C. kr. pošti! Nedostavljene številke je poslati administraciji „Eisenbahner“ Dunaj V. Brauhausgasse 84. V' Kom Dl POTK SVOBODI T ŽELEZNIČAR GLASILO SLOVENSKIH .ŽELEZNIŠKIH NASTAVL1EHCEV UREDNIŠTVO Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Na ročnina: se nahaja v Trstu ul. Madonnina 15. Telefon 1570. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. za celo leto 4 40 K za pol leta 2'20 K nii.iiiiiiiiiiiiniiimirmuuiiumumnnmm III HinUfrrnfrini mn uh m mm i iltll UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — Brauhausgasse 84. Rokopisi se ne vračajo. za četrt leta 110 K Posamezna številka 18 vin. Štev. 6. V Trstu, 15. marca 1914. Leto VII. Koalicijsko pravo. I >ne 13. decembra 1869 je pred državni zbor na Dunaju prikorakalo 20.000 delavcev, ki so izvolili deputacijo desetih mož, da poda ministrskemu predsedniku peticijo zaradi koalicijskega prava. Drugi dan po tej nepričakovani demonstraciji je pravosodni minister Herbst predložil načrt koalicijskega zakona. Vkljub temu, da so deset dni iio demonstraciji zaprli nje prireditelje in vodje, je načrt po štirih mesecih postal zakon !7. aprila 1870). Od tedaj veljavno koalicijsko pravo ima bolj negativno besedilo. Tako pravi v § 2., da dogovori delodajalcev za uvedbo neugodnejših delovnih pogojev potom izporov itd. ter dogovori delojemalcev v dosego boljših delovnih pogojev, bodisi potom sestavljanja dela ali drugih sredstev, nimajo pravnega učinka. To se pravi z drugimi besedami: nobenemu pri dogovoru vdeleženih se ni treba ravnati po njem. Potem pravi § 3.: »Kdor s silo ali pa oplašenjem za-branjuje, ali pa hoče zabraniti izvedbo, razširjenje ali nasilno izvedbo v § 2. označenega dogovora ter izvajanje prostega sklepa dajati ali sprejemati delo, je kriv prestopka, ki se ga kaznuje z zaporom osmih dni do treh mesecev, če čin ne spada pod kako strožjo določbo kazenskega zakona. Pred uzakonitvijo teh določb so bili dogovori delodajalcev za znižanje mezde itd., kakor tudi dogovori delavcev, da potom ustavljenja dela ali LISTEK. Postanek ustave naše države. Poznavanje zgodovine naše ustave je važno za razumevanje njenega bistva.. Da se temeljna podlaga avstrijske ustave pokaže, je potrebno, da najpopreje v kratkih obrisih narišemo njen postanek. V velikih marčnih dneh leta 1848. je burja revolucije brila iz Francoskega preko Avstrije iz Nemčije. Dvignilo se e meščanstvo, katero je že zdavnaj doseglo gospodarske moči in veljave in ki si je sedaj hotelo pridobiti tudi političen vpliv na postavodajo v Avstriji. In poleg meščanstva je stremil tudi industrijelni proletarijat (delavstvo) v mestih za dosego državljanskih pravic v tej državi, katera je bila do tedaj vladana absolutistično. Takrat se je zgodilo prvikrat, da je meščanstvo skupno z delavstvom na cestah in ulicah nastopilo, in skupno povzdignilo svoj glas v klicih po uvedbi ustave. Bilo je takrat dne 13. marca 1848 prvikrat, da je na'Dunaju v boju za dosego ustave bila prelita kri. In zdelo se je, da bo spremljal vstajo nepričakovan hiter in popolen uspeh, kakor da bo dotedanji absolutizem s samo enim udarcem na mah uničen. Metternich, ki je bil predstavitelj absolutističnega režima (samodržtva) je moral uiti, cesar Ferdinand pa je že 15. marca 1848 izdal patent »Konstitucija«, v katerem je obljuboval ustanovitev drugih sredstev izsilijo višjo mezdo, prepovedani po §§ 479, 480 in 481, ter se je take čine kaznovalo s poostrenim zaporom osmih dni do treh mesecev. Čeravno koalicijski zakon že davno več ne odgovarja današnjim potrebam delavstva, je bil takrat ena najpomembnejših pridobitev za delavstvo. Dandanes si delavci sploh ne morejo več predstavljati stanje brez koalicijskega prava. Da bi si ga pustili vzeti, na to ni misliti. Nasprotno, njih stremljenje gre za razširjenje leta 1870 podeljenega, mnogostransko omejenega prava. Popolna koalicijska svoboda je zahteva socialno demokratičnega strankinega programa. Na možnost odprave koalicijskega prava, ali pa še večje utesnitve kot doslej, ne veruje noben delavec. Množijo pa se vedno bolj znamenja, da meščanske stranke prav resno mislijo na utesnitev in omejitev koalicijskega prava, priborjenega leta 1870. Zadnje državnozborske volitve leta 1911 so se vršile pod tajnim geslom: nastopanje za omejitev koalicijskega prava. Večina meščanskih kandidatov se je obvezala, nastopati za omejitev koalicijskega prava. Zato pa so podjetniške organizacije z vsemi močmi podpirale meščanske kandidature proti socialno demokratičnim. Doslej sicer še ni prišlo do nobenega resnega poizkusa za uvedbo omejitve koalicijskega prava. Krščansko socialna poslanca Schopfer in Fink sta sicer v zbornici vložila tozadeven predlog, toda preko odgovornega ministrstva in sklicanje odposlancev stanov, ki naj izdelajo in sestavijo načrt za ustavo. Na to so sledile v kratkih razdaljah posebne obljube, namenjene češkemu in ogrskemu plemstvu, v katerih se mu je priznavala neodvisnost od ostalih dežel. Veleposestniška gospoda je namreč v svojih stanovskih zastopstvih v deželah imela neko posebno staro pravo, katero si pa potom državnega zbora ni hotela pustiti krajšati. Dne 25. aprila 1848 objavil je cesar »ustanovno pismo avstrijske cesarske države«, s katerim se je imelo nameravano ustavo avstrijskim narodom naoktroirati. Potom tiste takozvane »aprilske ustave«, katera seveda ni stopila nikdar v veljavo, se je hotelo ustanoviti državni zbor, katerega delokrog pa naj bi bil močno omejen. Značilno je bilo na stvari, da se je že pri prvem ustavnem poskusu hotelo proletariat potisniti v položaj popolnega brezpravja. V ustavnem pismu je bilo namreč rečeno, da »delavci, ki delajo za dnevno, oziroma za tedensko plačo in služabniki, ne morejo nastopiti kot volilci.« To je bil prvi korak na s trnjem tako bogato posejani poti zgodovine avstrijske ustavnosti. Delavci in dijaki so kot odgovor na gori omenjeno nameravano oktroiranje povsem nesprejemljive ustave dne 15. maja 1848 potom peticije na vlado burno zahtevali uvedbo volitev brez vsakega cenzusa in upeljatev zistema ene zbornice. To se pravi, bila bi naj le ena zbornica poslancev, brez vsake gosposke zbornice. 2e dne 16. maja na to, je krona dovolila cenzusa proste volitve konstitucionalnega državnega zbora in že tega doslej še ni prišlo. Zato pa je glavno vodstvo industrielnih organizacij delodajalcev na Dunaju 30. decembra 1913 poslalo zbornici poslancev peticijo, ki zahteva skoraj popolno odpravo koalicijskega prava delavcev. Te pa se ne more kar tako prezreti, že zaraditega ne, ker bi se imela omejitev koalicijskega prava udejstviti povodom re-iorme kazenskega zakona, ki ga je gosposka zbornica že sklenila in ki je že predložen poslanski zbornici. V peticiji se gospodje pritožujejo, da gosposka zbornica ni nič bistvenega izpremenila na koalicijskem zakonu. »Zelje«, ki jih združene podjetniške organizacije izražajo v peticiji, nikakor niso majhne in maloštevilne. Po njih naj bi se § 3 v bodoče glasil: »Kdor s kakim delodajalcem ali njegovim pooblaščencem, ali v slučajih, kjer je delodajalec družba, zadruga ali društvo, ž njih organi, ali pa s kakim delojemalcem pri delovnih sporih, v katerih stoji enemu ali več delodajalcem večina delojemalcev nasproti, dejansko grdo ravna, ali s takim ravnanjem žuga, ali pa vporablja proti njemu kako drugo protipravno sredstvo, da ga ovira v prostem odločanju dajati ali sprejemati delo, ga sodnija kaznuje z zaporom do treh mesecev. Kot sredstva oplašenja se smatra zlasti: zasmehovanje, roganje, razžaljenje časti, žalitev časti vsake vrste, nadlegovanje, sleditev po cesti, čuvanje in zasedanje kolodvorov, pristanov ter dohodov in odhodov pri obratu.« dne 10. maja 1848 se je prvi resnično ljudski avstrijski državni zbor, kateri je sestojal iz 383 članov zbral na Dunaju skupaj. Predno pa se je ta državni zbor lotil sestave ustave, je moral popreje izvesti še veliko delo. Velike mase prebivalstva po deželah so bile do tedaj vezane na robotanje gosposki, kateri so morali dajati tudi desetino in katera je izvrševala nad njimi tudi sodnijsko pravo. Iz teh mas je bilo popreje treba napraviti svobodne državljane. Zgodilo se je to z odpravo tlake in deloma z odkupom gosposkih predpravic potom denarja. To je bil tisti veliki sad, katerga je revolucija prinesla kmečkemu ljudstvu, toda s tem si je obenem tudi buržvazija preskrbela priliko pritegniti dovolj delavnih moči iz dežele v mesta. Med tem pa so se nazadnjaške moči, ki so vsakemu napredku nasprotovale, zopet zbrale in so revolucijo, katero so hoteli zadušiti v krvi, s pomočjo Hrvatov in Rusov vrgli ob tla. Državni zbor, katerega so premestili v Kromeriž, je sicer načrt ustave izdelal, ki bi, ako bi bil postal zakon, avstrijskim narodom desetletne žrtev polne borbe prihranil, ali do sklepa ni prišlo. Predno je mogel državni zbor svoje delo dokončati, so ga dne 7. marca 1849. oboroženo silo razgnali. Krona je z drugim patentom z dne 4. marca 1849 vnovič poskusila z oktroiranjem druge ustave, toda tudi ta, ki je znana pod imenom »marčna ustava«, ni stopila nikoli v veljavo. S Nadalje zahtevajo še med drugim odpravo stavkovnih straž. To je po njih mnenju najjačje oplašenje, ogroževanje in izsiljevanje. Dogovorjen prelom pogodbe ter pozivljanje in zavajanje k temu, potem njega podpiranje naj se postavi pod zagrozitev kazni ter ustanovi jamstveno in odškodninsko dolžnost strokovnih organizacij in delavskih vodij. Glede na bojkot naj bi se normiralo pogojno prepoved. Bojno sredstvo pasivnega odpora naj se na primeren način onemogoči; tudi stavke, ki ogrožajo javnost, oskrbo krajev z lučjo, vodo in drugimi potrebščinami. Kaj bi potem še ostalo od koalicijske pravice, si lahko vsak sam izračuni. Izkoriščevalci pač hočejo vse ugodnosti zase, drugim pa kujejo še hujše verige kot so jih nosili doslej. Prevzetni kapitalizem se boji za svoje neomejeno gospodstvo ter skuša z drakoničnimi sredstvi ohraniti zase popolno svobodo izkoriščanja mas. A v svoji blaznosti si koplje sam svoj lastni grob. Iz vsega tega pa je razvidno, da delavstvo nima prav nobenega povoda za brezbrižnost. Delavski sovražniki nikdar ne mirujejo, ter vedno kujejo naklepe na naj-neobhodnejše in najvišje pravice delavstva in proti njegovim bojnim organizacijam. Predrznejo se celo, trgati delavcem iz rok to, kar sa si le-ti v požrtvovalnih bojih že pred polstoletjem priborili. Delavstvo mora stati na straži, da bo pripravljeno na vsak napad in da ga pravočasno z združenimi močmi odbije. Obzor. Vsled občutne gospodarske krize vlada povsod velika brezposelnost. Ogromno število delavcev je brez dela in jela. Povsod se pojavljajo demonstracije brezposelnih. V zadnji številki našega lista smo omenili demonstracije v Galiciji. Danes pa imamo omeniti demonstracije drugod. 26. m. m. se je zbralo na Dunaju na Schwar-zenbcrgplatzu okolo 10.000 brezposelnih. Med njimi je bilo največ kovinarjev in lesnih delavcev. Prišlo pa je tudi mnogo žensk. V sprevodu so bile knjigoveške delavke, šivilje in delavke na domu. Demonstrantje so poslali k ministrskemu predsedniku Stiirgkhu deputacijo, ki jo je vodilo predsedstvo kluba socialno demokratičnih poslancev. Dva dni poprej, to je 24. m. in., je bila velika demonstracija brezposelnih v Budimpešti. Na shodu v dvorani starega parlamenta je bilo okoli 5000 brezposelnih. Shod je sprejel ostro resolucijo. Potem so demonstrantje odšli v sprevodu po mestu. Klicali so: Proč z vlado! Abzug Tisza! Živela revolucija! Kruha in dela nam dajte! Potem je po- to nameravano ustavo pa so bili tudi prvi pojavi za ustavno življenje, v Avstriji uničeni. Dolga leta je vladal brezmejno zopet absolutizem. Bil je to čas konkordata in pakta med krono in papežem, vsled katerega so bile ljudske šole postavljene pod nadzorstvo cerkve, in prene-šena sodna moč v zakonskih stvareh na duhovništvo. Bil je to čas, v katerem je imela avstrijska država izraziti značaj trdnjave katoliške cerkve v srednji Evropi. Ni čuda, da so na tedanje razmere razni pisatelji in pesniki sestavljali najraznovrstnejše ostre satirične kitice. Avstrija je v zvezi nemških držav nekdaj zavzemala vodilno mesto. Sedaj pa je svoj vpliv v Nemčiji izgubila in se je zaradi svojih italijanskih pokrajin, Lombardije in Beneške, zapletla v vojno z Italijo. Avstrijski vojni zbori so bili leta 1859 pri Magenti in Solferinu poraženi. Avstrija je morala od tedaj svoje italijanske pokrajine odstopiti. Da svoj vpliv in ugled, ki ga je bila izgubila v svobodomiselni Nemčiji zopet pridobi, je avstrijska vlada neposredno po svojih porazih ki jih je bila doživela na italijanskih bojiščih, začela obljubljati »času primerne izboljšave zakonodaje in uprave«. V oktobru 1860 je krona v »oktoberskem diplomu« obljubila državni zbor, katerega naj bi tvorili deželni zbori stanov, v katerih pa je imelo nadvlado v rokah plemstvo in duhovništvo. Proti taki navidezni ustavi se je seveda meščanstvo, katero se je med časom bilo gospodarsko močno ojačilo, najodločneje uprlo. licija razcepila sprevod v dva dela, na kar so se demonstrantje razšli. Velike demonstracije brezposelnih so tudi v Ameriki. Iz Sacramenta v Kaliforniji se poroča, da se je tam med 300 šerifi (policijskimi hlapci) in 600 brezposelnimi od zveze industrijskih delavcev vnel ljut boj. Policisti so zahtevali, naj se brezposelni odstranijo. Par sto jih je res odšlo. Nad ostale pa so planili policijski hlapci ter jih pretepali s krepeli. Končno je požarna bramba brizgala vodo po demonstrantih, ki so nato odšli. Na cesti pa je obležalo mnogo ranjencev z zdrobljeno črepinjo. Namesto kruha se pošilja nad delavstvo krvnike našega prekrasnega družabnega reda »po božji volji«. Kako dolgo še? * Z državno oskrbo za brezposelne se je 11. t. m. pečal narodnogospodarski odsek zbornice. Za brezposelne pa vlada nima denarja, temveč samo lepe besede. Pravi, da se ne more pečati z neposrednim financielnim podpiranjem in državnimi subvencijami za oskrbo brezposelnih, ker je v prvi vrsti naloga občin, da skrbe zanje. * V socialnozavarovalnem odseku je poslanec sodrug Widholz stavil predlog, da se nezgodno-zavarovalno dolžnost raztegne na vse osebe, ki so obvezne za bolniško zavarovanje. Predlog je bil odklonjen. Ravno tako predlog poslanca Hocka, da se tudi domačo industrijo pritegne nezgodnozava-rovalni dolžnosti. * / Češki agrarci grozijo še vedno z nadaljevanjem obstrukcije. *■ Zanimiva razkritja se v Avstriji podijo drugo za drugim. Niso še popolnoma potihnili glasovi o Dlugoszevi aferi, že se je pojavila vest, da je bil poslanec Šviha v službi policije. Več o tem omenjamo na drugem mestu. * Krščansko socialni železničarji, ki životarijo le še na videz, so tudi dobili svojo afero. Kregajo se med seboj zaradi društvene blagajne, ki bi se jo baje moralo po pravici oddati krščanskosocialni stranki, če umre »Verkehrsbund«. Tschu-lik in drugi zatrjujejo, če se od koga vzame slovo, se mora pošteno poprej poravnati vse obveznosti. Uboga prometna zveza! Dne 20. februarja 1861 je izdal cesar »februarski patent«, v katerem je bil sicer zopet določen državni zbor, ki naj bi sestojal iz zastopnikov deželnih zborov, upeljalo pa se je za deželne zbore nam tako dobro znane kurije mest in kmečkih občin z 20- in lOgoldinarskim cenzusom. Z drugimi besedami povedano, deželne zbore se je izročilo v roke imovitega meščanstva, katero je reprezentiralo pretežno večino davkoplačevalcev. Naravno, da je potem moralo bogato industrialno meščanstvo doseči tudi v državnem zboru nadvlado, oziroma odločujočo besedo. Ta državni zbor je bil sklican po nesrečni vojni s Prusijo leta 1867. Vlada je iskala vse priložnosti za maščevanje nad Prusi in je zato skušala pridobiti pomoč Ogrske. Cesar se je pustil na Ogrskem kronati za ogrskega kralja in je Ogrski zagotovil državno neodvisnost s pogojem, da ima ostati armada skupna in ravno tako, da ima zastopstvo napram tujezemstvu ostati istotako skupno. Ta pogodba »dualizem« je bila na to predložena avstrijskemu državnemu zboru v odobre-nje. Državni zbor je porabil ponujeno mu priliko in se je požuril, da je najvažnejše ustavne zakone ‘izdelal in da si je za sankcijo istih dalo odkupiti odobritev za Avstrijo v gospodarskem oziru tako neugodne pogodbe z Ogrsko. Tako se je v naglici, takorekoč preko noči rodila današnja takozvana »decemberska ustava«. To so namreč sedanji temeljni zakoni naše države o odgovornosti ministrov, o sodni in vladni moči, o splošnih pravicah državljanov, o združevanju v društvih, shodih itd. V Ortlerskem pogorju na Tirolskem je sneženi plaz zasul 14 vojakov, ki so bili na vajah. * V bližini Monsa v Belgiji je voda poplavila rudnik. Devet rudarjev je utonilo. Vsled poplave je 608 rudarjev ob delo. * V St. Louisu v Ameriki je zgorelo poslopje atletskega kluba. Pogrešajo okolo sto oseb, ki so najbrž zgorele. Petdeset oseb je težko ranjenih. Razredna justica. Pred litomeriškim porotnim sodiščem se je 25. in 26. februarja t. 1. vršila porotna obravnava proti stavkokaznemu agentu Pavlu K e i 1 i n g u , ki je bil obtožen umora. Bil je po končani obravnavi oproščen umora ter obsojen samo zaradi prekoračenja silobrana. »Dvanajst sodnikov izmed ljudstva«, ki so v Litomericah imeli skrbeti zato, da se kaznuje kršenje prava po zakoniti poti, so podmokelskega morilca Pavla Keilinga oprostili umora. Svoj »kriv« so izrekli samo zaradi prekoračenja silobrana, vsled česar je bil morilec obsojen samo na osem mesecev težke ječe. In še celo ta »pravo-rek« so »ljudski sodniki« izrekli s težkim srcem: le po zakonu predpisanih osem glasov je bilo za »kriv!« Če bi se pa bil kateri teh osmih pridružil onim častitim možem, ki niso bili »prepričani«, da je Keiling prekoračil silobran, bi bil popolnoma oproščen morilec, ki je bil že v Nemčiji sedemnajstkrat kaznovan zaradi raznih zločinov in pregreškov. Človek, ki je skoraj polovico svojega življenja preživel v ječi, bi bil morda še imenovan častinm članom kakega nemškonacionalnega omizja na Češkem! Da se more oceniti to razsodbo, ki bije v obraz najprimitivnejšemu pravnemu naziranju, je potrebno nekoliko natančneje ogledati izid procesa. Niti ena trditev, ki jih je stavil Keiling, ni bila resnična. Celo priče, ki so ga imele zagovarjati, niso mogle trditi, da so stavkujoči ogrožali Keilinga. Nič druzega se ni dokazalo kot ostuden hladnokrven umor, ki ga je morilec izvršil v bojazni, da bi mu utegnila splavati po vodi sramotna plača za stavkokaza, ki ga je pritiral. In ta neovržen izid obravnave je zadostoval pridnim litomeriškim meščanom, da so morilca oprostili proti njemu naperjene obtožbe. Po njih nazorih je bila bojazen, da izgubi 20 mark — to je bila plača za vsakega nabavljenega stavkokaza — zadostno utemeljen povod žrtvovanja človeškega življenja . . . Vsi ti temeljni zakoni tvorijo do današnjega dne bistvo naše ustave. Najvažnejši zakon, zakon o volitvah v državni zastop se je seveda izpremenil. Leta 1873 je bila uvedena direktna volitev za državni zbor, s tem je bila tudi zmaga liberalnega meščanstva popolna. Leta 1882 je bil davčni cenzus znižan na 5, pozneje pa na 4 goldinarje. Znižanje davč-• nega cenzusa je odprlo pot v državni zbor tudi malemu meščanstvu. Leta 1896 je prišlo na vrsto hončno tudi delavstvo, kateremu je tedanji ministrski predsednik grof Badeni dal neko beraško juho v obliki splošne volilne kurije. Toda delavstvo ni odjenjalo toliko časa, dokler si ni priborilo splošne in enake volilne pravice, katera je za državni zbor uvedena od 26. januarja 1907. Vsi ostali temeljni zakoni naše ustave so ostali od leta 1867 neizpremenjeni. Kakor je videti, nam ta mali pogled kaže nazaj, da je našo ustavo ustvaril meščanski parlament, kateri je zastopal le posamezne maloštevilne sloje prebivalstva. Zato je pač razumljivo, da je prikrojena ta ustava tako, kakor so si jo bogataši in mogočniki naše države želeli. Celotno delo, ki je bilo izvršeno v veliki naglici, je zelo pomanjkljivo. Največja napaka naše ustave pa je ta, da ni v njej urejeno skupno življenje avstrijskih narodov, izmed katerih se je od tedaj že vsak gospodarsko samostojno razvil. Seveda, bilo je življenje stavkajočega, ki je bilo gospodom iz vrst tovarnarjev, slaščičarjev in krčmarjev tako poceni. Ker se umorjeni Solinger ni dal pokorno in brez odpora izkoriščati; ker se je družil s svojimi stanovskimi tovariši za izvojevanje boljših življenjskih pogojev in ker je čuval in branil človeško dostojanstvo svojih tovarišev, so litomeriški gospodje smatrali morilca kot rešitelja države ter ga nagradili zato! Da je Keiling že kaznovan zločinec, goljuf in tat in da je zaraditega že ponovno sedel v ječi, vse to ni prav nič motilo gospodov, ki so sicer tako občutljivi za pojem časti. Vse to in kar je še druzega imel na vesti, je izbrisal s svojim činom v Podmoklih! S tem, da je ustrelil enega tistih, ki se ne pustijo odreti na meh po razrednih tovariših litomeriških »ljudskih 1 sodnikov«, je pogumno branil denarni Žakelj podmokelskih tiskar-narjev ter zaslužil njih milost! Ponosno in s povzdignjeno glavo lahko hodi rešitelj mamona! Kakšen krik in vik bi nastal, če bi se bilo zgodilo nekoliko drugače, če bi bil kak stavkujoči delavec ustrelil stavkokaza! Vse kapitalistično časopisje bi vpilo o terorizmu socialnih demokratov ter klicalo po ostrejih odredbah in izjemnih zakonih. V »slučaju Keiling« pa molči vsa kapitalistična tolpa, ali pa vali krivdo na druge. Keilinga so si 'šarfmaherji naročili iz Berlina, da jim dovaja stavkokaze, ker je bil v tej kupčiji že dobro izvežban. Namen posvečuje sredstva! Družbi, ki se vede in kaže zelo moralno, ni bilo nič na tem, da je zločinca vzela v svojo službo. Avstrijska policija mu je pa še vrhutega podelila orožni list, ki se ga navadno daje samo neoporečnim osebam »pod lastno odgovornostjo oblasti«, kakor pravi zakon. Kdor bi še dvomil, da je najočitnejša razredna justica, ki je narekovala razsodbo v Litomericah, primerjaj to razsodbo samo z nekaterimi drugimi, ki so bile naperjene proti delavskim zaupnikom. Tako na primer se je že prisodilo šest mesecev za svarilo pred posledicami nepripadnosti organizaciji, tri mesece za »prisleparjene« pomije, imenovane juha, ki jih je dobil reven delavec na Štajerskem. To je ena plat avstrijske justice. Druga pa je: osem mesecev za umor! Seveda: prva plat obsoja zločin proti denarnemu Žaklju, druga pa nagrado za junaštvo, izvršeno v interesu denarnega Žaklja. To je glasovita enakost pred zakonom ! Česa je treba ? Klub nemških socialno demokratičnih poslancev je imel v sredo 4. t. m. popoldne sejo. Po temeljitem razmotrivanju političnega položaja je sprejel sledeči sklep: Klub opozarja javnost na velikansko razširjenje brezposelnosti po vseh industrijskih okrajih v Avstriji. V tem trenotku je najnujnejša naloga poslanske zbornice, da pribavi industriji in obrtu posla, brezposelnim dela in v kolikor to ni mogoče, pa vsaj podporo iz javnih sredstev. Klub zahteva zato kar mogoče najhitrejši sklep o najetju državnega posojila, da dobi država možnost olajšati težko gospodarsko krizo s pospešitvijo javnih Zgradb, z naročili pri tovarnah za železniške vozove in stroje, z izgradbo telefonskega omrežja in s kar mogoče največjimi naročili v vseh panogah uprave. Dalje zahteva klub kar najbolj mogoče hitro razpravljanje o predlogu, ki ga je podal in ki je bil odkazan narodno gospodarskemu odseku za dovolitev državnih prispevkov k podporam strokovnih organizacij za brezposelne. V tem trenotku, ko bi morala biti oskrba za ljudske sloje, prizadete po gospodarski krizi, najvažnejša naloga zakonodaje, smatra klub obstrukcijo, s katero groze češke meščanske stranke za neodpustljiv zločin nad blaginjo delovnega ljudstva. Zato pooblašča klub svoje predsedstvo, da opozori češke meščanske stranke na bedni položaj delavskega razreda in da tem strankam izjavi, da smatrajo zastopniki delavskega razreda v parlamentu vsako obstrukcijo, zlasti pa obstrukcijo proti posojilu, za napad na delavski razred; oni, ki bi zakrivili to, bi bili odgovorni za brezposelnost mnogih tisočev delavcev in za uničenje mnogih nedolžnih družin. Klub obžaluje, da spravlja delazmožnost poslanske zbornice iznova v nevarnost poostritev nacionalnih nasprotstev na Češkem. Odgovorna za to je predvsem vlada, ki je postavila za temelj spravnih pogajanj zakonske načrte, ki niso ugotovili niti narodne samovlade obeh narodov na Češkem, niti izpolnili popolno enakopravnost vseh članov enega in druzega naroda v okvirju naroda samega, pa zato tudi niso mogli izraziti nobene privlačne sile za idejo narodnega miru. Da ni bila najmočnejša nemška stranka na Češkem, nemška socialna demokracija, niti povabljena na spravne konference, smatra klub za znamenje slabe vesti vlade in nemških meščanskih strank, ki so prav dobro vedele, da bi socialna demokracija proti njihovi spaki zastopala zahteve narodne avtonomije in demokracije. Kakor pa klub ne more obžalovati, da so se pogajanja na tako pomanjkljivi podlagi razbila, tako mora s poudarkom izreči, da ne postavlja popolno prekinjenje vseh spravnih pogajanj, pomanjkanje sposobnosti meščanstva obeh narodov za sporazumno ureditev narodnih razmer na Češkem le ta hip delazmožnost državnega zbora, ampak tudi vso državno ustavo v nevarnost in izziva ustavolomstvo na Češkem. Klub opozarja delavske množice predvsem na dogodke v odseku za socialno zavarovanje. Tam so prav tisti hip, ko se je zdelo, da se je, socialno zavarovanje naposled približalo dovršitvi, češki nacionalisti naznanili narodne zahteve, katerim zdaj člani nemške nacionalne zveze zoperstavljajo narodne protizahteve. Tako obstoja velika nevarnost, da ne dosežejo stari, za delo nesposobni delavci nikdar pravice do starostne rente, ker se ne morejo meščanske stranke sporazumeti o tem, v katerem jeziku naj se jim nakaže renta. Klub razkriva intrige proti socialnemu zavarovanju pred vso javnostjo kot dokaz, kam vodi zblazneli nacionalizem. Klub iznova izjavlja, da je pripravljen sodelovati s strankami, ki hočejo delo v zbornici, za reformo opravilnika, ki naj varuje parlament objestne kalitve njegovega dela. Protestira proti češki obstrukciji in izjavlja, da je pripravljen podpirati vsak smotreni poizkus, da se premaga; z vsem poudarkom zahteva, da se parlament zopet loti prekinjenega socialno političnega dela. Če pa bi se delo državnega zbora vnovič preprečilo z nacionalistično obstrukcijo, polaga klub vpričo vse javnosti odgovornost na rame čeških obstrukcio-nistov posebej in nacionalistične gonje sploh. Iz odbora provizijskega sklada c. kr. državnih železnic. Na odborovi seji dne 17. decembra 1913 se je razpravljalo o celi vrsti važnih zadev. Po rešitvi navadnih upravnih zadev naznanja zastopnik železniškega ministrstva, ministerialni tajnik gospod dr. Stumpf, da je železniško ministrstvo ugodilo predlogu, stavljenemu na seji z dne 23. septembra 1913, ki zahteva, da se pobira prispevke za pro-vizijski sklad od vanj spreletih nestalnih in pomožnih delavcev tudi za dobo začasnega prenehanja z delom. S tem je rešena zadeva, ki je v korist velikemu številu delavcev in jim omogoči zabranitev prekinjenja deležne dobe v provizij-skem skladu. Iz železniškega ministrstva je že izšla na ravnateljstvo odredba, ki določa, da se za dobo prekinjenja dela sprejema prispevke za sklad, v kolikor niso že plačani, na ta način, da se jih po zopetnem nastopu službe odtegne od prihodnje plače ali naenkrat ali pa na prošnjo v primernem številu obrokov. Popolnoma odklonljivo stališče pa zavzema ministrstvo napram po Heiderju na seji 23. septembra 1913 ponovno stavljenem predlogu v zadevi ureditve provizijsko skladnih prispevkov akordnih delavcev c. kr. severne železnice. Posebno resna pa so naznanila, ki jih je podal g. ministerialni tajnik dr. Stumpf o gospodarstvu provizijskega sklada. Na seji z dne 23. septembra 1913 je sodrug Strasser stavil tozadevno vprašanje. Na to je na tej seji g. dr. Stumpf poročal, da je provizijski zavod koncem leta 1912 štel 134.520 udeležencev (napram 126.053 leta 1911, torej prirastek 8467 članov). Leta 1912 je bilo izločenih 3962 udeležencev, in sicer 1442 vsled provizioni- ranja, 759 vsled smrti, ostalih 1761 pa iz raznih vzrokov kakor: prostovoljni izstop iz železniške službe, odpust, odhod v vojaško službo in drugi. Koncem leta 1912 je dobivalo članske provizije 9429 uslužbencev, provizije vdovam 6619 vdov in vzgojevalne prispevke 9376 po očetu in 1076 po očetu in materi osirotelih otrok. Poslovni prebitek provizijskega sklada kaže že štiri leta sem stalno padajočo tendenco in se je leta 1913 znatno znižal. V sledečem podajamo pregled dohodkov in izdatkov od leta 1909 sem, da dobijo člani provizijskega sklada sliko o njega gospodarstvu: 1909 . . 9,627.065 1910 . . 10,506.666 1911 . . 11,779.944 1912 . . 12,790.762 do konca julija 1913 . . 7,754.046 1909 . . 6,576.202 1910 . . 7,476.185 1911 . . 9,045.797 1912 . . 10,381.438 do konca julija 1913 . . 7,030.803 prebitek: 1909 . . 3,050.863 1910 . . 3,030.475 1911 . . 2,734.147 1912 . . 2,409.324 do konca julija 1913 . 723.243 Koncem leta 1913 je torej pričakovati poslovni prebitek 1,200.000 kron, ki bo znašal približno polovico poslovnega prebitka, doseženega leta 1912. Zmanjšanje poslovnega prebitka v letih 1909 do 1913 se izraža na sledeči način: Leta 1910 napram prejšnjemu letu . . 20.388 » 1911 » » » . . 296.328 » 1912 » » » . . 324.823 » 1913 » » » okoli 1,204.662 Gre torej urno navzdol in ni več daleč čas, ko pride v veljavo § 11 parvil provizijskega sklada in bo državnoželezniška uprava morala iz obratnih sredstev kriti morebitni izpad dohodkov. Ali mora priti tako daleč? Kaj je vzrok tega pojava? Po izjavi železniškega ministrstva je padanje poslovnega prebitka pripisati močnemu naraščanju izdatkov za provizije in vzgojevalne prispevke. Tako na primer se je izdalo za provizije in vzgojevalne prispevke I. 1912 (do vštevši meseca julija) . . K 5,706.395 » 1913 » » » . . K 6,812.256 torej naraščanje za . . K 1,105.861 Najbrž se ne bomo motili, če trdimo, da je ra-pidnemu padanju poslovnega prebitka krivo c. kr. železniško ministrstvo in nihče drugi, ker varčuje na stroške dobrodelnih zavodov. Vsled brezumnega izkoriščanja in prevelikega napora človeške moči povzroča bolniški blagajni naraščanje bolniških dni in s tem izdatkov. Ravnotako pa se provizijski sklad neprimerno obremenjuje s predčasnim provizioniranjeni vsled prevelikega izkoriščanja osobja. V zadnjih treh letih se je moralo vpo-kojiti veliko število mladih, čvrstih ljudi, ker so bili barvnoslepi, kratkovidni, nagluhi, ali pa so imeli kilo. Gotovo je, da se takih ljudi ne more vporabljati v eksekutivni žel. službi; da se pa vpo-koji 40- do 501etne ljudi, ki bi še leta in leta lahko opravljali službo, je nerazumljivo. Pri železnici je mnogo mest, na katerih bi taki ljudje še prav dobro opravljali službo. Ali taka mesta se pridrži navadno za izvrševanje protekcije, za ljubljence posameznih gospodov in pa za certiilkatiste, to je tista vrsta ljudi, ki so dvanajst ali več let lenarili pri vojaštvu, da potem drugim ljudem odvzamejo kruh. V železniški službi so cele kategorije, ki so obljudene po teh trotih. Seveda se jih rabi in prav rado sprejemaj ker so najboljši priganjači. Pa še drugo okolnOst je tu treba upoštevati: tudi popolnoma zdrave in za eksekutivno službo sposobne ljudi se je vpokojilo, ker so postali pri nekaterih gotovih osebah nepriljubljeni. Bili so to možje; ki so sicer svojo službo vestno in točno' izvrševali, a so imeli tudi pogum, da so zahtevali svoje pravice in se čutili kot državljane; v tem oziru pa stori § 130 službenega reda svojo dolžnost. To je najbrž pravi vzrok velikih izdatkov za provizije, ki se jih izplačuje. Železniško ministrstvo pa bi dobro storilo, če bi v tem oziru zmernejše postalo ter tam varčevalo, kjer se v resnici da doseči prihranke. Ce pa c. kr. železniško ministrstvo meni, da bo padanje poslovnega prebitka lahko izrabilo, da z reformo pravil provizijskega sklada uvede nova bremena, se prav temeljito moti. Člani provizijskega sklada so mnenja, da skladu lahko pomaga tudi na drug način. O tem predmetu pa še bomo o pripravni priliki kaj več izpregovorili. Zavarovalnica zoper nezgode. Pred kratkim se je vršila cela vrsta shodov, na katerih je sodr. Hondi poročal o zavarovalnici zoper nezgode ter o pravicah in dolžnostih železničarjev v tem oziru. Ker so izvajanja poročevalca na omenjenih shodih zelo važna, podajamo v nastopnem najvažnejše točke. Do leta 1888. železničarji sploh niso bili zavarovani za slučaj nezgode. Samo vožno osobje je bilo zavarovano po poroštveno-obveznem zakonu. Po §§ 1325 do 1327 obč. drž. zak. je bila železniška uprava dolžna plačevati ne samo zdravilske stroške, temveč tudi rente. Na ta način pa ni moglo iti dalje. Železnice so se neprestano in živahno razvijale in s tem je raslo tudi število nezgod. Na drugi strani pa je tudi delavstvo uvidelo potrebo močne organizacije, ter se je potrudilo, da si jo izgradi. In ravno potom nje se je posrečilo zboljšati zakon iz leta 1888. Pod pritiskom razmer je vlada morala zakon izboljšati. Tako je bil leta 1894 ustvarjen razširjevalni zakon. Z istim dnem pa je ponehal poroštveno obvezni zakon. Dokler je bil poroštveno-obvezni zakon še v veljavi, se je dalo pohabljencem 300 do 400 goldinarjev odpravnine, ki je za trenotek res bila za marsikaterega precejšnja svota. Ko je pa ta pošla, so dotični ostali brez vseh sredstev. Razširjevalni zakon pa je določal, da se mora z 90 odstotki odškodovati vse tiste nezgode, ki jih je povzročila parna sila. Sedanje zavarovanje zoper nezgode ima nalogo, pri nezgodah primerno odškodovati železnišKe uslužbence. Zavarovani morajo biti vsi; prispevke pa plačuje železniška uprava. Marsikateri železničar je že bil oškodovan, ker se ni pravočasno seznanil s tozadevnimi določbami. Mnogi se brigajo zanje šele tedaj, ko jih je že doletela nezgoda. Dogaja pa se tudi, da ponesrečenec izgubi svoje pravice samo vsled tega, ker se nezgode ni pravočasno naznanilo. Neobhodno potrebno je torej, da ponesrečenec čimprej naznani nezgodo zavarovalnici, odkoder dobi obvestilo, da se je naznanilo nezgode sprejelo na znanje. Če bi pa ne dospelo obvestilo, se mora takoj pismeno obrniti na zavarovalnico ter vprašati kaj je z njegovo zadevo. Nezgoda pa mora biti naznanjena zavarovalnici vsaj tekom enega leta od dneva nezgode, ker sicer izgubi ponesrečenec vse pravice. Treba je torej naznaniti vsako, tudi najmanjšo nezgodo, ker se nikdar ne ve za posledice. Če zamudi uslužbenec pravi čas ter umre potem, se vdovi sicer plača odškodnino, toda zelo težko se ji posreči dokazati nezgodo. Z 29. dnem po nezgodi prične pravica do zdravilne rente. Za prvih 28 dni se dobi še bolnišnino iz bolniške blagajne. Zdravilna renta pa traja potem skozi eno leto. More pa se to dobo tudi skrajšati, če zdravnik najde, da bo stanje bolnika ostalo kakor je. Vrsta nezgode je dvojna: prometna, ali pa obratna nezgoda. Prometna nezgoda je tedaj, če je nezgodo povzročila parna sila, obratna pa tedaj, če se je nezgoda dogodila na drug način, brez parne sile. Vendar pa so tudi tu nekateri slučaji, ki se jih prišteva prometnim nezgodam. Tako na primer če kdo ponesreči na progi pri vožnji s prožnim vozičkom, ki se ga ni porivalo z rokami, se to smatra kot prometno nezgodo. Če ubežijo vozovi in jih uslužbenec skuša s kolom ustaviti, pri tem pa ponesreči, se smatra to sedaj kot prometno nezgodo. Pri popolni nezmožnosti za delo vsled nezgode pri prometu ima dotičnik pravico do 90 odstotkov rente, vsled nezgode pri obratu pa do 60 odstotkov rente. V slučaju nepopolne nezmožnosti za delo, to je če izgubi samo roko ali nogo, dobiva vsled nezgode pri prometu 75odstotno, vsled nezgode pri obratu pa 50odstotno rento. Vdove ponesrečenih dobe po obratni nezgodi 20 odstotkov, otroci pa 15 odstotkov, po prometni nezgodi pa vdove 33 eno tretjino odstotkov, otroci pa po 25 odstotkov. Starišem ali soodrnikom ponesrečenca se izplačuje takozvana ascendenčna renta v najvišji izmeri 20 odstotkov. Izplačuje se pa to rento samo tedaj, če je bil ponesrečeni edini rednik svojih sta-rišev ali sorodnikov. Poizvedovanja v tem oziru pa vodi okrajno glavarstvo potom žandarmerije in dbčin. Pri dosegi ascendenčnih rent pa delajo zapreke »milostna darila«. Če dobi na primer mati kakšnega ponesrečenca od občine milostno darilo 5 K in se to poroča glavarstvu, odkloni zavarovalnica nje zahteve. Za nezakonske otroke se plačuje samo 10 odstotkov namesto 15, čeravno le-ti niso krivi da so nezakonski. Hiralno rento se izplačuje pohabljencu, ki si ne more sam pomagati niti pri vsakdanjih opravkih in je vsled tega navezan na tujo pomoč. V takem slučaju se izplačuje 120 odstotno rento. Uživati je seveda ne more dolgo, ker dobijo jo le taki, ki si skoraj lahko izračunajo, kdaj bodo umrli. Rento se odmeri navadno po končanem zdravljenju. Odmeri se ali časno, ali pa stalno rento. Časno rento se odmeri tedaj, če zdravnik izreče, da se stanje bolnika še utegne zboljšati. Prejemalec časne rente se mora vsako leto podvreči zdravniški preiskavi. Stalno rento se odmeri tedaj, če zdravnik izjavi, da se stanje bolnika ne bo izboljšalo. Vsekakor pa se mora prejemalec stalne rente vsake štiri do pet let podvreči bolniški preiskavi. Odškodninsko rento se plačuje takemu, ki se je ranil, oziroma poškodoval, ter ni več sposoben za svojo službo in se mu vsled tega da lažjo službo. Ker pa pri lažji službi navadno izgubi postranske prejemke, tvori to škodo, za katero dobi od zavarovalnice odškodnino. V takem slučaju se sme povodom plačilnega napredovanja odtegniti na renti šele tedaj, če znaša napredovanje letnih 200 kron. Tako na primer lahko uslužbenec napreduje štirikrat po 20 vinarjev, predno se mu sme na renti kaj odvzeti. V slučaju poslabšanja zdravstvenega stanja ponesrečenca, je treba to takoj javiti zavarovalnici proti nezgodam, da je mogoče doseči višjo rento. Vsi dopisi na zavarovalnico proti nezgodam so ko-leka prosti. Zavod pa je obvezan odgovoriti na vsako naznanilo. Dostikrat se prigodi, da se pri izračunanju letnega zaslužka le-ta napove v manjšem znesku nego je v resnici. Ker to škoduje ponesrečencu pri odmerjenju rente, ši je treba vsak zaslužek dobro zapomniti, da se zamore reklamirati v slučaju prenizkega zaračunanja letnega zaslužka. Pri tem se všteva tudi službena obleka. Prav lahko dobe uslužbenci pri težkem delu, posebno v skladiščih, kilo (Bruch). V tem slučaju je treba bolnika takoj prijaviti, ker čez več dni ni mogoče slučaja natanjko preiskati in zdravniki dostikrat trdijo, da je ta napaka delavcu že prirojena, kar ima slabe posledice za bolnika. Toraj nikkor odlašati s prijavami. Nadalje ni umestno takoj sprejeti odkupnine, ker ista obsega samo triletni znesek rente, zavarovanec pa mogoče živi še 10 ali dvajset let in ne more v tetn slučaju ničesar več terjati od zavarovalnice. Ce je vdova v veliki denarni zadregi, zamore napraviti prošnjo za podelitev podpore; v prošnji ima navesti tudi število otrok. Podeljene podpore, katerih največji znesek je 200 kron, se ne odtrgu-jejo od poznejših rent. V Nemčiji je zavarovalni zakon slabši kot v Avstriji. Toda tam se Slab zakon človekoljubno vporablja v korist ponesrečencem, dočim se pri nas boljši zakon izvaja po črki, in to ponajveč v škodo prizadetega. Glede zdravniške preiskave je v Nemčiji tudi mnogo na boljem. Če pri kakšni poznejši preiskavi, ki pa ni periodična, spozna zdravnik, da je prejemalec rente zdrav, se mu ustavi rento. Dobi pa zopet lahko svojo prejšnjo službo. Tega v Avstriji ni. Toda sedanji zavarovalni zakon se hoče tudi v Avstriji poslabšati. O vseh teh poslabšanjih smo v našem listu že večkrat pisali in bomo stvar o prvi priliki še bolje raztolmačili. Železničarjem pa priporočamo, da si to, kar smo tu napisali, prav dobro zapomnijo, da se vedo v slučaju potrebe ravnati. Kako se je porabilo svote, ki jih je dovolil parlament za železničarje? Odkar je bil v zbornici vložen in enoglasno sklenjen 38milijonski predlog, se nahajajo železničarji v večnem boju z državnoželezniško upravo. To pa radi tega, ker 1. noče državnoželezniška uprava z dovoljenim denarjem izvesti to, kar se je sklenilo v zbornici in 2. ker je obenem z izvedbo določila kričeča poslabšanja. Te čudne odredbe smo že ponovno opisali ter zlasti jasno razkrili poslabšanja za mezdne delavce. Če se torej še enkrat na to povrnemo, moramo obenem navesti tudi nekatere podatke o pravicah, ki so jih uslužbenci imeli do leta 1911 ter jih primerjati s sedanjimi. To je potrebno radi jasnega pregleda. Pri tem pa je izrecno povdarjati, da so vsi že prej od zbornice dovoljeni priboljški, ki so jih delavci dobili do leta 1911, že določeni v proračunu. Če se torej zopet odpravi ta zboljšanja, mora od proračunsko določenih vendar ostati prebitek. To je okolnost, ki opravičuje vprašanje, kje ostanejo ti prebitki! Dokaz je kmalu doprinešen. V Dunajskem državnoželezniškem ravnateljstvu so na primer piofesionisti imeli minimalno plačo K 3.60 do K 3.80 ter štirikrat enoletno, potem pa dveletna napredovanja. Kvalficirani pomožni delavci so imeli minimalno plačo K 3.20, enkrat enoletno, dvakrat dveletno in potem triletno napredovanje. Pomožni delavci so imeli minimalno plačo K 3 in trikrat dveletno in potem triletno napredovanje. Vse delavstvo pa je imelo skozinskoz 20vinarsko napredovanje. Po novih odredbah železniškega ministrstva pa imajo piofesionisti dveletno, pomožni delavci pa triletno 20vinarsko napredovanje, dočim je bilo pri 21miiijonski podelitvi določeno skozinskoz triletno napredovanje in sicer za profesioniste z 20 vinarji, za pomožne delavce pa z 10 vinarji. Kdo pa dožene vse prebitke, ki so nastali vsled poslabšanj in kdo more dati pojasnilo, v kakšen namen se jih je porabilo? Železniško ministrstvo se hvali, da je socialno politične odredbe dvignilo na stopnjo modernega razvoja in jih prepojilo z nravstveno resnobo. Vsled tega pa stoji na čelu podjetništva s tem, da regulira bilanco čistega dobička na račun delavcev z dajatvami, ki jih je sklenila zbornica. Od 21 milijonov se je 1912 določilo 6 milijonov zboljšanja za delavce. To svoto se vsako leto postavi v proračun, ker se jo ima porabiti za delavce. Železniška uprava pa si zna pomagati. Novospre-jeti delavci niso deležni zboljšanja, veliko število starih pa se odpusti iz službe; nekatere pa stabilizira, ali pa postanejo definitivni. Vporaba šestih milijonov se torej zelo skrči. Vprašanje, kain pridejo prebitki, pa ostane odprto. Da ne bo nič boljše z razdelitvijo ostalih 4 milijonov, ki so izmed dovoljenih 15 določeni za mezdno regulacijo delavcem, se razume. Tako torej izgledajo odredbe, ki jih je železniško ministrstvo izvedlo na podlagi 38 milijonov, dovoljenih v parlamentu. Potemtakem je seveda prav razumljivo, če se železniški minister z vsemi štirimi brani podati natančen račun parlamentu o porabljenih svotah. Dopisi. Borovnica. Neko človeče je zopet na delu, da opere sebe in škoduje drugim železničarjem. Bil je pred nekaj časom v Trstu, da tudi opravi svoj nečedni posel. Ali tudi predstojnikom se je kaj takega že preneumno zdelo, in napodili so možiclja iz pisarne. Upati je, da si bo dobro zapomnil to lekcijo in da bo pustil druge pri miru. Železničarji pa bodo pazili, da se ne vjamejo po njegovih sladkih besedah na lim. Opazovalec. Gorica državni kolodvor. Tu so razmere, da bi se človek razjokal nad njimi. Človek bi menil, da smo vsaj za kakih 200 let nazaj, če nas ne bi zopet druga dejstva opominjala na sedanjost. Globe kar dežujejo na revno osobje, ne vpošteva pa se njegovih zaslug. Pred nekaj časom je pri ponočnem vlaku nek r.iožki, ki se ga je nekoliko navlekel ter bil zaspan, na goriškem kolodvoru zapazil, da mu pred nosom odhaja zadnji vlak. Ce tega zamudi, mora čakati do jutra do 5. ure. Požuril se je torej in skočil na vlak, da se odpelje v Kanal. Mož pa je obvisel kar zunaj na vozu. Vsled tega bi se lahko bila prigodila nesreča, kakor hitro bi vlak pričel hitreje voziti. To pa je opazil premikač ter še pravočasno ustavil vlak. Potniku je na to uradnik, kateremu je bil prvi doveden, dovolil vstop v vlak. Zadevo pa se je zamolčalo, da bi se premikaču ja ne priznalo kake zasluge. Isti premikač pa je imel nekaj časa potem smolo, da je nekoliko bolj trdo zavozil z vozmi skupaj, kar pri tako priganjaški službi ni prav nič čudnega. Zato pa se mu je takoj diktiralo globo. Zastonj je revež ugovarjal, da pri tem še ni bilo nobene nevarnosti, zlasti pa za človeško življenje ne. Moral je plačati kronco, pa mir besedi. S takim postopanjem se uslužbencem ne bo vsililo veselje do dela, pač pa vse kaj drugega. Za vsako najmanjšo stvar se vpije nad osobjem, da bi človek menil, da se nahaja v blaznici. Šikane in globe so kar na dnevnem redu. Osobje že res več ne ve, kako naj opravlja službo, da se ubrani globe in vpitja, ali pa druge še hujše nesreče. Poprej so tudi premikači dobivali volno, da so si mogli snažiti roke. Sedaj pa je prepovedano podeljevanje volne premikačem. Ali si morda gospodje domišljajo, da pride železnica raditega na kant? To bi pa bilo res že žalostno znamenje! Tudi z dopusti je stvar skrajno slaba. Mnogo jih je, ki še niti tega dopusta niso dobili, ki jim pritiče za leto 1913. Ce pa pride kateri izmed njih prosit za dopust, dobi stereotipen odgovor: »Wir haben keine Leute* (nimamo ljudi). Podeljuje se sicer kaj rado dopuste, četudi pod drugim imenom, toda le takim, ki tudi v službi ne vedo kaj bi počeli s svojim prostim časom in svojo precenjeno osebo. Ubogi plebejci pa naj garajo brez konca in kraja. S tem pa smo navedli le nekaj malega o tukajšnjih razmerah. Gradiva je še dovolj in treba ga bo brezobzirno razkriti, da se takemu gospodarstvu pride do živega. Vsem trpinom pa zakličemo: Vsi do zadnjega v organizacijo, utrdite jo in složno z nami se bojujte proti krivičnemu sistemu. Sad vztrajnega dela vam ne izostane. Le v organizaciji je moč! Gorica drž. žel. Zenačenje ostrin. Neki posebni občutki so nas navdajali, ko se je razširila vest, da hoče železniško ministrstvo prav blagohotno ustreči željam nikdar sitih železničarjev. Železniški minister ima zopet denar in ga bo torej delil na vse strani! Izšel je znameniti odlok o zena-čenju ostrin za poduradnike. Sedaj pa: Veseli se Izrael! Duša naj ti vriska in stavi naj modrost višjih, ki čujejo nad teboj. Izšel je odlok, pisan v jeziku, polnem tajnosti in božanske nerazumljivosti. Le kdor se more poglobiti v uradni slog, lahko razreši uganko. V odloku najde — kaj? — No, da bo po 31., 32., 33. in 34. letih definitivne službe dobil — nič! To pa menda le ne more biti res. - Seveda je res! Vkljub temu, da se tako lepo obeta od pol leta do dveh let zenačenja ostrin ob tej in tej plači, je vendarle v marsikaterem slučaju dvomljivo, če se jo sploh drtseže. Kje pa je danes strojevodja ali pa vlakovodja, ki bi nad 30 let igral z železnico? Teoretično stvar na prvi pogled še precej dobro izgleda, toda praktično je druga. In dvoletna napredovanja za sluge. O, ta je gospoda prav dobro znala preprečiti. Ceško-ag-rarna obstrukcija je vladi zopet odvzela sitnosti, da bi morala ugoditi dolgotrajnemu moledovanju. Da se pa železniško ministrstvo pokaže kot zaščitnik slug, je po odgoditvi zbornice uvedlo dve in polletna napredovanja. S to taktiko kaj rado koketira železniško ministrstvo. Kakor z napredovanjem v plači, je bilo tudi z nočno doklado ču- vajev. Povsod si nekaj prihrani. Le na eni strani se ne varčuje: pri militarizmu. Kakor razvajen paglovec, dobi vse kar zahteva. Da je pa tako, je ljudstvo samo krivo, ker pošilja ljubitelje kanonov in bojnih ladij v parlament. Domače vesti. Sveža gomila. V sredo 11. t. m. so tržaški južni železničarji spremili k zadnjemu počitku so-druga J. Agazzija. Bil je dolgoleten član naše organizacije, ki mu je izkazala zadnjo čast s tem, da se je v mrtvaškem sprevodu neslo zastavo. Vkljub dežju je bila udeležba velika, kar priča, da je bil pokojnik pri vseh priljubljen. Bodi mu zemljica lahka! Plačilno napredovalni roki za sluge c. kr. državnih železnic. Uradno se javlja: Po zaključku pogajanj, s finančno upravo je železniško ministrstvo odredilo, da imajo sluge državnih železnic od 1. januarja 1914 naprej napredovati od ene plačilne stopnje do druge namesto v triletnih rqkih že v dve in polletnih. »Ta odredba«, pravi izjava, »tvori nadaljni korak v izvedbi že po večini izvršene resolucije, ki jo je zbornica poslancev sklenila meseca decembra 1911 v svrho zboljšanja materiel-nega položaja državnoželezniških uslužbencev: tvori nadalje enačico ugodnostim, ki so jih dobili siuge v pravi državni službi potom pragmatike. S tem uvedeno dveinpolletno napredovanje državnoželezniških uslužbencev obremenjuje bidže izdatkov državnih železnic za letnih tri in pol milijonov kron, ki se jih ima pokriti iz tistih 15 milijonov kron, ki jih je vlada obljubila poleti 1913.« Temu uradnemu razglasu bi bilo pripomniti, da je v proračunskem odseku zbornice poslanec sodr. Tomschik stavil predlog za vpostavitev denarnih sredstev za dveletna napredovanja. Odsek je tudi sprejel Tomschikov predlog. Ce bi bilo prišlo do redne rešitve proračuna v zbornici, bi bil ta predlog gotovo tudi tam sprejet. Da je pa to preprečeno, je zasluga in »uspeh« češko-rusinske obstrukcije. Ce torej vlada vsaj deloma ugodi zahtevam slug državnih železnic, kakor to tako lepo zatrjuje, s tem da namesto zahtevanih dveletnih napredovalnih rokov uvede dveinpolletne, je ta obljubljena uvedba brezdvomno uspeh socialno-demokratične organizacije in nje parlamentarne taktike. Značilno pa je vsekakor, da hodi vlada tudi v tej zadevi po svoji navadni polovičarski poti ter namesto cele reforme izvede le delno. Da je ta tak- i tika neprimerna — že v interesu vlade same — bo vsakdo razumel, ki ve, da je ravno vsled politike, ki se spušča na plačevanja v obrokih, nemogoč povratek miru med osobje. Ne bo torej nič pomagalo, in vlada bo tudi v tem oziru morala storiti korak naprej. O tej zadevi bomo še obširneje poročali, kakor hitro dobimo vpogled v uradni list. Potvarjanje resnice. V krščanskosocialnem »Avstroogrskem železničarskem listu« se peča poslanec Kemetter (krščanski socialec) s člankom, ki je izšel v »Reichspošti«, znanem groboskrunskem listu, kjer si lastijo krščanski socialci zaslugo za stavljenje predloga glede na dveletno napredovanje slug in pa za dovolitev 600.000 K v to svrho. Ker je poslanec Kemetter svoječasno še z dvema drugima poslancema izstopil iz krščanskosocialnega kluba ter tvori s svojima tovarišema »nemški centrum«, je seveda motal polemizirati z »Reichspošto«. Ali tu je pa mož iz ene neresnice prešel v drugo. V svojem »popravku« v gori omenjenem železničarskem listu pripisuje Tomschikov predlog celo vitezu Pantzu, ter pravi, da je ta sploh bil prvi, ki je stavil ta predlog in da je sodr. Tomschik dal predlogu le obliko. Kako pa je stvar v resnici, smo mi že ponovno pisali. Manjkalo bi samo še, da bi prišel kdo, pa bi trdil, da je sluga kakšne klerikalne ali pa nacionalne »veličine« stavil dotični predlog, ne pa poslanec. V predlogu viteza Pantza, ki ga je le-ta vložil pred Tomschikom in ki je bil v resnici le resolucijski predlog, ne stoji namreč niti besedica o kakem dveletnem napredovanju. Govori se sarm o vpostavitvi zneskov za prvo polletje 1914, da se izvede sklepe posla iske zbornice z dne 16. decembra 1911 glede na plačilne in službene razmere državnoželezniških uslužbencev. Šele ko je sodrug Tomschik že predložil svoj predlog, je vitez Pantz izpremenil svoj brezpomembni predlog na ta način, da se je pozneje kril s Tomschikovim. Ce pa gospod Kemetter skuša celo stvar zaviti, da postane iz tega agitacija za njegov »centrum«, kaže najbolje resnicoljubnost krščanske gospode. Vožna sredstva avstrijskih državnih železnic. Glasom »Eisenbahnblatta« so imele državne železnice koncem leta 1912 6023 lokomotiv, 11.595 osobnih in 120.015 tovornih voz. Tekom leta jih je prirastlo 5577 (5 odstotkov). Starost lokomotiv je navedena pri 32 odstotkih 1 do 10 let, pri 29 odstotkih 10 do 20 let, pri 18 odstotkih 20 do«?0 let in tako naprej. Kar se tiče dela, se je prevozilo 240 milijonov kilometrov ter porabilo 5'6 milijonov ton premoga in druge kurjave. Število vlakovnih kilometrov je znašalo 156 milijonov, brutotonskih kilometrov 45 milijard, osnih kilometrov pa 6 4 milijard. Izmed tovornih voz imajo tovorne teže 80 odstotkov 10 in več ton, 46 odstotkov 15 in več ton, 6 pa 20 in več ton. Kako »Reichsbund« nabira člane. Za način, kako nemškonacionalni »Reichsbund« nabira člane, je značilno sledeče pismo, ki ga je dobil neki delav-niški delavec državnih železnic. Uredništvo bratskega »Eisenbahnerja« ima v izvirniku dotično pismo, ki se glasi: Nemška centralna posredovalnica mest v Avstriji. — Glavno poslovno mesto: Dunaj VI., Matrosengasse 9. Telefon 7581. Štev. 414/14. Dunaj, dne 9. februarja 1914. Cenjeni gospod' V naše obžalovanje slišimo, da Vi ne držite svoje obljube, ki ste nam jo dali. Radi verujemo, da je zaslužek majhen in da ne morete lahko plačevati prispevka. A pri tem Vas moramo opozoriti na druge sodelavce, ki tudi nimajo mnogo več. a vkljub temu izpolnjujejo svojo dolžnost naprain državni zvezi nemških železničarjev. Upamo torej, da bodo te vrstice zadostovale, da se spominjate nam dane moške besede in da jo boste kot nemški železničar tudi izpolnili. Z nemškim pozdravom beleži za nemško posredovalnico mest: Heindl, uradni vodja. Kakor se vidi, se morajo ljudje, ki jim nemška posredovalnica pripomore do dela, hvaležne izkazati s tem, da pristopijo kaki žolti organizaciji. Da se pa v tem slučaju mož, ki mu je izkazala centralna posredovalnica »dobroto«, ni izkazal hvaležnega, ima svoje trdne vzroke. Moža se je namreč privabilo s tem, da se mu je obljubilo K 3-60 dnevne plače. Izkazalo pa se je, da se na dotičnem mestu plača samo 3 krone. Ne glede na sleparske obljube pa je značilno tudi to, da se obenem naravnost izsiljuje vstop v žolto organizacijo. Za privlačnost narodne ideje pa stvar res že stoji slabo, če se morajo žolte organizacije posluževati takih sredstev. »Edinosti« v album. Trobilo tržaške krurnir-ske organizacije »Edinost«, katerega urednik je za časa stavke tiskarske organizacije krumiril, je priobčilo poleg precej površnega poročila o porotni obravnavi Johann Škerjanec proti Kopaču v torkovi številki tudi še 12. t. m. pod zaglavjem »Taki so tisti še boljši narodnjaki!« notico, v kateri insultira sodr. Kopača, zakaj je vzel italijanskega branitelja in da je govoril sam v italijanskem je-' ziku. Na ta način je baje pripomogel k sramoti, da sta dve slovenski stranki pred porotniki italijansko obravnavali. Nadalje deducira, češ Kopač se je hotel italijanskim porotnikom prikupiti s tem, da je govoril italijanski in zaključuje: »mi žvižgamo na vse lepe programe, ako se v praksi pretvarjajo v nasprotno!« Ali se bodo soc. dem. govorniki upali še kedaj trditi na svojih shodih, da so oni boljši narodnjaki nego riarodnjakarji v Narodnem domu. Predvsem, gostobesedna tetka, bodi ti povedano, da ti ne prisojamo kompetenco razsojanja o činih pripadnežev soc. dem. stranke. Zato imamo strankine institucije. Konzorcij »Edinosti«, ki je za časa stavke tiskarjev vrgel slovenske stavce na cesto in klical Spazzala, naj pomaga teptati pravice slovenskih delavcev, je moralno že rojen list v očeh vsakega poštenega človeka. Zgražanje te stare babnice nas pušča povsem hladne. Zdaj pa k stvari: Gospod Johann je tožil odgovornega urednika »Železničarja« zaradi razžaljenja časti potom tiska. Inkriminirana je bila notica »Velikanski iiasko Zveze jugoslovanskih železničarjev«, in sicer odstavek: Kadar je človek enkrat sit, tedaj pridejo druge potrebe. In tako si je gospod Johann izbral najlepši šport, pomagati kapitalizmu na noge ter organizirati krumirstvo in denuncijantstvo. Sodrug Kopač je na predsednikovo vprašanje, v katerem jeziku se bode zagovarjal, dejal: v italijanščini, ker je večina porotnikov italijanskih in zastopnik toženca slovenščine nezmožen. Pri sodniji ni odveanik glavna oseba, marveč le plačana oseba — glavna oseba pa je toženec, ker za njegovo kožo se gre. Da so te trditve resnične, mora tudi dr. Mandič sam potrditi: Še nista niti dve leti potekli, ko je gospod dr. Mandič branil enega zaradi uboja obtoženega pred tržaško poroto, in sicer pred slovensko poroto. Obtoženec je dobil štiri leta težke ječe. Ker je bila pri razpravi ničnost dana, je vložil ničnostno pritožbo; ničnost se je sprejela in razpisana je bila nova porotna razprava. Sedaj pa je vrgel isti dr. Mandič, učitelj in ustanovitelj NDO. v Trstu, vse pomisleke glede narodnosti v koš, ter zahteval italijansko poroto. Pa menda vi šovinisti ne boste trdili, da je dr. Mandič socialni demokrat. Kar narodnjak lahko stori, to mora biti dovoljeno tudi drugim, katerih glavno politično stremljenje ne obstoja le v narodnem šovinizmu. Tetka je bila vendar vedno evangelij krumir-jev, saj je iste zagovarjala. Pa naj bode karkoli hoče, eno je prišlo na dan pri tej obravnavi: da je dr. Mandič priznal, da je gosp. Jaklič nesel listo na inšpektorat južne železnice, da pa to ni bil zaznamek krumirjev, ki bi bili za slučaj stavke zaradi ključarjev nadomestili skladiščne delavce, marveč, da je inšpektorat zahteval zaznamek vseh članov jugoslovanske železničarske zveze, da uvidi, katera organizacija je na železnici v večini. (Kaj ne, če bi bilo več članov, ne bi bil gospod Stiimpfl isto zavrnil.) Železničarji bodo iz te izjave, katero je Škerjanec narekal dr. Mandiču, lahko ustvarili svoie lastno mnenje. Obravnava se je preložila, da se zaslišijo priče v okolnosti denuneijantstva in liste krumirjev. Po končani razpravi bo pa »Zvezo« hudič vzel. Državni poslanec dr. Šviha v službi policije? Glasilo čeških nacionalnih socialcev »Češke Slovo« je prineslo senzacionalno vest, da so dobivali mla-uočehi precejšnje svote iz vladnega dispozicijskega fonda zlasti ob času volitev. Sedaj pa priobčujejo »Narodni Listy«, glasilo mladočehov, senzacionalno razkritje o predsedniku državnozborskega kluba narodnih socialcev dr. Švihi. Koliko je resnice na tem razkritju, to bo pokazala seveda šele preiskava proti dr. Švihi, ki ie že uvedena. »Narodni Listy« ptinašajo na uvodnem mestu članek z napisom »Voditelj narodnih socialcev v službi policije«. Med drugim piše člankar: »V politični javnosti je že davno zbujalo pozornost, da je dobivala vlada o zaupnih in važnih posvetovanjih, ki so se jih udeležili tudi narodno socialni poslanci, takoj obširna poročila. Iz zapuščine umrlega glavnega urednika »Narodnih Listov«, Jožefa Anyža, smo dobili listine, ki razsvetljujejo vso zadevo in ki odgovarjajo na vprašanje, kdo da je bil vohun. Policijski vohun je bil sedanji predsednik državnozborskega kluba iiarodno-socialnih poslancev dr. Karl Šviha.« List ponatiskuje potem več teh listin m pripominja, da je izvedela policija o potovanju poslanca Kiofača v Srbijo tudi od te strani. Poleti leta 1910. se je baje dogovoril dr. Šviha z glavnim faktorjem tajne policije, da bo proti mesečni plači 600 K, ki se je zvišala pozneje na 800 K, poročal policiji tajnosti. »Narodni Listy« trdijo, da je opravljal dr. Šviha vohunsko službo od druge polovice leta 1910. dalje, ko je bil Bienerth ministrski predsednik in ko so bili Cehi v najostrejši obstrukciji proti vladi. Za volitve je dobil 3000 K od nekega člana Biener-thove vlade, policijski izvestitelj je pa ostal do današnjega dne. Na te obdolžitve odgovarja doktor Šviha v posebni izdaji »Češkega Slova«, kjer pravi, da je popolnoma nedolžen in naznanja svoj izstop iz narodno socialne stranke. Izven stranke ostane tako dolgo, da se izkaže njegova nedolžnost. Dalje izjavlja, da izroča stranki svoj mandat na razpolago in da bo takoj tožil »Narodne Listy« zaradi razžaljenja časti. »Češke Slovo« odgovarja na obdolžitve »Narodnih Listov« s tem, da označuje obdolžitve za golo iznajdbo zloglasnega praškega policijskega špiclja Spažeka, ki je v teku petnajstih let ovadil že odlične češke politike, da so v službi policije, tako poslance Kiofača, Soukupa, Nemeca in Stranskyja. Izvrševalni odbor narodno socialne stranke je določil že preiskovalno komisijo v Švihovi aferi. V preiskovalno komisijo je pozval tudi zastopnike čeških agrarcev, naprednjakov in državnih pravašev. Južnim železničarjem, odjemalcem v živilskih skladiščih južne železnice na Dunaju, v Meid-lingu, Mariboru, Inomostu in Bolcanu! Cenjeni tovariši in sodrugi! V kratkem bodo razpisane volitve v nadzorovalni odsek živilskega skladišča c. kr. priv. južne železnice. Treba je torej, da se pripravimo za volitve. Menim, da ni treba še posebej poudarjati važnosti te volitve. Živilska skladišča imajo važno nalogo, oskrbovati južnoželezniške uslužbence in delavce z živili; torej jih je prištevati dobrodelnim napravam. Skupnemu prizadevanju organizacije, personalne komisije in delavskega odbora se je posrečilo potom izpremembe določb pridobiti stalno zastopstvo osobja. Dolžnost konsumentov je torej, da pošljejo v nadzorovalni odsek samo take može, o katerih so prepričani, da so izkušeni in vestni, ter da bodo neustrašeno in odločno zastopali interese konsumentov. In take može vam priporočamo po soglasnem sklepu zaupniške konference južne železnice, na kateri se je skrbno izbiralo kandidate. Priporočamo vam torej sledeče kandidate: Za volilno skupino B, poduradnikov (rdeče glasovnice): Član nadzorovalnega odseka: Cireiner Anton, vozovni mojster, Matzleinsdorf. Namestnik: Prinz Ferdinand, skladiščni mojster, materijalno skladišče Dunaj. Za volilno skupino C, sluge (modre glasovnice): Član nadzorovalnega odseka: Engert Henrik, sprevodnik-vlakovodja, Dunaj. Namestnik: Vilottv Camillon, kurjač, kurilnica Dunaj. Za volilno skupino D, delavci (rumene glasovnice): Član nadzorovalnega odseka: Newessely Henrik, ključavničar, delavnica Dunaj. Namestnik: Toth Franc, skladiščni delavec, brzovozno skladišče Dunaj. Vse drugo o načinu volitev, razdelitvi in oddaji glasovnic, je razvidno iz letaka, ki smo ga izdali v to svrho. Nihče naj se ne vzdrži volitev. Vsakdo naj razvije živahno agitacijo zanje. Eksekutiva organiziranih železničarjev v Avstriji, Inozemstvo. Bolgarske volitve. Iz Sofije se poroča o izidu volitev: Mandatov so dobili: vladna stranka 123, agrarci 50, demokratje28, socialni demokratje skupaj (tesni in široki) 21, narodnjaki 9, radikalci 5, Cankovci 3, en mandat pa še ni odločen. Ker šteje bolgarsko sobranje 245 poslancev, ima torej vlada absolutno večino. Med vladnimi poslanci je nad 30 'lurkov. Finančni minister Tončev je izjavil, da je vlada prav zadovoljna z izidom volitev. Vlada je s protipostavnostjo in nasiljemdosegla večino, ki je po pošteni poti ni mogla dobiti. Pri prvih volitvah po vojni so socialni demokratje do-bli 37 mandatov. Da so jih sedaj dobili mnogo manj, je krivo nasilje vlade, ki je opozicijskim strankam, zlasti pa socialnim demokratom za-branjevala shode in preprečila agitacijo. Če so socialni demokratje vkljub vsem vladnim šikanam dobili 21 mandatov, dočini so pred vojno imeli samo enega, je to znamenje, da ljudstvo ni zadovoljno s sedanjim gospodarstvom v deželi in da hoče red. Zaenkrat se je vladi posrečilo potlačiti opozicijo, tpda vdrugič se ji ne bo. Zato je vzgledov dovolj. Tudi nemški Viljem je trdil, da se mora »pojahati« preko socialnih demokratov, ki so takrat res dobili manj mandatov nego so jih imeli poprej. Toda takoj pri naslednjih volitvah so s podvojeno četo vstopili v parlament. Enako se bo zgodilo tudi na Bolgarskem. Bosansko železniško posojilo. Večina bosanskega sabora je obremenilo deželo z novim dolgom 35 in pol milijonov kom. Kakor v našem parlamentu, imajo tudi v bosanskem saboru takozvano delavno večino, ki odobri vse, kar store biro-kratje preko glav sabora. Za naročbe voznih sredstev se je na primer do konca leta 1911 in 1913 izdalo 14 milijonov kron, ne da bi se vprašalo, kaj poreče k temu. Ko so bili potem predloženi računi, pa je večina odobrila vse. Ravnotako je odobrila tudi drugih dvajset milijonov za razširjenje postaj, pojačenje vrhne stavbe, nabavo voznih sredstev, zlasti pa močnejših lokomotiv. To bi bilo vse lepo, če ne bi šlo za sedanje ozkotirne železnice. Zakaj neki se izdaja tako ogromne svote za ozkotirne železnice, če se jih namerava razširiti, oziroma predelati v normalnotirne? Je res nekam čudno. 2e leta 1912 se je v saboru glasovalo o gradbi normalnotirnih železnic in o posojilu 270 milijonov kron. To še do danes ni rešeno v avstrijskem parlamentu in se tudi ne ve kedaj bo rešeno. Večina pa nalaga ljudstvu zopet nova bremena. Dokler ne bo rešeno vprašanje o normalnih železnicah Bosne, se bo predelavalo in dogra-jalo ozkotirne železnice, tako, da bodo naenkrat dvojne proge. 2e sedaj se trdi, da bq večina tovornega prometa tekla po ozkotirnih železnicah, luksus pa bo, da se bo na normalnih tirih vozila gospoda, ki ima vožnjo zastonj. Prometni primanjkljaj je na tak način neizogiben. Teh 35.5 milijonov se bo potrošilo: Prvo leto (1914) skupno 25,000.000 kron; drugo leto (1915) za vožna sredstva, ki bodo tekom leta oddana, 1,400.000 kron za zboljšanje železnice 3,600.000 kron, skupaj 5 milijonov kron. Tretje leto pa se namerava izdati 3 milijone kron in četrto leto 2 in pol milijona kron. Dolg 35.5 milijonov kron se ima izplačati v okviru obstoječega proračuna, tako, da bo dežela s tem dolgom obremenjena za celih osemdeset let. Vseeno pa je, če se ta dolg plačuje iz prebitkov železnice ali iz drugih sredstev, denar gre vselej iz ljudskih žepov. Raznoterosti. Gospod iajmošter pusti grmeti. V »Boleslav-skem dnevniku« pripoveduje neki dopisnik sledečo dogodbico: Pred nekaj dnevi si ogledal neko staro vaško cerkev. V zvoniku pa sem naletel na staro pavko. Ker se taka godala navadno ne nahajajo med premičninami cerkve, sem radovedno povprašal inežnarja po namenu pavke. Ta mi je pa pripovedoval sledeče: Ko smo imeli še prejšnjega, starega župnika, ki je bil precej rejen ter ljubil mir, se je, rabilo pavko. Vkljub vsej svoji miroljubnosti pa je tudi on moral okušati grenkobo življenja, zlasti pa ob poletnih nedeljah, ko je že zjutraj bilo soparno. Vsak si je lahko odpočil, samo župnik ne, ker je moral pridigovati. Prišla pa mu je ženijalna misel. Med mašo je moral mežnar v stolpu zamolklo bobnati na pavki, da je bilo slišati kakor daljni grom. V trdnem mnenju, da se pripravlja nevihta, so se obiskovalci božje službe drug za drugim skrivaj izmuznili iz cerkve, da še pravočasno spravijo seno ali pa žito suho pod streho. Ko se je potem zapelo zadnjo pesem, je bila cerkev že prazna in župnik si je prihranil pridigo. Izgube Črnogorcev v balkanskih vojnah. V obeh balkanskih vojnah je padlo 2476 Črnogorcev, za ranami jih je umrlo 177 in 626 je invalidov. Invalidom bo izplačevala Črna Gora na leto 800.000 kron. Bebel o srbskem kralju. Pravkar je izšel tretji zvezek Beblovih »Spominov«, v kojemu pripoveduje Bebel vse polno dogodovščin iz svojega življenja. Prav zanimivo je, kar pripoveduje iz počet-kov curiškega lista »Socialdemokrat«. V generalnem štabu tega lista je bil tudi krojač Beck, in Bebel pripoveduje: »Vesel kumpan je bil Beck, »dvorni krojač« takratnega dijaka Petra Karagjorgje-viča, poznejšega srbskega kralja Petra. Peter Ka-ragjorgjevič, ki je mnogo občeval z našimi sodrugi in se včasih udeleževal tudi veselih sej v »Zamorskem klubu«, je bil takrat uboga para, vedno v denarnih stiskah. Da bi si nekoliko pomagal iz denarne zadrege, je prosil krojača Becka, naj mu napravi cene v računu za 50 odstotkov višje. Ko so Petrovi starši poravnali račun, je dobil Petar od krojača Becka one odstotke. Kralj Petar je pravil v času balkanske vojne nekemu poročevalcu lista »Neue Ziiricher Zeitung«, kako da je bilo v njegovih mladih letih lepo v Curihu in kako visokoleteče načrte so bili takrat snovali za blagor in srečo ljudstva. »Ampak«, tako nadaljuje Bebel, »sanje so pene. Še marsikateri državnik in visok uradnik je na Balkanu, ki je bil postal v mladih letih čvrst marksist v Curihu in ki je bil pristaš internacionale. Višje jih cenim kakor one pruske junkerske sinove — nekateri so bili prav starega plemstva — ki so tudi takrat študirali v Curihu, ampak so se viačali prav tako omejeni domov, kakor so prihajali v Curih.« Esad paša v Parizu. Znano je, da nimajo žur-nalisti nikjer toliko humorja, kolikor v Parizu, kjer je tudi kljub političnim nasprotstvom največja solidarnost med njimi. Posebno veselje imajo, če morejo koga prav temeljito »poslati v april«. Pred kratkim so se po nekem skupnem obedu napotili za boljšo prebavo na boulevarde in eden izmed njih si je v objesti poveznil krasen fes na glavo. Slučajno je po obrazu podoben zelo — Esad paši, čigar figura je Parižanom iz raznih kinematografov dobro znana. Neki kamelot — raznašalec časopisov —se je zavzel, ko ga je videl, pa je na glas zaklical: Glej, glej! Kaj ni to Esad paša? — Ta vzklik je razposajeni časnikarski družbi takoj pokazal smer, v kateri se dajo izvesti primerne šale. Eden izmed njih je bil kmalu pri ravnatelju znane kavarne Riche in mu naznanil, da pride Esad paša s svojim adjutantom in zastopnikom turškega poslaništva v njegov lokal. Razume se, da so ga sprejeli z največjo parado. Naenkrat je prihrumela cela truma časnikarjev »intervjuvat« visokega gosta, kar je še povečalo senzacijo, izkratka, bilo je razburjene zabave polna vreča. Druga točka sporeda se je odigrala v Olimpiji. Tudi tukaj je bil branitelj Skadra napovedan. Godba je ob njegovem prihodu zaigrala Mozartovo »Turško koračnico«, »Esad paša« pa je bil tako ginjen, da je vtaknil ravnatelju pisan trak v gumbnico. Sledile so ovacije, tekel je šampanjec in komedij ni bilo ne konca ne kraja. Drugo jutro je dobilo ministrstvo za zunanje zadeve od policije nujno poročilo, da je Esad paša inkognito v Parizu. Odtod je šla vest še topla v — redakcije, in zdaj šele so dobili z debelimi očmi pojasnilo, odkod je bil ta Esad paša. Ampak če pride zdaj pravi Esad paša v Pariz, mu nihče ne bo verjel v identiteto. Naročajte in podpirajte delavsko časopisje! Iz organizacije. Naznanila centrale. Seja upravnega komiteja dne 20. februarja 1914: I. podpore: a) zaostalim za 29 slučajev se dovoli 2600 kron; — b) iz društvenih sredstev se dovoli za 98 slučajev 2120 kron, 29 se odkloni, 7 pa se odkaže skupinam. — II. pra-vovarstvo se dovoli za 90 slučajev. — III. Razno: v dveh slučajih se dovoli pravovarstvo, v treh pa odkloni. — Rešitev predloženih zadev in prejem raznih poročil o zadevi organizacije. Seja centralnega odbora dne 18. februarja 1914. — Določitev sporeda o zadevah, ki se bo o njih v bližnji bodočnosti razpravljalo v centralnem odboru. — Določitev letošnjega delegacijskega zborovanja centrale na dobo od 20. do 24. maja 1914 ter določitev provizoričnega dnevnega reda. — Rešitev tekočih zadev. * Izpremeinbe naslovov. Poklicno zadružna zavarovalnica zoper nezgode na avstrijskih železnicah naznanja tem potom, da ima sedaj svoje urade na Dunaju VI/1, Linke Wienzeile 48—52, ter prosi, da se ji vse pošiljatve pošlje na ta naslov. Ravnatelj: Dr. Konig. Josip Sommerfeld, član centralne personalne komisije, stanuje sedaj: Dunaj XIII/4, Hackinger-straBe 43. * Posmrtnoodpravilinski sklad. Od 1. januarja do 26. februarja 1914 se ie izplačalo podpore zaostalim za sledeče slučaje. 1. Huber Marija, Unzmarkt 50 kron; 2. Steiner Friderik, Zeltvveg 100 kron; 3. Weissbrod Adolf, Liberec 100 kron; 4. Oberhuber Krescencija, Landeck 50 kron; 5. Treiber Leonora, Schwechat 100 kron; 6. Brandstiitter Ana, Pekštanj 50 kron; 7. Bogucki Karol, Dembica 100 kron; 8. Spitzer Ana, Gradec I. 100 kron; 9. Rampas Julija, Liberec 100 kron; 10. Rohler Josip, Falknov n. L. 100 kron; 11. Neidl Pavlina, Bischofshofen 100 kron; 12. Strasser Ivan, Czortkov 100 kron; 13. Kužel Marija, Praga 100 kron; 14. Fugger Marija, Gmiind 100 kron; 15. Kerbevc Magdalena, Celovec 50 kron; 16. Ferš Regina, Vuzenica 100 kron; 17. Makovsky Roza, Inomost IV. 50 kron; 18. Ellersdorfer Jurij, Volšperk 100 kron; 19. Šmolinger Anton, Trst II. 100 kron; 20. Fichtinger Sofija, Favoriten I. 50 kron; 21. Weissenberger Fran, Leoberšdorf 100 kron; 22. Miiller Marija, Line o. D. 50 kron; 23. Libardi Ana, Hallein 100 kron; 24. Hofer Mihael, Wolkersdorf 100 kron; 25. Havranek Karol, Solnograd I. 100 kron; 26. Kraxenthaler Moric, Leopoldstadt 100 kron; 27. Schlee Ana, Wickwitz 50 kron; 28. Just Fran, Nusle 50 kron; 29. Dujak Apolonija, Celovec 50 kron; 30. Lindeuthal Josip, Hannsdorf 100 kron; 31. Novak Karol, Przenysl 200 kron; 32. Blatkievvicz Ladislav, Przenysl 100 kron; 33. Finsterbusch Fran, Favoritev I. 100 kron; 34. Finding Josip, Fiinfhaus 100 kron; 35. Gassldorfer Rozina, Ilolkau 50 kron; 36. \Vallner Josipina, Gradec I. 100 kron; 37. Lammer Matija, Ljubno 100 kron; 38. Fiedler Julija, Liberec 50 kron; 39. Breitenfelder Frančiška, Solnograd 100 kron; 40. Šeliga Cecilija, Oderberg 50 kron; 41. Skamrat Viktor, Tamov 200 kron; 42. Pfohl Marijana, Dunaj XIV. 100 kron; 43. Ressinann Rihard, Trst II. 200 kron. Umrlo je 19 članov In 24 žen, skupaj 43; izplačan znesek 3950 kron. * Skupina Gorica II. in III. Po predlogu skupne seje obeh skupin se je sklenilo za skladišče živil na državni železnici v Gorici postaviti, oziroma podpirati sledeče kandidate na občnem zboru, ki se vrši 25. marca 1914: Načelnikom: Homa Rudolf, postajni blagajnik in Vlah Josip, prožni mojster. Nadzornikom: Hans Henrik, obratni vodja; Ginzkey Bogomir, asistent; Schwarz Ernst, asistent; Weldenthaler Rudolf, strojevodja; Trattner Friderik, mestni mojster; Klein Rudolf, ključavničar; Čerič Ignacij, postajni delavec. Naznanilo skupine Trst V. Naznanja s tem potom, da je vse dopise, tičoče se skupine Trst V. pošiljati na sledeči naslov: Zigmund Schalstieg, strojevodja, Trst, ulica Gian Rinaldo Carli št. 1, stopnjice K, II. nadstr. vrata 14, v denarnih zadevah pa na naslov blagajnika: Matija Zupančič, Trst, ulica Girolamo Muzio št. 7, stopnjice N, III. nadstr. vrata 13. Poročila o shodih. Trst II. Na občnem zboru dne 14. februarja t. 1. so bili v odbor izvoljeni sledeči sodrugi: Fran Padar, predsednik; Anton VVeber, Tomaž Uschan, podpredsednika; Fran Konič, blagajnik; Vetrič in Sklenar, podblagajnika; Jakob Sadel, zapisnikar; Travisan, namestnik; Karol Gupf, knjižničar; Sklenar, namestnik; Anton Vajdič, Tomaž Schnabl in Fran Franz, nadzorovalci: Ivan Zink, Andrej Tschofonig, Perhinig, Kreuzer, Čeč, Švara, Rupnik, Kompoš, Wagner, Šojer, Wieser, Zlamal, Kotnik, Šavli, Anton Sortič in Pantner, odborniki. Vse dopise je pošiljati na naslov: Fran Padar, Trst, ulica Aldo Mauuzio 4. Gorica drž. žel. Dne 3. februarja t. 1. se je v Gorici vršil zelo dobro obiskan shod državnih železničarjev, na katerem je bila sprejeta sledeča resolucija: Današnji shod odločno protestira proti nameravanim poslabšanjem in zavlačenju zboljšanj za železničarje od strani železniškega ministrstva ter proti ljudstvu škodljivemu postopanju meščanskih strank, ki podpirajo § 14. — Nadalje protestirajo proti taki izvedbi zenačenja ostrin kakor je nameravano, ker isto v smislu odloka prihaja v korist Ie zelo pičlemu številu poduradnikov in še za iste neznatno. Rajhenburg. Dne 1. t. m. se je vršil redni občni zbor tukajšnje vplačevalnice železničarske organizacije z običajnim dnevnim redom. Bil je zelo dobro obiskan. V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Alojzij Jarh, predsednik; Ivan Radej, namestnik; Josip Kokole, zapisnikar; Josip Jelnikar, blagajnik;, podblagajniki: Anton Pirc za Brežice, Franc Vodišek za Videm, Franc Mušič za Sevnico; Ivan Rostohar, revizor. Sestanek lampistov v Ljubljani. Dne 7. marca se je vršil sestanek lampistov juž. žel. v Ljubljani v gostilni gospe Petričeve. Dnevni red: 1. Položaj lampistov in kategorijske zahteve. 2. Organizacija in taktika. 3. Raznoterosti. Zastopane so bile vse postaje od Ptuja do Trsta juž. žel. Ob pol 2. uri popoldne je tajnik sodrug Kopač otvoril zborovanje in prešel takoj k prvi točki dnevnega reda. V daljšem govoru je razjasnil neutemeljene zahteve, katere so bile na prvem sestanku, ki je bil sklican brez vednosti organizacije, sprejete. Pokazal je na protislovja s skupnimi zahtevami poduradnikov in slug. Zahteve posameznih kategorij ne smejo biti v navskrižju s skupnimi zahtevami. Tako n. pr. se je zahtevalo, da postanejo višji lampisti in lampisti kleparji pri dosegi plače 1300 kron podnradniki, dočini je skupna zahteva po odstranitvi plačilne stopnje 1300 K. 1. Prva zahteva naj torej s skupnimi zahtevami soglaša, in sicer: Imenovanje poduradnikom pri plačilni stopnji 1200 K vseh višjih lampistov in lampistov kleparjev. 2. Odstranitev 24urnega službenega časa in vpeljava 12urnega dela in 24urnega počitka; kjer pa to ni mogoče, 2 prosta dneva v mesecu. 3. Uračunanje dveletnega službovanja za triletno veljavo v penzijskem skladu, tako kakor je že vpeljano pri vlakopospeševalnem in vlako-spremljevalnem osobju. 4. Službeno doklado 40 vin. dnevno. 5. Suknena službena obleka kakor tudi platnena, naj se podeli vsako leto tudi nenastavljenim lampistom; usnjena čepica naj se zamenja s kosmato kapo. Stran 8. „ZELEZNI C AR“ Štev. 6. Po dolgi stvarni debati se je soglasno sprejelo predstoječe zahteve ter pooblastilo tajništvo, da dogovorno s centralnim vodstvom skliče v Maribor konferenco vseh lampistov južne železnice, na kateri naj tvorijo sprejete zahteve podlago. Na konferenci naj se izvoli deputacijo, ki bode svoječasno na Dunaju zastopala spomenico osobja lampistov. Pri točki raznoterosti se je izvolilo dva glavna zaupnika sodruga Micheluzzi Ivan in Pažon Anton, oba stanujoča v Trstu. Temelj za organizacijo med to kategorijo je postavljen — sodrugi na delo! * Sestanek prožnih obhodnikov in uravnovalcev proge južne žel. v Ljubljani. 8. marca ob 10. uri predpoldne se je vršil v Ljubljani pri gospej Petričevi sestanek prožnih obhodnikov in uravna-valcev proge juž. žel. 1. Položaj osobja teh kategorij. 2. Organizacija in taktika. 3. Raznoterosti. Sodrug Škorjanec je otvoril sestanek in po kratkem pozdravu podelil besedo sodrugu Kopaču iz Trsta. Le-ta je naznanil smer današnjemu sestanku, ki se naj deli na dva dela: 1. del skupni predlogi vseh slug; 2. del predlogi, ki se tičejo izključno obeh navzočih kategorij. Šele na ta način bode možno ugotoviti zahteve in pa tudi najti pot, ki vodi do cilja. Nato se je vnela zelo živahna debata, ki je trajala do pol 1. popoldne, potem pa je trajal odmor do pol 2. popoldne. Popoldne je predsedoval sodrug Baraga iz Brežic. Sodrug Kopač je potem na podlagi predsed-ništvu došlih predlogov sestavil sledeče zahteve dotičnega osobja: 1. Prožne obhodnike in uravnavalce prog naj se prestavi v skupino 3 slug. 2. Progoobhodniški pavšal naj se zviša od 180 K na 360 K; enako doklado naj dobe tudi uravnavala proge. 3. Podelitev nočne doklade po 1 K za noč. 4. Služba za prožne obhodnike naj bo 16urna, potem pa 24 ur prostega časa. 5. Za obe kategoriji se ušteva 21etno službovanje kot 31etno v penzijsko dobo. 6. Obem kategorijam se podeli vsako leto eno kompletno sukneno in eno platneno obleko. 7. Uravnavalci naj dobe namesto kratkih dolge plašče. 8. Vsaka skupina vrhstavbenih delavcev ima tudi enega preddelavca. Predstoječi predlogi so bili soglasno sprejeti in se imajo nemudoma predložiti centrali pravo-varstvenega in strokovnega društva na Dunaju, katera naj skliče nujno konferenco tega osobja v Maribor za v$e juž. železniške proge. ' K točki »Organizacija in taktika« je poročal sodrug Kopač v daljšem govoru ter obrazložil pomen skupnega boja, ki se ne sme vršiti le po kategorijah, marveč se ima deliti na tri glavne dele, in sicer: kategorija poduradnikov, slug in delavcev. Napačno in brezuspešno bi bilo, pogajati se le za en del kategorije poduradnikov, slug ali delavcev, če to ne zahtevajo specifične razmere dotične kategorije, uvrščene v eno izmed treh glavnih ka-tegorijskih oddelkov. Personalne komisije in delavski odbori, lokalni kakor centralni, imajo le pravico opozarjati ravnateljstvo na nedostatke in svetovati potom predloženih predlogov njih odstranitev. Za temi korporacijami pa mora, če hoče biti uspešno njih delo, stati čvrsta organizacija. Le na ta način je upati, da bodo stavljeni predlogi tudi ugodno rešeni. Pri točki raznoterosti se je rešilo še nekaj internih zadev organizacije in ob pol 4. uri popoldne je zaključil predsednik ta važen sestanek. Ljubljana. 2. marca se je vršil v Petričevi gostilni v Ljubljani shod premikaliiega osobja obeh železnic, ki je bil zelo dobro obiskan. Na dnevnem redu je bilo: 1. Nameravano poslabšanje službenih razmer. 2. Razno. Železniško ministrstvo namerava službeni čas premikalnega osobja poslabšati tako, da se 12- >n 24urna služba spremeni v 16- in 24urno; v Beljaku so baje to že vpeljali in sicer se vrši menjava osobja o polnoči, da na ta način izgube tudi nočno doklado. Vsi govorniki so stali na stališču, da si pod nobenim pogojem ne pustijo poslabšati službene razmere, da že sedaj po lOletnem službovanju ne morejo izvrševati to naporno in nevarno službo. Sprejela se je tozadevna resolucija. Pri raznoterostih je bil izvoljen odsek, ki ima izvršiti na obeh železnicah zaupniški sistem, potom katerega bode mogoče organizacijo v tej kategoriji uspešno razširiti. * Borovnica. 4. niai;ca zvečer se je vršil v Borovnici javen železničarski shod, na katerem je poročal sodrug Kopač o zavarovalnici proti nezgodam. Shod je bil dobro obiskan. Navzoči so z vidnim zanimanjem sledili govorniku. Ob 10. uri zvečer je predsednik zaključil shod. * Rudolfovo. 5. marca se je vršil v Rudolfovem shod po § 2, na katerem je poročal sodrug Kopač o zavarovalnici proti nezgodam za železničarje. Z vidnim zanimanjem so navzoči sledili stvarnemu in popularnemu govoru. Vsebina govora je navedena na drugem mestu lista. Dutovlje. 28. februarja se je vršil v Dutovljah društven shod kr. skupine Opčina. Na shodu je poročal sodrug Kopač o poklicni zavarovalnici proti nezgodam in o organizaciji v splošnem. Shod je bil zelo dobro obiskan. Ogibni čuvaj, ki je bil pri vojakih dosegel visoko dostojanstvo četovodje in ki se ob vsaki priliki ponosno bije na prsi, češ, jaz sem bjl Zugsfiihrer! — je sicer godrnjal zaradi tega, ker so se poslušalci strinjali z govornikovim izvajanjem in jo je od same jeze popihal v kuhinjo. Prvi začetek je storjen — le naprej do cilja. VSEBINA ŠTEV. 5. Z DNE 1. MARCA 1914. c Članki: Moč podjetnikov in moč delavcev. Obzor. Premijski sistem v blagovnih skladiščih. Kdo izmed poduradnikov ima pravico do zenače-nja ostrin? (Konec.) Pomen časopisja. Odvisnost in svoboda. Sveta dolžnost. Listek: Lev N. Tolstoj: Vojakova družina. Domače vesti: Dveinpolletna napredovanja za sluge. Preloženi nabori. Inozemstvo: Razredna justica. Atentat v škofijski pisarni v Debrecinu. Socialni pregled: Mednarodne strokovne konference. Zavarovanje brezposelnih na Danskem. Mednarodno delavsko varstvo. Gospodarski pregled: Agrarna predrznost. Raznoterosti: Okusne klobase. Le vkup, le vkup, maše po dolarji! Rockefellerjevi davki. Nevarni polet. Blaznost, posledica pijančevanja. Praktični Švicarji. Iz organizacije: Vsem funkcionarjem krajevnih skupin in vplačevalnic! Poročila o shodib: Split. Celje. Trst V. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska ..Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. Poslano.* Izjava. Ker sem potpisani dolžan str. nam. Zei Ne-brežini odgovoriti na njegovo obrekovanje, ki me hoče v slabo ime pripraviti, da sem ga jas obrekoval zaradi nekega premoga pri g. višjim nadzornikom v Trstu sem dolžan Zeija opozoriti, da naj malo premisli za nazaj na njegove grehe, in naj pusti mene pri miru in naj bo vesel da ga pustim iaz pri miru. Izjavljam pa, da ostane Zei toliko časa iažnjivec, hinavec in obrekovalec, dokler nii ne dokaže, da je to resnica. Jan Alois. Nabrežina. * Za vsebino te rubrike odgovarja -uredništvo le toliko, kolikor veleva zakon. Železničarji! Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah strankine liste: „Železnicar“ in „Zarja“. KAVARNA „CENTRAL“ ===== v Lijnhija rti — , i je pridobila priljubljeni vzorni tamburaški in vokalni zbor „Javor“ 1/8 e 5 dam — 2 gospoda. Vso noč odprto. "Vstop prost. — i ii i— j Kavarna „Unione“ ^ TRST ^ Ulica Caserma in ulica Torre Bianca. Napitnina je odpravljena. Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih. 40 letni uspeh, tisoče priznanj. Želodčna tinktura lekarnarja Piccolija v Ljubljani krepi želodec, pospešuje prebavo in je i odvajalna. 1 steklemčica velja 20 vin. Naročila spre- Dipprkli Ljubljana jema lekarna ,,,“ i B Ko. er prebivajo Slovenci, povsod je razšir en „31ov. Ilustr. Tednik * Vsakdo ga rad čita. Naročite si ga in pridobivajte mu novih naročnikov. ::