Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
Spediz. in abb. post. I. gruppo
DEMOKRACIJA
Koliko neumnosh' je moralo človeštvo spočeti, da se je dokopalo do nekaj resnic, j
Leto XV. - Stev. 15
Trst-Gorica, 1. avgusta 1961
Izhaja 1. in 15. v mesecu
PAPEŽ IN SODOBNA SOCIALNA VPRAŠANJA
Nova enciklika Janeza XX1II< „Mater et Magistra™
Nabrežina klice...
Z encikliko »Rerum Novarum«, ki jo je objavil papež Leon XIII. leta 1891, se je Cerkev posvetila socialnim vprašanjem. Odklonila je paternalizem in odobrila sindikalne napore v korist industrijskega de: lavstva, ne da bi pri tem dovoljevala kakršno koli koncesijo marksistični teoriji o razrednem boju. Nasledniki Leona XIII so poskušali svoje nazore prilagoditi spremembam družbene strukture. Leta 19iJl je bila objavljena enciklika »Quadrage-simo Anno« papeža Pija XI. Pij XII. je pogosto obravnaval odnose med lastnino^ podjetniško zmogljivostjo in delovno silo. Obširen prikaz pa smo dobili od današnjega papeža Janeza XXIII. z encikliko »Mater et Magistra«, ki je bila pred kratkim objavljena.
Je to papeška okrožnica z zahtevno uvodno besedo, ki v slovenščini izraža naslednjo misel: »Mati in učiteljica vseh narodov, je od Jezusa Kristusa postavljena katoliška Cerkev, da v teku zgodovine najdejo v njenem naročju in objemu vsi spopolnjenost višjega življenja in jamstvo zveličanja«.
V	prvem delu svoje enciklike se Janez XXIII. sklicuje na »Rerum Novarum« s papeškimi tolmačenji, ki so sledila tej encikliki. V drugem delu »Mater et Magistra« papež nadalje razvija nauk enciklike »Rerum Novarum«. Papež smatra »gospodarstvo za stvarstvo zasebne pobude« in nadaljuje: »Pravica do zasebne lastnine, tudi na proizvajalnih sredstvih, ohranja trajno vrednost, kajti ta pravica je naravna. Tam, kjer politični gospodovalni ustroji no priznavajo zasebne lastnine, ostajajo temeljni pogoji svobodnega izražanja strti ali pa zadušeni«. Papež Janez XXIII. po eni strani zavrača komunistični kolektivizem, prav tako pa ne soglaša z liberalističnimi tekmovanji. Izbira pa srednjo pot s »krščanskim pobratimstvom« kot zvezdo vodnico. »Mater et Magistra« priporoča »učinkovito porazdeljevanje zasebne lastnine vsem socialnim slojem«. Zato daje prednost malim in srednjim podjetjem; ki naj z zadružnim sodelovanjem uveljavljajo svoj obstoj v konkurenčnem tekmovanju.
Janez XXIII. spodbuja krščanske sindikate po vzorih Pija XII. Rad bi, da se okrepijo vplivi nameščencev in delavstva. Plače in mezde naj se določajo »pravično in primerno«. Kjer je to količkaj mogoče, naj bo delavstvo udeleženo na lastnini podjetja. Končno smatra papež za »pravično zahtevo«, da pripadniki podjetja »aktivno sodelujejo v življenju podjetja«. Papež se potemtakem zavzema za solastništ-naj bo delavsstvo udeleženo na lastnini po-podjetjih. Po njegovem ima država pravico posega v podjetniške delavnosti. Državna oblast je »odgovorna za skupno blaginjo in je dolžna soodločati v gospodarskih dejavnostih«. »Ce zahteva očitna
in stvarna potreba, je državna lastnina proizvajalnih sredstev dopustna.«
»Mater et Magistra« obravnava pravzaprav v prvih dveh delih temeljna načela katoliške sociologije. Novost pa ,ie raziskovanje svetovne agrarne krize. Na tem področju proučuje papež podrobnosti ustreznih ukrepov za olajšanje krize z davčnimi oprostitvami s krepitvijo cen in s socialnim zavarovanjem. Po svojem podeželskem poreklu je sedanji papež temeljito poučen o težavah podeželja.
Vatikan že od nekdaj pripravlja načrte za dolge dobe. 2e Pij XI. je skrbel za pripravo domačinskega duhovniškega naraščaja po kolonialnih predelih Azije in Afrike. Njegov naslednik je na ta način povsem upravičen, da spregovori svojo odločno besedo ob koncu kolonializma v odnosih do nebelega prebivalstva. Nerazvite dežele predstavljajo po papeških besedah »morda največji problem današnjih dni«.
»Zavest skupne pripadnosti, ki povezuje vse ljudi in jih postavlja za člane ene same družine, obvezuje države, ki razpolagajo z izobiljem, da ne ostajajo brezbrižne do držav, katerih državljani se borijo z največjimi težavami, z bedo, pomanjkanjem, lakoto in za dosego temeljnih človečanskih pravic. Ta dolžnost je še toliko večja, ker je pri naraščajoči medsebojni odvisnosti narodov nemogoče, da bi med njimi zavladal trajni in blagoslov prinašajoči mir, če je nesorazmerje njihovega gospodarskega in socialnega položaja le v prevelikem navzkrižju. V zavesti svojega očetovstva čutimo dolžnost, da svečano poudarimo, kar smo že izjavili: Vsi smo skupno odgovorni za nedo-hranjeno prebivalstvo. Zato privzgajajmo
zavest za občutja odgovornosti, ki obvezuje vse in slehernika, prav posebno pa imovite ljudi«.
Janez XXIII. razlikuje m:d »pomočjo« živilskih dobav stradajočemu prebivalstvu in med »sodelovanjem« na kulturni gradnji. Oboje naj bo obsežno in nenehno za dolgo dobo časa. Oblastniško politiko izrabljanje razvojne pomoči papež odločno odklanja. Narodi, ki to pomoč podeljujejo, se morajo varovati »skušnjav«, da bi nastopali po oskrbovanih deželah kot »odločujoči«. Predvsem pa svcjih dejavnosti ne smejo izkoriščati za svoje »svetovno gospodovalne« namene. V takem primeru bi se zasnovala »nova oblika kolonializma, pa čeprav še tako spretno prikrita, »ki bi bila na las podobna prejšnji obliki in preživeli odvisnosti, kateri so se pred kratkim odtegnila mnoga ljudstva; taka oblika novega kolonializma bi kvarno vplivala na mednarodne odnose in bi pomenila grožnjo in nevarnost za svetovni mir«. Cilj naj bi bil »pripraviti razvijajoče se državi tako daleč, da bi( lahko z lastnimi močmi nadaljevale svoj vzpon«. Od darovalcev pa je treba zahtevati, »največjo politično nesebičnost«.
Z odklonitvijo »novega kolonializma« papež Janez XXIII. - neizgovorjeno - obsoja preostale kolonialne vladavine v Afriki. Odkrito grajo Portugalski in Španiji je verjetno opustil zaradi ozkih stikov obeh dežel z Vatikanom. Nihče pa mu zaradi tega ne more očitati pristranosti. Previdnost je sploh značilna za encikliko »Mater et Magistra«. Enciklika se varuje polemičnih razpravljanj z marksizmom in iz njega izvirajočih oblastniških oblik. S tem označuje sestavljalca za pomirjevalca in ne za bojevnika.
Italijanski nacionalisti so ved* no z nevoljo motrili dejstvo, da slovenska Nabrežina deli Trst c d Italije, nikakor niso mogli po: goltniti resnice, da je, radi tega Trst italijanski otok v sloven? skem morju, ki ga obdaja. Zato ni čudno, če že leta in leta stre* mi jo za tem, da bi s polastitvijo nabrežinske občine neposredno povezali Trst z Italijo.
Umetno naseljevanje Italija; nov je pričelo pred leti, ko so v nabrežinski občini začeli zidati razna ribiška naselja in nove sta; rovanjske četrti za italijanske »esule«. Slovenska občinska u: prava se je tem nakanam posta: vila po robu, a zaman: županu Trčonu in občinskemu odboru so imenovali komisarja in ta je podpisal dovoljenje za zidavo hiš, ki ga odbor ni hotel sprejeti.
Smotrni načrt je predvideval dosego cilja ob lanskih volitvah, Italijani so računali na zmago iz dveh kalkulacij: 1) italijansko prebivalstvo nabrežinske občine so v povojni dobi za toliko limet* no povečali, da bi zmaga lahko uspela; 2) prepričani so bili, da je njihovi politiki uspelo dokonč, no razcepiti slovenske vrste na tem področju in s tem že v nas prej izključiti skupni nastop Slo* vencev.
Izidi volitev so Italijanom do*
OKROG 80 JUŽNIH TIROLCEV ARETIRANIH in okrog 50 pridržanih; to so izidi policijskih preiskav proti južnotirol-skirn atentatorjem. Policijske oblasti so zaplenile večje količine razstreliva, zunanje ministrstvo pa je avstrijskemu veleposlaniku v Rimu, Lovoenthalu, izroči-
lo	protestno noto.
s * *
TEKMA ZA PLANETI. Predsednik Ken-nedy je podpisal zakon, ki ga pooblašča, da 1. jul. 1961 porabi 1,784.300.000 dolarjev za finansiranje vesoljskega programa.
*	# *
POGREB MSGR. RITTIGA v Zagrebu, ki ga titovci označujejo za »naprednega« hrvatskega duhovnika, so opravili s komunističnimi svečanostmi, ki so v navadi pri pokopih vrhunskih komunističnih poglavarjev. Truplo so stražili ministri Hr-vatske republike, pogreba pa se je udeležila najvišja komunistična plast. Titovska poročila pa ne povedo, ali so pogreb
Dogodki po svetu
z tu j
Fanfani in Segni v Moskvi
(Rimsko pismo)
Ze več tednov se v Rimu širijo govorice o moskovskem obisku ministrskega predsednika Fanfanija in zunanjega ministra Segnija. Skrajnolevičarski tisk zatrjuje, da so diplomatska pogajanja o obisku obšli; kot posredovalca pa naj bi na-; stopala nek lombardijski industrialec in florentinski župan La Pira, ki je ožji Fan-fanijev prijatelj. Dejansko je uradno povabilo izročil 1. jul. rimski vladi, sovjetski veleposlanik Kozirev. Kremelj je predlagal 13. jul. Fanfani pa temu datumu ni mogel pritrditi, ker je v tem času potekala v parlamentu razprava o Nenni-jevi nezaupnici vladi, kasneje 'pa se je Fanfani zadrževal na konferenci Skupnega evropskega tržišča v Bonnu. Zato so datum obiska določili za 2. avgust.
V	dobro obveščenih rimskih krogih uvrščajo to povabilo v vrsto Hruščevih tipanj šibkih mest v zahodni obrambi. Romanju astronavta Gagarina na Angleško, sledi sedaj Hruščevo srečanje z italijanskim vladnim načelnikom, o katerem sodijo v Moskvi, da je dovzeten za kremeljska ustrahovanja. Italija ima pod svojo streho najštevilnejšo KP v Evropi. Poleg tega pa še pomembno Nennijevo socialistično stranko, ki poveličuje nevtralizem. Trezni politični krogi prav nič ne dvomijo, da poskuša Kremelj s tem obiskom z grožnjami zmehčati današnje vodstvo italijanske države.
Dnevni red kremeljskih razgovorov š^ ni povsem znan, gotovo pa je, da se bodo razgovori sukali okrog vprašanja mednarodnega položaja. Te želje je oznanil sam Togliatti. Rimsko vlado naganja, da prizna vzhodnonemško vlado, da pregovori zahodnjake za pogajanja o berlinskem vprašanju in jih prisili, da izpraznijo vsa zavezniška oporišča na Apeninskem polotoku, ker da predstavljajo za prebivalstvo strahotno nevarnost. Ce bi šlo vse po To-
gliattiju in njegovih kremeljskih gospodarjih, bi Italija svoje obveznosti do atlantskega zavezništva dejansko preklicala.
Fanfani in Segni ne moreta iz notranjepolitičnih razlog zavrniti Hruščevega povabila, ker bi s takim postopkom potisnila skrajnim levičarjem v roko eksplozivni argument. Rimski politični krogi smatrajo Fanfanijeva zatrjevanja, da je pobuda za obisk kremeljsko maslo, za brezdvomno resnico. Ponižanja, ki jih je bil deležen državni poglavar Gronchi ob svojem obisku Moskvi, s strani Nikite Hruščeva februarja 1960 v Italiji še niso pozabljena. Fanfani je prepričan, da uživa v Moskvi vsaj v enem oziru prednosti pred državnim poglavarjem: Fanfani svojega moskovskega obiska ni prikrival. Vse štiri generalne tajnike strank »demokratične skupnosti« in prav tako tudi vse zahodne sile je o svojem obisku pravočasno obvestil. Ker vabila ni bilo mogoče odkloniti, so smatrali za najprimernejši termin čas, ki nedvomno spada v začetno obdobje berlinske krize.
Italijanski komunisti se na vse kriplje trudijo, da bi njim dodeljeno kremeljsko vlogo pri merjenju sil med Vzhodom in Zahodom čim pokornejše opravili. Dne 20. jul. je direktorij KPI razposlal vsem svojim podružnicam po državi točna navodila v »podporo Hruščeve politike«. Istočasno so komunisti pozvali tudi nen-nijevce na soudeležbo. Berlinski spor ocenjuje Togliatti skozi moskovske naočnik?. »Vodilna skupnost tako imenovanega zahodnega sveta«, pravi komunistična resolucija, »napenja mednarodne odnose do samega raztreskanja«. »Nemški militarizem (seveda samo v Zahodni Nemčiji) dviga glavo. Italija, ki jo ograža na Južnem Tirolskem pangermanizem, je dolžna, da svojo solidarnost z Bonnom razbije. Za dosega tega smotra pa je potrebna mobilizacija vseh mirovnih sil«.
i	izvršili po cerkvenih obredih. Pokojni monsignor je bil v politiki vedno zelo prožen človek in je večkrat zamenjal svojega strankarskega konjička.
#	« *
FORUM SVETOVNE MLADINE. V Moskvi delujoči generalštab svetovnega komunizma se je domislil nove vabe v lovu za novim plenom. Ta vaba se imenuje »Forum svetovne mladine«, katere namen je privabiti v Moskvo mladino v-sega sveta in jo z najrazličnejšimi zapeljivostmi pridobiti za cifje svetovnega komunizma in sovjetske diplomacije. Prireditev v Moskvi je bila določena za čas od 25. jul. do 3. avg.
« * *
»TEDEN ZATIRANIH NARODOV« Teden od 16. do 23. julija je predsednik Ken-nedy razglasil kot teden zatiranih narodov in pozval Američane, naj teden proslavijo s primernimi slovesnostmi in dejavnostmi, s katerimi bodo na novo in z vsemi silami podprli pravične napore zatiranih narodov v njihovih naporih po neodvisnosti in svobodi. Svoj proglas je predsednik utemeljeval z dejstvom, da ležijo mnoge korenine današnjih Američanov po zatiranih deželah in s tradicijo ameriškega ljudstva, da se zavzema za svobodo drugih narodov.
s * *
GRISSOM - AMERIŠKI ASTRONAVT, ST. 2 je po uspelem vesoljskem poletu povedal, kako je bilo z njegovim ponesrečenim pristankom na Atlantiku. Raketne konice »Liberty Bell 7«, ki se je potopila v morje, dosedaj še niso našli. V nasprotju s konico njegovega prednika Alana Sheparda, je bila Grissomova konica o-premljena z varnostno odprtino, povezano s 70 razstrelnimi užigali. S posebno ročko je bilo astronavtu mogoče, da sproža užigala in s tem vrata v konico odpre. Iz neznanih razlogov pa so se ob pristanka vrata sama predčasno raztreskala. Tudi helikopterja, ki je astronavta reševal, je presenetila majhna okvara in tako je konica zdrknila v globino kakih 500 m. Potopljena konica vsebuje nenadomestljivo znanstveno gradivo.
#	* *
ZGODOVINSKE POTVORBE NA TEKOČEM TRAKU. Toliko laži in namernih potvorb ni v svetovni zgodovini doživel še noben zgodovinski dogodek kot se to s potekom druge svetovne vojne dogaja v Sovjetiji. Stalin si je lastil vse zasluge za zmago, vse odgovornosti za poraze pa je naprtil svojim nasprotnikom. Na XX. Partijskem kongresu je Hruščev Stalinove zasluge pokopal, na njihovo mesto pa po-stavil svoje lastne. Danes je Hruščev zmagovalec pri Stalingradu. Krivec za septembrski poraz l. 1941 pa je Stalin in Hruščev tisti, ki se je zaman trudil, da bi se temu porazu izognili. Objektivni viri pa zatrjujejo, da je na vseh treh bojiščih za Stalingrad: na donskem bojšču t(Ro-kosovski), na osrednjem delu (Eromenko)
in na jugu (Vatutin) poveljeval Zukov. Prav po Zukovem povelju sta Rokosov-ski in Vututin zaprla v obroč VI. nacistično armado von Paulusa. Moskovski pra-vicoljubi pa so Zukova zatajili. Zanimivo je, da o goljufijah in potvorbah pišejo sami uradni sovjetski, poročevalci. Nerazumljivo je, kako se še najdejo trezni ljudje, ki verjamejo komunističnim lažem po tekočem traku.
#	# *
OLIMPIJSKA BAKLJA IZ ATEN V TOKIO. Marko Polo je v XIII. stoletju potoval iz Rima v Peking, in za to pot, ki jo je imenoval »Svilena cesta«, je rabil štiri leta. Po isti poti bi Japonski hoteli, da v štafetah potuje tudi olimpijska baklja za olimpiado 1964 v japonski prestolnici. Pot je dolga 10000 km. Težave pa so v tem, da prečka »Svilena cesta« v znatni dolžini rdečekitajsko ozemlje, ki je tudi za svetovne športnike nedostopno.
Ce bi komunistični oblastniki dovolili štafetam prehod, bi prenos baklje trajal eno polno leto, ker bi bil prenos po mnogih predelih zaradi tropske vročine mogoč samo ponoči.
Odločne besede predsednika Kennedyja
Predsednik Kennedy je v torek 25. jul. spregovoril po radiju in televiziji in n-drugim poudaril tudi naslednje misli:
Ne moremo dopustiti in tega tudi ne bomo storili, da bi nas komunisti zalovili iz Berlina, bodisi z zvijačo ali s silo, kajti izpolnitev obveznosti nasproti temu mestu je bistvena za moralo in varnost Zahodne Nemčije, za enotnost Zahodne Evrope in za zaupanje vsega svobodnega sveta. Sovjetska strategija že precej časa ne stremi samo proti Berlinu, ampak po razkosanju in nevtralizaciji celotne Evrope, da bi nas tako pognala na naše obale. Svojim obveznostim se moramo pokoriti-i tudi če bo potrebno proti sili tudi, zato, da ohranimo zaupanje drugih narodov do dane besede in do našega odločnega hotenja. Naše prisotnosti v Berlinu in svobodnega prihajanja vanj in iz njega ni mogoče preprečiti z nobenim ukrepom sovjetske vlade. Meč organizacije NATO sega že dolgo od tega do Zahodnega Berlina in mi smo temu mestu dali besedo, da pomeni vsak napad na to mesto napad na nas vseh.
V	svojem nadaljnem govoru je predsednik napovedal zvišanje ameriških oboroženih sil za skupno kakih 220000 mož. Napovedal je tudi, da bo od kongresa zahtp val dodatnih 3274 milijonov dolarjev za oborožene sile v tekočem letu. Izjavil je, da je »izbira med mirom in vojno v pretežni meri odvisna od Sovjetske zveze.
»Združene države hočejo mir, ali ne bodo kapitulirale«. Svoj govor je predsed nik zaključil: »Obrambni ukrepi Združenih držav niso propagandni niti izzivalni, temveč so potrebni zato, da smo pripravljeni. Ce bo vojna izbruhnila, se bo začelij v Moskvi in ne v Berlinu«.
Govor predsednika Kennedyja je izzval po vsem svetu na j več jo pozornost; svobodni narodi pa so ga sprejeli z največjim zadoščenjem.
kazali, da so bili njihovi računi zgrešeni: občina je ostala v slo; venskih rokah zato, ker so se Slovenci združili in v skupnem nastopu našli zalet in zadostno Število glasov za zmago. Reak; ci a z italijanske strani ni izo= stala. Računali so na slovensko razcepljenost in zato jih je skup; ni nastop razkačil. Planili so ter udrihajoč na levo in desno zače? li očitati neko »hibridno zavez; n.ištvo« tistim slovenskim stran; kam, na katere so računali kot ra trojanske konje med sloven: skim življem.
A s tem ni bila izrečena zad; rja beseda: italijanski načrti se riso spremenili niti za las. Od-praviti napake, ki so jim prepre? čile uspeh, a stopajo še vedno po isti stari poti. Z ene strani so po. speiili rapore, da bi prepričati nekatere Slovence, da je skupni nastop vseh slovenskih političnih sirar.h za obrambo narodnih ko* risti le popuščanje komunistom in zatajevanje nekomunistične ideologije in hotenj. (To se je vi; delo posebno ob dogovarjanjih za sestavo Akcijskega odbora za uresničitev člena 6 ital. ustave, ter uzakonitev Memoranduma).
Vse sile, od političnih oblasti pa do verskih ustanov, so mo: bilizirali, da preprečijo skupni nastop Slovencev. Z druge sira: ni so nadaljevali z umetnim na* seljevanjem »esulov« v sloven* sko Nabrežino. Temu se je ob* činska uprava uprla, a zopet mi? slijo na ponovitev tistega, kar so že nekoč uspešno storili: z imen nov an jem komisarja bodo pr e* mostili odpor občinske uprave.
To bodo dosegli, če bomo vsi Slovenci stali ob strani in mirno gledali, kako po več kot tisoč le; tih izgubljamo iz lastnih rok slo* vensko občino. Najpomembneje šo slovensko občino v Italiji, ki sega do morja.
Novembra smo jo rešili s skupnim nastopom na volitvah. Če jo hočemo rešiti sedaj, mora* mo pokazati italijanski vladi, da smo pripravljeni bojevati se za svojo zemljo vsi, kot en mož. Samo odločen skupni nastop bo preprečil sramoto, da prisostvuj jemo kot neme priče vstopu ita: lijanskega župana v nabrežinsko občinsko hišo.
Naj bo vsakomur jasno, da nas v ocenjevanju položaja in pri iskanju rešitve ne vodijo na* cionalistične nestrpnosti. Nacio't nalistično politiko odklanjamo, ker vemo, da ničemur ne služi, smo pa prepričani, da je dolžnost vseh Slovencev voditi narodno politiko, če hočemo koristiti na? iodu. !r. narod zahteva od nas, da rešimo Nabrežino.
Za dosego vsakega cilja je po* trebna objektivna analiza polo žaja: če hočemo biti objektivni do sami sebe, moramo ugotoviti, da rešitev nabrežinske občine ni lahka stvar. Odnosi med Italijo in Jugoslavijo so takšni, kakršni je najbolje da tudi ostanejo: za? to ni računati na pomoč od zu? naj (Sicer pa mi, it ali janski dr' žavljani, te pomoči niti ne iščes mo). Smo pripravljeni biti most, ki združuje oba naroda, ampak povedati moramo i eni i drugi državi, da je ta »most« idealen, je to posrečena vez, ki jo sprer jemamo, ne moremo pa dopustu ti, da bi smatrali našo manjšino kot nepomemben drobec, do kas terega so vsi obziri odveč.
Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«, pravi pregovor, če ho* čemo uspeti mu moramo slediti. Sami moramo vzeti lastno uso? do v lastne roke, sami reševati lastne probleme. Italija in Jugo* (Nadaljevanje na 2. str.>
VESTI z GOR
I S K E G A
25. julija 1943 padec fašizma
Letos je minilo 18 let odkar je 25. julija 1943 padel fašizem. Navdušenje, ki je po vsej Italiji in med nami Slovenci sledilo sporočilu po radiju da je fašizma konec, je bilo nepopisno. Ce pa je italijansko ljudstvo bilo veselo, ker je s padcem fašizma zaupalo v drugačno usodo vojne in njenih posledic, smo mi Slovenci bili predvsem veseli konca krutega preganjanja od strani režima, ki nam je prisodil nacionalno smrt.
Ljuba svoboda, za katero smo toliko gorja pretrpeli pod fašizmom, nam je zopet zasijala v lepem obličju in nam navdahnila novih upov v srečnejšo bodočnost, da smo šli še bolj pripravljeni v boj zoper nemškega okupatorja in ostankov italijanskega fašizma.
Posebno važen pomen je imel padec fašizma za tiste, ki smo takrat bili v zaporu, kamor nas je trdno priklenilo posebno fašistično sodišče za obrambo države.
Bilo je na večer 25. julija, ko sem prisluhnil na okence zapora v kraju San Giminiano,. v Toskani, in ujel radijsko sporočilo, da je padel fašizem in da je Badoglio sestavil novo vlado. Takoj sem vest sporočil naprej in v kratkem je novica prodrla v vse celice.
Tisti večer smo pozno zaspali. Naslednje jutro nas je zvonec zbudil kakor običajno. Toda naenkrat sem imel pred očmi vso tragedijo svojega naroda, svoje družine in svoje osebe. Teklo je osmo letp zapora, ki sem ga prestajal. Težkega zapora. Pa je moja usoda bila morda manj huda od usode drugih slovenskih trpinov. Kolikokrat smo stiskali zobe. škripali, zaprli jezo in bol v živce. Oh kolikokrat, stokrat in stokrat, ko smo trpeli krivično preganjanje in teptanje naših najsvetejših pravic.
Padec fašizma nas je opogumil, nam vlil moči, da smo laže prenašali bridkosti zapora.
Da bridkosti! Naj velja v dokaz sledeči primer. Hrana je bila zelo slaba: 50.0 gr. kruha in prosa in liter mineštre z zeljem ter ne več kot deset zrn črne testenine. To je bila naša dnevna hrana. Kdor je imel kaj denarja, si je lahko kupil tisto jesen svežega kostanja. Niti skuhali ga niso.
Nekega dne, ko smo po »kosilu« počivali, bolj lačni ko trudni, sem opazil, kako je naš sotrpin, možakar z naših hribov, pobiral iz smetišča kostanjeve olupke in iskal, če bi našel v njih kako zrnce sadu...
Zdelo se mi je, da je hrustal tudi olupke. In vendar nismo omahnili. Se bolj smo cenili svobodo in hrepeneli po njej. Toliko bolj hrepeneče, ko smo slišali iz celice-samice stokanje nekega Črnogorca, o katerem so pravili, da je prestajal kazen, ker se je drznil protestirati zaradi slabe hrane. Bili smo do njega polni sočutja in ga- pomilovali. Pa kdo od nas n> prejel take kazni. Ne enkrat, desetkrat!
Fašizma je bilo konec, toda v zaporu so nas Slovence držali še naprej.
Danes, po tolikih letih in po tolikem trpljenju, cenimo svobodo in jo uživamo.
2elim pa povedati še to, da ne moren^ razumeti, kako more slovenski človek, ki se je boril proti fašizmu in prestal težka leta zapora kot pristen narodnjak, kar
svojevoljno potvarjati zgodovino tistih časov in pisati, da je vse, kar je bilo takrat storjenega, i'o v smer’ komunizma in za komunizem.
Berite Jelinčičevo zgodovino tistih časov v titovskem koledarju za leto 1‘MO, in se boste prepričati, da je tako
Berite kar piše n-*ki sli vensk: pisatelj, takratni vnet zagovornik svonode, ir> se boste zopet prepričali, da je tudi pri njemu šlo vse sami za komunizem...
Svobodo pa je zatiral fašizem in jo zatira komunizem. Kjer ni svobode, ni življenja. In tisti razni potvarjalci zgodovine in upora našega naroda proti fašističnemu nasilju in zatiranju zlate svobode, ne vedo kaj sploh svoboda v svojem bistvu pomeni. Njim je le za osebno korist, ne za svobodo v luči pravice in spoštovanja človečanskih pravic
Slovenski demokrat
0 deželni avtonomiji
V	zadevi izvedbe deželne avtonomije s posebnim statutom v Furlaniji-Julijski krajini smo s tega mesta že velikokrat pisali, poročali in predlagali.
Stališče slovenskih demokratov je jasno: izvede naj se čimprej posebna avtonomija, kot predpisuje 116. člen ustave.
Pri stvari pa sta za nas Slovence važni dve vprašanji: upravne in gospodarske ugodnosti, ki naj jih izvedba posebne avtonomije prinese in ki naj veljajo vsemu
ljudstvu avtonomne dežele, na drugi strani pa zaščita slovenske skupnosti v deželi.
Z ozirom na razmere, v katerih živimo in na našo številčnost, porazdeljeno na področja kar treh provinc, ne moremo upati, da bomo imeli v deželnem zbori} in svetu svojih zastopnikov, ki naj hi branili naše pravice in dosegli zaščito ir} spoštovanje vsega, kar je našega in nam pritiče.
Da bi kdo drugi branil in zagovarjal naše pravice in nas sploh v deželnem zboru in svetu zastopal in predstavljal, ni niti govora.
Komunisti so bili dolgo časa proti deželni avtonomiji in še se spominjamo, ka-| ko sta titovska zastopnika leta 1948, na nekem sestanku v Vidmu, potegnila s komunističnim poslancem Beltramom in se izjavila proti zahtevi naših zastopnikov, da se morajo vnesti v osnutek statuta tudi določila za zaščito slovenske skupnosti.
Danes se socialkomunisti na vso sapo potegujejo za izvedbo deželne avtonomije, toda vse to samo iz strankarsko političnih namenov in ne iz ljubezni do Slovencev.
Zato moramo zadevo naše zaščite dobro preučiti in se odločiti za pot, ki naj nam zaščito zagotovi.
Sesti člen ustave nalaga dolžnost naše, zaščite republiki sami. Republiko pa predstavlja osrednja oblast: vlada in parlament. Zaščito terjamo zato od vlade in od parlamenta.	S.
Čudna zanikanja
sovodenjskih socialkomunistov
Potem ko sta »Katoliški glas« in »Demokracija« poročala o misli, ki jo je so-vodenjski socialkomunistični župan Ce-ščut iznesel na seji, ali po seji občinskega sveta, da bi se ukinila šola v Gabrijah, je priobčil »Primorski dnevnik« dva dolga članka v isti zadevi in tudi neko zanikanje večinskega Pipana iz Gabrij, in to z namenom, da bi postavili poročevalca »Kat. gl.« in »Demokracije« na laž. Toda glej spako, župan Ceščut je v prvem članku ki ga je »Pr. dn.« priobčil v njegovo obrambo, potrdil, da je mjslil takole: Država naj bi sezidala novo šolo, eno stavbo, ki naj bi veljala za vse učence in učenke iz Sovodenj, Rubij, Gabrij, Rupe in Peči. S to svojo izjavo, ki jo je da! »Pr. dn.«, je priznal, da je poročevalec »Kat. gl.« in »Demokracije« pisal golo resnico, in celo samo delno resnico, kajti župan Ceščut ni mislil le na ukinitev šole v Gabrijah, ampak tudi one v Rupi. Torej kar dve slovenski šoli. Zupanova zamisel gre torej proti koristim učencev samih, ki bi morali tudi ob slabem vremenu precej daleč v novo šolo, naj bo to iz Gabrij in Rupe v Sovodnje, ali pa o-bratno. Gre tudi proti koristim naše jezikovne skupnosti, ki bi na tak način izgubila kar dve šoli in vsaj toliko učiteljskih mest, če ne več.
Kar se pa zanikanja večinskega svetovalca Pipana tiče bi radi vedeli, ali zanika tudi, da je ob tisti priliki dejal, naj se
S PRVE SEJE OBČINSKEGA IN POKRAJINSKEGA SVETA
Dr. Poterzio je novi župan, dr. Chientaroli pa predsednik pokrajinskega sveta
V	petek 14. julija se je sestal novo izvoljeni goriški občinski svet. da izvoli župana in odbor. Demokristjani in socialdemokrati so se sporazumeli tako glede župana, kakor odbora. Seje so se seveda udeležili tudi vsi trije svetovalci Slovenske liste (dr. Sfiligoj, prof. Kacin in prof. Bratina). Ko je imel besedo dr. Sfiligoj in govoril v imenu svoje skupine, je pozdravil občinski svet v slovenščini: »Pozdravljam občinski svet in želim lojalnega sodelovanja«. Nato je nadaljeval v italijanščini in napovedal sodelovanje slovenskih svetovalcev z demokratično u-pravo, kakor že prejšnja štiri leta. Naštel je tudi nekatere zadeve, mimo katerih ne sme iti občinska uprava. Tako na primer obmejni pas, ki bi ga bilo treba razširiti in razne upravne zadeve. Tudi prosti pas in regulacijski načrt. Zahteval je izvedbo deželne avtonomije, za katero je dejal da se SDZ bori že od leta 1947 in ki bi morala odpraviti brezposelnost, medtem ko stoji SDZ na stališču, da se^mora slovenska skupnost zaščititi v prvi'vrsti z državnim ustanovnim zakonom, ki naj ga izgla-
V demokratičnih državah ne odloča komunistično nasilje
V demokratičnem svetu, kjer si državljani s svobodnimi volitvami izbirajo svoje zastopnike, je vodstvo občin, provinc, dežel in samih držav v rokah mož, pripadajoči h ali stranki, ki ima že sama zadostno večino ali pa strankam, ki se zaradi sorodnih idej in programov med seboj povežejo in tvorijo tako potrebno večino.
V Gorici se je pri vseh povojnih volitvah večina prebivalstva izrekla za demokratične stranke in so zato imeli večino v občinskem svetu zastopniki teh strank. In prav tako je bilo v pokrajinskem svetu. Take demokratične večine so seveda trn v peti socialkomunistom in to se je pokazalo še posebno po zadnjih volitvah, ko so gospodje, sklicujoč se na volivne ■uspehe, začeli nekam čudno dvigati glavo in zahtevati, da se morajo upoštevati tudi njih predlogi.
Gospodje so res napredovali in imajo sedaj v goriškem občinskem svetu šest svetovalcev namesto prejšnjih treh in osem namesto pet v pokrajinskem svetu, nimajo pa zaradi tega še nobene večine in tudi ne pravice, da bi oni odločali, kakšno politiko naj vodi večina, ki jo sestavljajo bodisi v občinskem bodisi v pokrajinskem svetu demokrščanski in socialdemokratski zastopniki.
S takimi smešnimi zahtevami socialkomunisti jasno dokazujejo, da so izraziti skrajneži in zagovorniki diktature, saj je vendar splošno znano, da manjšine delajo lepo in grdo vreme samo v fašističnih in komunističnih diktaturah. Kdor se hoče o tem prepričati, je dovolj, da pomisli na Italijo pod Mussolinijem ali na sedanjo Titovo Jugoslavijo.
Kot primer oglejmo si sedanji položaj v Jugoslaviji. Jugoslavija šteje skoraj dvajset milijonov prebivalcev, komunistov v državi ni več kot milijon in vendar so ti neomejeni gospodarji na političnem, gospodarskem in kulturnem področju.
Brez dvoma bodo vsaj štirje milijoni Jugoslovanov soglašali s komunistično politiko, to pa pomeni, da je za sedanji režim komaj četrtina celotnega prebivalstva
Kaj pa ostale tri četrtine Jugoslovanov? Ti seveda molčijo, ker jim pač diktatura ne dovoli, da bi javno in glasno povedali svoje mnenje, in morajo proti lastni volji odobravati vse, kar delajo komunisti. S tem pa je povedano vse: v Jugoslaviji ne odloča ljudska volja, temveč politično nasilje.
Tako bi hoteli delati tudi tukajšnji socialkomunisti, toda demokratična ureditev italijanske republike jim tega ne dopušča. Pri nas res odloča ljudska volja: večina volivcev v Gorici in na Goriškem je 28. in 29. maja oddala svoj glas sredinskim strankam in s tem poudarila, da odobrava njih zmerno in pametno upravno politiko. Socialkomunisti nimajo torej pravice, da bi proti volji večine goriških volivcev zahtevali drugačno politiko, oziroma to lahko zahtevajo, večina pa jim proti volji volivcev tega ne bo ugodila.
Komunistična morala
V	imenu komunističnega glasila »Unita« so vsako leto razni prazniki tudi po slovenskih vaseh, po tistih namreč, kjer so ljudje izredno navdušeni za »bandiero rosso«. Za take praznike se navdušuje tudi levičarski tisk v slovenskem jeziku in seveda »Primorski dnevnik«, ki hoče biti vedno v liniji.
Ta se je pred kratkim celo pobahal, da je bilo na nekem podobnem prazniku izvoljeno za miss slovensko dekle, ki je obiskovalo slovensko strokovno šolo v Gorici. Dogodek je žalosten že sam po sebi, ker dokazuje, kako italijanski in slovenski komunisti kvarno vplivajo na našo mladino, a še bolj žalostno je dejstvo, da si »Primorski upa omenjati pri stvari naše šole, ki nimajo prav nič skupnega s komunistično vzgojo.
suje parlament	in nato vnese	v deželni
statut.	Deželna	avtonomija	pa	je prepo-
trebna že zato, da se ojači moč krajevnih ustanov in popolnoma odpravi brezposelnost.
Omenil je tudi uzakonitev slovenskih šol in	naglasil	potrebo, da	se	ta zakon
izvaja	pošteno,	ob podpori	tudi krajev-
nih oblasti. Povedal je, da se. bodo trije slovenski svetovale” vzdržali glasovanja za izvolitev župana, čeravno uživa oseba dr. Poterzia popolno zaupanje njegove skupine. Vzdržanje, je pojasnil dr. Sfiligoj, ne pomeni opozicije, ampak je utemeljeno le z izogibanjem sleherne špekulacije. Za odbor pa je napovedal. de\ bo njegova skupina drugače odločila. In res so trije slovenski svetovalci glasovali za novi odbor, ki ga sestavljajo štirje demokristjani in dva socialdemokrata.
*	* *
Enako je nastopil tudi svetovalec Slovenske liste v pokrajinskem svetu, dr. Makuc, ki je na prvi seji v soboto 15. julija spregovoril v slovenščini: »V imenu volivcev Slovenske liste pozdravljam provincialni svet in mu želim uspeha polno delo v znamenju medsebojnega razumevanja, spoštovanja in pravičnosti.« Nato je svoj govor nadaljeval v italijanščini in poudaril iste misli ter povedal, da se bo vzdržal glasovanja za izvolitev predsednika, in da bo glasoval za odbor.
Za predsednika je bil izvoljen demokristjan dr. Bruno Chientaroli, v odboru pa so vsi demokristjani, razen odvetnika dr. Devetaga, socialdemokrata, ki je prevzel mesto podpredsednika.
Na tej prvi seji novega provincialnega, sveta je spregovoril v slovenščini tudi svetovalec Marinič od PSI.
Nastop svetovalcev Slovenske liste je vokazat, kako pravilno in konstruktivno je bilo njihovo zadržanje v obeh krajevnih upravah v času do letos, saj sta prvi letošnji seji pokazali,. da je zavladalo v Gorici čisto novo ozračje.
Prvič se je namreč zgodilo, da ni slovenskega pozdrava v občinskem in pokrajinskem svetu nihče motil, čeravno je sejam prisostvovalo veliko število meščanov vseh slojev in različnega političnega prepričanja.  —
Vesti iz Doberdoba
V	preteklem mesecu sta bili v Doberdobu dve občinski seji: na prvi so poleg drugega izvolili novo volilno in davčno komisijo ter upravni odbor podporne ustanove ECA in razpravljali o nujnosti, da bi se čimprej asfaltirala cesta, ki od Selc vodi do Devetakov; druga seja pa je bila posvečena vprašanju deželne avtonomije.
Na tej seji sta se tudi svetovalca Slovenske liste izjavila za deželno avtonomijo, nista pa glasovala za predlagano resolucijo, ker jima je bilo neznano, kdo io je sestavil, in ker sta smatrala za neprimerno, da se občinski svet bavi s tako važnim vprašanjem v odsotnosti župana in podžupana.
*	# *
Na prvi seji novo izvoljenega občinskega sveta v Doberdobu je predsedujoči Pahor Jože iz Jamelj, govoril tudi v italijanščini. Opravičil se je, da mora pozdraviti v italijanščini »tovariše iz Ronkov«, ki so prišli kot občinstvo na sejo. Pravilno bi veljalo, da bi predsedujoči lahko pozdravil v italijanščini samo višje predstavnike oblasti in ne tovariše socialko-muniste.
Tudi ta pozdrav stavimo v zvezo z mislijo sovodenjskega župana. Socialkomunisti nekaj kuhajo' proti koristim naše je-kovne skupnosti.
Gabrije
Pretekli teden so v naši vasi zakopali domačinko Ivanko Kralj, ki se je smrtno ponesrečila v Jugoslaviji, ko se je z nekim trgovcem vozila od Ajdovščine proti Vipavi. Pri trčenju v kamion je zado-bila namreč hude rane in so jo zato takoj odpeljali v šempetersko bolnico, kjer pa je bila vsa zdravniška pomoč zaman.
Tradicionalni hujskači
Socialdemokratski poslanec Romita je protestiral v notranjem ministrstu proti klevetniškemu in hujskaškemu pisarjenju fašistovih listov »II Secolo« in »Can-dido«. Minister Scelba Romiti še ni odgovoril. Namesto, da bi se ljudje, ki so Italijo speljali v največjo nesrečo in spočeli nad Slovenci največ zločinov, skrili v mišje luknje, ponovno dvigajo glave.
V	Gorici razstavljajo nekatere časopisne razprodajalnice sramotilne članke imenovanih listov na posebno očiten način. A ne spada tudi tako početje v okvir narodnostne nestrpnosti in hujskanja?
Ing. Mattei in EGS
Gospod Mattei, vrhovni poglavar državnega petrolejskega koncerna ENI in v tem času najpomembnejši trgovec s sovjetsko nafto v Evropi, vzbuja po svobodnem svetu svojevrstno popularnost. Gospodarski tisk svobodnega svela ga o-značuje za človeka, ki podžiga nemire proti Zahodu. Očitajo mu, da se še nadalje ukvarja z zelo dvomljivimi kupčijami protizahodnih koristi. Pred nekaj tedn; so Angleži resno protestirali pri rimski vladi, da je Mattei iraškemu diktatorju Kasemu ponudil ekipo italijanskih tehnikov, s katerimi bi Kasem izsiljeval britanske petrolejske družbe.
V	zadnjih dneh je v Rimu protestirala francoska vlada, ker je Mattei v trenutku tuniško-francoskega spora sklenil pogodbo zagradnjo petrolejske rafinerije v Bizerti. Prav tako - tako zatrjujejo ta poročila - je navezal stike z alžirskimi vstajniki in sklenil nekaj pogodb za izkoriščanje petrolejskih ležišč v Sahari, kar naj bi samo še zaviralo sporazum med Francijo in begunsko alžirsko vlado glede vprašanja Sahare. Mattei - tako pišejo angleški in francoski listi- vtika povsod svoje prste, kjer je spletkarjenje proti Zahodu mogoče.
Pri zadnjih sestankih Evrop. gospodarske skupnosti, najprej v Rimu in nato v Bonnu, so se nekatere članice skupnosti pritoževale nad dejstvom, da Mattei kot diktator italijanskega državnega koncerna pretaka sovjetsko nafto po področjih članic EGS.
Tisk držav - članic EGS ugotavlja tudi, da je politični vpliv Matteia za kulisami krščanske demokracije znatno močnejši kakor pa se v splošnem sodi. Nek švicarski list zatrjuje, da je ENI skozi mnogo let vzdrževala mdanski dnevnik »Giorno« in da je bila naloga tega lista, ki je izhajal z miljardnimi izgubami, v glavnem v tem, da organizira v javnosti kampanjo proti neljubim ministrom.
potemtakem ukine tudi šola v Vrhu in učence pošlje v San Martin.
»Pr dn.« poroča, da so prizadeti, župa« in drugi njegovi, zadevo pojasnili na seji v soboto 22. julija in da sta na tej seji opozicijska svetovalca Slovenske liste s svojim molkom županova in drugih izvajanja potrdila. Pa ni res, da je bilo tako. ker sta oba prisotna svetovalca Slovenske liste ugovarjala in vztrajala na točnosti zadeve, kakor sta o njej poročala »Kat. gl.« in »Demokracija«. In župan je na seji v soboto 22. julija odgovoril dvema svetovalcema le to, da ni mislil slabo, ko je tako govoril glede šole v Gabrijah.
Socialkamunistični upralvitelji sovode-njske občine so torej res mislili, in morda še mislijo odpraviti kar dve slovenski šoli, saj niso rekli, da se iznešene misli kesajo.
Zdaj nastane vprašanje: ali se je zamisel porodila pri županu samem, ali pa jo je prejel od zgoraj, to je od socialkomuni-stičnega vodstva. Podžupan Cotič je na prvi seji, ko je prišla misel na dan, potegnil z županom. Izjava, ki jo je župan Ceščut dal »Pr. dn.« potrjuje in razširja misel o ukinitvi slovenskih šol. Ne ene same, ampak kar dveh.
V	poročilu o seji od 22. julija pravi »Pr. dn.« da je župan zadevo razpravljal le »akademsko«. Ali pa župan sploh razume, kaj pomeni »razpravljati akademsko«? In, ali je zadeva ukinitve dveh slovenskih šol lahko predmet akademskega razpravljanja? Ne smešite se!
Iz vsega tega sodimo, da je županova misel bila resna stvar in da je on prejel namig od zgoraj. Zadnje čase imajo titov-ci, ki so se predali socialkomunistom, o-koli sebe razne politkomisarje italijanske komunistične in socialistične partije.
Naši maturantje
Zrelostni in usposobljenostni izpiti so za nami: od goriških kandidatov, ki so se letos predstavili pred izpraševalne komisije, so v poletnem roku izdelali štirje li-cejci in dva učiteljiščnika, vsi ostali, in sicer sedem licejcev in štirje učeteljiščni-ki (trije redni dijaki in ena privatitska), pa imajo popravne izpite.
Izdelali so:
ZRELOSTNI IZPIT NA LICEJU: Ceščut Marija, Di Battista Roman, Mikulus Sandra in Sfiligoj Majda;
USPOSOBLJENOSTNI IZPIT NA UČITELJIŠČU Devetak Leopold in Terpin Marijan.
Vsem arbiturientom čestitamo k uspehu in jim želimo še mnogo uspehov.
Birma o Šteoerjanu
V	nedeljo 16. julija so Steverjanci sprejeli v svojo sredo visokega gosta, gori-škega nadškofa, ki je po sv. maši podelil zakrament sv. birme 70 otrokom. Zato je po vasi vladalo ves dan praznično razpoloženje.	________
Nabrežina kliče...
- (Konec s prve strani)
slavija ostaneta isti tudi, če slu: verske nabrežinske občine ni več, a mi, primorski Slovenci iz: gubimo z Nabrežino del lastne slovenske krvi. Zato je prvem si veno naša dolžnost, da storimo vse, da se Nabrežina ne por tujči. V tej akciji ni mogoče n& stopati ločeno kot bi predvsem želeli Italijani, zato moramo ra* čunati, da bodo napeli vse sile da nas razkoljejo pod krinko raz: r.ih »političnih« parol, ki z nar rodno politiko nimajo nič skupr rega. A nam mora ostati pred očmi le eno: novembra smo reši: li Nabrežino, ker smo skupno nastopili. Danes bi ločen nastop že v naprej onemogočil uspeh.
V tem zgodovinskem trenutku ko smo pred tem, da rešujemo edino slovensko zemljo na Kr ar su, ki sega do Jadrana, mora biti vsakomur, ki se šteje za Slovem ca jasno, da ni mogoče kolebati v izbiri: kdorkoli ostane ob strar ni v tem trenutku, se izloči iz slovenske skupnosti. V borbi za nabrežinsko občino, ki smo jo pripravljeni sprejeti, se bo izkar zalo, kje so Slovenci. Dokončno bo vsem jasno, kdo slovenskim koristim predpostavlja strankarr sko ideologjio ali dogmatiko; kdor to dela, ni Slovenec.
Vsaj ni tisti pogumni Slovenec, na katerega naš narod lahko ra: čuna in gradi. Čas, ki je pred na: mi, je kratko odmerjen. Delo, ki nas čaka, je težko in naporno ter zahteva mnogo samozatajevanja. previdnosti in razsodnosti. Kdor je dobre volje, naj se odzove po: žiru Nabrežine, ki z višin devim skih čeri kliče na pomoč! b. a.
NA PRAGU TEŽKIH DNI
V	teh pasjih dneh se napetost med Vzhodom in Zahodom grozljivo veča. Ne samo pesimisti, ampak tudi trezni opazovalci mednarodnih političnih dogodkov odkrito izrekajo svojo zaskrbljenost.
Ustvarjanje panike je gotovo škodljivo počenjanje, nesmiselno pa je tudi trmoglavo preziranje dejstev.
Zaradi boljšega ocenjevanja današnjega položaja v svetu, ki ga zaostruje berlinsko vprašanje, je umestno, da si v teh dneh v zgoščeni obliki prikličemo v spomin posamezna povojna obdobja najvažnejših kriz v odnosih med Vzhodom in Zahodom. V takem pregledu bomo našli odgovor na prvo vprašanje: kako je prišlo do današnjega kritičnega položaja. Predvsem je jasno, da se oba bloka drug drugega bojita. Amerika je v strahu pred Sovjetijo, Sovjetija pred Ameriko. Zahod se bolj komunistične diktature, Vzhod trepeta pred demokratično svobodo. Ali je mogoče, da ta dvojni strah izgine s sveta in se na ta način prepreči tretja svetovna vojna? To je osrednje vprašanje bodočih mesecev.
Bojazen Amerike pred Sovjetijo je vsekakor opravičljiva, kajti:
1) 1945 SO SOVJETI PRELOMILI SKLENJENI DOGOVOR V JALTI
Tik pred koncem druge svetovne vame so Stalin, Roosevelt in Churchill v Jalti na Krimu podpisali pogodbo, v kateri je med drugim dobesedno rečeno tudi tole: »...Osnovna pravica narodov je, da si obliko svoje vladavine sami izberejo.« Vsem narodom, ki bodo osvobojeni izpod nacističnega suženjstva se »zajamčijo svobodne volitve brez kakršnih koli vplivanj in to na podlagi splošnega in tajnega glasovanja.«
Komaj pa so na bojiščih utihnili topovi, je pod sovjetskim pritiskom pričela likvidacija nekomunističnih strank v Jugoslaviji, na Poljskem, v Bolgariji, v Romuniji, na Madžarskem in v Albaniji. Sleherno opozicijo so samozvani komunistični nasilniki zatrli. Na svoje podpise na svečanih pogodbah so se požvižgali. Na mesto svobodnih demokracij so nastale komunistične ljudske kolonije pod kremeljskim ■bičem.
2) 1497 SOVJTI SO ZANETILI GRŠKO
DRŽAVLJANSKO VOJNO
Da bi Grčijo s silo vključili v komunističnih oblastniški blok, so Sovjeti organizirali v Bolgariji, Jugoslaviji in Albaniji oborožene tolpe. Komunistična gve7 rila naj bi z državljansko vojno boljševi-zirala Grčijo. Komunistični partizani srf postajali vsak dan nevarnejši, kajti po vsakem porazu so se umaknili na varno h komunističnim sosedom, odkoder so o-krepljeni in na novo opremljeni ponovno ■vdirali na grško ozemlje. Dve leti so trajali ti boji. Klici grške vlade na pomoč so naraščali z dneva v dan. Tedaj se je Amerika odločila, da komunistične netilce vojne ukroti. Tako je bila demokracija v Grčiji z ameriško pomočjo v zadnjem -trenutku rešena.
3) 1948 SO SOVJETI ZRUŠILI CESKO-
SLOVASKO VLADO
Sredi februarja 1948 je prispel iz Moskve v Prago kremeljski pooblaščenec pod pretvezo, da bo nadziral sovjetske dobave žitaric. Osem dni zatem so češki komunisti zapretili zakoniti vladi z vdorom sovjetskih čet na Češkoslovaško, če jim
vlada takoj ne izroči vladne oblasti. Sovjeti so v podrobnostih ponovili Hitlerjevo nasilje nad državo deset let pred temi dogodki. Predsednik Beneš je pred bolj-ševiki kapituliral prav tako kot njegov prednik Haha pred nacisti. Komunisti so, se polastili oblasti. Upravo, tisk in radio so vistousmerili po nacističnih vzorih. Štirinajst dni zatem je zunanji minister Jan Masaryk, edini nekomunist v komunistični vladi obležal mrtev na dvorišču svojega uradnega stanovanja. Umor ali samomor? Najsvobodnejša evropska demokracija je bila likvidirana.
4)	SOVJETSKA ZAPORA NAD BERLINOM
Dva milijona Berlinčanov treh zahodnih sektorjev so Sovjeti hoteli izstradati in jih prisiliti h kapitulaciji. Junija so Sovjeti zaprli vse prehode med Zahodnim Berlinom in Zahodno Nemčijo. Z e n: m samim udarom je oskrba mesta po vseh treh zavezniških sektorjih mesta povsem ohromela. Celo električni tok so prebivalstvu prekinili. V Zahodnem Berlinu ni bilo živilskih zalog, vsa skladišča so bila razmeščena po sovjetskem sektorju mesta. Zahodnjaki pa Berlinčanov niso pustili
na cedilu. Ponoči in podnevi so prihajala živila in vsakdanje potrebščine po letalskem mostu iz Zahodne Nemčije v Zahodni Berlin. V 322 dneh je prispelo nad
2	milijona ton potrebščin. Sovjeti so se končno zločinske blokade naveličali.
5) 1949 SOVJETI SO USTOLICII I KOMUNISTIČNO VLADAVINO NA KITAJSKEM
Dolga leta so divjali boji med komunisti in Cangkajškovimi pristaši na Kitajskem. S sovjetsko pomočjo se je kitajskim komunistom posrečilo polastiti se Pekinga. S tem so se ponesrečili vsi ameriški napori, da bi na Kitajskem zavladala od Sovjetov neodvisna vladavina. Danes je Rdeča Kitajska svetovna sila, ki resno ograža svoje sosede. L. 1960 so se kitajski komunisti polastili Tibeta in indijskih obmejnih pokrajin. Letos podpirajo vstajnike v Vietnamu in v Laosu.
6) 1949: SOVJETSKI VOHUNI PO SVOBODNEM SVETU
Vsa Amerika je bila na nogah: Algera Hissa, vodilnega uradnika ameriškega zunanjega ministrstva so razkrinkali za sovjetskega vohuna. Časnikar Whittaker
Chambers, bivši komunist, je predložil tajne dokumente, ki mu jih je dostavil Hiss, da jih izroči Sovjetom. Združene države se niso mogle več pomiriti. Sleherni mesec so zasačili po kakega sovjetskega vohuna. Ti so nastopali pod najrazličnejšimi krikami: kot znanstveniki, sindikalisti, časnikarji, diplomati itd. Nekateri teh vhunov so povsem preokrenili tok svetovne politike. Predvsem sta to bila atomska vohuna Julius in Ethel Rosen-berg. V takem vzdušju seveda niso izostajale težke notranjepolitične krize v Združenih državah.
7)	1950: SOVJETI SO SPROŽILI KOREJSKO VOJNO
Po osvoboditvi Koreje od japonskih okupatorjev se je Koreja razdelila na dvoje. Na severu so ostali Sovjeti, na jugu Američani. Po odhodu ameriških in sovjetskih čet so 25. junija vdrli Severni Korejci v Južno Korejo. Oboroženi so bili s sovjetskim orožjem, s četami pa so jj>T) postregli Rdeči Kitajci. Napad je alarmiral Združene narode. Prvič od svoje ustanovitve je OZN poskušala z orožjem zaključiti komunistični napad. Sest mesecev je divjala vojna. Po zaključku je Ko-
in
>)
„Hlap ec lernei Nespodobna ljubezen ’’
»To povest vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi svojimi ne-krščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo.. Nobene laži ni zraven, nič lepih besed in nobene hinavščine...« (Ivan Cancar: »Hlapec Jernej«)
Ta moj dopis nekaterim gotovo ne bo všeč, ali »demokracija je diskusija«. V resnici sem se precej obiral ob razmišljanju, ali naj spregovorim, ali molčim. Odločil sem se za prvo.
V	mislih imam nov šolski zakon za slovenske šole, ki bo verjetno že v kratkem uveljavljen. Mnenja o tem zakonu so zelo različna: eni ga na vse pretege hvalijo, drugi ga prav tako grajajo. Iz pisanja enih in drugih pa se ne morem otresti misli, da pišejo o njem predvsem nestrokovnjaki. ali bolje neprizadeti. Ze zaradi olajšanja dela bodočim zgodovinarjem pa se mi zdi potrebno, da najdejo bodoči raziskovalci današnjih dni po kak zbledeli glas tistih, ki so v težkih in negotovih časih utemeljili, urili in vodili umsko in srčno rast slovenskih pokolenj na Tržaškem in Goriškem polnih šestnajst in žanjejo za vse te svoje napore in vestnost prav med nekaterimi svojih nenajboljših učencev zavist in škodoželjnost, proizvode manjvrednostnih kompleksov. Drugega praktičnega pomena si te vrstice tako in tako ne morejo lastiti. Ne samo zato, ker je zvonenje oziroma v današnjih časih raketno bombardiranje po toči odveč, ampak tudi še iz drugih razlogov, ki bodo vzbrsteli kar sami ob sebi v teku diskusije.
Pa pričnimo z veseljem Slovencev ali bolje posameznikov nad novim šolskim zakonom s slovenskim učnim jezikom. To
veselje najbrž ni v tem, da novi šolski zakon - kot je to pri podobnih zakonih po vsem svetu in tudi v Italiji - ne vsebuje nobenih prehodnih določil za tiste poklicne šolnike, ki so 16 let zakonito, t. j. s priznanjem pridobljenih pravic nenehno poučevali na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom, pa jih zakon čez noč proglaša za nezadostno kvalificirane in poganja na cesto. Po prihodu Italije na ozemlje Julijske Krajine 1. 1918 so tu delovali šolniki, zdravniki, pravniki- i. p. ter državni uradniki z neitalijanskimi diplomami, ki pa so jih pristojne oblasti na podlagi prehodnih zakonskih določil priznavale. Se danes delujejo na našem o-zemlju akademsko naobraženi posamezniki s potrjenimi tujimi diplomami. Se več. Zakonska prehodna določila so takrat priznavala celo diplome, ki so jih prizadeti dosegli v tujini do konca 1. 1924. O podobnih določilih novi zakon molči, čeprav so bile razmere v tem oziru v 1. 1954 na tem področju podobne tistim 1. 1918.
Nekateri menijo, da šolniki z novim zakonom zato niso zadovoljni, ker da so želeli, da bi jim prinesel kak privilegij, recimo stalež brez šolskega naslova in brez tečaja (pravilno natečaja). Jaz takih šolnikov ne poznam. Drugače je seveda, če se gorečneži novega zakona solidarizirajo s človeško povsem nevzdržnimi nazori, da so tuje diplome in tuji profesorski izpiti kosi ničvrednega papirja. Trditve, da zakon nikomur ne dela krivice se že s samim tem dejstvom pogrezajo v pesek. Osrednja vlada je bila z nameščenci bivše ZVU, v prvi vrsti s p»padniki bivše civilne policije nujno postavljena pred načelo pridobljenih pravic in pred vprašanja socialne pravičnosti. Čeprav so v
hipni razburjenosti in pod pritiskom javnega mnenja ob času krvavih demostra-cij pred prihodom italijanske uprave v naše mesto, v Rimu z zakonskimi sankcijami grozili pripadnikom CP, ki so jih dolžili ubojev, so po dolgoletnih zavlačevanjih uzakonili več ali manj pravična določila za sistemizacijo uslužbencev bivše ZVU. Seveda za nekaj tisoč volil-cev: na nekaj ducatov poklicnih slovenskih šolnikov, tudi takih s 30 in več let vestne službe z odlično kvalikacijo, prav tako -uslužbencev bivše ZVU, katerim je ta uprava ekonomsko priznavala tako v tujini dosežene študijske naslove kot profesorske izpite, ki nadomeščajo natečaje, in s tem tudi kontinuiteto nameščenja, se ni nihče oziral.
Tudi Cankarjevemu »Hlapcu Jerneju« je. že pred mnogimi desetletji Justitia z zavezanimi očmi in zalito ušesno duplino prišepetovala: »Jernej, tako je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal hišo in kadar bo dozidal: gospodar na peč, Jernej čez prag; Jernej bo oral in bo sejal in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen: Jernej bo kosil in Jernej bcy mlatil, Jernej bo spravljal seno in slamo, in ko bo napolnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo. Jernej na trdo cesto...«
Gorečneži novega šolskega zakona, ki vsebuje še celo vrsto pomanjkljivosti in s katerimi se je druga plat zvona deloma objektivno, deloma tudi z nekoliko pretiranim neugodjem izražala, pa pridno delijo lekcije slovenskim šolnikom, ko da so hlapci na Betajnovi. Po prejemkih s Cankarjevimi hlapci zare's lahko tekmujejo. V svoj študij 'So vložili prav toliko (Nadaljevanje na 4. str.)
reja ostala razdeljena.
8) 1956:	SOVJETI	SO RAZBILI MA-
DŽARSKI OSVOBODILNI POIZKUS
Dne 23. oktobra 1956 so trije študenti hoteli na budimpeštanskem radiju sporočiti komunistični vladi zahteve madžarske mladine: svobodne volitve, svobodo prepričanja in odhod sovjetskih čet iz dežele. Pred radijskim poslopjem se je zbrala velika množica-meščanov. Pretekla je dobra ura. Na množico so padla trupla treh študentov. Pričela je splošna vstaja, Vlado so preosnovali. Novi ministrski predsednik madžarske vlade Nagy se je odločil za važne preosnove in se s Sovjeti pogajal za odhod njihovih čet iz dežele. Vso Madžarsko je zajelo nepopisno navdušenje. Vse je izgledalo, da bo svoboda zmagala. Tedaj pa so se pojavili sovjetski tanki na budimpeštanskih ulicah in vstajo krvoločno zadušili.
9) 1961: SOVJETI GROZIJO S POSEBNO MrROVNO POGODBO Z NEMČIJO
Hruščev je razglasil, da bo še pred koncem tekočega leta sklenil posebno mirovno pogodbo z lutkovno vlado v Vzhodni' Nemčiji in da bo Zahodni Berlin proglasil za »svobodno mesto«. To pomeni, da želi Zahodni Berlin oddvojiti od Zahodne Nemčije. Združene države in ostali zavezniki pa so odločeni, da se svojim pravicam v Zahodnem Berlinu ne odpovedo. Po 1. 1945 položaj še nikoli ni bil tako. resen.
*	* *
Skozi ves ta kratki pregled poteka dogodkov v zadnjih 15 letih se kot rdeča nit vlečejo komunistična krivoprisežništva. Besedolomstva, vojna hujskaštva, zarote, nasilja, spletkarjenja, to so značilnosti komunističnega sveta. Kateri poštenjak bi bil kos taki hudobiji...
Novi abifurienH na slovenskih šolah
Na vseh slovenskih srednjih šolah v Trstu so izpitne komisije zaključile svoje delo in razglasile izide zrelostnih izpitov v poletnem roku 1960-61.
NA KLASICNIGIMNAZIJI se je k izpitu prijavilo 13 kandidatov. Izdelalo jih je 6: Karel Marc, Savo Spacal, Vito Svetina, Aljoša Volčič, Diana Markežič in Marija Štrukelj.
NA REALNI GIMNAZIJI se je prijavilo 15 kandidatov, izdelalo jih je 5: Pavel Fonda, Marino Luksa, Gregor Mikuž, Adrijaii Sancin in Ana Marija Metlika. Odklonjen je bil en kandidat, osta-
li	imajo popravne izpite.
NA TRGOVSKI AKADEMIJI se je prijavilo 47 dijakov, izdelalo jih je 17: Darij Berginc, Zofija Vodopivec, Marija Černe, Licija Costa, Danilo Jakin, Julij Na-drah, Ivana Sancin, Ana Marija Sugan, Ana Vremec, Marij Žiberna, Irena Lupine, Magda. Mahnič, Bruno Merzek, Neva Se-gulin, Dino Šušteršič, Stefani Bianca. Stopar Silvij. Odklonjenih 6' kandidatov, ostali imajo popravne izpite.
Na UČITELJIŠČU sta izdelali dve kandidatinji: Blasutto Ana Marija in Zavadlav Eleonora. En kandidat je zaradi nenadne obolelosti odstopil, ostali imajo popravne izpite.
(Izide goriških kandidatov prinašamo na 2. strani).
Vsem abiturientpm iskreno čestitamo, ostalim pa želimo vso srečo v septembru!
llll!lll!lll!ll!Wl!!!imi!l!lllll!lll!!!!l!ll!!l!li:i;;.!i!iii !
POD ČRTO
; ||illlll!li;illlll|l||||l!!llll!!!l!lllll!l!lll!l!l|]|l!llllllllllllll!lllllll!llllllllllllllllllllllllllllll!lllllillilllllllllll!!llllll!W	IIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIJIIIIIIlilllllllillllllllllllllllllillllllllllllllillllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIM^^	!	‘lili	1	i!l!!i!llu!
IM«!
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
PRIROČNIK DEMOKRACIJE II.
PRAVICA SOODLOČANJA se ne nanaša na državo, ampak na obrt, na podjetje, in označuje pravico delojemalca, da poleg delodajalca oziroma delničarja sodeluje pri odločitvah podjet.-a. To so tako imenovani obratni sveti ali komisije, ki jih sestavljajo delavci, volilni upravičenci in so zastopstva delavstva v socialnih in osebnih zadevah s pravico soodloče-vanja (n. pr. začetek in konec delovnega urnika, dopusti, strokovna izobrazba itd.)
V	večjih obratih se ustvarjajo gospodarski odbori. V nekaterih državah so pri delniških in komanditnih družbah odbori teh družb sestavljani iz ene tretjine delavskih zastopnikov. Gospodarski odbori morajo biti stalno informirani o položaju obrata, tržišča, o proizvajalnih načrtih podjetja i. p. To seveda še ni odločilno pooblastilo za dejansko soodločanje v smislu »gospodarske demokracije« (glej geslo!), daje pa vsekakor delavstvu možnost, da zavzame določeno ■stališče pred odločitvijo in posreduje močan občutek pripadnosti k obratu.
PRAVNA DRŽAVA. Demokracija ni nobena demokracija, če ni obenem tudi pravna država. Samo tam, kjer vlada, pravo, je samovolja nemogoča in s tem tudi negotovost, strah in preplah vseh, ki niso neposredno udeleženi pri izvrševanju oblasti. Pravna država je tista, v kateri velja pravo za vse in zakoni vse -enako obvezujejo : ljudstvo, parlament in prav tako tudi vlado. To velja predvsem za ustavo, ki obvezno sankcionira pravila političnega življenja, velja pa tudi za ■navadno zakonodajo, preko katere večina ne more ukrepati. Seveda je mogoči^ spremba tako zakonskega prava kot ustave, vendar so za take spremembe potreb-
ni ustavnopravni sklepi pristojnih zakonodajnih oblasti (legislative - glej geslo!). Taki sklepi so veljavni le z veliko večino glasov (navadno je predpisana dvetretjin-ska večina). Vsaka pravna država ni nujno tudi demokratska, kajti pravo zakonodaje in zakonskih sprememb je lahko pridržano neki priviligirani plasti ali njenemu zastopstvu. Tudi v takem primeru je priviligirana plast vezana na zakon, ki ga, je sama ustvarila. Bistvo demokracije pa je, da je prav ta pravica določanja in spreminjanja zakonov pridržana ljudstvu oziroma kvalificiranemu ljudskemu zastopstvu.
Tako navadni zakoni kot ustava so lahko dobri ali slabi. Dobri so takrat, če odgovarjajo pravnemu in pravičnemu občutju dotičnega naroda, če so torej prilagojeni verskim čustvom, tradicionalnim navadam, občutenim merilom in splošnim človečanskim pravicam. Pravo, pa naj si bo dobro ali slabo, mora biti temelj, na katerega se posameznik prav tako kot skupnost tako v skupnem življenju kot politično lahko zanaša.
^ PRAVICA VETA. Latinski izraz veto pomeni »prepovedujem«. Pravica veta je potemtakem pravica, da tisti, ki to pravico uživa, z odločnim »ne« prepreči vsako nadaljno razpravljanje o določeni zadevi. Tako poseduje n. pr. predsednik Združenih držav pravico veta proti zakonom, ki jih je sklenil parlament. To se pravi, da take zakone enostavno prepove. S svoje strani pa parlament z dvetretjinsko večino tak veto lahko tudi razveljavi. V Varnostnem svetu OZN uživajo stalne članice, ki jih je pet (Združene države, Sov. zveza, Vel. Britanija, Francija in Kitajska) pravico veta. To pomeni, da sklep Varnostnega sveta razveljavijo ali preprečijo, čeprav je bil sklep sprejet s 4 glasovi proti 1.
>J< PREMIER, ministrski predsednik je šef vlade. V večini parlamentarnih demokracij ga izbere državni poglavar po predpisih parlamentarne večine. Izbrani ministrski predsednik izbira s svoje strani člane vlade, parlament pa mu izreče zaupnico. Navadno ga parlament lahko tudi odstavi, ne more pa odstaviti nekega člana njegove vlade.
PREZIDENT, predsednik. Vsaka organizacija ima svojega predsednika, tako tudi parlament oziroma obe zbornici, vsaka svojega. Prav tako pa tudi vlada (ministrski predsednik, premier) in seveda tudi država. V politiki navadno govorimo o treh vrstah prezidentov: 1) Državni prezident (poglavar), ki opravlja funkcije vladarja pri ustavnih monarhijah (glej geslo!) kot reprezentativni državni poglavar in nacionalni simbol nad strankami, ne da bi bil istočasno tudi predsednik vlade ali aktivni politični voditelj, čeprav mu ustava navadno dovoljuje, da v časih krize, sile in nevarnosti za državo poseže v državno politično življenje »kot najvišja rezerva«. 2) Državni prezident, ki je državni poglavar in ministrski predsednik v eni osebi, kot je to v navadi po večini ameriških držav in nekaterih azijskih in afriških republikah. (Ustava pete Francoske republike loči funkcije ministrskega predsednika in državnega poglavarja, vendar pa daje državnemu poglavarju pooblastila nekakšnega nadpred-sednika vlade). 3) Državni prezident, ki kot državni poglavar in ministrski predsednik nadzira stranke, volitve in tudi vsakokratni parlament s pomočjo policije in armade in je čisto navadni diktator, ki samega sebe imenuje »prezident«.
|J< PREZID1ALNA DEMOKRACIJA je oblika državnega reda, ki podeluje državnemu poglavarju ministrsko predsed-ništvo, vrhovno poveljstvo nad armado in druge najvažnejše funkcije v državi. Takega poglavarja ne voli parlament, ampak neposredno ljudstvo in ga pred potekom njegove uradne dobe ne more zakonito odstaviti nobena oblast. Tako osredotočenje oblasti je skladno z demokratičnimi načeli, v kolikor je strogo omejeno z zakonodajnimi pooblastili parlamenta (glej: delitev oblasti!), ki je popolnoma neodvisen od državnega poglavarja, od prav tako popolnoma neodvisnega ustavnega sodišča (glej geslo!) in tudi s tem, da volijo državnega poglavarja s svobodnim tekmovanjem in za časovno omejeno dobo.
PROLETARIAT. Beseda je povzeta iz grščine. »Proles« pomeni ploden, rodoviten, kar se nanaša na število otrok rev-
nejših slojev. V današnjem pomenu označuje izraz razred dninarjev z neznatno lastnino ali brez nje; pomeni razred, ki je odvisen od prodaje svojega dela.
PROPAGANDA. Ta pojem označuje britanska enciklopedija za »skladen načrt za razširjevanje neke doktrine ali prakse. Je moderno sredstvo vplivanja na mišljenje ljudskih množic, ki ni bilo nikoli tako važno v politiki kot je danes. Najočitnejši dokaz za naraščajoči pomen vplivanja na mišljenje, je širjenje osnov političnega delovanja, kar je silno povečalo število tistih, katerih mišljenje je politično pomembno. Do nedavnega je bilo število tistih, na katere je veljalo vplivati, preče; neznatno. To so bili predvsem ljudje, ki so jih vezale medsebojne koristi. Na splošno so to bili razumniki. Sredstva prepričevanja so bila v takratnih časih kaj skromna. Hitlerjev »Mein Kampf« razlikuje med propagando in »znanstveno razlago«. Po Hitlerjevem tolmačenju je znanstvena razlaga namenjena razumnikom, propaganda pa množicam...
...Cim bližja je propaganda resnici, tem boljša je. Dejansko ni mogoče, da bi bila kaj več kot samo blizu resnici. Propaganda ni znanstveno raziskovanje resnice, zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi propagandist za svoja zatrjevanja navajal uravnoteženo podobo dokazov in protidokazov. Tudi od oglaševalca kožne kreme ne pričakujemo, da bo znanstveno dokazal prednosti svoje kreme od konkurence. Potvorjena dejstva pa so vsekakor slaba propaganda. Medvojna zavezniška propaganda (med prvo svetovno vojno - op. prev.) je bila najmanj uspešna, kadar je razširjala neosnovane govorice ali odkrite laži...« (E. H. Carr: »Propaganda in international polities«, Oyford, 1939.)
Beseda »propaganda« se sedaj uporablja skoraj izključno v zvezi z izjavami vlad in političnih strank. Ljudje navadno ne priznavajo, da propagirajo. Propagando lastne vlade ali stranke imenujejo »izjave«, »objave«, izjave in objave drugih vlad označujejo za »čisto propagando«.
»J PROPORC imenujemo volilni ustroj, pri katerem se kandidiranim strankam dodeljujejo poslanska mesta v parlamen-
tu v razmerju za posamezno stranko oddanih glasov. Nasprotni volilni ustroj je majorc. Ta razdeljuje volilno področje v manjša volilna okrožja in v vsakem od teh okrožij izvoli prebivalstvo po enega poslanca. V takem primeru so volitve navadna večinska odločitev. Tisti kandidat, ki prejme največ glasov, je tudi izvoljen, ostali ostanejo praznih rok. Izgubljeni so seveda tudi vsi glasovi poraženih strank’ v okrožju. Proporc izbira mnogo večja volilna okrožja, v katerih se voli cela vrsta poslancev. Medtem ko igra pri ma-jorcu (eno volilno okrožje, en poslanec) osebnost kandidata poleg njegove pripadnosti določeni stranki odločilno vlogo, volijo volivci pri proporcu predvsem volilno listo, čeprav so na listi v določenem vrstnem naznačeni vsi kandidati liste in je pri izbiri izvoljenega kandidata odločilen vrstni red, v kolikor ga ne spreminjajo tako imenovani prednostni, preferenčni glasovi. Primer skrajnega proporca bi bil n. pr. naslednji: Ce je v nekem volilnem okrožju določenih 100 poslanskih mest in je bilo za listo stranke A oddanih 20 odsto glasov, je izvoljenih prvih dvajset kandidatov na listi. Ce preime stranka B en odsto oddanih glasov, ji pripada eno poslansko mesto. Pri ustroju major-ca pa bi obe stranki odpadli, če bi n. pr. stranka C prejela 21 odsto glasov.
Teoretično je proporc, pri katerem prihajajo do polne veljave tudi glasovi manjšine, demokratično pravičnejša metoda. Vendar prihaja pri proporcu osebnost kandidata manj v poštev, kolikor tega ne popravljajo preferenčni glasovi. Tam, kjer ne obstoja utrjena strankarska tradicija, nastaja nevarnost razdrobitve parlamenta v številne majhne stranke, ki ovirajo sestavo aktivne in delovne vlade. Tako drobljenje preprečuje »odstotna klavzula« (glej geslo!). Mnoge države so se odločile za nekakšno srednjo pot med čistim proporcem in čistim majorcem, s čemer postaja seveda pod določenimi pogoji ves volilni ustroj zelo zamotana zadeva, ki je za preprostega volivca težko razumljiva. Na drugi strani pa se na ta način izločajo škodljivosti obeh skrajnih rešitev.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Stran 4.
TRŽAŠKI PREPIHI |
Spominska soečanosl SDZ
ob prui obletnici smrti dr. Josipa Agneletta
V nedeljo 17, jul. dopoldne so se v prostorih SDZ v Trstu zbrali sorodniki, sodelavci, prijatelji in znanci, da počastijo spomin zaslužnega slovenskega tržaškega javnega delavca, ki ga je pred letom dni usoda iztrgala iz prvih vrst slovenskega demokratičnega gibanja.
Po kratki uvodni besedi podpredsednika SDZ je povzel besedo prvak SDZ za nabrežinski okraj, gospod Josip Terčon. Med drugim je dejal tudi tole:
Zbrali smo se danes, da se spomnimo našega voditelja in predsednika dr. Josipa Agneletta ob prvi obletnici njegove, prezgodnje smrti. Poskušajmo se s skrom7 nimi besedami poglobiti v njegovo veliko delo v korist našega naroda na Tržaškem.
V tfrugi polovici prejšnjega stoletja sj je v našem narodu začela prebujati narodna zavest. Obkoljen na severu od Nemcev na zahodu od Italijanov, se je naš narod v dobi slovenskih taborov pričel zavedati, da tudi njemu pripada mesto na soncu. V delo narodnega prebujenja so zlasti živahno posegali slovenski akademiki s podeželja, ki so bili primorani študirati na tujih univerzah v Zagrebu, Pragi, Dunaju in Gradcu. V akademskih društvih, pa čeprav so bila strankarsko opredeljena so vsi pridno orali ledino narodnega prebujenja. Tu je na Dunaju deloval tudi mladi istrski akademik, jurist Josip Agneletto. Masarykove zamisli, ki so klile v Pragi, so odmevale tudi po drugih univerzah, kjer so jih naši akademiki z navdušenjem sprejemali. Na Dunaju je prihajal v stik s Slovenci, Hrvatu Srbi in Bolgari. Skupno so kovali načrte, ne samo za lasten slovenski narod, ampak so pripravljali tudi zamisli o združitvi vseh Slovanov na jugu.
Ko so ti akademiki dokončali svoji| študje, so se razpršili po vsej slovenski zemlji ter se poleg svojega poklica skoraj vsi posvetili tudi še kulturnemu in političnemu delu. Postali so dinamična vodilna sila slovenskega naroda, in njim v pomoč se je pridružila slovenska duhovščina in vse naše učiteljstvo.
V ta krog narodnih delavcev se je v Istri uvrstil tudi mlad odvetniški konci-pient dr. Josip Agneletto. Sodeloval je pri kulturnih društvih in političnih organizacijah, soustanavljal denarne in go-
,,Šmarske zadruge.
Po izbruhu prve svetovne vojne je služil kot nadporočnik avditor pri vojaškem sodišču u Srbiji. Tu je navezal stike s srbskimi razumniki, kot avditor pa je marsikateremu srbskemu bratu rešil življenje,
Po prvi svetovni vojni se je naselil v Trstu, kjer je postal samostojni odvetnik. Poleg svojega poklica je zelo aktivno sodeloval pri političnem društvu »Edinost«, s posebno vnemo pa se je posvetil gospodarskim in denarnim zadrugam. Ko je fašizem začel rušiti naše politične in gospodarske ustanove, ga najdemo na braniku slovenskega zadružništva,
Ob začetku druge svetovne vojne so ga, fašisti konfinirali v notranjost Italije. Njega in druge Slovence so osvobodili zavezniki in jih prepeljali v Egipt. Tudi tu ni miroval. Naučil se je angleščine in spisal zelo zanimivo brošuro o preosnovi jugoslovanske valute po vojni. Brošuro je izdalo uredništvo »Bazovice« v Kairu ir, v to glasilo primorskih rojakov je pogosto dopisoval.
Leta 1945. se je pokojni dr. Agneletto vrnil v Trst, kjer je ponovno odprl svojo pisarno. Ze hitro je spoznal zmešnjavo med našim narodom in zmote, ki so jih
(Konec s 3. strani)
truda in tvarnih sredstev kot tisti, ki so si izbrali donosnejše in tudi manj splošno-koristne poklice. Prejemki šolniki.v so naravnost beraški v primerjavi s povprečnimi dohodki svobodnih akademskih poklicev. V povprečju zasluži slovenski profesor mesečno 80000 lir. To je prav toliko, kolikor znaša n. pr. honorar za srednjo odvetniško pravdo ali honorar za triurni zdravniški operacijski poseg. To ni nikak očitek, je zgolj ugotovitev.
Odvetnika, ki je po kaki nesreči izgubil pravdo in pognal kmeta na boben, nihče javno ne napada, kar se dogaja tudi zdravniku, kateremu je pacient izdihnil pod nožem. Gorje pa profesorju, ki se mu pri razlagi vtihotapi na jezik pogreška o uporabi latinskega glagola! Gorje profesorju, ki sinčku ali hčerki uglednega gospoda in nerazsodnega očeta, prismoli zasluženo petico! Ta vražja petica je v očeh v svoje otroke zatreskanih staršev namerna puščica, ki preobraža imenitnika v smrtnega profesorjevega sovražnika. Kaj nismo ob številnih priložnostih priče in še kako »trdega« ravnanja zdravnikov in odvetnikov s svojimi pacienti in klienti! Kaj imajo samo ti pripadniki svobodnih poklicev pravico do živčnosti, šolniki pa naj bi bili za te bolezni imuni -in če niso, naj gredo...
Prav nič ne pretiravam z zatrjevanji, ki imajo vse drugačno dokazno moč, kakor pa dogodek ali dogodki »nekje na neki šoli«, da bi bilo za zdravje sodobnega šolstva na splošno in za vse narode nujno potrebno, da se prevzgojijo predvsem starši, strici in tete, ki v premnogih primerih nimajo pojma o solidni vzgoji svojih otrok. Ko smo že pri Cankar-
učili novi politični oblastniki, ki so se polastili oblasti v Jugoslaviji in neuradno zagospodovali tudi nad tržaškimi Slovenci. V družbi z maloštevilnimi prijatelji se je komunističnemu nasilju na Tržašken) dr. Agneletto postavil po robu. Ustanovi), je Slovensko demokratsko zvezo, »Demokracijo« in tiskarno »Adria«. S tem svojim, ne samo pogumnim, ampak za tiste čase naravnost drznim nastopom je okrepil slovensko hrbtenico na Tržaškem in Goriškem. Obenem pa je prižgal ugašajočo luč svobode in demokracije. Kako učinkovit je bil ta nastop, bo izpričal zgodovinarjem komunistični tisk tistih časov..
Vse do tega časa dr. Agneletta nisem osebno poznal, mnogo pa sem o njem bral in slišal. Ko je pripravljal ustanovitev SDZ v Trstu, je prišel tudi v Nabrežino, skupno z nekaterimi prijatelji,
V	prijetnem razgovoru smo kaj hitro pristali na ustanovitev demokratične politične organizacije na STO. Ob teh razgovorih smo hitro spoznali njegov odkritosrčni in trdni značaj, ki se ni strašil ne groženj ne ovir. Občudovali smo njegovo navdušenje za pravo slovensko stvar. Od, tedaj dalje je bil pokojni dr. Agneletto ne samo naš predsednik, ampak pravi in iskreni prijatelj.
Prvič je SDZ javno nastopila julija 1948. To je bilo za naš Kras nekaj nepopisnega. Vse Mavhinje so bile polne pristnih slovenskih zastav. Navdušenje je ostalo v naših srcih nepozabno. Vsi smo se tega dogodka veselili, najbolj srečen pa je bil pokojni dr. Agneletto, ker je spoznal, da hrbtenica svobodnih ljudi šr, ni strta.
Sledilo je vprašanje obstoja STO, kj je bilo ustanovljeno po mirovni pogodbi, pa so mu temne sile stregle po življenju. Dr. Agneletto je bil soustanovitelj akcij-
Zasedanje
V	nedeljo, 9. jul. se je v lastnih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. sestal širši odbor SDZ, da oceni delovanje vodstva Slovenske demokratske zveze v zadnjih treh mesecih in izdela napotke za bodoče delo.
Zasedanja so se udeležili skoraj vsi člani širšega odbora, razen nekaj opravičenih odsotnosti, kar dokazuje njihovo aktivno zanimanje za življenjenjska vprašanja našega naroda na tem ozemlju.
Pred pričetkom razpravljanja je pod-presednik SDZ spomnil zborovalce na prvo obletnico smrti našega nepozabnega predsednika, dr. Josipa Agneletta, kate? rega spomin so prisotni počastili z enominutnim molkom in z zaključnim vzklikom »Slava njegovemu spominu!«
Nato je predsednik, dr. Branko Agneletto, v daljšem in do podrobnosti temeljito zasnovanem govoru analiziral narodnostni položaj na našem ozemlju in neovrgljivo ugotovil, da oblasti še danes ne izvajajo določil 6. čl. republiške ustave, ker še vedno niso izdale zaščitnih zakonov za izvajanje teh določil in tudi ir niso uzakonile londonske spomenice o s i-glasju. Na podlagi teh ugotovitev, je dejal predsednik, smo prišli do povsern naravnega razmišljanja, kako naj z večjo učinkovitostjo podpremo in vodimo boj za spoštovanje in uveljavljanje turod-
ju naj pripomnim, da so ob njegovem času in še desetletja za njim prihajali v slovenske srednje šole očetje in matere, da povprašajo o napredku svojih otrok s ptnsem diugačno govorico kot pa je današnja: ; Držite ga! Kar klofuto mu pl i-sinolite, čp ne ubiga! Kaj misli fante, dekle, da denar po tleh pobiramo!« To so bili slovenski očetje s podkovatnmi čevlji in slovi nske matere z ruto na glavi. Ji naši predniki so se p< lno zavet' : i svojih vzgojnih dolžnosti, pa čeprav niso J. -hanna Heinricha Pestalozzija nikoli prebirali. Predvsem pa so brezpogojno zaupali svoje sinove in hčerke vestnim profesorjem in »trdim« vzgojiteljem; najmanj pa so profesorje javno sumničili in obrekovali. Iz teh rok je prihajal rod solidnih izobražencev, javnih kulturnih, političnih, gospodarskih, pridobitniških in drugih slojev, ki so slovenski rod preobrazili -v narod. Danes prihajajo z redkimi izjemami v šolo starši, ki so sv. Jožefa sneli iz kuhinjskega kota, na njegovo mesto pa postavili božanstvo - otroka. Miijen-ček, ki ga je izpridila materina zaljubljenost in ga je v pravega diktatorja izmaličila očetova potuha, ta miljenček in ta biserka sta po vseh pedagoških načelih morala zaploditi nov razred mladostnih izprijencev, s katerimi se preganjajo policije vsega sveta. K sreči imamo v časih tako pomanjkljivo vzgojenih staršev -hvala Bogu - še kar precej otrok, ki se izpriditi ne dajo, ker jih je Bog opremil z večjo razsodnostjo kot pa njihove starše.
Ta govorica je, priznavam, v časih prilizovanja množicam, kaj nepopularna, je pa kruto resnična in o njej bo potrebno temeljito razmišljevati, če svojemu rodu želimo boljšo bodočnost.
Ivan Učenikov
skega odbora za obrambo STO. Neumorno se je trudil za uresničitev tega cilja. Deloval in propagiral je zamisel tudi še potem, ko so določene skupine po tujem ukazu dezertirale iz odbora.
Od prvih svobodnih volitev na Tržaškem pa vse do svoje smrti je bil dr. Agneletto občinski svetovalec SL. Uživa' je neomejen ugled in zaupanje, ne samo svojih volivcev, ampak tudi svojih političnih in narodnih nasprotnikov. Mnogi slovenski ljudje so prav po njegovi zaslugi prišli do košča kruha, do svojih pravic in po mnogih mestnih in okoliških predelih do splošno koristnih naprav. Po praktični likvidaciji STO se je njegova marljivost, vztrajnost in doslednost usmerjala v napotke: rešimo, kar se rešiti da!
Tu se je njegovo delo grmadilo v sicer drobnih, za posameznika pa življenjsko važnih rešitvah, ki bodo verjetno javnosti ostale prikrite. Kot občinski svetovalec je imel nekaj tako pomembnih govorov, da bodo ostali v slovenski politični zgodovini za vzor bodočim pokole-njem. Njegovo zadržanje v občinskem svetu so vedno narekovale občinske in narodne koristi, četudi bi pri tem trpeli strankini interesi. Premočrtnost, odkritosrčnost, neporušljivo zaupanje do sodelavcev, to so bile izvirne vrline, ki morajo biti vzor slovenskim političnim delavcem.
Pokojnik nam je zapustil neprecenljivi duhovni kapital, ki ga moramo kot njegovi dediči upravljati z vso skrbnostjo v prid našega naroda. Njegov svetli vzgled, ki ni iskal osebnih časti in osebnih koristi, naj nam bo zvezda vodnica. Najbolje pa bomo počastili njegov spomin s tem. da bomo njegovo delo nadaljevali.
S tem je bila spominska svečanost za pokojnim dr. Agnelettom zaključena.
nostnih pravic Slovencev pod Italijo.
Pred nami sta dve poti. Slovenci na Tržaškem smo politično razkosani v razne stranke in skupine. Pomembno število .Slovencev je organiziranih po neslovenskih političnih strankah, predvsem v KPI. Ostali se zopet ločijo v demokrate, katoličane, neodvisne itd. Današnje stanje je potemtakem bistveno različno od položaja Slovencev pred petdesetimi leti, ko je »Edinost« združevala večino Slovencev.
Prva pot za izvojevanje narodnostnih pravic je pot ločenih nastopov. Razumljivo pa je, da zdrobljene moči ne združujejo tiste sile, ki je lastna združenim Slovencem. Zavedati se moramo, da narodnostna vprašanja zadevajo vse Slovence ne glede na njihovo strankarsko opredelitev. Zato se nam zdi, da slovenski stvari učinkovitejše služimo, če za zakonito uveljavljanje 6. čl. ustave in za uzakonitev londonske spomenice o soglasju -in samo za doseego teh ciljev - nastopamo enotno, vsi Slovenci na Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini. Jasno je, da pri tem vsaka stranka ohranja svojo popolno samostojnost, svoj neokrnjen program in vse svoje ideale.
V	nadaljevanju svojega govora je predsednik obrazložil in do podrobnosti popisal vse napore SDZ za ustanovitev »Akcijskega odbora za uveljavitev 6. člena državne ustave in za uzakonitev londonske spomenice o soglasju«. Ze v samem našem predlogu za poimenovanje odbora je vsebovan in strogo omejen celoten program naših skupnih nastopov. Tak odbor naj bi sestavljale vse politične stranke, ki štejejo v svojih vrstah pripadnik^ slovenske narodnosti. Sklepi odbora pa naj bi bili soglasni brez možnosti.preglasovanja. Odbor, ki se je ustanovil 19. marca letos je izvolil tri komisarje (dr. Branko Agneletto, dr. Josip Dekleva, prof. dr. Anton Kacin). Nadalje je predsednik obrazložil potek pogajanj za prvi javni nastop akcijskega odbora ob obisku ministrskega predsednika Fanfanija v Trstu in neuspeh v zadnjem trenutku -ne zaradi načelnih, ampak formalnih zadržkov. O tem je zadnja »Demokracija« obširno poročala.
Z vprašanjem ločenih ali skupnih nastopov za desego točno definiranih ciljev je presednih otvoril debato, ki so se je udeležili številni odborniki.
Pri glasovanju je bil z določenimi priporočili soglasno sprejet predlog, s katerim širši odbor pooblašča ožji odbor, da nadaljuje z započetim delom.
Seja je bila zaključena ob 20. uri
Tragična smrt mladega Slovenca
Prometne nesreče z nezmanjšano krutostjo pobirajo mlado in staro. V soboto 16. jul. se je blizu sežanskega bloka z motorjem smrtno ponesrečil mlad in plemenit slovenski fant, Ferdi Metilli. Izredno priden, vesten, s srcem in dušo privezan na dom je s preveliko hitrostjo sledil svoji vestnosti, da se pravočasno vrne na delo, pa ga je kruta usoda iztrgala očetu, ki se ga je prav tega dne
Ali si že poravnal naročnino ?
Dva klasična iznajditelja raznarodovalne doktrine
»...te umirjajoče narodnosti, kakor so Cehi, Korošci (tako so imenovali Slovence, op. ur.), Dalmatinci in drugi, so skušale izkoristiti splošno zmedo 1. 1848 za to, da bi zopet obnovile svoj politični »status quo« iz Gospodovega leta 800... (To so) nacionalne ambicije panslovanskih sanjačev, .ki se jim je posrečilo razgibati del češkega naroda in del Južnih Slovanov. Ali pa lahko pričakujemo, da bo šla zgodovina tisoč let nazaj na ljubo nekaterim jetičnim narodnim telesom, ki so povsod na ozemlju, kjer prebivajo iz-premešana in obdana od Nemcev, in od pradavnih časov niso imela za civilizacijske smotre drugega jezika kot nemškega ter so brez najelementarnejših pogojev za nacionalno življenje: večje številnosti in strnjenega ozemlja?«
Teh cvetk »znanstvenega« raznarodovanja nismo pobrali morda iz kakega nacističnega pamfleta Adolfa Hitlerja ali kakega njegovega pandurja na Koroškem ali v Sudetih, ampak sta jih z vso dolžno skrbnostjo in natančnostjo zaplodila Marx in Engels v knjigi »Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji« (Slovenski prevod, Ljubljana 1955, str. 101), z največjimi u-spehi in milijonskimi posnemalci nacizma in fašizma. In vendar sta se komunistična apostola in preroka zmotila. »Jetični« Cehi, Korošci (Slovenci), Dalmatinci in drugi so ostali in se še okrepili ter imajo »za civilizirane smotre« svoje lastne jezike ir, tudi vse pogoje za »nacionalno življenje: večjo številnost in strnjena ozemlja«.
Pomanjkljivo znanje
»Pr. dn.« je 20. jul. ugotovil, da so bili na Trgovski akademiji za letošnjo maturo iz slovenščine predpisani naslednji slovenski pisatelji in pesniki: France Prešeren, Fran Levstik, Josip Juričič, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Josip Murn, Oton
spomnil s šopkom cvetja za njegov god, iztrgala ga je materi in sestri.
Velik pogreb v torek, 18. je s številnimi venci in cvetjem, z izraženo ljubeznijo mladega rodu odkril vso veliko priljubljenost nesrečnega Ferdija in globoko sočustvovanje do užaloščenih sorodnikov, katerim izreka iskreno sožalje tudi uredništvo »Demokracije«.
Jubilant msgr. dr. Jakob Ukmar
Starosta in duhovni prvak slovenske duhovščine, msgr. dr. JAKOB UKMAR, je sredi julija obhajal 60 letnico svojega mašništva. Vedno skromen in tako rad neopažen kot je on sam, je tudi jubilej našega teološkega znanstvenika, razlagalca, pisatelja in odličnega govornika v vsej tišini zdrknil mimo slovenske javnosti.
Zaslužnemu narodnemu duhovniku iz srca želimo, da bi ga Bog ohranil našemu ljudstvu, ki ga zavedni prelat že toliko desetletij tako uspešno krepi in poživlja z verskimi in narodnimi sokovi, vse do najskrajnejših meja človeškega življenja v zdravju in vedrosti.
f Dogodki
NAGRADE DRUŠTVA SLOVENSKIH KNJIŽEVNIKOV so prejeli za l. 1960 v zneskih po 200.000 dinarjev: Alojz Rebula za roman »Senčni plesu: Danilo Lokar za »Leto osemnajsto«: Janez Menart za zbirko pesmi »Časopisni stihi«.
*	* *
TRUPLO KRALJICE MARIJE SO POKOPALI NA OPLENCU. Jugoslovanske oblasti . so menda dovolile, da se truplo pok. kraljice Marije prepelje iz Londona na Oplenc, kjer počivajo ostali člani Ka-radjordjevičeve družine.
*	$ *
PROSLAVO ZARODKA KOMUNISTIČNE GOSPODOVALNOSTI V SLOVENIJI, ki nosi seveda drugačen uraden naslov, so 22. jul. praznovali po Sloveniji z vnetim priganjanjem Slovencev in Slovenk na shode, sprevode, komunistične samo-hvalnice, na občudovanja razkošne razsvetljave, na tri orjaške peterokrake zvezde (od katerih Slovenci še danes ne vedo. ali so jih rekvirirali Američanom, Italijanom ali Sovjetom), na ognjemete in sploh na vse tiste propagandistične tirade, ki po vseh diktaturah nadomeščajo svobodo, demokracijo in blaginjo. Komunistični vrhunski novorazredniki so seveda do vsemirja napihovali lastne zasluge in so se padlih Slovencev in Slovenk komaj spomnili, zato pa so se iz deset tisoč domov dvigale molitve za tiste, ki so padli v veri, da se bojujejo za resnično svobodo in demokracijo, pa so bili ogoljufani Molili pa so tudi za tiste tisoče Slovencev, ki jih je pomorila bratska roka iz golega strahu pred uveljavljanjem resnične ljudske volje. Tako je 22. julij postregel enim z bogastvom in hrupom, drugim s skromnostjo in tišino strte slovenske duše.
*	# *
PROTI POTVORJENIM PRIIMKOM. V »Pr. dn.« se R. P. upravičeno pritožuje nad tistimi številnimi Slovenci, ki so se prostovoljno odrekli pravice, da svoje nasilno popačene pi-iimke uradno g/reobra-
Zupančič, Fran K. Meško, Joža Lavrenčič, Ivan Pregelj, Anton Novačan, Alojz Gradnik, Srečko Kosovel, France Bevk, Prežihov Voranc in Janez Jalen. Poročevalec »Pr. dn.« se upravičeno pritožuje, da je seznam izpustil vrhove slovenske kulture (Tavčarja, Stritarja, Aškerca, Gregorčiča). Naravnost porazna pa je trditev, da vključuje seznam »pisatelje nesporno manjšega pomena, če že skoro neznane, katerih menda edina »zasluga« je v tem. da so duhovniki ali pa begunci«. Kdor trdi, da so v seznamu »skoro neznani« pisatelji in da so med njimi begunci, bi pr' maturi vsekakor zaslužil - petico.
ŠOLSKE VESTI
Na Državnem znanstvenem liceju s slovenskim učnim jezikom v Trstu, ki ima poleg razredov z znanstvenim .učnim načrtom tudi popolne razrede s klasičnim učnim načrtom se vrši VPISOVANJE za šolsko leto 1961-1962 VSAK DAN OD 10 DO 12 URE v tajništvu zavoda v ulici Lazzaretto vecchio štev. 9 neprekinjeno do 25. septembra 1961.
*	* *
V poletnemu roku so na Trgovski strok. šoU opravili nižj' tečajni izpit sledeči kan-diočti:
Cok Majda, Čopič Ondina. Danieli Nadja, Furlan Ana Marija, Lavrenčič Vojka. Lorenzi Vesna/Majcen Marta, Veršič Ivanka, Golob Marij, Grilanc Boris, Nadli-šek Pavel, Samec Rado in Zeriali Boris.
Popravne izpite ima 15 kandidatov, odklonjenih je bilo 7 kandidatov.
Od učencev, ki so obiskovali III. oddeljeni razred na PROSEKU so opravili z espehom nižji tečajni izpit:
Ciuch Magda, Kocman Neva, Luksa Neda, Luksa Maja, Riolino Marijan.
Popravne izpite ima 5 dijakov, odklonjen je bil 1 dijak.
Dobra letina promooiranceo
V Bologni je promoviral za doktorja medicine in kirurgije g. PAVEL PAVLICA, sin našega vipavskega rojaka, zobozdravnika v Trstu.
Na milanski katoliški univerzi je z odliko promoviral za doktorja pedagogike g DANILO SEDMAK iz Sv. Križa, ki je pred dvema letoma diplomiral na ljubljanski univerzi iz iste stroke.
Na pravni fakulteti univerze v Ferrari je promoviral, g. ALJOŠA LOGAR za doktorja prava. Mladi doktor je sin našega vipavskega rojaka, lekarnarja v Nabrežini.
Na rimski univerzi sta promovirali iz leposlovnih ved, gdč. BREDA BUDAL iz Trsta in ZOFIJA MILIC iz Saleža.
V Ljubljani je diplomiral za strojnega inženirja, g. IVO PERTOT iz Nabrežine. Vsem naše iskrene čestitke!
f Msgr. Nikola Moscatello
V	Rimu je 13. jul. umrl msgr. dr. Nikola Moscatello, jugoslovanski zastopnik v Vatikanu. Pokojnik je bil izredno razgledan diplomat, plemenitega srca, ki je našim ljudem storil mnogo dobrega. Naj počiva v miru!
zijo v izvirno obliko. Tu se g. R. P. izgovarja na »nekoga«, ki da je napačno tolmačil zakon, po katerem se bodo pri-imki avtomatično popravili. Kdo pa je bil ta nekdo? Teh nekdovičev pod dežnikom KP je bilo kar precej. Tolmačenja nekdovičev pa je javno podpiral tudi »Pr. dn.« Marsikateremu junaku so bila taka tolmačenja dobrodošla. ‘Žalostno, ali resnično.
*	# *
ZA TUJE NOGOMETAŠE 2 MILIJARDI LIR. Italijanska »tujska legija nogometašev« šteje danes 60 igralcev iz 14 dežel, ki so razdeljeni med 18 klubov kategorije A in B. V zadnjih dveh mesecih je prispelo v Italijo 28 novih nogometašev Za »nakup« teh 28 prišlekov so po cenitvah ital. tiska plačali posamezni klubi 2000 milijonov lir. Najštevilnejše je zastopana Argentina s 16 igralci, Brazilija 9, Švedska 6, Urugvaj in Vel. Britanija po 5, Danska 4, Nemčija, Jugoslavija, Španija po 3, Portugalska 2, Nizozemska, Švica, Avstrija, Turčija po enega.
DAROVI Ob obletnici smrti dr. Josipa Agneletta so darovali SDD: Miro Srebotnjak Lir. 1000.-; I, Marc Lir 1000.-; Flajban M. Lir 1000.-; N.N. Lir 1000,- Iskrena hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo 'n uprava: Trst. ul. Macniaveili 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ul ca S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30	—
Naročnina: mesečno L 50,— — |etno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
„ Hlapec in „Nespodobna ljubezen“
širšega odbora SDZ
doma j