Spomini na Zagreb. i. Del lanskih velikih počitnic sem porabil v to, da si ogledam sosednjo bratsko zeraljo — Hrvaško. Napotila sva se s tovarišem kolesarjem v drugi polovici meseca vinotoka z doma in sva prekolesarila lep kos zemlje med Dravo in Savo. Ne boin opiaoval najine prijetne vožnje skozi Varaždin, Koprivnico, Virje (največjo hrvaško vas, ki šteje črez 2000 hiš, ki stoje vse ob cesti), Gjurgjevac, Belovar, Križevac, Zagreb, Samobor, Krško in dalje ob Savi in Savinji, ampak omejiti ae hočem le na oni dan, ki ava ga preživela v Zagrebu v družbi gostoljubnih hrvaških tova« rišev-učiteljev. Bilo je 23. vinotoka, ko sva ae akobacala na vse zgodaj iz postelj, ae v naglici opravila ter hitela na ulice, opa- zovat vrvenje in drvenje po Jela&čevem trgu, živahni Ilici in drugod. Prejšnji večer sva se pripeljala na noč v Zagreb, in ker je deževalo, kakor bi lilo iz škafa, sva ostala v hotelu. Kam bi pa tudi šla? Znancev nisva imela, gledaliških predstav, koncertov in drugih enakih razvedril ni bilo; zakaj vladal je v mestu — npreki sud." Hotela sva ta dan videti, kolikor največ mogoče, zato je naju že zgodnje jutro naslo na ulicah. Šetala sva semintja, ogledujoč razne stavbe ter rnotreč izložbe knjigarjev, založnikov umetnin, trgovcev i. t. d. Opazovala sva pa sevede tudi ljudstvo, zlasti nama je ugajala narodna noša okoličanov, ki je kaj slikovita. Veselilo pa je naju posebno, da so vsi ljudje govorili hrvaški. Imenitni gospodje v visokih cilindrih kakor tudi v najmodernejše toalete oblečene dame, zraven preprostih seljakov in ubožnih delavcev — vsi so govorili hrvaški. Burno je nama utripalo arce v prsih veselja, ko ava čula, da vlada materni jezik v stolnem mestu. In mi Slovenci! Tujščina nam je prečestokrat ljubša nego blagoglasna materinščinu. Trkajmo se na prsi — mea culpa! -— in izpreobrnimo ae! Ustaviva se s tovarišem pred veliko izložbo umetniških slik, kar naju nagovorita dva gospoda. BŽivela, brata Slovenca!" Začudena gledava prišleca; ne tovariš ne jaz niava se mogla domisliti, kdo bi bila tnja gospoda. Toda kmalu se razrozla uganka. Eden izmed naju nagovorivsih se je vozil lani ob priliki ,,Zavezinega" zborovanja v Benetke iu je videl naju na parniku. Bila sta oba učitelja zagrebške gluhonemnice. Po prijaznem pozdravu krenemo po ulici naprej, obnavljajoč si spomine na Trst in Benetke. Tovariša sta se nama takoj preprijazno ponudila, da nama hočeta biti za bivanja v Zagrebu vodnika, katero ponudbo sva sprejela seveda z radostnim srcem. ,,Evo naš dom", reče eden izmed hrvaških tovarišev s ponosnim poudarkom, ko obstojimo pred veliko palačo na Vseučiliakem trgu. Na pročeljn čitamo napis z velikimi črkami: -Učiteljaki dom." Nepopisno radosten občutek mi je napolnil prsi, ko sem stal pred to mogočno palačo, ki so ai jo postavili hrvaški učitelji ob odtrglajib od lastnih ust. S ponosom je poudarjal tovariš Hrvat: ,,Učitelji sarai smo si postavili ta svoj dom in vse to s svojim denarjenr" 0, ta velika stanovska požrtvovalnost hrvaškega učiteljstva, kako imponuje vsakemu, kako naj bi imponovala tudi alovenskemu učiteljstvu in ga navdajala s stanovsko zaveatjo in požrtvovalnostjo ! Pa ne samo to palačo so si zgradili hrvaški kolege, ampak imajo tudi -Učiteljski konvikt." —- Tudi to monumentalno delo požtvovalnosti hrvaškega nčiteljatva sem si ogledal. 0 nUčiteljskem konviktu" pa bom razpravljal pozneje. Hrvaško učiteljstvo je slabeje plačano kot n. pr. štajerako, a vendar moramo pripoznati, da je storilo mnogo v koriat sebi in svojcem. (Dalje.)