Matias E. Margulis in Kristen Hopewell Ljudske kuhinje: Odgovor na neoliberalno zapuščino revščine in lakote v Argentini UVOD Argentinska ekonomija se je zlomila leta 2001, po več kot desetletju neoli-beralne politike in neprizanesljivega, kroničnega propadanja skozi konec devetdesetih. Ta zlom je pospešil ekonomski, družbeni in politični propad brez primere, zaznamovan z množično brezposelnostjo, rastočo neenakostjo in dramatičnim izbruhom revščine. Ocenjujejo, da skoraj polovica argentinskega prebivalstva, okoli 17 milijonov ljudi, danes živi v revščini. Zaradi svoje blaginje in statusa ene najbolj razvitih držav v Latinski Ameriki je nekoč zbujala zavist, danes pa se večina argentinskega prebivalstva uvršča med najrevnejše. Ena najbolj žalostnih posledic tega ekonomskega poslabšanja je zmanjšana možnost revnih, da bi si kupili zadostno količino hrane, ki bi zadovoljila njihove osnovne prehranske potrebe. Ta nezmožnost dostopa do zadostne količine hrane se omenja kot negotov dostop do hrane, odraža pa se v obliki lakote in podhranjenosti. Ironije negotovega dostopa do hrane v državi, kot je Argentina, ena glavnih kmetijskih izvoznic in država, ki pridela več kot dovolj hrane, da bi nahranila svoje prebivalstvo, je več kot očitna. Opustošenje, ki sta ga povzročila neoliberalizem in ekonomski zlom v Argentini, je bilo povod za nastanek množice različnih družbenih gibanj in strategij preživetja in upora. Ena najzanimivejših, iz perspektive varne preskrbe s hrano, so comedores populares ali ljudske kuhinje, ki so kot odgovor na rastočo revščino in lakoto začele spontano nastajati v devetdesetih. Ljudske kuhinje niso skupek homogenih organizacij; zelo se razlikujejo v svojih ciljih, organiziranosti in postopkih. Kljub temu imajo vse primarne lastnosti: komunalno zasnovane organizacije, ki zagotavljajo hrano za revne in to počno večinoma zunaj formalnih državnih institucij. Ta članek raziskuje tri organizacije z zelo različnimi izvori in strategijami, da bi bolje razumeli ljudske kuhinje in njihovo vlogo v boju proti negotovemu dostopu do hrane v Argentini. Zadosten dostop do hrane in na pravicah temelječ dostop do hrane sta uporabljena za raziskavo vplivov neoliberalizma na revne v Argentini. Ljudskim kuhinjam je uspelo kratkoročno zmanjšati negotov dostop do hrane najbolj izpostavljenih ljudi, katerim so namenjene. Poleg tega poglabljajo družbeno zavest o revščini in čut posameznika za premagovanje množične družbene izključenosti. Vendar pa ljudske kuhinje same niso zadostna ali trajna rešitev negotovega dostopa do hrane v Argentini. Dolgoročna strategija, kako se lotiti visoke stopnje negotovega dostopa do hrane in revščine, s katero se spopada skoraj 17 milijonov ljudi, zahteva celovit institucionalen odgovor. Ključni elementi takšnega odziva morajo priznati temeljno človekovo pravico do hrane in bodo morali poiskati temeljne vzroke za negotov dostop do hrane v Argentini: zapuščino revščine, ki jo je ustvarilo desetletje neoliberalnih ekonomskih politik. NEGOTOV DOSTOP DO HRANE IN NA PRAVICAH TEMELJEČ DOSTOP DO HRANE1 Koncept negotovega dostopa do hrane se ponavadi ne ukvarja z analizo vplivov neoliberalne ekonomske politike v Argentini ali drugih razvijajočih se državah. Negotov dostop do hrane zagotavlja edinstveno, dopolnilno analitično orodje za razumevanje učinkov makrostopenjskega fenomena, kot je revščina. Rezultat neoliberalizma so izredno visoke ravni revščine in skrajna revščina v Argentini. S tem so možnosti revnih ljudi, da bi si kupili zadostne količine hrane, močno oslabljene. Onemogočena zadostitev prehranskim potrebam ima kratkoročne posledice, kot so podhranjenost, večjo obolevnost in smrtnost, ohromljen fizični in duševni razvoj, kar vse vpliva na dolgoročne možnosti za okrevanje v Argentini. Negotov dostop do hrane je definiran kot dostop do zadostne količine hrane, potrebne za aktivno in zdravo življenje, za vse ljudi ob vsakem času (Svetovna banka, 1986; Svetovni vrh o hrani, 1996). Hrana je temeljna življenjska potreba. Zadosten dostop do hrane pomeni, da lahko posamezniki z nakupom ali pridelavo dobijo dovolj hrane za zdravo življenje. Negotov dostop do hrane ostaja pereč mednarodni problem. Na svetu se pridela dovolj hrane za zadostitev prehranskih zahtev vseh ljudi (Barrett in Maxwell 2005: 6). Kljub temu velike množice svetovnega prebivalstva vsako leto trpijo lakoto. Po konservativni oceni Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) pri Združenih narodih približno 852 miljonov ljudi v letu 2004 ni imelo dovolj hrane. 1 Avtorja želita poudariti delo Barretta in Maxwella (2005). Ta sekcija se močno opira na njuni interpretaciji Teorije upravičenosti in na pravicah temelječi pristop k negotovemu dostopu do hrane, ki sta tukaj uporabljena kot osrednji analitični okvir. Poglavitni značilnosti negotovega dostopa do hrane sta lakota in podhranjenost. Lakota je definirana kot neugodje zaradi pomanjkanja hrane, povezano z nezadostnim zaužitjem hrane (kalorij). Podhranjenost je poslabšanje zdravstvenega stanja kot posledica pomanjkanja zadostne količine hrane in je povezano s kroničnimi boleznimi pri odraslih. Večina okvar posameznikovega zdravja, ki jih povzroči podhranjenost, je pogosto nepreklicnih; pri tem so otroci in ženske še posebej ogrožena skupina. Poleg očitnih učinkov na zdravje ima negotov dostop do hrane tudi sočasne in dolgoročne negativne vplive na človekove možnosti za boljše življenje. Posamezniki, ki ne zaužijejo dovolj hrane, imajo manj energije za delo in so bolj občutljivi za bolezni. Pri otrocih se podhranjenost kaže v oslabljenem telesnem in duševnem razvoju, kar zmanjšuje njihovo sposobnost za učenje in njihova dolgoročna ekonomska pričakovanja. Negotov dostop do hrane tako povečuje možnosti, da bodo ljudje ostali ujeti v revščini. Medtem ko se pogosto domneva, da lakoto povzroča predvsem pomanjkanje hrane, je Nobelov nagrajenec in razvojni ekonomist Amartya Sen (1981) nazorno prikazal, da zadostna preskrba s hrano ni tudi zadosten pogoj za preprečitev lakote in negotovega dostopa do hrane. Posameznikova zmožnost dostopa do hrane in ne stran preskrbe bo določila njegov prehranski status in s tem njegovo fizično blaginjo. Nezadosten dostop do hrane je glavni vzrok lakote in podhranjenosti, ne pomanjkanje zadostne preskrbe s hrano. Eno ključnih spoznanj Senovega dela je teorija upravičenosti. Sen identificira tri vire upravičenosti, niz drugačnih, alternativnih svežnjev ukrepov, ki jih nekdo lahko legalno doseže: 1. Upravičenost na podlagi proizvodnje: Hrana je nekomu dosegljiva na podlagi njegove pravice do proizvoda, ki je plod njegove pridobitve z delom ali zemljo. 2. Upravičenost na podlagi časa: Hrana je nekomu dosegljiva z menjavo za stvari, ki jih poseduje, za druge dobrine ali storitve, kot recimo delavci, ki zaslužijo plačo na trgu dela, s katero lahko potem kupijo hrano na trgu blaga. 3. Upravičenost na podlagi transferjev: Hrana je nekomu dosegljiva na podlagi njegove pravice, ki mu jo dajo drugi, vključno z darili in zapuščinami posameznikov, kot tudi nakazili države, kot sta socialna podpora ali pokojnina. Ce predpostavljamo, da je na voljo zadostna preskrba s hrano, potem so te upravičenosti tiste, ki določajo dostop posameznikov in gospodinjstev do hrane. Revščina je torej glavni vzrok negotovega dostopa do hrane, saj implicira nezmožnost posameznikov, da bi kupili ustrezne dobrine, vključno s hrano. Ni presenetljivo, da je večina lačnih in podhranjenih na svetu revnih. Revni ljudje se soočajo s precejšnjimi ovirami pri nakupu hrane. Poleg tega pri njih obstaja večja možnost podhranjenosti tudi zato, ker je z vitamini in hranilnimi vrednostmi bogata hrana ponavadi dražja kot navadno žito. Na pravicah zasnovani pristopi k zadostnemu dostopu do hrane so v zadnjih letih dobili širšo podporo. Pravica do zadostne količine hrane je priznana z mednarodnimi človekovimi pravicami. Vsebovana je v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah2 in je bila leta 1996 poglaviten element sklepa Svetovnega vrha o hrani. Zmanjšanje lakote in revščine na polovico do leta 2015 je prvi izmed razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov. Trenutno se državne vlade dogovarjajo o volunterskih smernicah, da bi zadostili pravici do hrane po FAO.3 Pravica do zadostne količine hrane je močna moralna zahteva, ki zagovarja, da ima vsak posameznik pravico do zadostne količine hrane in da je dolžnost držav, da spoštujejo, varujejo in izpolnjujejo to pravico, če posamezniki naletijo na ovire pri dostopu do hrane. Dolžnosti, ki izhajajo iz pristopa, ki je zasnovan na pravicah - še posebej pri državnih in drugih zunanjih akterjih - so značilne in bistvene. Tak pristop verodostojno dokazuje ne le to, da mora država zadostiti potrebam, temveč tudi to, da imajo posamezniki pravico zahtevati te pravice od države. Po tem pristopu so države zavezane zagotoviti ekonomske, politične in družbene razmere, ki omogočajo posameznikom, da prejemajo in uživajo te pravice. Ni dolžnost držav samo priskrbeti posameznikom zadovoljive količino hrane, če ti nimajo zadostnega dostopa do nje, temveč so zavezane ustvariti razmere, v katerih imajo vsi ljudje zadosten in stabilen dostop do hrane, da bi živeli zdravo življenje. Nasprotno pa, če država izvaja politike, ki uničujejo in spodkopavajo dostop do hrane, kar vodi v lakoto in podhranjenost, je treba na tako državo gledati kot na neuspešno v spoštovanju, varovanju in izpolnjevanju pravice do hrane in človekovih pravic. 'NEOLIBERALISMO' V ARGENTINI IN NJEGOVE POSLEDICE Neoliberalni poskus v Argentini je bil predmet številnih akademskih razprav in pozornosti. Zato bo ta del prinesel le bežen pregled in se osredotočil predvsem na rezultate tega poskusa. V Argentini je bil neoliberalni ekonomski model z navdušenjem sprejet v času administracije predsednika Carlosa Mene-ma (1989-1999). Zasnovan na notoričnem 'washingtonskem konsenzu' je ta model dal prednost privatizaciji, zmanjšanju javnega sektorja, uravnoteženju Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, člen 11, navaja " Države pogodbenice tega Pakta, ki priznavajo vsakomur temeljno pravico do varstva pred lakoto, bodo posamič ali v mednarod- nem sodelovanju sprejele potrebne ukrepe, vštevši sem tudi konkretne programe: a) za izboljšanje metod proizvodnje, shranjevanja in distribucije živil s popolnim izkoriščanjem tehničnih in znanstvenih znanj, s širjenjem znanja o zdravi prehrani ter z razvijanjem ali reformo agrarnih sistemov, tako da bi zagotovile čim učinkovitejši razvoj in uporabo naravnih bogastev; b) za pravično delitev svetovnih živilskih rezerv glede na potrebe, upoštevaje pri tem probleme tako držav, ki živila uvažajo, kot tudi držav, ki jih izvažajo." Zadnji osnutek je na internetni strani ftp://ftp.fao.org/unfao/bodies/council/cl127/J3345e1.pdf. proračunskih sredstev, zmanjšanju storitev socialnega skrbstva in liberalizaciji trgovine. V primeru Argentine so desetletja nestabilnosti valute pripeljala do zakoličenja nacionalne valute, pesa, na vrednost ameriškega dolarja. Država je posvojila to politiko kot del dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Svetovno banko, predvsem zato, da bi zadovoljila interese mogočnih domačih ekonomskih elit in tujih posojilodajalcev. Nastop neoliberalizma je spremljala eksponentna rast argentinske ekonomije. Privatizacija državnih podjetij je domače monopole spremenila v tuje multinacionalke in napolnila vladne blagajne. Vendar pa dobički ekonomske rasti, katerih večina se je stekla k domačim poslovnim elitam in tujim multinacionalkam, niso bili dobro razporejeni. Se več, večina same te rasti je bila umetna in skoncentrirana v finančnem sektorju. Brezposelnost je začela rasti zaradi množičnega odpuščanja delavcev iz javnega sektorja in nekonkurenčnosti domače proizvodnje in izvoza po dolarizaciji. Medtem je divje narastla korupcija (vključno s politiki, ki so jemali podkupnine v zamenjavo za privatizacijske pogodbe in nagrajevanje za vladne pogodbe)4 ter spodkopala zaupanje javnosti v državne institucije in politiko. Do poznih devetdesetih je neoliberalni ekonomski model postal nevzdržen in ekonomija je začela razpadati. Recesija ekonomije se je začela leta 1999, leta 2000 pa končala v popolni depresiji z -11,9 odstotnim upadom BDP (EC-LAC, 2004). Do leta 2001 je kriza dosegla takšen ekstrem, da je bila dežela prisiljena ustaviti plačila, ker ni zmogla več plačevati tujega dolga. Istega leta je država končala pariteto z dolarjem in devalvirala argentinski peso ter s tem učinkovito zradirala večino prihrankov prebivalstva in njihovo kupno moč. Od leta 2001 je refinanciranje in servisiranje zunanjega dolga ena glavnih vladnih ekonomskih prioritet. Ekonomski in družbeni zlom, ki ga je doživela Argentina, nikakor ni rezultat in posledica ekonomske krize. Z neoliberalno politiko Menemove administracije se je začel že pred dolgimi leti. Ključne številke in ekonomski indikatorji ponujajo jasno sliko negativnih posledic take ekonomske politike. Brezposelnost je v obdobju neoliberalizma naraščala celo med obdobji ekonomske rasti. Uradna brezposelnost je strmo narastla s 6,9 % v letu 1990 na 17,5 % v letu 1995. Do leta 2002 je dosegla 19,1 %. Neuradno je brezposelnost veliko višja. Za tiste, ki so zaposleni, so se plače med letoma 2000 in 2001 zmanjšale za 19,5 % (ECLAC, 2004). To je predvsem posledica razvrednotenja in grozljive inflacije. Poleg tega so se plače v javnem in zasebnem sektorju zamrznile, v nekaterih primerih pa tudi znižale. 4 Stopnja korupcije Menemove administracije je splošno znana in je trenutno predmet korupcijskih in pod-kupovalnih tožb proti nekdanjemu predsedniku in njegovim sodelavcem. Neenakost prihodkov je med neoliberalizmom prav tako opazno narastla. Gini-koeficient, standardno merilo neenakosti prihodkov, je med letoma 1990 in 2002 narasel z 0,501 na pretresljivih 0,59 (ECLAC, 2004b). Glede na stopnje razporeditve prihodkov si je najbogatejših 10 % prebivalstva leta 2002 pridobilo 42,1 % vseh prihodkov, medtem ko je bila leta 1990 ta stopnja 34,8-od-stotna. Vse druge kategorije so izkusile različne stopnje zmanjševanja pri razporeditvi prihodka, še posebej srednje in spodnje dohodkovne skupine. Argentina je tako dobila sloves ene najbolj nepravičnih držav na svetu. Največja zapuščina neoliberalizma v Argentini je dramatična rast revščine. Večino svoje moderne zgodovine je bila Argentina razvijajoča se država s srednjim dohodkom in z velikimi delavskimi in srednjimi razredi. Čeprav je bila revščina v Argentini v različnih stopnjah vedno prisotna, je zgodovinsko obstajala v veliko manjšem obsegu kot v preostali Latinski Ameriki. V eri neoliberalizma se je to bistveno spremenilo. Tudi v začetku in sredi devetdesetih, ko je ekonomija rastla, je to rast spremljala čedalje večja revščina. Medtem ko se je BDP na osebo med letoma 1991 in 1995 povečal povprečno za pet odstotkov na leto, se je v istem času revščina povečala s 16 % gospodinjstev na več kot 20 % (Altimir in Beccaria, 1998). Do leta 2002, v osmih letih, je razmerje naraslo na alarmantnih 57,5 % prebivalstva pod pragom revščine (INDEC, 2005). Ocenjeno je, da je od oktobra 2001 do oktobra 2002 v revščino padlo sedem miljonov ljudi (Dinerstein, 2003). Se bolj žalostna je rast skrajne revščine, ki jo Svetovna banka definira kot ljudi, ki živijo z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan. Ta je s 3,4 % v letu 1994 narasla na 27,5 % prebivalstva leta 2002 (ECLAC, 2004b; INDEC 2005). V Argentini tudi zaposleni, ne samo revni, pogosto živijo v revščini. Glede na nedavne številke je 27 % zaposlenih pod pragom revščine. Ta številka je bila najvišja v javnem sektorju, kjer skoraj 40 % javnih uslužbencev živi v revščini (ECLAC, 2004b). Nedvomno to odraža dejstvo, da veliko javnih in zasebnih uslužbencev ne zasluži dovolj glede na resnične življenjske stroške, kar jih potiska v revščino. V Argentini danes zaposlitev sama ni zagotovilo za pobeg iz revščini in zadostitev osnovnih potreb. Po desetletju neoliberalne ekonomske politike je Argentina postala veliko bolj revna in manj pravična. To dejstvo nazorno kaže, da je bil neoliberalizem v Argentini polomija. To ni polomija samo z ekonomskega stališča, temveč tudi s prej opisanega stališča človekovih pravic. Neoliberalizem je v revščino potisnil velikanski del prebivalstva in uničil večino njegovih možnosti, da bi zadovoljilo svoje osnovne potrebe po hrani, zavetju in zaposlitvi. NEGOTOV DOSTOP DO HRANE Argentina je ena največjih svetovnih pridelovalk in izvoznic hrane, zato razpoložljivost le-te ne bi smela biti problem. Po FAO proizvede 15.803 kalorij na osebo na dan; približno sedemkrat več, kot je predlagan minimum dnevnega zaužitja kalorij. Te številke kažejo, da Argentina pridela več kot dovolj hrane, da bi zadovoljila domače potrebe. Kljub obilnim in naraščajočim zalogam hrane med obdobjem neoliberaliz-ma sta sočasno narasli tudi podhranjenost in lahkota. Podhranjenost je bolj opazna in izmerljiva pri otrocih. Leta 2002 se je podhranjenost pokazala v nezadostni teži in okrnjeni rasti pri 5 do 12 % otrok (ECLAC, 2004b). Te številke podhranjenosti so skoraj dvakrat tolikšne, kot so bile leta 1985. Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (2003) kažejo, da podhranjenost otrok grozljivo narašča od sredine devetdesetih. Otroci so zaradi revščine in lakote prekomerno prizadeti. Po Movimeneto Nacional de los Chicos del Pueblo (MNCP), nevladne organizacije, ki deluje na področju varstva otrok, devet milijonov in pol otrok živi v revščini in več kot 100 otrok, mlajših od petih let, vsak dan umre zaradi nje. Ob spoznanju dolgoročnih učinkov revščine in podhranjenosti na otroški razvoj in življenjske možnosti v prihodnosti (poleg prihodnjega državnega nadomeščanja družbenega kapitala) je MNCP skupaj s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami od vlade zahtevala, da sprejme takojšnje ukrepe za zmanjšanje in odpravo otroške revščine in lakote. Revščina je najpomembnejši vzrok negotovega dostopa do hrane, lakote in podhranjenosti. Naraščanje revščine in absolutne revščine med obdobjem neo-liberalizma je povzročilo, da so milijoni družin postali preprosto preveč revni, da bi lahko zadovoljili svoje osnovne prehranske potrebe. Nedavna študija, ki jo navaja Gospodarska komisija za Južno Ameriko in Karibsko območje pri Združenih narodih (ECLAC), ugotavlja, da se dostop do hrane še naprej zmanjšuje, kar od leta 2002 vodi v čedalje večjo razširjenost lakote in podhranjenost. Navaja tudi, da so vzroki za lakoto in podhranjenost povezani s pomanjkanjem sredstev v gospodinjstvu za nakup potrebne hrane v zadostni količini in kakovosti. (ECLAC, 2004b). Študija tudi omenja, da se revne skupine, ki se od sredine devetdesetih spopadajo z upadanjem dnevnih obrokov hrane, po ekonomski krizi leta 2001 srečujejo tudi z dodatnimi ovirami pri dostopu do zadostne količine hrane. Drugi dejavnik, ki je posledica nadaljnjega zmanjševanja dostopa do hrane, so njene strmo naraščajoče cene. Razvrednotenje pesa leta 2001 in temu sledeča inflacija sta močno vplivala na ceno hrane. Med decembrom 2001 in majem 2003 je indeks cene živil narasel za 62 %. Za primerjavo, inflacija drugih dobrin je bila v enakem obdobju 44-odstotna (ECLAC, 2004b). Medtem cene hra- ne še vedno naraščajo. Nedavna poročila medijev so izdala dokaze o skrivnih dogovorih in določanju cen živil med proizvajalci in prodajalci. Kljub nenehnim zahtevam javnosti po odpravi problema naraščajočih cen hrane, so argentinski vladi ukrepi, da bi ga odpravila, spodleteli. Leta 2004 je država začela brezposelnim z otroki dajati denarno pomoč, in sicer 150 pesov na mesec. Vendar pa je ta vsota samo delček tistega, kar posameznik potrebuje za zadovoljitev osnovnih prehranskih potreb.5 Kombinacija visoke ravni revščine in brezposelnosti je skupaj z naraščajočimi cenami hrane v Argentini povzročila negotov dostop do hrane, kot ga še ni bilo. Te so v Argentini rezultat ovir pri dostopu do hrane in ne ovir v razpoložljivosti hrane. Ce izhajamo iz Senove teorije upravičenosti, je veliko posameznikov v Argentini izkusilo neuspeh upravičenosti na podlagi časa in upravičenosti na podlagi transferjev.6 Upravičenosti na podlagi časa so spodletele pri brezposelnih posameznikih (ki nimajo nobenih sredstev za nakup hrane) in pri zaposlenih posameznikih, ki živijo v revščini (ki imajo dohodek, vendar premajhen, da bi lahko zadovoljil njihove prehranske potrebe). Upravičenosti na podlagi transferjev so prav tako spodletele, ker država ni oskrbela posameznikov z zadostnimi sredstvi (t.j. transferji dohodka, nadzor cen) da bi lahko kupili primerno hrano. Argentinska država v številnih primerih pravzaprav zmanjšuje transferje skupinam, ki jih pesti negotov dostop do hrane.7 Neuspeh upravičenosti na podlagi časa in transferjev je neposreden rezultat ekonomske "č krize, ki jo je povzročila neoliberalna ekonomska politika, uvedena leta 1989. f Iz perspektive pravic je to nedvoumna kršitev spoštovanja varstva in izpolnje- | "o vanja pravice do hrane s strani države. | CD