Poštnina plačana v gotovini.

BOCaOLlU
mm/A
ŠMARNA G<
PO "MflRIll K )EZU$U
Koledar Aposfolstva molitve za Jallf 1929.
Glavni mesežni namen, blag. od sv. očeta: Duhovne vaje v Domovih.
Misijonski mesečni namen, blagoslovljen od sv. očeta: Boljševiška nevarnost v misij onih.
Mesečni zavelnlh: Sv. Ignacu (31.)
Dnevi		Godovi	Posebni dnevni nameni	Vedno češčenje sv. R. T.	
				Ljublj. šk.	Lavant. šk.
1 2 3 4 •5 6	Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Presv. Kri Obisk. M. D. Heliodor š. Urh š. Ciril in Metod Izaija pr.	Češčenje presv. Krvi Marijine družbe Krščanska dobrodelnost Slovenski kat. shod v Ameriki Delo za zedinjenje Katoliška akcija	Ljublj. Trnovo Draga Selca Smlednik Komenda Radomlje	Zibika Sladka gora » » Dramlje Kalobje Slivnica
•7 8 9 10 11 12 13	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	7. pob. Vilibald Elizabeta kr. Veronika Amalija d. Pij I. p. Mohor in Fortunat Marjeta d. m.	Zadoščenje presv. Srcu Odvrnitev hudih ur Popold. služba božja Verska vzgoja mladine Dijaki na počitnicah Naši izseljenci Mladeniči pri vojakih	Št. Janž Šempeter Št. Peter Kras Naklo Poddraga Žužemberk Čemšenik	Sv. Štefan Sv. Vid p. Gr. Žusem Nova cerkev Vojnik Kapela boln.
14 15 16 17 18 19 20	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	8. pob. Bonavent. Henrik Karmel M. B. Aleš s. Kamil s. Vincenc P. s. Elija pr.	Redovi sv. Frančiška Vladarji in državniki Škapulirska bratovščina Mir v družinah Skrb za bolnike Lazaristi. Usmiljenke Odločnost v veri	Vodice Borovnica Češnjice Vranja peč Dežel, bolnica Ljublj. Lazar Prečina	Vitanje n Dobrna Šmartin v R. Črešnjice
21 22 23 24 25 26 27	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	9. pob. Prakseda Marija Magd. Apolinar š. m. Kristina d. Jakob ap. Ana Pantaleon m.	Vdanost sv. Cerkvi Duh spokornosti Katoliški znanstveniki Cerkev v Rusiji Misijoni med pogani Naše verne matere Duhovniki in redovniki	Koč. Plan. Sodražica Zlatopolje Šenturška gora Ljub. Sv. Jakob Šk. Loka Kap. Voglje	Frankolovo Št. Jošt Gornji grad » Koprivna Ljubno Sv. Franč.
28 29 30 31	Nedelja Poned. Torek Sreda	10. pob. Inocenc Marta d. Abdon, Sener m. Ignacij Loj (m. z.)	Širjenje dobrih listov Zmernost in treznost V molitev priporočeni Družba Jezusova v SHS	Gora nad Idr. Trboje Kostanjevica Idrija	Rosulje Solčava Rečica Javorje
ODGOVORI.
C. M.: Če ste bili tako neprevidni, da ste padli v roke sleparici, zato vendar ne bo odgovoren »Bogoljub«! Kar tiče druge zadeve, se pa smete obrniti na pristojno mesto, ali pa vložite prošnjo.
Franc M.: Zaobljuba je kakor zapoved, ki veže v vesti. V tem slučaju gre za malo stvar. Zdi se pa, da je bil samo sklep, ne pa prava zaobljuba. — Dr. Škocijan p. T.i V dopisu ni nič takega, da bi bilo vredno omenjati. — Ločes Osebnih zadev, ki poleg tega uredništvo vanje nima nobenega vpogleda, pač ne kaže sprejemati v list, ki se tiska v 35.000 izvodih. — Oseba 'v. T,; Vi imate tako zvane škraplje. Kaj je to? Škru-pelj je strah, da je greh kar ni greh; ali da je velik greh, kar je samo napaka in odpustljivi greh. Kdor ima škraplje, nikoli ni miren, marveč živi v vednem strahu in nepokoju. Pri spovedi se škru-pulozneš opetovano obtožuje istih grehov in po-
navlja brez potrebe misleč, da še ni prav razodel, ali da se še ni dosti natanko obtožil. — So pa nekateri škrupulozni samo v posameznih rečeh, v dragih pa imajo bolj ohlapno vest... Ali vidite v tem opisu svojo sliko? Skoraj da. Vzrokov je dosti, zato so pa tudi pomočki raznovrstni. Glavno zdravilo: Ravnati se je treba vestno po navodilih spovednika in brez ugovora ubogati, kar naroči ... Zavedajte se, da je to duševna bolezen, ki jo je treba prezirati ter z ljubeznijo in veseljem služiti Bogu, ki je Bog ljubezni. — Kar tiče ponavljanja molitve, je smešno in nepotrebno. Vedite, da Bog gleda na dobro voljo. Tako ponavljanje tira človeka do smešnosti, če ,:e koj ne ustavi. — Kar tiče dogodka z očetom, je pač napačno, v kolikor Vas je premotila nagla jeza in kolikor je bilo proti spoštovanju, drugo pa prepustite pozabi! — D. M. dr. v Tr.s Načelno ne priobčujemo ne zahval ne pozdravov voditeljem. Bralci nimajo nič od tega, škoda je prostora, ker bi morali potem ustreči tudi drugim. Te stvari spadajo med oglase, ki so pa dragi.
JULIJ.
XXVII. LETNIK.
1929.
Šmarna gora. Moja molitev.
Z ranim, jutrom romam nedeljskim. Prvi kos se v meji prebuja. Skozi Dravlje romam domače; materin je grob me zdomačil z dragim selom svetega Roka.
Na pokojno polkno potrkam: Vstani, mati, greva na goro! Lilije brste med ograjki. Po Zasavju Božjemu Srcu pritrkava hvalnice nove.
»Sam odromaj! Jaz sem na cilju. Kjer ne roma več se nikamor kakor dan vstajenja v nebesa. Kjer ne poje pesem se druga kakor pesem: Sladko počivaj!«--
Sveti Vid je k fari zazvonil: Pridite na svatbo nedeljsko! Pot je polna svatinj in svatov; vsak pozdravi, ali premakne vsaj klobuk na glavi ponosni.
Od zvonjenja svetega Vida zibljeta se v rasti razkošni jasna rž in divna pšenica. Rasti, rasti, kruh nam vsakdanji! Zori, zori, kruh nam nebeški!
Tik pred Tacnom se mi pridruži romarica — steza podgorska: Pridi, romar! Pojdeva v goro. Štirikrat na štirih postajah postojiš ob znamenjih štirih.
Prvo pravi: Gora je strma. Kadar gori prvikrat romaš, droben križec vloži v skalovje. Druga pravi: Gora je lepa. Skrb in žalost spodaj ostani!
Tretje kliče: Gora je sveta. Višje stopa varna stopinja, višji vzori vstajajo v duši. In četrto znamenje kaže: bližnjo stezo v romarsko cerkev.
En lučaj in v gorskem sem raju. Zarja sije iznad oltarja; dih blagosti diha po hramu, duh molitve dušo prevzame. Lep je, lep obisk pri Mariji.
Slušaj, Mati, skromno besedo! Skaži Sinu mojo zahvalo, kar je v meni storil po Tebi. Pojte, pojte, romarji drugi! Molk — je verna moja molitev.
Silvin Sardenko.
y

Nesmrtni dedič češke zemlje.
Dr. Fr. Jaklič.
Julija meseca se bodo vprle oči katoliških Slovanov v zlato Prago ter bodo pazljivo motrile potek svetovaclavskih slovesnosti, s katerimi bodo Čehi s srčno toploto in blestečim sijajem proslavili tisočletnico mučeništva svojega kneza svetega Vaclava (Venčeslava). Nebrojne množice češkoslovaških državljanov in slovanski gostje iz juga in vzhoda se bodo klanjali Vaclavovemu spominu ob njegovem grobu v cerkvi sv. Vida na ponosnih Hradčanih, ki ji je on sam položil temelj, ter se poživili v vzvišenih vzorih, za katere je Vaclav, »nesmrtni dedič češke zemlje«, živel in izkrvavel. Oče katoliških narodov, papež Pij XI., ki ima ravno za Slovane še posebno ljubeče srce in veliko upa od njih za sv. Cerkev, je izdal za svetovaclavsko slavje posebno apostolsko pismo, ki poudarja, da je sv. Vaclav ne le češki ljubljenec, ampak obenem tudi svetnik vesoljnega katoliškega sveta. Nam Slovencem pa je ta knez-mučenec seveda še tem bliže, ko nas druži z njim tudi slovansko pokolenje in se zavedamo, da je bil njegov govor čisto podoben govoru naših pradedov in da so njegove prisrčne molitve bile govorjene v naši mili in blagoglasni govorici. Mil in drag pa nam je tudi zato, ker je zrastel iz duhovne setve svetega Cirila in Metoda; pri njegovi vzgoji je imela namreč glavno nalogo babica sv. Ljudmila, ki je pa postala svetnica in mati češkega naroda ravno pod vplivom Ciril-Metodovega delovanja; njeno delo so pa potem nadaljevali in tako uspešno dovršili vzorni slovanski duhovniki, katere sta vzgojila sveta solunska brata. Zato je tudi papež izpregovoril v apostolskem pismu izredno prisrčne besede v proslavo in priporočilo Ciril-Metodijske ideje in njenega apostolstva.
*
Velik je bil sv. Vaclav v svojem življenju.
Bil je sin Vratislava ter njegove žene Lutičanke Drahomire in vnuk prvega krščanskega češkega kneza Borivoja in sv. Ljudmile, rojen menda leta 907. Roditelja sta ga dala v odgojo babici Ljudmili, ki ga je dala najprej poučiti »v slovanskih knjigah«, torej v književnih zakladih svetega Cirila in Metoda ter njunih učencev. Pismo Pija XI., ki najprej na kratko oriše Vaclavovo življenje, pravi o Ljudmili:
»Tako lepo ga je uvajala v zapovedi svete vere, da se je že od nežnih let odlikoval v krščanskih krepostih.« Potem pa pismo lepo nadaljuje: »Poslali so ga nato na grad Budeč pri Pragi, kjer je stala cerkev, posvečena prvaku apostolov, sv. Petru, da bi se ondi izobrazil tudi v latinskem slovstvu. Komaj je po očetovi smrti postal polnoleten, so ga že izbrali za kneza; ob nastopu vlade je izjavil, da hoče le Bogu zvesto služiti. Z odločnostjo je uvedel red, končal spore in zopet vpeljal pravico. Ves je bil zavzet za blagor domovine, branil jo je pred sovražnikom ter skrbel za njeno neokrnjenost in njen prospeh; bil pa je krotak ter je ljubil mir, zato je vse dosegel brez velikih porazov tujih držav in brez krvi nedolžnih. Tako je vodil svoj narod bolj z dobroto ko z ukazi. V javnosti je znal nastopati ko knez, zase je pa bil kot redovnik, pod dragocenimi oblačili je nosil spokorno raševino in je najskrbnejše čuval svoje devištvo skozi vse življenje. Kaj pa naj rečemo o njegovi pobožnosti do presv. Zakramenta, saj je bil že kot deček nad vse rad pri svetih skrivnostih ter je stregel duhovnikom pri njih in saj je še kot knez lastnoročno pripravljal kruh in vino za sv. mašo!
Njegova dobrotljivost in darežljivost je obče znana. Do ubožcev ga je bila sama milosrčnost, bil je tešitelj nesrečnih, veselje siromakov, oče sirot, branitelj vdov, osvobojeval je jetnike in sočutno tolažil vse žalostne. Vse te čednosti pa so potekale iz enega ter istega vira: iz njegove močne in delavne vernosti. Svoje katoliške vere se je neomajano držal in jo je v javnosti moško priznaval, a tudi pogumno branil in vneto širil. Zato se je takoj ob začetku vladanja odločno zavzel, da bo popravil škodo, ki jo je trpela vera; i7 prognanstva je poklical duhovnike in obnovil bogočastje v zapuščenih cerkvah; obnovil je pogorele cerkve in gradil nove, osobito sveti hram na praškem gradu, posvečen sv. mučencu Vidu, ki bo letos obnovljen in slovesno izročen božji službi. Brižno se je trudil, da bi povsod zavladalo krščansko poštenje. Strogo pa je kaznoval navzlic vsej svoji ljudomilosti slehernega, ki je zavajal druge na kriva pota.«
Kajne, blagor mu, o komur zapiše prvak katoliške Cerkve tako pohvalne,
bogate stavke! In vendar je bil sv, Vaclav le štiri leta češki knez in je imel komaj dobrih 22 let, ko se je zrušil pod kopji in sulicami v smrti. V tako kratki dobi je dozorel. Zato pa ima Pij XI. kar najbolj gorko priznanje za skrbno katoliško vzgojo, ki je tudi v sv. Vaclavu obrodila tako žlahtne sadove.
Sv. Vaclav je pa bil tudi izvrsten, dalekoviden in preudaren vladar. Zvesto mu je stal ob strani Bog, h kateremu je vroče molil in se je po napornem dnevnem delu rad udeleževal tudi ponočne službe božje. Tako ga je gnala ljubezen do hiš božjih, da je s svojim zvestim služabnikom Podivinom hodil ponoči bos od ene grajske cerkve do druge in so mu ledena in zamrznjena tla večkrat do krvi ranila noge, da je šla krvava sled za njim. V Gospoda je zaupal in je pri njem iskal luči in pomoči in ni bil osramočen. Toliko je tudi v svetnih ozirih storil za Češko, da ga bodo letos proslavljali tudi neka-toliški češki krogi.
Pri vsej svoji veličini je pa bil iz globine svoje duše ponižen. Svojih nepopolnosti se je rad kar javno obtožil in rad je potem hitel k duhovniku, se mu vrgel k nogam ter ga v solzah prosil, naj posreduje zanj pri Bogu.
Tako je zorel iz ponižnosti v krepost in svetost, iz svetosti pa v mučeništvo, o katerem po pravici pravi papež: »Še ob smrtni uri je bil velik v svoji dušni jakosti in v čudoviti ljubezni do brata-morilca.«
Kako je umrl?
Med češkimi velmožmi je bila takrat paganska struja še dokaj močna in pridružili so se ji zoper izrazito krščanskega Vaclava tudi oni krščanski vitezi, katerim njegovo svetniško življenje, njegova ljubezen do nižjih in zatiranih ter njegovi ostri nastopi zoper krivico in podkupljivost niso bili po godu. S slepilnimi gesli, da tirja Vaclavo smrt čast in sreča domovine, so omrežili tudi dvajsetletnega Vaclavovega brata Boleslava, ki je bil spričo svoje mladosti in svojega vlade željnega ter nemirnega duha še bolj dostopen za njih črne nakane. V močno utrjenem gradu Stara Boleslav je stanoval in tam so se v začetku jeseni leta 929. dogovorili, da ga bodo povabili na cerkveno proščenje v nedeljo 27. septembra, ker je bila grajska cerkvica posvečena svetima mučencema Kozmu in Damianu.
Sv. Vaclav je vabilo ljubeče sprejel, zlasti ker mu je brat Boleslav, ki ni pošteno živel, zagotavljal svoje poboljšanje. S tropom konjenice je Vaclav prispel v
Staro Boleslav, bil pri službi božji in je potem še dolgo molil k svetima mučencema. Nato je hotel zopet oditi, a ga je brat z jokajočim glasom prosil, naj še ostane pri bojni igri, ki jo bo s svojimi vitezi priredil njemu, vladarju in bratu, na čast. Knez je v svoji blagomiselnosti verjel laskajočim se besedam, čeravno ga je nekdo opozoril na opasnost. Po viteški igri je bila v grajski dvorani gostija in ob zaključku je Vaclav še enkrat pozdravil zbrane veljake v imenu sv. Mihaela, nato pa napil še bratu »k pravi ljubezni«. Poljubil ga je in se potem umaknil v odka-zano sobano, kjer je po svoji navadi še dolgo v noč molil,
V temni noči so pa njegovi sovražniki podrobno določili svoje temne namere za drugo jutro.
Ko je zjutraj na vse zgodaj zapel zvonček iz stolpiča lesene grajske cerkvice, se je Vaclav prebudil in je molil: »Hvala ti, Gospod, da si mi dal dočakati tudi to jutro!« Brž se je odpravil proti božji hiši, kar nenadoma pa ga je prestregel sredi dvorišča brat, ga pozdravil, objel in poljubil, Vaclav se mu je še enkrat zahvalil za sinočnjo gostijo, Boleslav pa mu je odgovoril zagonetne besede: »Za danes sem ti pripravil pa še vse lepše slavje.« Nemudoma je potegnil meč in ga zavihtel, da je iz Vaclavove glave brizgnila kri, Vaclav je prvi hip ostrmel od osupnenja, nato se je pa zravnal v svoji visoki vitkosti in telesni moči, je pritisnil brata igraje k tlom in mu izpulil meč iz rok; meneč pa, da se je bratov naval sovraštva ob njegovi prvi rani že polegel, mu je vrnil meč ter šel dalje proti cerkvenim durim. Takrat je pa Boleslav za-vpil in iz vseh kotov so prihrumeli oboroženi vitezi in navalili s kopji in sulicami na kneza, ki se je tik ob zaklenjenih cerkvenih vratih ves preboden zgrudil in je, držeč se s krvavimi rokami za ome-tano leseno steno, umrl s klicem: »V tvoje roke, o Gospod, izročam svojo dušo.«
Boleslavovi pomočniki so potem še nad mrtvim truplom divjali ter ga razse-kali na kose. Tudi vso Vaclavovo posadko s Podivinom vred so posekali. Ob zori 28. septembra 1. 929, je bilo to.
Mučenikovo truplo je ležalo nekaj časa v krvi tik ob cerkvici sv. Kozma in Damiana; po naročilu matere Drahomire, ki je po žalostnem obvestilu prihitela iz Prage v Staro Boleslav, so ga pa položili na častnem mestu na oder, potem pa za-grebli ob leseni cerkvici. Nekaj dni nato je prihitela iz sosednjega slovanskega
ozemlja Horvatov tudi mučenčeva sestra Pribislava, se vrgla na svežo gomilo in z družicami grenko objokovala ljubljenega brata, katerega je že od otroških iger poznala kot vzor nesebične dobrote in svetniških kreposti.
*
Najlepši trg v Pragi in eden najlepših evropskih trgov sploh nosi Vaclavovo ime. Na njegovi vzpetosti stoji velikanski bronasti spomenik Vaclavov, ki sedi ob ljubljeni babici in še tremi drugimi češkimi svetniki na ponosnem konju ter drži
ves mlad in silen plapolajočo zastavo. Njegov dobri pogled plava nad češko zemljo, katero je tako vroče ljubil, ter je vprt v nebo, odkoder so mu svetile njegove zvezde-vodnice.
Slava ti, sv. Vaclav, knez in mučenec, brat naš po veri in krvi! Tvojega poko-lenja in tvoje govorice smo — o da bi tudi nas vodili tvoji vzori! Pa še na Vzhod poglej, tudi tam so tvoji številni bratje po krvi in jeziku, pa kako žalostno je tam! Tudi njih se ljubeče spomni, o dobri slovanski knez Vaclav!
Moderni	apostoli.
Ivan Tomažič.
Nekak notranji, dušni mraz je zagospo-	iti povsod! Na več krajih je zapisano: »Neza-
daril v nas. Tako pusto je v naših dušah,	poslenim je vstop prepovedan.« Pa tudi ne
tako prazno je v naših srcih. Kar vidno ču-	more biti vedno zraven. Druge dolžnosti ga
timo ta mraz in puščobo v notranjosti.	drugam kličejo. Ti si pa tam, tam delaš, tam
Bolj ko je kdo izpostavljen modernim le-	med takimi živiš, s temi si znan, prijatelj, v
denim vetrovom, ki hočejo uničiti vse, kar	sorodu. Tvoj lep zgled, tvoja lepa modra be-
je v katerikoli zvezi z našo dušo in dušnim	seda, tvoj mogočen vpliv bi veliko zalegel,
življenjem, tem bolj čuti ta ledeni mraz.	nevarnost takoj odstranil ali vsaj zmanjšal.
Kaj naj storimo? Ali naj zdihujemo in	Ti lahko več, lažje in hitreje rešiš, kar se
mirno premrazujemo, dokler ne bomo popol-	sploh rešiti da.
noma zmrznili? O, kaj še! Gibati je treba,	Tu si ti namestnik duhovnika, laični apo-
katoliško gibati, uživati močno hrano	sitol, apostol Jezusov, rešitelj duš, v tvojem
presv. Evharistije, močneje se ogrniti s tremi	okolišu steber prave vere in poštenega živ-
božjimi čednostmi in ogreti svojo dušno hi-	ljenja, torej steber katoliške Cerkve, šico z božjo milostjo. Če treba, tudi za peč Mnogokrat se čuje vzdih, ko bi bil jaz
zlezimo! Za katero? Za veliko in obširno peč	duhovnik, ko bi jaz mogla postati mašnik!
presv. Srca Jezusovega! Tam je za vse do-	Da, prav lahko postaneš, samo če hočeš, ne
volj prostora, in vsak se bo prav dodobra	samo navaden duhovnik, marveč pravi apo-
segrel. Tako mi.	stol v najlepšem pomenu besede. Apostol
Kaj pa drugi na ledenih poljanah po-	vzornega zgleda, apostol v vplivni besedi,
ganskega socializma, v gorskih zametih la-	apostol dela za čast božjo in blagor bližnjega,
komnega materializma in na drsališčih pre-	Čakajo te zanemarjeni otroci, sirote, duševno
vzetne prosvitljenosti? Ali naj pustimo, da	plahi vajenci, osameli pastirji, hlapci, dekle;
zmrznejo, češ, saj so sami krivi? Ali naj pre-	sami v se zatopljeni fantje, dekleta, kar vidi
slišimo obupne klice na pomoč? Kdo bi bil	se ena njih obrazih, da znotraj trpe; čakajo te
tak? Še z živaljo smo usmiljeni. Usmiljenje	delavci in delavke po tovarnah in delavnicah;
do nesrečnega človeka pa zahteva narava,	koliko predsodkov imajo v tem ali onem ver-
človeška postava in božje zapovedi. Torej?	skem vprašanju. Čakajo te osebe z dolgotraj-
Že res. Kdo pa naj gre na pomoč tem ne-	nim znanjem, da pomagaš napraviti pošten
srečnim zmrznjencem? Duhovni so za to tu.	konec. Apostola iščejo nesrečni zakoni, divji
Ti naj gredo. Nas to nič ne briga. Toda če bi	zakoni. Žele si laičnega apostola razni bol-
pri tvojem sosedu gorelo, ali boš šel ti lepo	niki, revni in tudi bogati, zapuščeni stari
počasi k požarni brambi, ki je Bog ve kje	ljudje. Pa tudi župna in podružna cerkev išče
daleč, ter boš rekel, pri mojem sosedu gori,	laičnega apostola. Prav tako društvo in razne
pojdite gasit; sam boš pa lepo v senco legel,	druge organizacije.
ko bi lahko ti sam pogasil ves ogenj ali ga	To zadeva le bolj zunanje delovanje. Ko-
vsaj omejil?! Če pa ti sam ne, bi pa poklical	liko pa je še notranjega! Tudi Jezus išče duš,
hitro še druge bližnje na pomoč.	ki bi zadoščale božji pravici, da bi ne bilo
Prenesimo to na dušno, versko polje!	treba kaznovati; duš, ki bi veliko in dobro
Duhovnik ne more biti povsod. Tudi ne sme	molile za grešnike najrazličnejših vrst, da,
Jezus išče duš, ki bi njegove mašnike podpirale z molitvami in žrtvami; išče duš, ki bi vsemu svetu pokazale lepoto in vrednoto, a tudi možnost krepostnega življenja.
Poglej, koliko lepega apostolskega in misijonskega dela! Ali te nič ne mika, da bi tudi ti stopil oziroma stopila v vrste laičnih apostolov? Ogrej se za pečjo božjega Srca, potem pa hajdi na delo, da ogreješ tudi druge, ki zmrzujejo v modernem poganstvu! Loti se one panoge dela, ki ti je najbližja in za te najbolj primerna!
Da ne boš mislil, da tega dela še nobeden ni poskusil, ti hočem povedati nekaj zanimivosti iz zborovanja modernih apostolov. Imeli so tridnevno posvetovanje na Nemškem v Leutesdorfu ob največji nemški reki Renu. Od 20. do 23. septembra lani je bilo. Prišli so od vseh vetrov, iz Angleškega, Francoskega, Holandskega, Belgije, Švice in tudi iz Slovenije kar dva. Udeležili so se pa tudi nekateri pravi misijonarji iz Amerike — južne — in Afrike. Torej zelo pisana družba, pa vsi in vse enega duha ter sv. apostolske gorečnosti! In čudno je bilo to, da smo govorili v vseh evropskih jezikih — nemški, francoski, angleški, holandski, flamski, italijanski in slovenski — in se tudi razumeli med seboj. Nekateri so kar javno vzklikali: kako lepa je katoliška Cerkev, raznih jezikov a enega duha.
Prav rad bi podal vsebino predavanj in razgovorov tega tridnevnega zborovanja, pa ni prostora. Zato bom navedel samo najznačilnejše misli.
Msgr. Picard iz Lowna v Belgiji je rekel: Če hočemo današnji napol poganski svet pre-kvasiti s Kristusovim duhom in ga osrečiti, potrebujemo veliko laičnih apostolov, ki bodo izvrševali podrobno delo, ki je danes potrebno. Duhovniki imajo polne roke drugega dela in tudi premalo jih je. Za tako delo so kakor nalašč ustvarjeni laični apostoli, to je svetni ljudje, ki pod vodstvom svojih dušnih pastirjev izvršujejo podrobno dušnopastirsko delo. To delo se imenuje s papeževo besedo »Katoliška akcija«, je vojaška služba Jezusu Kristusu Kralju. Pokazal je tudi, kako to že delajo v Belgiji. Res, vsa čast tem svetnim apostolom!
Dominikanec p. Guenin — beri Genen — je, osebno zadržan, poslal izdelano predavanje, kjer popisuje, kako dela 400 kate-histov, kakor on imenuje svetne apostole — v okolici Pariza in drugih delavskih naselbinah. Občudovanja vredna vztrajnost in gorečnost! Ti — katehisti ali svetni apostoli — hodijo po delavskih stanovanjih, učijo otroke, oskrbujejo bolnike in onemogle, poravnavajo prepire, pomagajo, da se sklepajo pravilni za-
koni itd. In vse za »božji Ion« le najrevnejši dobe nekaj nagrade. Tisti pa, ki ne morejo osebno se tako apostolsko udejstvovati, zbirajo in dajejo prispevke. Lani so nabrali dva milijona 833.000 frankov, razen tega pa še. 19 milijonov za invalide.
Kaj se pravi navdušen biti za katoliško-stvar, je krasno pokazal in povedal en tak svetni apostol, vseučiliški profesor dr. Brom iz Nymwegna, ki je vsak dan pri sv. maši,, kjer streže in je pri sv. obhajilu. Prosim, vseučiliški profesor, mož od nog do glave, priznan učenjak! Pravi svetni apostol med inteligenco ter dijaštvom!
Opisoval je, kako se katoliška akcija ali ta laični apostolat izvršuje na Ho-landskem. Tu se »špeglaj« duša, ki misliš, da si goreča! Zato pa v Holandiji katoliško življenje tako lepo cvete povsod, ko ima take svetne apostole. Pa ta ni sam, je pa tako rekoč duša vsega laičnega apostolstva.
Nastopil je še katoliški cestni pridigar iz največjega angleškega mesta Londona, ki ima nekako 6 milijonov prebivalcev. Mlad, kakih 30 let star fant, mirnega, možatega nastopa. Govoril je angleški, a razumeli smo ga, kakor sem prej omenil, ker ni govoril samo jezik, ampak vsa njegova duša, tako da je bilo delo nekega jezuita iz Kolina, ki nam je isto povedal v kratkih stavkih nemški, skoraj zastonj. Tako zna govoriti le katoliško prevzeta duša. Orisal nam je, kako delajo duhovniki in laiki za spreobrnjenje Angleške. Delajo pa zlasti na dva načina: s tem, da tiskajo male brošure in letake, ki se na njih obravnavajo samo verska vprašanja, in s tem, da imajo pridige po večjih cestah in drevoredih. Tako imajo v Londonu že 120 takih cestnih pridigarjev, 80 moških in 40 žensk, in ti imajo vsak mesec približno 450 verskih govorov. Najprej se pojasni v kratkih jedrnatih stavkih katoliška resnica — to sme trajati kvečjemu 20 minut; potem sledi razgovor in vprašanja, ki jih stavijo poslušalci, na katera mora pač on odgovoriti oziroma povedati, kdaj bo nanja odgovoril. Vse to traja samo kakih 40 minut. Tako je v eni uri vse to končano. V Hydepark trajajo te pridige ob nedeljah celih 11 ur. Pridigarji so pa samo laiki, ki se morajo v posebni šoli za ta težki posel dobro pripraviti, preden dobe dovoljenje od škofa, da smejo javno nastopati. Vse delajo popolnoma zastonj, nobeden ne dobi niti ene pare. Iz tovarne ali urada najprej domov, potem pa na cesto! Ali ni ta žrtev teh svetnih katoličanov velika, ker delajo res samo za Boga in rešitev duš. Poslušalcev je dosti, seveda različnih. Zato mora biti tak pridigar miren, resen, dobro podkovan in neizmerno potrpežljiv. Takega radi poslušajo in ima tudi
lepe uspehe. Koliko duš, ki tavajo v umski in srčni temini, pripelje tak misijonar nazaj v naročje katoliške Cerkve.
Kaj ne, člani in članice naših M. dr., kako daleč zadaj smo pri nas? Če kdo najvažnejše družbene dolžnosti izpolnjuje, pa misli, kako veliko stori, da mu mora biti g. voditelj že hvaležen!
Največja težava je z delavsko mladino po velikih delavskih krajih, kjer skoraj vsa javnost zastruplja šoli odraslo mladino. Na eni strani brezobzirni liberalizem tovarnarjev in drugih delodajalcev, na drugi strani pa protiverski socializem in komunizem; korakata sicer vsak za se, a oba uničujeta vse, kar je še ostalo plemenitega v mladi duši. Zato je delavstvo ali z drugo besedo prole-tarijat — tako nesrečno in nezadovoljno, ker ga tako izrabljajo; vero in versko življenje so mu pa s posmehom in zaničevanjem zamrzili in iztrgali iz duše. Kako dobiti te ljudi nazaj, je krasno in kar se da živahno opisal abbe Cardeyn, ki je voditelj »Krščanske delavske mladine« v Bruselju ali kot se po francosko ta organizacija imenuje »Jeunesse ouvriere chretienne«.
Začetne težave so bile strašne. S starejšimi delavci ni šlo; bili so ali sovražniki duhovnika ali pa brez korajže. Duhovnik ni smel iti v tovarne ali delavnice, ker je »vstop prepovedan nezaposlenim«. Ravno tam so pa glavna gnezda vsega delavskega brezverstva. Kako torej priti blizu? Samo potom mladih fantov, ki se počasi na to velevažno apostolsko delo pripravijo. Ta gospod je začel leta 1912. s par mladimi delavci in delavkami. Delo je počasi napredovalo in danes šteje ta apostolska organizacija 50.000 članov-aposto-
lov, ki so vedno na delu, da spravijo delavske vrste nazaj v katoliško Cerkev in v redno, zadovoljno življenje. Delokrog je ogromen, ker se vsako leto posveti delavskemu poklicu okrog 70.000 šolo zapuščajoče mladine! Povedal je par krasnih zgledov. Tudi ta je govoril francoski. Nemci so kar strmeli, ko so v duhu gledali te žrtve in to apostolsko gorečnost.
Ali so se tudi ženske kaj oglasile? O, ja. Sicer samo v razgovoru, a pokazale so, da so že mnogo storile, še več pa upajo storiti, ker ta ogenj je tudi nje zajel z veliko močjo. Zdaj so le bolj pridno poslušale in si posamezne misli zapisavale, da jih bodo vsaka v svojem krogu uporabile.
Nastopil je pa tudi naš g. konz. svetnik Janez Kalan, ki je prav za prav započel misel takega zborovanja. V svojem predavanju je poudaril zlasti to misel, da bi se katoličani raznih narodnosti med seboj bolj bratsko zbližali, potem bi bili vsaj med nami — katoličani — razni boji nemogoči. Da bi se bolj spoznali, je pa' pač treba, da vsaj od časa do časa skupaj pridemo, se pogovorimo, dobrega navzamemo in vsak v svojem krogu širimo z vsemi močmi in sredstvi kraljestvo Jezusovo na zemlji.
Ta misel je bila veselo pozdravljena in upati je, da ne bo zaspala.
Da bi tudi pri nas misel katoliške akcije, to je katoliškega udejstvovanja naših svetnih apostolov, ne zaspala, bo največ odvisno od naših M. družb, ker so po svojem bistvu in namenu zato tu, da apostolsko delujejo.
Torej fantje, dekleta, možje in žene, člani ves svet obsegajoče Marijine družine, na dan!
Franjo Neubauer:
Presveta Resni a Kri.
Iz prsi si izvirala, po lesu križa lila, Kalvarijo močila in grehe si izpirala. Iztekla vsa za ves si svet, da bil opran bi in otet. Ah, ni imel posode zlate, ne čase dragocene zate vesoljni svet, da bi željan nastregel Te iz petih ran.
Po gorskih tleh si lila in nisi src ganila, ki trša bila so od tal in neobčutnejša od skal. Nedolžna sveta Rešnja Kri, izperi madeže strasti! Srce, od Tebe oškropljeno in vate naj bo potopljeno, da čisto dvigne se nekdaj v miru in sreče večne kraj!
Blaženi Janez Bosco.
Jožef Meze.
Svetniki so čast in dika sv- katoliške Cerkve, obenem pa dokaz njene nadnaravne moči. Svetost je pač cvetje, ki klije edinole na vrtu, kjer kraljuje Jezus Kristus s svojo milostjo. Kako to cvetje venomer poganja v sv. Cerkvi, nam izpričujejo beatifikacije in kanonizacije, ki se vršijo v Rimu leto za letom.
Dne 2. junija t. 1. je bil proglašen za blaženega Janez Bosco, ustanovitelj Salezijanske družbe, mladinski apostol, ki ga prištevamo med najpomembnejše osebnosti preteklega stoletja.
BI. Janez Bosco (beri: Bosko) se je rodil 1. 1815. v vasici Beki, kakih 40 km od Turina, v severni Italiji. 2e od mladosti je nekako nagonsko čutil v sebi poklic, da bi deloval za mladino in se posvetil duhovskemu stanu. Ker je bila njegova mati uboga kočarica — oče mu je umrl, ko je bil eno leto star — se je moral boriti z velikimi težavami, preden je dosegel svoj namen.
Leta 1841. je bil posvečen za maš-nika. Njegovo zanimanje za mladino je rastlo od dne do dne. Kot mlad duhovnik v Turinu je mnogo spovedoval v tamošnji veliki kaznilnici za mladostnike. Prepričal se je, da se mnogi pogube, ker nimajo nikogar, ki bi se zanje zavzel ter jih otel slabih vplivov. Sklenil je posvetiti mladini vse svoje moči. Toda, kako začeti? Ker je bil prežet z globoko vero in je jasno čutil, da prihaja njegovo poslanstvo od Boga, se je v tej zadevi popolnoma prepustil previdnosti božji. Leta 1841., na dan Brezmadežne, je naletel v zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega v Turinu na zapuščenega 16 letnega Jerneja Garel-lija. V verskih rečeh je bil popolnoma neveden; še prekrižati se ni znal. Tega dečka je začel poučevati v krščanskem nauku. Povabil ga je, naj pride k njemu vsako nedeljo in praznik ter naj privede še drugih tovarišev. Ljubeznivost mladega duhovnika je napravila na fanta globok vtis; naslednjo nedeljo se je vrnil in je s seboj pripeljal šest drugih tovarišev. To je začetek njegovih »oratorijev«, ki so danes razširjeni po vsem svetu. Število oratorijancev je kmalu narastlo na 700.
Kmalu pa je sprevidel, da je za mnoge potreben zavod. Tudi ti začetki so bili nadvse skromni. Nekega večera je prišel
k njemu deček brez doma in staršev. Milo je jokal in prosil prenočišča. Bosco se ga je usmilil. Svoji materi, ki mu je gospodinjila, je naročil, naj mu pripravi ležišče v kuhinji. To je bila prva spalnica njegovega zavoda. Deček je ostal na hrani in stanovanju pri svojem dobrotniku, ki mu je pri dobrem mojstru preskrbel dela. Kmalu je prvi notranji gojenec dobil tovariše.
Število gojencev se je množilo in bi. Janez feosco je sezidal zanje zavod, ki ga je pozneje povečal še z novimi stavbami. V novem zavodu je otvoril obširne delavnice, za bolj nadarjene pa srednje šole. V nekaj letih je število notranjih gojencev, vajencev in dijakov narastlo na 500.
Kako zagotoviti obstoj svojim napravam? Tudi na to je mislil bi. Janez Bosco. Po nasvetu Pija IX. je ustanovil Salezi-jansko družbo. Družbi je dal pravega duha ter pripomogel, da se člani trudijo, doseči tudi najvišjo redovno popolnost.
Janez Bosco pa je gledal še dalje. Tudi za žensko mladino je hotel poskrbeti zlasti, ker ga je k temu nagovarjal Pij IX. V ta namen je ustanovil družbo »Hčera Marije Pomočnice«. V tem podjetju je našel močno oporo v preprostem dekletu: Mariji Mazzarello, ki je bila polna božjega duha, zato je bila tudi takoj ob ustanovitvi družbe izvoljena za vrhovno predstojnico in je na tem mestu ostala, dokler ni v sluhu svetosti izdihnila svoje duše. Tudi njena svetniška razprava je v teku.
Naprave Janeza Bosca so se krepko razvijale, zavodi so se množili in prošnje za nove ustanove so prihajale dan za dnem. Nenavaden porast njegovega dela je kazal, da ga je spremljal božji blagoslov in blagoslov Marije Pomočnice.
Toda kje je Janez Bosco jemal sredstva za vse te naprave? Božja previdnost mu je naklonila dobrotnike v vseh slojih. Da bi zagotovil svojim napravam trajno podporo, je strnil te svoje dobrotnike v Zvezo salezijanskih sotrudnikov in tej zvezi preskrbel tudi najvišje odobrenje.
Vendar se delavnost bi. Janeza Bosca ni raztezala samo na vzgojo mladine. Njegovo veliko, plemenito duhovniško srce je gorelo za zveličanje duš, zato se je vse-
stransko udejstvoval v delu za razširjenje božjega kraljestva na zemlji. Zelo veliko je pridigoval in spovedoval. Pa tudi s peresom je deloval neumorno. Spisal je vsakovrstne knjige za mladino, za preprosto ljudstvo, zlasti pa v obrambo sv. Cerkve.
Njegova svetost je bila tako velika in razni čudoviti dogodki so se tako množili v njegovem življenju, da je kmalu zaslovel širom sveta. Ko je leta 1883. potoval v Pariz, so mu množice priredile tako sijajen sprejem, kakršnega Pariz ni videl kmalu ne prej ne poslej. Isto se je zgodilo, ko je leta 1887,, leto pred smrtjo, obiskal špansko mesto Barcelono,
BI. Janez Bosco je bil velik častivec Matere božje. Širil je zlasti češčenje Marije Pomočnice, kateri na čast je 1. 1868. dogradil krasno svetišče, kamor prihajajo sedaj romarji od vseh krajev sveta in odkoder se je češčenje Marije Pomočnice razširilo po vsem svetu.
Umrl je 31. januarja 1. 1888. Kdor prebira življenje bi. Janeza Bosca, mora občudovati njegov izredni organizatorični talent, jekleno vztrajnost, čudovito delavnost, neomejeno zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico, ki je bila njegova vodnica vse življenje, zlasti pa ono visoko stopnjo svetosti, ki mu je priborila čast oltarja.

Kres.
And. Orehek.
I.
»Ali si slišal oznanilo, da bo v petek spomin sv. Cirila in Metoda?« vpraša Bo-žičev Nacek Mikličevega Tomaža, ko gresta iz Zalesja od devete maše. »Pa si nemara spet bil zunaj cerkve?«
»Seveda sem bil, Nacek.«
»Z očetom imata vsak svoj stol, pa sta največkrat oba prazna. Le čemu plačujeta sedežnino?«
Pred pustom je Nacek prišel od vojakov. Visokovzrasli fant je podolgovatega, prikupljivega obraza s tistimi mehkimi potezami, ki jih v fantovsko lice tako značilno začrtava čisto življenje in pridno delo. Če je kdo izrekel nespodobno besedo, je zardel kakor nedolžna deklica. Vsi dobri ljudje so ga radi imeli in vsi so ga klicali za Nacka že od njegovih deških let, Tomaž je pet let starejši, poraščen, precej čedne zunanjosti. Oba veže tesno prijateljstvo. Celo staršem se je Tomaž včasih uprl ali se nepriljudno zadri nad njimi, Nacek mu je smel reči, kar je hotel.
»Ali bo spet pridiga?« se zasmeje Tomaž na njegove besede. »No, prav je, saj župnikove nisem dosti slišal.«
»Pa zakaj je ne bi poslušal? Govoriš o veri in o cerkvenih stvareh več kakor sam župnik, poučiti o njih se pa ne daš. Meniš, da si res modrost zajel z največjo žlico? Pa pustiva to. Povej rajši, če bomo tudi letos napravili Ciril-Metodov kres. Lani me ni bilo doma. Slišal sem, da je bilo lepo.«
»Seveda bi bilo dobro. Kdaj praviš, da je praznik?« »V petek.« »Torej bi bilo treba v četrtek kuriti. Naročil bom Tonaču, naj navleče suhljadi na Vrhu-šček.« »Pusti no tistega Barbkinega pretepača! Saj veš, da je zmeda, kjer se le prikaže.« »Lani ni bilo nič hudega.« »Kakor hočeš. Ne zaupam mu prav nič. Ponočnjaki in pijanci niso bili še nikoli prida. Popoldne ne greš v cerkev?« »Oče imajo v Laščah sejo, moram biti doma. Pa tudi časopisja od tega tedna nisem še pregledal. Na Mlaki smo kosili, ni bilo časa.« »Tisto tvoje časopisje če pregledaš ali ne, še bolje, če ga ne. Pa pridi zvečer na vas, da se domenimo zaradi kresa.« »Dobro.« — Prijatelja se ločita. Oba sta pred leti z dobrim uspehom dovršila »Zadružno šolo« v Ljubljani, oba sta bila člana za-leške mladeniške Mar. družbe. Kakšen razloček med njima! Nacek je vestno hodil k shodom in zakramentom, točno vršil dolžnost nedeljske, tudi popoldanske službe božje, na vasi se je ponoči prikazal le, če je imel kaj opravka. »Ne morem razumeti,« je večkrat pravil, »kaj fantje prav za prav hočejo na vasi. Če v jasni poletni noči zapojejo veselo pesem, to razumem. Neumljivo pa mi je, da je klep-ljejo iz ene vasi v drugo, tudi po pol ure daleč, v najslabšem vremenu, v blatu, snegu in dežju. Tudi ko bi mi kdo plačal, bi ne šel tako daleč; ti reveži pa noč za nočjo in zastonj.« Toda Mikličev Tomaž je imel pri fantovanju še drug namen. Na prapor, ki je okoli njega zbiral svoje prijatelje, je zapisal ponosno krilatico: svo-
dosledni. Vedela je ta četa, da je bil njih poglavar izključen, pa so se rajši z njim družili kakor z Nackom, ki je bil tako odličen fant. Res ta skupina ni bila velika, ali obstojala je vendar le. Niso bili ravno hudobni. Ko bi jih angel božje sodbe vzel na svojo tehtnico, bi celo našel, da je prav mnogo izmed njih živelo v milosti božji, toda nagibali so se na slabšo stran. Vsaka človeška tvorba je nepopolna. Tudi fantovska Mar. družba. Tudi v nji kaže izvirni greh svoje rogove: nagnjenje v hudo, oslabelost božjega spoznanja. Mikličev Tomaž je bil versko bolj mlačen, sicer pa še dosti dober fant. Bral je zelo veliko. Zanimalo ga ni samo to, kar sta mu priporočala družbeni voditelj in Nacek, še veliko rajši je bral, česar ta dva nista priporočala. Ljudje so pravili, da ima to po svojem očetu, ki tudi ni izbiral hrane svoji duši. Naročene je imel versko mlačne liste in je nosil iz Ljubljane, kamor je po opravkih šel, skoraj redno vsak teden, polne žepe brezverskih in pa protiverskih listov. Pa je bil ta mož pred svetom poštenjak, celo član za-leške Mar. družbe za može. Nekdo je dejal, da je peklo potlakano s po-hojenimi dobrimi sklepi. V sedanjih malomiselnih časih bi lahko rekli, da je potlakano z nedoslednostjo. Resnično verni in po srcu zelo dobri stari Miklič je z brezbožnimi časopisi zastrupljal svojo lastno družino! Ubogi Tomaž je ta strup na debelo požiral. Nacek si je mnogo prizadel, da bi ga rešil. V vseh rečeh ga je čudno rad ubogal, glede knjig in časopisja pa je bil prav tako svojeglaven kakor njegov oče. Tudi temu je domači župnik kajkrat prigovarjal: »Pustite brez-verske časopise, Miklič, to ni dobro za vašo hišo.« »Meni ne škoduje, gospod župnik, družina pa ne bere.« Ko je te besede izvedel Nacek, je brezobzirno udaril po sredi: »To je gola domišljavost in napuh! Kje je korenjak, ki bi mu mišjica ne škodovala, če jo v toliki množini uživa dan za dnem?« In res je oče postajal versko mlačen, celo malobrižen, njegov sin pa še bolj. Vsa sreča, da sta bila z Nackom prijatelja.
Ta mu ni dal miru. »Nekakšne fantovske sestanke prirejaš, kakor slišim,« mu je oponesel v nedeljo zvečer na vasi, ko sta se domenila glede kresa. »Ali jaz nisem toliko vreden kakor Tonač? Njega si povabil, mene nisi.« »Kako naj tebe po-
boda. Kakor je Nacka cenil, mu je bil vendarle skoraj nevoščljiv, da je imel več fantov za seboj kakor on, Mikličev Tomaž, sin največjega zemljaka v župniji. Za Nackom, čeprav so doma imeli le četrt zemlje, so šli fantje iz pametnih hiš, in bilo jih je, zlasti odkar je dorastel, čimdalje več, Tomaževih lahkomiselnikov
Ambr. Bergognone.	Milan.
Mati Sloarnikoua.
pa čimdalje manj. To je dražilo njegov napuh. In okoli Nacka se je zbiralo kleno fantovsko zrnje, okoli Tomaža pa pleve: oni, ki so med mašo sloneli na pragu ali podpirali zunanji zid; oni ki so v nedeljo popoldne skoraj redno šli v gostilno, zapit svoje revne soldke; oni, ki so opravljali službo ponočnih inženjerjev in so domačo ter okoliške vasi brezplačno premerjali po dvakrat in večkrat v eni noči. Res, nič posebno hudega niso doprinašali, celo za podpiranje zunanjega cerkvenega zidu se je našel izgovorček: cerkev je premajhna! Ali vendar so jih pametni fantje gledali postrani, pametni možje pa še bolj. Njih načelnik je bil prav za prav Barbkin Tonač, ki je bil svoj čas izključen iz Mar. družbe. Tomaž je mislil, da je on kape-tan, pa je bil le podporočnik, Tonač pa kapetan med temi plevami. Neverjetno je, kako so nekateri fantje malomiselni in ne-
vabim? Vsako besedo bi mi presekal, in fantje bi se mi smejali.« »Tvoji junaki so ti seveda vse verjeli. 0 čem si jim govoril?« »O svobodi mišljenja.« »In o boju za svobodo tega mišljenja s temnimi silami srednjega veka. Poznam tvoje prazne besede. Povej mi enkrat jasno, kaj vendar hočeš? Začel si begati druge fante. Nisi več pet let star in vedeti moraš, kaj de-
zate nesreča. Začni rajši zopet moliti, pusti protiversko časopisje in opravi enkrat res dobro spoved, tako dobro, da boš ponižno in skesano Boga prosil od-puščenja za svojo nespamet.«
Tomaž se zgrabi za glavo: »Nacek, ne trgaj mi duše na dvoje!«
»Na dvoje! Na dvoje se mora raz-klati tvoja duša kakor zrelo, rdeče, na
Veronese.
Jezus in Samarijanka pri vodnjaku.
Dunai.
laš. Ali jaz ne mislim svobodno? Izpolnjuj zapovedi, varuj se greha, to je pravilo, vse drugo je svobodno. Nauki naše vere so tako dosledno izvedeni, da moraš zavreči vse, če zavržeš le en nauk, drug se stiče z drugim kakor jagode pri pater-noštru. Ali hočeš morda misliti, da Kristus ni Bog? Fant, učenjaki svetovnega imena, ki je nasproti njim moja in tvoja pamet kakor brlinček nasproti solncu, ponižno poklekajo pred Njim, čeprav niso duhovniki. Zakaj ne izvajaš posledic, če tako malo daš na svojo vero? Izstopiti bi moral iz Marijine družbe. Pa to bi bila
zunaj zdravo, znotraj nagnito jabolko, na dvoje, da vidiš, kaj je znotraj, in da to gnilobo izrežeš, sicer segnije celo jabolko!« »Kako strašen si nocoj, kako strašne so tvoje besede!«
»Ali si moj prijatelj, Tomaž, ali nisi? Če si ali nisi, ubraniti mi ne moreš, da bi zate ne molil. Lahko noč, mudi se mi domov. Daj mi roko, da nisi name hud!«
»Ne morem, Nace, ne morem, nocoj si mojo dušo umoril!«
Tomaž zbeži pred osupnjenim prijateljem v temno mlajevo noč.
(Konec prihodnjič.)
Kdor nikdar stradal ni, ne ve, kako lačnemu kruhek diši.
Moder mož se šele oženi, kadar ima ženkico in dečico s čim rediti.
Mož mora biti srečnega zakona glava, žena pa srce.
Mlad berač bo star tat.
Naj bo hiša še toliko srečna, neprenehoma ji solnce ne sije.
Kjer žena klobuk nosi, mož slabo kosi.
Več ko je kuharic, manj je dobrih potic.
Človeka lahko po hoji, hiše po strehi, ljudi in kraje po šegah spoznaš.
Se trikrat preseliti, je enkrat pogoreti.
Družini daj pravice, ne prepolne žlice, da se ne okaplja.
Gosta selitev, pa redka molitev, ni kaj prida.
Boga se bati, greha se varovati, pa dobro storiti, je zadosti modrosti za časno srečo in večno zveličanje.	Slomšek.
Skrbite...
Janez Langerholz.
Shod je minul in pričel se je razgovor med gospodom Pavletom in članicami.
Pa je dejal gospod Pavle: »Gorečnost za družbo nekam pojema. Čimdalje manj se jih priglaša za pristop.«
»Preposvetna so dekleta,« je menila Sredniškova Pavla.
»In pravijo, da niso na svetu samo za molitev, ampak tudi za veselje,« je dodala Ostrivčeva.
»Pa v šoli in v Mar. vrtcu premalo naredite,« je v sveti gorečnosti moledovala Kolenčeva Micika. »Ko bi bila jaz na vašem mestu, jaz bi jih kar primorala. Potem bi pa šlo.«
An dr. Solari.
Milan.
Mati lepe ljubezni.
»Micika, prehuda si. Tako ne bo šlo. Prostovoljno se je treba odločiti za Marijo.«
»Prostovoljno? Seveda, prostovoljno. Ampak če se bodo dekleta prostovoljno odločala, nas bo v družbi čimdalje manj. Me se bomo postarale, mlajših pa od nikoder ni, ker gredo prostovoljno od družbe proč. Malo sile je treba; to je toliko kakor enkrat ena.«
»Le čakaj, Micika, ti bom pa nekaj povedal. Skrb za Marijino družbo ne sme sloneti samo na mojih ramah, ampak tudi na tvojih in na ramah vseh deklet. Družba ni moja, ampak je Marijina in tudi vaša. Ali razumeš, kaj se to pravi?«
»Samo malo.«
»Bom pa tebi in drugim to reč pojasnil. Poglejte! Lani je mislila vstopiti v družbo Zadrgalova Meta. Saj se še spominjate.« »O, dobro.«
»Potem je pa svojo misel opustila. In zakaj? Dobro veste Njen bratranec, ki študira v mestu visoke šole, je sedel neke nedelje na kolo, pripeljal se je k Za-drgalu in toliko časa motil in rotil ubogo siroto, da se mu je slednjič posrečilo: pregovoril jo je. Meta mu je obljubila, da ne bo vstopila v družbo. In ni. Njega vam stavim za zgled.«
»Kako... Da bomo še me druge odvračale od družbe.« »Porednica!«
»Ne bodite hudi. Le malo —« »Že razumem tvojo šalo. Rečem pa: Če je bratranec Zadrga-love Mete prišel iz mesta, da jo je odvrnil od Mar. družbe, — če se ni ustrašil dolgega pota, samo da je dosegel svoj namen, če je on porabil vso moč svojega namazanega jezika, da je odtrgal eno članico od naše Marijine družbe:
ali se boste ve sramovale delati ravno nasprotno. Agitirajte za našo družbo, vam pravim.«
»Kdo nas bo pa poslušal. Samo če bom rekla: .Francka, pristopi v Marijino družbo', pa bo najinih besedi konec. 2e naprej vem.«
»Ali si res tako kratkoumna ali se samo delaš tako? Dvoje Gospodovih besedi mi prihaja na misel ,Bodite preprosti kakor golobje in zviti kakor kače', je učil Jezus svoje apostole. In spet drugič je dejal: ,Jaz vam bom dal usta in modrost, kateri se ne bodo mogli ustavljati in ji ne ugovarjati vsi vaši nasprotniki'. To dvoje je tudi vam potrebno, da boste znale prav besedo zastaviti, kadar in kjer bo treba govoriti v prid naše družbe.«
»Pa smo tako nerodne. Kar ne gre beseda od nas. Ne znamo, pa ne znamo.«
»Ženske, pa bi ne znale govoriti! Pa bi ne znale prav besede napeljati! Pojdite no!«
»Res ne znamo. Pa sram nas je.«
»No, no, no, no, Pavla. Za Marijo delati vas bo sram. Še misliti ne smeš kaj takega.«
»Saj ne mislim, samo pravim tako. Ampak težko je pa le, težko. Vi ne verjamete,«
»Poslušajte me, Pavla in vse, ki imate vsaj iskrico srca za Marijo in njeno družbo. Prvo, kar vam svetujem je, da bodite z vsemi dekleti prijazne. Nobene ne prezirajte, tudi najbolj siromašne ne. Marija je mati vseh. Nekam strašno grdo se vidi, če je dekle do svojih so-vrstnic, zlasti še do mlajših ali ubožnejših sirova ali odurna. Zakaj takega vedenja ne narekuje dekliški ponos, ampak ga rodi ošabnost. Upam, da boste znale biti prijazne; to vendar ni nikaka umetnost, ampak zahteva najbolj preproste olike. Poglejte, kako znajo biti drugi medeni in sladki, če hočejo doseči svoje slabe namene. — Ali bo šlo?«
kajo. Zato vam priporočam: bodite povsod vesele, nikdar pa seveda razposajene. Ali mar ni Marija mati svetega veselja? Približajte se svojim tovarišicam s tako ljubeznijo in s tako iskrenostjo, da bodo dobile zaupanje do vas, pa imate svoje delo že napol opravljeno. Povabite jih vsaj včasih k našim shodom, da bodo videle, kako se nam godi pri naših toliko razvpitih sestankih. Zlasti pripeljite take, ki kažejo veselje do družbe, pa imajo zoper njo še kakšne predsodke. Tudi to ne bo pretežko.«
»Gotovo ne.«
»In pa na božji blagoslov nikar ne pozabite. Zavedajte se, da ste z vsem svojim delom samo orodje v rokah božjih in Marijinih. Potem pa na delo in šlo bo. Z vašim trudom in z vašo pomočjo bo naša družba na novo oživela. Z Bogom za Marijo!«
Shod se je razšel in pričelo se je nadaljevanje shoda zunaj na prostem, na potu, vsaka vas zase.
»Bomo poskusile.«
»Drugo, kar vam posebno na srce polagam, je, da poskusite ljudem dopovedati in dokazati, da Marijina družba ni bavbav, kakor ga nekateri sli-
Marijina slika v glavnem oltarju na Homcu.
Farizej in cesininar molita o templju
»Čudno, da bi morale me skrbeti za družbo,« se je glasil ugovor, »čemu imamo pa duhovnike. Če jim je mar za družbo, bodo že poskrbeli, da družba ne bo izumrla.«
»Tako govori mlačnost,« je ugovarjala nasprotna skupina. »Res je, nam vsem mora biti blagor in razvoj družbe pri srcu. V družbi smo kakor v družini. Ni, da bi delala samo oče in mati, drugi bi pa lenarili ali pa celo razsipali in zapravljali domače blagostanje.«
»Bomo videle, koliko boste dosegle. Smejali se vam bodo. Me, dekleta, nismo za tako delo.«
»Poskusile bomo. Če bo šlo, dobro, če ne bo šlo, bomo pokazale vsaj dobro voljo in nihče nam ne bo mogel očitati, da same zapiramo dekletom vstop v družbo
in da jih pehamo od sebe in na pot pogube.«
Podobni razgovori so bili slišati na potih proti Studencu, proti Drnovlju, proti Prodani vasi in proti Višavam. Povsod eno in isto prerekanje, povsod pomisleki za in zoper.
Ko je pa minilo leto in dan, je gospod Pavle doživljal s svojo družbo uresničeno evangelijsko priliko o talentih in o služabnikih, ki so z njimi gospodarili.
Družba pa je rastla in se množila in duh Gospodov, duh ljubezni in medsebojnega zaupanja je plaval nad njo. Kmalu je zavel čez meje, v sosednje župnije in marijansko življenje je donašalo sadove in uspehe, ki jih ni nihče pričakoval.
Ali ne bi poskusili z istim delom še pri vas? Kar na delo! Bog že čaka s svojim blagoslovom ...
Ali — ali.
Gospod župnik je oznanil, da se ustanovi fantovska Marijina družba. »Komur je količkaj mar poštenosti, naj se priglasi, da se ne pogrezne v mlakužo.« Oskrbel je zanje duhovne vaje, ki se jih je udeleževalo 170 mladeniče v. Po sklepu se jih je prijavilo za Marijino družbo 29. Ustanovljena je bila prvo nedeljo v majniku,
Kaj neki zadržuje fante, da se ne ojunačijo, da ne vzljubijo kongregacije. Ali ni naše življenje kakor vožnja po razburkanem morju? Ali ni rešilna deska v viharnih valovih vprav Marijina družba? — Ali menite fantje, da je Marijina družba res le za ženstvo? Ali ne veste, da je bila prvotno ustanovljena samo za moško mladino, predvsem za dijake!... Fant, ki si ne upa v Marijino družbo iz napačnega in neumnega strahu pred ljudmi, ni vreden tega imena » fant«, — ni prost, ni svoboden, marveč strahopetnež in odvisen od človeškega obzira, navadno pa tudi od nesrečne strasti. O, kako bi mogel dopovedati, kako malo možatosti ima fant, ki ga posvetni tovariši begajo in potezajo, kamor hočejo. Fantje, spoznajte goljufivost onih lahkomišljenih, posvetnih tovarišev, ki so veliki samo v slabem govorjenju, nesramnih dovtipih in v nečastnih delih. Bodite vitezi, neustrašeni za sveto stvar. Pristopite v Mar. družbo in spoznali boste, da ni
nič lepšega in častnejšega, kot biti Marijin sin, kot imeti za mater Kraljico nebes in zemlje.
Blaženi Janez Bosco.
Pomislite vendar: Ali vas bodo na zadnjo uro tolažili oni tovariši, ali one tovarišice, ki so grobokopi fantovske poštenosti in čednosti!?
Nikar ne mislite, da je oni »fest«, ki se zna krepko pridušiti, ki zna krepko udariti, na vasi razgrajati, ali pod okno lestvo postavljati! O, kako pomilovalna slepota! Nikar tudi ne mislite, da je ta »fest«, ki ga zna najbolje po grlu poganjati! Ubogi so oni revčki, ki se s tako abotnimi in nevarnimi rečmi hočejo postavljati!
Berite naš list »Bogoljub« in oči se vam bodo odprle, pa boste spoznali, kako ničeve, smešne in vse obsodbe vredne so bile doslej vaše sodbe. Vse dosedanje ravnanje se vam bo potem neumno zdelo. Izgovor, da je »Bogoljub« zgolj za ženstvo, ne drži. Krivična sodba! Le berite, pa se boste prepričali, da je sedaj v »Bogoljubu« več beriva za može in fante, nego zgolj za ženstvo. Volje manjka, zato je pa vsak izgovor dober.
Teh besed ne jemljite za zlo; prišle so iz odkritega srca, ki vam hoče dobro.
Zgodbe Elizabete Canori Mora.
Janez Pucelj. — (Dalje.)
Z veliko pobožnostjo je prejela na dan poroke božjega Ženina, da bi on blagoslovil in posvetil to zvezo.
Na svatbi ni manjkalo zunanjega sijaja: mnogo uglednih svetov so bili povabili starši; vladalo je veselje, kakor vlada med boljšo družbo, če že ne povsem srčno in iskreno, pa vsaj na zunaj sijajno.
Mater Elizabetino, gospo Terezo, pa je sredi splošne radosti bolelo srce, stiskala sta ga ji kakor tesen strah in bojazen, ki si ju ni mogla razložiti in se ju ne iznebiti.
Gospod doktor Frančišek Mora je imel prostorno hišo na Via di Pietro. V njej je živel s svojo ženo, gospo Agato in štirimi hčerami, ki so bile ostale neomo-žene doma, in še z dvema sestrama svoje žene. Krištof je dobro razumel, da se vstopa v toliko družino mlada nevesta ne more najbolj veseliti, zato je najel stanovanje blizu očetove hiše, zraven cerkve sv. Evstahija, v palači kneza Vespignani. Elizabeta je bila srečna: saj jo bodo lahko pogosto obiskovali njeni starši, in si je očitala, da je bila tako nezaupljiva do Boga in malodušna zadnja leta.
Krištof je ljubil svojo mlado ženo nežno in jo je obsipal z vsemi mogočimi pozornostmi, da bi se počutila srečno v novem domu. Elizabeta mu je otroško vdano vračala njegovo ljubezen in mislila samo
na to, da bi ga zadovoljila in osrečila. Tako so minuli prvi tedni zakona.
Elizabeta je polagoma začutila, da jo mož čimdalje bolj obsiplje z nežnostmi, ki so se ji zdele včasi že kar pretirane in bolestne. Prepovedal ji je opravljati tudi najlažja domača opravila; niti šivanke ji ni pustil vzeti v roke. In da bi se prepričal, če ga je ubogala, ji je, ko se je vrnil, preiskal njene prste. Da bi ga nedolžno prekanila, je Elizabeta šivala z naprstkom; saj je vedela, da je človek ustvarjen za delo kakor ptica za letanje. Pa se ji ni vselej posrečilo tako ogolju-

f Ivanka Garvas.
fati moža. Tedaj se je Krištofu obraz pomračil, gube bolestnega srda so se mu zarezale ob ustih in očital ji je z bolestno razdraženostjo, da ga ne ljubi, da mu ne vrača enake ljubezni za njegovo in podobne reči.
Pretirano nagnjenje Krištofovo se je za Elizabeto sprevrglo v pravo muko: tako jo je ljubil, da jo je hotel imeti čisto in popolnoma sam in da bi tudi ona izključno samo njemu izkazovala popolnoma vso svojo ljubezen. Zato mu ni bilo všeč, da je izkazovala ljubezen tudi svojim staršem. Ti so se seveda veselili, da so svojo hčerko tako lepo oskrbeli in so nemara potihem upali, da bodo na starost pri nji našli miren pristan in so že zdaj črpali iz občevanja z njo srčnost in tolažbo pri tolikih grenkih obiskanjih usode. Kolikor-krat so mogli, so obiskovali svojo hčer, posebno v dolgih urah, ko je bila sama in je bil mož zdoma po opravkih svojega poklica. Spočetka Krištof ni imel poguma, da bi kaj oporekal; pozneje se je držal ob takih prilikah resno; še pozneje ne-voljno; dokler ni svoje nevolje pokazal v pogovorih, čeprav še kolikor toliko prikrito. Elizabeta je brž spoznala pomen besedi in je s težkim srcem prosila starše, naj skrčijo število svojih obiskov.
Pa to ljubosumnemu možu še ni bilo dovolj: kot bi se bal, da ne bi Elizabeta svoje ljubezni delila med starši in njim, ji je dal razumeti, da njenih staršev sploh ne vidi rad v svojem stanovanju. To je bil težak udarec za Elizabeto. Saj je vprav zaradi staršev privolila v zakon, do katerega sama pač ni imela veselja. Vdala se je volji moža. — Starši so se globoko užaljeni morali zadovoljiti s tem, da so vsak dan šli mimo oken ljubljene hčere in je ona ob tej uri stala ob oknu in so se tako pozdravili, včasi z rosnimi očmi.
Pa še to je bilo Krištofu preveč. »Tudi pri oknih se ne boš več kazala,« je velel Krištof; Elizabeta je ubogala.
Krištof je ljubil glegališče, koncerte in veselice. Elizabete te reči niso vlekle kdovekaj, vendar ga je vedno spremljala, da ne bi bil nejevoljen. Po naravi skromna in ponižna, je bila na drugi strani vljudna in olikana. Nihče ni mogel najti na njej kaj manj pravilnega: vse je pri-
čalo o plemenitosti njene duše. In vse to je še prav posebno vleklo nase poglede in občudovanje mnogih. Ona tega v svoji otroški preprostosti niti opazila ni. Seveda je opazovala druge ljudi, pa njih zlobe ni spoznala: kakor otrok, ki vidi zlo dejanje, pa ne razume njegovega namena. Pač pa je vse to natančno opazil s svojimi ljubosumnimi očmi njen mož. Nikakor ni dvomil nad svojo ženo; celo nekako laskalo se mu je in mu ugajalo, ko je videl, kako znanci občudujejo okusno obleko, čislajo preprosto-olikano obnašanje njegove žene itd. V svoji ničemurnosti jo je celo izpostavljal marsikaki nevarnosti, da bi se z njo postavljal. Na drugi strani spet pa ga je grizlo in jezilo, da bi tudi kdo drugi Elizabeto čislal ali nekako ljubil: hotel jo je imeti vso sam in hotel je, da bi tudi ona vsa imela samo njega vsega sama.
Elizabeti je bila ta ozkosrčno ljubosumna ljubezen v veliko muko. Tako sko-ro blazno ljubosumno ljubljena od moža
Noui pluoijal v Predosljah pri Kranju. Načrt H. V urnik: izd. šolske sestre v Mariboru.
je bila bolj sama kakor kdaj poprej, oropana celo svojih staršev.
Zdaj se je laže približala Bogu kakor kdaj poprej.
*
Gospod advokat Krištof Mora je zjutraj vstal prej kot navadno, ko je Elizabeta ležala še v postelji. Šel je k omarici, vzel iz nje lepo pištolo, jo pokazal ženi ter se igral z njo rekoč: »Poglej, kako lepo pištolo sem dobil snoči v dar!«
»Pa je res lepa! Pa menda ni nabita?«
»Nabita je!«
»Daj, izprazni jo, Krištof! Prosim te.«
In Krištof je vzel iz orožja naboje. Potem je prožno iztegnil svojo roko in smehljaje pomeril na ležečo soprogo. Kakor neka nevidna sila mu je potisnila roko s pištolo vstran, ko je pritisnil. Tedaj je zagrmel strel — v pištoli je ostala še ena krogla — in na steni je zazvenelo steklo, ki se je razletelo v sto koscev. Strel je zadel podobo Križanega, ki je visela nad zglavjem ženine postelje. Steklo podobe se je razletelo, v zidu se je naredila luknja, podoba sama pa je ostala nepoškodovana.
Od groze omamljena sta padla pred podobo Križanega na kolena in se mu zahvalila za čudovito rešitev.
Po tej grozi je Elizabetina gorečnost v hvaležnosti rastla. V solzah in molitvah se je obračala k svojemu Bogu s prošnjo, naj kroti ljubosumnost njenega moža. Bila
je to za njo grenka ljubezen, ki ji je zagrenila ali vsaj skalila vsako veselje. Starši, tako blizu so in vendar tako daleč od nje; najmanjše pomoči, niti tolažilne besede jim ne more nuditi; kako rada bi bila pri njih in delila z njimi žalost in bridkost!
Pa prišel je dogodek, ki—lahko toli-krat zgladi v družinah, če je postalo v njih kaj hrapavega. Elizabeta je porodila hčerko. Mir in veselje se je vrnilo v družino. Krištof je bil vesel, popustljiv, radostno je dovolil staršem mlade matere in njenim sorodnikom, da obiščejo porodnico in Elizabeta je bila vesela in potolažena.
O groze! Izkazalo se je, da deklica ne more požirati; niti kapljice mleka ne; vsi poizkusi zaman! Drugi dan po sv. krstu je dete umrlo. —
Vsi so si prizadevali, da bi po tej nesreči Elizabeti dvignili upadli pogum. Vdana sicer v voljo božjo, je kljub temu občutila vso bol te izgube. Ne samo njeni najbližji, starši in bratje in sestre, ampak tudi tast in tašča in teti in predvsem zlasti dve mlajši sestri Krištofovi se nista hoteli od nje ločiti in sta prosili starše, naj ju puste sploh za dalj časa pri nji, kar so starši tudi dovolili. Ti dve mlajši Krištofovi sestri sta ljubili svojo svakinjo kakor lastno sestro in Elizabeta se je veselila vsega tega.
Lepi dnevi družinske sreče so se vrnili v dom gospoda odvetnika Krištofa Mora in njegove žene Elizabete.
Smrt zveste Marijine hi
Dne 19. aprila t. 1. nas je zapustila vzorna članica Ivanka Garvas-ova, v starosti 39 let. Vsa šentjakobska dekliška Marijina družba žaluje ob svežem grobu sosestre Ivanke. Svetila nam je ljubeznivo, a odločno s svojim zglednim, krepostnim življenjem. Po poklicu je bila delavka v tobačni tovarni v Ljubljani. Preprosta, skromna in ponižna je bila, zato si je osvojila srca vseh tovarišic. V izpolnjevanju družbenih dolžnosti je bila vestna in natančna do skrajnosti. Več let je sodelovala tudi kot svetovalka v družbenem odboru. Če je videla, da je težava ali bridkost zadela katero izmed sosester, jo je znala ljubeče tolažiti; sočuvstvovala je s pravo marijansko ljubeznijo, ki je lastna le dobremu otroku Marijinemu. Zelo rada je obiskovala bolne tovari-šice. V takih slučajih je čutila toliko obzirnost do bolnika, da se ni nikoli mudila pri njem čez mero, dobro vedoč, da predolgotrajni obiski bolnika zmučijo. Vedno je imela pced
;rke — cerkvene pevke.
očmi korist bližnjega in mislila na to, kako bi sosestri ustregla.
Jezus v presv. Evharistiji je bil vsako jutro hrana njene ljubeče duše. Ljubila je svojega božjega Ženina iz vse duše, kar je odsevalo iz vsega njenega govorjenja in življenja. Kako navdušeno je večkrat govorila o Jezusu in Mariji napram svojim sosestram. Ko so dekleta spoznale globino njene čiste duše, so se ji v težavah in potrebah kaj rade priporočale v molitev. Vsaki je obljubila, da bo vpletla v svoje molitve tudi njeno zadevo.
Nemogoče je, da bi kdo ljubil Jezusa, a obenem ne častil njegove deviške Matere. To vidimo pri Ivanki prav izrazito. Nobena sila bi je ne mogla odtrgati od naše ljube Matere Marije.
Kot taka je bila vsa vneta osobito tudi za cerkveno petje. Pri šentjakobskem cerkvenem zboru je sodelovala od otroških let. Ne-broj Marijinih pesmic je prepela. Bila je zelo
zanesljiva altistinja. Pela je vsako jutro in vsak večer pri blagoslovih. K temu petju je, posebno rada vodila male deklice vedoč, da s tem vrši Jezusu najbolj ljubo delo. Prav tako je bila tudi steber družbenega pevskega zbora. Za Marijino čast bi bila vse storila.
Približno 7 tednov pred smrtjo je morala opustiti službo. Ker zdravljenje na domu ni imelo uspehov, se je odločila za težko operacijo v bolnišnici. Ko so jo nato obiskavala dekleta, je skromno potožila, kako jo mučijo strašne bolečine. A krepila jo je misel, da je njen ljubljeni Odrešenik tudi zanjo umrl na križu, in sicer prav isti dan, ko je morala sama pretrpeti najhujše. Ko je prišla na dom, so ji dali večkrat v roke sveto razpelo. Podobo Križanega je z vso močjo, kolikor jo je
še imela, pritiskala na svoje od groznega trpljenja oslabelo srce. Venomer je ponavljala vzdihljaj: »0 Jezus, moja križana Ljubezen, reši me!«
Ker je celo življenje črpala moči in milosti 17 presv. Evharistije, ji je ljubi Jezus tudi v težkih dneh strašne bolezni lajšal trpljenje s svojimi svetimi obiski. Še na predvečer njene smrti Ga je pobožno prejela za sv. popotnico.
V petek zjutraj si je še zaželela, da bi tovarišice, ki so ji stregle ponoči, zapele kakšno pesmico. Na vprašanje, katero naj zapojo, je izvolila pesem: »Molite angeli« in nato še: »Marija skoz življenje.« Obe pesmici je pela z njimi. Nato je potožila, da je utrujena. Še par vzdihov — in njena čista duša je pohitela v naročje zvestemu Pastirju.
»Ob Mariji bi bili mi lepši, močnejši, svetejši«.
Marianus.
22., 23, in 24. julija se bo vršilo kongregacijsko zborovanje vseh slov. kat. dijakov in akademikov v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu.
Zunaj se je bliskalo in grmelo kot ob sodnem dnevu. — Nekdo potrka. Strese me. Ave! Vstopi človek, vsakdanji in nepoznan. »Zatekel sem se k vam kot pregnanec. V viharju najdem edini odpočitek, ko ne slišim krika svoje duše. V tem kotu naj čakam do jutri.« Začel mi je pripovedovati svojo povest. Bogat, srečen, talentiran, ljubljenec vseh, staršev in prijateljev, je zapravil vse, pokopal očeta in mater. »Sedaj sem sam in ne vem ne kod ne kam.« V kotu je utripala lučka in za njo se je neenakomerno premikala podoba, ki je včasi jasnejše pokazala svoj obraz. »Znanka iz mladosti. Ali prav vidim? Kako sem mogel tako pozabiti na njo. Saj moja prva ljubezen je bila do Marije. Kje so prelepa dijaška leta navdušenja in življenja!« Okno se je mahoma odprlo, veter je upihnil lučko in petrolejko. Molk. Tišina. Zaprl sem okno, prižgal luči. Pred podobo je klečal tujec in ihtel. Zunaj se je polegel vihar, zvezdice so prodrle oblake in bilo je lepo pri — pozab-"eni Materi.
15. julij 1914. Jubilej 15 let. Ustanova Velikega Bonaventure, zavod sv. Stanislava, je plaval v večerni zarji. Trudni so prihajali mladi potniki — 300 po številu. Prvo kongregacijsko zborovanje. Odločna fantovska gesta in beseda. Šolar, Stabej, Tomazin, Belec — liki zase in modri prednik Kovač in naš svetnik — dr. Janez Gnidovec. Mi, ki ga dotlej nismo poznali, smo zastrmeli, ko se nam je približal: skromen in plah, tih in veder, kot egiptovski asket, ki se je umaknil v tihoto, a je vladal nad vsemi. Mlad človek si želi v idealni vznešenosti močnih osebnosti, krmarja, ki ne omahne. Gnidovec je bil tak, zato je vodil sigurno. En cilj je imel: Marija in Evharistija. To je bilo tudi geslo in življenje tistih kongregacij-skih dni. Zato so bili lepi in so bili močni za slabotne mlade ljudi. V globinah src je hrepenenje po božjem največje. Blagor, kdor zna to vzbuditi, in blagor njim, ki se odzovejo.
Še o voditelju tedanjega kongregacij-skega zborovanja. Ko se je ob 70 letnici ljublj. stolnega prošta g. Andreja Kalana osebno udeležil tedanjih lepih slavnosti kot skopljanski škof, je v okrašeni dvorani
samo njegovo oko opazilo neko posebnost, ki jo je sam izrazil. Vse slike so bile Marijine in te z Jezuščkom. Vedno isti cilj: Jezus in Marija. Bodi to cilj tudi letošnjega kongregacijskega zborovanja!
Jakec Mlakar, ti bodi tretji, ki vabiš slovenskega študenta v Št. Vid, kjer si sam študiral osem let. — Tvoji tovariši so ti pisali ob smrti, kako so te imeli radi. Pozabili so pa, da si bil ti kralj. Tvoje kraljestvo je bilo vse, kjer je hodila tvoja noga in je osvajal tvoj veseli smeh. Niso vedeli za tvojo skrivnost. Kdo pozna dušo bližnjega? Eno leto si ostal doma po maturi radi oslabelosti in bolehnosti. Vidim te, kako si stal ob oknu in zrl v dalje in srce — to tvoje široko srce — je valovalo in pelo pesem: »Gospod, nisem vreden, da postanem tvoj duhovnik, a zavo-
ljo tvoje Matere.« Marijo je imel rajši kot vse drugo. Ona mu je dala oni čudoviti nasmeh nedolžnosti, ki ni veljal ljudem, veljal je Mariji. Življenje človeka ni zaokrožena celota, so drobci. Iz tvojih drobcev, Jakec, ki si očitoval toli umetniškega duha, bi se drznil sestaviti najsvetejšo podobo, ki si jo nosil ti s seboj od svojega detinstva — podobo tvoje Matere Marije. Tako stojiš ti med nami, ki so za Ernestom Mlakarjem, Jožetom Pi-brom, doktorjem Čibejem in mnogimi drugimi izvoljenci, prežlahten cvet iz vrta Marijine kongregacije.
Pred tedni sem se razgovarjal s katoliškim visokošolcem o slovenskem študentu, pa mi je dejal: »Ob Mariji bi bili mi lepši, močnejši in svetejši.«
Dvajsetletnico Marijanske kongregacije so
praznovali dijaki Marijanišča 26. maja na prav slovesen način. Vsa družina zavoda se je zbrala v okrašeni kapeli, kjer je imel krasen nagovor ustanovitelj, kanonik dr. Al. Merhar. Govoril je o našem duhovnem rojstvu po Mariji. Nato je bil sprejem 22 novih članov. Obred je izvršil prost A. Kalan z asistenco. Pri slovesni sv. maši je pel cerkveni dijaški zbor kar najdovršeneje pod vodstvom kanonika dr. Kimovca. — Popoldne je bila akademija. Ves spored: pevske točke, kompozicija in naštudiranje, enako deklamacije in govori — vse je bilo delo kongreganistov samih. »Ave Maria« pa je pel prvi član naše kongregacije g. rev. Nace Brandstetter. Igra na klavir in Tolstega: Moč ljubezni, je bilo tudi delo dijakov, ki so igrali ob splošnem odobravanju. Posetili so akademijo domači g. ravnatelj prošt A. Kalan, pomožni škof dr. Gregor Rožman, prior Učak in drugi. — Bilo Marijino ime v mladih srcih najlepši biser!
Marijanska kongregacija za katoliški se-niorat je bila kanonično ustanovljena dne 13. maja. Svoj sedež ima v frančiškanski samostanski kapeli sv. Paškalja v Ljubljani. Članov je sedaj 14. Eden — dr. Fran Čibej — je že odšel k Materi. Sestanki so vsak ponedeljek zvečer ob pol osmih.
AH se moremo kosati? Špancem je ljubezen do Maj-ije tako rekoč prirojena. Skoraj vsako mesto ima Marijino cerkev, in v dnevni red poštenega Španca spada, da to svetišče vsak dan obišče. V provinci Guipuzcoa, ki šteje 130 župnij, je 82 Marijinih družb s
15.000 člani. V marsikateri župniji je prav vsa mladina v kongregaciji. Skoraj vsaka Marijina družba ima tudi svoj dom, »centro« ali »circulo« imenovan. Ta dom je članom ves dan odprt. Po mestih so ti domovi naravnost krasno in udobno opremljeni. Imajo: slavnostno dvorano, sobano za biljard in druge igre, čitalnico, knjižno dvorano, prostore za akademije, govorilnico za prednika, posvetovalnico, telovadnico, bufett in kopalnico . .. Drže se namreč zdravega načela: kongregacija naj mladega človeka docela nase pritegne in izolika. Tako postane kongregacija res nekako središče »katoliške a k c i -j e«, visoka šola laiškega apostolstva.
Trdnjave. V Tientsinu na Kitajskem so ustanovili Marijino družbo za visokošolce na ondotni »Tientsi- University«. Prvih 6 visoko-šolcev je bilo sprejetih 8. decembra 1928. Prvo delo te kongregacije je krščanska knjižnica, ki se živahno razvija in je stalno odprta. Drugo delo je Marijanski list »Pei- Tschenn« (Polarna zvezda). S tem listom hočejo katoliški visokošolci - kongre-ganisti razširili katoliško misel v širše kroge. To je katoliška akcija v poganski deželi! Tretje delo je ustanovitev znanstvenega krožka, ki daje članom priliko, da tudi javno nastopajo in javno razpravljajo o važnih verskih in znanstvenih vprašanjih. Tako priča Marijina družba tudi na daljnem Kitajskem, da ima vsekdar mla-deniško moč in živahnost.
1310 zastopnikov. V prostorih jezuitskega vseučilišča v St. Louis (Sev. Amerika) je lani sredi avgusta zborovalo 1310 kongre-

ganistov, ki so zastopali Marijine družbe iz 160 katol. visokih šol in, kolegijev. Kakšen duh preveva te zastopnike dijaštva, kako dejansko izvršujejo*" »Katoliško akcijo«, naj pričajo sledeči izreki, ki so se čuli iz ust dijaštva na zborovanju:
»Vsak katoliški dijak, ki ve, kaj pomeni sveta maša, mora biti pripravljen, če bi bilo treba, da ,!se splazi po rokah in nogah v svetišče.«
»Če obiščem najsvetejši Zakrament, pokleknem in skušam poslušati, kaj mi hoče Zveličar povedati.«
»Mi moramo pozivati vse katoliške dijake v deželi, naj se zavežejo, da postanejo popolni abstinenti.«
»Naši dijaki so voljni žrtvovati tudi počitnice, da bodo zanemarjene otroke poučevali v krščanskem nauku.«
Velika skupščina kongregacij iz južne Nemčije in Avstrije bo letos v Altotting-u na Bavarskem. Altotting je sloveča božja pot, kamor Nemci radi dohajajo, da se priporočajo božji Materi in zahvaljujejo za prejete milosti. V dneh 6. in 7. julija bodo zborovale članice dekliških Marijinih družb, 17. in 18. avgusta se bodo pa sešli možje in mladeniči-kongre-ganisti. Na sporedu so posvetovanja odborov in voditeljev, trije govori, večerna procesija s svečami, skupno sv. obhajilo, velika škofova maša in skupno zborovanje vseh navzočih.
Lateransko pogodbo je tudi senatska zbornica v Rimu z navdušenjem odobrila ter priznala papežu svobodo v vsem poslanstvu, in popolno suverenost. Proti pogodbi je glasovalo samo 6 senatorjev, vsi drugi (315) pa so s pritrjevanjem vzklikali papežu in ministrskemu predsedniku. V kratkem obišče italijanska kraljeva dvojica s predsednikom vlade papeža, ki jih bo sprejel na prestolu. Hkrati bosta kralj in kraljica obiskala baziliko svetega Petra in opravila molitev pred Najsvetejšim.
Lep dar so prinesli zastopniki nobel-gardistov sv. očetu Piju XI. za zlato mašo: 70 kelihov in prav toliko pušic za hostije in 10 monštranc — vse to za misijone. — V rojstnem mestu papeževem, Desio pri Milanu, so postavili Piju XI. velik spomenik; pročelje ondotne mestne cerkve so pa dali pokriti z marmorjem.
Monakovčanka v Lurdu ozdravljena. Sestra neke oskrbovalnice, 52 letna Marija Amalija S t r o b e 1, ni mogla 12 let ne stati, ne hoditi. Vsa zdravniška pomoč v bolnišnici d. r. Izarja, je bila zaman. Ni se pa mogla izlepa sprijazniti z mislijo, da bi se od-
pravila v Lurd. Nedavno je pa kratkomalo in odločno izjavila: »Na vsak način moram v Lurd!« S posteljo so jo spravili v vagon in peljali na božjo pot. Dolgotrajna vožnja jo je silno zmučila. Nekaj dni nato je došlo brzojavno obvestilo: »Sestra Marija ozdravljena. Lahko hodi.« — Po drugi kopeli v lurškem studencu je bila ozdravljena 20 letna Ida F a n t o n i iz Šesto Fiorentino pri Florenci. Imela je kostno jetiko ter pokvarjeno hrbtenico. Poleg tega je bila še v spodnjih členih hroma.
Žalostna statistika. 2e parkrat smo omenjali, kako v Berlinu katoliška Cerkev razveseljivo napreduje. Vendar pa katoličani v tem milijonskem mestu ne morejo še odločevati, kajti tako-le čitamo: »Berlin je bolj pogansko kot krščansko mesto. Stiska in pomanjkanje dovolj prostornih stanovanj povzroča, da se nenravnost tembolj širi. Bolezni, ki so posledica razbrzdanosti, se širijo že med mladino, da je groza. S tem v zvezi je splošna propalost: Vsak dan pripeljejo v zapore v Berlinu po 300 oseb — torej 110 tisoč na leto. Tisoči nimajo nobene strehe. 50.000 nezakonskih otrok morajo vzdrževati dobrodelni zavodi. Poleg tega ima Berlin nečastno prvenstvo, da ima na vsem svetu sorazmerno najmanj rojstev. In še to: Berlin ima 40.000 več pasjih mrcin — kot dojenčkov! (240.000 proti 200.000!) Tako izrivajo psi — otročiče iz zibelk. V naročju ženstva psički namesto otrok; v vozičkih motornih koles sede pasji kosmatinci. Berlin ima že toliko poganov kot jih ima pogansko mesto Tokio. Pa smo v Evropi! Kolika duševna revščina in zapuščenost, kolika slepota! Res žalostna statistika!
Banditi na Kitajskem so novembra meseca umorili v provinci Koeihov misijonarja p. Jožefa Winkelmanna, rodom Nemca. Dolgo časa se ni nič slišalo o njem; šele zadnje dni je došla žalna novica, da je bil v vasi Malong-ki umorjen. Pokojni je bil nadarjen in goreč misijonar.
Za škofa v Lurdu je imenovan kanonik Pierre Gerlier, ki je bil do 1. 1919. odvetnik v Parizu. Med vojnim ujetništvom je v Kolinu dovršil bogoslovne nauke.
Mehika se bliža miru. Listi poročajo, da se je načelnik škofijskega sveta za Mehiko, škof Ruiz y Flores, vrnil v domovino kot pooblaščenec Vatikana, da se pogaja s sedanjim začasnim prezidentom mehiške zvezne države: Portes Gilom. Prve razgovore glede vrnitve škofa Ruiz' y Flores je imel guverner pokrajine Morelia, Paskal Ortiz Ru-bio, ki ga imenujejo kot naslednika v predsedstvu mehiške države. Ortis Rubio je nečak nadškofa Ortiza v Guadalajara. Znani
Kaleš je odložil mesto vojnega ministra in se je umaknil na svoje posestvo na deželi.
Ne vemo, ne kdaj, ne kje! Strassburški škof Ruch je o priliki birmovanja z 71 letnim župnikom dotičnega kraja obiskal neko 90-letno ženo. Med pogovorom se je zgrudil župnik brez besedice na tla in izdihnil. — Na prižnici je umrl 20, maja wiirzburški frančiškan p. Nikolaj. Spregovoril je uvodne besede za binkoštno pridigo, pa je onemogel in padel. Dvignili so ga brž, a bil je že mrtev. Umevno, kolik strah je prevzel vse navzoče.
Proč s smešnim obožavanjem! Italijanski minister za notranje zadeve je potom okrožnice prepovedal vse prireditve in tekme za prvenstvo v zunanji lepoti.
Potrebna naredba. Štajerski dež. zbor je sprejel postavo, ki urejuje kino-predstave. Pravomočna bo postala z novim letom. Po tej postavi so prepovedane vse predstave v kinogledišeih, ki so protinravne ali sirovega značaja ter take, ki žalijo verski ali domovinski čut.
Škofijski katoliški shod so imeli na Dunaju od 14. do 16. jun. Zborovanja so se vršila v znamenju proslave papeževe zlate maše. %
Kronika. (Ljubljanska škofija.) Za prvega mestnega kaplana v Kranju je napredoval Pavel Simončič; za drugega mestnega kaplana je nastavljen dr. Jožef Pogačnik, bivši gojenec zavoda »Canisianum« v Inomostu. — Umrl je 26. maja Alojzij J a r e c , župnik v Hotedršici, kjer je služboval celih 25 let. Pokojni je bil vnet duhovnik in ljubitelj lepega cerkvenega petja. Kako čvrstega zdravja je bil v bogoslovnici, priča dejstvo, da je v noči potresa mirno spaval do jutra, ne vedoč, koliko strahu smo užili vsi drugi, ki smo v hladu bežali iz mesta na vse plati, zlasti na kolodvorsko stran. — Večni mir njegovi duši!
Novomašniki. Zakrament sv. mašniške-ga posvečenja bodo prejeli na praznik sv. apostolov Petra in Pavla v stolnici, v Ljubljani in v Mariboru. Novo sv. mašo bodo pa darovali:
Ljubljanska škofija: Anton Do-d i č, Ljubljana, sv. Peter, 30. junija. Govori p. Florijan Ramšak S. J; Jože F e r k u 1 j, Struge, 7. julija. Govori dr. Franc Terdan, prof. v Št. Vidu; Julij K e s s 1 e r (iz senjske škofije), Borovnica, 30. jun. Govori novoime-novajni škof dr. Gregor Rožman; Anton Pipa, Metlika, 30. jun. Govori Anton Vovk, župnik v Tržiču; Jožko Rupar, Ptuj, 14. jul. Govori g. Pohar C. M. superior; Vital Vodu-š e k , Ljubljana, Mar. Oznanjenje, 30. junija. Govori dr. p. Gvido Rant O. F. M. župnik;
Martin G o r š e , Višnja gora, 7. jul. Govori Jožel Oven, beneficijat v Št. Vidu pri Stični; Janez Hafner, Stara Loka, 30. junija. Govori kanonik dr. Klinar, stolni župnik; Stanko Jeglič, Ljubljana, cerkev Srca Jezusovega, 30. jun. Govori Ludovik Š a -vel j C. M.; Janez Jenko, Ljubljana-Selo, karmeličanke, 2. jul. Govori dr. Ciril Potočnik, semeniški spiritual; Stanko Kregar, Št. Vid nad Ljubljano, 7. jul. Govori Gašper Porenta, prof. v Št. Vidu; Jože Smolič, Dobrnič, 7. jul.
Lavantinska škofija: Rudolf Hanželič, Ormož, 4. avg.; Jožko Klemene, Velika Nedelja, 18. avg.; Maks Ledi n e k , Slivnica pri Mariboru, v avgustu; Drago Lesjak, Št. Jurij ob Taboru, 14. jul.; Ivan Vodeb, Videm ob Savi, 11. avg.
Redovniki: Karel K o 1 e n c C. M., Ljubljana, cerkev Srca Jez., 30. jun.; p. Ludovik Dovč, O. F M., D. M. v Polju, 30. jun.; p. Konštantin V r a n k a r O. F. M., Maribor, 14. jul,j p. Mansvet Koren O. C., Vojnik, 21. jul.; p. Frančišek L o n č a r O. Cap., Sv. Jurij ob Taboru, 21. jul.
Vsem gg. novomašnikom srčno čestitamo, da jih je Gospod odbral v svojo službo. Vse pa — posebej še Marijine družbe — prosimo, da bi se jih spominjali v molitvi, da bo njih delo za duše blagoslovljeno.
Za verouk v šoli. Društvo »Krščanska šola« je izvršilo odlično uslugo vsem katoliškim staršem, ko je sestavilo jedrnato in dobro utemeljeno vlogo na kralja in na ministra prosvete, naj se ohrani veronauk v šoli, ter naj bo bistven del šolskega pouka kakor drugi glavni predmeti, in da naj krščanski nauk poučujejo v to poklicani du-hovniki-veroučitelji. Spomenica, ki je bila podprta z pritrdilnimi izjavami okrog 1000 slovenskih županov, je bila izročena kot prošnja slovenskega naroda v roke Nj. Veličanstva kralja Aleksandra. — Enako je hrvatska »katoliška akcija« oskrbela, da je v isti zadevi hrvatsko ljudstvo poslalo v Belgrad več sto brzojavk. — Tako je upati, da bomo dobili zadovoljiv šolski zakon.
Veliko praznovanje, Knobleharjevo slav-nost, so imeli 26. maja v Škocijanu na Dolenjskem. Pred cerkvijo, ki je bila vsa v zastavah, se je zbralo okrog 3000 ljudi. Na prostem, v senci košatih dreves, je bil postavljen oltar, kjer je novomeški prošt K. Č e r i n opravil sveto daritev. V cerkvenem govoru je ljudstvo s ponosom sprejelo pohvalo, da je kmečka hiša tista, ki daje človeški družbi, državi in Cerkvi poleg škofov, državnikov, učenjakov — tudi misijonarje. Po cerkveni slavnosti so na Kno-bleharjevi rojstni hiši odkrili spo-
minsko ploščo z napisom: »Tu se je 6 jul. 1819 rodil Ignacij Knoblehar, afriški misijonar.«
Jugoslovani pri svetem očetu. 18. maja je sprejel papež Pij XI. 800 hrvatskih romarjev v avdienci. Z njimi so bili zagrebški nadškof dr. Bauer in še sedem drugih škofov, ki se jim je pridružil tudi apostolski nuncij v Belgradu nadškof msgr. Pellegrinetti. V nagovoru je dr. Bauer naglašal, da se v hrvatskih škofijah uspešno negujejo mladinske organizacije in da se duhovščina in dobri laiki mnogo trudijo za prospeh katoliškega časopisja.
m
Kongregacija za višješolce v zavodu sv. Stanislava.
(Poročilo o zadnjih treh letih.)
Tiho, pa z očividnim božjim blagoslovom deluje v naši hiši I. Mar, kongregacija. Članov je imela letos 80. Lansko leto so imeli vsi oni, ki so bili sprejeti že v nižjih razredih, še enkrat na izbiro, če hočejo ostati v kon-gregaciji ali ne; s par izjemami so vsi z veseljem podpisali posvečenje nebeški Materi.
Shode smo imeli vsak teden, razen v oktobru .in maju, pa tudi sicer smo včasi naredili izjemo, da obisk shodov ni bil preveč vsiljiv. Kongregacijo je zadnja tri leta vodil prof. dr. Jaklič. Govori pri shodih so bili aktualni; svetovni nazor je večkrat stopil pred nas v novi svetlobi in toploti in budil se je v nas smisel za notranje, duhovno življenje. Po dijaških semeniščih imajo ponekod višje-šolci redne jutranje meditacije z večerno pripravo, nam je vsaj kongregacija dajala majhno nadomestilo. Ko je pozvonilo za shod, se je včasi seveda javila težnja za udobnostjo; na poti iz kongregacijske kapele smo si pa le večkrat morali reči, da je bilo one pol ure dobro porabljene. Večkrat smo čuli .o Bogu in njegovi najlepši lastnosti: usmiljeni dobrot-ljivosti, pa tudi o naših vzornikih-svetnikih; osobito smo si seveda skušali vtisniti v dušo duhovno podobo naše nebeške Kraljice. Stanovske dolžnosti in dijaške kreposti, mladostne nevarnosti in sv. čistost, osnovni pojmi iz askeze, misijonstvo, cerkveno leto in podrobna razlaga mašnega kanona, to je bila povečini snov naših shodov. Poslušali smo o konvertitih, pa tudi o značilnih odpadnikih. Ponovno smo se spomnili slovanskega Vzhoda in vsi kongreganisti radi prebiramo list » Kraljestvo božje«.
Bivši naši člani so tudi med svetom ostali zvesti vzorom kongregacije, premnogi so se usmerili proti duhovstvu in njim se še posebno priporočamo v molitve. Brez dvoma
je ravno kongregacija v odlični meri pripomogla, sa so si ohranili milost poklica.
Odseki (Pijev, apologetski in misijonski) imajo večkrat sestanke; navzlic zanimivim in izbranim predavanjem pa udeležba ni vselej ravno povoljna; morda je vzrok za to v preveliki zaposlenosti članov pri drugih odsekih. Pač pa je kongr, knjižnica živahno delovala. Lani smo si nakupili tudi precej francoskega asketičnega slovstva, da dobimo kaj novih vidikov. Skupno slovesno sv. obhajilo smo imeli vsak Marijin praznik, člani pa pogosto prejemajo presv. Evrharistijo in radi porabijo opoldanski prosti četrt ure za kratko adoracijo. Ob solidni osnovni izobrazbi v bogoslovnih vedah, ob molitvi, ob marljivi porabi nadnaravnih sredstev ter ob težnji za samoodpovedjo lahko bogato »doživljamo Boga«, pa ne v kakšnih motnih čuvstvih, marveč ob jasnih katoliških versko-nravnih načelih in v zvestobi do njih.
Akademije 8. dec. so bile na okusno prirejenem odru prav lepe in pestre. Počastil in razveselil nas je naš prevzvišeni ustanovitelj, g. knezoškof, če je le mogel, saj ga je za zavod res sama ljubezen in skrb.
Zdaj se pripravljamo za sprejem tovarišev iz cele Slovenije ob počitniškem zborovanju dijaških kongregacij v dneh 22.—24. julija in smo že pri par odborovih sejah o tem razpravljali. Z veseljem bomo pozdravili vse nove vidike in pobude. — Tovariši, dobrodošli v naši lepi hiši.	T. č. načelnik.
Vič. Zopet je neizprosna smrt pobrala iz naše srede prelepo cvetko, Angelico Mako-vec, vzorno in nadvse ugledno članico naše kongregacije. Početkom majnika je začela hoditi k majnikovi pobožnosti; ni pa slutila, da je to zadnji mesec njenega življenja. Bila je vneta agitatorica za dobre časopise. Brez ugovora je vršila nelahko službo misijonarke ter spravljala katoliške liste v družine. Naj pokojna Angela izprosi gorečih in za vse dobro vnetih kongreganistinj, kakor je bila sama!
Pišece. 11. maja je minilo 10 let, kar smo tukaj ustanovili dekliško Marijino družbo, V tem času je bilo sprejetih 199 članic. Od teh jih je Bog poklical sedem v večnost, dve v redovniški in 27 v zakonski stan. Nekaj jih je bilo izključenih, nekaj jih je pa razkropljenih po raznih krajih. Med sedanjimi članicami je 40 jubilantinj. Naša katoliška akcija se udejstvuje v vztrajnem in požrtvovalnem delu po odsekih: v evharističnem, pevskem, misijonskem, časniškem, protialkoholnem in dramatskem. Misijonski odsek n, pr. je raz-pečal 57 letošnjih Mis. koledarjev ter nabral lani poleg drugih darov 614 Din za BCM, 296 Din za DŠV in 421 Din za Slomškov sklad.
Upamo, da so se dekleta tega dobrega, apostolskega duha navzele tudi v duhovnih vajah, ki jih je tukaj imel za vsa dekleta od 9. do 12, maja p. Viktor Kopatin, D. J. iz Ljubljane. V Terezikin odsek so vstopile vse članice.
Dne 26. maja pa se je vršila zunanja proslava desetletnice za povabljene goste v verandi našega dobrotnika g. Ivana Kostevca. Petje, deklamacije, govor voditelja, župnika Fr. Toplaka, igrica: »Moda pred nebeškimi vrati« ter živa slika: 10 let — vse je bilo prav vzpodbudno. Razšli smo se z geslom: Z Bogom in Marijo na poti kreposti!
K3 SS
Služkinjski dom.
Pripovedovala je tako: »Želela sem priti v mesto in prav otroško sem se veselila tega dneva. Začudena sem obstala na ogromni postaji — moje lepe sanje so me varale. Živa duša se ni zmenila zame. Bila sem brezpomembna kapljica v morskem vrtincu. Vratar na kolodvoru me niti pogledal ni, postrešček pred vrati mi je obrnil hrbet. Edinole stražnik mi je dal prijazen odgovor in mi pokazal pot k Delavski zbornici. Zglasila sem se v posredovalnici za službe, ki jo ima tam Po-selska zveza in sedaj čakam v zavetišču Marijinega doma, kdaj bo kaj. .. Šele sedaj čutim, kaj mi je bila domača hiša in kaj so mi bile tovarišice v Marijini družbi!« —
Poslušal sem jo in se zamislil v usodo vseh onih deklet, ki dan za dnem trkajo na vrata poselskega zavetišča in prosijo prenočišča. Tekom zadnjih 14 mesecev je bilo sprejetih 1274 različnih deklet, ki je tam dobilo 9186 prenočišč. Večinoma jih je prignala v mesto potreba, ker je v družini preveč zob in premalo kruha. Od tega prvega koraka v svet je za marsikatero odvisna vsa nadaljnja življenska pot. Če dobi v prvih tednih pošteno krščansko družbo, se bo vzdržala na površju, ko bodo besneli valovi mestnih zapeljivosti in razuzdanosti; obvarovala bo čast sebi in domači vasi.
Zal, da so služkinje svojo organizacijo dolgo zanemarjale. Nič čudnega; saj so vedno živele le za druge in mislile le na druge. V zadnjih letih pa so se zbližale in se organizirale ne samo po svojem svetovnem prepričanju, temveč tudi po svoji stanovski zavesti in svojih stanovskih interesih.
Že v prvih početkih pa je vzklila v vseh ena velika misel. Zgradimo si »Služkinjski dom«! Ta naj skrbi za varno zavetje brezposelnim dekletom, ki čakajo tedne na službo in je ne dobe, ki nimajo prenočišča in niti par
dinarjev za hrano; nudi pa naj tudi miren kotiček starim, onemoglim služkinjam.
V preteklem mesecu so si že kupile v bližini cerkve sv. Petra zemljišče za svoj bodoči dom. Da bodo mogle plačati vsaj zemljišče, ki stane 220.000 Din, žrtvujejo nekatere po 100 Din, druge tudi plačo celega meseca. Dom pa tudi ne bo zrastel sam; treba ga bo graditi, to pa ne gre brez denarja. Proračun se glasi na več kot milijon dinarjev. Služkinje same gotovo ne bodo spravile vsega skupaj. Kako? Pa saj to vprašanje ne zadeva samo njih, temveč vsako družino, ki služkinjo rabi in izrabi vse moči, zadeva nešteto kmečkih družin, ki pošiljajo svoje hčere v mesto, zadeva vsako vas, vsako občino, vsako mesto, celo deželo. .
Javne oblasti bodo brez dvoma razumele žalostne socialne razmere premnogih slovenskih deklet in jim pomagale. Zato se tem potom obračamo na družine in Mar. družbe, naj jim tudi one v krščanski ljubezni odpirajo roke. Pomislite, kako se zvesta služkinja vživi v družino, žrtvuje zanjo svoje telesne moči, raduje se z njo ob veselih dogodkih, žaluje z njo ob dnevih žalosti. Cele knjige bi se lahko napolnile z zgodbami o skritih dobrih delih takih deklet, o delih, ki jih gospodinja tudi z zlatom plačati ne more. — In Marijine družbe ne pozabite na svoje članice, ki si morajo radi žalostnih družinskih razmer služiti kruha pri tujih ljudeh, zainteresirajte za potrebe služkinj vsako družino, vsako vas, vsako faro, pa tudi same po svojih močeh prispevajte!
Vsaka družina, vsaka Mar. družba naj prispeva k zgradbi »Služkinjskega doma« v Ljubljani vsaj en temeljni kamen, ki stane 500 Din!
Za življenje.
Nimajo pravega pojma. V versko-cerkve-nih vprašanjih časnikarji dostikrat niso nič kaj poučeni. Zgodi se, da kak židovski časopis objavi novico, ki posega na cerkveno polje, pa se z raznimi opazkami naravnost osmeši; drugi listi pa isto zmes ponatisku-jejo. Nedavno se je vlekla po vseh večjih časopisih novica, da se bolgarski princ ženi na italijanskem dvoru, pa da bo papež odnehal od cerkvene postave, ki zahteva, da se mora pri mešanih zakonih med katoličani in nekatoličani zagotoviti katoliška vzgoja vseh otrok. Vsak katoličan, ki se je učil krščanskega nauka, ve, da Cerkev od take zahteve ne more odstopiti, pa naj bodo ženini in neveste iz delavskih ali pa vladarskih krogov. — Zdaj čujemo, da je tudi italijanska kraljeva družina odklonila vsako misel, da bi
prezrla cerkvene predpise, zato na omenjeno ženitev ni misliti.
Proti neprimerni obleki učiteljic so se
pritožili starši in pravoslavni svečeniki pri bolgarskem ministru za pouk. Minister je odločno nastopil: Vse učiteljice in vse uradnice pri ministrstvih morajo v službi nositi preprosto, dolgo, do vratu zapeto obleko z rokavi in iz enobarvnega blaga. Barva je lahko črna, rjava, višnjeva, bela ali rumenkasta. Ukaz velja tudi za učenke. Tudi pri nas je svoj čas prosvetna uprava razglasila neke predpise, pa so tuintam ušesa gluha.
Za dostojnost. Na Francoskem je predpisano, da mora ženstvo, ki se športno udej-stvuje, nositi telovadne hlače, ki segajo 10 cm
pod koleno; hlače morajo biti iz temnega blaga. Tudi srajce brez rokavov ali s kratkimi rokavi so prepovedane. Namesto srajc morajo nositi jope (bluze) z rokavi, ki morajo biti vsaj 25 cm dolgi. — Ali se ne sliši nekam nenavadno to francosko poročilo? Pri nas bi pa tako zvano prosvitljeno ženstvo smatralo tak ukaz za »klerikalno« pretira-nost. Poleg tega pa pomislimo, da Francijo vladajo framasoni!
Zakasneli duhovski poklici! Marijanišče v Veržeju sprejema v gimnazijo zdrave, nadarjene fante v starosti od 14. do 22. leta, ki imajo namen posvetiti se salezijanskemu življenju v domovini in v misijonih. Naslov: Marijanišče v Veržeju, p. Križevci pri Ljutomeru.
Odpustki za mesec julij 1929.
1.	Ponedeljek. Presv. Kri Jez, P. o. udom družbe sv. Petra Klaverja pod navadnimi pogoji.
2.	Torek, Marijino obiskanje. P. o. udom škapulirske br. karmelske M. b. v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v župni.
3.	Sreda, prva v mesecu. P. o. vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu in molijo po namenu sv, očeta.
4.	Četrtek, prvi v mesecu. P. o. udom bratovščine sv. R. Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v župni cerkvi.
5.	Petek, prvi v mesecu. P. o.: a) vsem, ki premišljujejo dobrotljivost presv. Srca, prejmejo spravno sv. obhajilo in molijo po namenu sv. očeta; b) udom br. presv. Srca Jez.; c) udom br. sv. Reš. Telesa kakor včeraj.
6.	Sobota, prva _ v mesecu. P, o. vsem, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razž^ljenja in molijo po namenu sv. očeta.
7.	Nedelja, prva v mesecu. Zunanja slovesnost sv. Cirila in Metoda. Udom rožnovenške br, trije p. o.: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. R. Telesom. P. o.: a) udom presv. Srca Jez.; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; c) udom Apostolstva sv. Cirila in Metoda,
8.	Ponedeljek. Sv. Elizabeta Port. P. o. istim kakor 13. dan,
9.	Torek. Sv. Nikolaj in tovariši. P. o. istim kakor 13. dan.
10.	Sreda. Sv. Veronika Julijani. P. o. istim kakor 13. dan.
13.	Sobota. Sv. Frančišek Šolan, P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v župni cerkvi, kjer ni redovne.
14.	Nedelja. Sv. Bonaventura. P. o. istim kakor včeraj.
16. Torek. Marija Devica Karmelska. P. o.
v karmelskih cerkvah vsem vernikom tolikokrat,
kolikorkrat obiščejo cerkev in molijo po namenu sv. očeta. Kjer ni karmelske cerkve, lahko obiščejo cerkev, v kateri je ustanovljena škapulirska br. karmelske Matere božje. Če se slovesnost prestavi na naslednjo nedeljo, se dobe odpustki ta dan. Odpustki se lahko darujejo dušam v vi-cah. Dobiti jih je mogoče od včeraj opoldne pa do danes opolnoči. Glede prejemanja sv. zakramentov veljajo odnosno iste določbe kot n. pr. za porcijunkulski odpustek 2, avg. — P. o. udom škapulirske br, karmelske M. b. v redovni cerkvi, kjer pa te ni, pa v župni; b) udom br. sv. R. T. kakor 4. dan.
19. Petek. Sv. Vincencij Pavelski. V cerkvah in kapelah ustanov sv. Vincencija Pav. vsem vernikom p, o. tolikrat, kolikorkrat po prejemu svetih zakramentov obiščejo cerkev ali kapelo in molijo po namenu sv, očeta.
21,	Nedelja. BI. Angelina. P. o. istim kakor 13. dan.
22.	Ponedeljek, Sv. Marija Magdalena. Sv. Lovrenc Brindiški. P. o.: a) udom br. sv. R. Telesa kakor 4. dan; b) udom br. preč. Srca Mar.; c) istim kakor 13. dan.
25.	Četrtek. Sv. Jakob. P. o, udom družbe sv. Petra Klaverja, ako molijo za razširjenje svete vere in po namenu sv. očeta.
26.	Petek. Sv. Ana, P, o. udom škapulirske br. karmelske M. b, kakor 2. dan; b) istim kakor 13. dan.
28.	Nedelja, zadnja v mesecu. P. o. vsem, ki vsaj trikrat na teden skupno molijo sv. rožni venec.
29,	Ponedeljek. Sv, Marta, P, o. udom br. sv. R. T. kakor 4. dan.
31. Sreda. Sv. Ignacij Loj. P. o. udom br. sv. R. Telesa kakor 5. dan. Dalje v jezuitskih cerkvah vsem vernikom p. o. tolikokrat, kolikorkrat po prejemu sv. zakramentov obiščejo cerkev in molijo po namenu sv. očeta in sicer danes ali pa prihodnjo nedeljo, kakor je kje določeno. V Ljubljani n. pr. za cerkev sv. Jožefa je določena nedelja.
»Bogoljub« stane za celo leto 20 Din. — Naročnino in reklamacije sprejema: Upravništvo »Bogo ljuba* v Ljubljani, rokopise pa: Uredništvo »Bogoljuba« v Ljubljani.
Izdajatelj: Ivan Rakovec. — Urednika: dr. C. Potočnik, A. čadež. — Za Jugoslov. tiskamo: Karel Č*&
DOBRE KNJIGE.
Uredništvu poslane, priporočljive novosti:
Geschichte der Marianischen Kongregatio-nen. Kurzer Oberblick nach dem Lateinischen be-arbeitet von Paul Kellerwessel S. J.
Maria Gnadenmittlerin. Die Lehre von der allgemeinen Mittlerschaft Marias in Fragen und Antworten dargelegt von Josel M. Hover S. J.
Lehre uns beten, Eine kleine Gebetschule von P. Anton Koch S. J,
Oni, ki razumejo nemški jezik, bodo v teh brošuricah našli zase in za druge marsikaj novega in poučnega. Založba vseh treh: Verlag der »Fahne Mariens«, Wien 9/1, Lustkandlgasse 41.
Stjepan Pavunič: Hrvatski hodočas-nici pred lurdskom špiljom. 1928. Opis lanskega romanja v Lurd (s slikami). — Naroča se pri pisatelju župniku Stj. Pavuniču v Koprivnici.
Naše prijateljice. O življenju in cvetenju sobnih rastlin. Spisal ing. agr. Ciril Jeglič. S 94 podobami. Založila Družba sv. Mohorja v Celju.
Če omenjamo tudi v »Bogoljubu« to knjigo, storimo to radi tega, da opozorimo nanjo osobito člane in članice olepševalnih odsekov po kongre-gacijah. Skrb za lepoto hiše božje, za okrasitev oltarjev, tabernaklja, družbene podobe — bo ta knjiga močno olajšala, ker nudi kratka navodila, kako negovati sobne rastline. Knjiga vsebuje najprej uriestne nauke in nasvete za sobno vrtnarstvo, nato pa uči, kako treba ravnati s posam-nimi rastlinami, da lepo uspevajo in cveto. Take knjižice smo si že davno želeli.
Sveti Anton Padovanski-Čudodelnik. Molit-venik. Priredil Alojzij Stroj .kanonik v Ljubljani. 1929. — Jugoslovanska knjigarna.
Imamo, pa ne poznamo. Tako bi lahko rekli o prelepi knjižici z zgorajšnjim naslovom, Častilcev »velikega svetnika« Padovanskega je med Slovenci prav mnogo, največ seveda takih, ki gredo k sv, Antonu samo takrat, ko so v stiski, ali ko iščejo pomoči ob izgubah, ko hrepene po zakonski sreči itd. Gotovo pa ne pretiravamo, če pravimo, da jih je med nami le malo, ki bi jim bilo življenje sv. Antona P. kolikortoliko znano. V tej knjižici najdemo točno sestavljen življenjepis; poleg tega pa še navodilo za pobožnost 13 torkov na čast sv. Antonu. Dodan je seveda tudi popolen molitvenik, ki vsebuje vse potrebne molitve in še posebej prošnje k sv. Antonu v raznih potrebah.
Če prideš v Jugoslovansko knjigarno v Ljubljani, ne pozabi pogledati te knjižice, pa se boš prepričal, da je resnično, kar smo povedali.
RAZNO.
»Merilo, ki tudi kaže notranjo veljavo kongregacije, je njeno razmerje do sv. Evha-ristije.« Te besede so povzete iz poročila o neki Marijini družbi. V evharističnem življenju posameznega člana (članice) je skrivnost vsega duhovnega napredka. To življenje buditi, gojiti, krepiti je bila in je še skrb vseh ki so odgovorni za prospeh v kongregaciji.
Oče rokodelskih pomočnikov Kolping je uvrščen na zapisnik onih, ki je zanje rimska
stolica dovolila in vpeljala razpravo za svet-ništvo. Namestnik postulatorja, kard. Schulte v Kolinu, je kapucinski pater Krebs v Aache-nu. Kolping je umrl 1865 v Kolinu, star 52 let.
»Dajte in dalo se vam bo...I« Verein in pobožen plemič je posilal nekoč svetemu Janezu od Baga, ustanovitelju reda usmiljenih bratov, 25 zlatnikov za podporo revežem in bolnikom. Še isti dan pride plemič preoblečen k svetniku, proseč ga pomoči. Sv. Janeza je ganil s srviojo milo prošnjo; dail mu je ornih 25 zlaltalikov, podeig tega ga je lepo potolažil, — Drugi dan plemič zopet pride. Z veseljem pripoveduje ves dogodek in premišljeno poslkusnjo, pa izroči svetaiku 150 zlatnikov. Tudli ije od tega časa dalje vsak dan pošiljali veliko kruha lin mesa za bolnike. — »Dajite in dalo se vam bo...« Kidlikio dobrot smo že prejeli tam ob taibemalkiiju — in ka§ smo mi dali Jezusu?!
Cerkve spreminjati v kino-dvorane — nad tem imajo posebno veselje ruski boljševiki. Posnemali bi jih pa radi tudi rdeči mestni svetovalci na Dunaju. Nedavno so kupili dvorec nekega bivšega nadvojvode na Dunaju za mestno otroško zavetišče. V gradu je bila tudi kapela. Takoj so jo spremenili v kino. Svetniške slike na stropu so preslikali s prizori iz otroških pravljic... Ti pa ume vajo, kaj je vzgoja! Naj bi vsaj mladini privoščili kaj božjega!
Tečaji duhovnih vaj V tretjem četrtletju 1929.
od 8. do 12. julija,
od 5. do 9. avgusta,
od 19. do 27. avgusta (osemdnevne),
od 2. do 6. septembra,
od 15. do 21. septembra (petdnevne).
Za inteligente: od 14. do 18. avgusta.
Za abiturijente: od 18. do 22. julija, od 24. do 28. julija.
Vsak tečaj se začne zvečer prvega in konča zjutraj drugega zgoraj imenovanih dni: Udeleženci naj bodo v »Domu« do 6, ure zvečer prvega dne. Za udeležbo naj se pravočasno priglase. Ako bi kdo izmed priglašenih ne mogel priti, naj se pravočasno odglasi, da napravi mesto drugemu.
Oskrbnina znaša za čas tridnevnih duhovnih vaj 120 Din. Pišite na naslov: Vodstvo »Doma duhovnih vaj«, Ljubljana, Zrinjskega 9.
Varno naložite svoj denar v
VZAJEMNI POSOJILNICI
v Ltubltanl. poleg hotela UNION
Obresiovanie najugodneje
Posojila proti vknjižbi na posestva, proti poroštvu i. t. d.
LJUDSKA POSOJILNICA
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
V LJUBLJANI
Obrestuje hran. vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov dinarjev.
SALDA-KONTE ŠTRACE - JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD.
.j <
z
ca §
>-a
NDDI PO IZREDNO OGODNIH CENAH
KNJIGOVEZNICA
JUGOSLOVANSKE TISKARNE PBEJ
K. T. D.
V LJUBLJANI KOPITARJEVA ULICA 6 II. NADSTROPJE
Bogoljub velja v 1.1929
za posamezne naročnike za vse kraje
v Jugoslaviji „ Avstriji „ Italiji
„ Češko-SIovaški „ Franciji „ Ameriki
Din šil. lir Kč
20 — S — 8 — 15 —
irank 12 — dol. —50
Precizne ure
Schaffhausen. Ornega, Doxa itd.
dobite najceneje pri urarju L. Vilhar, Ljubljana
Sv. Petra cesta 36
Razni kipi in sBike, najrazličnejši m o lit ve ni ki, vse potrebšiine za Mar. družbe in vse pisarniSke potrebščine se dobe
V PRODAJALNI K. T. D.
H.NIČMAN v Ljubljani
Slovenske gospodinje In dekleta
kupujejo samo edino domaČe testenine
ki so priznano najokusnejše in tudi najcenejše ter najhitrejše pripravljena jed.
A. Čf E. Skaberne Ljubljana
To je najboljše v poletni dobi za pojačenje krvi!
ker samo močna in zdrava kri more	to veleva narava, da v teh poletnih
ohraniti in vzdrževati naše telo zdravo,	mesecih pojačujemo in osvežujemo
Pojačenje krvi je potrebno vsem	kri.
onim osebam, ki so tekom minule	Način, kako si pojačimo in osve-
zime prebolele kakršnokoli bolezen,	žimo svojo kri, je enostaven, naglo
vsem osebam, ki so malokrvne, ble-	izvedljiv in siguren, in na ta način
dega obraza, slabih živcev, katere	so si ljudje pomagali že odkar stoji
trpe na pomanjkanju teka, katere	svet.
zelo pogostoma muči glavobol in	Človeška kri izgubi vsled raznih pomanjkanje spanja, osebe, ki se	okoliščin eno glavnih svojih sestavin, takoj utrudijo celo pri najmanjšem	in to je železo; vsled tega je nujno duševnem ali telesnem delu, osebe	potrebno krvi nadomestiti železo poki trpe ali so trpele na malariji,	tom zdravstvenih preparatov, ki hra-razdražljive osebe ali vobče slabotne	nijo v sebi železo, in radi tega samo osebe.	taka kri more ohraniti in vzdrževati
Okrepljenje krvi je dalje nujno po-	naše telo krepko in zdravo,
trebno vsakemu dečku ali deklici,	Eden takih preparatov, ki vsebuje
ki pohajata šolo, potrebno je okrep-	železo in se vporablja že mnogo
ljenje krvi vsem osebam, ker nam	in mnogo let z najboljšimi uspehi, je:
»ENERGIN«
železnato	kina-vino.
Energin železnato kina-vino je do-	Energin železnato kina-vino naprav-
slej preizkusilo nad tisoč	lja vidne uspehe,
zdravnikov in zasebnikov.	Dobiva se v vseh lekarnah
Vsi ga hvalijo in priporo-	^ ^^ j velika stekle_
caj°' ,	niča Jl2 litra vsebine D 40'—
Energin železnato kina-vino je po-	Kjer bi ga ne dobili) naročite narav_
vrnilo zdravje brez števila	nQst na naslov;
otrokom, odraslim, deč-	*
kom, deklicam, ženam,	Laboratorij „ALGA" SUSAK 43
mladim in starim.	3 velike steklenice po 1\2 litra po
Energin železnato kina-vino krepi,	povzetju Din 128'—
čisti in osvežuje kri, krepi	6 velikih steklenic po 1\2 litra po
celo telo in je stori od-	povzetju Din 248'— in ena
porno proti vsem boleznim.	zastonj.
Sdiichtot)
Namakaj z RENSKO HVALO? izpiraj s 5CHICHT0VIM MILOM.