Dr. Marian Sidaritsch: Geographie des bauerlichen Siedlungswesens Im e^emaligen" Herzogtum Steiermark Graz 1925. (Str. 83. z 2 prilogama in 5 skicami.) Po metodičnem uvodu preide pisatelj na sliko selišč, ki jo podaja na temelju indi- kacijske skice iz 1. 1823. Na tiip selišča vplivata morfologija zemlje in zgodovina. Pri nas prevladuje vpliv morfologije; očrt zgodovinskih viplivov tvori šibki del sicer klasične, pregledne knjige. Geografijo selišč, pri kateri stopa v ospredje njih hor.icontalna, ploščinska in ver- tikalna razširjenost, d'eli Sidaritsch v 3 dele: v geografijo parcelacije posameznih po- sestev, oblike selišč jn oblike kmetskih dvorcev. Geografija parcelacije posestev: 1. Parcele1 celega selišča se vr- stijo v dve protivni nebesni strani. Razdeljene so povprečno v večje kose, na katerih poseduje vsak posestnik en del (Gewannflur). Ta tip parcelacije je razvit v ravninah: Apaška kotlina, Mursko in Ptujsko polje, Dravska dolina južno od Marenberga, Sa- vinjska dolina in Posavje. 2. Parcele enega posestva leže v dolgi progi ena poleg druge, in sicer na eni strani dvorca njive, na drugi travniki, pašniki, gozdovi (Streiifengewann- flur). Dravska dolina severno Marenberga in Ptujsko polje v sredi med Slovensko Bistrico in Ptujem. 3. Zaselška parcelacija (Weilerflur). Parcele enega posestva leže mešano, medsebojno ločene v območju gotovih kultur, kot gozd, polje, travnik, pašnik. Ves vzhod Slov. Štajerske od črte Radgona—Sv. Lenart—Maribor—Slov. Bistrica— Vitanje—Braslovče—Vransko—Celje—Laško—Trbovlje, razen ravnin in ozemlja nad 500 m absolutne višine. Nadalje okolica Šoštanja, Slovenjgradca ter ozemlje med Dra- vogradom in Marembergom. 4. Viničarije: Vinograd leži na. splčnem pobočju, pod njim pa travnik, njiva ali gozd, vse skupaj kot del oddaljenega posestva. Haloze, Slov. gorice, vzhodnjh pobočje Pohorja in ozemlje med Orlico, Sotlo in Posavjcm. 5. Sa- motna posestva (Einodflur): a) Posestvo tvori sklenjeno ploskev, na sredi katere' stoji dvorec. Zahodno 'od zaselške parcelacije v višini nad 500 m ter v ozemlju zaselške parcelacije nad imenovano višino, b) Posestvo sestoji iz ploskve zadaj za hišo (Strei- feneinodflur). Lajteršperk, Hardek, Vodranci. c) Posestvjo* sestoji iz ploskve okoli dvorca, poleg tega pa še iz parcel v kosu, ki je razdeljen med več lastnikov. Ščav- nica, Nasova, Jurski dol. 6. DominikaJna posest. Višji deli Savinjskih planin, Bohorja, Orlice in Pcb/orja, v manjših kosih Slov. gorice in Ptujsko polje. Povprečna velikost posestva na Slovenskem Štajerskem je 13% orala. Največja posestva so v okolišu Št. Lovrenca (58), najmanjša okoli Brežic (3% orala). Splošno so največja posestva v gorovju, najmanjša v vinarskih krajih. Mejamed tipi je ostra, pestro mešano pa je glede tipov ozemlje okoli Brežic. Morfologija sel išč (Siedlungsformen u. ihrei Verbreitung): 1. Samotni dvo- rec je skupina posllopij na enem posestvu, ki leži kolikor toliko oddaljen od selišča na sosednjem posestvu bivajočega človeka. Ž njim se druži skupina dvorcev (Einzelhofgrup- pe), kjer leži skupaj več dvorcev na meji posestev. Pri nas je samotnj dvorec, kot tudi zaselška parcelacija izšel iz delitve posestev. Samotni dvorec je združen z višjimi deli zaselške parcelacie in s samotnim posestvom. 2. Viničarije (Kettensiedlung des Wein- baugebietes) tvorijo' zvezo od samotnega dvorca k zaselku. Zidanica za zidanico se vrsti po grebenih. Haloze, Slov. gorice v meridijonalnem pasu vzhodno od črte Sv. Lenart—Ptuj, med Ljutomerom, Sv. Bolfenkom jn Sv. Lenartc(n ter južno od! Radgone med Murskim poljem in Ščavnico. 3. Zaselek je selišče, ki sestoji iz do 10 dvorcev, ki se nahajajo bljzu skupaj, toda v neredni razvrstitvi. Zaselki, kjer stoje dvorci precej oddaljeni eden od drugega, so redki, n. pr. Krajna brda pri Sevnici. Razširjen jei v ozemlju zaselške parcelacije, vendar pa je v najnižjih legah izpodirjnjen od zaselške- vasi, v najvišjih pa od samotnega dvorca. Zaselki svoje virste so oni, ki so se razvili okoli cerkve, predvsem župne. Pred sto leti še cerkev sama z enim ali dvema dvot- cema, danes zaselek: Št. Vjd pri Sloveiijgradcu, mnogo krajev okoli Konjic in Šoštanja, Negova, Sv. Benedikt, Svečina in Pernica v Slov. goricah, Anopec, Pleterje, Sromlje, Pišece, Kapele in Dobova v brežiškem okolišu. Večji zaselek je 4. zaselška vas (Hauien- dorf); za njo je značilna posameznost, nesklenjenost dvorcev, n. pr. dolina Ščavnice, Pesnice, cj|moška in slovenjebistriška okolica. Spremlja jo zaselška parcelacija v naj- nižjih legah; pa tudi kolonizacjjski tip ravnin podi 1.: Središče, Veržej, Pušenci, Fran- kovci, Moškanjci ter Loče in Pesje pri Brežicah. Primer, kjer se je Tazvjla1 vas izj cerkve preko zaselka, so Ruše. 5. Podolžna vas (Langsdbrf). Značilna jo ena vrsta hiš. Pristova pri Ljutomeru, Studenci, Spodnje in Gornje Pobrežje. Pojavlja se v par- celaciji pod 1.: Gornje Ptujsko polje, Savinjska dolina. 6. Vas (Platzdorf). Dvorci so ne- redno zgrajeni okoli prc%tora »na vasi«, Bezovica severno od Celja, Pokoše, Oigljenšak Videž, Gornje Laže pri Slov. Bistrici, Selce pri Sevnici, kraji okoli Planine ter Šmarja pri Jelšah, Golobinjek jn Polje ob SotJi. Vas je vezana na zaselško parcelacijo^ Posebni tip vasi, okrogle in brezlike, imamo na koncih dolin kot zagatne vasi jn pa stran od cest. Prcskersdorf, Črnce v Apaški kotlini, Buničani in Slaptinci na Murskem polju, Gornje Svino in Metava v Slov. goricah. Spodnje in Gornje Prebukovje, Lušečka vas, Češnjevec in Dražja vas pri Slov. Bistrici, Sp. Hoče in Gorica na Dravskem polju, Slakova pri Zrečah, Gcjfcnje Selce, Nova cerkev, Sp. Hudinja in Teharje pri Celju, T/rnava, Latkova in Grajska vas v Savinjski dolini, Lažišče, Sv. Peter pri Z'jdanem mostu, Zigarski vrh, Mrzfo polje in Planinska ves v goratem Posavju, Sedlarjevo ob Sotli. Pravihiejše oblike kaže Cven, kjer so dvorci na eni strani ceste, na drugi ribnik; Segovci: dvorci se vrste ravno ob soseskinem pašniku. Prostor na vasi kaže trikotno obljkj: Branovci, Sp. Poljskava, Rogoza, Šinarjeta, Župečja vas, Sagojiči; trapecasto. Draženci, Sp. Hajdina, Hotinja vas; pravokotno: Skoke in Razgj:w pri Slov. Bistrici. Če se cesta razširi, se poveča ploščjnski prostor »na vasi«: Apače na Dravskem polju. Zadnji podtipi vasi so sorodni mestni vasi (StraBendorf). 7. Krožne vasi (Runddorf), katerih značilnost je ta, da so vsa poslopja obrnjena s čelno stranjo proti elipsastemu prostoru na vasi, na SI. Štajerskem niso izrazito razvite. Kot se omenjeni podtipi vasi približujejo mestni vasi, tako se vrsta zagatnih vasi približuje krožni vasi: Sekbžen pri Marenbergu, Zabljek pri Slov. Bistrici, Rihtarovci, Jamna, Krapje, Krištanci, Sa- linci, Noršinci, Babinci. Nadalje Prvenci, Mezgovci, Sp. Velovlek in Dornava. Edina krožna vas s Zepovci v Apaški kotlini. Medtem, ko nastanejo mesta na prometno važnih točkah, je za kmetska seljšča važna dosega vseh parcel posestva. Položaj na višinah kmetska seljšča razkrije in jim vsled gospodarske šibkosti ne nudi sigurne varnosti. Obrambni jarki vasj kot pri Noršincjh in Babincih pri Ljutomeru so redkost. Kmetsko selišče varuje skrita lega. Kot taka so razširjena po dolinskih ravninah jn na terasah; pod terasami so Dobova, Slovenska Gorca, Grabe, Frankovci in Obrežje. Manjša selišča nastanejo na mestih, kjer so terase močno erodirane: Pušincj in Loperšiče. Polni selišč so robovi dolin. Pri predjornih dolinah imamo seljšča tam, kjer se dolina razširi, oziroma v stranski doling: Blanca. Sklenjene vrste selišč imamo samo v ravnini. Edjno v položnem gričevju imamp na hrbtih vasi: Kapele, Češnjevec. Kcjnci dolin so redno poseljeni, pobočja pa radi plazov malo. V glinastem ozemlju so robovi dblin neposeljenj. Prelazno selišče je Paka. Samotni dvorci sami pa se nahajajo na malih planotah, redkeje na pobočjih. Bistvenih izprememb v tločrtu selišč PD 100 letih ni. Nov pojav so skupine malih hiš pri mestjh in kolodvorih. Moriotogiia kmetskih dvorcev (Hofformen). 1. Dvorec, pri katerem so poslopja po- stavljena med seboj v neredu, naslanjajoča se na hiše ali gospodarsko ,poslopje. Vse ozemlje, razen Savinjske doline, Ptujskega polja in Slov. gorje vzhodno od črte Rad- gona— Dupljek. 2. Pjbslopja so eno poleg dlrugega v pravokotni medsebojni zvezii. 3. Gospodarsko poslopje stoji pravokotno na strani hiše; drugih poslopij ni. Tipa 2., 3. sta mešana v ozemlju vzhodno od krajev: Gornji Ivanjci, Negova, Osek, Sekožen, An- drenci, Čagona, Biš, Bišečki vrh, Selce, Jjršovei, Vumpoh, Starše, Šmarjeta, KrčoVjna, Grajena, Zg. in Sp. Breg, Spuhla, Boro'vci, Prvenci Sobetincj, Meretinci, Mala ves, Gajovci, Zavrče. 4. Hiša meji na cesto s čelno stranjo, gospbdarsko poslopje je ali prl- zidano hiši ali stoji z njo vzporedno ali pravokotno: Apaška kotlina, Gornje Ptujsko polje, zlasti na črti Strasgojnci—Apače; na Sp. Ptujskem polju Zabovci, Markovci, N^va ves, Bukovci, Stojnci; Savinjska dolina med Celjem in Polzelo ter Mostec, Mihajlo- vec in Loč pri Brežicah. Mesta, kjer razpravlja pisatelj o izvoru tipov, kažejo slabost sicer dobre knjige. Medtem, ko je Sidaritsch pri geografskem očrtu znanstvenik-, ki nam poda pregledno sliko za celo bivšo Štajersko, postane pri zgodovinskih razmotrivanjih žurnalist. Knjiga kliče Slovence na antropogect'rafski in etnološki študij Slov. Štajerske. Fr. Baš. Gabriel Majcen: Kratka zgodovina Maribora. Maribor 1926. Str. 113, Cirtlova knjižnica XXI. zvezek. G. prof. Majcen je podal javnosti kratko zgodovino Maribora, spisano v obliki kronike, za katero je našel vzgled v Puffovem »Mariboru«. Del, ki obravnava ma- riborsko zgodovino do srede 19. stol., nosi ta značaj tudi v slogu, v zadnji dobi se omejli le na naštevanje idbgodkoiv. Splošno je mnenje, da je bila taka knjiga res potrebna. Znanstveno se zveže s tem takoj vprašanje, koliko materijala je imel avtor na razpolago, koliko ga je zbral, kako uporabil literaturo in v kaki ^bliki nam je končno podal mariborsko zgodo- vino. Pri materijalu je gotjovo naletel na (precejšnjo sušo; kajti preddel, znanstveno obde- lanega materijala za to nam še manjka. Pa tudi tega, kar imamo, ni avtor izrabil. Pogrešamo Kosa i. dr., ki so objavljali zbrani materijal v ČZN, ki med viri sploh ni naveden, istotako ne »Beitrage«. Ravnotako ni izrabljen materijal v graškein muzeju, maitcrijah, ki je še danes last mariborske občine in katerega je obdelal Luschin) v, Ebengreuth, nadalje Schlosserjev spis Marburg a/d Drau 1789 v Deutsche Rundschau fur Geographie 1913/14 H. 10. Tudi niso izrabljeni akti, ki se nahajaj® na mariborskem magistratu, fz tega sledi nemožnost ocenitve Majcenovega dela, kontrola Puffa in ne- popolnost Kratke zgodovine Maribora glede dejstev, razvoja in historičnih slik. V knjigi je uporabljena literatura, ki pa ni navedena. N. pr.: str. 35. Trgovske zveze Maribora z Dubrovnikom. T p je povzeto ali popularno po, Kovačiču ali stro- kovno po Kosu. Med viri ne najdemo ne enega ne drugega. Odstavek o Krčevini str. 13. nas spominja na Kovačiča. Med deli novejše literature pogrešanih n. pr. Pilrchegger: Gesch. v. Steicrmark. Gotha 1920, edino splošno delo, po katerem bi si avtor lahko ustvaril vidike za svoje delo. Tudi Kovačičeya knjiga »Slovenska Šta- jerska jn Prekmurje« je izšla že o Veliki noči 1926 im bi jo bilo treba navesti med viri. Izostala so tudi Zahnova »Miscellanea«, kjer. je vendar precej podatkov o Ma- riboru. Oceno knjige zopet otežkoča neznanstveno citiranje virov; viri pa so zopet ali gradiva (Kos, Zahn; o Kosu dVomimi, da bi.se uporabljal), ki zahteva sistematič- nega dela, ali zastareli, ki rabijo ponovne presoje na temelju gradiva (Mtichar, Pein- lich, Puff), ali pa skrajno nesigurni (Schmutz; leto izdajp:J, 1822 in ne 1922.). Vidik, s katerega nam g. .Majcen razvija dogodku, je preozek. .Škoda, da si je pisatelj vzel za podlago in vzgled Puffa in ne Pircheggerja v Gesch. Pettaus Im