^ 5 . mA,K.

NA LETOVIŠČU
L. 1913 IN DRUGO

ŠALJIVE IN RESNE ČRTICE
:::: IZ SEDANJOSTI ::::

LUIOI CALCO

LJUBLJANA

oooo

ZALOŽILA »NARODNA ZALOŽBA«

48740

\\  T* .
<;'/ 'V

(ftoozjU?

NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI.

Na letovišču leta 1913.

Globoko si je oddahnila gospa
Agneza Rogljeva, soproga pekovske¬
ga mojstra in hišnega posestnika v
Ljubljani, ko je po ganljivem slovesu
od svojega moža Gašperja, ki se je
pa pri tem prav grdo držal, zasedla
s svojim nadebudnim potomstvom
posebni oddelek železniškega voza,
ki ga ji je z udano uslužnostjo odprl
sprevodnik, ki je jemal pri njenem
možu za svojo družino kruh, ki ga je
plačeval redno vedno še-le za več
mesecev nazaj.

Njen globoki vzdih je bil tudi po¬
polnoma razumljiv. Koliko truda in
boja jo je stalo, predno je od svojega
zelo skopega in nazadnjaškega moža
izvojevala dovoljenje in še bolj po¬
trebni denar za letovišče. Mož Ga¬
šper je dolgo rentačil in godrnjal", go¬
voril nekaj o avšastih Nežah, ki naj
bi rajši ostale pri svojem poštenem
delu, ne pa hodile past lenobo na Go-

3


renjsko in bogu krast zlati čas, konč¬
no se je pa le vdal prepričevalnim in
ponovnim zahtevam svoje zgovorne
boljše polovice ter odprl svoj tolsti
mošnjiček. Našteti je bilo pa treba
precej okroglega, ker je kmet, h ka¬
teremu so šli na letovišče, za svojo
krasno opremljeno sobo tirjal na me¬
sec samo dve sto kron, kar je označil
mojster Gašper za najbolj nesramno
zahtevo celega stoletja.

Ko je vlak oddrdral z ljubljan¬
skega južnega kolodvora proti ča¬
robni Gorenjski, se je gospa Agneza
ozrla ponosno okrog in v duhu vž\-
vala zavistne obraze svojih mnogo¬
številnih prijateljic, ki niso bile tako
srečne, da bi si mogle čez vroče po¬
letje privoščiti prijazen oddih pod
nebotičnimi gorenjskimi velikani. Že
v naprej se je veselila, kako jim bode
po svojem povratku v prašno Ljub¬
ljano pripovedovala o svojem udob¬
nem življenju na letovišču in jim opi-
savala s tako zgovorno besedo svoje
čudežne doživljaje, da bodo samih
skomin postajale kar zelene . . .

Iz teh zelo mičnih misli in sanj
je pa že med državnim kolodvorom
in Št. Vidom vzbudil gospo Agnezo
prav neprilično njen, v prelepo belo
opravo oblečeni sinko Branko, absol-
viran učenec III. razreda visoke šole
na Ledini, ko jo je na svoje telesne
potrebe opozoril s prav prozaičnimi

4

besedami: »Mama, lačen.« Zelo, zelo
nerada se je ločila gospa Agneza od
svojih lepih sanj, vzdignila svojega
rojstva precej težke kosti in segla po
zelo' obsežnem ročnem kovčku, v ka¬
terem je imela spravljeno svojo zalo¬
go jestvin za potovanje oxl Ljubljane
do izbranega letovišča. Iz te bogate
zaloge dala je svojemu sinčku velik
kos povitice, kar je imelo za posledi¬
co, da so se enake telesne potrebe
hipoma pojavile tudi pri Brankovih
sestricah, petnajstletni sanjavi in ro¬
mantično navdahnjeni Solzani in dva¬
najstletni praktični Vidi. Kot pravič¬
na mati, ki pri svojih otrokih ne po¬
zna nobene razlike, je enako velika
kosa oddelila tudi svojima hčerkama.

Komaj pa je pomahal Branko
svoj kos, odrinil je svojo sestrico
Solzano od okna in začel svojo ma¬
mico izpraševati po imenih krajev,
hribov in gora, rek in potokov, mimo
katerih so drdrali s hlaponom. Dobra
mamica mu je dolgo in potrpežljivo
odgovarjala po svoji najboljši vedno¬
sti. Skoro je bilo pa njeno znanje pri
kraju in ker ljubeznivi sinko le ni ne¬
hal s svojim izpraševanjem, ga je
napodila iz oddelka ter se zopet za¬
topila v svoje prijetno sanjarenje. Iz
tega sanjarjenja je bila pa zopet tik
pred škofjeloško postajo na prav ne¬
prijeten način vzbujena. Njena hčer¬
ka Solzana je hotela prav natančno

5

videti škofjeloški samostan, kjer se
nahaja njena najboljša prijateljica
Emica. Stegovala in stegovala se je
skozi okno toliko časa, dokler se s
svojim lepim slamnikom ni zadela ob
okvir in ji slamnik ni odletel raz gla¬
vo in na krasno sorško ravan, katero
je že tako lepo opeval naš nesmrtni
Simon Jenko . . .

Na bolestni vzklik: »Moj slam¬

nik!« opazila je gospa veliko nezgo¬
do; v svoji jezi je začela kričati nad
svojo hčerko in jo obsipati z najkrep¬
kejšimi izrazi. Že je tudi vzdignila
svojo tolsto roko, da bi popravila
svoji nesrečni hčerki frizuro, ki je pri
nezgodi precej trpela, ko se prikaže
med vrati njen ljubi Branko in z iz-
premembo v svoji zunanjosti odvrne
jezo svoje mamice od Solzane na se.
Branko, čegar obleka je bila pri od¬
hodu iz Ljubljane bela kot sneg, pri¬
kazal se je med vratmi zamazan kot
kurjač. Malemu možu je bilo namreč
zunaj dolgčas, zato se je utopil neko¬
liko v vlogo sprevodnika, splezal na
njegov prostor in raz ta vzvišeni pro¬
stor, ki se vedno odlikuje po obilici
saj, priganjal vlak k hujšemu diru.

V tistem hipu je že namerjena
tolsta roka gospe Agneze izpremeni-
la Svojo smer in se z vso težo dotak¬
nila Brankovega telesa, ki je ta do-
tikljaj takoj oznanil vsemu svetu z
glasnim kričanjem. Solzana in Vida

6

ste kot dobri sestrici takoj priskočile
na pomoč z milim jokom, v katerega
so se kakor plat zvona vmešavali
glasni ploski tolste roke in krepki
glasovi gospe Agneze.

Vriše je bil tak, da je privabil v
posebni oddelek sprevodnika, katere¬
mu je gospa Agneza začela na dolgo
in široko pripovedovati nezgode svo¬
jih otrok. Sprevodnik je potolažil
gospo Agnezo s tem, da je obljubil iz
kranjske postaje brzojaviti radi slam¬
nika v Škofjo Loko in da bodo Bran¬
kovo obleko že oprali na letovišču.

Po odhodu sprevodnika je vla¬
dala dalj časa mučna tišina v oddel¬
ku. Gospa Agneza je zrla jezno skozi
okno, njeni otroci so pa sedeli tiho
drug poleg drugega kakor politi kuž¬
ki. Na nadaljni vožnji se tudi ni nič
hujšega več zgodilo kakor samo, da
je Branko malo 'sunil Vido, in da je
poslednja tako nerodno s svojim no¬
som zadela ob vrata, da se ji je ulila
kri. Ker pa ni mogla takoj najti svo¬
jega robca, kapala je kri na njeno be¬
lo krilce in puščala tam rožnate sle¬
dove.

Brez vsake nadaljne nezgode so
potem dospeli srečno na svoj cilj,
kjer jih sicer ni sprejel, kakor dogo¬
vorjeno, kmet z domačim vozom,
pač pa prav pohlevna ploha, ki nika¬
kor ni hotela ponehati.

7

Gospa Agneza je bila upravičeno
ozlovoljena. Njene slabe volje pa ni¬
kakor ni odpravilo več kot polurno
čakanje na zapuščeni postaji na dru¬
gega voznika, ki se je končno le poja¬
vil, sicer ne morda s pokritim in zo¬
per dež zavarovanim vozom, pač pa
s tem večjo zahtevo, ker je tirjal za
vožnjo do letovišča,ki je bilo oddalje¬
no pičlo uro, samo 17 K. Hočeš ali no¬
češ se je morala gospa Agneza udati
v svojo usodo in vozniku naprej od¬
šteti zahtevanih 17 K, ker je odločno
izjavil, da mora priti prej njen
»cvenk« in da bo še le za njenim
»cvenkom« prišel njegov »hi!«

Nato so se začeli počasi pomika¬
ti, ker se konj nikakor ni dal prego¬
voriti, da bi stopil nekoliko hitreje.
Posledica te počasne vožnje ob obil¬
nem dežju je bila, da so dospeli vsi
skoro do kože premočeni na svoj
končni cilj. Ko je mali Branko hotel
svojo mamico med vožnjo spraviti v
boljšo voljo s pripombo, da sedaj vsaj
ne bo treba prati njegove obleke, mu
je gospa Agneza dala tih, a razumljiv
odgovor s svojo roko po čeljusti.

Ko so prišli v vas in se je voz
po daljšem izpraševanju ustavil pred
hišo, v kateri so imeli prebiti štiri
tedne, so našli hišo in gospodarska
poslopja zaprta, nikjer pa žive duše.
Ko so stopili iz voza, ki se je takoj
odpeljal, so našli pred dežjem prav

8

skromno zavetje pri skednju, kjer se
je gospa Agneza v najslabšem raz¬
položenju vsedla na največji kovček,
otroci se pa stisnili okrog nje, kakor
piščanci okrog koklje.

Še le čez dobro uro, ko so tako
vsi premočeni prezebali pred sked¬
njem, se je izza vogala prikazal mal
fantiček, ki se je še le na dolgo pri¬
jazno vabljenje nekoliko približal
obupani gospej Agnezi in ji povedal,
da Koširjevih ni nobenega doma, ker
so vsi odšli v senožet, da spravijo
pravočasno seno.

Dve uri na to so se Koširjevi vr¬
nili z obloženimi vozovi in rešili ubo¬
go Agnezo in njene otročiče iz
neugodnega položaja. Da se vsaj ne¬
koliko posuše, odšli so v hišo in čez
pol ure potem v svoje »letoviško sta¬
novanje«.

To »letoviško stanovanje« je pa
gospo Agnezo hudo razočaralo in iz¬
datno ohladilo njeno veselje in po¬
nos. Bila je mala prazna sobica v
podstrešju, v kateri razun dveh pre¬
cej polomljenih stolov ni bilo nobene
druge oprave.

Ko je gospa Agneza ogledala to
revščino, ji jeziček ni dal miru in je
svoje mnenje s prav razločno besedo
povedala prijazni Koširjevi rflamici,
ki jih je spremljala v »letoviško sta¬
novanje«. Koširjeva mamica je moč¬
no razjarjeno gospo Agnezo skušala

9

potolažiti s tem, da bodo skoro, čim
pospravijo seno pod streho, za go¬
spodo pripravili stanovanje tako le¬
po, da bi se ga sam cesar ne sramo¬
val.

Čez dobro uro so res začeli vla¬
čiti Koširjevi otepe v »letoviško sta¬
novanje«, otepom je pa sledilo nekaj
zelo raskavih rjuh, še mokrih konj¬
skih odej in »letoviško stanovanje«
je bilo opremljeno, ker Koširjevi v
svoji naravni nepokvarjenosti še ni¬
so poznali niti nekih, ponoči zelo po¬
trebnih posod, niti umivalnikov in
druge potratne ropotije, ki bogate sa¬
mo trgovce s stekleno in porcelana¬
sto posodo.

Gospo Agnezo je ta sijajna opre¬
ma tako presenetila, da ji je zmanjka¬
lo sape in besed. Nemo je gledala
Koširjevo mamo, kako je otepe raz¬
vezala in zrahljala, položila čez nje
raskave rjuhe, tako improvizirane
postelje pokrila z odejami in potem
zgovorno omenjala, da bodo spali
kakor baroni.

Na to so se prepravili in se obo¬
roženi z dežniki podali v vaško go¬
stilno, kjer so imeli po dogovoru
dobivati dobro, tečno in zdravo hra¬
no za mal denar. Tu jih je čakalo zo¬
pet bridko razočaranje, ker ni bila
hrana niti dobra, niti tečna, ker je
bila kuharica preveč radodarna s
soljo, skopa pa z mastjo in ker je bila

10

tudi mnenja, da je jed tedaj še le po¬
sebno okusna, če je na eni strani po¬
šteno zasmojena. Pijača je bila pa zo¬
pet prava posebnost: pivo gorko in
motno, vino pa kislo kot vrisk in
spreminjajoče se v vseh mavričnih
barvah. Da se pa ostane dosleden,
jim je po kuharici že. preveč zasolje¬
no večerjo zasolila prijazna krčma¬
rica še s prav slanim računom.

Slabe volje in potrti so se vra¬
čali Rogljevi v svoje »letoviško sta¬
novanje« in se spravili, kakor je bilo
v danih razmerah pač mogoče, k za¬
služenemu počitku.

Toda prva noč na letovišču je
bila strašna in taka, da jo uboga go¬
spa Agneza ne bode pozabila do kon¬
ca svojih dni. Komaj so se vlegli in
je gospa Agneza vpihnila skromno
svečo, začelo se je pod postrešjem
tako ropotanje, da ni bilo moči zatis¬
niti očesa, ker so se otroci zelo bali
strahov in se jokaje pritiskali k svoji
dobri mamici. Čez dolgo časa je pa
to ropotanje prenehalo naenkrat, ka¬
kor bi bilo odrezano. Gospa Agneza
se je oddahnila v sladki nadeji, da
bode sedaj mir, toda se je bridko
varala. Naenkrat so se začuli v pod¬
strešju pretresljivi glasovi »mijav,
mijav«, katerim se je skoro začel, od-
zivljati drug »mijav« in se s prvim
izlil ne ravno v harmoničen, pač pa
v več ur trajajoči koncert. Ta vstraj-

ll

ni koncert je prekinil mali Branko, ki
je hotel opraviti človeško potrebo.
Gospa Agneza je hotela napraviti
luč, toda je na svoje novo neprijetno
presenečenje opazila, da so Koširje¬
va mama najbrž iz bojazni pred
ognjem vzeli s seboj klinčke. V ti za¬
dregi si je moral pomagati ubogi
Branko kar v sobi, kar se pa hvala
bogu ni slišalo, ker je dež še vedno
curkoma lil in ker je koncert še ved¬
no trajal, pač pa se je moralo nekaj
čutiti, ker se je naenkrat oglasila
Vida, da gre dež že v sobo . . .

Gospa Agneza ni mogla celo noč
zatisniti očesa, njeni ubogi otroci pa
tudi malo. Ker pa nobena stvar več¬
no ne trpi, prešla je tudi le-ta strašna
noč. Ko so zjutraj vstali Rogljevi in
pogledali skozi okna, jih je prvi po¬
zdravil dež, ki ni niti najmanje po¬
nehal.

Ko so se kar v veži nekoliko in
za silo umili, so odšli v vaško gostil¬
no na zajutrk, na katerega so pa mo¬
rali čakati dobro uro, ker so bili mati
krčmarica s kuharico pri maši. Zaju¬
trk jih pa tudi ni spravil v boljšo vo¬
ljo, ker je bilo mleko prismojeno, ka¬
va pa vodena in nekam čudno di¬
šeča.

Ker je dež neprenehoma lil, so
ostali Rogljevi do opoldneva kar v
gostilni, kjer jim vsaj ni bilo dolgčas,

12

ker so imeli številno družbo — naj¬
bolj nadležnih muh.

Po kosilu, ki ni bilo nič boljše, a
tudi nič slabše kot večerja od prejš-
nega dne, so se pa osrčili in se pod
varnimi dežniki podali domov, da bi
se popoldne pokrepčali s spanjem,
katerega ponoči niso bili deležni. To¬
da tudi ta račun so napravili brez
krčmarja.

Komaj so se polegli in je Branko
voščil svoji mamici s sladkim po¬
ljubčkom »Lahko noč«, oglasil se je
že iz skednja ravno nasproti glasen
»pika-pok« in z nameravanim spa¬
njem zopet ni bilo nič. Nekaj časa so
se premetavali po otepih, končno pa
drug za drugim vstali in se ob traj¬
nem dežju vrnili v gostilno, da v
družbi muh počakajo večerje.

Temu prvemu dnevu je sledilo
še sedem enakih ob zanikrni hrani,
brez pravega počitka, toda ob izdat¬
nem dežju, ki nikakor ni hotel prene¬
hati.

Gospo Agnezo je začela boleti
neusmiljeno glava, mali Branko se je
pa prav po nekrščansko prehladil,
Solzana in Vida ste pa jokale in sto¬
kale, dež je pa lil in lil.

V srcu ponosne gospe Agneze se
je tedaj začel biti srdit boj med nje¬
nim ponosom in med njeno skrbjo za
lastni dobrobit in za zdravje njenih
ljubih otročičev. Ta boj je trajal več

13

dni in se končno odločil tako, da je
ponos gospe Agneze doživel sramo¬
ten poraz.

Ko dvanajsti dan tako težko iz-
vojevanega letoviškega življenja le
še ni ponehalo deževati, začela je go¬
spa Agneza molče spravljati skupaj
svojo in svojih otrok opravo in deva-
ti v kovčke. Na to je pa brez vseh
nepotrebnih besedi velela Koširjeve¬
mu očetu, da naj napreže konja, na¬
loži na voz kovčke, njo in njene
otroke in popelje vse skupaj na po¬
stajo. Ko je odštela Koširjevemu
očetu za vožnjo zahtevanih 12 K in
na nadaljno zahtevo podarila nekaj
Srebrnjakov Koširjevi mami in vsem
otrokom za postrežbo in prijaznost,
je oče Košir napregel konjička, zlo¬
žil na voz kovčke in potem zapeljal
nesrečne Rogljeve, ki so se stiskali
drug k drugemu, da se tako vsaj ne¬
koliko obvarujejo dežja, na železni¬
ško postajo.

Na postaji je morala nesrečna
gospa Agneza odšteti Koširjevemu
očetu na njegovo zahtevo še znatno
napitnino in potem čakati skoro dve
uri na vlak — toda vse to je voljno
pretrpela, samo da bo enkrat rešena
strašnega letovišča.

Domov so potem srečno prispeli
in prav pošteno iznenadili svojega
dobrega očeta in moža. Ko je pa
mojster Gašper začudeno vprašal

14

svojo Agnezo, zakaj se je tako hitro
vrnila iz dragega letovišča, si je pa
gospa Agneza vsako tako vprašanje
in sploh vsako razpravo o letovišču
najodločnejše prepovedala in na tem
svojem stališču ostala resolutno tudi
nasproti vsem svojim mnogoštevil¬
nim prijateljicam, ko so jo hodile iz¬
praševat po življenju in dogodkih
na letovišču.

15

O društvih, veselicah in o
narodnem davku.

Odlični rodoljub in prvoboritelj
za sveto narodno stvar Štefan
Bezlaj privihral je silno razkačen po
dopolnjenih uradnih urah v svojo
stalno gostilnico pri »Krivokljunem
škorcu«, kjer se je pred večerjo
običajno krepčal s penečim pivom, da
pozabi dneva trude, križe in težave.

Na prijazen pozdrav okroglolič¬
ne Hebe Rozike — v rojstnem listu
je stalo sicer Rezika, vendar je ona
hotela slišati edinole na ime Rozike
ali Ruže in torej to ni nobena tiskov¬
na hiba — je ubogo trpinko pred
vsem vprav nečloveško prebo-del s
svojimi hudimi očmi in se na to po-
zabivši na vsa prirojena mu pravila
udvorljivosti namesto prijaznega
odzdrava zadrl nad ubogim bitjem:
»Vrček piva,.pa takoj! Izgini!«

Uboga Rozika, ki takega oma¬
lovaževanja svoje, dokaj okrogle
osebe od strani stalnih gostov »Kri-
vokljunega škorca« sploh ni bila va-

16

jena, še manj pa od strani Štefana
Bezlaja, ki ji je večkrat z očetovsko
dobrohotnimi svarili in z obema svo¬
jima rokama na jasen način pokazal,
kakih dotikljajev od strani svojih go¬
stov se ji je izogibati, se je vsa pre¬
strašena pred gromkim glasom raz¬
kačenega Bezlaja jadrno odmaknila
za par korakov, se nemo obrnila in
tudi nemo izginila po naročeni vrček.

»Kaj pa ti je danes, preljubi
Bezlajček, da pihaš kot gad in da
strešaš svojo jezo nad nedolžno Ro¬
ziko?« hitel je izpraševati vedno ra¬
dovedni prijatelj Klepec svojega
omiznega tovariša Bezlaja.

»Kakšna nedolžnost!« zadrl se
mu je nazaj Bezlaj. »Rozika pa ne¬
dolžnost! Le brzdaj svoj urni jezi¬
ček, da te ne bo šla tožit na novi
Žabjek, kjer ti bodo za pokoro odme¬
rili najmanj teden dni z dvema posto¬
ma in enim trdim ležiščem, ker si
pošteno dekle tako kruto razžalil. Iz
samega usmiljenja ti pa za ta svoj
pravni poduk nič ne računam, če¬
prav bi zaslužil, da bi te pri ti priči
obremenil z zneskom desetih kron.
Pa še en svet ti dam in tudi ta naj bo
zastonj. Ti sploh preveč govoriš!
Vedno se le tebe sliši, kakor da bi ti
bil popolnoma neznan zlati prego¬
vor, da je molk ona kovina, iz "kate¬
re se kujejo cekini. Vzemi si za
vzgled mene, ki nikdar po nepotreb-

17

2

nem ne odpiram svojih ust, ki nikdar
ne vrtam svojim dobrim prijateljem,
znancem in drugim ubogim zemlja¬
nom odprtin v oni del njihovih častit¬
ljivih teles, ki se ravno pri tebi naj¬
bolj bujno razvija . . .«

»Nadaljevanje te tvoje pridige
smo letos slišali še le 357krat«, pre¬
kinil je modrujočega Bezlaja njegov
tovariš Bobnar. »Povej nam rajši,
kakšen zajec ti je pa pretekel danes
pot, da si prišel tako nataknjen v
našo miroljubno družbo?«

»Prav lepega zajčka bi vam
priporočala, gospod Bezlaj,« oglasila
se je pri ti priliki Rozika, ki je pri
nesla Bezlaju naročeni vrček in ki
mu je v svoji dobrosrčni plemenito¬
sti tudi že odpustila njegov poprejšni
razžaljivi nastop.

»Pustita me oba z vajinima zaj¬
cema na miru,« odgovoril je obema
naenkrat Štefan Bezlaj. »Jaz imam
že dovolj, če le slišim ime zaje, naj se
pa potem piše ta nedolžna beseda z
veliko ali pa z malo začetno črko in
naj leta po štirih ali dveh nogah ali
pa po prostranih dvoranah deželne¬
ga dvorca. No, pa človek ne sme biti
tako zakrknjen in trdovraten. Veš
kaj moja nebeška Re — , ne Rozika,
če mi bodeš prinesla prav lep ko¬
šček zajčkovega hrbta ali pa rajši kar
tri kose naenkrat in priložila na dru¬
gi krožnik prav rahlo ocvrte krom-

18

pirjeve rezance, potem naj ti bodo
odpuščeni vsi tvoji grehi, katere
imaš že na svoji vesti in tudi oni, S
katerimi se bodeš v bodočih petih
letih gladila pot v oni strašni kraj,
kjer je jok in škripanje z zobmi. Pri
tem pa ne smeš pozabiti, da bi tudi
jaz rad skoro škripal z zobmi, med
katerimi se pa mora tedaj nahajati
naročeni zajček. Odlazi in se skoro
■zopet prikaži, toda ne brez zajčka in
rezancev . . .«

Ker se je molčečemu Bezlaju s
tem kratkim govorom osušilo grlo,
prijel je za vrček, da odpravi iz svo¬
jega, do jedra zdravega telesa to ce¬
sarsko napako.

To priliko je pa porabil tovariš
Klepec, da je ponovno vprašal prija¬
telja Bezlaja po vzrokih njegove ne¬
navadne razjarjenosti.

Pa je zopet slabo naletel.

»Vidiš dragi moj Klepec,« po¬
svaril ga je očetovsko Bezlaj, »tebe
se pa res prav nič ne prime. Poprej
si bil deležen mojega brezplačnega
pravnega sveta o nedosegljivi vred¬
nosti molčečnosti, pa si že pozabil na
moje zlate, toda ne z zlatom plačane
besede. Ali se ne moreš odvaditi
vednega gobezdanja, ali hočeš po
vsej pravici zaslužiti svoje neslavno
ime Klepca? Posnemaj rajši našega
ljubega prijatelja Prijaznika, ki zna
molčati kakor grob in ki bo na sodni

19

2 *

dan nedvomno prevzel vlogo onega
Prešernovega trobentača, ki »molče
trobental bo: memento mori!«

»Vsaj ne pridem nikdar do be¬
sede,« pripomni tiho Prijaznik.

»Tako se govori, dragi Prijaz¬
nik,« pohvalil ga je Bezlaj. »Ti si naj¬
vrednejši član vsega tega častitega
omizja in mi te bomo še volili v
mestni zastop, v trgovsko zbornico,
v deželni zbor in končno še v dunaj¬
ski parlament, kjer povsod bodeš z
uma svitlim mečem nabadal naše
ljute sovrage kakor z iglo metulje na
deske. In ko bodeš umrl, ti bomo pri¬
redili najslavnostnejši pogreb, na
tvoj grob pa navalili velikanski obe¬
lisk z napisom v zlatih črkah:

»Tu leži junak Prijaznik —
življenje ni bilo mu praznik:
rezal pridno je kupone,
pridno zbiral je miljone,
ko pa vsega dosti je imu,
se je naveličal in — umru!«

»Gospod Bezlaj, tukaj je večerja
in dober tek,« ustavila je prijazna
Rozika pesniški polet našega Bezla¬
ja, ki se izjemoma enkrat ni razhudil
nad Roziko, temveč nad zajčkom,
katerega je začel takoj brez usmilje¬
nja obdelavati z nožem in vilicami in
katerega je skoro tudi tako zdelal
da ga ni bilo več. To priliko so
Bezlajevi prijatelji spretno porabili,

20

da so se med seboj pomenili najnuj¬
nejše stvari. Ko je pa prijatelj Bob¬
nar vprašal Klepca, če bo šel na ne¬
deljsko veliko narodno veselico pev¬
skega društva, ni mogel svojega
vprašanja dokončati, niti pričakati
odgovora, ker v istem hipu je bil
Bezlaj ravno gotov s svojim zajč¬
kom in je takoj zopet poprijel za be¬
sedo:

»Že zopet velika narodna slav¬
nost, združena z rodoljubnimi napadi
na naše in naših bližnikov žepe.
Slovencem se pač ne more in ne sme
očitati, da bi prirejali premalo slav¬
nosti in veselic. Po zimi plešejo, po¬
jo in igrajo na odrih za naš ljubi na¬
rod, v vigredi to nadaljujejo z navdu¬
šenjem in brez presledka, v vročem
poletju pa itak ne čitaš drugega v
naših novinah kakor: To ali ono dru¬
štvo priredi tega ali onega dne veliko
narodno svečanost in vsa druga na¬
rodna društva se sočasno opozarjajo
na svojo dolžnost, da se ne bi drznila
zagrešiti največjega narodnega iz¬
dajstva in istodobno vprizoriti kake
konkurenčne stvari. Da ostane v
zlati jeseni naše narodno delovanje
in požrtvovanje v starem tiru, se pa
zopet veselimo, prirejamo zabave,
veselice, slavnosti in svečanosti, ta¬
ko da mi dobri Slovenci niti en tre-
notek v letu ne počivamo! In kar je
najlepše, vse to se vrši zastonj. Raz-

21

na društva prav nič ne iščejo in ne
nadlegujejo svojih številnih podpor¬
nih članov za članarino, pred svoji¬
mi svečanostmi in slavnostmi ne le¬
tajo prav nič po prispevkih in darilih
okrog svojih članov in nečlanov, na
prireditvah ne pobirajo prav nič vi¬
sokih vstopnin, ne prodajajo prav nič
srečk za razne srečolove, z eno be¬
sedo vse se nudi zastonj in tako nam
ostaja denar lepo v naših žepih, na¬
rodno blagostanje se množi in množi
in skoro bodo srečnim Slovencem
nastopili oni zlati časi, ko bodo po¬
sojali svoje odvečne milijone siro¬
mašnim Francozom in obubožanim
Angležem . . .«

»Bog živi nam Bezlaja,

ki tako lepo razsaja!«

prekinil je Klepec ves navdušen pri¬
jatelja Bezlaja, ki mu pa za to javno
priznanje njegovega govorniškega
talenta ni bil kar nič hvaležen, kar je
jasno pričal nastopni njegov odgo¬
vor:

»Svarim te, prijatelj Klepec, po¬
novno na tvojo sveto narodno dolž¬
nost, da moraš brzdati svojega jezi¬
ka gibčnost tedaj, kadar resni možje
govore o najresnejših narodnih stva¬
reh in potrebah. Toda kje sem ostal
tedaj, ko mi je le-ta nesrečni Klepec
skočil v besedo. Že vem. Pribijem,
da nam srečnim Slovencem pač nih-

22

če ne mure očitati, da se ne bi za¬
dostno veselili in zabavali na velikih
svečanostih in slavnostih. To pa tr¬
dim po vsej pravici, da nas niti naš
najhujši sovrag ne more napasti z
očitanjem, da bi ne imeli zadostno
število takih ognjišč, kjer se vari,
cvre,kuha in peče take narodne prire¬
ditve. Smelo celo trdim, da se mi
srečni Slovenci lahko s ponosom po¬
trkamo na svoje junaške prsi in cele¬
mu svetu oznanimo, da ni na naši
zemlji naroda, ki bi imel več dru¬
štev, krožkov, klubov itd., kakor mi
in vsa ta društva, krožki, klubi itd.
osrečujejo nas dan na dan s svojimi
slavnostnimi prireditvami. Še manj
pa zaslužimo očitanje, da se na tem
polju največje naše plodovitosti opa¬
ža pri nas kako nazadovanje. Ne,
ravno nasprotno! Društva rasejo pri
nas na dan, kakor gobe iz zemlje, če
je poslednja dovoljno namočena. Naj
se snidejo skupaj trije Slovenci v ve¬
selju ah žalosti, v narodnem navdu¬
šenju ah pa v rodoljubni ogorčenosti,
prvo, kar uganejo in store, je da pri¬
dejo v okom živi potrebi in da usta¬
nove novo društvo. In to komaj roje¬
no živo potrebo usiljujejo potem
svojim znancem in prijateljem. Ko so
osrečili s članstvom dovolj ljudi, ki
te kazni pač niso zaslužili, ker'so bili
pokorni bogu in cesarju, potem se vr¬
ši ustanovno zborovanje, začne se

23

pobirati prostovoljne in še več ne¬
prostovoljne prispevke za društveni
prapor, strmeči svet se opozori na
nečuveno sramoto, da ravnokar
zvarjeno društvo še nima svoje last¬
ne strehe, začno se tiskati in po go¬
stilnah, železnicah in sprevodih in
vsepovsod razpečavati bloki. Nihče,
prav nihče ne uide svoji usodi. Če
pobiraš stopinje za našim gorskim
pijonirjem Kadilnikom in neseš sopi-
haje svojega rojstva kosti in dobro
obloženi nahrbtnik tje gori k očaku
Triglavu, kdo te prvi pozdravi že pri
vratih v »Triglavski dom«? To je
dražestna gospica, oblečena v bujne
domišljije polno narodno opravo, ki
te prosi prav lepo za mal prispevek
za to ali ono društvo. Komaj si pre¬
stopil prag in si nisi še otrl raz svoj
razgreti obraz množine tam nabra¬
nega znoja, že se ti približa navdušen
mladenič in ti moli nasproti pušči¬
co .. . Ko si se pa malo oddahnil in
po klinih in vsekanih stopinjah priso¬
pihal do »Aljaževega stolpa« in sto¬
pil na teme nebotičnemu Triglavu, že
se prikaže izza stolpa ljubezniva
oseba in te naskoči z blokom v roki
za prispevek za to in tudi še za ono
društvo . . . Tedaj pa vzdihneš z na¬
šim nesmrtnim Prešernom:

Dneva ne pove nobena pratka —«
»Ti ne božaj njenega podbrad¬
ka« — s temi besedami zmotil je zo-

24

pet Klepec neumornega Bezlaja, ki je
bujni Roziki, ko mu je prinesla nov
vrček, v znak svoje žejne hvaležno¬
sti in hvaležne žeje dejansko dal ra¬
zumeti, kje se neha vrat in pričenja
ostali del njenega telesa. Sedaj jo je
pa Klepec pošteno skupil.

»Nesrečnež! Ali hočeš, da de-
nem na svoj nos črna očala,« nahru¬
lil ga je Bezlaj »in da te naženem ta¬
ko, kakor sem nagnal danes neki
jugoslovanski jezik govoreče sinove
boginje Talije, ko so me prišli vabit
k svojim predstavam in takoj tudi
pobrat zelo mastno vstopnino. Tedaj
sem nataknil na svoj nos črna očala
in da ste videli učinek, nedvomno bi
mi poverili častno nalogo, da naj se
napotim v London in prisilim slavno
londonsko konferenco, da vendar že
enkrat določi meje naši ljubi Albaniji
in potom zmanjševalne dražbe odda
prestol bodočega albanskega kneza
ali kralja najboljšemu ponudniku.
Oprostite mi prijatelji ta moj polet na
polje visoke politike in dovolite mi
hkratu, da se vrnem nazaj v naš do¬
mači raj. Prej sem vam jasno in raz¬
ločno povedal, da nas Slovencev ne
sme nihče zapostavljati radi tega,
da ne bi imeli dovolj veselic in slav¬
nosti, da nam more še manj kdo me¬
tati v obraz, da imamo premalo dru¬
štev, sedaj pa še pribijem, da naj¬
manj zaslužimo očitanje, da nimamo

25

dovolj narodnega davka: Mi Sloven¬
ci, kakor so enkrat djali pokojni ka¬
nonik Klun v državnem zboru, pla¬
čujemo z veseljem davke in za to
imamo pa tudi poleg bere dosti ce¬
sarskih davkov, deželnih in občin¬
skih in drugih naklad in vsa zname¬
nja na nebu naše deželne vsemogoč¬
nosti kažejo, da bodo posebno dežel¬
ne naklade v posledici naravnost
vzorno štedljivega gospodarstva v
najkrajšem času poskočile, da bo po
deželi jok in škripanje z zobmi in da
bodo ljudje še bolj trumoma drli v
Ameriko kot sedaj. Ker nam pa cer¬
kev, država, dežela in naše občine še
vedno ne nalagajo dovolj davkov,
smo si v svoji zadregi sami pomaga¬
li s tem, da smo poleg nekaj potreb¬
nih upeljali še neštevilo takih narod¬
nih davkov, katere more upeljavati
in plačevati samo narod, ki kipi sa¬
mega navdušenja za take ustanove.
Mi Slovenci smo pa ravno tak pose¬
ben narod, ki od zore do mraka ne
mislimo na nič drugega, kakor samo
na to, da bi izvrtali kak nov narodni
davek in ž njim osrečili sedanji svoj
rod in tudi še svoje potomce do tret¬
jega in četrtega kolena. Komaj vsta¬
nemo zjutraj, že odpiramo svoj moš¬
njiček, da odpravljamo narodni da¬
vek raznim nabiralcem, ki prihajajo
k nam s polami, odrezki, knjižicami,
potrdili, pobotnicami — posebno

26

srečni smo pa tedaj, kadar nas obi¬
ščejo naše dražestne dobrodelne in
rodoljubne dame in nam s svojimi
nežnimi ročicami olajšajo naše moš¬
njičke. Po mojem mnenju se pa na¬
rodni davki vendar še prepočasi
množe in se je vsled tega pojavila
živa potreba, da se ustanovi društvo,
čegar edina naloga bode, da skrbi
neumorno za pomriožitev in poviša¬
nje že obstoječih narodnih davkov in
ustvarjanje novih. Moj predlog je,
pridimo v okom ti živi potrebi in
ustanovimo tako novo društvo, kate¬
remu bodi ime »Narodni davek!«

Nekoliko upehan končal je Šte¬
fan Bezlaj svoj govor. Tedaj so pa
zagrmeli po sicer skromni sobici
»Krivokljunega škorca« mogočni
živio- in dobro-klici in možje so pri¬
čeli takoj ustanovno zborovanje
predlaganega novega društva, pove¬
rili sestavo pravil Klepcu ter sklenili
izdati na slovenski narod v najodlič-„
nejšili novinah slavnotsen manifest
in takoj drugi dan pobirati prispevke
po hišah.

Drugi dan je pa že čital strmeči
slovenski svet v svojih dnevnih gla¬
silih pesniško navdahnjeni manifest
iz peresa Štefana Bezlaja, s katarim
se oznanja ustanovitev prepotrebne¬
ga novega, naše žepe ogroževalne-
ga in olajšujočega društva »Narodni
davek«.

27

Značajni volilec.

Zopet so bile volitve pred durmi
in zopet so trkale na zavednost ljub¬
ljanskih volilcev kar štiri stranke:
narodno-napredna, socijalno - demo¬
kratična, klerikalna in končno še
nemška. Agitatorji vseh teh štirih
strank so švigali kakor veše okrog
volilcev in z demostensko zgovor¬
nostjo skušali zavedne in nezavedne,
trdne in omahljive volilne upravi¬
čence spraviti na svojo stran. Ob-
ljubovali so volilcem prav vse, in Če
bi se bil le neznatni del teh agitator¬
skih obljub udejstvil, bi bila danes
naša bela Ljubljana prava obljublje¬
na dežela.

Tudi mojster Podplat in njegova
boljša, a tudi debelejša polovica sta
se smela prištevati med one srečne
ljudi, v katerih rokah je bila tedaj
usoda naše prestolice, oba kot davko¬
plačevalca, ker je prvi izvrševal ča¬
stiti čevljarski obrt, druga pa proda¬
jala pod svojim imenom v neki veži
v bližini Glavnega trga razna obu-

28

vala. Oba se za volitve doslej sploh
nista brigala in jima je bilo prav vse¬
eno, če gospodari Peter ali Pavel na
ljubljanskem magistratu, od koder ta¬
ko druzega ne prihaja kot same sit¬
nosti. A ta presneta volilna dolžnost!
Če ne greš volit, boš pa kaznovan,
da boš kar črn. Mojster Podplat in
njegova žena sta se tedaj morala od¬
ločiti, da bodeta šla volit, nikakor si
pa nista bila na jasnem, kateri stran¬
ki naj oddasta svoje štiri glasove.

Iz te mučne zadrege so jih na
njuno srečo rešili skoro neutrudljivi
agitatorji.

Prvi se je oglasil v spremstvu
slovenskega tolmača, agitator nem¬
ške stranke, po zunanjosti pristen
predstavitelj starih Cimbrov in Tev¬
tonov, po svojem poklicu pa profesor
na neki ljubljanski srednji šoli. S pro¬
fesorjem došli tolmač ie mojstra Pod¬
plata prav lepo po domače pozdravil
in mu povedal, da bi z njim došli go¬
spod rad z njim nekaj važnega govo¬
ril. Podplat misleč, da bo dal gospod
takoj najmanj pet parov čevljev
umeriti, mu je udvorljivo ponudil
stol in gospod profesor je tedaj začel
pihati volilen v nemškem jeziku ta¬
kole na njegovo dušo:

»Visokočastiti mojster, pošteni
zastopnik enega najstarejših rokodel¬
stev, vredni naslednik mojstra Hansa
Sachsa! Prihajam v vaše skromno,.

29

toda častitrdno domovanje v imenu
onega velikega naroda, ki se s po¬
nosom in tudi po vsi pravici naziv-
lje narod mislecev, ki je prežet zve¬
stobe in vere, naroda, ki koraka na
čelu evropske kulture, naroda, ki bo¬
de skoro zagospodoval celi zemlji in
ustanovil tu svoj končni cilj: imperi-
um germanicum. V imenu tega veli¬
kega naroda in v dosego njegovega
končnega cilja vas poživljam, da
oddaste pri teh volitvah svoj glas
možem naše stranke, da bo čim pre¬
je zgrajen naš nameravani nemški
most od Belta do Adrije. Stopite v
vrsto onih naših zidarjev, ki grade
ta most, in prisegam vam pri Wota-
novi peti, da si bodete s tem moškim
nastopom naklonili hvaležnost celo¬
kupnega nemškega naroda. Schifio!
Prestavite in raztolmačite to visoko-
častitemu mojstru, če me morda ni
docela razumel.«

Mojster Podplat je debelo zijal v
navdušeno govorečega profesorja,
ker ni mogel prav nič razumeti, kaj
hoče od njega. Iz te zadrege ga je
rešil profesorjev spremljevalec s
tem, da mu je vznešeni profesorjev
govor takole raztolmačil:

»Veste mojter, stvar je taka! Go¬
spod profesor pravijo, da je Nemcev
danes že toliko na svetu, da že ne
vedo, kaj bi začeli. Zato so si pa se¬
daj, ko so ravno v Ljubljani volitve,

30

izmislili, da bodo začeli delati most
od Beljaka do Idrije. Ker bo pa most
strašno dolg, bo pa pri delu tudi stra¬
šno veliko zidarjev in ti zidarji bodo
pustili pri nas tudi veliko denarja. Če
bodete volili na nemško stran, bode¬
te lahko imeli prav lep zaslužek pri
teh zidarjih, vsaj si lahko mislite, da
zidarji ne bodo bosi okrog letali. Kar
v roko nama udarite, da bodete z na¬
mi volili in zaslužek vam ne odide.
Živio!«

»Če je pa taka,« odvrnil je moj¬
ster Podplat, »da bo prišlo sem toliko
zidarjev in da bodo dali pri meni de¬
lati čevlje, bom pa že na vašo stran
volil. Tukaj je moja roka!«

Možje so si moško segli v roke
in se vsestransko zadovoljni razšli.

Komaj so se pa dobro zaprla
vrata delavnice za profesorjem in
njegovim spremljevalcem, že je vsto¬
pil mož srednje starosti z velikansko
rdečo zavratnico za vratom in veli¬
kanskim rdečim klinčkom v gumb¬
nici ter se razkoračil sredi delavnice
in pričel z gromkim glasom:

»Delavec, trpin, proletarec! Pri¬
hajam k tebi v imenu zavednega de¬
lavstva, ki bo razbilo one okove, v
katere je okoval ubogega delavca
nenasitni moloh, kapitalizem. Volitve
so tu! Sedaj pokaži z glasovnico v
roki; da se zavedaš izkoriščanja, iz-
mozganja In izsesavanja in da si tega

31

sit! Ne več nakovalo, temveč kladi¬
vo! Na tvoje žuljave roke se sklicu¬
jem in s svojo žuljavo roko vrzi v vo¬
lilno posodo glasovnico z možmi na¬
še stranke. Obljubi, da bodeš to sto¬
ril, pokaži, da si prijatelj delavstva!«

Mojster Podplat je gledal malce
začudeno glasnega gromovnika, po
daljšem premišljevanju ga pa vpra¬
šal s ponižnim glasom:

»Ali bo pa kaj zaslužka, če vo¬
lim na vašo stran, vsaj sami pravite,
da sem trpin in da imam žuljave
roke?«

»Delavec, proletarec! V naši
stranki je bodočnost. Mi smo za ena¬
kost in bratstvo. Kdor imaš preveč,
daj, odstopi svojemu sodrugu. Tudi
za te veljajo. Kadar napoči veliki
dan teptanega delavstva, ne bodeš
pozabljen. In veliki dan delavstva je
že blizu. Obljubi mi torej; da bodeš
volil zastopnike zavednega delav¬
stva ! «

»Če je taka,« pripomnil je moj¬
ster Podplat, »da bodete kmalu za¬
čeli jemati tistim, ki se valjajo v bo¬
gastvu in to bogastvo delili onim, ki
imajo žuljave roke, sem pa vaš. Sa¬
mo to si izgovorim, da ostanete mož-
beseda in da ne pozabite, da bi jaz
pri delitvi najrajši dobil ono veliko
hišo, v kateri prodaja moja žena čev¬
lje, da bi ji za vežo ne bilo treba več
toliko plačevati.«

32

Nato sta si moža segla v roke in
mojster Podplat je bil zavezan že
drugi stranki. Po odhodu moža z rde¬
čo zavratnico so mu rojile po glavi
prav prijetne misli. Saj je to tudi
naravno, če se je spomnil, koliko bo¬
de zaslužil pri tistih zidarjih pri veli¬
kem mostu in po vrhu mu bode pa še
pripadla tista lepa hiša, kjer prodaja
žena čevlje. Oboje mu je bilo gotovo,
vsaj je imel dve glasovnici, eno bo
oddal za zidarje, druga pa za delavce
in tako bo na obe strani prav.

Iz teh prijetnih sanj, katere je
mojster Podplat premljal z melodič¬
nimi udarci svojega kladiva, sta ga
pa vzbudila dva moža, ki sta skoro
nato vstopila v njegovo delavnico in
od katerih ga je prvi pozdravil s po¬
hlevnim »Hvaljen bodi Jezus Kri¬
stus«, drugi pa s krepkim »Na zdar«!
Za besedo je prvi prijel pohlevni do-
šlec in ogovoril mojstra tako-le:

»Prihajava k vam kot odposlan¬
ca vsemogočne S- L. S., ki hoče pri
letošnjih volitvah s svetim križem v
roki streti glavo strupenemu liberal¬
nemu zmaju in našemu dobremu in
vernemu ljudstvu pomagati do moči
in veljave v tem starem gnezdu gnji-
lega liberalizma, največje naše ne¬
sreče. V imenu naše S: L. S., ki' je
osvojila že celo deželo in ki neome¬
jeno vlada v lepem deželnem dvorcu,
vas poživlja, da izpolnite svojo gla-

33

3

sovnieo z možmi naše stranke. Če
bodete to storili in volili naše može,
storili ste bogoljubno delo, ker ste
stopili na stran svetega križa in vaše
zasluženje bode veliko na tem svetu
in še večje na onem svetu, v nebe¬
škem raju.«

Mojster Podplat je na te vabljive
besede kar molčal. Spomnil se je
namreč, da ima samo dve glasovnici
in da sta obe že oddani. To mu je
bilo hudo, ker človek kaj nerad
spravlja v nevarnost svoje življenje
po smrti. Ker dane besede ni hotel
snesti, je bil v silni zadregi. Tedaj
mu je pa šinila v glavo rešilna misel:
vsaj je tudi žena volilka in z njeno
glasovnico bi si lahko zaslužil lep
sedež v nebesih in tako preprečil, da
ga ne bi po smrti pekli in cvrli pe-
klenščeki na razbeljenem ražnju.

Podplatovo premišljevanje se je
drugemu došlecu zdelo sumljivo in
zato je smatral za umestno, da na¬
pne druge strune. Šepnil je svojemu
tovarišu na uho, da tu s svetim kri¬
žem ne bodeta nič opravila in potem,
ne da bi pričakoval Podplatovega
odgovora, začel:

»Kaj premišljate mojster, ali ne
vidite, da cela Kranjska hiti v tabor
naše stranke, ki ima v deželi v rokah
vso moč in tudi voljo, da to moč po¬
šteno izrabi? Ali ste zadnje čase pre¬
spali? Ali niste slišali, da je naša

34

stranka zagospodarila celi deželi in
tako prišla do polnih kupov denarja.
Ta denar je pa samo za nas in za ti-
te, ki z nami volijo! Sedaj je na vrsti
ljubljansko mesto, da pade kot zrelo
jabolko v naše roke. Ko pridemo kot
zmagovalci na magistrat, potem gor¬
je tistim, ki so bili pri volitvah zoper
nas! Trikrat blagor pa onim, ki so
volili naše može! Vi ste čevljarski
mojster, in kakor slišim, nimate rav¬
no preveč dela; tudi v vaši hiši ne
živite v posebni obilici, čeprav se vši
trudite od zore do mraka. Če bodete
pa volili na našo stran, bode naen¬
krat konec vseh križev in težav. Ko
dobimo magistrat v roke, bodete de¬
lali čevlje za vse policaje in tudi še
za ubožnico in hiralnico, pa ne morda
napol zastonj, temveč najmanj po 25
kron par. Če nočete tega lepega za¬
služka pahniti od sebe, potem nama
dajte besedo, da bodete napisali na
glasovnico može naše stranke. Torej
ah' nama obljubite?«

Ko je mojster Podplat slišal o
novem ogromnem zaslužku, ki ga bo
imel, če voli za S. L. S., skočil je raz
svojo stolico pokonci, kakor bi ga
pičil gad in ves vesel obljubil spret¬
nima agitatorjema, da bode pri svoji
duši in zanesljivo oddal svoj glas za
njuno stranko.

Po odhodu zadnjih dveh agita¬
torjev mojstru Podplatu njegovo de-

35

3 *

!o kar nič več ni dišalo. Zakaj bi se
pa mučil in trudil in klepal čevlje, ko
mu bodo volitve nasule v perišče ta¬
ko lepe stvari: velikanski zaslužek
pri zidarjih, lepo hišo in sedaj še tako
imenitno plačano delo za mesto in
policaje! Najrajši bi bil mojster Pod¬
plat junaško zaukal, kakor takrat, ko
so ga na naboru slavno zvrgli. Ker
pa ni nobeno veselje popolno in ker
se hitro najde grenka kapljica, ki
človeku zagreni najboljše razpolože¬
nje, je pa tudi mojster Podplata zače¬
lo grizti, da bo druga glasovnica
njegove ljube žene padla v volilno
posodo brez vsake veljave in dobič¬
ka. Vsaj je vendar ravno toliko vred¬
na kot prva in vsaka izmed njegovih.

Ko je mojster Podplat tako pre¬
mišljeval, odprla so se nanovo vrata
njegove delavnice in vstopil je go¬
spod, ki si je dal pri njem umeriti že
večkrat čevlje, po 18 K par. Podplat,
še vtopljen v svoje bodoče mastne
zaslužke, ga ni prav nič prijazno po¬
gledal, ker si je mislil, kdo bi krpal
še čevlje po borih 18 K, ko jih bom
lahko v najbližnji bodočnosti izdelo¬
val po 25 K in še dražje. Zato je na
prijazni pozdrav svojega odjemnika
v odzdrav le nekaj zarenčal.

»Danes pa niste posebno dobre
volje, mojster Podplat,« začel je pri¬
jazno novodošlec. »So pač -slabi časi
in zato človek ne more biti dobro

36

razpoložen. Prišli bodo pa še slabši
časi, če ne bomo pravočasno pozor¬
ni in storili svoje dolžnosti. Ravno
sedaj je taka prilika. Pred seboj ima¬
mo namreč občinske volitve in ponu¬
jajo se nam od raznih strank možje,
ki bi bili vsi radi izvoljeni v občinski
zastop. Izbire je torej dovolj, naša
sveta dolžnost pa je, da zadenemo
pravo in da oddamo svoje glasove
edino le oni stranki, od katere sme¬
mo pričakovati, da sta ji pri srcu edi¬
no in zgol le blagor in dobrobit naše
bele Ljubljane. Taka stranka je pa
edino narodno - napredna stranka, ki
je skozi dobo nad 25 let sijajno do¬
kazala, da zna dobro in pametno go¬
spodariti in da je pripravljena vse
žrtvovati za blagor in srečo ljubljan-
kega mesta. Ta stranka je pa tudi pri
vsaki priliki javno izpričala, da je tu¬
di resnično slovenska stranka, ker se
imamo samo nji zahvaliti, da je da¬
nes naša bela Ljubljana skozinskoz
slovensko mesto. Prepričan sem
vsled tega, da bodete pri teh občin¬
skih volitvah glasovali za može na¬
rodno - napredne stranke, ker zahte¬
vata to korist in bodočnost našega
mesta.«

»Koliko mi bodete pa za to pla¬
čali,« je odvrnil po kratkem premi¬
šljevanju mojster Podplat, »če volim
za to stranko, ali mi pa vsaj dali za¬
služka? Sami ste rekli, da so slabi

37

časi danes in za to mi ne bodete za¬
merili, če se pravočasno pobrigam
za svoj zaslužek.«

»Kaj, prodati hočete svoj glas!«
se je z ogorčenjem nato oglasil agi¬
tator narodno - napredne stranke. —
»Brez ovinkov Vam povem, da naša
stranka ne kupuje nobenih volilnih
glasov, ker je poštena stranka in se
ne peča s sleparijami. Mi tudi ne de¬
lamo nobenih lažnjivih obljub, tem¬
več trkamo edino na zavednost in
pamet ljubljanskih volilcev s tem,
da jih opozorimo na svoje dosedanje
uspešno delovanje v mestnem zasto-
pu. Če ste razumen in pameten mož,
se bodete odločili pri volitvah na na¬
šo stran, če pa hočete oddati svoj
glas ljudem, katerim blagor našega
mesta ni prav nič pri srcu, ker se ho¬
čejo dokopati le do oblasti, je pa to
Vaša stvar, toda nosili in trpeli bo¬
dete pa z nami vred tudi vse usode-
polne posledice svoje kratkovidnosti.
Pri tem pa ne pozabite, da pride ke¬
sanje navadno prepozno in da tudi
nič ne pomaga. Če ste torej res mož,
kateremu so koristi našega mesta
malo več vredne kot lanski sneg, vo¬
lili bodete naše izkušene može in za
to Vas sedaj tudi iskreno prosim.«

Mojster Podplat je molče poslu¬
šal te moške in resne besede narod¬
no - naprednega agitatorja in v svoji
glavi premišljeval, kaj naj bi storil.

38

Priznati si je sicer moral, da govori
mož polno in čisto resnico, toda zad¬
njo glasovnico vreči kar zastonj v
volilno posodo, to pa tudi niso mač-
kine solze in to tem manj, ker je
ostale glasovnice tako imenitno raz-
pečal. Po dolgem premišljevanju je
našla vendar rešilna misel skromen
kotiček v njegovih možganih. Pod¬
plat si je domislil, da so doslej Ljub¬
ljančani pošiljali v mestni zastop iz¬
ključno le može narodno - napredne¬
ga mišljenja in da je vsled tega pri¬
čakovati, da bo tudi novi občinski
svet sestavljen po svoji večini iz mož
narodno - napredne stranke. Ker je
bil mož v dno duše praktičen, je
končno prišel do zaključka, da mu ni¬
kakor ne bo škodovalo, če bo imel
prijatelje v bodoči večini občinskega
sveta. Iz tega modrovanja se mu je
rodil sklep, da bo četrto glasovnico
oddal brezplačno za narodno - na¬
predno stranko.

Ta svoj sklep je sporočil tudi
agitatorju z besedami: »Vedno sem

doslej volil z magistratom in ker sem
mož in ne stara baba, bom storil to
tudi sedaj. Tukaj je moja roka!«

Moža sta si segla v roko in agi¬
tator je odšel vesel v zavesti, da je
storil svojo dolžnost.

Kmalu nato se je vrnila iz svoje
veže Podplatova boljša polovica, ka¬
teri je Podplat takoj in natančno ob-

39

razložil, kake visoke obiske je imel
danes v svoji delavnici, kake obete
so mu dali in kaj jim je moral on vse
obljubiti. Podplatova žena je bila z
obljubami svojega moža popolnoma
zadovoljna, še bolj pa z velikimi obe¬
ti od strani visokih obiskov.

Ko je pa prišel odločilni dan ljub¬
ljanskih občinskih volitev, sta ostala
zakonska Podplat zvesta vsem svo¬
jim danim besedam, ker je mojster
Podplat na svojem volišču oddal od
svojih dveh glasov enega za nemško,
drugega pa za socijalno - demokra¬
tično stranko, žena je pa volila z
enim glasom listo klerikalne, z dru¬
gim pa listo narodno - napredne
stranke.

40

„Ljubljanska srajca."

Kdo se z veseljem ne spominja
onih lepih časov, ko so vsakemu
pristnemu Ljubljančanu rekali »ljub¬
ljanska srajca«. Ta častni pridevek
se je mogel prislužiti samo z izpri¬
čanim rojstvom v obzidju naše bele
Ljubljane; komur so bile rojenice toli
mile, da mu je tekla zibelka ob des¬
nem ali levem bregu naše, sedaj za
nekaj časa iz osrčja našega mesta
pregnane Ljubljanice, ta se je s po¬
nosom v srcu nazival »ljubljansko
srajco«. Posebno ponosni na častni
naslov »ljubljanske srajce« so bili pa
naši kremen-možaki iz predmestij
Krakovega in Trnovega, ki so od
nekdaj in na veliko žalost številnih,
iz raznih krajev naše širše sloven¬
ske domovine v Ljubljano nanešenih
profesorskih slovničarjev in pismo¬
ukov tudi najčiščeje izgovarjali svoj
»a« tedaj, kadar so ostali Slovenci
tam stavili »o«. Krilatih besed »sej
mama« tudi nihče ni znal izgovoriti
s takim ponosom, kakor samo oni, ki

41

so se upravičeno nazivali »ljubljan¬
ske srajce«. Res so možje, ki so za¬
služili ta častni priimek, govorili od
govorice drugih Slovencev nekoliko
razlikujoči se dialekt, toda v obram¬
bo njihovega poštenega spomina mo¬
ramo tu kar javno pribiti, da take
spakedrane mešanice, takega jezi¬
kovnega nestvora, takih vnebovpijo-
čil slovničnih poglavitnih grehov,
kakršne se nam žalibog vsiljujejo
vsako soboto v podlistku ljubljan¬
skega dnevnika, nisi slišal nikdar in
nikoli iz njihovih ust. Ti možje, nji¬
hove boljše polovice in njihov nade¬
budni naraščaj so bili pač preveč
pošteni in preveč usmiljenega srca,
da bi mogli našemu milemu in lepe¬
mu slovenskemu jeziku delati toliko
nasilja, krivice in sramote, kolikor
se mu jih dela v imenovanih pod¬
listkih. Toda to le mimogrede, da ne
bi enkrat kak površen zgodovinar,
če bi mu čez stoletja slučajno ali
bolje rečeno po nesreči prišli v roke
ti podlistki, zavihtel svoj kritični
bič in neusmiljeno, toda po krivici
udaril po dobrem in poštenem imenu
onih dobrih ljudi, ki so ob bregovih
počasne naše Ljubljanice zagledali
luč sveta.

Nazivanje »ljubljanska srajca«
je bilo pred desetletji splošno in ni
imelo nikdar kake zaničljive ali za¬
smehujoče primesi; danes pa sliši-

42

rno to nazivanje le še redkokrat in
človek se nehote vprašuje, kaj je te¬
mu vzrok. Ali je strašni potres, ki je
leta 1895. zrušil v prah našo belo
Ljubljano, uničil tudi to lepo naziva¬
nje? Ali je procvit, katerega je bila
naša prestolnica deležna po potresu,
morda zadal srčno rano temu čast¬
nemu priimku? Ali je vseobči na¬
predek, ki stopa brezobzirno čez vse.
kar smemo nazivati staro in častit¬
ljivo, brezsrčno poteptal tudi le-ta
častni naslov starejših Ljubljanča¬
nov? Naj bo vzrok ta ali oni, nepo-
bitno dejstvo je pač, da priimek
»ljubljanska srajca« vedno bolj izgi¬
neva iz govorice in da imamo že
danes mnogo pristnih Ljubljančanov,
ki tega nekdanjega častnega pridev¬
ka več ne poznajo.

Take in enake misli so mi rojile
po glavi, ko sem pred nedavnim ča¬
som spremljal k večnemu počitku
svojega dobrega prijatelja Blaža
Žitnika. Blaž Žitnik je bil rojen med
Cojzovim grabnom in Gradaščico
in po svojem značaju in drugih
lastnostih prava pravcata »ljubljan¬
ska srajca«, kakršnih je dandanes
žalibog tudi vedno manj — menda
tudi znamenje časa!

Poznala sva se dolgo in dolgo
let in čim dalje sva občevala," tembolj
se mi je blagi pokojnik priljubil, tem¬
bolj sem moral spoštovati njegove

43

vrline. Zato se mu hočem na tem
mestu po svojih skromnih močeh
nekoliko oddolžiti in sedanjemu
mlajšemu svetu, kakor tudi zanam¬
cem ohraniti spomin na moža, ki je
bil najplemenitejši predstavitelj nek¬
danjih »ljubljanskih srajc« in pristno
»ljubljansko srajco« se je ravno po¬
kojnik vedno s ponosom sam na¬
ziva!.

Sin poštenih staršev, ki so se
bavili z zelenjavo in zeljem in si po¬
šteno, če tudi trdo služili svoj vsak¬
danji kruh, je pohajal ljubljansko
ljudsko šolo in potem srednjo šolo
ter po dovršenem zrelostnem izpitu,
ker mu starši,, ki so imeli poleg na¬
šega Blaža skrbeti še za več drugih
otrok, niso mogli dajati potrebne
podpore, da bi šel na cesarski Dunaj
ali v nemški Gradec na visoko šolo,
vstopil kot praktikant k cesarskemu
uradu, kjer je imel upanje, da skoro
doseže stalno nameščenje in kruh,
kar se mu je tudi uresničilo.

V svojem uradu je bil pokojnik
svojim souradnikom najboljši tova¬
riš, vedno pripravljen na usluge, nik¬
dar zahrbten, vedno pošten in od¬
krit. Ko je po klinih birokratične
lestve splezal na odličnejše mesto, je
bil svojim podložnim mlajšim tova¬
rišem pravi očetovski prijatelj, ki ni
nikdar videl v njih le nesrečnih žr¬
tev, nad katerimi smejo predstojniki

44

nekaznjeno stresati svojo jezo in sla¬
bo voljo, temveč mlajše prijatelje,
ki imajo ravnotako rahločutno srce
in občutno dušo, kakor jo je imel
sam. Ni čuda, da so ga vsi ljubili kot
očeta, vsaj je to ljubezen tudi v polni
meri zaslužil.

V občevanju s strankami je bil
vedno prijazen in nad vse postrež-
ljiv ter se ni nikdar, kakor se žalibog
še zmiraj dogaja, nad njimi zadiral,
ali jih morda celo z malenkostmi ši¬
kaniral. Zato proti njegovemu urad¬
nemu poslovanju ni bilo nikdar pri¬
tožbe.

Še nekaj moram omeniti o po¬
kojnem Blažu Žitniku kot uradniku.
Pokojnik ni poznal nikdar onega
odurnega servilizma proti predstoj¬
nikom, s katerim se tako pogosto
omadežujejo oni »gorečniki« hlap¬
čevske narave, ki bi zgolj na ta ne-
uradniški način radi čez noč in čez
hrbte svojih poštenih tovarišev
splezali na najvišje kline birokratič-
ne lestve.

Take vrste mož je bil naš Blaž
Žitnik v svojem uradu, niti za las
slabši pa ni bil v svojem zasebnem
življenju.

Kot sin poštenih slovenskih star¬
šev oklepal se je od zibeli do groba
z najbolj iskreno, a tudi dosledfio ne¬
sebično in požrtvovalno ljubeznijo
svojega milega slovenskega naroda.

45

V onih časih, ko se je iz višjih urad¬
niških krogov naravnost sovražilo
in celo tudi preganjalo one može-
značaje, ki niso hoteli zatajiti svojega
slovenskega pokoljenja in mišljenja,
je stal pokojni Blaž trden kakor ska¬
la na slovenski strani, čeprav je mo¬
ral radi svojega odkritega sloven¬
skega mišljenja marsikatero bridko
besedo požreti in pretrpeti tudi mar¬
sikatero nezasluženo krivico. Ob
volitvah se pokojnega Blaža ni nik¬
dar pogrešilo med onimi slovenski¬
mi volilci, ki so reševali našo belo
Ljubljano iz nenaravnega in krivič¬
nega tujčevega jarma in jo končno
tudi rešili. S kako srčnim veseljem in
zadoščenjem je večkrat pripovedo¬
val, da je bil najlepši dan njegovega
življenja oni, ko so v ljubljanski
mestni hiši pometli s tujimi vsiljivci
in naši beli Ljubljani izprali ta grdi
madež raz njen lepi obraz. Kako je
bilo pa rosno njegovo oko, kako je
stiskal v divji in onemogli jezi krče¬
vito svoje pesti tedaj, ko so se zopet
odprla vrata našega mestnega za¬
stopa tujerodcem in to vsled strast¬
ne zaslepljenosti in iz naravnost bes¬
nega sovraštva proti lastnemu bratu
izvirajoče politične kratkovidnosti
neke stranke, ki vidi v tem svojo živ-
ljensko nalogo, da pljuje brezstidno
na vse, kar je slovenskemu narodu
ljubo in sveto . . .

46

Pokojnik se je od početka do
svoje smrti udeleževal javno in ne¬
ustrašeno slovenskega narodnega
gibanja. Odprto srce, toda tudi odpr¬
te roke je imel za vse pojave na na¬
šem leposlovnem in znanstvenem
polju; naročeval in kupoval je vse
količkaj vredne slovenske knjige in
revije ter skoro čez svoje moči in
dohodke podpiral slovensko znan¬
stvo in leposlovje. V zadnjih letih mi
je večkrat bridko tožil, da sedanji
svet nima več zasluženega smisla za
slovensko knjigo, ker so mladi ljudje
postali sploh tako brezbrižni in ne¬
marni, da slovenskih duševnih pro¬
izvodov sploh ne kupujejo, žaiibog
še celo ne čitajo, če jim slučajno ne
postreže z njimi marker . . .

Sploh pokojnik o sedanji mladi¬
ni, prihajajoči z visokih šol, m imel
najboljšega mnenja in tega tudi ni
nikdar prikrival. Dočim je pokojni
Blaž vedno z odprtimi rokami pod¬
piral društveno življenje in sam tudi
aktivno sodeloval pri raznih dru¬
štvih, je pikro pogrešal, da se mladi¬
na nekako dosledno izogiba društev
in — zastonjskega, neplačanega dela.

»Sedanja mladina«, mi je nekoč
tožil, »nima nikakega idealnega na¬
vdušenja več in še manj idealne po¬
žrtvovalnosti. Za idealno narodno
delo je ni dobiti, ker idealno deio za
narod in njegove svetinje ne donaša

47

samo prav nobenih gmotnih koristi,
temveč je po navadi združeno še z
veliko izgubo časa, z napornim tru¬
dom in z izdatnimi gmotnimi žrtva¬
mi. Ko sem bil jaz mlad, tedaj je v
mladini vse vrelo; najplemenitejša in
najnesebičnejša ljubezen do domače
grude in slovenskega jezika, žarka
navdušenost za slovanstvo in nevteš-
ljivo hrepenenje po delu za naše
ideale je razgrevalo naša mlada sr¬
ca! In čim smo stopili v življenje, za¬
čeli smo tudi neumorno in nesebično
delovati za naše ideale in taki smo
ostali do resne moške dobe in s tem
idealizmom v srcu nas bodete druge¬
ga za drugim ponesli tudi k večnemu
počitku. In današnja mladina? Del
iste se zastrupljen po nekakem nihi-
listiškem naziranju odteguje cinično
vsakemu delu za narod — njemu je
vsako tako idealno stremljenje in de¬
lovanje neumnost, blaziran do kosti
se seveda ne more povzdigniti do ra¬
zumevanja idealov. Drugi del je pa
vseskozi praktičen; on je tudi pri¬
pravljen delovati za narod, toda ne
— brezplačno! On hoče imeti za
svoje delo v prid našega malega na¬
roda pošteno plačilo, posebno so se
mu pa priljubila takozvana »korita«.
Če mu pokažeš in obljubiš »korito«,
tedaj vsplamtiš njegovo dušo, v nje¬
gova usta položiš gorečo besedo naj-
čiščeje rodoljubne navdušenosti, v

48

njegove praktične, toda sicer brez¬
delne roke vdihneš veselje do narod¬
nega dela! Hvala bogu in dobremu
geniju našega milega naroda, da niso
vsi taki in da se najde tudi še med
sedanjo mladino nekaj belih vran, ne¬
kaj častnih izjem, katerim srce še ni
otrovala blaziranost, katerih še ni
okužilo koritarstvo in ki imajo svoje
srce še polno najsvetejšega, nesebič¬
nega idealizma! O onih uskokih med
mladino in mlajšimi možmi, ki so
znali pravočasno izslediti svoje ka¬
toliško prepričanje in ki so z vdira¬
jočimi zastavami prešli v tabor one
stranke, ki hoče raz stališče svojega
brezdomovinstva z azijatsko krvo¬
ločnostjo ubiti slovensko narodnost
in uničiti vse naše kulturne prido¬
bitve in ustanove zadnjih desetletij,
ne govorim, ker se mi zdi škoda po¬
štene slovenske besede za take zna¬
čaje! Tu čaka resnih mož mnogo in
mnogo težkega dela. Našo zapeljano
mladino moramo privesti zopet na¬
zaj v svetišče idealov in jo zopet
podžgati in navdušiti za nesebično
in požrtvovalno narodno delo. Tega
se moramo oprijeti in čim se naša
mladina vrne zopet k idealizmu, po¬
tem se nam več ne bode tre-ba bati.
za bodočnost našega naroda . . .«

Take in enake misli mi je pokoj¬
ni Blaž potem še večkrat razvijal in
bralo se mu je na obrazu, kako ga v

49

4

dno njegove poštene in nesebične du¬
še bole brezbrižnost, mlačnost in se¬
bičnost današnjega mladega sveta
med Slovenci.

Kot človek je bil pokojnik tudi
skozi in skozi zlata duša. Ostal je
samec; ko je bil še mlad, se ni ženil,
ker je moral iz svojih dotedanjih
pičlih dohodkov podpirati še svoje
domače. Ko se je bližal svojemu 34.
letu, se je seznanil z ženskim bitjem,
do katere mu je vznikla v njegovem
poštenem srcu resna možka ljubezen
in katero si je hotel izbrati tudi za
svojo življensko družico. Prišlo pa
je drugače. Z ono izvoljenko, kateri
je zgradil v svojem srcu krasen ol¬
tar, doživel je najbridkejše razočara¬
nje svojega življenja — od tedaj na¬
prej je pa v svoji duši mrzel ženski
svet, ne da bi se ga ravno izogibal.

Ker sam ni imel domačega
ognjišča in rodbine, bil je pa najbolje
zatočišče onim pravim in resničnim
revežem, ki so po nesrečnih slučajih
zabredli v siromaštvo in katerih be¬
da je tem večja, ker je svet navadno
niti ne pozna ali pa celo noče poznati.
Ti so našli pri njem vedno odprto
srce, a tudi odprte roke in večkrat
ni vedela njegova levica, koliko je
dala njegova desnica. O teh svojih
delih pravega krščanskega usmilje¬
nja ni meni nasproti nikdar nič ome¬
nil, temveč mi je svoje samaritan-

50

stvo še tako skrbno prikrival, da sem
še le po ovinkih od njegovih podpi¬
rancev zvedel, kakega očeta imajo
siromaki v mojem prijatelju Blažu
Žitniku.

Sedaj nisi več med nami, dragi
pokojnik! Prepričan pa sem, da
Tvoja zlata duša iz nebeških višav
zasleduje s srčno iskrenostjo usodo
Tvojega ljubljenega slovenskega na¬
roda in da dan na dan pošilja vroče
molitve k bogu očetu, da bi s svojo
vsemogočnostjo spravil na pravo pot
one naše zaslepljene brate, ki proda¬
jajo danes še brezstidno naše najsve¬
tejše svetinje sovražnim tujcem icr
da bi potem nastopili v naši domovi¬
ni zopet zlati časi skupnega, požrtvo¬
valnega in nesebičnega dela za bla¬
gor in srečo našega milega sloven¬
skega naroda.

Have anima pia.

51

4 * .

Svetniki.

Pred nedavnim časom sedel sem
v prijateljski družbi v gostilni. Pogo¬
vor se nam je vrtel okrog raznih
dnevnih vprašanj, tičoeih se svetov¬
ne politike in naše ožje domovine.
Končno smo pa prišli na razne, bolj
nenavadne stvari.

Pogovor se nam je namreč za¬
sukal na svetnike naše katoliške cer¬
kve, njihove poklice in narodno pri¬
padnost. Čudili smo se, da je naša
cerkev izbirala doslej svetnike sko-
ro dosledno le iz boljših stanov, ker
med potrjenimi svetniki silno pre¬
vladujejo razni cerkveni in posvetni
mogotci, dočim je kmetski, delavski
in druge nižje stanove očividno pre¬
zirala in prikrajševala. Še bolj smo
se pa zgražali nad dejstvom,’ da na
primer narod trpinov, naš mili slo¬
venski narod, med svetniki nima
prav nobenega zastopnika, čeprav
se odlikuje naš narod po svoji globo¬
ki vernosti, po svoji vzorni ponižno¬
sti in po neumornem izvrševanju

52

krščanskih del usmiljenja. Pri tem je
padla marsikatera pikra beseda, da
se dela namreč kakor pri stanovih
tako tudi Dri narodih krivična razli¬
ka med mogočnimi in malimi na¬
rodi ...

Ko sem odhajal iz gostilne, ro¬
jile so mi še vedno po glavi misli na
to krivično razlikovanje med stano¬
vi in narodi in s temi mislimi sem se
podal tudi k počitku.

Ponoči sem pa imel čudne, zelo
čudne sanje, ki morebiti zaslužijo, da
jih odkrijem javnosti.

*

Plezal in sopihal, sopihal in
plezal sem med silnimi pečinami po
ozki, skoro navpični stezici, katere
ni hotelo biti nikdar konca, dasi mi
je pot curkoma lil raz razgreto čelo.

Po večurnem naporu zagledal
sem pred seboj naenkrat mogočna
vrata, ki so mi zapirala nadaljno pot.
Kaj hočem sedaj storiti, sem premi¬
šljeval. Končno sem se ojunačil in
potrkal ponižno na mogočna vrata.

Pri vratih se je odprla naenkrat
linica, skozi linico je puhnil tobakov
dim, za dimom se pa prikazala s če¬
pico pokrita glava starega moža, ki
me je prijazno ogovoril, kaj hočem in
kdo sem.

Na moj pohlevni pozdrav in od¬
govor, da sem Slovenec in da bi rad

53

prišel skozi vrata, je starček puhnil
nov oblak dima skozi linico in vrata
so se pred menoj odprla na stežaj.

»Tako, tako, Slovenec si«, ome¬
nil je prijazno in v globokem basu
vratar in nekoliko pošlatal za svojo
čepico. »Slovencem pa prav radi od¬
piramo naša vrata in jih sprejema¬
mo z odprtimi rokami. Oprosti sa¬
mo, da se ti bolj ne odkrijem — to¬
da bojim se vražjega prepiha in nje¬
govega neprijetnega spremstva, na¬
hoda, kašlja in drugih, čisto nepo¬
trebnih prikazni, samih sovražnikov
moje ljube pipice. Kaj bi pa rad pri
nas? Toda, kako neumno vprašu¬
jem. Gotovo niti ne veš, kje si sedaj!
Kaj ne? No, ti bodem pa povedal,
samo ustrašiti se ne smeš. Veš torej,
kje si? Ti si v presvetih nebesih, jaz
sem pa sv. Peter, stalno nameščeni
nebeški vratar. Le stopi notri, bova
še marsikatero sprožila, ker imam
danes slučajno prav mnogo časa.«

Ubogal sem zgovornega starč¬
ka, ki je bil ves obdan od dima, in
vstopil skozi nebeška vrata. Komaj
sem pa prestopil prag nebeških vrat,
obstal sem kakor okamenel, ker me
je prevzel čarobni sijaj, ki so ga za¬
zrle moje oči znotraj nebeških vrat.
Šele mogočen puh dima iz vratarje¬
ve pipe me je vzdramil. Ko sem pa
pogledal v svojega buditelja, sem

54

videl, da se prav dobrovoljno smeje
mojim začudenim očem.

»Kaj ne, da je lepo pri nas,«
omenil je dobrohotno, »malo lepše
kot pri vas doli v vaši ubogi in malo
rodovitni slovenski deželi. Pa se boš
že privadil in sčasoma se ti bode pri
nas še prav dopadlo. Sedaj mi pa
povej, kaj te je prignalo k nam gori.«

Prijazne besede zgovornega ne¬
beškega starčka so vdihnile pogum
v mojo plašno dušo in začel sem mu
tako-le govoriti:

»Prečastiti, presvitli in premi-
lostni gospod nebeški vratar in prvi
dostojanstvenik —«

Tu me je pa že prekinil nebeški
vratar precej ozlovoljen: »Pusti me
na miru s takimi nečimernimi in be¬
dastimi besedami in naslovi ter si
zapomni, da pri nas ni nobenega
»prečastitega, presvitlega, premi-
lostnega« in drugih podobnih zverin,
ker smo jih vse že zdavnaj spravili
na gorko in tje, kjer vihti svoje go¬
reče žezlo sam Lucifer. Pri nas smo
sami enakopravni nebeščani,le neka¬
terim je bog oče podelil častni naslov
svetnikov, ki so ga pa morali še za
svojega življenja na zemlji pošteno
zaslužiti z dobrimi deli za svoje
bližnjike in za svoj rod. Toda ta na¬
slov je le častnega značaja in fle nu¬
di nobenih predpravic. Tudi si za¬
pomni, da se v nebesih vse počez ti-

55

kamo. Počakaj malo, pa ti bom raz¬
kazal malo naše nebeško kraljestvo.
Le pipo si bom še nabasal, potem bo¬
va pa stopila malo po nebesih.«

Sv. Peter si je natlačil pipo, za¬
klenil dobro nebeška vrata in potem
sva krenila po nebeških livadah, ka¬
terih lepota je bila nepopisna. Ko sva
tako počasi korakala, me je moj
spremljevalec naenkrat odrinil z
glavne ceste na stransko pot. Ko
sem ga malo začudeno pogledal, mi
je pa rekel:

»Vidiš, tam le prihaja Anton
Aškerc, ki je pa videti danes nekam
sitne volje, zato se mu rajši izognem.
Mož je v svojem srcu sicer največja
dobričina, a kadar ga primejo nje¬
gove muhe, ni dobro ž njim zobati
češenj. To je skusil zadnjič dr. Fran¬
ce Prešeren, ko je spustil malo puši¬
co v njegove pesnitve. Ne vem, kaj
bi se bilo tedaj zgodilo, če ne bi bil
prišel slučajno zraven Koseski in z
vznešeno odo razločil razjarjenega
Aškerca in dobrovoljnega Prešerna
ter sočasno razgnal na vse vetrove
še ostale zastopnike slovenske mu¬
ze, ki so stiskajoči si useša bežali,
kakor zajci.«

Med takimi prijetnimi razgovo¬
ri sva se bližala vedno bolj notranj¬
ščini svetih nebes. 2e prej omamlji-
va krasota postajala je vedno večja.
Ves očaran sem obstajal na potu, da

56

me je moral moj nebeški spremlje¬
valec večkrat priganjati, da se ni¬
sem izgubil v veliki gnječi nebešča-
nov, ki so se prerivali po nebeških
potih, ulicah in cestah.

Ko sva prišla s sv. Petrom ne¬
koliko iz največje gnječe, spomnil
sem se naenkrat svojega zadnjega
pogovora na pregrešni zemlji, pocu¬
kal svojega spremljevalca za rokav
njegove halje in ga boječe vprašal:

»Ljubi sv. Peter, ne zameri mi,
če te bom nekaj vprašal.«

»Le ven z besedo, saj beseda ni
konj!«

»Ljubi sv. Peter, ali je resnica,
da mi Slovenci nimamo nobenega
zastopnika med nebeškimi svetniki.«

Grmeč krohot je bil prvi odgo¬
vor mojega spremljevalca, drugi pa
mal kašelj, ker se mu je dim iz pipe
zaletel v sapnik, tretji pa njegove
besede:

»O ti preljuba slovenska nedolž¬
nost, kako moreš tako priprosto
vprašati. Narod trpinov naj bi bil
pogubljen in zavržen od našega pre¬
dobrega nebeškega očeta! Narod,
katerega se danes na zemlji od vseh
močnejših sosedov in od strani last¬
ne hišne gospodinje tako kruto in
neusmiljeno preganja, kakor so pre¬
ganjali bohotni pogani nas prve
kristjane, naj bi bil brez zastopnikov
v zboru nebeških svetnikov! Ta bi

57

bila pa lepa, da bi vnebovpijočim
krivicam na zemlji še sledila krivica
v svetih nebesih. Še prav veliko
svetnikov imate Slovenci v nebesih
in k najbolj odličnim bova skoro do¬
spela, če stopiš le malo hitreje.«

Puhajoč kakor iz dimnika začel
je sv. Peter tako hitro korakati, da
sem ga komaj dohajal. Naenkrat se
je ustavil, me prijel za roko in mi po¬
kazal skupino nebeščanov, ki so se
prijazno menili med seboj.

»To je že ena skupina sloven¬
skih svetnikov«, šepnil mi je sv. Pe¬
ter na uho« in to so ravno najodlič¬
nejši svetniki. Na zemlji so živeli po¬
šteno in vzorno, ljubili iz dna duše
svoj uborni narod in njegov mili je¬
zik, a ne samo s ceno besedo, temveč
z blagoslovljenimi dejanji. Pritrgo-
vali so si od ust, delali neumorno
noč in dan in božji blagoslov je bil ž
njimi. Nakopičenega bogastva pa ni¬
so metali v nenasitno žrelo vedno
lačnih bogatinov, ob slovesu iz doli¬
ne solz so je naklonili največjemu
revežu na zemlji, ubogemu in zati¬
ranemu slovenskemu narodu, da bo¬
de z njim reševal svojo negodno de-
co iz grabežljivih rok roparskega so¬
seda in jo ohranil sebi in svoji bla-
godoneči materinščini. Le poglej jih,
menda jih bodeš spoznal.«

Obrnil sem svoje oči proti sku¬
pini svetnikov in zazrl med njimi

58

može in ženo, katerih imena so z
zlatimi črkami vklesana v hvaležna
srca zatiranih Slovencev.

V sredi med častitljivima starč¬
koma Viljemom Pollakom in dr.
Franom Košmeljem stala je ljubez-
njiva matrona Marija Vilhar, na des¬
ni Viljema Pollaka idealni mladenič
Karol Kotnik, poleg njega skromni
Ivan Fabjančič in ves ta krog je za¬
okroževala krepka postava Frana
Babiča...

Ko sem s strmečimi očmi gledal
prijazno se razgovarjajočo skupino
slovenskih svetnikov, šepetal mi je
na uho nebeški vratar:

»Tu imaš živ dokaz za resnico
mojih besedi. Tu zreš na lastne oči
slovenske svetnike, ki uživajo naj¬
večje spoštovanje med svojimi to¬
variši in mej vsemi nebeščani. Trnje¬
vo pot do nebes so si ugladili s svo¬
jim poštenim in vzglednim življe¬
njem, čast svetništva jim je pa pode¬
lil naš predobri nebeški oče v pri¬
znanje njihovega največjega dobre¬
ga dela, posvedočenega po njihovih
oporokah...«

V tem hipu sem se vzbudil...

Brez premišljevanja in obotav¬
ljanja sem vstal, stopil k svoji pisal¬
ni mizi in zaupal svoje čudežne sa¬
nje belemu papirju ...

59

Samo nekaj o slabih časih.

Zopet so se v svojo stalno druž¬
bo zbirali pri »Krivokljunem škor¬
cu« stari prijatelji, da se pred večer¬
jo in po trudapolnem dnevnem delu
pokrepčajo nekoliko s penečim pi¬
vom — oziroma pokvarijo tek za
večerjo, kakor so v svoji kratkovid¬
nosti večkrat trdile njihove ženice.
No, pa naj ima prav ta ali ona stran,
dejstvo je bilo pač, da so bili skoro
tudi polnoštevilno zbrani.

Le zgovornega Štefana Bezlaja
danes ni bilo. To pa ostalih prijate¬
ljev ni najmanj motilo, še celo prav
jim je prišlo, da so se mogli vsaj no¬
coj nekoliko medsebojno pogovoriti,
ker Bezlaj, če je bil navzoč, sicer
itak ni nobenega pustil do besede,
ker je cel večer le sam govoril iti
grmel.

Pogovor se je pa zbranim prija¬
teljem potem, ko so na kratko obde¬
lali visoko in dnevno politiko, skoro
zasukal na današnje slabe čase, to¬
rej na predmet, ki je v naši ljubi stari

60

Avstriji gotovo danes najbolj na
dnevnem redu.

Vsak je prispeval svoj večji ali
manjši donesek k ti dnevni, prav ve¬
černi točki — le navzoči odvetnik je
molčal in poslušal tarnajoče prija¬
telje. Dolgo časa prijatelji tega mol¬
ka, ker so bili popolnoma zatopljeni
v svoj predmet, niti opazili niso.
Končno se je pa začelo lekarnarju
Bobnarju le čudno zdeti, da je od¬
vetnik, ali »jezični doktor«, kakor ga
je prekrstil nesmrtni dr. Prešeren,
čegar poklic je vendar kazati od-
platno svojega jezika gibčnost,-tako
onemel in da ne reče niti bev, niti
mev. Šaljivo ga je vsled tega po¬
drezal.

»Doktor molči in ne zine nič,«
ko tožimo vsi o slabih časih. To do¬
kazuje, da doktorjem nikdar slaba ne
prede. Ce vsi stanovi vzdihujejo in
kolnejo, njemu se vedno godi tako,
kakor poje neki, hvala bogu doslej
povsod še nepoznani pesnik:

»Stanov najlepši vseh je zlati
poklic bil vedno advokata;
Forintov pet že oni plati,
za kljuko kdor pri njem poslala.

Ko zjutraj pozno uro vstane,
počasi se poda v kavarno,
gredoč roke vesel si mane,
ko misli srečen na pisarno.

61

Pisarna večen vir je zlatih
dohodkov in časti, denarja,
od golih strank in strank kosmatih
dobiva kupe ekspenzarja.

Kaj mar mi sodni, dvorni svetnik,
cesarske službe kaj ostale:
Najboljše biti je odvetnik,
to pesmi moje je finale!«

Ta pesniški nestvor predramil je
še le molčečega odvetnika iz njego¬
vega molka. Da pa pokaže prijatelju
Bobnarju prisotnost in prožnost svo¬
jega duha in da mu vrne milo za dra¬
go, zajahal je še on svojega Krulja¬
vega Pegaza in zakrožil:

»Dovolj te strašne je pesnitve,
dovolj te strašne je moritve,
slovenski narod stoka, joče,
ko čuje take bedastoče!

Ušesom skrajno so nevarne
besede take od pisarne:

Minula davno doba zlata
je ekspenzarjem advokata.

Sedaj tako so časi slabi,
da že človeku vse se gabi:
Odvetnik danes sploh vesel je,
če vživa samo kislo zelje!«

Zbrani prijatelji so imeli svojo
srčno radost nad tem nenavadnim
dvobojem v vezani besedi. Glasno

62

so se smejali in ploskali obema sti-
liotvornima junakoma.

»Vi se smejete in smatrate moje,
po leposlovni kakovosti sicer malo
vredne, po svoji žalostni vsebini pa
resnične stihe le za kratkočasno sa¬
lo«, omenil je na to nekoliko pikirani
odvetnik, »toda tudi odvetniški stan,
kakor splošno vsi drugi stanovi ra-
zun duhovskega, zdihuje in trpi pod
splošno mizerijo. Morda vas o res¬
ničnosti te svoje trditve prepričam s
tem, ako vam na kratko orišem, kaj
sem delal danes ves ljubi božji dan v
svoji pisarni in koliko sem zaslužil.
Ako me hočete poslušati, vam bom
pa povedal.«

S klici: »Dobro doktorček!« »Le
z besedo na dan!« »Z veseljem in
s pristnim sočutjem te bomo poslu¬
šali!« bodrili so omizni prijatelji od¬
vetnika, ki je na vse te prijateljske
pozive začel tako-le:

»Z najtrdnejšim sklepom, da bo¬
di današnji dan posvečen zgolj delu,
prekoračil sem danes malo pred pol
9. uro zjutraj prag svoje pisarne in
najprej z bistrim očesom švignil po
pripravljenih stolih, ako ne preži že
kdo ali pa morda še več ljudi na mo¬
je izkušene svete in mojo strokovno
pomoč. Toda vsi stoli so bili prazni
in molče sem krenil v svojo sobo
proklinjajoč zlovoljno usodo, ki mori

63

v današnjih dneh ljudem ponosni čut
za pravico.

Potolažiti sem se skušal s tem,
da mi bode morebiti poštni sel, ki je
imel vsaki hip priti, prinesel kaj
boljšega. Poštni sel je tudi skoro
vstopil in vrgel pred me cel kup
došle pošte in s prijaznimi besedami
»Podpisati ni nič!« takoj odšel. Z
najboljšimi upi sem začel brskati mej
došlimi stvarmi. V dveh zavitkih
sem našel kričečo reklamo dveh du¬
najskih tvrdk, od katerih je prva po¬
nujala skoro zastonj krasne avtomo¬
bile s 30 konjskimi silami, druga pa
električne leščerbe tudi po čudovito
nizkih cenah. V tretjem zavitku me
je neki odbor z najsijajnejšim aristo-
kratičnimi imeni prosil znatnega pri¬
spevka za zanemarjeno ^ mladino
XXV. dunajskega okraja. Četrti za¬
vitek mi je odkril najboljše kombina¬
cije za ogrsko razredno loterijo, peti
je hranil vabilo na veliko narodno
slavlje nekje na južnem Štajerskem,
v šestem sem našel kratkobesedno
naznanilo, da se priporočata kot no-
voporočenca neki Ivan Naletel in Ne-
žika, rojena Narobe, oba meni do du¬
še nepoznana. Bog jima blagoslovi
njun zakon najmanj s 15 otroci, ker
sta se prav po nepotrebnem spomnila
tudi mene. Sedmi in zadnji zavitek
je imel tajinstveni napis: »Strogo za¬
sebno — samo v roke šefa« in je

64

mnogo obetal. Ko ga s primerno
spoštljivostjo odprem, bral sem v
njem, da se nahaja N. N., oficijant
tam in tam, v naravnost obupnih
razmerah, dolžan je še stanovanje,
gospodar ga hoče vreči na cesto,
žena s štirimi negodnimi otroci stra¬
da in joka, on pa obupuje in misli na
samomor, katerega ga pa moram sa¬
mo jaz rešiti, če mu s povratno pošto
pošljem bankovec za 20 K . . .

Tisti hip je šel moj up po vodi,
vsa došla pošta pa v pripravljeno
košaro.

Da spravim svoje precej ozlo-
voljene misli na drugo polje, vzel
sem v roke »Slovenski Pravnik« in
se vtopil v njegovo vsebino. Prebral
sem skoro celo številko, ne da bi kdo
motil in tako proti svoji volji in iz¬
datno pomnožil neizčrpne zaklade
svojega pravniškega znanja. Mej tem
se je pa, da se bolj pesniško izrazim,
seveda hitro vrtelo časa kolo. Morda
bi bilo minulo tudi celo dopoldne brez
obiskov, če bi bil človek malo boij
previden in nabil na vrata svoje pi¬
sarne napise posebnega značaja.

Oglašati so se namreč začeli po¬
biralci poluletnih članarin za razna
društva in takorekoč drug drugemu
podajali kljuko pri vratih, kakor hi
se bili mejsebojno domenili, da mi
morajo ravno danes olajšati mojo, že
itak jetično mošnjo. Drug za drugim

65

5

so prihajali in odhajali, s seboj pa
odnašali moje svitle kronice, od ka¬
terih mi je bilo slovo kaj težko.

Da je pa mej to odnašanje mojih
svitlih kronic prišlo vsaj nekaj iz-
premembe, počastili so mojo pisarno
še potujoči hrvaški dijaki s svojimi,
deloma zastarelimi spričevali in me
opevajoč v svojem prekrasnem hr¬
vaškem jeziku našo lepo slovensko
domovino reševali pogubnega ma-
mona. Naravnost oddahnila sva si
jaz in moja mošnja, ko je zazvonilo
opoldan . . .

Ne bodem trdil, da sem popoldne
korakal v svojo pisarno s sijajnimi
upi, ker bi bila taka trditev greh zo¬
per znano božjo hčerko resnico. Dej¬
stvo pa je, da sem stopil točno po
tretji uri v svojo pisarno in nadaijno
dejstvo je tudi, da je sedel v pisarni
že kmečki možiček, ki je čakal na
me. Ne bodem vam razkladal onih
svojih čutil, ki so v mojem srcu sla¬
vila svoje rojstvo ob pogledu na rno-
žička, temveč bom rajši brez prikri¬
vanja in olepšavanja popisal pogo¬
vor mej nama, ki se je prav okraj¬
šano vršil nekako tako-le:

»No očka, ali ste prišli. Pa vas
že dolgo ni bilo k meni. Kaj pa leti¬
na, ali dobro kaže? In prireja? Ali je
bode dosti? Kaj pa bova danes na¬
pravila, ali bova komu uro navila?
Le povejte, kje vas žuli čevelj?«

66

»Vsaj me res žulijo; imate pre¬
sneto trdo kamenje nametano po
ljubljanskih cestah. Ali nič ne pobira¬
te v Ljubljani kamenja raz ceste, ka¬
kor mi iz njiv? Kdo bi si bil mislil,
da ste v Ljubljani tako zanikarni. Jaz
že ne, ker sem mislil, da imate po
ljubljanskih cestah položene tako le¬
pe deščice kakor v našem gradu.«

»Bo že še v Ljubljani postalo
tudi boljše! Veste očka, vse se ne
more naenkrat napraviti, vsaj bog
stvarjenja tudi ni v enem dnevu do¬
vršil. No sedaj mi pa povejte, kaj bi
radi?«

»Veste, jaz sem doma iz Štajer¬
skega in sem prišel danes prvič v
Ljubljano. Sosed, ki je bil v Celju na
semnju, mi je pravil, da je tam slišal,
da je v Ljubljani umrl Aleš Drevo, ki
je kupčeval z žitom in imel toliko
denarja, da ga je meril kar na mer¬
nike. Sosed mi je pa tudi povedal, da
sedaj v Ljubljani ne veste, kaj bi za¬
čeli s tem denarjem, ker Aleš Drevo
ni zapustil nič otrok in bližnjih so¬
rodnikov in da iščete okrog po Šta¬
jerskem ljudi, ki bi bili iz njegovega
rodu. Sosed mi je rekel, da bi uteg¬
nilo na me kaj denarja odpasti, ker
sem najbrž z rajnkim v sorodu. Pi¬
šem se namreč za Primoža Smere-
ko, ki je tudi drevo. Prosim vas to¬
rej, da bi mi pomagali do tega de¬
narja. Vsaj ne bo vaša škoda; nočem

5 *

67

nič zastonj. Bova pa tako napravila,
da bova imela vsak polovico.«

»Kakšno polovico! Ali veste
mož, da je vaš žitni trgovec Aleš
Drevo umrl že pred 25 leti, da so se
njegovi dediči že zdavnaj našli in tu¬
di dobili svoj denar,, katerega so se
pa zdavnaj tudi že iznebili. Torej s to
stvarjo ni nič. Ker ste me pa zamu¬
dili skoro pol ure, plačali bodete
3 K.«

»Torej ni nič. Pa sem že gotovo
računal na ta denar, za katerega
sem si mislil kupiti nove hlače in
škornje, ker me te preveč žulijo. Se¬
daj bom pa moral trgati naprej stare
hlače in škornje, čeprav je oboje že
strgano. Revček sem, revček in zato
vas lepo prosim, če bi mi dali kake
dve kronici za pot, ker sem prišel ta¬
ko daleč do vas . . .«

Pri teh besedah je pa tudi mene
minila potrpežljivost. Ne dovolj, da
mi je mož ukradel dobre pol ure mo¬
jega dragega časa, sedaj hoče še de¬
nar. Raztolmačil sem možu z jasnimi
besedami svoje stališče in poskrbel
tudi, da se je mož malo hitreje od¬
pravil proti svoji ožji domovini.

Sedaj je bilo zopet nekaj časa
mir. Da bi mi ne bilo dolgčas, vzel
sem v svoje roke »Adresar« in začel
v njem stikati po naslovih svojih
znancev in prijateljev. Na svoje naj¬
večje presenečenje sem opazil, da se

68

je mnogo mojih prijateljev in znancev
moralo v zadnjem času prekrstiti in
da so se skoro vsi preselili zopet v
ona stanovanja, v katerih so prebi¬
vali pred 10 in več leti. Ko sem se
upravičeno čudil tem meni neznanim
izpremembam, privihrala je v pisar¬
no še dosti čedno opravljena ženska
in tedaj se je iz njenih ust vsula na
me prava ploha:

»Gospod odvetnik! Ime mi je...
Rojena sem ... V šolo sem hodila ...
Pri birmi sem bila . . . Mati mi je
umrla . . . Oče je zatisnil oči . . . Šla
sem služit . . . Služila sem v prvih hi¬
šah in to pri . . . Spoznala sem svo¬
jega Martina . . . Rojen je bil . . . V
šolo je hodil itd. kot že poprej . . .
Imela sva se rada ... Ali veste, kaj
je ljubezen? Ljubezen je . . .«

»Kaj je ljubezen, vem dobro, vsaj
berem naše lirične pesnike,« prekinil
sem svojo zgovorno bodočo klijenti-
co, ki mi je razkladala mej tem zgo¬
dovino svojega življenja in ljubezni
že dobre pol ure. »Povejte mi rajši,
zakaj ste se k meni zatekli?«

»Vsaj vam hočem ravno to po¬
vedati, pa me ne pustite govoriti.
Razložiti vam pa moram vse, da bo¬
dete vedeli, kakšna strašna krivica
se godi meni, pošteni zakonski ženi.
Ljubezen je . . . Dolgo sva se ljubila
in to brez greha . . . Skušnjava . . .
Bolezen . . . Babica . . . Porod . . .

69

Sodišče . . . Tožba . . . Poravna¬
va .. . Zopet ljubezen . . . Poroka ...
Svatba . . . Živela sva kot dva go¬
lobčka in še danes bi bilo tako,
če . . .«

V tem trenotku je začela moja
bodoča klijentinja milo jokati in ta
jok se je skoro izpremenil v divje tu¬
ljenje, kateremu ni bilo konca ne kra¬
ja. V svojem obupu sem vstal in se
približal previdno svojemu klobuku,
da bi pobegnil iz svoje pisarne. Še
predno sem pa prijel za svoj klobuk,
utihnilo je mahoma tuljenje in ženska
je nadaljevala:

»Pomislite, pet otrok imam z
Martinom, trije so prišli malo pre¬
zgodaj na svet, dva pa v poštenem
zakonu. In sedaj pa pride ta nesram¬
na nečistnica in mi hoče mojega do¬
brega in poštenega Martina vjeti v
svoje brezstidne mreže. Pa se ji to ne
bo posrečilo. Za kaj so pa tukaj ce¬
sarske postave in doktorji! Tu vam
predložim ubožno spričevalo in pro¬
sim, da še danes vložite najhujšo tož¬
bo v Kranjsko goro, kamor spadajo
Jesenice. Vsaj bodete dobili dobro
plačilo iz ubožnega spričevala. Pa
hudo mora biti kaznovana . . .«

V tem hipu je vrgla moja bodo¬
ča klijentinja na mojo mizo ubožno
spričevalo in začela z nova tuliti. Isti
hip sem pa tudi jaz smuknil po svoj
klobuk in mej strašnim tuljenjem

70

ženske, ki mojega bega k sreči ni
opazila, zbežal skozi vrata svoje pi¬
sarne in bežal proti Šiški in Kose¬
zam z jaderno hitrostjo, ker sem bil
uverjen, da mi je ženska za petami,
ker mi je še vedno po ušesih šumelo
in grmelo njeno tuljenje .. . Še ie da¬
leč tam na Večni poti sem se nekoli¬
ko oddahnil in. potem korakal pre¬
vidno proti Ljubljani in po Ljubljani
do »Krivokljunega škorca«, ker sem
se celo pot bal, da bode izza kake
smreke ali vogala hiše šinila pred
me ta strašna ženska ... To so moji
resnični dogodki današnjega dne ...«

Zbrani prijatelji so sočutno na¬
pili ubogemu trpinu; Bobnar se je pa
skesal svojih krivičnih obdolžitev in
svojega greha in oboje svečano pre¬
klical,

Taki dobri časi so bili v nesreč¬
nem letu 1913 po Kristovem rojstvu.

71

Koritarsko vrhovno sodišče

Po opravkih sem prišel pred ne¬
kaj tedni na postajo Zidani most. Ker
sem moral še skoro dve uri čakati na
vlak, ki naj bi me popeljal proti beli
Ljubljani, krajšal sem si čakanje s
tem, da sem hodil po peronu gor in
dol.

Naenkrat se prikaže na peronu
mlada ženska visoke, ponosne po¬
stave, a bledih, upalih lic. V njenih
lepih očeh žarel je nemiren ogenj.
Plašno se je pomešala med potnike
na peronu in s svojimi žarečimi očmi
begala nemirno proti kranjski strani.
Opravljena je bila v okusno obleko,
ki je bila pa na več krajih raztrgana.

»Kaj pa iščete zopet tukaj?«
ogovoril jo je v tem hipu s precej ne¬
prijaznim glasom portir. »Ali nimate
doma nobenega posla, da se potikate
ure in ure po peronu.«

Ženska se ni nič zmenila za ne¬
prijazne portirjeve besede, temveč
vpirala svoje poglede na kranjsko
stran, ne da bi se spremenila le ena
poteza na njenem plemenitem obra-

72

zu, s katerega se je brala globoka
žalost.

Ker me je ženska začela zani¬
mati, vprašal sem portirja, če jo po¬
zna in če ve, od kod je. Portir je
zmajal z ramami in odvrnil:

»Prav nič je ne poznam in tudi
ne vem, od kod je in kaj išče na na¬
šem peronu. Že tedne in tedne priha¬
ja redno vsak dan na naš peron in
strmi neprestano proti kranjski stra¬
ni. Ker pa ne dela nikomur nadlege,
jo seveda ne izženemo s perona.«

Moje zanimanje za to žensko, ki
je morala biti najbrž zelo nesrečna,
je jelo rasti. Skoraj nehote in nevede
sem se ji približal. Ko sem stal tik
nje, opazil sem, da so ji stopile solze
v njene krasne oči in da ji drhte prsi.
Ko se ji je izvil končno iz prsi prita¬
jen zdihljaj, se od sočutja nisem mo¬
gel več premagati in sem tiho šepnil:
»Ubožica!«

Komaj sem pa tiho izustil to be¬
sedico, se je ženska stresla po vsem
životu, se počasi obrnila proti meni
in vprla v me svoje žareče oči. Ne¬
koliko časa je zrla nepremično v me,
potem pa tiho spregovorila:

»Res sem ubožica. A ne samo
ubožica, največja nesrečnica sem.
Zločinski in brezsrčni ljudje so me iz¬
gnali in iztirali iz svetišča, v katerem
sem dotlej kraljevala. Oh kako so me
suvali, vlačili za lase in mi trgali

73

obleko, ker se nisem hotela prosto¬
voljno umakniti in napraviti prostor
brezstidni vlačugi, ki so jo kanili
vpeljati kot mojo nevredno namest¬
nico v dotlej neomodeževano sveti¬
šče. Kako so rjuli vsi zbesneli nad
menoj: »Proč z resramnieo, križaj¬
mo jo, križajmo!« In že so postav¬
ljali križ, na katerega so hoteli pri¬
biti moje stepeno telo in že so se ste¬
govale grabežljive roke proti me¬
ni...  Tedaj sem v svojem obupu
zbežala in napravila prostor svoji
brezstidni naslednici, navadni cestni
vlačugi.«

»Kje se je moglo kaj tako neču-
venega zgoditi,« vprašam sočutno
ubogo nesrečnica. »Vsaj živimo ven¬
dar v pravni državi, kjer bi tako hu¬
dodelsko nasilje hitro ukrotili s po¬
močjo policije in orožnikov. Vaša ža¬
lostna povest, čeprav obuja sočutje
v mojem srcu, zveni mi na usesa ne¬
kako neverjetno. Umljivo vam bode
vsled tega moje vprašanje, kdo ste in
kje so z vami ravnali tako okrutno in
nečloveško?«

Nesrečno žensko bitje se je pri
tem mojem vprašanju zravnalo in iz
njenih ust so mi v odgovor prišle tr¬
de besede:

»Moje ime je Pravica in prej
opisano hudodelsko nasilje se je zgo¬
dilo -  na Kranjskem. «

»Ni mogoče,« sem se začudil te¬
mu odgovoru.

74

»Bogu vsegamogočnemu in vse-
pravičnemu bodi potoženo, da je či¬
sta in gola resnica, kar sem vam po¬
vedala. Ker sem vam pa že nekaj od¬
krila, naj vam povem vse. Znano
vam je, da se stekajo vse oblasti, vse
pravice in vsa moč v deželi kranjski
danes v rokah peščice brezvestnih
mož, katerim je njihova osebna ko¬
rist vse, občni blagor pa prazen nič.
Ko so prišli ti možje s tem, da so zvi¬
jačno slepili in varali ubogo ljudstvo,
na krmilo in se dokopali do neomeje¬
ne oblasti, so vdrli najprej v moje
svetišče, kjer sem do tedaj modro
vladala in z zavezanimi očmi nepri¬
stransko in pravično sodila in delila
pravico.

Ko so brezstidniki vdrli v moje
svetišče, strgali so mi s svojimi uma¬
zanimi rokami pred vsem raz oči za¬
vezo. Nato so pa brezsramno zahte¬
vali od mene, da bodem morala od¬
slej soditi brez zaveze in tako, kakor
mi bodo oni narekovali.

Ko sem njihovo zahtevo odklo¬
nila z vso odločnostjo, so pa kar bes¬
neli in v svoji besni jezi prvič položili
svoje roke na me. Ko so pa uvideli,
da s silo nič ne opravijo, začeli so sti¬
kati skup svoje glave in se posveto¬
vati, kaj naj bi ukrenili, da me .upog¬
nejo.

Prvo besedo je imelo majhno,
od Boga zaznamovano človeče, iz

75

čegar lokavih oči je sijala sama sa¬
tanska hudobnost. To človeče je svo¬
je hudobne oči obrnilo hinavsko pro¬
ti nebu in zarjulo:

»Na Kranjskem mora veljati od¬
slej samo ena pravica in sicer naša
pravica. Da se to udejstvi, predla¬
gam, da si ustanovimo svoje »Kori-
tarsko vrhovno sodišče«, pri katerem
se bo obravnavalo in sodilo samo po
našem okusu in naši pravici. Da nam
pa ta babnica ne bo delala zgage in
sitnosti, predlagam nadalje, da naj bo
vsak dan deležna poštenega posta in
poštenih batin, v ostalem naj pa oko¬
vana v verige prisostvuje obravna¬
vam koritarskega vrhovnega sodi¬
šča kot naše prve in tudi zadnje m
najvišje inštance v deželi kranjski.«

Huronsko odobravanje je sledi¬
lo govornikovim besedam in doka¬
zovalo, da človeče dobro pozna srce
in obisti svojih tovarišev in da jim je
govoril iz dna njihovih črnih duš.

Ustanovili so tudi svoje »Kori-
tarsko vrhovno sodišče in me oko¬
vano v verige vlačili k njegovim raz¬
pravam.

Od tedaj naprej se pa pričenja
moja Golgata, moje nečloveško trp¬
ljenje.

Dan na dan sem morala zreti
najhujše krivice, ne da bi mogla po¬
seči vmes s pasjim bičem in razgnati
hudodelce, ki so zlorabeči moje ča-

76

stito ime uganjali vnebovpijoče kri¬
vice.

Danes so vzeli v pretres to, jutri
pa zopet drugo stvar, obravnavali in
sodili pa dosledno vse po svojem pri¬
stranskem okusu in krivično.

Najprej so se spravili nad one
uboge trpine, ki žrtvujejo svoje iz¬
črpane telesne sile, svoje zdravje in
svoje borno življenje za najsvetejšo
našo svetinjo, za našo deco. Ubogi
sestradani ljudski učitelj postal je pr¬
va žrtev njihovega krivičnega pra¬
vosodja. Začeli so jemati tistim, ki že
itak skoro niso nič imeli, in dajati
onim, katerim je bila usoda prijaz¬
nejša. Može in žene, ki so tankovest¬
no izpolnjevali težavne dolžnosti
svojega poklica, so nečloveško pre¬
ganjali in podili iz kraja v kraj. Može
iri žene pa, ki so očitno zanemarjali
svoj poklic in svoje dolžnosti, a so
znali hinavsko zavijati svoje oči, so
pa bogato obdarovali, spravljali jih
na boljše službe in mesta ter jim nu¬
dili še razne druge udobnosti.

In vse te nesramnosti so poče¬
njali brez strahu, brez sramu in pri
belem dnevu.

Krivični sodniki pa svojega delo¬
vanja niso ustavili samo pri ubogemu
učitelju. Nikakor ne. Tako enostran¬
ski niso hoteli biti.

V zakladnici so našli kupe zlata
in srebra. S tem zlatom in srebrom

77

so mašili lakomna grla svojih prijate¬
ljev in pristašev, ustanavljali za nje
popolnoma nepotrebne, toda mastne
službe, za katere niso bili nameščen¬
ci niti najmanje usposobljeni, imeno¬
vali v svoji brezstidnosti take nove
nepotrebne službe kar javno »kori¬
ta«, nasprotno pa sposobne in vestne
ljudi podili iz njihovih potrebnih
služb.

Najdeni zaklad so razmetavali
in razsipavali tako lahkomišljeno in
otročje, da se je zaklad kar topil pod
njihovimi potratnimi rokami. V raz¬
sipavanju in razmetavanju so bili iz¬
najdljivi, da se je bilo kar čuditi in
so na primer samo za opremo že do
tedaj naravnost kraljevsko oprav¬
ljenega zasebnega stanovanja vrgli
proč kar celih 60.000 K njim zaupa¬
nega denarja.

Kovali so kar na debelo tudi raz¬
ne brezupne špekulacije, katere so
cinično nazivali velikopotezne akci¬
je, ki so požrle kar milijone zaupa¬
nega denarja, a že pri svojem roj¬
stvu nosile v sebi kal smrti in vse-
obče polomije.

Da bi obdržali zaslepljenega
kmeta v svoji krivični oblasti in se
maščevali nad meščanom, ki ni ho¬
tel vkloniti svojega tilnika pod njiho¬
vo giljotino, so kovali noč in dan no¬
ve postave, ki naj bi prevrgle vsa
bremena na ubogega meščana.

78

O sramotnih opazkah prisedni-
kov »Koritarskega vrhovnega sodi¬
šča«, izrečenih povodom ustanovitve
peterih mastnih ustanov za neslo¬
venske gojence na nekem nesloven¬
skem zavodu, naj pa rajši molčim,
ker se sramujem ponavljati grde in
cinične besede, s katerimi so nevred¬
ni sinovi slovenske matere pljuvali
v svojo lastno skledo.

Kar so torej delali, kar so ukre¬
nili, vse je bilo zgrajeno na krivici in
kar je najostudnejše, tega svojega
nesramnega in krivičnega početja ni¬
ti prikrivali niso.

Vse to se je godilo očitno pred
menoj in okovana v verige nisem
mogla ustaviti njihovega zločinskega
početja.

Prišlo pa je še nekaj strašnega
in še sedaj se stresam od stida in sra¬
mu ob spominu na ta naravnost pe¬
klenski dogodek.

Ubog revež je moral za več me¬
secev v vojake. Doma je pustil po¬
šteno in zvesto ženico z dvema otro¬
čičema. Žena je bila mlada in lepa.
Skoro se je pojavil oženjeni mogo¬
tec, ki je skušal z zapeljivimi oblju¬
bami prisiliti osirotelo ženo, da bi
zapustila pot poštenja in zvestobe,
zadostila njegovemu živinskemu po¬
botu in postala prešestnica. Poštena
žena pa je ostala zvesta svojemu od¬
sotnemu možu in je odbila zapeljeva-

79

nje in silo pohotnega, oženjenega mo¬
gotca. Ko se je vrnil zakonski mož
za par dni k svoji rodbini, mu je žena
vse odkrila. V svojem upravičenem
ogorčenju je nameraval zakonski
mož pošteno posvetiti oženjenemu
zapeljivcu — toda stvar je bila po
postavah že zastarana. Da se pohot¬
nega mogotca, ki je hotel v dvojnem
oziru poteptati v prah sv. zakon,
vsaj pred javnostjo razkrinka, je do¬
volil ubogi zakonski mož, da se sme
stvar spraviti v časopise, kar se je
tudi zgodilo.

Ta zadeva je prišla tudi pred
Koritarsko vrhovno sodišče«. Goto¬
vo ste prepričani, da je stal pred so¬
diščem kot obtoženec oženjeni mo¬
gotec in pohotnik, ki je, čeprav sam
oženjen, hotel mazati tuj zakon. O
ne! Če ste to mislili, potem ne po¬
znate koritarskih postav in koritar-
ske pravice! Pred »Koritarsko vr-
hovno sodišče« niso privlekli zločin¬
skega mogotca, temveč ubogega za¬
konskega moža, kateremu je prvi
ravno hotel za večno uničiti zakon¬
sko srečo.

Z brezmejno žalostjo in gnjevom
v srcu sem poslušala to obravnavo
in še danes si zakrijem oči samega
sramu, če se spomnim nesramne sod¬
be, ki jo je v ti zadevi izreklo »Kori¬
tarsko vrhovno sodišče«. To sodišče
ni namreč obsodilo brezstidnega za-

80

peljivca, pač pa ubogega zakonskega
moža, ker je spravil v javnost zlo¬
čin pohotnega mogotca, kar je baje
po koritarskih postavah in koritarski
pravici največje hudodelstvo.

Ko sem slišala to vnebovpijočo
sodbo, se nisem mogla več vzdržati
in premagovati, povzdignila sem
mogočno svoj glas in se v imenu
vsemogočnega boga, v imenu sveto¬
sti krščanske zakonske zveze, v ime¬
nu krščanske morale in v imenu v
prah teptane pravice uprla z vso od¬
ločnostjo nesramni in krivični sodbi.

Da bi videli tedaj krivične sodni¬
ke, kako so krepko podprti po pre-
šestnem mogotcu planili po meni, me
podrli po tleh, vlačili me za lase, me
suvali s svojimi čevlji in hodili po
meni. Besni kriki: »Križajmo jo, kri¬
žajmo jo!« so se razlegali po one-
čaščenem svetišču in umazane roke
so se stegnile po meni in začele tr¬
gati obleko raz moje izmučeno telo.
V svoji podivjani besnosti so posto¬
pali tako nasilno, da se je razčesnila
močna veriga, v katero so me vko¬
vali . . .

V tem strašnem trenotku sem
začutila proste roke, v njih pa neko
nadnaravno moč, s katero sem odri¬
nila od sebe najbolj podivjanega in
razbesnelega napadalca, ustvaritelja
»Koritarskega vrhovnega sodišča«,
da je položil svojega rojstva zazna-

81

6

movane kosti po materi zemlji. Še
predno se je pobral, sem švignila
mimo njega in ostalih podivjancev
proti vratom in na prosto. Bežala
sem kakor veter, za menoj je pa od¬
mevalo besno in sirovo kričanje . . .

Srečno sem utekla in našla var¬
no zavetišče izven mej nesrečne
kranjske dežele. Tu čakam sedaj ne-
pokojno, da bode vsemogočni bog s
svojo neizprosno roko udaril po
brezstidnih skruniteljih mojega one-
čaščenega svetišča in jih zdrobil v
prah.

In že se kažejo znamenja na
nebu, da se bliža dan sodbe in da se
skoro povrnem v svoje svetišče —
tedaj pa gorje, trikrat gorje onim
krivičnim nasilnikom, ki so položili
svojo umazano roko name, me tepli,
suvali in teptali!

Strašen bo dan sodbe in sodba
je pred durmi!«

Uboga in v prah teptana Pra¬
vica je končala, obrnila še en soču¬
ten pogled na nesrečno kranjsko de¬
želo in izginila s perona.

82

Izpisan.

Po čudnem naključju zašel sem
pred nedavnim časom v malo pred¬
mestno gostilne, ki je slovela po svo¬
ji dobri božji kapljici in po izbornih
mesenih klobasah. Ko vstopim v go¬
stilno, našel sem prostorno sobo pra¬
zno, le pri eni mizi sedel je v družbi
nadležnih muh mož srednjih let in
precej zanemarjene zunanjosti, s
prazno steklenico pred seboj.

Ne da bi si ga natančnejše ogle¬
dal, prisedem k drugi mizi in si naro¬
čim pri prijazni krčmarici četrt litra
vina in meseno klobaso.Ko je krčma¬
rica naročene dobrote postavila pred
me, vdal sem se brez obtovaljanja
svojemu mesenemu poželjenju, s
slastjo užival v črevo vdelane dele
ščetinarja in zaužito zamakal z rujno
kapljico.

Moj užitek je bil tako popoln, da
sem docela pozabil na gosta pri. bliž¬
nji mizi. Nikakor pa ni pozabil on na
me, ker me je skoro ogovoril s pre¬
cej hreščečim glasom:

83

6 *

»Ne upam si trditi, da nimate
dobrega in zdravega želodca. Če vas
tako-le opazujem, kako izgineva ob¬
sežna kranjska klobasa iz vašega
krožnika kakor pomladanski sneg
pod toplimi solnčnimi žarki, potem
mi postaja jasno, zakaj se tako suši
oni studenec Hipokrene, ki je svoje-
dobno tako bogato namakal sloven¬
sko ledino. Današnji rod živi pač v
znamenju kranjske klobase in menda
bode tako tudi prav.«

»Čez naše častite kranjske klo¬
base nobene žal besede,« sem mu od¬
vrnil, cmakajoč z ustmi. »Ona je naj¬
boljši izdelek naše siromašne dežele
in njena zasluga je, če marsikateri
tujec sploh pozna po imenu one lepe
kraje, ki se raztezajo od Triglava do
Snežnika in tja doli do lene Kolpe. Po
mojem skromnem mnenju bi ta odlič¬
na predstaviteljica kranjske slave
zaslužila, da bi si jo oni mladeniči in
rriojže, ki kujejo naš ubogi jezik v
rimane okove, izbrali za predmet
svojih vezanih zločinov, ker bi člo¬
veku ugajal potem vsaj predmet, če¬
prav ne oblika.«

»Vaš odgovor,« pripomni nato
moj neznanec, »mi obuja misel, da
ste mož, ki svoj prosti čas — posito,
da imate kakšen poklic ali službo —
ne uporablja samo za uničevanje
kranjskih klobas, temveč da se vsaj
mimogrede pečate tudi z duševnimi

84

izdelki naše dežele. Če sem zadel v
črno, potem ste moj mož in mi bodete
dovolili, da za nekaj časa zapustim
svojo dosedanjo družbo nadležnih
muh in prisedem k vaši mizi, da re¬
čeva katero o onih mladeničih in mo¬
žeh, ki so v dno svoje duše prepriča¬
ni, da so si prilastili izključno pravi¬
co do polnjenja predalov naših lepo-
in drugoslovnih listov z dobrimi ali
pa slabimi izdelki svojega peresa.«

Po teh besedah zapusti moj ne¬
znanec svojo mizo in izpraznjeno
steklenico ter prisede k moji. Ker mi
je mož ugajal, naročil sem ravno do-
šli krčmarici, da naj postavi na mizo
kako večjo posodo trtinega soka in
za to vjel od svojega neznanega to¬
variša hvaležen pogled.

»Že vidim, da ste mož na svo¬
jem mestu,« začel se je pomenkovati.
»Človek, ki pozna duševne otroke
naših mladih pesnikov in ki vabi ne¬
znanca k pijači, ne more biti slab
človek, mora imeti zlato srce. Da ne
bodete mislili, da imate opraviti s
človekom brez družabnih oblik, jem¬
ljem si prostost, da se vam predsta¬
vim. Ime mi je Urban Muha, kajne
zelo prozaično in neznano ime, po
poklicu sem pa slovenski pesnik in
pisatelj v pokoju in ta pokoj uživam
nemoteno že skoro dve desetletji. Če
vas ne dolgočasim, Vam pa opišem
nekoliko, kako življenje so mi usodile

85

rojenice — toda opozoriti vas mo¬
ram, da mi brez moče ne teče glako
jezik.«

Pri teh besedah obrnil je moj
neznani penzijonist svoje oči pože¬
ljivo na liter, ki ga je krčmarica rav¬
nokar prinesla. Natočil sem njegovo
in svojo kupico in se s svojo kupico
dotaknil njegove. Mož se ni dal pro¬
siti, ker je hip nato prej polni kozarec
že stal prazen pred njim.

»Ne čudite se moji žeji,« nada¬
ljeval je pogovor. »Pokojnina, ki jo
uživamo dosluženi slov. pesniki in
pisatelji, ni tako obilna, da bi si lahko
mnogokrat privoščili one tekočine,
ki jo imenuje goriški slavec »krep¬
čilo, hladilo za bolno dušo.«Zato se pa
tudi ni čuditi, če iz pesniških proizvo¬
dov sedanje dobe vedno bolj izgine¬
va žarki in strastni ogenj in da naša
moderna vedno bolj opušča ope¬
vanje onega predmeta, ki je Anakre-
onta uvrstil med nesmrtnike. Po tem
sicer nepotrebnem uvodu naj se vr¬
nem zopet k svoji obljubi, ki jo ho¬
čem vestno izpolniti, da ne bodete
zastonj metali stran svojega de¬
narja.«

Po teh besedah poseže moj biv¬
ši neznanec zopet po napolnjeni kupi
in izprazni njeno vsebino.

»Torej predstavil sem se vam že
in vam povedal, da se pišem za Ur¬
bana Muho. Prepričan sem, da vam

86

je moje ime ravno tako neznano, ka¬
kor njegov nesrečni lastnik. Saj to
tudi ni čudno. Ko sem začutil v svoji,
tedaj še zelo mladi duši, potrebo, da
se vmešam med one ljudi, ki so po¬
klicani »z uma svitlim mečem« osla-
viti slovensko ime, bil sem si takoj na
jasnem, da sem že a priori izgubljen,
če nastopim pod svojim pravim ime¬
nom, to je pod onim imenom, ki sem
je podedoval deloma po svojem po¬
kojnem očetu, deloma pa se z njim
obogatil pri krstnem kamnu. Ali ni¬
mam prav?«

»Ne morem in ne smem vas sta¬
viti na laž,« odgovorim mu ljudno
in mu znova natočim kupico.

»Vedno bolj se prepričujem,« na¬
daljeval je moj novi znanec Urban
Muha, »da najdem pri vas popolno
razumevanje. Pa naj se vrnem k svo¬
jemu životopisu. Sklenil sem, da si iz¬
posodim tuje ime, vsaj je izposojeva-
nje pri literatih vobče zelo v navadi.
Toda sklep in izvršitev, to je dvoje
različnih stvari. Dočim je bil moj
sklep storjen v hipnem trenotku, sem
pa za izvršitev na največjo škodo
slovenskega slovstva porabil pol le¬
ta. Hotel sem si izbrati lepo in pesni¬
ško navdahnjeno ime, s katerim bi si
kar na mah osvojil rahločutna srca
naših Slovencev, kakor nekdaj" Stri¬
tar s svojim Borisom Miranom. Po¬
skusil sem najprvo kakor Vesel-Ko-

87

sezki v to svojo svrho vporabiti ime
svoje domače vasi. To svojo namero
sem pa že. ob njenem rojstvu moral
zavreči, ker sem rojen v Oslici, v
škofjeloškem okraju, in bi iz mojega
rojstnega kraja izpeljani priimek naj¬
brž ne donel posebno blagoglasno in
priporočljivo. Začel sem potem iska¬
ti posnemanja vrednih zgledov v
»Ljubljanskem Zvonu«, kjer sem na¬
šel res vse polno najlepših psevdoni¬
mov, pod katerimi so skrivali nade¬
budni Pegazovi jahači v svoji krom-
nosti svoja prava imena. Tam sem
našel res vse polno raznih Nenadov,
Rastislavov, Zdeslavov, Miroljubov,
Slavomirov, Zvonislavov, Borutov,
Doranov, Oginov, Prokopov, Radin-
skih, Savinskih, Dravinskili, Bred,
Vid itd. Spoznati sem moral na svojo
veliko žalost, da so mi tekmeci na
polju slovenske muze že precej pre¬
tekli pot in mi pustili prav malo iz¬
bire. Predočite si torej prav lahko, v
kaki strašni zadregi sem se tedaj na¬
hajal, ker nisem mogel tako hitro do¬
biti pripravnega, izmišljenega imena,
pod katerim bi mogel spraviti v jav¬
nost svoje duševne prvence. Noč in
dan sem napenjal svoje možgane,
toda dobrega pol leta zastonj in to na
največjo škodo slovenske literature
in tudi svojo, ker so si med tem ča¬
som srečnejši tekmeci brez konku¬
rence lahko spletali lavorjeve vence

88

svoje nesmrtnosti. Misliti si morate,
kake srčne boli sem tedaj trpel in
tedaj sem v svojem obupu tudi že za¬
čel iskati tolažbe v čašah opojnosti.
Še danes moram, če se spomnim te¬
danje svoje sreče, topiti te svoje ža¬
lostne spomine v pijači...«

Urban Muha je posegel žalost¬
nega obraza po svoji kupici in jo iz¬
praznil. Nekaj časa je potem zamiš¬
ljen molčal, naenkrat se mu je pa
razjasnil obraz in je nadaljeval:

»Nekega zimskega večera sem
se v svoji skromni sobici grel pri za¬
kurjeni peči in ves obupan premišlje¬
val svojo grenko usodo. Na mizi so
pa ležali razmetani moji, svetu žali-
bog še nepoznani duševni proizvodi,
katere sem kanil izročiti v svojem
obupu požrešnemu ognju, ki je jel v
peči že pojemati. Približal sem se
mizi s solzami v očeh in s črnim skle¬
pom v svojem nesrečnem srcu, da iz¬
vršim umor nad svojimi toli ljubljeni¬
mi duševnimi otroci. 2e sem pogra¬
bil s svojimi nesrečnimi rokami za
nje, že jih približal pojemajočemu
ognju ..., tedaj mi je pa nebeški Apo¬
lon vdihnil v moje razbeljene mož¬
gane rešilni psevdonim in moji ubogi
duševni otroci so srečno ušli svoji
usodi. Dovolite mi, da Si pretresajoči
spomin na ta strašni trenotek ubla¬
žim s kupico vina.«

89

Po teh besedah je Urban Muha
zvrnil v se kupo, katero sem mu
med tem natočil. Popolnoma prerojen
je potem nadaljeval svojo povest.

»Sedaj so prišli za me nepozabni
časi največje sreče in pravega bla-
ženstva. Pod ponosno zastavo izbra¬
nega psevdonima so šli moji ljubljeni
otročički v pisani svet. Kje je ono
spretno pero, ki bi dovolj veličastno
popisalo ona moja nebeška čutila, ki
so navdajala moje presrečno srce, ko
sem zrl prvič svoje proizvode tiskane
črno na belem? Ne od rujnega vinca,
ne od same prave sreče sem bil pijan
in kdor je tedaj srečal blaženega Ur¬
bana Muho, tiskanega slovenskega
pisatelja in pesnika, tisti mu je lahko
bral raz njegov obraz, da ga ni sreč¬
nejšega človeka pod božjim solncem.
Tem najsrečnejšim dnem mojega
bornega življenja bodi posvečena ta
kupica.«

Zatopljen v svoje blažene spo¬
mine, izpraznil je Muha svojo kupo,
katero sem mu napolnil iz novega li¬
tra, ki ga je na moj ukaz postavila na
mizo krčmarica. Še le čez delj časa
se je zopet oglasil:

»'Tiste srečne čase sem potem
polnil s svojimi proizvodi, sicer za
malo ali nič nagrade, predale vsem
leposlovnim listom in številnim kole¬
darjem, pisal neutrudljivo podlistke
v dnevnike in čeprav večkrat z lač-

90

nim želodcem, užival vendar nepo¬
pisno srečo tiskanega pisatelja in
pesnika. Toda »hitro vrti se sreče
kolo« m »rož’ci so le kratke urce
dane!« Dovolite mi, da poprej, pred-
no nadaljujem svojo povest, svoje,
od sedaj žalostne spomine, oživim z
novo kupo.«

Muha je zvrnil zopet čašo vina
in nadaljeval:

»Ne vem, kaj sem se zameril
urednikom, toda za slovensko litera¬
turo žalostno dejstvo je, da so na¬
enkrat uredniki začeli odklanjati mo¬
je spise, češ, da so vodeni, brez soli
in da ne spadajo drugam kot v ono
strašno posodo, ki se imenuje uredni¬
ški koš in ki je nam Slovencem ubila
že toliko nadebudnih talentov. Da bi
nesposobne in krivične urednike pre¬
pričal o njihovi vnebovpijoči krivici,
sem z mrzlično naglico noč in dan
pisal in pisal ter dan na dan oblego-
val vsa uredništva s svojimi spisi.
Toda zastonj! Lažje omehčaš kamen
kot krivičnega urednika! Da pogine¬
jo vsi uredniki, v to ime izpraznem to
kupico!«

Besedam sledilo je takoj dejanje.
Čez dalj časa potem je ubogi Muha
zopet začel:

»Na dobo moje izredne plodovi-
tosti nastopila je naenkrat doba silne
reakcije. V glavi so mi v enomer ro¬
jile srečne in izvirne misli; ko sem

91

jih pa hotel zaupati belemu papirju,
katerega sem poprej z največjo la¬
hkoto popisal cele skladovnice, ni¬
sem jih mogel spraviti na papir, če¬
prav sem cel dan pomakal svoje pe¬
ro v črnilnik in zgrizel po deset držal
na dan. Ni šlo, pa ni šlo! Vendar ni¬
sem obupal. Če sem cel dan držal v
rokah pero, potolažil sem zvečer
svoje razdvojeno srce, da nisem bil
danes razpoložen in da bo jutri vse
drugače in boljše. Toda ta »jutri« ni
hotel napočiti. Tako sem dan za dne¬
vom, teden za tednom, mesec za me¬
secem čakal zaman na ta »jutri«. V
svojem obupu sem se zaupal dobre¬
mu prijatelju in mu potožil svoje
gorje. Dobri prijatelj, ki je svoje-
dobno gledal s ponosom na me, me
je sočutno poslušal in mi končno
prav hladno zabrusil v obraz: »Bra¬
tec, ti si se izpisal in ta bolezen je
neozdravljiva.« Kakor bi me udaril
s težkim kladvom po temenu, zadele
so me te brezsrčne besede. »Izpisal«
sem se torej, torej sem duševni mrt¬
vec pri živem telesu! Izpisan...!«

Nesrečni Urban Muha je začei
pri teh besedah kot otrok bridko in
neutolažljivo ihteti. Da je imela nje¬
gova brezmejna žalost resnično svoj
izvor v njegovem obupanem srcu,
sklepati je bilo iz dejstva, da je to
pot ni skušal potolažiti z vsebino ku¬
pe. Revež se mi je v srce smilil, ker

92

s svojim ihtenjem ni mogel preneha¬
ti. Svojo glavo je sklonil na roke in
jokal... Končno se je nekoliko umi¬
ril, trudno dvignil svojo glavo in s
trudnim glasom omenil:

»To je zgodba mojega nesrečne¬
ga življenja, katero sem začel s tako
visokimi poleti. Morebiti hočete ve¬
deti še konec? Ta konec je zelo pro¬
zaičen in nevreden mladostnega po¬
leta. Sedaj zopet pišem na beli pa¬
pir, toda ne pišem svojih krasnih mi¬
sli, temveč za malo dnevno odškod¬
nino prazne in suhoparne tuje misli
in besede. Da ne poginem lakote za
kakim plotom, prodal sem svojo dušo
in postal suženjski hlapec, pisar!«

Po teh pikro izgovorjenih bese¬
dah izpraznil je nesrečni Urban Muha
svojo kupo, vstal od mize, brez slo¬
vesa me zapustil in se izgubil v črno

noc.

93

Rešitev iz Vodic.

V krasno opremljeni sobi pono¬
sne ljubljanske palače je sedel pri
obloženi pisalni mizi mož bledih,
upalih lic. Na steni njemu nasproti
so visele z zlato - modro - rdečimi
trakovi ovite slike največjega finanč¬
nega ženija Lawa, znanega grškega
Herostrata, amerikanskega Barnu-
ma in sv. Liguorija.

Pri pisalni mizi sedeči mož je bil
v najboljši moški dobi. Njegove tre¬
soče roke so nervozno prelistovale
in premetavale na mizi razpoložene
spise, obstoječe iz voluminoznih pi¬
sarij, obsežnih računov in kilometr¬
skih načrtov. Čim bolj se je mož
utapljal v svoje pisarije, račune in
načrte, tem bolj je bledelo njegovo
lice, tem bolj so se mu tresle roke.
Na mrko čelo so mu pa začele stopa¬
ti mrzle srage, viden znak njegovega
notranjega razpoloženja. Obupno je
dvigal svoje oči k podobam na steni
in šepetaje vzdihnil:

»O sv. Liguorij, v zgodovini pro-
sluli Herostrat, ženijalni Law in ti

94

nedosežni Barnum! Na vas vse se
obrača vaš verni učenec z vročo in
ponovno prošnjo, priskočite mu na
pomoč, ne zapustite ga v njegovi sti¬
ski in nesreči. Saj sem se celo svoje
življenje ravnal po vašem vzvišenem
vzgledu in vaših krasnih naukih. Po
tvojih naukih, pretkani sin solnčnega
Neapolja, sem uravnaval vedno svo¬
je misli, besede in dejanja in ti nisi
imel doslej še vrednejšega učenca na
slovenski zemlji. Sledeč tvojemu
vzpodbudnemu vzgledu, krepostni
Efežan, sem brezsrčno zažgal pono¬
sni hram slovenske Talije in brez
sramu pognal po svetu v bedo in si¬
romaštvo njene učence. Kako dobro
in temeljito sem znal posnemati in
tudi posnemal tvojo amerikansko re¬
klamo, mojster Barnum, mi še po¬
udarjati ni treba! In končno, ti moj
vzgledni Law! Ali nisem noč in dan
proučeval tvoje življenje in se noč
in dan z vsem naporom svojih mo¬
žganov poglabljal v tvoje očarujoče
finančne mahinacije. Saj si gledal
name s te stene, ko sem, posnemajoč
tvoj vzpodbudni vzgled razmetaval
in razsipaval hladnokrvno milijone!
Vrhovno moje načelo je bilo: S tujo
roko je lahko loviti gade. Sedaj, ko
sem po vaših naukih zabredel v. za¬
gato, iz katere ne vem izhoda, sedaj,
ko se vslcd posnemanja vaših vzgle¬
dov nahajam v škripcih, iz katerih

95

se ne morem izmotati, me puščate na
cedilu brez pomoči! Zaklinjam vas,
prosim in rotim vas, ne zapustite
me, temveč usmilite se me ubogega
nesrečnika, podelite mi svojo po¬
moč!«

Z mrzlimi sragami na svojem
bledem čelu in upalih licih je srepo
zrl mož na slike na steni. Toda slike
na steni so ostale neme . . .

Tedaj je mož skočil po koncu in
začel nemirnih korakov meriti svojo
prostorno sobo, sikajoč med zobmi:

»Torej molk in nič drugega kot
molk je vaš odgovor na moje mile
prošnje za pomoč in rešitev. To je to¬
rej vaša hvaležnost za to, da sem
vam posvetil vse svoje dejanje in ne¬
hanje, da sem se vam zapisal z du¬
šo in telesom! Lepa hvaležnost to!
Ko sem zavijal svoje besede in delil
dannadan udarce v obraz resnici,
božji hčerki, ko sem ubijal sloven¬
sko gledališče in deval na natezalni¬
co učiteljske trpine, ko sem tolkel ob
bučni boben amerikanske reklame in
do neba povzdigoval svoje velikopo¬
tezne akcije in neizvedljive utopije,
ko sem metal skozi okno v Savo in
druge vode itd. od žuljavih rok sku¬
paj znešene in od gladnih ust odtr¬
gane stotisoče in stotisoče, da celo
milijone, tedaj ste z zadovoljstvom
zrli na svojega vernega in poslušne¬
ga vajenca in niste niti z mazincem

96

ganili, da bi ponudili rešilno bilko
človeku, ki udarjen s slepoto, tava
brez rešitve proti pogubonosnemu
brezdnu. Danes ne poznate več svo¬
jega učenca, nimate zanj pomoči in
rešitve, nego ga prepuščate njegovi
strašanski usodi. . .«

Obupani mož se je vrnil k svoji
pisalni mizi, katere globoki predali so
bili na stežaj odprti, se zopet vsedel,
sklonil svojo izmučeno glavo na ro¬
ke in se zamislil. Njegove misli so
pa morale biti težke in mukotrpne,
ker so se mu sem in tja izvili iz prst
ječeči vzdihljaji, medtem ko mu je
roka nemirno švigala po razprostrtih
spisih, računih in načrtih. Tako je
nesrečni mož prebil ure in ure . . .

Naenkrat se je začulo na vratih
rahlo trkanje. Kakor bi nesrečnika
pri pisalni mizi pičil gad, je šinil po-
koncu in s svojimi tresočimi rokami
začel metati vse počez na kup na
mizi razpoložene spise in načrte in jih
mašiti v odprte predale, katere je
skrbno zaklenil potem, ko je bilo vse
notri zmašeno.

Ko je bil s svojim delom gotov,
je zaklical z mogočnim glasom: »Na¬
prej!« stopil do vrat, jih odklenil
potem se pa vrnil zopet k svoji pisal¬
ni mizi, oprl se s komolcem ob na-
slonjačo svojega stola in v mogočni
pozi malega Korzičana pričakoval
svoj obisk.

97

7

V sobo je stopila mlada in skoro
do nepoznanja v velike rute zavita
ženska, ki je pred vsem šinila s svo¬
jimi očmi po celi sobi in tiho vpra¬
šala:

»Pa vsaj ni nobenega orožnika

tu?«

»Kakšnega orožnika?« se je za¬
drl mož pri mizi nad žensko. »Tu ni¬
majo orožniki, hvala bogu, še niče¬
sar opraviti. Kakšno vprašanje je pa
sploh to? Ali mar ne veste, kje ste?
Najodločnejše si prepovem vsako
besedo o policajih, orožnikih, držav¬
nem pravdniku, sodišču, kriminalu in
o vešalih! To si zapomnite, ako ho¬
čete z menoj zlepa izhajati!«

»Nikar se ne jezite,« je prekinila
došla ženska razjarjenega moža.
»Saj s svojim vprašanjem po orožni¬
kih nisem cikala na vas, temveč mi¬
slila samo nase. Pa ste postali pri
nedolžni besedi orožnik takoj tako
srdit, kakor osa in ste se začeli tre¬
sti, kakor šiba na vodi ... Če vam
ni všeč, pa bom kar šla, čeprav ste
po me pisali in me za božjo voljo pro¬
sili, da naj pridem čim preje k vam.
Če se bodete pa tako name drli, po¬
tem pa z bogom, veste mož, z Vodi¬
ško svetnico se ne govori s takim za¬
diranjem . . .«

»Kaj, vi ste, vodiška Johanca,«
je začel mož s popolnoma izpreme-
njenim, angelsko- in ljudomilim gla-

98

som. »Zakaj pa tega niste takoj po¬
vedali? Ali je bilo potrebno tisto ne¬
umno vprašanje po orožnikih? Pro¬
sim lepo, stopite le bližje in se blago¬
volite vsesti na to - le zofico, prav
mehka je in človek lahko sedi ure in
ure na nji, ne da bi ga začele boleti
kosti.«

»Tako se govori z menoj,« je od¬
vrnila došla ženska, se vsedla široko
na zofo in začela odlagati rute, v
katere je bila čez glavo zavita. »Ne
zamerite mi, če se malo odvijem, ker
mi je vroče, kakor bi se že v peklu
cvrla. Pa sem se morala malo bolj
obleči, ker me poznajo že vsi ljub¬
ljanski izvoščki, postreščki in mesar¬
ski hlapci, ki bi takoj vsi zatulili, če
bi me zopet videli v Ljubljani in spo¬
znali. Ha, ha, pa pi nihče spoznal Vo¬
diške Johance, ko je šla skozi Ljub¬
ljano in krenila k vam. Tako, sedaj
sem pa gotova z odvijanjem in pri¬
pravljena poslušati, kar mi bodete
povedali. Pred vsem bi rada vedela,
zakaj ste me klicali. Vam kar narav¬
nost povem, da nisem nič kaj rada
prišla, ker so se sedaj pričeli zani¬
mati zame tudi taki ljudje, ki niso
verovali v moje čudeže in še manj
nosili cvenk v Vodice. S takimi ljud¬
mi pa ne maram nič opravila, se tu¬
di ne izplača, zato vam bo razumlji¬
vo tudi moje prvo vprašanje pri
vstopu.«

99

7 *

»Le malo potrpite, moja ljuba
Johanca, vse vam povem,« je omenil
naš mož ter stopil k vratom sobe in
jih skrbno zaklenil. Vrnivši se k Jo-
hanci, je začel z ljubeznjivo besedo:

»Veš, ljuba moja Johanca, saj
dovoliš, da te tikam, ker se čuje to
bolj kolegijalno, stvar je taka - le:
Tebi so zmešali tvoje štrene v Vo¬
dicah, meni pa mešajo štrene v
Ljubljani. No, pa ti se boš že izmota¬
la, saj znaš delati čudeže in ti bode
prava malenkost, izviti se iz svoje¬
ga sedanjega neprijetnega položaja.
Moja stvar je pa vsa drugačna...«

»Kaj pa se je zgodilo strašne¬
ga?« je vprašala sočutno vodiška
svetnica na jokave in obupne besede
našega moža. »Pa saj ni izšla kaka
taka postava, da se bodo morali du¬
hovniki odslej brigati le za sveto
cerkev in za izpolnjevanje težkih
dolžnosti svojega svetega duhov-
skega poklica, posvetne zadeve in
ženske pa pustiti docela v nemar!«

»Hvala bogu, take postave pa
pri nas ne bo nikdar, če se liberalci
še bolj derejo in se sklicujejo na iz-
veličarjeve besede, da njegovo kra¬
ljestvo ni od tega sveta. Na to^stran
me pa čevelj nič ne žulji, čeprav
imam pri enem veliko večjo peto
kot pri drugem.«

»Saj res, pa to nič ne de, so
vseeno prav postaven gospod,« po-

100

tolaži vodiška svetnica malega Na¬
poleona.

»Veš, moja ljuba Johanca, stvar
je vsa drugačna. Upam, da smem od¬
krito govoriti, saj sva si sorodna po
svojih dušah in svojem delovanju.«

»Kar nič naj se ne ženirajo, go¬
spod kolega,« bodrila je svetnica
Johanca našega moža.

»Če je pa tako, potem bom pa
govoril kar naravnost in brez vseh
ovinkov, čeprav tega nisem nič kaj
prav navajen. Vidiš, preljuba Johan¬
ca, stvar je taka-le: Jaz sem utaknil
svoj nos in svoje prste v stvari, na
katere sem se toliko zastopil kot za¬
jec na boben. En čas sem prav do¬
bro vozil, sedaj je pa prišlo tako, da
sem jo prav pošteno zavozil, da tiči
moj voz čez kolesa v močvirju in
nepredirnem blatu in da ne morem
ž njim ne naprej, ne nazaj. Vse sem
že poskusil, da bi spravil svoj zavo¬
ženi voz iz močvirja, pa vse nič ne
pomaga. Nikdar živeče ljudi sem
najemal, da so lomili za me bojna
kopja, na debelo smo kršili in 'po¬
tvarjali postavo, odsotnim ljudem
sem podtikaval krivo prisego, lagal
sem kot cigan, celo nasprotno stran¬
ko sem naganjal s krivoprisežniki,
pa vse zastonj! Moj voz tiči naprej
v močvirju in v to močvirje potopil
se bodem skoro tudi jaz, ako se ne
izvrši nekaj izvanrednega, nekaj ne-

101

naravnega, z eno besedo, ako se ne
zgodi čudež. Tedaj sem se spomnil
tebe, preljuba Johanca, ki znaš de¬
lati čudeže, ker ti edina mi moreš po¬
moči, ti edina moreš postati moj re¬
šilni angelj. Ali mi hočeš pomagati s
svojimi čudeži, preljuba vodišKa
svetnica? Ne bodeš delala zastonj
čudežev, kakor jih nisi v Vodicah,
kraljevsko te bom nagradil in ti na¬
sul tvoj predpasnik toliko bliščečega
zlata, da boš lahko stopila takoj v
pokoj in da se ti potem ne bode nik¬
dar več treba ukvarjati s čudeži.
Poglej, predobra Johanca, na kole¬
nih klečim pred Teboj in s povzdig¬
njenimi rokami te prosim rešitve!
Usmili se me, usmili!«

Pri zadnjih besedah je zdrknil
naš mož na kolena, vzdignil svoje
roke in milo zrl v vodiško svetnico
kot svojega edinega spasitelja. Jo¬
hanca je nekaj časa molče opazova¬
la nenavadni prizor, potem je pa
počasi vstala raz mehko zofo, stopila
h klečečemu trpinu, ga prijela za po¬
vzdignjene roke in izjavila s sveča¬
nim glasom:

»Ker znajo, gospod kolega, tako
lepo prositi, naj pa bo! Tu je moja
beseda, hočem vam pomagati, ven¬
dar pristavim, da moji čudeži niso
zastonj! V Vodicah sem sicer prislu¬
žila s svojimi čudeži ogromne vsote,
pa kaj mi to pomaga, ker so mi sko-

102

ro vse odnesli oni moji španovarji,
ki me sedaj izdajajo in me niti po¬
znati nočejo več. Zato jim pa še en¬
krat ponovim, hočem jim pomagati
s čudeži, toda nikakor ne zastonj. Za
svoje čudeže zahtevam plačilo m to
mi bodo tudi dali, kaj ne gospod ko¬
lega?«

Ko je klečeči mož slišal to sve¬
čano zatrdilo, planil je po koncu, se
zavrtel trikrat okrog svoje osi in
končno tako glasno zavriskal, da se
je stresla vsa palača.

»Juhuhu, Juhuhu! Rešeni smo,
rešeni! Vodiška Johanca me bode
rešila, ona je moj rešilni angelj! Ne
bodo me ugonobili še ti smradljivi li¬
beralci, če se tudi postavijo vsi na
glavo! Juhuhu! Rešeni smo, rešeni!
Juhuhu, smo že iz vode!«

Mož je še parkrat zaplesal Da¬
vidov ples po svoji prostrani sobi,
potem se pa sopihajoč zopet vstavil
pred vodiško svetnico, ki se je mej
tem zopet vsedla na zofo, in široko
razkoračen izjavil s svečanim gla¬
som :

»Preljuba moja Johanca, odslej
naprej punčica v mojem očesu! Za
enkrat ti bodi izrečena najiskrenejša
besedna zahvala za tvojo obljubljeno
pomoč v skrajni sili in stiski, cvenk
pa pride pozneje, smo sedaj ravno
malo suhi. Pa pustiva to stvar za
enkrat na strani, ker ti bom že po¬
zneje natančnejše vse obrazložil, kaj-

103

ti tudi tukaj bo treba tvojih čude¬
žev. Da te ne bodo izvohali smrad-
ljivi liberalci, ti bom preskrbel varen
kotiček.Pa ne bo slab ta kotiček! Po¬
glej, v ti - le lepi sobi zraven mene
boš varno skrita. Sobo ti bom dal
takoj kraljevsko opremiti. Veš, pod
streho imam kupe najlepšega pohi¬
štva, katerega je naš najvišji gospo¬
dar predčasno in zgolj iz zapravlji¬
vosti zavrgel, ker je hotel imeti še
lepšo in bogatejšo opravo. To po
krivici zavrženo pohištvo nam bo se¬
daj prav prišlo in ti boš tako bogato
nastanjena, kakor malokatera cesa¬
rica. In stregli ti bomo vsi od prvega
do zadnjega. Ti boš pa za mojo re¬
šitev delala čudeže, da se bo kar ka¬
dilo. Izjavi se, če ti je tako vse prav
urejeno in mi še enkrat ponovi odre¬
šilno besedo, da mi hočeš stati na
strani in s svojimi čudeži izkopati
moj zavoženi voz iz blata in moč¬
virja.«

»Hočem,« se je odrezala moško
vodiška svetnica.

»Juhuhu in še enkrat juhuhu!«
je zaukal mali Napoleon in se same¬
ga veselja poskusil postaviti na gla¬
vo, kar se mu pa ni posrečilo. Ven¬
dar pa to ni njegovega veselega raz¬
položenja prav nič kalilo, ker je bilo
brezmejno njegovo zaupanje in trd¬
na njegova vera v čudodelno moč
vodiške svetnice.

104

Na begu v Ameriko.

S prijateljem sva se menila o
rakrani naše dežele, da beže ljudje
kar trumoma v Ameriko in to ljudje v
najboljših letih, sami zdravi in krepki
delavci. Bila sva si oba edina, da bo¬
de silni beg naših ljudi v Ameriko v
kratkem postal prava katastrofa za
našo ubogo kranjsko deželo, ki po¬
šilja dan na dan za razne potrebšči¬
ne kupe denarja iz dežele, dočim ni¬
ma prav nič ali prav malo takih pri¬
delkov in izdelkov, za katere bi se
stekal denar k nam.

Govorila sva tudi o vzrokih te¬
ga, vedno naraščajočega izseljeva¬
nja, na kar mi je začel moj prijatelj
pripovedovati, kar je pred kratkim
časom doživel in slišal v vlaku do¬
lenjske železnice. Prijatelj mi je pra¬
vil to-le:

Pred kratkim sem imel opraviti
na Dolenjskem v bližini Novega me¬
sta ter sem se z večernim vlakom
vračal v Ljubljano. Vlak je bil precej
napolnjen, vendar se mi je posrečilo
priti v oddelek, kjer je bilo še dosti
prostora.

105

V Trebnjem je vstopilo zopet
več ljudi, med njimi tudi nekaj Ame-
rikancev, od katerih so se pa razen
enega vsi porazgubili po drugih vo¬
zovih. V moj voz vstopivši Amerika-
nec se je vsedel tik mene in položil
svoj kovček k stropu, kjer je bil že
kovček meni nasproti sedečega pot¬
nika, ki cel čas ni spregovoril niti
besede, temveč le mrko gledal v tla.

Novodošlec se je ozrl po meni
in drugih sopotnikih. Meni nasproti
sedeči potnik mu je moral biti znan,
ker ga je dalj časa pozorno gledal,
potem pa ogovoril:

»Janez, ali si ali nisi? Meni se
prav zdi, da si ti Janez Glavan, moj
stari tovariš in prijatelj iz lepili voja¬
ških let, ko sva še skupaj tolkla ko¬
mis v vojašnici ob Ljubljanici. Ali
niso bili lepi časi pred osmimi leti?
Povej mi, če imam prav, zini katero.«

Mrki moj sopotnik je dvignil po¬
časno svoj pogled in potem odgovo¬
ril z otožnim glasom:

»Sem Janez Glavan in ti si Mar¬
tin Burja, stari moj prijatelj, s kate¬
rim se nisem videl že dolgih osem
let, od kar sva slekla cesarsko suk¬
njo. Res so bili tedaj lepi časi! Če¬
prav sva imela pri vojakih Veliko sit¬
nosti in nadlog, vendar se jih z vese¬
ljem spominjam.«

»Tudi jaz,« omenil je na to Mar¬
tin Burja. »Res smo včasih silno in

106

živinsko trpeli, a smo vse prenesli,
saj smo bili mladi in pravi korenjaki.
Ali se še spominjaš tistega napihnje¬
nega korporalčka Bezlaja, ki je imel
cel dan odprta svoja usta, iz katerih
so bruhala v enomer na nas vsa ime¬
na naših domačih živali?«

Moža sta se na to dolgo in široko
spominjala svojih predstojnikov, to¬
varišev in raznih dogodkov iz svoje
vojaške službe. Ko sta končno obde¬
lala vse svoje vojaške spomine, je
pa moj stari sopotnik vprašal novo-
došlega prijatelja, kam je namenjen.

Novodošlec je malo vzdihnil, po¬
tem pa odgovoril: »Čez veliko lužo

in ti?«

»Tudi.«

Moža sta na to dalj časa mol¬
čala, zatopljena vsak v svoje misli.
Po daljšem molku je pa stari sopot¬
nik Janez Glavan zopet spregovoril:

»Kaj te žene v Ameriko? Koli¬
kor se še spominjam, si mi pri voja¬
kih vedno pripovedoval, da imate
doma zelo obsežno kmetijo, ki bode
tebi pripadla, ker se je starejši brat
že priženil na drugo posestvo in ker
sta ostala doma le ti in od tebe do¬
sti mlajša sestra. Ali nisi prevzel do¬
mačije?«

Ogovorjencu se je obraz stem¬
nil in dalj časa ni zinil besede.

»Res sem ti to pravil pri voja¬
kih,« začel je slednjič z zamolklim

107

glasom, »in se ti tudi nisem lagal.
Naša domačija je veljala za eno naj¬
boljših v naši vasi in moj pokojni oče
je vedno govoril, da jo bode meni iz¬
ročil. Zato sem se tudi, ko sem prišel
od vojakov, prijel takoj pošteno in z
veseljem motike in pluga. Gotovo bi
ostal moj pokojni oče tudi mož be¬
seda, če se ne bi k nam priklatil neki
hudič . . .«

Pripovedovalec je obmolknil,
zaškripaj s svojimi zobmi in se za¬
mislil. Še le čez nekaj časa je zopet
nadaljeval:

»Naš stari dobri župnik je umrl
in dobili smo prav mladega namest¬
nika. Ta se je brigal za vse mogoče
stvari, samo za cerkev ne. Komaj se
je nekoliko pogrel pri nas, že je
zbobnal skupaj dekleta iti poklical v
življenje Marijino družbo. Namesto
da bi dekleta delala, so letala sedaj
noč in dan v župnišče in po raznih
božjih potih. To mu pa ni zadostova¬
lo. Skoro je sklical skupaj še nas
fante in nam povedal, da moramo
ustanoviti odsek »Orla«. Ne da bi ve¬
deli, zakaj hoče župnik ustanoviti
ta odsek, se je večina naših fantov
udala pritisku mladega župnika in
tako tudi jaz. Župnik nam je naročil
orlovsko opravo. Sedaj smo morali
hoditi noč na noč v šolo, da smo se
malo zvirali, potem pa pili in pili do¬
ma in drugod. Nekaj časa se mi je to

108

zapravljivo početje kot mlademu
fantu zelo dopadlo, sčasoma sem pa
začel spregledovati, da je tako po¬
tratno življenje pač dobro za spočite
duhovne, ne pa tudi za kmečkega
človeka, ki se čez dan že dosti pri
delu stelovadi in ki naj ponoči poči¬
va, da bo drugi dan zopet dober za
delo. Sklenil sem izstopiti, a sem s
svojim sklepom dolgo odlašal, ker sem
videl, da so moji starši vsi vneti za
mladega župnika in njegovo delova¬
nje. Dobro leto bode od tega, ko sem
vendar izvršil svoj sklep . . .«

Pripovedovalec je zopet utihnil
in zopet se je slišalo škripanje njego¬
vih krepkih zob. Tudi njegov sopot¬
nik je molčal in pokojno čakal, da
bode njegov prijatelj nadaljeval.

»Na drugem koncu naše vasi je
Zemljanova hiša, trdna kakor naša.
Kar čez noč je postala domača Mici-
ka velika. Bila je pridna in delavna,
da daleč okrog ni imela vrstnice.
Govorila sva večkrat in se začela ra¬
da gledati. Toda najino znanje je bila.
brez greha. Na zahtevo župnika je
morala pristopiti k Marijini družbi.
Tam se je pa sčasoma sprevrgla in
vsa spremenila. Bila je v družbi naj¬
svetejša in ljudje so si začeli šepe¬
tati, da jo bode postavil 'župnik za
vodnico, ker jo najrajše vidi. Prosil
in rotil sem jo, da naj zapusti Mariji¬
no družbo, a ona me je vsa pod vpli-

109

vom mladega župnika osorno zavr¬
nila ... V sveti jezi nad svojim
dekletom sem pobral orlovske cu¬
nje, jih zanesel v župnišče ter jih vr¬
gel pred župnika rekoč, da izstopim.
Župnik je bil tedaj od same jeze ves
zelen in mi zagrozil, da bom še brid¬
ko obžaloval svoj nepremišljeni
korak.«

Mladi mož je škripaje z zobmi
zopet za nekaj časa prenehal svojo
povest, potem pa zopet začel:

»Lanska zima je bila huda. Moj
oče se je prehladil. Kmalu mu je bilo
tako hudo, da se je moral vleči. Po¬
klicali so župnika, ki je ostal dolgo
pri očetu, potem pa še večkrat pri¬
šel. Ko sem nekega dne moral v dve
uri oddaljeni gozd, je bil župnik zo¬
pet pri očetu in ga nagovoril, da naj
napravi poslednjo voljo. Ker je bil
oče pripravljen, poklical je župnik
takoj tri priče, da je pred njimi in v
župnikovi navzočnosti izrekel svojo
oporoko. In v ti oporoki je moj po¬
kojni oče snedel svojo besedo, ker je
posestvo zapustil moji pobožni se¬
stri, volil veliko za cerkev in maše,
mene pa odpravil z neznatno od-
pravščino 2000 K. To je bilo prvo
maslo, ki mi je je zvaril ta hudič, ka¬
teremu bi najrajši razklal njegovo
hudobno butico. Moj oče je skoro na
to sklenil. Ko sem po njegovi smrti
zvedel za oporoko, sem klel in klel

110

ter letal okrog sodišča in doktorjev,
da dosežem svojo pravico. To bi bil
vkolikor toliko tudi dosegel, če ne bi
bila prišla vmes neka nova hudo¬
bija . . .

Mož je zaškrtal z zobmi, nekaj
trenotkov molčal in potem zopet
spregovoril:

»Ko sem letal okrog sodišča in
doktorjev, mislil sem vedno na Zem¬
ljanovo Miciko. Čeprav se me je iz¬
ogibala, nisem je mogel pozabiti in
posebno v dolgih nočeh mi je bila
njena podoba vedno pred očmi. Te¬
daj so pa naenkrat ljudje začeli go¬
voriti, da Micika ni prav zdrava. In
res je postala silno bleda, da se mi je
revica smilila v dno duše in da sem
ponoči — še danes me je tega sram
— večkrat radi nje jokal kot otrok.
Naenkrat so pa ljudje tudi uganili
vzrok njenega bolehanja. Začeli so
govoriti o obiskih v župnišču in
usodepolnih posledicah teh obiskov.
Kaj ti bodem dalje razkladal, kaj so
vse ljudje govorili. Zame prebridka
resnica je, da Micika danes ziblje in
da jaz pri tem nisem nič prizadet. To
drugo maslo mi je pristudilo domači
kraj in mi tudi vzelo veselje do prav¬
danja s sestro. S poslednjo sem se
prav slabo za se poravnal, preskrbel
si potni list v Ameriko in se od doma
odpravil čez veliko lužo, od koder se
ne bodem nikdar več vrnil. To je

lil

moja žalostna zgodovina. Sedaj pa
povej še ti Janez, kaj podi tebe iz do¬
mače grude?«

Ogovorjeni Janez Glavan je ne¬
kaj časa zrl srepo v tla, potem pa
začel pripovedovati:

»Tebe žene od doma hudobija
strupenega duhovnika, mene pa tudi
in je moja povest precej podobna
tvoji. Dve leti po vrnitvi od vojakov
sem prevzel po očetu domačijo, ki so
jo šteli med najboljše daleč okrog.
Prevzeti sem pa moral tudi silna
bremena, ker mi je oče pri izročitvi
naprtal prav občuten vžitek in ker
je izgovoril mojim bratom in sestram
prav velike odpravke. Da bodem mo¬
gel shajati, moral sem gledati, da do¬
bim k hiši prav petično nevesto.
To sem tudi našel v svoji se¬
danji ženi, ki je prinesla k hiši kup
tisočakov, a tudi lep kup pretirane
pobožnosti. Komaj se je dobro ugne¬
zdila pri hiši, čepela je ves svoj pro¬
sti čas v župnišču in kaplaniji ali sta
pa posedala pri nas župnik in kaplan.
Ker so bili v župni vasi vsi trgovci
in gostilničarji napredni, ustanovila
sta duhovnika konsumno društvo, da
jim odžreta kruh in jih sestradata,
poleg tega društva pa še posojilnico.
Obema zavodoma je bil duša naš
kaplan, po čegar volji sem na zahte¬
vo svoje žene moral še jaz pristopni
k obema zavodoma in to še celo kot

112

eden prvih odbornikov, čeprav o
celi stvari nisem nič razumel, kakor
tudi moji tovariši ne. Kako je kaplan
gospodaril pri obeh zavodih, ti ne
bom podrobneje opisaval — samo to¬
liko ti povem, da je v par letih v
obeh zavodih stvar tako zavozil, da
so bili sami dolgovi, imetja pa nič.
Povrh je pa še za drag denar sezidal
velikansko hišo, katero je krstil za
»Društveni dom,« in ki je žrla veno¬
mer denar, donašala pa nič. Iz poso¬
jilnice je posojal denar, kar na slepo,
za poroke pa jemal kar nas odborni¬
ke, češ da je to tako samo radi lep¬
šega. Tudi mene je ta vrag vjel, da
sem se večkrat podpisal za poro¬
ka .. . videl sem pa na zadolžnicah
tudi podpise mojega imena, ki jih ni
zapisala moja okorna roka. Premotil
me je res sam vrag, da sem se utak-
nil v to reč, ker bi mi sicer ne bilo
treba iti od doma . . .«

Mož je za nekaj časa utihnil, gle¬
dal srepo v tla, potem pa zopet na¬
daljeval:

»Kaj bi ti to na dolgo in široko
pravil. Moj zakon je ostal hvala bo¬
gu brez otrok. Krivde najbrž ne bo
iskati pri meni, ker sem imel pomoč¬
nika v osebi mladega kaplana. Pred
več meseci sem ga zalotil in tedaj
sem mu prerahljal tako njegove ko¬
sti, da je moral tri dolge tedne ležati.
Vendar me ni ovadil in tudi moja že-

8

113

na je molčala kot grob. Med tem, ko
je kaplan ležal, sem pa prišel na
čudne stvari pri posojilnici in v kon-
sumnem društvu, ker sem spoznal,
da smo prezadolženi čez glavo. Ker
sem bil na vse strani porok, sem ta¬
koj vedel, da sem berač. Ker na mo¬
jem posestvu ni bilo skoro nič vknji-
ženega, izposloval sem si v mestu
večje posojilo, katero sem prejel da¬
nes izplačano in ki naj mi služi za
potne stroške in prve potrebe v Ame¬
riki. Da grem v Ameriko, nisem ni¬
komur povedal in še manj, da se ne
bodem nikdar vrnil. Če imam biti po
zaslugi duhovnega kramarja berač,
sem rajši berač v Ameriki, kot pa
doma. Iz tega lahko, ljubi Martin,
posnameš, da je tudi mene pognal v
Ameriko duhovnik, ki je zgrešil svoj
poklic in zavrgel prve dolžnosti svo¬
jega stanu . . . Upam, da bodem v
Ameriki imel mir pred temi vragi,
doma naj pa žena gospodari naprej s
kaplanom, kakor ve in zna.«

Mož je obmolknil. Njegov prija¬
telj na njegovo povest tudi ni nič
odgovoril. Na dolenjskem kolodvoru
sta oba Amerikanca zadela na rame
svoja težka kovčka in izstopila.

114

V bolnišnici.

Ivan Koren je začel bolehati. Za
svet vprašani zdravnik ga je silil, da
naj se poda v bolnišnico, ali pa v sa¬
natorij, kjer bo treba najbrže opera¬
cije. Koren je dolgo omahoval, ali bi
ubogal nasvet svojega zdravnika, ali
ne. Končno se je pa vendar odločil,
da bo poslušal zdravnika.

Kot previden človek je pa hotel
pred odhodom v bolnišnico urediti
svoje posvetne zadeve. Stal je nam¬
reč sam na svetu, brez žene in otrok
in tudi brez bližnjih sorodnikov. Ker
si je pa s poštenim delom in z ne¬
utrudljivo žilavostjo pridobil tekom
let prav lepo imetje, je hotel še pri
polni zavesti in po svoji prosti volji
razpolagati o tem svojem imetju, da
se ne bo po njegovi smrti razni la¬
komni sorodniki pehali, prepirali in
pravdali za njegovo dedščino.

Svoj sklep je tudi izvršil. Na¬
pravil je oporoko, v kateri je volil
svojo hišo s kupčijo vred svojemu
poslovodji, ki mu je že leta in leta
stal zvesto ob strani in s svojim po¬

lis

8 *

žrtvovalnim delom mnogo pripomo¬
gel k njegovemu blagostanju. Tudi
ostalih svojih uslužbencev ni pozabil,
temveč se jih spomnil z izdatnimi
volili. Enako je ukrenil tudi glede ne¬
katerih svojih sorodnikov, o katerih
je vedel, da so potrebni in vredni. V
oporoki se je pa primerno obdolžil
tudi številnim svojim prijateljem.
Kot zvest sin svojega zatiranega in
ubogega naroda je pa vse svoje
ostalo imetje zapustil svojemu naro¬
du na ime naših prvih narodno¬
obrambnih in prosvetnih društev . . .

Ko je tako uredil brez hrupa in
skrivaj svoje posvetne zadeve, se je
podal Ivan Koren s težkim srcem v
bolnišnico. Čeprav se je čutil telesno
še krepkega, so ga vendar obhajala
čudna čutila, ko je prestopil prag
prostrane bolnišnice.

V bolnišnici je bil sprejet z od¬
prtimi rokami, ko se je pri vstopu
oglasil za prvi razred. Ta prijazni
sprejem pa nikakor ni devati na ro¬
vaš dejstev, da je Ivan.Koren splo¬
šno veljal za zelo imovitega člove¬
ka in da je bil popolnoma osamljen,
temveč je bil nedvomno le viden iz¬
raz onega človekoljubja, ki splošno
vlada v podobnih zavodih.

Odkazali so mu takoj zelo pri¬
jazno sobico s tako lepim razgledom
na senčnati vrt, da je človek lahko
pozabil, kje se nahaja. Usmiljenka-

116

postrežnica je bila videti zelo lju-
beznjiva ženica prikupne zunanjosti;
njene besede so pa dokazovale, da ji
ni drugega mar, nego edinole briga
in skrb za bolnike.

Z najboljšimi upi na bodočnost
se je Ivan Koren naselil v prijazni
sobici, v kateri ga je skoro obiskal
poslujoči zdravnik, ga preiskal in mu
potem dal potrebna navodila glede
hrane in pijače. Pri odhodu je pa še
potolažil Korena, da njegova bole¬
zen ni tako huda in strašna in da se
mu je nadejati skorajšnjega popolne¬
ga okrevanja, čim se bo točno ravnal
po zdravniških ukazih in po navodilih
bolniških uslužbencev ter se varoval
vsakega razburjenja.

Po odhodu mladega zdravnika
je ostala pri njem še nekaj časa
usmiljenka, s katero je prijazno
kramljal. Končno jo je prosil, da naj
mu prinese »Slovenski Narod«, glede
katerega je ukrenil, da naj mu ga po¬
šiljajo v bolnišnico.

Postrežnica je odšla in se skoro
vrnila z večerjo. Na tableti je bil pa
tudi »Slovenec«. Ko je ugledal Ko¬
ren »Slovenca«, je vprašal postrež-
nico, ali »Slovenski Narod« še ni pri¬
šel? Ona mu je odvrnila,-da še ne
in da ga mu bo takoj prinesla, čim
ga odda pismonoša portirju.

Koren je nato zaužil svojo ve¬
čerjo, po večerji se pa vtopil neko-

liko v »Slovenca«, katerega je pa
skoro odložil, ker ni našel v njem nič
drugega, kakor samo strašno dolgo¬
vezna, a tudi strašno dolgočasna po¬
ročila o zadnjem katoliškem shodu.
Ko je prišla postrežnica po posodo,
ji je znova zabičil, da naj mu skoro
prinese »Slovenski Narod«, a dobil je
od nje samo odgovor, da se ne sme
razburjati.

Po precej slabo prebiti noči, so
ga drugi dan zdravniki natančno pre¬
iskali in ukrenili, da je treba pri njem
izvršiti čim preje operacijo, za ka¬
tero so določili takoj drugi dan. Ko
se je Ivan Koren vrnil v svojo sobo,
mu je bilo zelo dolgčas. Prosil je
vsled tega usmiljenko, da naj mu pri¬
nese kaj čtiva. Usmiljenka mu je
skoro prinesla kup »Slovencev«,»Do¬
moljubov«, »Bogoljubov«, nekaj šte¬
vilk »Reichspošte« in še nekaterih
drugih nemških časopisov črne bar¬
ve. Nevoljen je odrinil Koren to šaro
stran in vprašal usmiljenko, če nima¬
jo nobenega drugega berila?

Pri tem vprašanju pa Koren ni
dobro naletel pri usmiljenki, ki ga je
začela s sladkimi besedami svariti,
da se ne sme razburjati, ker bi mu
to utegnilo škodovati, in da naj po¬
seže le po prinešenih časnikih, saj so
sami dobri in pošteni. Usmiljenka je
razlagala potem Korenu še na dolgo
in široko dobrote in vrline teh časni-

118

kov. Koren končno zgovornega je¬
zička ni mogel drugače ustaviti, nego
tako, da se je vlegel na posteljo in
pokazal ženski svoj hrbet.

Skušal je zaspati, a ni mogel.
Začel je misliti na svojo kupčijo in
svoje prijatelje in se čudil, da se ga
še nihče ni spomnil in ga obiskal, če¬
prav so mu pred odhodom v bolni¬
šnico vsi zatrjevali, da ga bodo vsaki
dan obiskovali.

Pri večerji mu je usmiljenka zo¬
pet postregla s »Slovencem«, a glede
njegovega vprašanja po »Sloven¬
skem Narodu« odvrnila, da ni došel.
Pri tem je pa tudi že previdno pri¬
stavila, da je »Slovenski Narod« zelo
protiverski list in da torej ni pri¬
pravno berilo za bolnika, ki se ima
podvreči težki operaciji. Ko ji je pa
hotel Koren ugovarjati, mu je pa ta¬
koj prestrigla besedo z resnim sva¬
rilom, da se ne sme razburjati, ker bi
znalo vsako razburjenje kvarno vpli¬
vati na njegovo stanje.

Koren se je obupno vdal v svo¬
jo usodo in molče zaužil svojo ve¬
čerjo. Njegovemu vzgledu pa nika¬
kor ni sledila usmiljenka, ker mu je
začela z zgovorno besedo slikati vse
mogoče nevarnosti jutrajšnje opera¬
cije in mu polagati na srg.e, da bi se
ne mogel boljše pripraviti na opera¬
cijo, kakor če se spravi poprej z bo¬
gom.

119

Tisti hip se je tudi že culo rahlo
trkanje na vratih, skozi katera je s
sladkim pozdravom vstopil mlad ka¬
plan iz Korenove župnije, katerega
je Koren poznal le po videzu in po
naprednem časopisju, ki se je že več¬
krat bavilo z osebo mladega ka¬
plana, ki se je brigal za vse mogoče
stvari, samo za dolžnosti svojega
duhovskega poklica ne.

Ivan Koren je pogledal došleca
z začudenimi pogledi. Ti začudeni
pogledi pa mladega kaplana niti naj¬
manj niso spravili v zadrego. Na¬
pravil se je kar domačega in s slad¬
kimi besedami je začel potem, ko je
usmiljenka tiho izginila skozi vrata,
povpraševati po Korenovih počutkih
in zdravju. Skoro je pa preskočil na
drugo polje. Ubral je po usmiljenki
že načete strune in jel pripravljati
Korena, da bi se pred operacijo dal
spovedati in obhajati. Vmes je pa ze¬
lo previdno vpletal tudi opazke, da
mora skrben mož tudi pravočasno
dejati v red svoje posvetne stvari,
pri tem pa postopati pravično in
imeti pred očmi svoj večni blagor,
za katerega si more pridobiti največ¬
je zasluženje le tedaj, če napravi do¬
bro in pravično oporoko. Mladi ka¬
plan je dobri dve uri obdeloval v
obojnem oziru ubogega Korena, ne
da bi smel biti zadovoljen z uspehom
svoje spretnosti in zgovornosti. Ne

120

posebno dobre volje je čez dobri dve
uri zapustil izmučenega Korena z ob¬
ljubo, da ga pride drugi dau obiskat
še župnik.

Drugi dan so izvršili zdravniki
pri Korenu operacijo, ki se je srečno
iztekla. Komaj so oslabelega Korena
prenesli v njegovo sobo, se je že po¬
javila med vrati obsežna postava
Korenovega domačega župnika. Daši
sta imela zunaj z župnikom razne in
zelo resne praske, je bila župnika
danes sama medena prijaznost. Brez
ozira na njegovo stanje je ostal žup¬
nik pri Korenu skoro tri ure in ga na
vse mogoče in nemogoče načine pe¬
stil in rotil, da naj misli na večnost,
se spravi s svojim bogom in uredi
svoje posvetne zadeve. Glede po¬
svetnih zadev je pa govoril župnik
dosti jasneje in razločneje, nego prej
ta dan kaplan, ne da bi kaj boljše
opravil.

Po župnikovem odhodu je pa
vzela Ivana Korena zopet v delo
usmiljenka, usmiljenki je sledil po¬
tem kaplan, kaplanu pa župnik in ta¬
ko dalje. Vsi so z združenimi močmi
obdelavah dannadan ubogega bol¬
nika, skušajoči ga pred vsem rešiti
njegovih posvetnih skrbi in imetja.
Ko so pa začeli uvidevati,'" da ne
opravijo vsi skupaj ničesar, so pa
na izmučenega bolnika izpustili še v
takih stvareh posebno izvedenega

121

redovnika, ki se je' tudi takoj in s
posebno vnemo posvetil svoji nalogi
s tem, da je jel ubogemu Korenu v
najživejših barvah slikati peklenski
ogenj in peklenske muke, katerih so
po smrti deležni oni zakrknjeni gre¬
šniki, ki se pravočasno ne spokore
iti z izdatnimi volili v korist svete
cerkve ne olajšajo svoje grešne du¬
še. Gorečnost, bujna domišljija in
zgovornost vnetega redovnika niso
poznale nobene meje in to je končno
razbilo sodu dno.

Ko je redovnik v tretjič obiskal
že vsega obupanega Korena in priti¬
skal nanj z najsilnejšimi sredstvi, se
ga Koren ni mogel drugače otresti,
nego da mu je prav odkrito povedal,
da je že pred odhodom v bolnišnico
spravil v red svoje posvetne stvari
in napravil oporoko, katere vsebino
mu je tudi na kratko orisal.

Redovnik ga je molče poslušal.
Ko je pa čul, da se je Koren v svoji
poslednji volji prav posebno spomnil
naše obrambne šolske družbe, tedaj
se ni mogel več premagovati, tem¬
več je z besno jezo izbruhal iz sebe:

»Tako torej, na potu ste do več¬
nega sodnika in za to pot se priprav¬
ljate s tem, da mečete svoje posvet¬
no imetje v nenasitno žrelo najostud-
nejšim brezverskim društvom. Lepo
vas bo pogledal večni sodnik, ko bo
slišal vaš odgovor, kaj ste storili s

122

posvetnim blagom, ki vam ga je na¬
klonila njegova brezkončna milost.
Tedaj bo pa zagrmelo iz njegovih
vsemogočnih ust: »Garjeva ovca,

poberi se na kraj, kjer je jok in škri¬
panje z zobmi!« In ta njegova sodba
bo pravična . . .«

S temi, v skrajni jezi izgovorje¬
nimi besedami se je redovnik brez
pozdrava obrnil od bolnika in krenil
proti vratom, katera je jezno zalo¬
putnil za seboj.

Sedaj je imel Koren pred kapla¬
nom, župnikom in redovnikom mir,
kar je zelo ugodno vplivalo na nje¬
govo zdravstveno stanje. Le usmi¬
ljenka mu je ostala še na vratu in mu
grenila njegovo življenje z raznimi,
sicer malenkostnimi, a za bolnika ze¬
lo neprijetnimi šikanami. Koren je ko¬
maj čakal, da bi se mu zdravje vsaj
toliko obrnilo na bolje, da bi mogel
zapustiti bolnišnico in se podati na
svoj dom. Nestrpno je čakal tega tre-
notka in to tem bolj, ker mu je bilo
neznansko dolgčas. Najbolj pa ga je
to bolelo, da so vsi prijatelji nanj po¬
zabili in da ga ni nihče obiskal v bol¬
nišnici, niti mu pisal.

Koren si je globoko oddahnil, ko
je zapuščal bolnišnico in se na pol
okrevan vračal v svojo domačo hišo,
kjer so ga sprejeli z odkrito radostjo
njegovi uslužbenci in posli.

123

Skoro so se pa oglasili pri njem
tudi njegovi prijatelji, čim so izvedeli
da se je vrnil domov. Ko jim je pa
začel očitati, da so ga vsi pozabili in
da ni prišel nihče k njemu v bolnišni¬
co, so mu pa vsi zatrjevali, da so se
oglašali dannadan v bolnišnici, da bi
ga obiskali, a da se jim ni dovolilo
tega obiska, češ, da bolnikovo stanje
ne pripušča nobenih obiskov. Tudi so
mu povedali, da so mu skoro vsaki
dan pisali in mu puščali v bolnišnici
razne knjige in časnike razun »Slo¬
venskega Naroda«, katerega je dobi¬
val itak vsaki dan po pošti.

Ivanu Korenu so se tedaj začele
odpirati oči . . . spomnil se je vzvi¬
šenih besed našega spasitelja: »Moje
kraljestvo ni od tega sveta« in prišel
do sklepa, da je velika večina onih,
ki se po krivici imenujejo njegove
naslednike, že zdavnaj zavrgla le - te
zlate njegove besede.


124

Razpuščeni.

Kakor čmrlji v svoje gnezdo trli
so se v gostilno »Pri črnem gavra-
nu« dični deželni koritarski nadzor¬
niki in razni drugi deželni koritarji,
sicer brez delokroga, a z mastnimi
plačami. Skoro je bila posebna sobi¬
ca dubkom polna in veselo razpolo¬
ženje je vladalo med zbranimi stebri
deželne uprave in njenega proslule-
ga gospodarstva.

Komaj so se došli možje dobro
posedli okrog dolge mize, udaril je
velmožni koritarski nadzornik To¬
maž Pobasaj z nožem ob svojo ku¬
pico, vstal in spregovoril:

»Krepostni koritarji! Po dolgem,
dolgem času je le-to naše zbirališče
zopet napolnjeno z navdušenimi ča¬
stilci in ljubitelji one častite posode,
v katere znamenju se vlada v deželi
Kranjski. Preplašeni, prestrašeni,
obupani smo tavali okrog krepostni
spoznavalci te svete posode in pri¬
čakovali v strahu in trepetu, da bode

125

konec naši slavi, konec oni naši do¬
brotljivi posodi, iz katere se cedi
mleko, med in mastne dijete na naše
pregrešne glave. Vsi smo si trepe¬
taje šepetali na ušesa: Sodni dan je,
sodni dan! Obup med koritarsko
družino je bil splošen. In prišel bi
bil tudi sodni dan, če se ne bi bil zgo¬
dil v pravem času čudež . . .«

»Živela vodiška svetnica, živela
naša čudodelka, živela njena telečja
kri!« začelo je tedaj grmeti po sobi
in na zdravje te svetnice zvrnili so v
svojem navdušenju zbrani koritarji
svoje kupice do dna. Ko se je urne-
besno navdušenje nekoliko poleglo
in ko so dobili možje nadomestilo za
popito pijačo, poprijel je Tomaž Po-
basaj znova za kozarec in besedo ter
nadaljeval:

»Uganili ste, kdo je bil rešilni
angel vesoljnega koritarstva. Naj¬
novejša deželna uslužbenka, sedaj
nekoliko skrivajoča se vodiška svet¬
nica zvarila je s pomočjo telečje krvi
rešilno misel, da naj se razžene naš
deželni zbor in razpišejo takoj nove
volitve. Naši veleodlični voditelji,
naši deželnozborski »fantje« so po¬
slušali ta ženijalni nasvet vodiške
čudodelke in ga uveljavili na pristoj¬
nem višjem mestu. Le-tam nekaj
časa nišo hoteli nič slišati o tako
zgodnjem razpustu deželnega zbora.
Ko so jim pa naši »fantje« pojasnili

126

popolnoma po resnici nad vse žalo¬
sten svoj položaj in ko so še omenili,
da smatra prva kranjska kapaciteta,
vodiška svetnica, razpust za edino
rešilno sredstvo, je bila pa bitka kon¬
čana in zmaga izvojevana. Zato zvr¬
nimo še en kozarec na čast in slavo
našega rešilnega angela, naše čudo¬
delne Johance iz Vodic!«

In kozarci so zazveneli, njihova
vsebina se je pa jadrno izgubila po
vedno žejnih grlih zbranih koritar-
skih velmož.

»Koritarska hvala vam bodi iz¬
rečena za vaše priznanje naši rešite¬
ljici«, pričel je na to zopet Tomaž Po-
basaj. »Ona tudi resnično in v polni
meri zasluži vaše priznanje in —
hvaležnost. Vi vsi, ki imate kolikor
toliko vpogled v deželno gospodar¬
stvo in deželne blagajne, veste do¬
bro, da je prišla ta pomoč res v
skrajni sili. Vprašam vas pred vsem,
koliko denarja je pa v deželnih bla¬
gajnah?«

»Nič in manj kot nič! Same paj¬
čevine so notri! Pa taka kača!« kli¬
cali so Pobasaju v odgovor zbrani
koritarji.

»Vprašam vas nadalje, preljubi
spoznovalci naše prelepo izdolbene
posode, ali vam je znano, kako stoji
danes melioracijsko posojilo in kaj se
je zgodilo z onimi lepimi deželnimi
milijončki, s katerimi smo znali tako

127

lepo slepomišiti? Kje je danes ta de¬
nar?«

»Izčrpan, razmetan, porabljen,
razposojen tako, da se bode vračal,
ko pride sv. Nikoli«, odgovarjali so
Pobasaju poslušalci kakor pri litani¬
jah.

»In kaj je z ono velikopotezno
akcijo,« vprašal je nadalje Pobasaj,
»ki je rodila usodepolno in nesrečno
napravo ob Završnici, za katero je
imel vedno toliko lepih besedi naš
deželni mlinar tedaj, kadar se je brez
diplome šel inženirje. Da, da, veliko¬
potezna je res ta akcija, ker se pri
tem nas veliko poteguje. Toda šalo
na stran! Danes smo sami med seboj
in med nami ni nobene črne izdajal¬
ske duše. Zato tudi lahko govorimo
odkrito, brez ovinkov in slepomiše¬
nja. Vprašam vas torej, kaj mislite o
Završnici?«

»Vrag naj jo vzame! Ne žre nič
drugega kot denar! Deželo bo spra¬
vila na boben! Saj je pogoltnila že
več kot en milijon! Donašala pa ne
bo nikdar nič!« drli so se ogorčeno
v odgovor razkačeni koritarji.

»In tisti dragi sanatorij za bike
na Robežu,« nadaljeval je Tomaž
Pobasaj, »kako je vaše odkrito mne¬
nje o ti odlični in velikopotezni usta¬
novi? In potem tista proslula peč za
sežiganje, sem hotel reči za pečenje
sadja v bližini Robeža!?«

128

»Samo pesek v oči in denar sko¬
zi okno!« zarjuli so unisono na Po-
basajevo vprašanje možje koritarji
in v znak očitnega zaničevanja iz¬
praznili svoje kupe.

»Vidite dragi možje,« pričel je
zopet Pobasaj, ko se je zaničevanje
nekoliko poleglo, »tako stoje stvari
v naši deželi. Stali smo na robu pre¬
pada in v prepad bi se bila pogrez¬
nila naša dežela in ž njo vesoljno ko-
ritarstvo, če bi nam ne bila prisko¬
čila na pomoč vodiška svetnica s
svojim čudodelnim svetom. Sicer so
bile na dnevnem redu še razne dru¬
ge prav sitne stvari, provzročene po
prevroči krvi naših »fantov«, a to bi
bili še vse prenesli, ker smo vsi pod
kožo krvavi, ko bi le te pogubonos-
ne suše ne bilo v naših blagajnah.
Zato je bil pa razpust deželnega zbo¬
ra edina rešitev za deželno koritar-
stvo. Ali nimam prav?«

»Živel! Pobasaj naj živi! Poba¬
saj je naš glasnik, naš mož!« kričalo
je navdušeno vse zbrano koritar-
stvo. Ko je prekipevajoče navduše¬
nje nekoliko ponehalo, oglasil se je
zopet naš dični Pobasaj:

»Iz vaših pritrdilnih klicev smem
sklepati, da razumevate ..popolnoma
položaj, v katerem se nahaja danes
deželno koritarstvo. Na razpotju smo.
Doslej smo imeli v lepi deželi Kranj¬
ski mala nebesa, kako bo pa v bo-

129

9

dočnosti, to nam je danes Še v temo
zavito. Eno pa vemo in to je, da
mora biti naša igra »Va banque«, ker
smo sicer izgubljeni. S Hamletom
vam kličem, da se gre za naš »biti,«
ali »nebiti«. Pri bodočih volitvah
moramo napeti vse sile, ustrašiti se
ne smemo nobenega sleparstva, če
hočemo iz boja iziti kot zmago¬
valci . . .«

»Kaj pa prižnice, spovednice, iz¬
postavljanje najsvetejšega, misijoni,
hudiči, peklo, mrtvi volilci, straho¬
vanje, podkupovanje, zloraba dežel¬
ne oblasti, ali so to mar mačkine
solze?« prekinil je govornika Poba-
saja z ogorčenjem njegov nadzorni-
ški tovariš Pankracij Goljufovič.

»Priznam,« odvrnil je precej po¬
hlevno Pobasaj, »da so to vsa pri¬
znano dobra sredstva, s katerimi
smo doslej pri volitvah vedno vspeš-
no delovali in tudi zmagovali. Nika¬
kor ne podcenjujem teh naših volil¬
nih pripomočkov in jih nikdar nisem.
Toda časi so resni . . .«

»Ti pa velika šema,« oglasil se
je zopet Pankracij Goljufovič, »in je
že skrajni čas, da prenehaš s svojim,
sedaj že smešnim gobezdanjem. Jaz
pa pravim tako-le. Volitve bi se ime¬
le vršiti po postavi še le čez pol le¬
ta. Nam na ljubo se bodo pa vršile še
letos in še letos se bodo koncem leta
sestali na kratko zasedanje kakih

130

treh dni novoizvoljeni poslanci, da
bodo iz hvaležnosti svojim, s slepoto
udarjenim volilcem zvarili prav lepo
novoletno darilo. Naše blagajne so
prazne, zmagali bomo, ker moramo
zmagati, ker nas sicer vzame vse
vrag. Zato bomo pa tudi pri letoš¬
njih volitvah napeli vse strune in
ustvarili svetovni rekord v slepari¬
jah, samo da zmagamo. Prekositi
moramo in bomo tudi celo rekord
dunajskih krščanskih socijalistov pri
zadnji volitvi v Leopoldovem mestu
na Dunaju, ko je bil izvoljen dr. Ma-
taja pravzaprav edino le z glasovi
mrličev, od katerih jih je nad 800 ka¬
kor Lazar vstalo iz groba in oddalo
zanj svoje glasove. Na ta način in če
prekosimo še dunajske mojstre v vo¬
lilnih sleparijah, potem bo zmaga na
naši strani. Ko se bodo po končanih
volitvah tako-le ob prvi obletnici, ki
jo bode slavil naš krepostni Janez,
zbrali naši »fantje« v zbornici, pred¬
lagali in sklenili bodo, da se deželne
doklade povišajo že z novim letom
1914 najmanj za celih sto odstotkov!
Sicer bo tedaj jok in stok po naši de¬
želi, ljudje bodo hudičevali in kleli
našo stranko, stiskali proti nam pesti,
mi se jim bomo pa smejali' in rogali,
saj se bodo zopet začele polniti
prazne blagajne in polniti naša bla¬
goslovljena korita! Naj le volilci in
davkoplačevalci potem hudičujejo

131

in kolnejo, da se vse kreše, kaj nam
to mar, mi bomo pa za dolgih šest
let na gorkem in prepevali ono lepo
pesem:

»Tambur, marš, brez bobna v dir,

s kikljo kinčan kirasir . . .«

»Živio, naš Goljufovič, dika in
ponos vseh koritarjev,« grmeli so
kot zbesneli na ta navdušeni govor
zbrani koritarji in praznili svoje ča¬
še, da se je kar kadilo. Tomaž Po-
basaj je zelen zavisti strmel na ta
govorniški uspeh svojega tekmeca
Goljufoviča, rekel pa ni nič, ker je
dobro vedel, da Goljufovič vsako
prenagljeno besedo takoj zameri.
Pankraciju Goljufoviču je pa nad
navdušenimi ovacijami, ki so mu jiii
priredili koritarski »fantje«, žarelo
lice notranjega veselja — skoro do
solz ginjen je'na to spregovoril ve¬
soljnemu koritarstvu nekaj zaključ¬
nih besed:

»Bratje koritarji! Hvala vam
za vaše prisrčne ovacije, ki mi do
groba ne izginejo iz mojega koritar-
skega spomina. Ker se je pa med
tem pomaknila ura že tako naprej,
da bode skoro skozi vrata pogledalo
oko postave, bode nam treba zaklju¬
čiti naš prelepi večer. Lepše ga pa
pač ne moremo zaključiti, nego s
tem, da zapojemo na glas našo naj¬
novejšo koritarsko himno.«

132

Koritarski »fantje« so skočili pri
teli bodrilnih besedah navdušeno po
koncu in iz njih koritarskih ust je
skoro z znano melodično ubranostjo
ljubljanskega pratra zadonela sle¬
deča najnovejša

koritarska himna:

Prišel še ni prihodnji marec —
volitve so že tu:

Zahvala tebi, dični Švarec,
ki zbor poslal domu.

Res bili hudi, strašni časi
• deželnih so korit,
vse vrelo že je v ljudski masi
in rasel deficit.

Že prazna bila naša skleda,
na naše kaše ren . . .
rešilna prišla je beseda,
da zbor je razpuščen.

Hali, halo, deželni zbor je
domu poslan, razbit
in konec s tem je suhe skorje
in praznih je korit!

Volitve bomo dokončali,
slepili spred in zad,
denarja pa potem nabrali
iz novih si doklad.

133

Ko polne bodo naše kaše
iz novih spet doklad,
potem imel bo zlate čase
koritar star in mlad.

Zato pa dvigni vsak kozarec,
zakriči čez čeljust:

»Bog živi te, nebeški Švarec,
in zbora tvoj razpust!«

Po odpeti najnovejši koritarski
himni so se pa deželni koritarski
nadzorniki iu drugi deželni koritarji
majaje porazgubili v temno noč . . .

KAZALO.

Stran

1. Na letovišču leta 1913 .

2. O društvih, veselicah in o narodnem

davku .

3. Značajni volilec.

4. Ljubljanska srajca.

5. Svetniki.

6. Koritarsko vrhovno sodišče ....

7. Izpisan .

8. Rešitev iz Vodic.

9. Na begu v Ameriko .

10. V bolnišnici.

11. Razpuščeni.

1

16

28

41

52

72

83

94

105

115

125

o