Poštnina plačana v gotovini. Ljubljana, 2. novembra 1939. — Leto XII. — Št. 45. flVICfl GLASILO KR.JČANJKEGA DELOVNEGA LJUDSTVA Dva človeka Današnjega evropskega človeka bi mogli opredeliti predvsem na dva načina, kajti le dvoje osnovnih tipov človeške osebnosti nam ostane, če si človeka kot takega pobliže ogledamo. Prav za prav še ni dolgo tega, kar je nemški filozof vrgel v svet nauk o nadčloveku, ki je rojen in postavljen za vladanje, za boj proti okosteneli vsakdanjosti, izraženi v etiki ali pravu, za prezir vsega, kar priča o nemoči ustvarjenega človeka in za prometejski upor proti Stvarniku. Niet-sehejev nadčlovek je doživel in prav danes doživlja polom. Nadčloveka ni. Človeški upor proti Bogu je smešen. Delitev v nadčloveka in v črednega človeka je zavržena kot krivična in prav v naših dneh doživlja svoj konec. Mi hočemo opozoriti predvsem na drugo delitev, ki je mnogo bolj preprosta in resnična. Dva tipa sodobnega človeka poznamo: svobodnega človeka-iskalca in povezanega človeka-čredarja. Človek-iskalec ni revolucionar zaradi revolucije. Najlažje bi ga še opredelili s krščanskim pojmovanjem: to je človek po božji podobi, ki se zaveda, da je svobodna volja najvišja odlika, da nas prav ona najbolj približuje Bogu, zato jo brani kot najdražji zaklad. Kristjan, ki priznava svobodo človeškega duha kot glavno prvino osebne svobode, bo najprej in najbolje izpolnil poslanstvo, ki mu ga nalaga krščanstvo. Človek tega tipa ni po naravi anarhist, pač pa vidi pred seboj cilj in mnogo poti. Priznava cilj, pridržuje si pa pravico svobodno izbirati pot, ki do tega cilja vodi. V krščanstvu je tip človeka-iskalca vsakdanji, dasi ne najbolj čislan in razu-mevan, čeprav je in bi morala biti Cerkev malone edini dom svobodnega človeka. Dejstvo, da so nam vsi veliki konvertiti, ki so tipični predstavniki človeka-iskalca, še prav posebno blizu, priča, da je v slehernem človeku iskalski element prav posebno močan. Po vsem tem tudi ni slučaj, da celo uporniki uživajo naše simpatije. Zgodi se, do one, ki so jih nekoč zaradi upora sežigali na grmadah, po dolgih stoletjih spoznajo in »odkrijejo« kot globoke iskalske osebnosti, ki so ubirali svojo, za tedanje prilike posebno in nenavadno pot, da pa je bil in ostal njihov cilj jasen in ne-dvomljiv. Italijanskega meniha Sava-narollo so sežgali, ker se ni baj očitati tedanji višji duhovščini, da je sebična, pohlepna in lažnjiva in da je pokvarila Kristusov nauk. Pozneje pa so bile njegove besede potrjene s cerkvenimi reformami in bulami. Sava-narolla ni edini. Mnogo je bilo v Cerkvi liudi ki so vedno trdili, da rabi velika misel mnogo prostora in mnogo svobode, da se more prav razmahniti in uveljaviti... Tud. druga velika gibanja in verstva poznajo iskalce, ki se niso bali izpovedati svojega mnenja, čeprav se je morda več ali manj razlikovalo od prepričanja večine, pa je kljub temu sledilo istim ciljem. Pustimo zgodovino in se ozrimo le v novejšo dobo, v čas, ki ga doživljamo. Tudi radikalni socializem pozna tip črednega človeka, čeprav teoretično voditelja ne pozna. Morda je osebnost v dosledno komunistični družbi še najbolj potlačena. Toda tudi tu so se našli ljudje, duhovno dovoli močni, da so izrekli svojo kritiko, ki je niso oprli na krščanstvo ali na ta ali oni desničarski sistem, marveč so ravnali po svoji vesti. Dolgo vrsto znanih in „Delavska pravica" Gibanje, ki ga predstavlja v slovenski skupnosti »Delavska pravica«, je v zadnjih letih, posebno pa od leta 1931. dalje, doživljalo stalno nešteto napadov, ki so pa, že v začetku, moram poudariti, vsi zgrešili svoj cilj. Vsi naši nasprotniki z desne in leve so se namreč ob svojih napadih na krščansko socialistično gibanje znašli ob enaki zmoti: enačili so namreč gibanje, ki ga predstavlja »Delavska pravica« in matico slovenskih katoliških delavcev »Jugoslovansko strokovno zvezo«. To je pa popolnoma zmotno in dokaz, da vsi naši nasprotniki hote ali nehote ne morejo in ne znajo ločiti gibanja od sindikata. Zapisal sem že ob priliki, da je krščansko socialistično gibanje mnogo bolj široko, kakor je skupnost delavcev, ki so organizirani v JSZ. Popolnoma razumljivo, kajti član sindikata JSZ more biti le oni, ki ima potrebne pogoje, na katere je članstvo v sindikatu vezano, medtem ko gibanje nima nobene članske kartoteke ali seznamov, temveč združuje ljudi, ki enako čutijo in mislijo in ki zro v krščansko socialističnem pojmovanju človeka, družbe in življenja, rešitev iz današnjih zmed in neredov. In »Delavska pravica« je glasilo tega širokega slovenskega krščansko socialističnega gibanja, ki mu je dr. Janez Ev. Krek pred 45 leti postavil na Slovenskem temelje, pa če ta resnica ugaja našim nasprotnikom ali ne! Pred zgodovinskimi dejanji, in trditi upamo, da je dr. Krekovo delo, v katerega jc vključeno tudi naše krščansko-so-cialistično gibanje, zadnje resnično zgodovinsko dejanje pri Slovencih, ni mogoče večno zakrivati oči. Ljudje, ki jim kakšna zgodovinska resnica ni ljuba in prijetna, lahko sicer tajijo in prikrivajo to resnico, če je to kakšen napisan dokument, ki se valja v ne vem kakšni knjižnici ali arhivu, toda giba- nja, ki je nastalo in ki živi, ni mogoče prikriti, najmanj pa z včasi naravnost naivnimi zavijanji in izpreminjanji. »Delavska pravica« hoče biti glasilo slovenskega krščanskega delovnega ljudstva. Popolnoma zgrešeno je naziranje, da je »Delavska pravica« samo glasilo onega delavstva, ki je organizirano v JSZ. Med slovenske krščanske delovne ljudi štejemo vse one, ki so pravilno spoznali svojo dolžnost v slovenskem življenju in prevzeli na svoja ramena del velikega dela, ki ga Slovenci kot narod moramo opraviti. V tem pogledu pa ni v bistvu nobene razlike med fizičnim in duhovnim delom. Oba doprinašata svoje dobrine k skupni slovenski delovni dolžnosti, oba sta pri reše-vunju vseh slovenskih vprašanj soudeležena in oba enako dolžna v svojem delovnem prostoru vršiti svojo delovno dolžnost. Ako gledamo na skupnost delovnih slovenskih ljudi tako, potem nam pač mora biti popolnoma razumljivo, da je zamenjavanje, ki smo ga bili spričo napadov na »Delavsko pravico« ali pa na skupnost katoliških delavcev organiziranih v JSZ deležni, popolnoma zgrešeno in neutemeljeno. Ako sledi to zamenjavanje iz nezadostnega spoznanja, pač ne moremo vsem onim, ki so num na ta ali drug način posvetili svojo posebno »pažnjo«, nič drugega reči, kakor to, naj bodo drugič nekoliko bolj previdni. Morda lahko še dodamo oni znani latinski izrek: »Si taeu-isses, philosophus mansisses! — Če bi molčal, bi ostal modrec! — Vsem onim pa, ki so bruhali na nas ogenj in žveplo z namenom, da nam škodujejo, pa so dobro poznali resnico, moramo reči, da je takšno počenjanje po načelih olike nesramnost, po našem katoliškem gledanju in pojmovanju pa greh! Še večji greh pa postaja takšno dejanje, če kdo hote in vede upo- rabi vrednote, ki so nam vsem velike in nedotakljive, da bi drugemu škodoval. Na vse neštete napade gledamo slovenski krščanski socialisti (tako pravijo slovenskim krščanskim delovnim ljudem, ki so ohranili ravno pot in niso nikoli poznali taktičnih krivih poti!) z mnogo bolj širokega zorišča. V naši skupnosti vlada načelo svobode in demokracije. Prav za prav se obe načeli zelo lepo druga drugo dopolnjujeta. Utemeljeni sta v osnovnih prvinah krščanstva. In »Delavska pravica« je hotela vedno biti zunanji izraz te velike resnične krščanske svobode in demokracije. V vsem njenem obstoju se je to hotenje jasno izražalo in bilo vedno realizirano. Na različne probleme, ki se; pojavljajo v svetu in družbi, imajo lahko različni ljudje različne poglede. To je tudi popolnoma naravno in pravilno. Tako je čisto namerno ta pestra in bogata različnost gledanj in misli prihajala vedno do izraza v pisanju »Delavske pravice«, ki je v tem oziru vedno hotela tudi biti forum, kjer je mogoče izmenjati svobodno in brez vsakega v naprej določenega kalupa vse resne in iskrene misli. Ljudje, ki so si izmislili »kasarno misli« ali morda celo neko poenotenje mišljenja, vrednotenja in iskanja rešitev, te velike svobode, ki je vedno vladala pri »Delavski pravici«, niso mogli razumeti in sprejeti. In trdim lahko, da smo vedno postavljali proti takšni unifikaciji, ki je pogosto nasilna, veliko in široko svobodo, ki je po naravnih in krščanskih načelih resnična vrednota! Poudariti moram, da je bilo predvsem delavstvo, ki je organizirano v katoliški »Jugoslovanski strokovni zvezi«, najbolj zvesti nosilec tega našega gledanja in hotenja. Zato je bilo v slovenski krščansko socialistični skupnosti ved- (Nadaljevanje na 2. strani.) pomembnih oseb bi lahko napisali.. — ludi pri nas na Slovenskem je ta delitev vidna. Poznamo ljudi, ki so slepo vdani poedincu, ki po mili volji ravna z njihovo usodo. O njegovih sposobnostih niti za hip ne dvomimo. Zdi se, da še najlaže spe v sladki zavesti, da je njihova usoda v rokah spoštovane osebnosti. In vendar je že Krek jasno in razločno povedal: Pro-klet naj bo, ki veruje v človeka! Povsod srečujemo ljudi, ki so jim vzeli svobodo, jim dali fanatizem in jim vsilili slepo pokorščino. Od desne in leve prihajajo ljudje, ki jim je parola vse. »On tako pravi!«, jim je edino in najvišje merilo, čeprav je ta »on« nemara kje daleč za deveto goro. — Mi smo napovedali boj čredarskemu pojmovanju človeka, pa naj ga oznanjajo z desne ali leve. Nikoli več ne bomo sodelovali z ljudmi, ki jim ni najvišji zakon blagor občestva in bližnjega, marveč zapovedovalna beseda človeka. Mi se borimo zato, da človek ohrani dostojanstvo, ki mu je bilo dano po naravi in po Bogu: to pa je dostojanstvo osebne svobode, ki se še prav posebno odraža v svobodni misli. Ne rušimo avtoritet niti dogem, kot nam podtikajo, rušimo pa vsako nasilje nad človekom, ki je prav po svoji svobodi krščanski in Bogu podoben. Kurent. Zahtevaj naše mašilo ¥ v s a h em (ainen lokalu! 9 — Št. 45. — 1939. DELAVSKA PKAVICA (Nadaljevanje a 1. strani.) no popolnoma enakopraven in najbolj agilen člen te skupnosti. Tam, kjer so odpovedali vsi, kjer so se postavile naši skupnosti v prvem hipu popolnoma nepremostljive zapreke, so šli na delo naši tovariši iz JSZ in s tihim in vztrajnim delom gradili in reševali vedno pravilno in uspešno vse probleme. Nihče se jim za to njihovo delo ni zahvaljeval, kajti sprejeli so ga kot svojo dolžnost in popolnoma razumljivo in sprejemljivo nalogo. Zato imajo pri krščansko socialističnem gibanju tudi svoj levji delež in svoje pravo mesto! Samo vsi oni, ki smo z gibanjem živeli in prisluškovali utripom njegovega življenja, bomo znali pravilno ceniti njihovo delo. Tako je »Delavska pravica« bila v slovenski skupnosti vedno dosleden in neizprosen zagovornik iskrenega krščanstva in katolištva. Evangeliju smo ostali do konca zvesti, pa četudi so o našem krščanstvu in katolištvu sodili po vseh mogočih merilih. Danes trdimo, da so o njem sodili samo takšni, ki niso imeli nobene pravice in prav nobene misije soditi o krščanstvu in katolištvu kakšnega posameznika ali skupnosti! — Postavljali smo pa tudi vedno trdno in dosledno zvestobo slovenstvu in narodu. Vedno smo se čutili za sestavni del slovenskega naroda; člen, ki ima v slovenski narodni skupnosti svoje dolžnosti in svoje poslanstvo. Slovenskemu človeku smo od svojega dajali vedno v vsakem pogledu vse, kar smo mu mogli iz bogastva svojega občestva nuditi. Nikomur nismo hoteli s temi vrsticami odgovarjati. Hoteli smo le na vse strani jasno začrtati našo pot, ki smo jo dosledno hodili vseh 45 let in ki ji bomo ostali zvesti do konca. Vsi, ki bodo o naši poti in o našem delu govorili ali pisali, se bodo morali, če bodo hoteli biti iskreni in objektivni, ozirati na te grobe obrise. In zdi se nam, da je vendar že čas, da priznamo iskrenosti in objektivnosti primerno mesto v našem govorjenju in pisanju! Musek K. Vitko, urednik. Poljedelski delavci in njihove pravice za čas orožnih vaj Mestno poglavarstvo v Ljubljani je priobčilo v dnevnem časopisju objavo, v (kateri tolmači odredbe § 221. obrtnega zakona v tem srrtislu, da velja S 321. obrtnega zakona, ki govori- o nadaljnjem trajanju delovnega razmerja tudi za čais orožnih vaj isaimo za delavstvo, ki je na/šteto v § 206. obrtnega izaikona, torej ile za obrtno in industrijsko ter trgovsiko. Po tem tolmačenju § 321. obrtnega zakona ne bi prihajal v pdštev tudi za poiljedtfjsko delavstvo. Vendar pa to tolmačenje ni v skladu s § 433. obrtnega zakona, ki določa: »da se uporabljajo odredbe obrtnega zakona tudi za ono osebje, ki je našteto v drugem odstavku toč. 1. 8 1. obrtnega zakona, to je za poljedelsko delavstvo. Po odredbah § 433. obrtnega zakona, torej ne preneha delovno razmerje poljedelskega delavca, ki je pozvan na orožne vaje in mu ostane pravica do denarnih prejemkov za dobo štirih tednov, če je trajalo njegovo službeno razmerje do nastopa orožnih vaj neprestano najmanj leto dni in če za ta čas ne prejema od države ustrezajoče odškodnine. ... Cerkev ni sicer nikoli podala kakega podrobno izdelanega tehničnega načrta za gospodarsko socialno delo, ker to ni njena naloga, podala pa je poglavitne obrise in smernice, ki jih je kajpak mogoče uporabiti na razne načine, primerneje s časom, krajem in narodom, ki pa vendar kažejo varno pot, po kateri morejo države priti v kulturnejšo in srečnejšo dobo. — (Divini Redemptoris.) l/lasa beseda »Straža v viharju« se v svoji zadnji številki z vso silo zaleti v »Delavsko pravico« pod naslovom »Javno vprašanje Delavski pravici«. V članku, kakršnih smo mi že navajeni zadnja leta, piše tudi tole: »Delavska pravica« je reševala doslej svoj krščanski podnaslov z namerno konfuznostjo. Če pregledate njenih zadnjih šest letnikov, boste našli v njih celo vrsto marksističnih zablod in boljševiških simpatij, zabeljenih s krščanskimi resnicami. Vso to mešanico naj bi potrjeval Krek, katerega ime služi tem člankom (tudi temu) — (tu misli »Straža v viharju« članek »Slovenska demokracija«, ki je izšel v Delavski pravici 19. oktobra t. 1.) za piko in za pečat pravilnosti.« »Delavska pravica« naj odgovori, ali je to res ali ne. Naj pove, ali je ob času smešila Pijevo socialno okrožnico ali ne! Ali so vodilni možje JSZ večkrat izjavili, da JSZ sprejema Marxov socialno-gospo-darski program ali ne.« To je torej javno vprašanje »Straže v viharju« »Delavski pravici«. Podobnega pisanja in sličnih vprašanj smo mi že navajeni od leta 1931. naprej. Če znani gospod ni na občnem zboru JSZ v letu 1932. mogel dobiti JSZ v svoje roke, ki se je takrat veliko trudil s podtikanjem, češ da JSZ ne priznava Pijeve okrožnice in da je zato premalo katoliška, mu ne moremo pomagati. In od tedaj naprej so se odprle vse zatvornice sovraštva, podtikanj, neresnic na JSZ. Znana številka »Kresa«, ki je prinesla članek bivšega poslanca g. Smersuja, je bila dano znamenje za napad. Sledile so brošure kot »Zakaj nismo krščanski socialisti«, sledili napadi v vseh mogočih časopisih, po sestankih, predavanjih in tečajih. Slično tej »krščanski« gonji proti JSZ je tudi zadnje »Javno vprašanje« »Delavski pravici« v »Straži v viharju«. Zato mi nimamo na to javno vprašanje »Straži v viharju« prav ničesar odgovoriti. Iz osredotočenega boja pred leti na JSZ se je končno rodila ZZD, ki je po pripadnosti svojih ideologov in ustanoviteljev prestopila po kratkem času svojega življenja v Jugoras, ki je delavska organizacija nacionalnega delavstva v Jugoslaviji, torej tudi versko indiferentna. »Straža v viharju« po tem svojem članku in vprašanju očividno spada tudi v ta krog. Zato smo si pa tudi z gospodi iz »Straže v viharju« na jasnem in najbrž nimamo od danes naprej drug drugemu staviti nobenega vprašanja in tudi ne pričakovati odgovora. »JUGOSLOVANSKA STROKOVNA ZVEZA« »DELAVSKA PRAVICA« Mrnkoima po vozila— Obči rudarsko-policijski predpisi Opo V 82. kosu »Službenega lista« smo dobili v slovenskem prevodu uredbo ru-darsko-policijske predpise. V »Službenih novinah« je ta uredba izšla že 21. septembra 1938 in so predpisi veljavni že od i. januarju 1939. S tem dnem so postala določila predpisov veljavna za lastnike rudokopov in za njih uslužbence. Rudarska nadzorna oblast pa je dobila nalog, da se predpisi obojestransko izvajajo po sodobni praksi pridobivanja rudnine kot premoga. Uredba vsebuje 13 poglavij, v katerih je podrobno določeno opravljanje dela in praksa dela. Navedeno je pridobivanje v jamah, dnevnih kopih, določeno kako je treba ravnati zaradi varnosti streliva, ognja in nastajajočih življenju nevarnih plinov. Kakor lastniki rudnikov, tako ima tudi delavstvo v tej uredbi mnogo, česar dosedaj oba faktorja nista zadostno upoštevala. Rudarsko-policijski predpisi narekujejo obema faktorjema, da se izpolnjujejo. Sedaj veljavni vsebujejo vse, kar je potrebno za pravilno pridobivanje premoga in vse, kar je za varnost življenja potrebno onemu, ki ga pridobiva. Prav zato je važno, da se oba držita zakonite mere upravljanja vsak s svoje predpisane strani. Čestokrat se pa dogaja, da predpisi ostajajo ob strani, kar povzroča lastnikom zagovore, delavstvu pa nezgode in dostikrat smrtne primere. To nazorno sliko nam je in še pokaže vsakoletna statistika nezgod v rudnikih. Ako hočemo, da se bodo predpisi obojestransko izvajali, je potrebno sledeče: Lastnikom rudnikov je potrebno, da država omogoči, da bodo mogli izkopani premog vnovčiti in to po takih cenah, da bo krito pridobivanje kakor tudi režija v pridobivanju. Za odvisno produkcijo premoga je potreben izvoz, ki je mogoč v zamenjavah za našo državo potrebne rudnine ali drugo blago. Mnogokrat lastnik rudnika ne ve kam s produktom, ki ga ima velike množine v skladiščih. Država pa mora tudi omogočiti delavstvu zadosten zaslužek, saj je rudarski poklic eden najtežjih in najbolj življenju nevaren. Dosedanja praksa nam pa kaže, da so mogli lastniki obrate zapirati, delavstvo pa je bilo brez dela in zaslužka. V taki atmosferi pa se je v upravlja- nju dela za pridobivanje premoga dogajal sledeči proces: Premogovni podjetniki so od delavstva zahtevali čim večjo storitev, ne-oziraje se na predpise, delavstvu je pa v rednem obratovanju šlo le za čim večji zaslužek in so pri tem pozabljali na predpise. Po dosedanji praksi so bili vsi rudarski predpisi le kup papirja in oba faktorja sta se boreč eden za produkcijo, druga za zaslužek, čisto pozabila, česa se morata držati. Paragrafe policijskih predpisov se je gledalo le takrat, kadar so nastajale v rudnikih večje katastrofe, ki so zahtevale smrtne žrtve. Navadno pa je bilo tako, da je mrtvec, ki se ni mogel zagovarjati, zagrešil katastrofo. Tako dosedaj! In kako naprej? Pri sedanjem modernem načinu pridobivanja premoga, posebno kjer so sloji, tako imenovani široki čeli, so ti rudarsko-policijski predpisi pomanjkljivi, ker niso vzeti po praktičnem pridobivanju, marveč samo pridobivanje po malih oknih manjših prostornih odkopov. Navodobna praksa na širših odkopih je pokazala čisto nove varnostne metode, ki v teh predpisih niso zadostno naznačeni. Mezde akordnih sistemov v takih rudnikih so veliko prenizke, da bi mogel delavec pri delu dosegati pravičen akordni zaslužek in se še zadostno držati predpisov, zlasti onih, ki so mu potrebni za varnost življenja. Pretirani priganjaški sistem lastnikov pa tudi čestokrat onemogo* čuje izpolnjevanje predpisov delavstvu. čezmerno zahtevana produkcija je mnogokrat že povzročila delavcu smrt in vzela družini očeta. Kljub mnogim pomanjkljivostim tego sedaj veljavnega rudarsko-policijskega predpisa, pa bo treba v sodobni praksi in sistemu pridobivanja strogo ravnati v tem, da se zavaruje v naši državi premogovne žile, tako da služijo narodnemu gospodarstvu, da bo imela od njih koristi država in v njej bivajoči državljani, delavci, tako da bodo mogli pri svojem težkem delu pošteno živeti in na starost v dostojnem miru uživati sad svojega mladostnega, truda-polnega dela. Tu ima prvo in glavno besedo nadzorna rudarska objast kot državno nadzorni faktor v pridobiva- mm Človeška narava je nagnjena k dobremu in slabemu. Posebno v današnjem času prevladuje slaba stran. Če bi se delavstvo zavedalo, kaj ,mu koristi prava svobodna organizacija, bi ne stalo talko izven nje. Povsod naletiš na delavce, ki z vso silo delajo, samo v delavski organizaciji jih ni. lo je zelo uisodino za delavski pokrei. Le v organizaciji je mesto delavca, ker le od nje more pričakovati izboljšanja. Res je žalostno, a vendar potrebno, da moramo na tem mestu opominjati one delavce, ki stoje izven organizacije. Ne bojimo :se, saj organizacija ni ustanova, ki bi izkoriščala delavstvo, ampak 'nudi delavstvu samo dobro. Delavstvu želi, da se mu izboljša položaj. To pa ne gre drugače kalkor v skupnosti, ki jo dosežemo v organizaciji. Organizacija tudi nudi pravo delavsko izobrazbo, ki nam posebno v današnjem času tako primanjkuje. Vedino in .povisod poudarja, da je treba mnogo idealizma, ki edini more prenesti vse slabo in hndo. Posebno danes je treba močnih delavcev, ki iso edino pravi temelj delavskemu pokretu. Idealist se ne straši borb, ne šikam in tudi 'poniževanja ne, zato, ker ne išče sebe, ampalk je vedno pripravljen žrtvovati se za svojega bližnjega. Vsak delavec bi se moral zavedati, da je tudi on dolžan doprinesti žrtve za dobrobit celokupnega delavskega občestva in tako tudi za sebe. Vsak tak delavec je podoben kapitalistu, .ki stoji izven organizacije, ker kapitalist ne dela sam nič, amipak mu drugi vse naredijo, da potem komoduo živi. Primeri se, da delavstvo samo zabavlja in kritizira organizacijo, a ne misli, da s tem kritizira samega sebe. Ali ni organizacija delavstvo isaano? Kdor zabavlja, .ponižuje sebe in tolče po sebi. Z zabavljanjem ne boš koristil, ampak še poslabšal svoj položaj. Če 'bi vse delavstvo spoznalo program prave delavske organizacije, bi prišlo do spoznanja, da je le v organizaciji njegovo prvo in pravo mesto in tudi izboljšanje njegovega položaja. Toliko ise piše v »Delavski pravici«, da bi 'lahko vsak, ki ima kaj delavskega ponolsa v sebi, spoznal.