SVILARSTVO NA KITAJSKEM V OBDOBJU DINASTIJE MING Mitja Saje IZVLEČEK Širjenje privatno organizirane proiz- vodnje svile in pojavljanje manufakturne proizvodnje z najemniško delovno silo v regiji Jiangnan, povezano z razširitvijo tržnega gospodarstva v obdobju dinastije Ming, je potekalo znotraj cehovskih organizacij kar je oteževalo spontan in svobodnejši razvoj. Sistem založništva, preko katerega je šla večina privatno stkane svile za državna naročila, je postavljal privatno svilarsko proizvodnjo v veliko odvisnost od državnih naročil. Ker je propadala tradicionalna državna proizvodnja in razpadal sistem obveznega davčnega dela obrtnikov za državo, se je država morala po- vezati z novimi tržno usmerjenimi sektorji proizvodnje in prevzeti nekakšno pokro- viteljstvo nad njuni. Ta simbioza je obstajala le do neke meje, ker je država na razne načine ovirala in omejevala razvoj tržne proizvodnje, ki bi resneje presegala ozko začrtane okvire državnih potreb. ABSTRACT The spreading of privately organized production of silk and the development of manufacture production with hired labour force in the Jiangnan region, related to an expanding market economy under the Ming dynasty, took place within guild organizations and thus restricted a spontaneous and more liberate development. The system of supply which made most of the privately woven silk go to the government, also made the private silk production highly dependent on government orders. Because the traditional stateproduction was falling into decay and the system of obligatory tax contributions of craftsmen to the state had disintegrated, the state had to contact the new market-orientated sectors of produc- tion and accept some kind of patronage over them. This symbiosis existed only to some extent Actually, the state obstructed and limited the growth ofall market-orientated pro- duction which would exceed the narrow framework of its own requirements by all possible means. UVOD V obdobju dinastije Ming (1368-1644) je bila proizvodnja svUe in tkanje svilenih tkanin najbolj razširjeno in razvito v pokrajini Jiangnan, jiižno od spodnjega toka reke Yangzi ali Dolge reke, nekako v trikotniku med sedanjimi mesti Nanking, Shanghai in Hangzhou, kjer je imelo svilarstvo že dolgo tradicijo. Pokrajina Jiangnan je bila že takrat gospodarsko in kulturno najbolj razvita regija na Kitajskem, kjer je v času dinastije Ming dinamičen razvoj privedel do hitrega širjenja tržno usmerjene proizvodnje in spreminjanja gospodarske strukture v regiji. 37 38 Mitja Saje Kitajska je bila v času dinastije Ming strogo centralistično urejena država z močium birokratskim aparatom in z izpopolnjenimi meharüzmi delovanja državne uprave. Lahko je obvladovala in nadzorovala takorekoč vsa važnejša družbena dogajanja in z učinkovito logistiko je lahko delovala in posredovala na celotnem državnem teritoriju. Povečana birokratizacija družbe je zato dajala neizbrisen pečat vsem oblikam družbenega dogajanja. Prav napredek na področju izpopolnjevanja državne uprave je pomenil večjo oviro za bolj dinamičen razvoj tržno usmerjenih sektorjev gospodarstva, kajti v konservacijo preteklosti usmerjena ideologija in na naturalnem gospodarstvu zasnovan ideal statične družbe sta kot glavni značilnosti upravnega aparata pogojevali njegovo togost in nesposobnost prilagajanja spremembam. Mogočni državni aparat je tako v drugi polovici dinastije Ming že postal glavna ovira za širjenje novih idej, ustvarjalnosti in dinamičriih sprememb v gospodarski sferi. V kriznih razmerah od konca 16. stoletja dalje je državni aparat naposled še povsem direktno posegel v pogoje gospodarjenja pomembnih tržno usmerjenih proizvodnih dejavnosti, kot je bilo na primer tkanje svilenega blaga. Državna uprava je določila visoke izredne davke povsem v nasprotju z ekonomsko logiko, kajti država je določala tudi prodajne cene. Novi davki so tako pomenili povečanje proizvodnih stroškov nad višino dovoljenih prodajnih cen, kar je paraUziralo proizvodnjo in sprožilo upore proti tem ukrepom. SVILARSTVO NA KITAJSKEM V OBDOBJU MING Svilarstvo je bilo v regiji Jiangnan tradicionalna in tudi najbolj razvita obrt. Tradicionalne oblike proizvodnje in tkanja svile so bile: kot domača kmečka obrt, ki je bila še pretežno vključena v naturalno gospodarstvo; kot drobna obrt, ki je bila bodisi še vključena v naturalno gospodarstvo ali pa je bila samostojna drobno blagovna proizvod- nja ter kot velike državne delavnice, ki so delale za potrebe dvora. Svilarstvo je bila panoga, v kateri je najprej prišlo do večjega razmaha zasebne proizvodnje, vključno z nekaterimi novimi oblikami organiziranja proizvodnje. V obdobju Ming se je proizvajanje svUe v regiji močno okrepilo, pri tem pa se je bistveno povečal delež tržno usmerjene proizvodnje. Najbolj dinamičen razvoj novih oblik svilarstva v večjih delavnicah se je odvijal v glavnem centru tradicionalnega svilarstva, v mestu Suzhou, kjer so prav zaradi močne tradicije še naprej obstajale vse omenjene oblike tradicionalne proizvodnje svile, ter je razvoj predstavljal izredno zapleteno prepletanje tradicionalnih načinov tkanja s sodobnejšo, pretežno manufakturno organizirano proizvodnjo. Državne tekstilne delaviüce so bile pomembna predhodna oblika pri razvoju množične zasebne tržne proizvodnje. V njih je bila tehnično in organizacijsko že vpeljana proizvodnja v velikih serijah, le da rü bila namenjena prostemu trgu, ampak jo je birokratska uprava namenjala za potrebe dvora in državnih služb, torej lahko govorimo o neke vrste planski proizvodnji z usmerjeno distribucijo. Državne svilarske delavnice so se v času dinastije Ming delile na osrednje, ki so bile locirane v obeh prestolnicah Pekingu in Nankingu, ter na lokalne, ki so bile razporejene po provincah z najbolj razširjeno proizvodnjo svue. Količina proizvodnje je bila določena z letno kvoto, ki jo je odredilo ministrstvo za delo. Ta kvota je v bistvu predstavljala davčno obvezo svilarskih obrtniških družin, ki so svoj davek odslužUe z delom za državo. Svilarstvo na Kitajskem v obdobju dinastije Ming Vhod v denamiško cehovsko združenje (zgodnja oblika banke) »Qianye huiguan« v vzhodnem delu centra mesta Suzhou. - Entrance of a Guild's monetary association (early form of banking) »Qianye huiguan« in the eastern part of Suzhou's city centre. ¦ Entrée de la corporation financiere (forme primaire de la banque) »Quanye huiguan« dans la partie est du centre de la ville Suzhou. 39 Mitja Saje 401 Kot v drugih državnih delavmcah so tudi za tkanje svue uporabljali tako obrtnike, ki so bili obvezani stalno delati v državnih delavnicah in so v sklopu teh delavrüc tudi prebivali, ter druge, ki so morali samo občasno priti na delo, da bi odslužili davek. V osrednjih delavnicah so se opirali predvsem na stalno prebivajoče delavce, neposredno podrejene ministrstvu, medtem ko je bilo po lokalnih delavnicah v provincah teh manj, in so prevladovali obrtniki, ki so morali le občasno odslužiti davek. Po obsegu proizvodnje so bile pomembnejše lokalne delaviüce, na katere je, če upoštevamo samo letno kvoto, po letu 1587, odpadlo okoU 61 % koKčin svilenega blaga, določenega z letno kvoto, medtem ko so osrednje delavnice v Pekingu morale predati 32 % in tiste v Nankingu 7 % celotne letne kvote.' V začetnem obdobju dinastije je bila kvota določena lokalnim delavrücam še večja in je znašala 35.436 bal svilenega blaga, po letu 1528 pa je bila zaradi spremembe davčnega sistema in konverzije plačevanja dela delovnega davka v srebru ta kvota zmanjšana in je po letu 1587 za vse lokakie delavnice skupaj znašala 28.684 bal.^ Večina tedanjih lokaliuh državnih svilarskih delavrüc je bila skoncentrirana na območju Jiangnan, ki je obsegalo najrazvitejši del dveh, v svüarstvu najpomembnejših provinc, z glavnima centroma proizvodnje svilenega blaga v mestih Suzhou in Hangzhou. Dejanska proizvodnja svilenega blaga za državne potrebe je bila v tej regiji seveda mnogo večja od predpisane davčne kvote, ker so državna naročila svilenega blaga od sredine 16. stoletja dalje hitro naraščala in so daleč presegala obseg davčne kvote. Tako je v dinastičruh analih zapisano, da so 1587. leta v obeh provincah z mestoma Suzhou in Hangzhou narooK 127.315 bal svile za skupaj okoli 1,600.000 srebrnih taelov.' Dinastična zgodovina navaja podobno letno naročilo za mesti Suzhou in Hangzhou v sredini vladavine Wan Li (konec 16. stoletja), v višini 150.000 bal.* Osrednje državne svilarske delavnice so se delile na tkalsko barvarski oddelek v Pekingu, ki je bil kot posebna ustanova pripojen miiüstrstvu za delo, in tkalsko barvarski oddelek v Nankingu, ki je bil podrejen miiüstrstvu za delo. Nanking je sodil v širše območje regije Jiangnan in zato so tam locirane osrednje delavnice še povečevale koncentracijo tkanja svile v tej regiji. V začetku dinastije je bilo v njih preko 300 statev in nad 3.000 obrtnikov.' Ob pregledu leta 1528 je büo v delavnicah v Narüdngu še 1.317 obrtnikov, leta 1561 jih je bilo skupaj z vodilnim osebjem 1.461 in leta 1567 1.343 obrtnikov, h katerim je treba prišteti še 87 vodilnih delavcev in uradnikov.' Proizvodno kvoto so lokalnim delavnicam v Nankingu določili na vsakih 10 let m sicer je obsegalo desetletno naročilo 50.000 bal svüenega blaga, od tega 20.000 bal barvane surove svue, 16.000 bal bele svUe in 14.000 bal vzorčaste svile. Le med leti 1535 in 1570 pa so določali 7-letne kvote.' 1 Peng Zeyi: Cong Mingdai guanying zhizao de jingying fang shi kan Jiangnan sizhiye shengzhan de xingzhi, Ming Qing zibenzhuyi mengya yanjiu lunwen ji, Shanghai 1981, str. 311. 2 Isto koti 3 Dinastična kronika: Ming Shen Zong Wan Li shüu, zvezek 187. * Dinastična zgodovina: Ming shi, zvezek 82, poglavje: Shi huo zhi 6. 5 Wan Li - Ming hui dian, zvezek 208, gongbu 28. ^ Wan Li-Ming hui dian, zvezek 189, gongbu 9. 7 Isto kot 5. Svilarstvo na Kitajskem v obdobju dinastije Ming Tako je bila letna proizvodnja oddelka v Nankingu okoli 5.000 bal, kar je bilo približno trikrat več, kot so letno natkali v oddelku v Pekingu. V pekinških delavnicah je bil namreč poudarek na barvanju in je njihova 10-letna kvota obsegala izdelavo 150.000 bal barvane svile, za katero so porabili 30.000 bal lastne proizvodnje in 120.000 bal že izdelane svile.* V Nankingu je bil, razen oddelka osrednjih delavnic, še en oddelek za izdelovanje posebno kvalitetne bo svUe, ki je bil podrejen uradu za nadzor obredov, ter so letno stkali 1.369 bal bo svüe.' Tam je delalo najprej 1.200 obrtnikov, okoli leta 1587 pa jih je bUo še nekaj nad 800'°. Lokalne državne svilarske delavnice so obsegale 22 tkalsko barvarskih oddelkov, razporejenih po prefekturah v sedmih provincah. Po letu 1528 so ukimli tri oddelke v provincah Jiangxi, Shandong in Henan, tako da je preostalih 19 oddelkov bilo še bolj skoncentriranih v širši regiji Jiangnan, kjer so na območju dveh provinc Zhejiang in - Nanzhili ostali vsi oddelki, razen treh (dva v provinci Fujian in eden v provinci Sichuan) Od petih prefektur ožje regije Jiangnan so štiri imele tkalsko barvarske oddelke, to je vse, razen prefekture Changzhou, poleg tega so büi tkalsko barvarski oddelki tudi v vseh sosednjih prefekturah, kar potrjuje izjemno koncentracijo svilarske proizvodnje na tem območju. Med lokalnimi oddelki sta imeli zaradi močne tradicije vodilni položaj mesti Suzhou in Hangzhou. Medtem ko so osrednje delavnice v glavnem vso proizvodnjo predajale direktno dvoru in državni upravi, so lokalne delavnice izdelovale velik delež svile za lokalne potrebe in za velika državna naročila, ki so od srede 16. stoletja dalje daleč presegala obvezne davčne kvote in so jih sklepali preko plačila v srebru. S tem je bil velik delež proizvodnje državiiih delavnic vključen v tržno proizvodnjo svile z mestom Suzhou kot glavnim tržnim centrom. Surovine so državne delavnice po pravilu dobivale v obliki svue, ki so jo kot davek oddajali lokalni prebivalci, vendar se je s širitvijo proizvodnje tudi za preskrbo s surovinami vedno bolj uveljavljala nabava na trgu. Lokalne obrtne delavnice so bile sprva pod lokalno državno upravo, kasneje pa je po letu 1567 cesar pričel pošiljati direktno in mimo državne uprave svoje evnuhe, da so nadzirali zbiranje davkov v svilarstvu. Da bi povečali neposredne dohodke dvora, so evnuhi dobivali vedno večja pooblastila in začeli pobirati dodatne davščine ter proti koncu 16. stoletja praktično prevzeli upravo nad državno svilarsko proizvodnjo tako v Nankingu kot tudi v vseh glavnih lokalnih svilarskih centrih. Ta nekontroliran poseg dvora v lokalno proizvodnjo je imel za razvoj svilarstva v regiji Jiangnan zelo težke posledice. Ker je državna proizvodnja obsegala in s svojo organizacijo vključevala pretežen del svilarske proizvodnje, je poznavanje njenega razvoja in načinov vključevanja v tržno proizvodnjo regije Jiangnan bistveno za razumevanje družbenega položaja, ki ga je imelo svilarstvo v tedanji Kitajski in za odnose, ki so vladali v njem. Razvojne faze, skozi katere je šla državna svUarska proizvodnja regije Jiangnan, si bomo ogledali na primeru tkalsko barvarskega oddelka iz mesta Suzhou. 8 Wan Li - Ming hui dian, zvezek 201, gongbu 21. 5 Dinastična kronika: Ming Shen Zong Wan U shilu, zvezek 489. 10 Wan U - Ming hui dian, zvezek 208, gongbu 28. 11 Isto kot 8. 41 Mitja Saje Poslopje poslovnega združenja »huiguan« v mestu Suzhou. ¦ Building of the business association »huiguan« in the tovm of Suzhou. < Bâtiment de l'association commerciale »huiguan« dans la ville Suzhou. Poslopje barvarskih delavnic »Lize gongsuo« v mestu Suzhou. ¦ Bmlding of the dye-vj^orks »Lize gongsuo« in Suzhou. ¦ Bâtiment des ateUers de teinturerie »Lize gongsuo« dans la ville Suzhou. Tkalsko barvarski oddelek v mestu Suzhou je bil ustanovljen že takoj v letu osnovanja dinastije Ming leta 1368. Leta 1425 so ga razširili, da je obsegal 300 delovnih prostorov in je imel skupaj 1.700 obrtnih delavcev. Kasneje so v tkalskih delavnicah prenehali s proizvodnjo, kar je bila posledica uveljavljanja tkanja po naročilu oziroma založništva, ki je v začetku 16. stoletja pričelo nadomeščati lastno proizvodnjo.'^ Založništvoje bila podaljšana oblika državno organizirane proizvodnje, ko so državne delavnice zadolžile domače in zasebne obrhiike, da so tkali svilo za državne potrebe. Koncem štiridesetih let 16. stoletja je oddelek mesta Suzhou obnovil tkalske delavnice in pričel zbirati vsakovrstne obrtnike za tkanje svue. Takrat je bilo za tkanje svile namenjeruh 87 delovnih prostorov, ki so se delili na 6 delavnic za tkanje posameznih vrst svilenega blaga s skupno 173 statvami. Razen teh delavnic, namenjerüh tkanju, je bilo še 40 delovnih prostorov za barvanje, 72 prostorov za pripravo svilenih niti in 23 prostorov za dodelavo tančic." Oddelek v mestu Suzhou je upravljal en upravnik (veliki poslanec) in dva namestnika, izmed obrtnih delavcev so izbrali še vodje posameznih delavnic oziroma vodje posamezruh proizvodnih procesov, pisarje in drugo pomožno osebje. Po zapisniku iz leta 1547, ko so na novo odpirali tkalske delavnice, je v njih delalo 667 obrtnih delavcev 12 Sun Pei bianji: Suzhou zhi zao ju zhi, 3. zvezek. 13 Sun Feng bianji: Suzhou zhi zao ju zhi, 3. in 4. zvezek. 42 Svilarstvo na Kitajskem v obdobju dinastije Ming 43 ter 13 vojaških obrtnikov, ki jih je poslal lokalni gamizon. Navadni obrtniki so sodiu pod civilno upravo ministrstva za delo, ki jim je za njihovo delo dodeUlo po 4 dou (30 kg) riža na mesec, medtem ko so vojaški obrtniki sodüi pod vojaško upravo in so zato morali za vsakega plačevati dvojno ceno po 8 dou mesečno, direktno njihovemu gamizonu." Proizvodnja svilenih tkanin lokalnih državnih delavnic ni bila imuna na nepredvidene administrativne ukrepe državne vlade, ki je večkrat grobo posegla v samo proizvodnjo. Tako dinastična zgodovina omenja, da je »proizvodnja v mestih Suzhou in Hangzhou včasih tekla, včasih pa je bila ustavljena.«^^ Trenutno razpolagamo z dokumentacijo, da je državna vlada najmanj trikrat v obdobju dinastije Ming z odlokom ukazala ustavitev proizvodnje državruh tkalskih delavnic. Prvič je bilo leta 1390; naslednjič leta 1567" in nazadnje leta 1628.'^ Iz obsega in nestabilnosti neposredne proizvodnje lokalnih državnih delavnic od konca 15. stoletja dalje je razvidno, da je ta tip proizvodnje zaradi širjenja vloge trga in - razvoja konkurenčnih oblik tkanja svile zašel v globoko krizo, iz katere se ni mogel izvleči kljub nekaterim poskusom oživljanja. Položaj lokalnih državnih delavnic je oteževalo vedno večje pomanjkanje delovne sile iz odvisnih obrtniških družin, na katerih je slonela ta oblika proizvodnje. Razmere so pogosto poslabšali še neusklajeni ukrepi državne politike. Tako so v nekaterih lokalnih oddelkih prenehali s tkanjem že zgodaj v začetku 16. stoletja, v nekaterih so kasneje proizvodnjo delno obnovili, pospešeno propadanje pa se je začelo spet v 20. letih 17. stoletja, tako da zadnja državna prepoved proizvodnje 1628. leta pomeni praktično hidi konec tovrstne državne proizvodnje lokalnih delavnic. (Glej op. 17) Obseg lokalnih delavnic ni nikoK več dosegel velikosti in števila delavcev iz sredine 15. stoletja, poleg tega pa vemo, da so rastoča državna naročila od srede 16. stoletja dalje močno presegala kapacitete lokalnih državnih delavrüc, kar kaže, da je postajal delež neposredne proizvodnje za državne potrebe vedno manjši in vedno manj pomemben. S tem se je poudarek prenesel na substitucijo direktne državne proizvodnje, kar je vzpodbudilo predvsem razmah treh oblik substitucije: 1. močan razmah založništva 2. orgariizacija tkanja z najemniško delovno silo 3. kupovanje dodatruh količin svilenega blaga na trgu. Založništvo se je v regiji Jiangnan pojavilo že v prvi polovici 15. stoletja in je v tridesetih letih 16. stoletja postalo že povsem običajna in legalna oblika proizvodnje. Tako nam Wang Zheng, ki je bil 1535. leta poslan v Suzhou in Hangzhou kot nadzornik za svilo, opisuje ustaljenost in široko razširjenost založništva ter navaja njegove glavne značilnosti: »Vse revne in bogate tkalske družine se delijo na kategoriji dobrih m običajnih (gornjih in srednjih) delavcev, ki vsi dobivajo naloge za tkanje. Glede na število tkalcev, ki so pod upravo uradnikov, in višino njihove proizvodnje v vsakiprovind zadolžijo tkalce stkati ustrezne večje ah manjše količine blaga. Po 10 ljudi tvori skupino, v kateri se 14 Sun Feng bianji: Suzhou zhi zao ju zhi, 3. in 10. zvezelc. 15 Isto kot 4. 16 Isto kot 8. 17 Dinastična kronika: Ming Xi Zong Tian Qi shilu, Tian Qi 7 nian 11 yue yi chou. Mitja Saje morajo medsebojno nadzirati. Določen jim je posrednik, id jim razdeli naloge.<^^ Najbolj običajna oblika je bila, da je posrednik vzel denar pri državnem oddelku, z njim nabavil svilo in jo razdelil med domače tkalce. Ko je bilo blago stkano, ga je zbral in predal državnemu oddelku ter običajno še organiziral transport svile, nato pa ponovno prišel po denar za svuo za naslednji proizvodni ciklus. Poleg kupovanja svile na trgu pa so posredniki uporabljali tudi z davki zbrano svilo, ki so jo razdelili med tkalce, ki so nato s tkanjem odslužili svoj davek. Možna je bila tudi oblika, da posrednik ni sam nabavljal svue, ampak je tkalcem razdeKl srebro v vrednosti potrebnih surovin, za katerega so nato sami nabavljali svilo. Ta oblika denarnih naročil se je vedno bolj uveljavljala proti koncu dinastije Ming po davčnih reformah »enega biča« in ob vedno večji monetarizaciji kitajskega gospodarstva. Tkalci, ki so v založiuškem sistemu delali po uradnem nalogu, so prav tako kot obrtniki v državnih delavnicah dobili po 4 dou riža na mesec. Posrediiiki v založništvu, torej tisti, ki so to obliko tkanja dejansko vodili, so imeli številne razKčne lokalne nazive, kot na primer: glavni tkalec, premožni tkalec, vodja delavnice, trgovec, pa tudi zaničevalne nazive, kot »zbiralna palica«, ipd. Že nazivi ka- žejo, da so posredniki bili včasih trgovd, večinoma pa so izhajali iz obrtniških družin, vendar predvsem iz tistih premožnejših, ki so bih lastnild statev, oziroma so imeli vplivnejši položaj v cehovskih organizacijah. Zaradi tesne povezanosti s cehovskimi organizacijami seje založništvo preneslo tudi med cehovske tkalce, ki so prav tako kot »državni zavezani obrtniki« prejemaK delo prek istih posrednikov, ti pa so na drugi strani sodelovali z državnimi uradnüd in tako razširili krog odvisnosti tkanja svile od državnih institucij. Založništvoje tekom 16. stoletja vztrajno izpodrivalo proizvodnjo državnih tkalskih delavnic in je že predstavljalo najpomembnejši delež vse državno organizirane proizvodnje svileiuh tkanin. Okrepila se je tudi vloga posrednikov, ki so, kot omenjajo zapisi iz 1570. leta, praviloma goljufali državne oddelke" in tako krepili svoj zasebni položaj. Pospešeno propadanje še preostalih delavrüc v državiu lasti v regiji Jiangnan v prvi četrtini 17. stoletja je pomenilo še nadaljnji razmah založništva, ki je postalo najpomembnejši način, preko katerega je državna uprava nadzorovala in si podredüa znaten del ljudske obrti. Sistem je bü v začetku 17. stoletja razširjen že v vseh prefektu- rah regije Jiangnan in je predstavljal tipično obliko organiziranja razdrobljene ljudske obrti tkanja svile.^" Uveljavljanje tkanja z najenmiško delovno süo se je v nekaterih lokaliüh državnih delavnicah pojavilo najprej kot odraz pomanjkanja visoko usposobljenih obrtnikov v domačem kraju, zaradi česar so pričeK najemati sposobnejše ticalce iz drugih krajev. Drug primer so bih veliki svüarski centri, kot Suzhou, Hangzhou in Nanjing, kjer so državne delavnice pričele najemati delovno silo kot dopohütev za večjo proizvodnjo zaradi povečanih delovriih nalog. Vendar je bila uporaba najemniških delavcev v državnih tkalskih delavrücah bolj začasne narave in ne povsem ustaljen princip, ki mu državna uprava rü bila najbolj naklonjena, kot je razvidno iz poročila, ki ga je za 1586. leto za Suzhou in Hangzhou podal nadzorni evnuh Sun Long, v katerem ugotavlja: »Državne delavnice petih prefektur so že sposobne izpobüti proizvodno kvoto z lastnimi obrtniki (delajo za tlako), kijih lahkoprehranijo z žitno kvoto ter se lahko tako 18 Dinastična kronika: Ming Shi Zong Jia Qing shilu, 172. zvezek. 19 Dinastična kronika: Ming Mu Zong Long Qing shilu, 51. zvezek. 20 Isto koti, str. 325 44 _Svilarstvo na Kitajskem v obdobju dinastije Ming 45 izognejo najemanju ljudskih obrtnikov, ki so jih imeli najete doslej. S tem pri vsakem delavcu prihranijo več tisoč taelov letno.