714
Slavo Šerc
MISEL O MODERNI UMETNOSTI
(Izbrani eseji in odlomki več avtorjev)
Izbor* prinaša štirinajst esejev in odlomkov o vprašanjih moderne umetnosti, njenih začetkih, morebitnem koncu umetnosti sploh, kar je napovedal že Hegel v svoji Estetiki, s čimer je mislil na konec klasične umetnosti.
Uvodoma je objavljen odlomek iz knjige Ernesta Grassija Teorija o lepem v antiki iz leta 1962. Grassi ugotavlja, da se je izvršil od Baudelaira naprej obrat od esteticizma, pravzaprav že kar njegova kritika. Ta izvira iz svojevrstne krize oz. izčrpanosti vseh novih možnosti umetnosti. Zato govori Grassi o koncu poezije kot literature, saj ji ne gre več za estetskost v pravem pomenu besede, ampak vse bolj za eksistencialni pomen. Zato se po Grassijevem mnenju
* Misel o moderni umetnosti, Izbrani eseji in odlomki; Izbral, spremno besedo in opombe napisal Janez Vrečko. Prevedli Drago Bajt.. ., Mladinska knjiga 1981. Zbirka Kondor, 222 str.
želi človekova transcendenca izražati v delih, ki neposredno sodelujejo v življenjskem dogajanju, s čimer misli na sodobni design in estetizacijo vsega, kar nas obdaja.
Hansa Magnusa Enzensbergerja spoznavamo v zadnjem času vse bolj tudi kot esejista in literarnega teoretika. V pričujočem izboru je objavljen esej Svetovni jezik moderne poezije. Enzens-berger s pojmom »moderna poezija« misli na poezijo po Baudelairu, Whit-manu, Mallarmeju in Rimbaudu. Leta 1900 za Enzensbergerja pomeni prelomnico, saj se začenjajo gibanja kot so futurizem, dadaizem, nadrealizem. .. Ta gibanja ostro zavrača, posebej še neoavantgarde po drugi svetovni vojni zaradi potrošniškega namena in manipuliranja. Za prihodnost moderne poezije pa pravi, da je v rokah tistih, ki jo pišejo. S tem pušča odprte vse možnosti.
Avtor tretjega besedila v Kondorjevi knjigi je Dieter Jahning. V razpravi z naslovom Hegel in teza o »izgubi središča« primerja nekatere Sedlmavrjeve in Heglove aspekte. Jahning ugotavlja, da so si v marsičem nasprotni, vendar ustrezata Sedlmavrjevi tezi o izgubi središča in simbolnem (simptomatičnem) odnosu med umetnostjo in časom Heglovi o preteklosti umetnosti oz. čutnem svetenju ideje. Vse to pa je Jah-ningu dovolj močna opora za trditev, da je položaj umetnosti, ki ga je le-ta imela v preteklosti, od 19. stol. naprej vse bolj prevzemala znanost in tehnika.
Hansa Georga Gadamerja zanima vprašanje umetnosti in posnemanja. Izhaja, s stališča, da je pojem mimesis v Aristotelovem smislu za določitev bistva umetnosti preozek, podobno pa tudi pojma izraz in znakovni jezik. Zato poišče ustrezen pojem pri Pitagori oz. pitagorejcih. Ti so učili, da so stvari posnemanja (mimesis), posneta so števila in razmerja med njimi. Izražajo svojevrstno urejenost, ki je značilnost celotnega sveta. Po Gadamerju teži vsa
,
715
Misel o moderni umetnosti
umetnost k urejenosti. Še več: takšno urejenost izraža. To je bistvo umetnosti. Ni naš namen razpravljati o Gada-merjevem pojmovanju umetnosti. Vendar se že po bežnem premisleku pojavijo nekatera vprašanja, ki bi lahko potrdila, da je takšno pojmovanje nezadostno. Resda se v moderni umetnosti zdi, da je marsikaj brez reda, harmonije in celo nepremišljeno nametano, pa se potem izkaže ravno nasprotno. Kljub temu bi npr. za atonalno glasbo težko trdili, da izraža urejenost in red.
Če nimajo tradicionalni pojmi iz literature in umetnostne zgodovine več kaj iskati pri obravnavanju moderne umetnosti, potem je tako tudi s tradicionalno estetiko. Zato poskuša Max Bense osnovati estetiko prihodnosti, ki nakazuje možnosti za rešitev umetnosti v tehnološko in industrijsko razvitem svetu. Iz njegove Estetike sta objavljena spisa: Industrijsko oblikovanje in O literaturi in tehničnem svetu.
V prvem piše Bense o združevanju umetnosti in tehnike, a to ne pomeni, da postaja s tem umetnost tehnična stvaritev in obratno. Vendar lahko pojmoma umetniško in naravno lepo dodamo še izraz tehnično lepo. Iz drugega eseja je razvidno, da gradi Bense svojo estetiko iz Hegla. Pravi, da literature danes ne razumemo s pojmom čutnega, ampak kot obliko diskurza.
Walter Benjamin je avtor najdaljšega in tudi vsebinsko najbolj bogatega eseja v pričujočem izboru. Nastal je že 1936. leta in nosi naslov Umetniško delo v času svoje tehnične reprodukcije. Od nastanka je torej minilo že skoraj pol stoletja, vendar esej v ničemer ni zastarel, čeprav je čutiti čas nastanka (razcvet filma, pritisk nacionalso-cializma). Na kratko o glavni misli eseja: Začetki umetnosti so utemeljeni v ritualu, pomembna je kultna vrednost umetniškega dela — Benjamin jo imenuje avra. Namenjena je predvsem duhovom, božanstvom. V času tehnič-
ne reprodukcije krni avra, umetniško delo je namenjeno ljudem, saj to zahtevajo stroški snemanja filma, tiskanja knjige itd.
Umetnost, družba, estetika je naslov eseja Theodora W. A doma, ki se v marsičem navezuje na W. Benjamina oz. ga dopolnjuje. K zapletenemu vprašanju o razmerju med družbo in umetnostjo meni, da umetnosti ni mogoče neposredno deducirati iz družbe, hkrati pa poudarja umetnikovo duševnost in podzavest. Iz tega sklepamo na Freudov vpliv, vendar se Adorno v veliki meri kritično obrača na psihoanalizo in jo sprejema z omejitvijo. Freuda primerja s Kantom in ob različnosti odkrije tudi izomorfnost. Za oba je (obstaja) umetnost samo v odnosu do tistega, ki jo sprejema.
Leta 1934 je nastala razprava Jana Mukafovskega Umetnost kot semiolo-ško dejstvo. Umetniško delo ima pomen znaka, ki kaže na nekaj drugega in to tudi nadomešča. Mukafovski ločuje dvoje funkcij umetnosti: vsaka je avtonomni znak, »sižejske« (vsebinske, tematske) umetnosti vsebujejo še komunikacijsko funkcijo.
Drugi predstavnik strukturalizma v pričujoči knjigi je Jurij Lotman (Predavanja o strukturalni poetiki). Objavljena so nekatera vprašanja teorije umetnosti, npr. o podobnosti življenja in umetnosti, gradivu umetnosti, problemu modela, o umetnosti kot semio-tičnem sistemu. Vsa ta vprašanja rešuje Lotman s strukturalno poetiko, oprto na semiotiko in informacijsko teorijo. Iz tega sledi pomembnost informacije in komunikacije, torej spoznavne funkcije umetniškega dela, temu primerno pa je zanemarjena njegova estetska vrednost.
Siegfried J. Schmidt se ob pisanju konkretne poezije (prim. Antologijo konkretne in vizualne poezije, Lj. 1978), tudi teoretično ukvarja z njo. To dejstvo nas prav nič ne preseneča, saj to zahteva narava same konkretne
716
Slavo Šerc
poezije, še bolj pa Schmidtovo razumevanje umetnosti, ki jo je v razpravi Estetski procesi razdelil na tri modele. V prvem (oz. modelu A) prevladuje predmet nad teorijo, v drugem (B) se predmet in teorija izenačita, v modelu C zavlada teorija nad objektom.
V spisu Metamorfoza filozofije Hen-rija Lefebvra sta pomembna termina mimesis in poiesis iz Aristotelove Poetike, s katerima je vsaj zasilno mogoče ločevati med tradicionalno in moderno umetnostjo. Slednja izhaja iz rezidija — ostankov, usedlin, preostankov najrazličnejših vrst. Lefebvre se bori za poietično filozofijo, torej dejavno in ustvarjalno, takšno, ki rešuje nasprotja med filozofskim in nefilozofskim svetom, umetnostjo in življenjem.
O razmerju med umetnostjo in politiko razpravlja Mikel Dufrenne (Umetnost in politika). Vprašanje je, kakšno naj bo razmerje med njima. Ali se mora umetnost podrediti politiki? Morda politika umetnosti? Na oboje odgovarja Dufrenne negativno, rešitev pa vidi v posebni odvisnosti kulture in politike ter njune revolucije. Le tako se bo lahko uresničila Marxova napoved: »V komunistični družbi ne bo več slikarjev, bodo samo ljudje, ki slikajo.«
Bistvo eseja Susane Sontag je izraženo že z naslovom Proti interpretaciji. Za utemeljitev naslova navaja celo vrsto primerov razlag iz umetnosti (Kaf-kin Proces, Resnaisov in Robbe-Grille-tov film Lani v Marienbadu ...). Interpretirati zanjo pomeni na novo formulirati, drugače povedati, zato interpretacija nima absolutne vrednosti. Označena je zgodovinsko in časovno. V njej je prisotna velika mera subjektivnosti, ki ji zmanjšuje znanstveno vrednost. S tega stališča je kritika interpretacije popolnoma upravičena, saj le-ta išče v umetnini posameznosti, ne pa splošnosti, ki so temelj znanstvenosti.
Avtor zadnjega eseja v Kondorievi antologiji je Štefan Morawski. Piše o funkcijah najnovejše umetnosti, s čimer
označuje neomodernistične smeri — novi roman, pop-art, konceptualizem. Sam jih imenuje avantgardne smeri. Morawski razločuje več funkcij umetnosti, ki izvirajo iz estetskega doživljaja. Na tem mestu ni pomembno, katere so te funkcije, pač pa to, da se v avantgardnih in modernističnih smereh vse bolj izgubljajo, celo do take mere, da se že pojavlja vprašanje o koncu umetnosti. Na ta problem pa Mora wski samo opozarja.
Spremna beseda Janeza Vrečka deluje kot samostojna razprava. Ne ukvarja se posebej z vsemi omenjenimi eseji in študijami, čeprav iz nekaterih izhaja, predvsem iz Grassija, Schmidta, Dufrenna in Lefebvra. Pri analizi gno-seološke in ontološke estetike se Vrečko opira na Dušana Pirjevca in njegovo razpravo Filozofija in umetnost. Ontološka estetika je tista, ki se odpira moderni umetnosti, s tem zavrača gnoseo-loško, prevladujočo v tradicionalni umetnosti. Vprašanje se zaplete tudi s tem, da ontološka estetika zavrača ontološko tudi glede na tradicionalno umetnost.
Iz Vrečkove razprave so v drugem delu lepo razvidne tri možnosti preloma s tradicijo. Že pri Grassiju je bil omenjen sodobni design, urbanizacija in tehnika. Vrečko poudarja, da je »es-tetizirani človek odtujen človek v najglobljem pomenu te besede«. Kot dokaz za to navaja manj prepričljiv primer o tem, »da se nam stvari prikazujejo v najlepših oblikah in si svet ogledujemo le v čudovitih barvah barvnega filma in televizije, ki sproti zabrišejo še taka hudodelstva in grozodejstva današnjega sveta ...« Mar ni svet črno-belega filma in televizije nerealen, zgolj fiktiven, ki dejansko ne obstaja in do njega takoj začutimo distanco, se zavedamo njegove neresničnosti. Tako so tudi najbolj nenaravne barve še vedno bolj realne od črno-belega sveta. Grozodejstva in hudodelstva dobijo svoj učinek prav z barvami. Zato ni čudno,
717
da so črno-bele filme velikokrat ročno barvali (npr. bitke z rdečo barvo).
Vrečkova razprava je zasnovana izrazito problemsko. Ne gre ji za to, da bi dajala dokončne odgovore, to pravzaprav ni mogoče. Iz nje so razvidna številna stališča mnogih avtorjev, kakor tudi antologije same, v kateri so zbrani teksti, ki se neposredno ukvarjajo z moderno umetnostjo ali pa so z njo pogojeni. Večino jih doslej, v slovenskem prevodu še nismo poznali, čeprav so bila dostopna v srbohrvaščini. Tako smo s hitrimi koraki vsaj delno nadoknadili zamujeno.
Knjigi so na koncu dodani še biografski in bibliografski podatki o avtorjih, slovarček in nekaj naslovov iz številne literature o problemih moderne umetnosti. Ob robu velja zapisati, da nas motijo nekatere tiskovne napake, ki so, kot kaže, postale že nujno zlo.
Slavo Šerc