata (Rapport, 1999, str- 7). Kot hudomušno pripomni antropolog Clifford (1992, str. 9), je bilo zelo malo razprave o misijonarskem letalu, kije pripeljalo antropologa na teren in kije dolgo povezovalo domačine v icm stiku z »zahodnim« svetom. Danes to polje interakcije postaja eno izmed osrednjih vzlet-?««« V S0c^0*5ncm antropološkem (Hastrup in Olwig Fog, 1997, str. 5), geografskem (Harvay, 9, Haraway, 1991; Massey, 1996 itd.) in nasploh družboslovnem raziskovanju. malke so začele biti razumljene kot oblikujoče enotno polje analize (Stepputat in Nyberg S.rensen, 1999, str. 87). Študiji primera Da se izognem suhoparnemu teoretiziranju, bom predstavil dve antropološki študiji, za katere menim, da lahko oblikujeta zanimiva izhodišča oziroma dialog z nekaterimi pogledi humane geografije, s katerimi se v besedilu tudi sam spogledujem. Pri tem se (preprosto) zagovarjam z izhodiščem Gregoryja (1994), ki pravi, daje geografija preveč pomembna, da bi pripadala zgolj geografom. Prav tako kot Gregoryja nas bo v tem poglavju (in seveda v naslednjih) zanimala geografija kot diskurz in ne geografija kot disciplina. Študiji, o katerih bo tekla beseda v nadaljevanju, se jasno razlikujeta v potezah, kako je migracijsko raziskovanje zastavljeno in kako so rezultati analizirani ter interpretirani. Toda obe študiji sta si enaki v tem, da poskušata dekonstmirati »standardno« razumevanje migracije (in to počneta na različne načine). Prav tako je potrebno reči, da študiji nista enaki po »vloženem naporu«. In nista bili narejeni, zamišljeni, da bi bili enaki. A obe poudarjata prepletenost in soodvisnost današnjega sveta... Delo Katy Gardner (1995) Globalni rnigrantje, lokalna življenja [Global Migrants, Local Lives] v primerjavi z esejem, predstavljenim v nadaljevanju, lahko opišemo kot »klasično« antropološko monografijo, »tradicionalno« študijo skupnosti, opravljeno z intenzivnim terenskim delom v vasi na podeželju Bangladeša, kjer je mednarodna migracija (predvsem v Veliko Britanijo v šestdesetih in sedemdesetih letih ter kasneje na Bližnji vzhod) opazovana oziroma preučevana kot izredno močan vir ekonomske, socialne in kulturne transformacije lokalne skupnosti (in z njo posameznikov.) Odkar je dostop do morske migracije postal zelo omejen, seje ekonomsko in socialno razlikovanje med gospodinjstvi, ki imajo dostop do tujih dežel (imajo emigrante), ter med gospodinjstvi, ki tega dostopa nimajo (nimajo emigrantov), izrazito povečalo. Denar, poslan iz tujine, je povečal nakupe lokalnih resursov, lokalne cene pa so se dvignile nad finančne zmožnosti gospodinjstev brez prejemkov iz tujine. Ko je enkrat gospodinjstvo vključeno v migracijo, je sposobno »tekmovati«, medtem ko je za tista gospodinjstva, ki so zamudila priložnost »izvoziti« svoje člane v tujino, nakup zemlje nemogoč. Čeprav sem mednarodno migracijo v tem delu besedila predstavil predvsem kot ekonomsko »pustolovščino«, bomo videli, da prinaša tudi globoke socialne in ideološke vplive na lokalno skupnost. Članek Finna Steputtata in Ninne Nyberg S0rensen (1999) Pogajajoče gibanje [Negotiating Movement] temelji na treh odprtih intervjujih s tremi različnimi »gib-ljivci« [movers] v latinskoameriškem kontekstu. Pedro, prvi izmed »gibljivcev«, uspe pridobiti zemljo in oblikovati »kooperativo« v »divjini« tropskih nižin Gvatemale, kjer so se kmetje iz višje ležečih predelov države naseljevali v šestdesetih letih. Z namenom uničenja marksističnega gverilskega gibanja, kije ustrahovalo regijo v se- demdesetih letih, je gvatemalska vojska leta 1982 izvedla številne »masakre« in tako povzročila, da se je večina prebivalstva izselila iz regije. Pedro je igral pomembno vl°g° kot predstavnik »kooperative« v tem begunskem valu na poti v Mehiko, kjer tudi še vodi eno izmed begunskih skupnosti. Zgodba Gilea, izobraženega moškega iz srednjega razreda, govori o »ilegalni« migraciji iz Dominikanske republike v Španijo, kjer med 16-mesečnim bivanjem doživi neprijetno izkušnjo izključitve (s tem, da Je s strani Špancev kategoriziran kot tujec in ne kot pravi moški, je kot tujec avtomatično označen kot homoseksualec in je »vržen« v isti koš z Dominikanci iz nižjih razredov.) Ta »huda« izkušnja ga odpelje nazaj v Dominikansko republiko, kjer zaži- vi »normalno in uspešno« življenje. Migracija zadnje »gibljivke« Marie v Madrid, kjer dela v gospodinjskem sektorju, je bila predvsem odločitev njene družine. Preko omejitev družinskih mrež, ideologije družinskih obveznosti in kontrole iz Dominikanske republike, kjer živita njena otroka, mati samohranilka išče načine, kako ubežati omejitvam avtoritete družine. Razumevanje/preučevanje migracij/ migrantstva in moči Besede moči Koncept moči je spolzek, težko opredeljiv in s tem, ko se bolj nanaša na odnose ot pa na stvari, je neviden ter je zelo težko objekt neposrednih merjenj. Odnosi moči So v naših vsakodnevnih praksah in izkušnjah prav tako globoko utrjeni ter prodorni ■n ostajajo neopazni in razumljeni kot ukoreninjeni ter neraziskani zaradi ideološke slepote ali zavednega oziroma nezavednega strahu in »nelahkosti« tistega, kar lahko odkrijejo oziroma pokažejo (Pred, 1981, str. 31). Ali kot moč še bolj »črnogledo« opiše Olsson: »Koncept moči je po naravi dia-icno nejasen; moč ne bi bila moč, če ne bi bila težko oprijemljiva. Zato je nemogoče podati jasno in logično definicijo, kaj je to; ko že verjamemo, da smo jo ujeli, spremeni obliko in ponovno izgine (cit. po Predu, 1981, str. 30).« Tudi zaradi izmuzljivosti ali neoprijemljivosti koncepta moči je besedilo tega Podpoglavja bolj interpretativno, kot pa usmerjeno v iskanje kakršnih koli zakonov. Moč je zelo obsežen koncept in se kaže v različnih oblikah, na različnih nivojih socialnih odnosov. Antropolog Eric Wolf (2001 [1990], str. 383-385) razlikuje med: močjo, ki se nanaša na lastnost/sposobnost posameznika kot vplivnost ali zmožnost; močjo, proizvedeno v medčloveških odnosih, s poudarkom na sekvencah interak-C1J m transakcij med ljudmi, ne pove pa nič o naravi arene - polja, kjer se te interakcije odvijajo; taktično ali organizacijsko močjo, nameščeno v nagibih usmerjanja in kontroliranja akcij drugih, kar poudarja instrumentalije moči in je uporabna za razumevanje, kako »operacijske enote« usmerjajo akcije drugih z omejeno umeščenostjo; in strukturalno močjo, ki se naslanja na pritisk družbe - moč, ki ne funkcionira le z okoljem in domenami, ampak tudi organizira, oblikuje okolje samo in oblikuje distribucijo ter smer tokov energije. Henry Lefebvre, Michael Foucault in Michel de Certeau so med drugim jasno pokazali, da sta prostor in gibanje socialno konstituirana in da gibanje teles skozi prostor vključuje odnose moči. Razumevanje migracij tako ne more biti popolno brez upoštevanja odnosov moči, tako med prostori kot med ljudmi. Odnos med močjo in gibanjem (migracijo) lahko zaznamo vsepovsod. Če smo nekoliko samoreflektivni, nam ni treba potovati daleč, da opazimo ta odnos: kot ugotavlja Clifford (1992, str. 108): »določeni razredi ljudi so kozmopoliti (popotniki), medtem ko ostali domačini (‘lokalci’) oblikuje ideologijo (zelo močne) potovalne kulture.« Študiji primera Študija Katy Gardner poskuša povezati koncept moči z migracijo na nivoju gospodinjstev in skupnosti. Njen poudarek na preučevanju skupnosti kot sistemu ekonomskega in kulturnega razlikovanja med gospodinjstvi sloni na »tradicionalni« antropološki perspektivi in zato poudarja pomen oziroma moč struktur. Toda nepošteno bi bilo reči, da vloge posameznika kot aktivnega akterja [active agent] ni v njeni sliki: »Nacionalne in lokalne ekonomije, organizacije, skupnosti in družine, življenja posameznikov ter socialne mreže, v katere so vpeti, vsi so vključeni. Medtem ko je izkoriščevalska [exploitative] vloga kapitalizma in kolonializma osnova, na kateri temelji zgodovinski razvoj, so migrantje tudi aktivni akterji. Kulture, katere del so, in njihov individualni oportunizem ter iniciativa vplivajo in oblikujejo poteze mednarodne migracije in niso samo pasivni objekti v silnicah svetovnega kapitalističnega reda. Kar je torej potrebno izpostaviti, je, kako so globalne in lokalne razmere skupaj z iniciativo in oportunizmom posameznikov sooblikovale zgodovinsko historično migracijo iz Shyeta [območje avtoričine raziskave] (Gardner 1995, str. 36).« V svoji monografiji vplivov migracije na transformacijo v podeželskem Bangladešu avtorica razvije »geografijo moči«, ki vključuje tako diferenciale moči med kraji in odnose moči med ljudmi. V razmerjih med kraji migracija ponavadi postane metafora za moč in razvoj: »... za vse, kar je narobe doma,... kar lahko opazimo, je pojav novih osi diferenciacije, osnovanih na dostopu ljudi do krajev. Odnosi moči so vse bolj izraženi v terminologiji prostora [geogarphiacally], medtem ko so bili nekdaj izraženi v odnosu do dela in dostopa do zemlje. Kraji niso preprosto izvori dohodkov, so tudi idiomi odnosov moči, načini opredeljevanja posameznikov in gospodinjstev kot bolj sofisticiranih, bolj izobraženih in bolj bogatih od drugih (Gardner, 1995, str. 272).« Avtorica opazuje odnose moči med ljudmi in pri tem izpostavlja polarizacijo. Razlikovanje ni le ekonomsko, ampak je povezano tudi s socialnokultumim pozicio-niranjem: medtem ko imajo nekateri ljudje dostop do tujih držav in zunanjih virov dohodkov in moči, ga drugi nimajo. Hannerz (1992) ugotavlja, da so kulturne manifestacije odnosov med centrom in periferijo največkrat posledica odnosov med razredi. »Imeti bogastvo in moč pomeni imeti enostaven dostop do metropol; in skozi posamezen odnos do metropole posameznik vzpostavlja bogastvo in moč v periferiji (ibid., str. 242).« Tujina (bidesh) oziroma dostop do tujih dežel postane nov izvor moči, ki stopi v >gro in spremeni pomen tradicionalnih, lokalnih izvorov moči: »Medtem ko je desh [dom, domovina] še vedno osrednja za eno obliko moči, je bidesh postal izvor bolj materialistične moči, od katere je sedaj odvisen tudi desh. Zato sta tako v Talukpuru dva diskurza, vsak uporabljen v različnih situacijah. V prvem moralnost in duhovnost vplivata na fertilnost in zato na ekonomski potencial zemlje. V drugem sta duhovnost in ekonomska moč ločeni. Bidesh poseduje zadnjo obliko moči. To lahko interpretiramo kot le enega izmed številnih simptomov globalne hegemonije, ideološko dominacijo severnega središča nad njegovimi južnimi periferijami (Gardner, 1995, str. 77).« Doreen Massey (1996) predlaga ponovno pretehtanje sodobnega časovno-pro-storskega pritiska2 v terminologiji socialno razlikujočega efekta mobilnosti z namenom, da oblikujemo oziroma pokažemo »politiko mobilnosti in dostopa«. »Zato se zdi, da mobilnost in kontrola nad mobilnostjo izražata in oblikujeta moč. Ni preprosto *e vprašanje neenake distribucije, da se nekateri ljudje gibljejo več od drugih in da trnajo nekateri ljudje več kontrole od drugih. Gre tudi za to, da mobilnost in kontrola Časovno-prostorski pritisk [time-space compression] je po besedah stvaritelja Davida Harveya U"89) »proces, kije tako revolucionariziral objektivne kvalitete prostora in časa, da smo prisiljeni spremeniti, včasih v zelo radikalnih načinih, naše predstave sveta.« Vsebujoč pogled histo-rieno-geografskega materializma Harvey primarno razume časovno-prostorski pritisk kot pro-ukt, kar je Marx (in drugi avtorji iz 19. stoletja) identificiral kot pritisk oziroma silo »uničenja Annihilate] prostora s časom« izpod kapitalizma, oblikovanega s pomeni blagovnih produkcij in akumulacije kapitala. Harvey je poudaril, daje tehtno izbral besedo »pritisk«, »ker je bila zgodovina kapitalizma karakterizirana s hitrostjo v tempo življenja; medtem ko je premagovala prepre-c’ se včasih zdi, da seje svet zrušil na nas (cit. po Gregoryju, 2001, str. 833).« Harvey usmerja Posebno pozornost na načine, v katerih časovno-prostorski pritisk dislocira habitus, ki daje sočutnemu življenju (negotovo) koherentnost. Taje povezana s krizo reprczentacije, katere posle-■cc so moteče in zaskrbljujoče. Časovno-prostorski pritisk pod znamenji kapitalistične modernizacije vključuje »slabe slutnje«, »šok«, »občutek propada« in »teror«, ki se prenašajo v »krizo it entitete« (cit. po Gregoryju, 2001, str. 834). rav tak° sc časovno-prostorski pritisk nanaša na gibanje in komunikacije med prostori, na prostorsko razširjanje socialnih odnosov in na naše izkušnje vsega tega. Najpogostejše interpretacije omenjenega koncepta razumejo to predvsem kot rezultat dejanj kapitala in naraščajoče internacionalizacije. Iz tc perspektive torej čas, prostor in denar vrtijo svet in nas (če že ne svet); kapita-em in njegov razvoj oblikujeta in determinirata naše razumevanje ter izkušnje prostora (Mas-sey, 1996, str. 238). nekaterih ljudi lahko aktivno oslabita druge. Različna mobilnost lahko oslabi vpliv že šibkih. Časovno-prostorski pritisk nekaterih skupin lahko zmanjša moč drugih (ibid., str. 240).« Tako vsakokrat, ko uporabimo avtomobil, povečujemo osebno mobilnost in s tem zmanjšamo socialno racionalnost in finančno preživetje sistema javnega prevoza - in s tem tudi potencialno zmanjšujemo mobilnost tistih, ki slonijo na tem sistemu. Ali na primer sposobnost kapitala, da kroži po svetu in se širi, onemogoča lokalnim ekonomijam, da se širijo - tekmujejo za investicije. Kot poudarja Masseyje-va (1996, str. 240, 241), se moramo vprašati, kako naša relativna mobilnost in moč nad mobilnostjo ter komunikacijami pogojujeta prostorsko ujetost drugih skupin. Podobna vprašanja sije v svoji študiji postavljala tudi Gardnerjeva: »Tukaj gre, kakor koli že, za naraščajočo črto diferenciacije v vasi, med tistimi, ki imajo dostop do bidesha in tistimi, ki ga nimajo... Odkar so bile denarne pošiljke iz tujine, izkazujoče velik ekonomski razkorak med des-hem in bideshem, uporabljene za nakup lokalnih resursov, so dvignili lokalne cene veliko nad zmožnosti tistih brez dostopa do tujih plač. Enkrat, ko je gospodinjstvo uspešno vključeno v migracijo, je ponavadi (toda ne vedno) zmožno tekmovati. Za tiste, ki so zamudili priložnost [da se vključijo v mednarodno migracijo], kakor koli že, je nakup zemlje ponavadi nemogoč. Moč bidesha za transformacijo je v tem pogledu iluzorna, saj revni nikoli ne morejo tja. Prekomorska migracija je torej vplivala na socialno in ekonomsko polarizacijo v Sylhetu, čeprav je v začetku omogočala večjo mobilnost (Gardner, 1995, str. 271).« Če se povrnem k Wolfovi (2001) »kategorizaciji« moči, diferencial moči med kraji lahko razumemo kot strukturalno moč - moč, ki jo Marx izpostavi, ko govori o moči kapitala, ki razporeja in oblikuje delovno silo (Wolf, 2001, str. 384) in/ali moč, kije osnova neomarksističnim interpretacijam mednarodne migracije kot izraza neenakomerno razporejene moči med centrom in periferijo. Kot nam pokaže študija Gard-nerjeve, odnosi med centrom in periferijo niso izključno hierarhični, ampak obstajajo tudi lokalni izvori moči, ki se pogajajo s centri, prav tako pa obstajajo številne oblike lokalnega ideološkega odpora. Z drugimi besedami, lokalne elite niso (vedno) lahek zalogaj kapitalističnega imperializma; lokalni diskurzi in odnosi moči na lokalnem nivoju lahko delujejo v številnih smereh: »Na primer religiozni povratek hkrati nasprotuje sekularizirani zahodni hegemoniji in se sam obnaša hegemonično; zato je praksa pardaha [zakrivanja obraza] bogatejših žensk tako v funkciji neenakih spolnostnih odnosov (hegemonija moških) kot odnosov moči med ženskami neenakega ekonomskega statusa (hegemonija bogatejših žensk) (Gardner, 1995, str. 18).« Na drugi strani lahko odnose moči med ljudmi, izražene v sociokulturnem in ekonomskem razlikovanju opazujemo oziroma razumemo kot taktično ali organizacijsko moč; moč, ki kontrolira okolje, v katerem ljudje izražajo svoje potenciale in so v interakciji z drugimi. Nigerijski Bush in Been-tos, ki ju opisuje Hannerz (1992), imata zelo veliko skupnega z gospodinjstvi z migranti (bidesh) Gardnerjeve in gospodinjstvi brez migrantov (bideshi nai), kjer imajo določeni ljudje dostop do tujih dežel m zunanjih virov ter imajo tako možnost napredovanja (Been-tos). Drugi, ki nimajo dostopa do tujih dežel in možnosti napredovanja, postanejo asociirani z rustikalno naravnostjo in neznanjem (Bush). Kot smo lahko videli: razlikovanje ni le ekonomsko, ampak tudi kulturno. Kot pokaže Gardnerjeva, odnosi moči so - tudi kot rezultat migracije - neposredno povezani s produkcijo in reprodukcijo lokalne kulture. Da so pomeni hierarhično razvrščeni m kontrolirani s strani določenih skupin, je bilo predstavljeno v delih številnih antropologov, najbolj izpostavljeno pa v delu francoskega sociologa Bourdieua. Socialna struktura - po Bourdieujevi interpretaciji je ta ekonomski razred - usmerja kulturni tok, prej kot kultura oblikuje socialno strukturo (Gardner, 1995, str. 17). Kot Pokaže študija Gardnerjeve, se kulturni pomeni neprestano pogajajo in izpodbijajo med tekmujočimi skupinami. Prav tako (oziroma prav zato) sta hierarhija in status v nJem študiji razumljena kot dinamična, njuni pomeni se neprestano pogajajo ter spreminjajo, s tem ko čas teče in s tem, ko se okoliščine ljudi spreminjajo: »Bitka med različnimi rodovi za višji status kaže na to, daje status prej kot dinamičen neprestano na novo izmišljen. Videno v tej luči, lokalna in družinska zgodovina ne more biti razumljena kot objektivna, ampak kot manipulirana in redefinirana, da ustreza potrebam dominantnih skupin. Tako je vsepovsod po svetu (Gardner, 1995, 144).« Esej Finna Steputtata in Ninne Nyberg Sprensen (1999) išče oziroma sledi odnosom nred avtoriteto, gibanjem in identiteto na primeru treh različnih »gibajočih se« posameznikov. V tej študiji je poudarek na posamezniku kot analitični enoti, njeno ali njegovo gibanje pa je predstavljeno v odnosu do socialno-prostorskih mrež, kjer se posamezniki gibljejo in od koder prihaja moč: »V konvencionalnih študijah bi bile osebe, ki nastopajo v eseju, opredeljene kot begunci, migrantje ali točneje migrantje povratniki. V našem primeru se bomo izognili tem kategorijam in bomo iskali načine, v katerih so ‘gibljivci’ [movers] in njihovo gibanje avtorizirani (ali deavtorizirani) skozi pripovedi ° njihovi in o prostorski ali socialni mobilnosti drugih (Steputtat in Nyberg Sprensen, 1999, str. 85).« Namesto uporabe eksplicitnega koncepta moči avtorja raje uporabljata termin . 1 anabtično kategorijo) »avtorizacije«, ki vključuje pozornost avtoriteti3 kot legitimnemu dometu moči in na drugi strani avtorstvu. Na eni strani se torej osredotočita »avtoriziranje drugih (avtorjev poudarek), [to je] oseb in institucij, s katerimi se ' toJ.‘,et0 *ahko označimo kot enega izmed načinov za dosego in posedovanje moči. Drugi pogo-Jsi načini so še: sila (tako mentalna kot fizična, nasilna kot nenasilna), manipulacija in prepričevanje (ter oblikovanje konsenza). Moč je »najlažje« dosežena, če je njen izvor priznan kot . n s strani tistih, h katerim je usmerjena. Legitimnost moči je lahko dosežena s sklicevanjem na tradicijo, s karizmo močnejšega/vplivnejšega ali skozi institucializacijo in družbene ru ture, še posebej tiste, ki se nanašajo na državni aparat (Johnston, 2001, str. 630). gibanje pogaja (Steputtat in Nyberg S0rensen, 1999, str. 85). Na drugi strani avtorja opazujeta ‘avtoriziranje sebe ’ (avtorjev poudarek), načinov, v katerih ljudje konstruirajo sebe v terminologiji gibanja in kako opisujejo sebe v posameznih prostorih ter kako sprejemajo nad seboj avtoriteto s predstavljanjem sebe v kontekstualno specifičnih situacijah (ibid., str. 86).« Če se povrnemo k Wolfu (2001), Steputtatovo in Nyberg S0rensenino »avtoriziranje drugih« poudarja taktično ali organizacijsko moč, nameščeno v nagibih usmer-jevanja in omejevanja dejanj drugih, toda prav tako vključuje pozornost na moči, oblikovane oziroma izražene v medsebojnih odnosih, ter na strukturalni moči, ki se naslanja na pritisk družbe. Domet moči institucij, kot sta družina ali država, se kaže in deluje na različnih nivojih socialnih odnosov. Na primeru Gileove neprijetne izkušnje izključitve moči tako lahko opazujemo v medsebojnih odnosih, kjer je izključitev osnovana na razlikovanju med tujci in Španci. Na drugi strani se moč v Gileovem primeru kaže kot taktična ali organizacijska moč, kjer »Španci« izražajo svoje (s strani države oblikovane) potenciale in omejujejo dejanja »tujcev«, in prav tako lahko govorimo o strukturalni moči, ki odslikava strukturalno »težo« politične ekonomije. Steputtatove in Nyberg S0rensenine »potovalne zgodbe« govorijo o prepletenih, povezanih in hkrati ločenih svetovih. Ideja, da so mobilni subjekti del dveh ali več svetov, ki so dinamično povezani, se zdi priročna za nadaljnje razumevanje odnosov med migracijo in močjo. Kakor koli že, od tu naprej prihaja do razhajanja med pogledi. Razprave o transnacionalni4 mobilnosti tako na eni strani poudarjajo, da migrantje ohranjajo razredno, nacionalno ali etnično pripadnost; tajim omogoča izražanje upora proti globalnim strukturam, ki obkrožajo imigrante (Bash et al., 1994). Druge študije transnacionalne mobilnosti pa kažejo, da gibanje skozi številna socialna polja migrantom omogoča, da ubežijo uradnim kategorijam, ki pripisujejo identiteto (Kearney, 1991). Izkušnje, ki izhajajo iz pripovedi treh migrantov v študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove, vendarle sugerirajo, daje transnacionalni prostor spodbijajoč, prostor, ki ne more biti viden kot socialni izenačevalec, ki omogoča vsem mobilnim subjektom enakost oziroma jih izenačuje. In zato tudi ne more biti viden kot oblikovan iz serije praks in diskursov enako uporabljenih od vseh udeležencev v transnacionalnih mrežah: »Izogibanje omejitev družinskih obveznosti doma in [zaposlitev v] gospodinjskem sektorju v tujini sta lahko preprosto razumljena kot znaka zahodne 4 Zagovorniki transnacionalizma [transnacionalism] poudarjajo, da nacije in lokalne skupnosti ne morejo biti razumljene kot neodvisne enote. Bash et al. (1994) definirajo transnacionalizem kot » proces, kjer migrantje oblikujejo in ohranjajo razvejane socialne odnose med izvornimi in družbami gostiteljicami.« V tem procesu migrantje »oblikujejo socialna polja, ki sekajo geografske, kulturne in politične meje«, medtem ko ohranjajo številčnost (multiplost) vključenosti, tako v domači kot v družbi gostiteljici. Dejanja, odločitve in identitete transemigrantov so vpete v socialne mreže in odnose, kijih »simultano povezujejo v dve ali več nacionalnih držav.« Glede na ta pogled sodobne migracije tvorijo »nezamejeno nacijo« [nation unbound], kjer je prostor vpisan na nov način. Migrantje ostajajo člani izvornih nacionalih držav in ohranjajo ali pridobijo določeno avtoriteto s strani teh držav. hegemonije [Westernization] in nadvlade evropskih oblik življenja. Take interpretacije kljub temu podcenjujejo »dinamično naravo vezi z domovino (Gardner 1995). V Mariinem primeru se zdi, da s tem, ko se poskuša osvoboditi kontrole družine, na novo vzpostavlja druge vaške vezi v Madridu (Steputtat in Nyberg S0rensen, 1999, str. 104).« Pripovedi v študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove kažejo, da za razumevanje °hsega koncepta moči v teh spodbijajočih, kompleksnih transnacionalnih prostorih ni dovolj opazovati izključno »ozko razumljene« moči in odpora, ampak tudi procese kategorizacije in diskurze razlikovanja ter prav tako konzumacijo, transformacijo in izgradnjo teh procesov ter diskurzov (Steputtat in Nyberg S0rensen, 1999, str. 86). Kakor poudarita v zaključku: »Najin pristop naredi analizo avtorizacije in gibanja nekoliko kompleksno: gibanje nasprotuje in/ali oblikuje avtoriteto... Predvsem sva opazovala pripovedovalčeve strategije avtoriziranja, ki povezujejo izkušnje in samo avtoriziranje. Presenetljivo je, kako se trije pripovedovalci/gibljivci trudijo, da prikažejo sebe kot posameznika, ki mu uspe napredovati skozi proces gibanja, kot osebo, ki doseže cilj (od nivoja posameznika do nivoja skupnosti). Toda prav tako je presenetljivo, kako vsi trije reproducirajo pozicije razlikovanja v terminologiji klientskih odnosov [client-relation], razreda in regije... Gileo je dobro izobražen, individualist, moški iz srednjega razreda, kije preživel in se naučil iz izkušnje migracije, postal močnejši in bolj samozavesten. [Gileo] opisuje Dominikansko republiko kot kraj poštenih, delovnih mož, [delovnih] za dobrobit svojih družin (to je, če vedo, kako to narediti in če so pripravljeni to narediti). Dominikanska republika torej nasprotuje demaskulariziranemu prostoru transnacionalne migracije (Španija), prostoru, kjer so dominikanski moški konstruirani kot »homoseksualci« in dominikanske ženske (zunaj kontrole svojih moških) spremenjene v ‘prostitutke’ (Steputtat in Nyberg S0rensen, 1999, str. 105).« V monografiji Gardnerjeve, ki bi bila v postmoderni terminologiji bolj »prostorsko orientirana/zamejena«, sta desh in bidesli prav tako fluidni kategoriji, ki sta prej dinamično prepleteni kot pa togi in zamejeni lokaliteti. Na primer razumevanje/preučevanje gospodinjstva Gardnerjeve, osnovanega na razlikovanju med rezidenčnimi, ekonomsko sodelujočimi in lastniškimi [property holding] skupinami, pokaže gospodinjstvo kot skupek odnosov in transakcij, kjer lokacija gospodinjstva postane manj Pomembna. Odnosi in kontrola nad resursi lahko transcedirajo oziroma prestavijo 'okalnost; dom je lahko prestavljen v tujino. »V tem smislu, le zato ker so gospodinjska fizično ločena, ne pomeni, da prenehajo biti gospodinjstva (Gardner, 1995, str. *21).« Ta reprodukcija socialnih odnosov je prav tako objektivizirana kot simbolizirana z izmenjavo, ki se odvija med kraji. Ta pomaga utrditi odnose med ljudmi, ki so zicno ločeni, in spaja meje oziroma mejnosti med domom in tujino. Toda to je vse PrcJ kot uravnano; s tem ko se odnosi med kraji in ljudmi neprestano spreminjajo, se (pre)oblikuje tudi narava in vsebina transakcij: »Izmenjava med kraji naredi veliko več kot reproducira socialne odnose v različni obliki. Kot sem predlagala v predhodnem poglavju, posebne dobrine izražajo pomene o krajih, od koder so prišli, prav tako kot objektivne lastnosti dobrin samih. Potrošnja produktov deshi je tudi socialna potrditev spiritualnosti desha in njene sposobnosti, da preživi prebivalce. Na drugi strani dobrine iz tujine povezujejo svoje potrošnike z ekonomsko in politično silo bidesha, objekta želje. Dobrine torej nosijo ideje o moči in te ideje se izmenjujejo med ljudmi iz Syhleta in ljudmi preko morja (Gardner, 1995, str. 122).« Do podobnih ugotovitev je prišel Friedman (1990), kije pokazal, daje potrošnja vedno dejanje identitete, prenašajoča sporočila o potrošnikovem političnem in ekonomskem mestu v svetovnem sistemu, toda to se kaže na zelo različne načine. Medtem ko požrešna potrošnja risarskih etiket urbano populacijo iz Konga povezuje z (zamišljeno) življenjsko silo moči in vitalnostjo severa, japonski Ainuji trgujejo svojo etničnost za potrošnjo drugih; kot Kongovci konzumirajo modernost, Ainuji proizvajajo svojo osebnost [selfhood] (ibid., str. 311). Seveda je proces veliko bolj kompleksen, kot se zdi iz predstavljenih primerov. Na primer, ljudje, ki živijo v favelah Ria, poznajo globalni nogomet kot vsebino žepov svojih hlač in so prispevali nekatere od igralcev; prav tako so množično prispevali h globalni glasbi - dali so sambo in oblikovali lambado, ki jo je v klubih širom zemeljske oble v devetdesetih plesal vsak. In velika večina teh ljudi ni bila niti v centru Ria. Na neki stopnji so zelo veliko prispevali k procesom, ki smo jih imenovali časovno-prostorski pritisk, in na drugi stopnji so popolnoma zaprti v te procese, oziroma so v odnosu do njih v povsem podrejenem položaju (Massey, 1996, str. 240). Gre torej za zelo kompleksno socialno diferenciacijo, slonečo na stopnjah gibanja in komunikacije in prav tako na stopnji kontrole in vključenosti. Načini, kako so ljudje umeščeni v časovno-prostorski pritisk, so izrazito kompleksni in različni (Massey, 1996, str. 240). RAZUMEVANJE/PREUČEVANJE MIGRAC1J/MIGRANTSTVA IN MOČI V LUČI OBLIKOVANJA/OHRANJANJA IDENTITETE Besede identitete V uvodu smo omenili, daje migracija dogodek, ki (hipotetično)5 stoji zunaj vsakdanjega toka družbenega življenja in prisili migrante, da pretresejo obstoječe katego- Štcvilni sodobni avtorji kritizirajo poudarek na izjemnosti/izpostavljenosti migracije; gibanje je namreč za velik del prebivalstva daleč od tega, da bi motilo njihov način življenja, in oblikuje oziroma sestavlja povsem normalen način življenja (Rossaldo, 1998; Clifford, 1992). Clifford (1992) je predlagal, naj bi bilo »potovanje« v ospredju etnografske analize, in kulture naj bi bile opazovane kot »mesta prebivanja in potovanja« [sites of dwelling and travel] (ibid., str. 103). riJe identitete in socialnih odnosov v kontekstu tega dogodka. Manj ortodoksno reče-no, ko se ljudje fizično gibljejo, se premikajo tudi njihove osebne in socialne mejnosti [boundaries]; v tern pogledu migracija vključuje konstanten proces ponovnega 'zumljanja in redefiniranja. Številne študije so pokazale, da se migracijski dogodki ne dotaknejo samo identitet »gibljivcev«, ampak tudi ljudi, ki ostanejo »doma« (Watson, 1975; Kessinger, 1979; Murray; Gardner, 1995; Paeregaard, 1997; Schwartz, 1997 dd.), in ljudi, ki so »morali dom odstopiti gibljivcem« (Grillo, 1985; Buller in Hog-gart, 1994; Refslund, Sprensen, 1997; Driessen, 1998 itd.). V nadaljevanju besedila b°m dodal v obstoječi okvir vprašanje socialne identitete, za katero upam, da nam bo Pomagala bolj jasno razumeti odnos med migracijo in močjo. Če se pri tem dotaknem ePistemioloških vprašanj, si upam dodati, daje analiza socialne identitete lahko uporabno orodje v razumevanju odnosov med konkretnimi modeli vedenja posameznikov na eni strani in bolj abstraktnimi koncepti kolektivnega na drugi strani.6 Študiji primera Z namenom, da usmerim diskusijo v želeno smer, bom uporabil že predstavljeni študiji. Po mojem mnenju ti dve prinašata nekatere zanimive poglede in vprašanja o socialni identiteti v odnosu do migracije in moči. Študiji sta prikladni oziroma priroč-ni» ker se dotikata vprašanj socialne identitete povsem različno. Gardnerjeva se omeji na ljudi, ki so ostali doma, Steputtat in Nyberg Sprensenova se osredotočita na identiteto »gibljivcev«; zadnja poudarja individualno posebno in prva izpostavlja kolek-bvno deljeno (skupno) itd. Seveda obstajajo še veliko bolj pomembne razlike, o katerih nameravam spregovoriti. V obeh študijah igra identiteta pomembno vlogo, čeprav a* vedno jasno izpostavljena. Za začetek najdimo primera, da prikažemo, kakšne obraze aže identiteta v teh dveh študijah: >>Iz pripovedi dona Pedra in Marie smo se naučili, da so spolnostna, starostna, razredna, etnična, religiozna in druge identitete definirane ter opredelje-ne v terminologiji mobilnosti z in med nacionalnimi državami. Na drugi strani se tako te identitete pogajajo in so na novo ustvarjene v specifičnem procesu gibanja (Steputtat in Nyberg S.rensen, 1995, str. 107).« Avtor nadalje poudarja, da bi morala »koncepta« »potovanja v prebivanju« in »prebivanja v 6 P°,ovanju« zasedati osrednje mesto v kulturnih študijah. nos med individualno posebno identiteto in kolektivno deljeno (skupno) identiteto ostaja do-J nejasen in neraziskan oziroma razumljen kot aksiomatičen. »Kot posledico, celo zelo sofisticirani sociološki argumenti ponavadi ponujajo ‘črno skrinjico’, kjer naj bi bilo skrito razumevanje, kako ‘deluje/je delovala’ identiteta (Jenkins 1996, str. 19).« Po mnenju Jenkinsa mora teore- • ranjc socialne identitete vsebovati obe (individualno posebno in skupinsko deljeno) v enaki mcri' *ndividualno posebno in skupinsko deljeno sta lahko razumljena kot podobna, če ne po-j m cnaka v pomembnih pogledih, »daje vsak rutinsko povezan, ali bolje, zapleten z drugim; so procesi, s katerimi sta oblikovana, preoblikovana in spremenjena analogni; in so vsi sami P° sebi socialni (ibid., str. 19).« V študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove je socialna identiteta asociirana z gibanjem in tako predstavljena kot procesualna, kot aspekt spreminjajoče se organizacije interakcije in vsakdana. Avtorja sta osredotočena na opazovanje, kako identiteta vpliva na interakcijo. V študiji Gardnerjeve identiteta piše navidez bolj pisano zgodbo. Toda na kratko lahko rečemo, da je njeno preučevanje socialne identitete v veliki meri povezano z vprašanji statusa in sistema »socialne klasifikacije« (kategorizacije) in usmerja pozornost na to, kako je identiteta (ali/in razlikovanje) socialno oblikovana. Po Jenkinsu (2000) moramo socialno identiteto razumeti kot interakcijo med (internim) samodefi-niranjem in definiranjem s strani drugih (eksternim), kot simultano proizvedeno med skupinsko identifikacijo in socialno kategorizacijo.1 Poudarjanje, daje dialektičnost med skupinsko identifikacijo in socialno kategorizacijo ukoreninjena v medsebojnih odnosih, ne pomeni, da sta v specifičnih situacijah obe enako pomembni. »Ena bo najverjetneje dominirala, katera, je največkrat vprašanje diferenciala moči (Jenkins, 2000, str. 97-98).« Torej nas problematiziranje skupinsko-kategoričnega razlikovanja pripelje do vprašanja oziroma centralnosti moči in do politike v procesu ohranjanja in spreminjanja identitete. Tipično za politične kontekste je, da se kolektivne identitete branijo, se uveljavljajo, so napadene in se upirajo. Zato je pristop Gardnerjeve k socialni identiteti tesno povezan z močjo. Avtorica razlikuje tri (historično) vitalne komponente sistema socialne klasifikacije: kri, zemljo in delo. Predstavimo eno od njih v odnosu do nove komponente, ki naredi sistem socialne klasifikacije veliko bolj kompleksen: »Kar je jasno, kakor koli že, je to, da je postala migracija vitalen resurs v vasi, zato je osrednje povezana s pridobitvijo zemlje. Odkar so bile finančne pošiljke iz tujine uporabljene za nakup zemlje in zato, ker se je dvignila njena cena, vaško prebivalstvo ni več klasificirano v terminologiji dostopa do zemlje, ampak v terminologiji dostopa do tujih dežel. Ta dihotomija med lastniki zemlje in tistimi brez svoje zemlje sloni na situaciji, v kateri so tista gospodinjstva, ki jih vaščani klasificirajo kot bideshi (z migranti) in bideshi nai (brez migrantov) (Gardner, 1995, str. 81).« Gardnerjeva opisuje migracijo kot nov vir moči, ki stopi na oder; dostop do tujih dežel ne omogoča le ekonomskega, ampak tudi simbolični kapital:8 7 Barthovo (1969) razlikovanje med »mejnostjo« [boundary] in »vsebino« [content] (kulturna stvar ali vsebina, ki karakterizira etnično skupino) prinaša širše razlikovanje, ki naj bi bilo začrtano med nominalno in virtualno identiteto. Prva je ime in zadnja je izkušnja identitete. Posamezniki si tako lahko delijo enako nominalno identiteto, toda tajim v praksi lahko pomeni zelo različne stvari in ima različne posledice za njihova življenja. To razlikovanje sc v nekaterih ozirih prekriva z razlikovanjem kategorija-skupina, toda z njim sc vedno nc ujema (Jenkins, 1996, str. 24). 8 Bourdicjev (1991, str. 229-231) koncept simboličnega kapitala v pomenu prestiža in socialnega ponosa sestavlja z ekonomskim kapitalom, socialnim kapitalom (različne oblike pomembnih odnosov s pomembnimi drugimi) in kulturnim kapitalom (primarno legitimno znanje) tako imenovane dobrine ali resurse. Pozicije stojijo v odnosih dominacije, subordinacijc ali ekvivalenco eden do drugega z učinkovitostjo dostopa do dobrin ali resursov, ki so vloženi/zastavljeni v nc- »... biti emigrant lahko pomeni imeti prav toliko socialne in ekonomske moči, kot posedovati zemljo. Ni samo to, da migracija generira vredne finančne pošiljke iz tujine; prav tako prinese socialni prestiž, znanje, kulturni kapital, da si bil v tujini, in možnost biti patron. Migracija seveda ni edini nematerialni kapital v Talukpurju [kraj avtoričine raziskave]. Tako so dohodki, pridobljeni zaradi uspešnih podvigov v tujini, vključeni v druga področja, ki na drugi strani generirajo politično, socialno in ekonomsko moč. V tem smislu sta ekonomska pozicija in socialna moč neločljivi (Gardner, 1995, str. 130).« V vsaki družbi so organizirani procesi identifikacije centralni za alokacijo nagrad in kazni, resursov ter porabe, časti in stigme. So v središču socialne konstrukcije, hierarhije in socialne stratifikacije. Zato so vprašanja klasifikacije vedno tudi vprašanja identifikacije (Jenkins, 2000, str. 138, 121). Kot sem že pokazal v prejšnjem poglavju, sta hierarhija in status v študiji Gard-nerjeve razumljena kot dinamična, njuni pomeni se stalno pogajajo, s tem, ko teče čas ln s tem> ko se okoliščine ljudi spreminjajo. Spoznanje, da je sistem fleksibilen, ne pomeni, da so lokalne definicije statusa nepomembne ali povsem determinirane z ekonomsko pozicijo. Prej govorijo, »... kako ekonomski proces deluje s kulturnimi ategorijami, ki so stalno redefinirane, da ustvarjajo pomene (Gardner, 1995, str. 147).« Vsak status je lahko postavljen v afekt - vplivan in operacionaliziran v številnih načinih, odvisen od posameznikove vključenosti, kontekstualnih okoliščin in sposobnosti ter Zahtev pomembnejših drugih (Jenkins, 2000, str. 136, po Mertonu, 1957). Študija Gardnerjeve pokaže, da so odnosi moči ključni za status: »Ni mi lahko opisovati lokalne ideologije kot hierarhije ‘napačne zavesti’, toda strinjam se, da morajo biti status in njegove definicije analizirane v terminologiji moči med skupinami. Ni presenetljivo, da so bogati tisti, ki propagirajo razlikovanje med bhala in chhoto [rodovnimi skupinami], kar Jim omogoča ohranjanje njihovih pozicij. Ti imajo tudi moč, da spremenijo svojo klasifikacijo, če je to potrebno. S tem ko se spremeni sreča gospodinjstva in ko se pridobi bogastvo, se lahko poustvari njegova zgodovina ter dediščina, čeprav bo zato moralo preteči nekaj desetletij. Medtem ko novi uspešneži pridobijo moč, da manipulirajo s svojo preteklostjo in sedanjostjo ter predstavljajo sebe kot bhala, se tisti, ki so se po ekonomski hierarhiji premaknili navzdol, sklicujejo na svoje pripadanje višjemu gusthi [rodovni skupini], če ga imajo, z namenom podpore, ki jo ta prinaša (Gardner, 1995, str. 137).« Revnejši in/oziroma nemigrantje, brez pripadanja pravi sorodstveni skupini, so Povečini izključeni iz te igre neprestanega oporekanja in redifiniranja. Gardnerjeva rav tako pokaže, da obstajajo številni izvori dominacije in številne oblike konfor- aniosti na »polju« [field], (»Polje« je v Bourdiejevcm besednjaku strukturiran sistem socialnih °*J m mejnosti z zamegljenostjo in varljivostjo simbolov. Kearney (1991) opisuje sodobno nacionalno državo kot transnacionalno in ta >ma dva pomena. V časovnem pomenu je postnacionalna; v prostorskem pomenu pa ukazuje nove oblike organizacije in identitete. Zamegljenost nacionalnih meja pod razmerami transnacionalizma oblikuje »mejno področje« [border area], »nejasno cono« [ambiguous zone], V teh mejnih področjih so identitete privzete ali zavržene, obdrža-ne ali zavrnjene. V tem pogledu prej lokalizirane etnije skozi svojo transnacionaliza-C1J0 lahko postanejo številne identitete [counter-identites]. Vsi trije »gibljivci« se v študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove gibljejo v »mej-” P°dr°čjih« in ni težko opaziti, da so to nasprotujoči si prostori oziroma območja kulture, moči in/ali odpora: »V Mariinem primeru se zdi, da so bile s tem, ko se poskuša osvoboditi kontrole družine, v Madridu na novo vzpostavljene druge vaške vezi. Njena zgodba sugerira, da implikacije prečkanja meja za oblikovanje identitete ne morejo biti povezane zgolj s prečkanjem nacionalnih meja. Z nasprotovanjem razširjeni, v Madridu bazirani dominikanski organizaciji (VOMADE), osnovani na specifičnem definiranju dominikanstva, in z ustanovitvijo novega združenja, osnovanega na vaških ženskah in vaških vrednotah, so Maria in ženske, ki so to [združenje] oblikovale, ustvarile načine, kako v tujini ohraniti svojo specifično identiteto (Steputtat in Nyberg S.rensen, 1999, str. 104).« Jasno je, da se identiteta spremeni le, ko mora biti interakcija vzdrževana, »ko nevključenost nj praktična opcija (Jenkins, 2000, str. 95).« Jasno je tudi - z Barthovo ) pomočjo - daje interakcija čez mejo [boundary] conditio sine qua non etnične 1 'tete, da sta njen obstoj ali revizija dialektična procesa kolektivne identifikacije z internimi in eksternimi momenti. »Etničnost je vedno dvosmerna ulica, ki vključuje a ° druge’ kot ‘nas’ (Jenkins, 2000, str. 98).« »V teh ‘mejnih območjih’ stopi v igro vprašanje identitete kot politike na eni strani in/ali identitete kot podedovane na drugi strani - odvija se napet odnos med tema dvema izvoroma. Umeščenost [embodiment] identitete je vedno stvar situacije. Identifikacija ni preprosto le stvar ‘kulturnega materiala’, kije asociiran z vsako specifično identiteto in ki se ponavadi pojavi z namenom, da oblikuje trden kriterij članstva. Identiteta je predvsem stvar mejnega procesa mejnosti [boundary] (Jenkins, 2000, str. 98).« Olwigova (1997, str. 113, 116) je poudarila, daje prečkanje državnih meja lahko precej nepomembno v primerjavi, na primer, s prečkanjem socialnih mejnosti. Politično prečkanje meje lahko ne vsebuje najosrednejšega aspekta migracij in tudi vsako prečkanje meja ne vključuje nacionalne meje. Na drugi strani sta Wilson in Hastings Donnan (1998) izpostavila, daje država objekt, katere realnost bo zanikana, če se osredotočimo izključno na njegove dekon-struirane reprezentacije, »in nikjer ni to bolj opazno kot na mejah, kjer je moč države mogočna (ibid., str. 8).« Zato so meje znaki dominantnih domen države: »Don Pedro in večina beguncev, kijih podpira gverilsko gibanje, so zavrnili od vlade avtorizirano vrnitev in so ostali v Mehiki. Pripoved dona Pedra sugerira, da so implikacije prečkanja meje za identitetno produkcijo dojete/ občutene kot globoke v primerih, ko je prečkanje meja v kontekstu nacionalnih politik. Za dona Pedra bi to gibanje [prečkanje meje] pomenilo spravo z vlado in z vojsko in to bi zanj pomenilo ponovno rojstvo, biti to, čemur nasprotuje. Če se ne bi zapisal begunskemu odporu in bi se vrnil z drugim imenom [incognito] na ‘ način armadillo ’, bi bile posledice minimalne. Dejstvo je, da so se številni begunci vrnili nazaj preko nacionalnih meja, toda niso mogli na novo ustvariti svojih državno-vpisanih naslavljanj [entitel-ments] (kot državljani) v tem smislu (Steputtat in Nyberg S0rensen, 1999, str. 96).« Politične meje so domene spodbijajoče oziroma prerekajoče se moči, kjer se lokalne nacionalne in internacionalne skupine pogajajo z odnosi subordinacije ter kontrole (Wilson in Hastings Donnan, 1998, str. 10). In politične meje so vedno osrednja tema v vsaki diskusiji »nove (i)migracije«. Driessen (1998) je v svoji raziskavi »južne evropske meje« pokazal, kako težnje po kontroliranju meja v reguliranju prebivalstvenih tokov ne operirajo le na političnopravnem nivoju, ampak tudi na nivoju konstrukcij pomenov, kjer so relativno nedolžne interpretacije meja promovirane s strani države neprestano pod pritiskom sprememb izkušenj skupin, ki iščejo vstop. Razumevanja, ki nasprotujejo in/ali transformirajo lokalno in historično zakoreninjene koncepte, kot je na primer biti Španec. Ko je Španija vstopila v Evropsko skupnost, je njena južna meja jasno postala izrazita evropska meja; prostorska, politična ter kulturna meja med Evropo in »tretjim svetom«. V istem času so se Španci (in drugi prebivalci Evropske unije) začeli soočati s porastom različnih etničnih skupnosti na svojem teritoriju. Nove notranje mejnosti [boundaries] so postavljene med večinsko in manjšinsko populacijo v Južni Evropi. Torej preoblikovanje in izpostavljanje te meje ni preoblikovalo le ekonomskih in političnih odnosov v širši regiji, ampak prav tako kulturne kategorije, ki ločujejo ljudi na »mi« in »oni.« Če se povrnemo k socialni kategorizaciji, je klasifikacija prebivalstva kot praksa države in drugih institucij močno konstitutitivna, tako v institucionalnem redu kot v skušnjah posameznikov v interakciji z drugimi (Jenkins, 2000). Prečkanje političnih meja je lahko v tem pogledu pomemben: »Z namenom legitimiranja svojega gibanja vsi trije pripovedovalci kažejo na različne registre avtoriziranega diskurza. Diskurz si izposoja avtoriteto, na primer, iz tehnik in besednjaka države ter birokracije. Pripovedi se nanašajo na dokumente, uradne kategorije in organizacije, toda načini, kako so te uporabljene, niso nujno uradno vpisani [prescribed]. Na primer, Gileo in Maria se ne opisujeta [considerd] kot ilegalca (ne glede na to, da so njuni dokumenti ponarejeni) (Steputtat in Nyberg Sprensen, 1999, str. 106).« In če obrnemo sliko, je krog zaključen: sistemi klasifikacije prinašajo pozornost na mejnostih: »... skupin, primernega obnašanja, čistosti, človečnosti, marsičesa (Jenkins, 2000, str. 121).« Zadnja beseda v tem (pod)poglavju pripada Gardnerjevi, ki ni bila povabljena na to potovanje v dežele mej in mejnosti. Ona je prav gotovo veliko globlje kot večina ostalih preučevalcev migracij/gibanja potovala v te dežele: »Ta potovanja niso preprosto le gibanja skozi prostor. Kot vsa potovanja tudi ta vodijo k izostrenju mejnosti [boundaries], preoblikovanju kulture, skupnosti in duhovnosti ter prav tako k spremembam teritorialne distribucije. Kot smo videli, medtem ko so vsa potovanja fizična, so tudi ‘dejanja’ predstav/domišljije [imagination], kjer sta dom in destinacija stalno na novo domišljena in zato za vedno spremenjena (Gardner, 1995, str. 35).« PROTI ZAKLJUČKU: GIBATI, AVTORIZIRATI, IDENTIFICIRATI... V smislu povzetka ali zaključka: ta kot tudi druga podpoglavja tega dela besedila ne Postavljajo dokončnih ločil. Vstopili smo v številne sobe in odprli številna okna; Pfej smo odprli vprašanja, kot nanje odgovorili. Ali z drugimi besedami, bolj kot cilj Je (bila) pomembna pot oziroma potovanje. Žal - s tem mislim na tiste, ki so navajeni Poti z vnaprej določenimi intinerariji in cilji - tudi z zaključnim delom tega besedila ne bomo končali tega potovanja. e se povrnem k vprašanjem, zastavljenim v uvodu (za koga so kraji, kdo je v J> v dominantnem in kdo v podrejenem položaju in kako se instrumentalije moči ejo v praksi?) - na katere upam, da sem vsaj delno poskušal pokazati odgovore (ne . Vorih), se mi zdi potrebno predvsem razjasniti - nekoliko arogantno rečeno - kaj naJ sploh razumem pod besedo »kraj«? Geograli so bili dolgo osredotočeni na problem definiranja regij, pravi Massey-jeva (1996, str. 242) in to vprašanje »definicije« je bilo skoraj vedno zreducirano na Prašanje zarisovanja črt okoli krajev. Taka vrsta mejnosti okoli območij jasno razlita med notranjostjo in zunanjostjo in je lahko preprost način oblikovanja pozicij ned >>mi<< in »oni« (str. 242). Ena izmed težav, ki izhaja iz tovrstnih poenostavitev, je obstoječa identifikacija kraja s skupnostjo. To je sedaj napačna identifikacija, poudarja Masseyjeva (1996, str. 243). Na eni strani skupnosti lahko obstajajo, ne da bi bile na enem, enakem prostoru - od mrež prijateljev, interesov do glavnih religioznih, etničnih ali političnih skupnosti. Na drugi strani so bili in so primeri krajev, ki posedujejo eno »skupnost« v pomenu koherentne socialne skupine, zelo redki. Tudi če obstajajo, v nobenem primeru ne posedujejo enotnega občutka kraja. Ljudje namreč v skupnosti posedujejo različne položaje; skupnosti imajo prav tako notranje strukture. Ženski odnos do krajev - prostorov, skozi katere se gibljejo, krajev srečevanja, povezav od zunaj - je drugačen od moških. Iz te perspektive imajo kraji številne identitete, ki nikakor niso introvertirane, oziroma so njihove »polne« identitete kompleksne mešanice notranjih in zunanjih (koliko sta ta dva pridevnika v teh okoliščinah sploh umestna?) vplivov ter dejavnikov. Nemogoče je razmišljati o Beneški Sloveniji, ne da bi pri tem razmišljali o krajih izseljevanja, od koder je pritekal denar, informacije, ideje... in od koder so se vračali spremenjeni posamezniki, družine, skupnosti... Nemogoče je razmišljati o Beneški Sloveniji, ne da bi pri tem razumeli italijansko imperialistično in nacionalistično zgodovino, kije »domačine« pošiljala širom državnega teritorija in »nedomačine« vojake, policaje, učitelje itd. med »domačine«. Seveda pri tem ne gre le za fizično gibanje in nevidne komunikacije, ampak tudi ali predvsem za socialne odnose, za vse vrste povezav med ljudmi. Vzporedimo jih s temi različnimi izkušnjami časovno-prostorskega pritiska. Dogaja se, da se geografija socialnih odnosov spreminja. V številnih primerih so ti odnosi močno razpotegnjeni čez prostor: ekonomski, politični, kulturni in družbeni odnosi, vsak poln moči in z interno strukturo dominacije ali subdominacije, razpotegnjen čez planet na različnih nivojih, od gospodinjstva, lokalnega do mednarodnega nivoja (Massey, 1996, str. 243, 244). Iz te perspektive torej lahko postavimo alternativno interpretacijo kraja. Po tej interpretaciji, kar daje kraju svojo specifičnost, ni (le) neka dolga, ponotranjena zgodovina, ampak dejstvo, daje sestavljen iz posebne konstelacije socialnih odnosov, ki se srečujejo in prepletajo na posebnih lokusih. Gre torej za kraje srečevanja in prepletanja. Namesto razmišljanja o krajih kot območjih z mejami naokoli, si lahko kraje zamišljamo in artikuliramo kot gibanja ter mreže socialnih odnosov in razumevanj, kjer je velik del teh odnosov, izkušenj in razumevanj oblikovan na veliko večji skali, kot kar smo do sedaj razumeli pod besedo kraj, pa naj bo to ulica, regija ali celo kontinent (Massey, 1996, str. 244). Če v to alternativno interpretacijo kraja vnesemo vprašanje moči, ne moremo spregledati koncepta Masseyjine (1993) »geometrije moči« [power geometry], ki se nanaša na časovno-prostorski pritisk (Harvey, 1989). Kot poudarja Masseyjeva, čašo vno-prostorski pritisk potrebuje socialno razlikovanje. Geometrija moči se torej nanaša na razlikovanje pozicij posameznih skupin in posameznikov v odnosih do teh tokov, gibanja in medsebojne povezanosti. »To se nanaša ne le na to, kdo se premika in kdo ne, čeprav je to pomemben element, ampak predvsem na moč v odnosu do tokov in gibanja. Različne socialne skupine imajo različne odnose do te kakorkoli že diferencirane mobilnosti: nekateri ljudje živijo na račun drugih, nekateri so vključeni v te tokove in gibanje, drugi niso, nekateri so bolj na sprejemnih koncih teh kot drugi, nekateri so v te povsem ujeti (Massey, 1996, str. 239).« Na koncu tega spektra so tisti, ki oblikujejo gibanje in komunikacije in jih v določeni meri s svojimi pozicijami tudi obvladujejo: tako imenovani jet-setters, ki Pošiljajo in sprejemajo fakse in elektronsko pošto, držijo v rokah mednarodne konferenčne govore, distribuirajo filme, kontrolirajo novice, oblikujejo investicije, mednarodne finančne transakcije itd. To so skupine, ki služijo na račun procesov časovno-Prostorskega pritiska, imajo moč in oblast (ibid., str. 239). Na drugi strani so skupine, ki se veliko fizično gibljejo, toda njihovi »zaslužki« v teh tokovih so povsem marginalni in so brez moči ter vplivnosti. Tak primer sta v študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove (1999) predstavljena ilegalna migranta Ma-na ln Gileo iz Dominikanske republike ali v študiji Gardnerjeve (1995) omenjeni angladeški ilegalni iskalci dela na Bližnjem vzhodu; torej večina tistih, ki prihajajo 12 »napačnih koncev sveta v obljubljene dežele.« Izkušnje prostora in krajev teh so Povsem drugačne od prvih. Seveda je geometrija moči sistem zelo kompleksne socialne diferenciacije, veli- 0 bolj kompleksne, kot se zdi iz predstavljenih primerov. Ta geometrija moči »velike skale« oblikuje ali pogojuje odnose moči na nižjih prostorskih, družbenih in kulturnih niv°Jih. Kot smo lahko videli v študiji Gardnerjeve (1995) obstajajo številni lokalni ■zvori moči, ki so v dominantnem položaju na nižjih, lokalnih nivojih in hkrati so v podrejenem položaju do širših tokov in gibanja. Toda prav ta vključenost v globalne ove in gibanja jim omogoča dominacijo in jim daje moč na nižjih nivojih. Skupno-s '» vključene v to »geografijo moči«, kakor jo imenuje Gardnerjeva, imajo tudi svojo interne, hierarhične organizacije. Tako obstoja več (pod)nivojev geometrije moči, ali v ^ace rečeno, obstajajo številni podsistemi geometrije moči, ki so, kot smo videli v študiji Gardnerjeve, neločljivo povezani s širšimi, globalnimi in hegemoničnimi sistemi geometrije moči, čeprav tem večkrat tudi nasprotujejo. Pri tem Masseyjeva (1996, str. 238) izpostavlja, da kapitalizem in njegov razvoj n^sta dovolj za razumevanje naših izkušenj prostora, kot to poudarja časovni-prostor-pritisk. Med številnimi stvarmi, ki jasno vplivajo na naše izkušnje, sta rasa in n°st- Naše gibanje med deželami ali nočni sprehod po ulicah ni pogojen samo s P a oni. Raziskava za raziskavo so pokazale, kako je na primer mobilnost žensk niejena s tisočerimi načini, od fizičnega nasilja do biti zaljubljena (zaljubljenih po- ov) se enostavno počutiti »izločena iz kraja« - ne s strani kapitala, ampak s strani moškega. fovi ^e^raVdosedanje teoretiziranje o geometriji moči poudarjalo predvsem v Wol-moč k°nceptualizaciji predstavljeno strukturalno moč, je ta velikokrat osnova smo na >>ni^jih« oziroma bolj »antropocentričnih« nivojih socialnih odnosov, kot zelo k tUC*' ^ (k*oma omenili, s tem ko smo predstavili geometrijo moči kot sistem nipleksne socialne diferenciacije. Tako se na primer v študiji Steputtata in Nyberg S0rensenove (1999) Gileova izkušnja izključitve, osnovana na strukturalni moči kot (predvsem) odrazu politične ekonomije, kaže kot taktična ali organizacijska moč, kjer so »Španci« uveljavili svoje (s strani države oblikovane) potenciale in so omejevali dejanja tujcev, in se prav tako izraža na nižjem nivoju kot moč, proizvedena v medsebojnih odnosih, kjer je bila Gileova izključitev oblikovana na razlikovanju med tujci in Španci. Geometrija moči, osnovana na tako imenovani strukturalni moči, se torej odraža na različnih nivojih socialnih odnosov. Sibley (str. 77) poudarja, daje obseg prostorov, ki naj bi bili v interesu humanega geografa, usmerjenega v raziskovanje odnosov moči, nekoliko širši od tistega, kije konvencionalno oblikoval geografov teren. Sibley posebej izpostavi, da so osebni prostor, definiran z jazom [self], in intimni prostori doma integralni elementi socialnega prostora. Ti privatni prostori so povezani z javnimi prostori geografije - so recipročno oblikovani - in proces recipročnega oblikovanja omogoča razumevanja, kot je na primer zavračanje različnosti v lokalnih skupnostih. »Iz tega alternativnega razumevanja krajev in prostorov tudi identitete ne morejo biti le preprosto stvar »kulturnega materiala«, kije asociiran z vsako specifično identiteto in ki se ponavadi pojavi z namenom, da oblikuje trden kriterij članstva. Identiteta je iz tega zornega kota predvsem stvar procesa mejnosti [boundary] (Jenkins, 2000, str. 98).« Masseyjeva tako postavlja svoj koncept geometrije moči kot osrednji moment v procesu oblikovanja identitete: »Identitete so v tej formulaciji začasne... konstelacije, vedno medsebojno hibridne, toda na različnih stopnjah ni nobena brez številnih zgodb, ki jih te [identitete] pripovedujejo... Kar je (ali kar bi bilo) v tem primem politično, so odnosi moči, skozi katere so te identitete oblikovane, in tisti, skozi katere so v interakciji ena z drugo in s širšim svetom. To dejstvo naše pluralnosti in povezanosti omogoča prihodnosti odprto pot za politiko (Massey, 1999, str. 291).« Videna v tej luči, ideja geometrije moči ni le vitalno vključena v sodobne refor-mulacije konceptov prostora v humani geografiji; je tudi pomemben oziroma neizbežen moment v vsaki politiki prostora. In če krog zaključimo: vsaka politika prostora je pomemben oziroma neizbežen moment v oblikovanju in ohranjanju identitet. * * * In preden se pod ta nikoli zaključeni krog podpišemo, je potrebno izpostaviti še nekaj. Te različne realnosti ni lahko opazovati in opazovalec mora upoštevati, da bo razumevanje socioprostorskih svetov neizogibno omejeno z opazovalčevim ter »drugimi« perspektivami in ozadji. Clifford (1986) pravi, da moramo sedaj oblikovati občutek sveta brez trdno oprijemljivih točk; svet, v katerem sta opazovalec in opazovano brez primerjav, fluidna in v interaktivnem gibanju, svet, v katerem »človeški načini življenja vse bolj vplivajo, dominirajo, parodirajo, prevajajo in rušijo drug drugega.« Vse to vsebuje tisto, kar opisuje kot zadrego [predicament] etnografske modernosti: »Gradimo stvari, sedaj, na gibajoči se zemlji. Tu ni več prostora za dober razgled [overview] (vrh gore), s katerega lahko kartiramo človekove načine življenja, ni Arhimedovih točk, iz katerih lahko predstavljamo svet. Gore so v konstantnem gibanju. Prav taki so otoki: ne moremo jih okupirati, so nejasen, zamejen kulturni svet, iz katerega potujemo ven in analiziramo druge kulture (Clifford, 1986, str. 22).« Gibanje oziroma migracija/migrantstvo, odnosi moči in vprašanja identitete so ključni koncepti v tem svetu »potujočih kultur«, oziroma svet »potujočih kultur« je vedno osnovan na gibanju, moči in identiteti. LITERATURA Appadurai, A. 1991. Global Ethnoscapes: Notes and Queries for a Transnational Anthropology. V; Fox G., R. (ur.): Recapturing Anthropology: Working in the Pre-sent. Santa Fe: School of American Research Press: 191-210 asch, L.; Glick Schiller, L. in Szanton-Blanc, C. 1994: Nations Unbound: Transnational Projects, Postcolonial Predicaments, and Deterritorialized Nation-States. USA, Switzerland, Australia, Belgium, France, Germany, Great Britain, India, Japan, Malaysia, Netherlands, Russia and Singapore: Gordon and Breach arth, F. 1969. Introduction. V: Barth, F. (ur.): Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organisation of Culture Diff'rence. Oslo: Universitetsforlaget: 9-38 uhha, H. 1990. Dissemi Nation.V: Bhabha, H. (ur.), Nation and Narration. London: Routledge Lottomley, G. 1992. From another place: migration and the politics of culture. Cam-bridge: Cambridge University Press i leu, P. 1991 LangUage and Symbolic Power. Cambridge: Polity Press er> H. and Hoggart, K. 1994. The social integration of British home owners into French rural communities. Journal of Rural Studies 10: 197-210 rs, I. 1994. Migrancy, Culture, Identity. New York and London: Routledge: 96-116 Clifford, J. 1986. Introduction: Partial Truths. V: Clifford, J. in Marcus, E., G. (ur.): Wiiting Culture. The Poetics and Politics of Ethnography. Berkeley, Los Ange-Cr ,es> London: University of California Press: 1-26 0rch J. 1992. Traveling Cultures, Discussion. V: Grossberg, L., Nelson, C. in re’cher, P. (ur.): Cultural Studies. New York and London: Routledge: 96-116 en, A. 1974. Two-Dimensional Man: An Essay on the Anthropology of Power and Coh ‘n oomplex Society. London: Routledge and Kegan Paul eJ1 A. 1995. Self Consciousness. An alternative anthropology of identity. Lon- Drie- ^ ^ew ^ork: Routledge 'fen, H. 1998. The »new immigration« and the transformation of the European-frican frontier. V: Wilson M., T. in Donnan, H. (ur.): Border Identities: nation and state at international frontiers. Cambridge: Cambridge University Press. 96-116 Foucault, M. 1980. Question on Geography. V: Gordon, C. (ur.): Power/Knowledge. SelectedInterviwes and Other Writtings 1872-1977, 63-77. Pantheon: New York Friedman, J. 1990. Being in the World: Globalisation and Localisation. V: Feathersto-ne, M. (ur.): Global Culture: Nationalism, Globalisation and Modernity. London: Sage:311-328 Gardner, K. 1995. Global Migrants, Local Lives: Travel and Transformation in Rural Bangladesh. Oxford: Clarendon Press Gregory, D. 1994. Geographical imaginations. Cambridge in Oxford: Blackwell Gregory, D. 2001. Time-space compression [geslo v slovarju]. V: Johnston, R. J., Gregory, D., Pratt, G. in Watts, M. (ur.): The Dictionary of Human Geography. Fourth Edition. Oxford, Malden: Blackwell Publishers: 629-631 Grillo R., D. 1985. Ideologies and institutions and in urban France: the representations of immigrants. Cambridge: Cambridge University Press Gupta, A. in Ferguson, J. 1992. Beyond ‘Culture’: Space, Identity, and the Politics of Difference. Cultural Anthropology (7): 6-23 Hannerz, U. 1992. Cultural Complexity: Studies in Social Organisation of Meaning-New York: Columbia University Press Harstrup, K. and Olwig Fog, K. 1997. Introduction. V: Harstrup, K. in Olwig Fog, K. (ur.): Siting Culture. The shifting anthropological object. London and New York: Routledge: 1-14 Harvey, O. 1989. The condition of postmodernity. Oxford: Basil Blackwell Haraway, D. 1991. Situated knowledges: The science question in feminism and the privilige of partial perspective. V: Haraway, D. (ur.): Simians, Cyborgs and women: The reinvention of nature. London: Routledge: 183-201 Jakson, J. A. 1969. Migration. Cambridge: Cambridge University Press Jenkins, R. 1999 [1992]. Pierre Bourdieu. London and New York: Routledge Jenkins, R. 2000 [1996], Social Identity. London and New York: Routledge Johnston, J. R. 2001. Power [geslo v slovarju]. V: Johnston, R. J., Gregory, D., Pratt, G. in Watts, M. (ur.): The Dictionary of Human Geography. Fourth Edition. Oxford, Malden: Blackwell Publishers: 629-631 Kearney, M. 1991. Borders and Boundaries of State and Self at the End of Empire. Journal of History and Sociology (4) Kessinger, G. 1997. Vilyatpur 1848-1968: Social and Economic Change in a North Indian Village. Berkeley, California. University of California Press Massey, D. 1996 [1991], A Global Sense of Place.. V: Daniels, S. in Lee, R (ur.): Exploring Human Geography. London, New York, Sydney, Auckland: Arnold: 237-245 Massey, D. 1999. Spaces of politics. V: Massey, D., Allen, J. in Sarre, P., (ur.): Human geography today. Cambridge. Polity Press: 279-94 Murray, C. 1981. Families Divided: The impact of Migrant Labour in Leshoto. Cambridge: Cambridge University Press Nicholson, L. 1990. Feminism/Postmodernizem. Routledge: London Olwig Fog, K. 1997. »Toward a Recoceptualization of Migration and Transnationa-lism«. V: Wilson, F. in Folke Frederiksen, B. (ur.): Livelyhood, Identity, Instability. Copenhagen: Centre for Development Research: 105-129 aerregaard, K. 1997. Imagining a place in the Andes. In the borderland of lived, invented, and analyzed culture. V: Harstrup, K. in Olwig Fog, K. (ur.): Siting Culture. The shifting anthropological object. London and New York: Routledge: 39-58 Bred, A. 1981. Power, Everyday Practice and the Discipline of Fluman Geography. V: Space and Time in Geography. Essays dedicated to Torsten Hargenstand. Lund: The Royal University of Lund: 30-55 PPort, N. 1999. The Narrative as Methodology and Ethnomethodology: Individual Belonging in a Post-Cultural World. V: Nyberg Sprsen, N. (ur.): Narrating Mobility, Boundaries and Belonging. Copenhagen: Centre for Development Research: Refslund Sprsen, B. 1997. The experience of displacement. Reconstructing places and identities in Sri Lanka. V: Flarstrup, K. in Olwig Fog, K. (ur.): Siting Culture. The shifting anthropological object. London and New York: Routledge: 142-164 °ssaldo, R. 1998. Ideology, Place and People without Culture. Cultural Anthropo-l°gy (3): 77-87 Sch ei'tSOn’ ^ 1992: Globalisation: Social Theory and Global Culture. London: Sage arz> J. 1997. »Roots« and »Mosaic« in a Balkan Border Village. Locating cultu-ral production. V: Harstrup, K. in Olwig Fog, K. (ur.): Siting Culture. The shif-anthropological object. London and New York: Routledge: 255-267 ey> D. 1995. Geographies of Exclusion. Society and Difference in the West. Lon- Ste ^°n an<^ ^CW ^or^: R°utledge ePPutat, F. in Nyberg Sprensen, N. 1999. Negotiating Movement. V: Nyberg Spren- Ser>, N. (ur.): Narrating Mobility, Boundaries and Belonging. Copenhagen: Cen-Tai r6 ^°r ^eve*°Pment Research: 85-111 m *ah, S. 1989. Ethnic Conflict in the World Today. American Ethnologist 16 (2): 335-49 Ison M., T. in Donnan, H. 1998. Nation, state and identity at international borders. • Wilson M., T. in Donnan H. (ur.): Border Identities: nation and state at inter-yj^ational frontiers. Cambridge: Cambridge University Press: 1-30 °n, J. 1975. Emigration and the Chinese Lineage: The Mans in Hong Kong and ^olfR^0”- California: University of California Press •> E. 2001. p athways of Power: Building an anthropology of the modern world. erkeley, Los Angeles, London: University of California Press SUMMARY A CONTRIBUTION FOR A DIFFERENT GEOGRAPHY: MIGRA TION, PO WER AND IDENTITY IN RELA TION OF TWO WORLDS ONE ANOTHER Jernej Mlekuž Henry Lefebvre, Michael Foucault and Michel de Certeau have clearly shown that space and moving are socially constituted, and that moving of bodies through space includes relations ofpowers. The understanding of migrations thus cannot be complete without regarding the relations ofpowers, as well of those between spaces as of those between people. The studies the author deals with and compares in his article (Ethnography of Kathy Gardner, 1995, which studies influences and responses to migration in a village in the countryside in Bangladesh, and an essay by Finn Speputtat and Ninna Nyberg S?rensen, 1999, based upon narration about personal experience of three migrants from Latin America) show that power is a very extensive concept and that it manifests in various migration phenomena and contexts; in different forms and on different levels of social relations. Above all with the help of the anthropologist Wolf (2001) [1990] the author analyses in the first part different forms of power presented in the mentioned studies. In Gardner's study presented »differential of power between places« (between rich and poor places or between places of immigration and places of emigration) can be in Wolfs words described as structural power, which leans on the pressure of the society-power that does not function with the environment and domains only but as well organises, forms the environment itself, and forms the distribution and direction of streams of energy. On the other hand we can observe and understand the relations of power between people in Gardner s study, expressed in social-cultural and economic differentiation, as tactic or organisational power; a power set in inclinations of directing and controlling of actions of others, which stresses the instruments of power and is useful for understanding how »operation units« direct actions of others with limited placement. As well in Speputtat s and Nybeig S?rensen s study exposed »range« of power oj institutions as family or state are, exhibits and operates on different levels of social relations. On the case of exclusion of one of migrants presented in their study we can thus observe power as formed in interacting relations with a stress on sequences oj interactions and transactions among people but which does not tell anything about the nature of the field where the interactions take place. From another angle of sight the power in the mentioned case exhibits as tactic or organisational power where »natives« express their (from the side of the state formed) potentials and limit the activities of »strangers«; therefore this view enlightens the nature of the field where . 1nteractions between people occur. Just as well this case suggests about the so-called structural power, which reflects the structural »weight« of political economy. In the second part of the paper the author analyses, with the help of understating the social identity of the sociologist Jenkins (2000) [1996] and some other modem sociologists and anthropologists, the relations between different forms ofpower and the formation of identity, typical for migration phenomena in different social contexts. Migration is in other words an event that stands outside the everyday stream of social life, and forces migrants to argue the existing categories of identity and social relations in the context of this event. In other words, when people are physically moving, also their personal and social boundaries are moving; in this context migration includes a constant process of repeated inventing and redefining. In Gardners study the research of social identity is in a great measure linked with the questions of status and the system of social classification (categorisation), and directs attention to how identity (or/ and differentiation) is socially formed. By n uns (2000) we must understand social identity as interaction between the (internal) self-defining, and defining from the side of the others (external). Stressing that ectics between group identification and social categorisation is rooted in interacting relations does not mean that both are equally significant in specific situations. 0 tematisation of the group-categorical differentiation brings us to the question or to the centrality of power, and to politics in the process of preservation and alteration J 1 entity. Some people or groups are in dominant positions regarding formation of >e‘r ‘^entities and resisting influences or constraint identification from the side of ers, some are in worse positions. Typical for political contexts is the fact that ^ ectlve identities defend themselves, enforce, are being attacked and they resist, octal identities, as the author shows on numerous cases mainly from Gardner s study, exist, are being attacked, defended and allocated with the relations of power. through different migration situations and contexts exposed in the study oj'Spe-P“tl“t and Nyberg S0rensen the author demonstrates how significant in forming soda identity is crossing state and other borders (in the meaning of social factors) and °nsequently crossing boundaries (mental). From this angle of sight identification is simply merely a matter of »cultural material«, which is associated with evety Pecijic identity and usually occurs with an intention to from a firm criteria of mem-^ ■ UP- Identity is above all, as says Jenkins, a matter of a bordering process of oundary. All in the Speputtat and Nyberg S0rensen study presented migrants are oving i,j f/le so-called »border areas« or »ambiguous zones«, formed with befogged tional borders under circumstances of transnationalism. Identities in those borde-that 20,165