1 I
NEOKORPORATIVISTIČNA REGULACIJA
INDUSTRIJSKIH ODNOSOV?
UDK: 331 .105.6(497. 12)
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI
PLURALIZEM
Miroslav Stanojevič
Na Slovenskem se neokorporativni institucionalni aranžmaji, predvsem for-
malno centralizirana kolektivna pogajanja in sistem soodločanja, kombinira-
jo s spolitiziranim sindikalnim pluralizmom . Ta kombinacija ima močne
neoliberalne učinke, saj povzroča šibkost kolektivnih pogajanj na nacionalni
ravni ter prestavljanje njihovega težišča na nivo podjetij. Pol tovrstnim pri-
tiskom se na Slovenskem oblikuje dualni sistem inlustrijskih olnosov.Ključne
značilnosti tega sistemabolo takoneoliberalne kot tuli šibke neokorporativner gu acije.
sindikati, sindikalni pluralizem, neokorporativizem, neoliberalizem, mikroko-
rporativizem, kolektivna pogajanja, regulacija konfliktov
The neocorporate Institutional arrangements, formant' centralized collec-
tive bargaining and codetermination system, are combined with politicised
trade union pluralism In Slovenia . Causing weakness of the bargaining sys-
tem on the
national
level on the one hand, and inducing emphasis on
enterprisebargalning ontheother,this combination has strongneoliberaleffects.
Under this pressure, a dual industrlal relations system Is forming in Slove-
nia . The main features of this system will be neoliberal as weli as weak
neocorporative regulations.
trade unions, trade unions pluraiism, neocorporatism, neoliberalism,
mi-crocorporatism, collective bargaining, regulation of conflicts
Uvod
Sodeč po sistemu formalno centraliziranih kolektivnih pogajanj, poskusih institucionaliziranja
tripartitnega sporazumevanja in tudi vpeljave sistema soodločanja na ravni podjetij1je neokorporativizem2zažeI naobl ka nt riranj  velikih c vilno-družbenih interesov na Slovenskem. Ključni
akterji družbenih sprememb očitno ocenjujejo, da bodo prav neokorporativistične regulacije
DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE,1994,št.17-18
Miroslav Stanojevič
slovenski družbi zagotovile zadostno stopnjo socialne, politične in gospodarske stabilnosti v ob-
dobju tranzicije v 'socialno tržno gospodarstvo' .
Ali na Slovenskem, ob tovrstni neokorporativistični naravnanosti vplivnih akterjev družbenih spre-
memb, sploh obstajajo vsi nujni pogoji neokorporativističnih regulacij?
Temeljni pogoj neokorporativizma je jasna izdiferenciranost civilne družbe in države, ekonomije
in politike . Če v tem kontekstu delujejo 'korporativne', tj . visoko centralizirane in koncentrirane
interesne organizacije dela in kapitala, ki so zasidrane v strukturo civilne družbe, obenem pa
vpete v strukturo vladnega odločanja, potem govorimo o neokorporativizmu . Neokorpora-
tivne organizacije so avtonomne organizacije, saj navkljub vključevanju v procese vladnega
odločanja ostajajo primarno organizacije ekonomskih interesov velikih svilno-družbenih skupin .
Konflikti, ki jih te organizacije generirajo in regulirajo, so, tudi ob intenzivnem državnem posre-
dovanju, po definiciji nepolitični; ne fuzionirajo se z drugimi oblikami družbenih konfliktov;
faradi tega se jih tudi da institucionalno izolirati' (Dahrendorf, 1959) . V kontekstu razločenosti
ekonomije in politike določajo organizacije dela in kapitala - ker so v tem okolju pač primarno
organizacije ekonomskih interesov- državnemu intervencionizmu specifično ekonomske inter-
esne koordinate : inducirajo ekonomski državni intervencionizem . Na ta način sprožajo te or-
ganizacije procese diferenciacij in specializacij (znotraj) državnega aparata in državne politike .
Rezultat teh procesov je selektivni, racionalizirani državni intervencionizem, ki zagotavlja vj-
soko stopnjo regulativnosti in stabilnost gospodarskega subsistema tudi v razmerah rastoče kom-
pleksnosti moderne družbe . V teh razmerah prav z neokorporativističnimi prijemi 'sprovocirani'
specializirani državni intervencionizem razbremenjuje poetinj subsistem družbe: utrjuje ekonom-
ijo za razliko od politike . Neokorporativizem, ki je utemeljen na razliki med ekonomijo
in politiko, je organizacijska oblika reproduciranja te razlike. Ker pa je razlika med
politiko in ekonomijo ključna predpostavka liberalne demokracije, je neokorporativizem očitno
kompatibilen z liberalno demokracijo. Celo več : je pogoj njenega ohranjanja v kontekstu zvišane
kompleksnosti moderne družbe .
V nasprotju z neokorporativizmom je temeljni pogoj korporativizma fuzioniranost civilne družbe
in države, ekonomije in politike . V tem kontekstu so velike, centralizirane organizacije dela in
kapitala po definiciji neavtonomni, paradržavni mehanizmi - nekakšne ekonomsko-politične
'dvoživke', ki s sinhronizacijo industrijskih in političnih konfliktov sprožajo 'neselektivni' državni
intervencionizem: inducirajo (in reproducirajo) politizacijo in podržavljenje družbe, fuzioniran-
ost države in družbe . Korporativizem, ki je utemeljen na fuzioniranosti države in družbe,
je organizacijska oblika reproduciranja te fuzioniranosti. Ker pa fuzioniranost države in
družbe onemogoča strukturiranje liberalne demokracije, se liberalna demokracija in korpora-
tivizem očitno medsebojno izključujeta. Strukturiranje korporativnih ekonomsko-političnih
'dvoživk' liberalno demokracijo spodnaša, korporativizem pa jo ukinja. Tako opre-
deljen korporativizem se nanaša na reprodukcijo - znotraj modernosti pa na protimoderno ten-
denco 'obujanja' - tradicionalne skupnosti ; je tradicionalni korporativizem
Ali je aktualne regulacije industrijskih odnosov na Slovenskem sploh možno brati v terminih
(tradicionalnega in/ali neo) korporativizma? Do odgovora na to vprašanje se je mogoče prehiti
skozi vpogled v osnovne značilnosti slovenskega sindikalnega prizorišča .
78
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
Vnaprej lahko rečem, da je ključna značilnost slovenskega sindikalnega prizorišča politično
inspirirani (spolitizirani) sindikalni pluralizem .3 V tem tekstu se bom omejil na analizo
interakcij tovrstnega sindikalnega pluralizma in neokorporativistično naravnanih institucionaln-
ih aranžmajev. Skušal bom ugotoviti, kakšne so implikacije tega kombiniranja . Kakšen tip regu-
liranja industrijskih odnosov imamo na Slovenskem? Kakšna regulacija bo prevladovala v
prihodnosti?
V prvem delu teksta bom natančneje opredelil poglavitne značilnosti sindikalnega pluralizma na
Slovenskem. V nadaljevanju bom ob pomoči dveh obrazcev regulacije industrijskih konfliktov
predstavil neokorporativni in neoliberalni model reguliranja industrijskih odnosov, v tretjem
delu pa bom orisal poglavitne institucionalne aranžmaje (centralizirana kolektivna pogajanja,
soodločanje), ki naj bi zagotavljali učinkovito neokorporativistično regulacijo industrijskih odno-
sov na Slovenskem . Moja teza je, da imajo neokorporativni institucionalni aranžmaji v
kombinaciji s sindikalnim pluralizmom (s kakršnim se srečujemo v Sloveniji) močne
neoliberalne učinke4 Neoliberalne regulacije industrijskih konfliktov predstavljajo
(in bodo predstavljale) pomembno značilnost industrijskih odnosov na Slovenskem .
1. Sindikati
1 . 1 . Sindikati in neokorporativizem
Evropski neokorporativistično naravnani sindikati so neodvisni od političnih strank, niso pa
ideološko in politično nevtralni : praviloma gravitirajo (so ideološko sorodni) socialni demokra
ciji.5Vsi so enotne, dobro organizirane, visoko centralizirane ter koncentrirane organizacije.
Sindikalno prizorišče v vzorčnih primerih neokorporativizma praviloma koordinira ena krov-
na, nacionalna organizacija (konfederacija) sindikatov.fi Enotna, centralizirana sindikalna struk-
tura je v pozitivni korelaciji z visoko stopnjo avtoritete teh nacionalnih sindikalnih central (krovne
organizacije);to je ključni pogoj neokorporativne učinkovitosti sindikatov oz . njihovega uspešnega
delovanja znotraj neokorporativističnih institucionalnih aranžmajev .
Stopnja sindikaliziranosti delavcev je v primeru neokorporativistično naravnanih sindikatov pravilo ma visoka, najmanj nadpoloyična (več kot 50%).7lzjema je nemški s stem 'dvotirnega' predstav-
ljanja delavskih interesov, v katerem nižjo stopnjo formalne sindikaliziranosti kompenzira sistem
soodločanja .
Evropski sindikati niso v vseh primerih izjemno centralizirane in koncentrirane interesne organ-
izacije. V vseh primerih šibkejše centralizacije in koncentracije sindikatov
so tudi neokorporati vistični aranžmaji praviloma šibki in sfragmentirani, pogosto pa se nadomeščajoz alte nativnimi,
neoliberalnimi regulacijami . Primer manj centraliziranih sindikatov so sindikati v Veliki Britaniji :
ključna značilnost te sindikalne 'scene' je mulci-sindikalizem, varianta nepolitičnega sindikalnega
pluralizma, ki izvira predvsem iz poudarjenega sindikalnega 'sekcionalizma' s Britanski multi-
sindikalizem se manifestira tudi na mikronivoju, kjer lahko v istih podjetjih delujejo različni, tudi
medsebojno konkurenčni sindikati (Turner, 1962) . Primerjalne študije kažejo, da imajo britan-
m9
Miroslav Stanojevič
ski sindikati, navkljub pogostim medsebojnim 'demarkacijskim' sporom, močne organizacije na
mikronivoju (Hancke, 1993 : 599) .
Na jugu Evrope in v Franciji se pojavlja politično in ideološko sfragmentirana sindikalna 'scena' .
Na francoskem sindikalnem prizorišču dominirajo levo usmerjeni sindikati, ki so bolj kot dru-
god osredotočeni na neposredno politično delovanje (Bean, 1985 : 27) . Na ravni podjetij sindikati
praviloma ne dojemajo sklenitve pogodb kot svoje osrednje naloge . Nasprotovanje managementu,
kombinirano s političnim delovanjem, je bolj poudarjena značilnost njihovih strategij (ibidem :
40-4 1) . Sindikati delujejo opozicijsko, so nekooperativni 9 Celotno sindikalno prizorišče v Fran-
ciji je močno ideološko in politično razdeljeno . Ideološko in politično izdiferencirani sindikati
so organizirani po panožnem načelu - to pomeni, da ima vsaka konfederacija v vsaki industriji
(panogi) svoj nacionalni sindikat. Implikacija tovrstne strukturiranosti sindikatov je sindikalni
pluralizem na ravni podjetij : znotraj podjetij lahko delavci izbirajo med sindikati, ki se medsebo
jno razlikujejo po političnih in ideoloških orientacijah. Sindikalne organizac je v podjetjih so v
Franciji primerjalno izjemno šibke (Hancke, 1993 : 599) .
1 .2 . Sindikalni pluralizem na Slovenskem
Pri nas je 60% delovno aktivnega prebivalstva včlanjenih v sindikate ; to je, primerjalno, dokaj
visoka stopnja sindikaliziranosti delovne sile (Tabela 1) . 10
Tabela i Primerjava stopenj sindikaliziranosti (v %)
Švedska'
	
95
Avstrija` 61
Slovenija 60 (ocena)
UK` 52
Nemčija` 42
Francija` 28
* Podatki se nanašajo na leto 1985 . Vir : Jackson, 1991 .
Na Slovenskem imamo štiri 'krovne' sindikalne organizacije : ZSSS, KNSS, K-90 in PERGAM . Med
temi organizacijami sta največji ZSSS, ki pokriva približno polovico (48%) sindikalno organ-
iziranih delavcev, ter ZSSS-ju ideološko in politično konkurenčni KNSS, v katerem je I 1 % vseh
sindikaliziranih delavcev. Preostalo članstvo pokrivajo avtonomni sindikati v posameznih družbenih
dejavnostih in državnih organih, druge centrale ter številni samostojni sindikat na ravni podjetij .
Slovensko sindikalno prizorišče je očitno močno sfragmentirano . Najpomembnejša razsežnost
te fragmentacije in najbrž tudi najpomembnejši dejavnik drugih oblik fragmentranja (sindikalnega
sekcionalizma, avtonomnega 'podjetniškega' sindikalizma) je politična polarizacija sindikatov .
Ta polarizacija nedvoumno poteka po črt polarizacije slovenskega političnega prostora . Politični
pluralizem je pri nas sproduciral sindikalno-politični pluralizem .
80
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
Tovrstni pluralizacija sindikatov je opazna tako na makro kot nimikroravni sindikalnega delovan-
ja. Vodstvi dveh največjih central (ZSSS-ja in KNSS-ja) sta politično in tudi kadrovsko navezani na
dva tabora slovenske politike." Ta povezava se izrisa v tekmovanju dveh central, ki ima zuna j sindikalne, strankarske vire, in tudi značilnosti aktualnih medstrankarskih diferenciacij. Ob tem
se ideološka in politična polarizacija sindikatov pojavljata tudi brez eksplicitnih strankarskih
spodbud, najintenzivneje ob množičnih protestnih shodih . 12Ta, v drugih kontekstih sicer legit-
imna in 'normalna' sindikalna protestni akcija je na Slovenskem obremenjena z nekakšno
'presežno političnostjo' . Sindikat, ki protestnih shodov ne organizirajo namreč ocenjujejo, daje
v ozadju' tovrstnih shodov zmeraj nekaj več od tistega, kar eksplicitno izražaj . Ta značilnost
sindikalnih protestnih shodov razkriva posebnost konteksta, v katerem delujejo slovenski sindi-
kati_ ta kontekst je političen. Spolitiziranost sindikalne 'scene' pa pomeni, da imamo pri nas
nizko stopnjo dejanske institucionalne izolacije industrijskih konfliktov.
Na mikronivoju, posebej v primeru večjih podjetij, se sfragmentirano sindikalno prizorišče običajno
manifestira v obliki konkurenčnega, politično inspiriranega sindikalnega dualizma . V podjetjih
običajno prevladuje ena večja sindikalna organizacija (pretežno ZSSS), ob njej pa se pogosto
pojavljajo manjšinske organizacije (običajno KNSS) . 13 Profesionaliziranost sindikalnih zaupnik-
ov v večjih industrijskih organizacijah ter visoka stopnja sindikaliziranosti delavcev kažeta, da so
(večinske) sindikalne organizacije v slovenskih podjetjih (primerjalno) dokaj močne_
Znotraj predstavljenih splošnih značilrtosti slovenskega sindikalnega prizorišča so rrcpozoavrti
določeni nastavki tako tradicionalno korporativističnih kot tudi neokorporativistiaoih struktur .
Stopnja sindikaliziranosti je na Slovenskem visoka, kar je razmeroma ugodno izhodišče za oblik-
ovanje neokorporativnih aranžrmjev. Drugi pomemben endogeni nastavek neokorporativiznra
pri nas je tudi centrala, ki pokriva približno polovico celotnega sindikalnega c'7ansnn .
Zaradi nizke stopnje medsebojne institucionalne izolacije industrijskih in političnih konfliktov
pri nas še cmeraj obstajajo predpostavke struldrrriranja trAdonalnega korporativizma . Ker pa
je pod vplivom političnega pluralizma celota monolitnih, korporativnih sindikatov iz obdobja
socializma sfragmentirana ter prevedena v spolitizirani sindikalni pluralizem, je tradicionalni
korporativizem pri nas, vsaj v razpozmvnih oblikah, z enim samim ideološkim predznakom,
malo verjeten. Sindikalni pluralizem je spodnesel (možnost) tridicioaalaegR korpora-
tivizma .
S tem na Slovenskem še zdaleč niso dosežene nekatere bistvene predpostavite neokorporativiz-
ma sindikalni pluralizem, ki je spodnesel tradicionalni korporativizem, nikakor ni ugodni pred-
postavka neokorporativizma, saj onemogoča koncentracijo in centraliztcijo moči sindikatov, ni
kateri je neokorporativizem utemeljen. Pod pritiskom politične pluralizacije se je slovenska
sindikalna 'scena izvila iz objema tradicionalnega korporativizma, istoramo pa je zaidi lastne
poetične splureliziranosti o(b)stala pod nivojem (akterja) neokorporetiviuaa Zaradi tegalahko
rečemo, da je spolitizirani sindikalni pluralizem (ki spodnaša tradicionalni korporativizem ter
istočasno onemogoča neokorporativizem) toc&a, v kateri se izražajo vse specifično uranzlcijske
pomanjkljivosti osnovnih predpostavk neokorporativiznn na Slovenskem
81
Miroslav Stanojevič
2. Regulacije konfliktov
Ključni vir konfliktov na ravni podjetij v moderni industrijski družbi je distribucija dohodkov
med delojemalci in delodajalci (Hyman, 1989: 92-93) . Drugi najpogostejši vir konfliktov je ne-
gotovost zaposlitve, ki je tržno-racionalnemu delovanju delodajalcev imanentna: delavci so v tržnem
sistemu zaposleni le tedaj, ko je to s stališča podjetij profitabilno (ibidem: 93) . Tretji vir perma-
nentnih konfliktov v industriji je dvojni kontrolni mehanizem (Offe, 1985 : 24) v proizvodnji:
struktura managerske kontrole je osredotočena na optimalno ekonomsko utilizacijo delovne
sile, kontrola, ki jo v proizvodnji ohranja prodajalec delovne sile 14, pa na omejevanje te utiliza cije.
V družbah, v katerih obstaja multisindikalizem in/ali sindikalni pluralizem, se na ravni podjetij
praviloma pojavlja medsindikalna konkurenca Tudi ta konkurenca je pogosto dejavnik (stopn-
jevanja) konfliktov v industriji (Turner, 1962) .
Ker institucionalna izolacija industrijskega konflikta vpliva na spremembo manifestnih konflik-
tov v družbi, ključnih virov konfliktov v industriji pa ne odpravlja (Dahrendorf, 1959 : 267-272),
ostajajo konflikti v industriji tudi po njihovi institucionalni izolaciji pereč problem industrijskih
odnosov. Zaradi tega je tudi institucionalno izolirani industrijski konflikt predmet nadaljnjih
kompleksnih regulacij. Za potrebe analize bom te regulacije institucionalno izoliranega in-
dustrijskega konflikta opredelil v terminih dveh idealnih tipov ali modelov . Prvi model bo
povzel značilnosti regulacij industrijskih konfliktov v neokorporativizmu, drugi pa tiste značilnosti
reguliranja konfliktov, ki so bolj v ospredju v neoliberalnem kontekstu .
2.1. Neokorporativistični model regulacije industrijskih konfliktov
Sistem centraliziranih kolektivnih pogajanj, ki implicira obstoj visoko centraliziranih in kon-
centriranih interesnih organizacij dela in kapitala, je nujnapredpostavka neokorporativizma. Če
v terminih 'korporativne metafore' rečemo, da je ekonomski tripartizem 'glava', potem je sistem
centraliziranih kolektivnih pogajanj 'hrbtenica' celotnega neokorporativističnega aranžmaja . Ven-
dar samo razmerje neokorporativistične'glave' in 'hrbtenice' to - v primeru interesnih organiza-
cij dela in kapitala sicer uporabno - metaforo odločno presega . Centralizirana kolektivna pogajanja
lahko namreč delujejo tudi brez ekonomskega tripartizma. te v določeni družbi obstajajo cen-
tralizirana kolektivna pogajanja brez neokorporativnega tripartitnega 'zaključka', potem lahko
govorimo o ugodnih razmerah za oblikovanje neokorporativizma, ki jih je mogoče interpretirati
tudi v terminih 'šibkega neokorporativizma' . Če pa v določeni družbi centraliziranih kolektivnih
pogajanj ni, potem tudi neokorporativni aranžma v tej družbi ni možen, vsaj ne v svoji močni,
razviti varianti .
Delovanje sistema centraliziranih kolektivnih pogajanj (brez katerega neokorporativni aranžma
ni možen) je preprosto: centralna pogajanja se materializirajo v okvirni sporazum - splošno
kolektivno pogodbo, ki določa raven rasti 'stroškov dela' za predvideno obdobje . Centralne
pogodbe se praviloma dopolnjujejo s panožnimi (industrijskimi) pogodbami, v okvirih določil
82
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
panožnih pogodb pa potekajo pogajanja med podjetji in lokalnimi sindikati, ki dokončno aplicirajo
pogodbe na posameznike .
Znotraj neokorpoorativističnega modela so stavkovne aktivnosti delavcev sindikalno centralno
regulirane in koordinirane. Te akcije so strogo v funkciji izvajanja pritiskov na delodajalce in
vlado ; so v funkciji doseganja ciljev sindikatov v kolektivnih pogajanjih in tripartitnem spora-
zumevanju . Takšno funkcionaliziranje stavk zagotavlja (in potrjuje) visoko stopnjo avtoritete
sindikalnih central ; to je nasploh ključni pogoj učinkovitosti neokorporativistične regulacije in-
dustrijskih konfliktov. Centralizacija kolektivnih pogajanj (ter njej ustrezna centralizacija stavko-
vnih aktivnosti) močno vpliva na frekvenco stavk (Clegg, 1976 : 82, 118) : stopnja centralizacije
pogajalskih struktur je (skorajda) obratno sorazmerna številu stavk . Po sklenitvi pogodb se vz-
postavlja industrijski mir, kar je sploh eden ključnih pogojev, da se delodajalci vključujejo v
centralizirana kolektivna pogajanja. Spoštovanje pogodb temelji na avtoriteti akterjev pogajanj,
zagotavlja pa se tudi z zakonskim sankcioniranjem pogodb . Podpisane kolektivne pogodbe
se spoštujejo.
Sistem centraliziranih kolektivnih pogajanj se praviloma kombinira s sistemom delavskega
soodločanja na mikronivoju . Vzorčen primer tovrstnega 'dvotirnega' sistema industrijskih odno-
sov, jasne razločenosti dveh ravni neokorporativnih regulacij, je nemški sistem industrijskih odno-
SOV
Ključne institucije nemškega sistema delavskega soodločanja so svet delavcev, predstavništvo za-
poslenih v nadzornem odboru podjetja ter inštitut delavskega direktorja.15 Osrednja institucija
soodločanja, svet delavcev, je ekstremno legalistično telo, ki zavzema nekakšno vmesno pozicijo
med upravo podjetja na eni ter sindikatom na drugi strani (Offe, 1985 : 161) . dane sveta de-
lavcev volijo vsi zaposleni, na teh volitvah pa praviloma zmaguje DGB, ki je tudi edini sindikat v
podjetju . Sveti delavcev imajo dokaj široko definirane pravice do soodločanja o vprašanjih, ki
neposredno zadevajo interese delavcev (delovni čas, dopusti, implementacija tarifnih pogodb) in
so zakonsko obvezani sodelovati z delodajalcem 'v najboljšem interesu firme' . Takšna konstruk-
tivna naravnanost svetov delavcev je še implicitno zavarovana z zakonskimi določbami, ki tem
svetom onemogočajo konfrontacijo z upravo podjetja : v nemškem sistemu sveti delavcev prepro-
sto nimajo pravice do organiziranja industrijske akcije.
Tako definirana osrednja institucija mehanizma soodločanja je predvsem zagotavljala agregacijo
interesoy v podjetjih oz . integracijo, interesno prilagajanje dela in kapitala na mikro nivoju .
Sindikate, ki so se za razliko od svetov delavcev ukvarjali s kolektivnimi pogajanji, so tovrstne
mikroregulacije razbremenjevale in jih še bolj usmerjale na kolektivna pogajanja. Pozicijo
sindikatov v kolektivnih pogajanjih je ob tem še posebej utrjevala omenjena zakonska izključitev
svetov delavcev iz organiziranja industrijskih akcij : ker so nemški sindikati enotna, centralizi-
rana organizacija, jih je izključitev celotne mikro-sfere delavskega predstavljanja iz organiziranja
industrijskih akcij dejansko povzdignila v nosilce stavkovnega monopola . Sindikalno monop-
oliziranje stavk je seveda dodatno utrjevalo celotno pogajalsko pozicijo sindikatov (Streeck,
1988: 306) . Na ta način je mehanizem soodločanja induciral koncentracijo in centralizacijo
moči sindikatov: bil je izvirno neokorporativističen aranžma, substruktura neokorporativizma .
83
Miroslav Stanojević
Nemška izkušnja kaže, da kombinacija enotnega, centraliziranega sindikalnega prizorišča in
soodločanja zagotavlja visoko stopnjo stabilnosti celotnega neokorporativnega aranžmaja . Ta sta-
bilnost je še posebej nedvomljiva v obdobju gospodarske rasti . Problemi pa nastanejo v razmer
ah recesije: soodločanje, ki v obdobju gospodarske rasti deluje kot učinkovita podpora
neokorporativizma, v obdobju recesije povzroča njegovo krizo .
2 .2 . Neoliberalni model regulacije industrijskih konfliktov: sprememba funkcij substruk-
ture neokorporativizma v kriznem kontekstu
V kriznem kontekstu, v razmerah množične brezposelnosti, je na ravni obratov opazno značilno
zmanjševanje absentizma med delava . Delavci kažejo večjo pripravljenost za nadurno delo ter
brez večjih nasprotovanj opravljajo intenzivnejše delo . Tudi disciplinski problemi 'izginjajo' .
Tovrstne spremembe nastajajo ne le zaradi oslabljene pogajalske pozicije delojemalcev, temveč
tudi zaradi njihove rastoče zainteresiranosti za ekonomsko usodo podjetij, v katerih delajo, saj
jim le preživetje teh podjetij zagotavlja ohranjanje delovnih mest . Delavci se torej v kriznih razme-
rah bolj navezujejo na svoja delovna mesta in se bolj identificirajo s svojimi podjetji (Streeck,
1988: 304) .
V Nemčiji tako reorganizirani empirični interesi zapolnjujejo kodeterminacijski segment
(ždvotirnega') delavskega predstavljanja v kriznem kontekstu sveti delavcev spodbujajo identifici
ranje delavcev z 'njihovimi' trmami 'na račun' nacionalnih sindikatov. Para oksalni rezultat
utrjevanja substrukture neo-korporativističnih odnosov v poznih 60. in zgodnjih 70 . letih, ko je
ta substruktura še delovala kot učinkovita podpora neokorporativističnih odnosov, je bilo
tendenčno fragmentiranje industrijskih odnosov ter spodkopavanje moči nacionalnih sindikatov
v Nemčiji (Lash, Urry, 1987: 257) . Drugače povedano: širitev kodeterminacijskih pravic v zgod-
njih 70. letih se v kriznem kontekstu poznih 70 . in 80. let sprevrže v dejavnik utrjevanja moči
sindikatov na rami podjetij : ročne se pojavljati 'wild cat co-operation' na ravni podjetij . To 'divje'
sodelovanje na ravni podjetij je teorija zaznamovala kot'mikrokorporativizem' (Streeck, 1988 :
297). Sveti delavcev, posebej tisti v večjih družbah, načnejo intenzivno soustvarjati varne in izo-
lirane interne trge dela. Sproti se proces'japonizacije' industrijskih odnosovv Nemčiji (ibidem :
309) : oblikujejo se segmenti delovne sile, ki v zamenjavo za sprejetje vloge prilagodljive, multilkva
lificirane delovne sile dobivajo višje mezde, višji status, večjo varnost zaposlitve in druge olajšave.
Ti tendenčni 'lastniki poslov' se tako močno identificirajo s 'svojimi podjetji, da je njihova
vključitev v skupščino delničarjev skorajda'naraven' in logičenzaključekprocesa'mikrokor or tivizac je' industrijskih odnosov. Streeck ugotavlja, da je prav delničarstvo najustreznejši in-
stitucionalni izraz specifičnega razmerja'lastnikov poslov' do 'njihovega' podjetja (Streeck,1988 :
314) . Tendenčni rezultat tega procesa je socialno partnerstvo brez neokorporativizma in sindikatov,
kar je seveda ekstremen izziv za sindikate. Veliki nacionalni sindikati se soočajo z resno nevar
nostjo degeneriranjavservisneorganizacije močnih svetov delavcev velikih podjetij (ibidem:
309) .
Tendenca, ki jo je identificiral Streeck v Nemčiji 80
a
letih, je bila v Veliki Britaniji jasno artikulira-
n  že v 60. letih . Tedanjo krizo britanskih industrijskih odnosov je Donovanova komisija i6 razla-
gala v terminih neusklajenosti dveh sistemov kolektivnih pogajanj (in industrijskih odnosov) :
84
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
formalni sistem nacionalnih pogajanj 'proizvaja' neprilagojene in nerealne standarde, neformal-
ni sistem pa mimo teh standardov, ob množici kratkotrajnih, lokalnih in neuradnih stavk, 'po
svoje ureja razmerja na mikronivoju (Brown,1986:179). Poseben 'spodbujevalec' teh konflik-
tov je bila v angleških podjetjih tudi dokaj razširjena medsindikalna konkurenca (Turner,1962) .
Donovanova komisija je menila, daje rešitev identificiranega problema v premestitvi težišča pogajanj
na raven podjetij in obratov. ključna'prijema', ki naj bi zagotovila to spremembo, sta bila formal-
iziranje pogajalskih procedur na mikronivoju ter vpeljava novega sistema nagrajevanja, ki je
temeljil na povezovanju rasti produktivnosti z rastjo plač zaposlenih (productivity bargaining) .
Na ta način je bil v Angliji formuliran antikorporativistični, neoliberalni zasuk v politiki (regu-
liranja) industrijskih odnosov. Popularnost pogajanj o produktivnosti se je izrazila tudi v diskus-
iji in praksi 'fleksibilizacije dela; ta je zelo podobna tendencam oblikovanja lastnikov poslov', ki
jih je Streeck identificiral v Nemčiji . Ob tem se tudi v Veliki Britaniji delavsko delničarstvo
spreobrača v tendenčno najvplivnejšo metodo nagrajevanja, ki naj bi posebej pozitivno vplivala
na identifikacijo zaposlenih s podjetjem, na njihovo pripravljenost, da sprejemajo spremembe v
organizaciji, ter na dvig motivacije zaposlenih in ohranjanje strateškega, strokovnega jedra pod-
jetja (Jackson, 1991: 190) .
3. Regulacija industrijskih konfliktov na Slovenskem
V slovenskih podjetjih je kljuni vir konfliktov distribucija dohodkov, s tem, da se pri nas pogos-
to kot vir najostrejših konfliktov pojavljajo zamiki pri izplačevanju plač, ko delavci za enega ali
celo več mesecev plač sploh ne dobijo . Drugi najpomembnejši vir konfliktov na Slovenskem je
ogroženost delovnih mest oz. odpuščanje delavcev. Nekakšno posebno kategorijo vzrokov konf-
liktov predstavljajo pri nas zapleti, ki nastajajo v povezavi s privatizacijskimi procesi . Divje priva
tizacije, organizacijske in kadrovske spremembe povezane z lastninjenjem in restrukturacijami
družb, ter neustrezna obveščenost delavcev o teh procesih so dejavniki konfliktov v slovenskih
podjetjih, ki so zzahodnimi družbami neprimerljivi. Zelo pomemben vir konfliktov v precejšnjem
delu slovenske industrije je tudi medsindikalna kompeticija. Ker ob izbruhu konflikta skušajo
medsebojno konkurenčni sindikati s stopnjevanjem zahtev pridobiti delavce na svojo stran, se
radikalizirajo njihova stališča, nastajajo pa tudi zaostrovanja in politizacije, ki presegajo okvire
'realističnega' (Coser, 1956) konflikta. t7
Primerjava vzrokov konfliktov v slovenski industriji z vzroki konfliktov v razvitih industrijskih
družbah kaže, da sta tako pri nas kot v razvitih družbah ključna vira konfliktov distribucija do-
hodkov (oz. vprašanje plač) ter ogroženost delovnih mest . Že razlike v 'poudarkih' znotraj teh
podobnih vzrokov pa sugerirajo oceno o primerjalno visokemu konfliktnemu potencialu sloven-
skih podjetij. Zamujanje pri izplačevanju osebnih dohodkov je namreč ekstremna kršitev stand-
ardov, ki tudi v kriznih razmerah v zahodnih sistemih preprosto ni možna . Tudi konfliktni potencial
ogroženosti delovnih mest je, navkljub primerljivosti stopenj brezposelnosti, v Sloveniji večji, saj
slovenska družba več desetletij brezposelnosti sploh ni poznala . Ker pa procesi lastninjenja ta
zaostrena razmerja pri nas še bolj zapletajo, sindikalni pluralizem pa takšna konfliktna razmerja
prevaja v odprte in pogosto spolitizirane konflikte, lahko z gotovostjo zatrdimo, da so slovenska
85
Miroslav Stanojevič
podjetja primerjalno visoko konfliktna okolja. Ta okolja so pri nas predmet (poskusa) ne-
okorporativnih regulacij: na industrijska razmerja v Sloveniji sta aplicirana sistema central-
iziranih kolektivnih pogajanj in soodločanja .
Formalno je sistem kolektivnih pogajanj na Slovenskem centraliziran . Predstavniki sindikatov
ugotavljajo, da se skozi obstoječi sistem kolektivnih pogajanj med sindikati ustvarjajo povezave,
ki tendenčno presegajo njihove ideološko-politične delitve . Ta povezovalni, neokorporativistični
učinek kolektivnih pogajanj pa zbledi pred neko pomanjkljivostjo njegovega ključnega rezultata :
kolektivne pogodbe, ki se s kolektivnimi pogajanji dosegajo, se pri nas ne spoštujejo . Poglavit-
ni vzrok tega nespoštovanja vidijo predstavniki sindikatov v zakonski nesankcioniranosti kole-
ktivnih pogodb .
Centralne kolektivne pogodbe, ki se množično kršijo, razkrivajo, da je celoten sistem kolektivnih
pogajanj pri nas šibek prav v točki centralnih pogajanj . In ker izkušnje razvitih industrijskih
družb kažejo, da je visoka stopnja avtoritete sindikalnih central, ki je v pozitivni korelaciji z
enotno, centralizirano sindikalno strukturo, ključni pogoj učinkovitost neokorporativističnih
regulacij, je zelo verjetno, da je pomemben samostojen vzrok šibkosti centralnih pogajanj pri nas
prav sindikalni pluralizem. Kompeticija ideološko in politično podeljenih sindikalnih central
blokira pogajanja in (tudi) spodbuja oblikovanje nerealnih splošnih standardov, s tem (in ob
tem) pa spodnaša avtoriteto sindikalnih central . Zakonsko sankcioniranje centralnih kolek-
tivnih pogodb tako spodnesene avtoritete sindikalnih central ne more nadomestiti.
Navkljub sindikalnemu pluralizmu ter njegovi neizogibni implikaciji, šibkim centralnim pogajan-
jem, je pri nas poudarek formalne pogajalske strukture prav na centralnih pogajanjih . Zdi se, da
je hotel kreator formalno centralizirane pogajalske strukture 'spodnesti' sindikalni pluralizem .
Zgodilo pa se je ravno nasprotno : sindikalni pluralizem je spodnesel centralizirana pogajanja .
Spodnesena centralna pogajanja učinkovite regulacije industrijskih konfliktov znotraj
neokorporativističnega obrazca ne morejo zagotoviti . Rezultat kombiniranja sindikalnega plural-
izma in formalno centraliziranih pogajanj je neučinkovita neokorporativistična regulacija indus-
trijskih odnosov.
Drugi segment institucionalnih aranžmajev, ki naj bi omogočil učinkovitejšo regulacijo industri-
jskih konfliktov, je sistem soodločanja.tg V Nemčiji je (bil) ta sistem kombiniran z enotnim,
centraliziranim sindikatom; v razmerah gospodarske prosperitete je vplival navisoko stopn-
jo integracije akterjev industrijskih odnosov na mikronivoju ter na centralizacijo in koncetracijo
moči sindikatov. S prenosom organiziranja industrijske akcije na enotne in centralizirane
sindikate se je namreč ustvarjal stavkovni monopol, ki je pospeševal koncentracijo moči teh
sindikatov.
Zaradi obstoječega sindikalnega pluralizma je gotovo, da sistem soodločanja centralizacije in
koncentracije moči sindikatov pri nas ne bo spodbujal . Tudi pri nas bo ta sistem sindikatom
prepuščal organiziranje stavk, zaradi sindikalnega pluralizma pa učinek tovrstne 'delitve dela'
med soodločanjem in sindikati ne bo stavkovni monopol . Nasprotno : konkurenčni sindikati si
86
Miroslav Stanojević
mikronivoju (dokaj) močna empirična tendenca . Kombiniranje sindikalnega pluralizma in
klasičnih neokorporativnih aranžmajev bo torej pri nas imelo neoliberalne učinke . V popol-
nem soglasju s to tendenco je, tako kažejo nemške in angleške izkušnje, tudi delavsko delničarstvo,
ki bo nedvoumno pomemben rezultat sedanjega procesa privatizacije .
'Distribucija' neoliberalizma znotraj slovenske industrije najbrž ne bo enakomerna. Najverjetne-
je je, da bodo neoliberalne regulacije bolj poudarjene v boljših podjetjih, posebej v tistih, ki se
koncentrirajo v izvoznem sektorju industrije . V teh podjetjih bodo delavski svet spodbujali
podjetniški sindikalizem in utrjevali podjetniška pogajanja . Industrijska demokracija bo spodbujala
oblikovanje privilegiranih skupin fleksibilne delovne sile - lastnikov poslov v postsocializmu . Po
drugi strani pa bodo širše, panožne pogodbe (in ustrezni sindikati) še naprej vplivale na regu-
lacijo razmerij v tradicionalnih industrijah, ki bodo delno orientirane na domači trg, delno pa se
bodo vključevale v mednarodno menjavo na inferioren, periferen način . Tu bo še naprej aktiven
nekakšen šibki, sektorski neokorporativizem (Lehmbruch, 1988 : 62) . Verjeten rezultat teh ten-
denc bo sistem dvojnih industrijskih odnosov in dvojne regulacije industrijskih konfliktov. Pri
nas bomo imeli kombinacijo neoliberalizma in šibkega neokorporativizma . In ker bo
ta dvojni sistem neenakomerno razporejen na različne sektorje industrije, bo povzročal tudi
stopnjevanje razlik med temi sektorji . Pričakujemo lahko, da bodo tako sproducirane razlike vir
novih, prihodnjih konfliktov v slovenski družbi .
OPOMBE
i . Sistem formalno centraliziranih kolektivnih pogajanj v Sloveniji obstaja odleta 1990 (Splošna kolektivna
pogodba, 1990), institucionalizacija tripartitnega sporazumevanja je 'pred vrati' (Predlog socialnega
sporazuma za leto 1994, konstituiranje Ekonomsko - socialnega sveta), sistem soodločanja pa je bil
zakonsko sankcioniran leta 1993 (zakon o sodelovanju delavcev v upravljanju, 1993) .
2 . neokorporativizem je poseben sistem 'vpenjanja' interesov dela in kapitala v oblikovanje in izvajanje
državnih ekonomskih politik, ki je kompatibilen z liberalno demokracijo . Za razliko od
neokorporativizma se korporativizem in liberalna demokracija medsebojno izključujeta . Ta
izhodiščna opredelitev se približno ujema z razlikovanjem liberalnega in avtoritarnega (Lehmbruch,
1979), oz . societalnega in državnega (Schmitter, 1974) korporativizma. Natančnejša eksplikacija
konceptov neokorporativizma in korporativizma je podana v nadaljevanju teksta. Celotno neo-
korporativistično diskusijo je pri nas izčrpno interpretiral Lukšič (1994). Zdi se,da njegova interpretacija,
ki izhaja iz enotnega višjega pojma 'korporativizma', ne upošteva, ali vsaj zanemarja, bistveno razliko
med neokorporativizmom in (tradicionalnim, državnim, avtoritarnim) korporativizmom.
3 . Ta ugotovitev ter celotna analiza slovenskega neokorporativnega 'eksperimenta' izhaja iz podatkov, ki
jih je v obdobju januar-februar 1994 zbrala raziskovalna skupina Centra za teoretično sociologijo Inštituta
za družbene vede v Ljubljani . Pričujoča analiza je dopolnjena s podatki, ki so bili zbrani septembra
1994 v empirični javnomnenjski raziskavi o sindikatih (glej tekst 'Javnomnenjske podobe sindikatov',
ki ga objavljamo v tej številki Družboslovnih razprav) .
4 . Subtilnejše politološke analize se ukvarjajo z interakcijo neokorporativističnega subsistema interesnega
predstavništva in strankarskega sistema, skušajo celo ugotoviti, ali je ta subsistem 'realistična alternativa
88
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
bodo 'lastili' organiziranje stavk . Soodločanje bo spodbujalo njihove medsebojne delitve . Moč
sindikatov bo še naprej sfragmentirana in decentrjrana .
Sistem soodločanja pa bo zviševal integracijo akterjev industrijskih odnosov na mikronivoju :
sveti delavcev bodo vplivali na blažitev medsindikalnih napetosti v podjetjih . Ker v slovenskih
podjetjih praviloma obstaja ena večja sindikalna organizacija, ob njej pa se pojavljajo manjšinski
konkurenčni sindikati, bodo volitve v svete delavcev legitimirale ta razmerja. Na ta način bodo
medsindikalni spori potisnjeni v ozadje . Kot točka agregiranja interesov vseh delavcev v pod-
jetju, bodo sveti delavcev omejevali politizacijo notranjih konfliktov, umeščali se bodo med notranje
sindikate in njihove, območne in širše centrale .
Torej lahko ugotovimo, da kombiniranje sindikalnega pluralizma in dveh predstavljenih neoko-
rporativnih institucionalnih aranžmajev pri nas ne proizvaja neokorporativnih učinkov . Rezultat
formalno centraliziranega sistema kolektivnih pogajanj, znotraj katerega delujejo medsebojno
ideološko in politično konfrontirane sindikalne centrale, so šibka centralna pogajanja . Kom-
biniranje sistema soodločanja in sindikalnega pluralizma šibkosti centralnih pogajanj ne odprav-
lja, zvišuje pa stopnjo integracije interesov različnih skupin zaposlenih na mikronivoju, znotraj
podjetij . Navkljub neokorporativistični institucionalni rešitvi v prvem primeru, in prav po zaslugi
te rešitve v drugem primeru, se pod pritiskom sindikalnega pluralizma težišče kolektivnih poga-
janj premika na mikronivo.
4. Sklep
Slovenska podjetja so visoko konfljktna okolja . Pri nas se industrijski konflikti zelo hitro poli-
tizirajo . Zaradi tega je racionalizacija jndustrijskih konfliktov na mikro nivoju otežena . V razme-
rah sindikalnega pluralizma je reguliranje teh konfliktov s pomočjo sistema centraliziranih pogajanj
neučinkovito : centralna pogajanja proizvajajo standarde, ki se na 'nižjih nivojih' ne spoštujejo .
Dogaja se nekaj, kar je podobno procesu, ki ga je Donovanova komisija identificirala v britanski
industriji 60 . let: formalni sistem nacionalnih pogajanj proizvaja nerealne standarde, neformalni
sistem industrijskih odnosov pa se ureja skozi nestrukturirana in sfragmentirana pogajanja, oh
katerih se sproža množica konfllktov na mikronivoju . Tovrstno konfliktno polje je bilo v primeru
Velike Britanije zregulirano po neoliberalnem obrazcu : institucionalizacija razmerij na mikro-
nivoju je bila kombinirana s prenosom težišča kolektivnih pogajanj na raven podjetij, osrednja
'tema' teh pogajanj pa je bilo povezovanje (rase) plač in (rasti) produktivnosti . Za tovrstno
obliko reguliranja industrijskih konfliktov na ravni slovenskih podjetij so razmere ugodne, ni pa
to neokorporativistična rešitev:
Pri nas bo prav to rešitev, ki je očitno neoliheralna, še posebej spodbujal sistem soodločanja, ki
je sicer izvirno neokorporativistični aranžma. '1'a aranžma ima namreč neko 'pomanjkljivost' :
celo v nemškem sistemu (je) v razmerah recesije spodbuja(l) egoizme na mikronivoju . V našem
kontekstu, ki ga ob recesiji kardkterizira tudi šibkost centraliziranih kolektivnih pogajanj, je ta
učinek sistema soodločanja še bolj verjeten . In če ob tem upoštevamo še tradicijo samoupravl-
janja in 'skupinsko-lastniške egoizme', ki jih je v kontekstu tržnega socializma spodbujala ta
oblika industrijske demokracije, potem je zelo verjetno, da bo pri nas potencirani egoizem na
87
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
poslanski vladi in strankarskemu sistemu'(Lehmbruch,1979) . Menim, da kriterij institucionalne izolacije
industrijskega konflikta, ki je deriviran iz razlike civilna družba - država, omogoča jasno konceptualno
diferenciranje korporativizma in neokorporativizma. Tovrstno razlikovanje je še posebej pomembno v
analizah t .i . tranzicijskih družb .
5. Švedska enotna, centralizirana sindikalna konfederacija L0 je zunaj političnih delitev, ideološko in
politično pa se nedvoumno 'ujema' s socialno demokracijo . Prav po zaslugi te navezave je bil na Švedskem
v obdobju socialdemokratskih vlad po drugi svetovni vojni sprejet ter uspešno 'inštaliran' znani Rehnov
model neokorporativistične regulacije gospodarstva (glej : Delsen, Veen, 1992) .
6 . V literaturi se kot vzorčni primer najbolj centraliziranih in koncentriranih nacionalnih sindikatov
običajno navaja švedska konfederacija sindikatov LO .
7 . Tudi danes ima Švedska najvišjo stopnjo sindikaliziranosti delavcev na svetu (80-85%) . Visoko
centralizirani ter enotni LO je v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni predstavljal 90% delavcev 'modrih
ovratnikov', jedro tega članstva pa je bilo koncentrirano v zasebni izvozni industriji.
8. Danes sindikalno 'sceno' Velike Bitanije obvladuje enajst velikih sindikatov, ki pokrivajo skorajda dve
tretjini vsega sindikalnega članstva, vse pa jih, tudi množico manjših sindikatov, koordinira ena krovna
organizacija, TUC . TUC svoje ćlane, posamezne sindikate, ki so v 70-tih letih zajemali 90% vseh sindikalno
organiziranih delavcev, predstavlja v pogajanjih z zunanjimi akterji, z vsakdanjim delovanjem svojih
članic pa se ne ukvarja. TUC je odigral izjemno pomembno vlogo v oblikovanju Laburistične stranke ; s
to stranko je ohranil trdne ideološke, politične in tudi organizacijske vezi skozi celotno 20 . stoletje. V
obdobju laburističnih vlad je imel TUC praviloma velik vpliv na oblikovanje nacionalnih gospodarskih
in socialnih politik sindikati, ki jih koordinira tudi danes finančno podpirajo Laburistično stranko in so
tudi sponzorji njenih predstavnikov v parlamentu .
9. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da je francoski 'neokorporativizem' v obdobju svojega razcveta
veljal za primer dualnega korporativizma, iz katerega so bili sindikati izključeni, viri tega korporativizma
pa so bili v vichyjevski Franciji.
10. Natančnejša slika slovenske sindikalne'scene' je podana v tekstu Javnomnenjske podobe sindikatov,
Id ga objavijamo v tej številki Družboslovnih razprav .
11 . Natančneje piše o dveh taborih slovenske politike U . Vehovar v članku, ki ga objavljamo v tej številki
Družboslovnih razprav
12 . Protestne shode (praviloma) organizira ZSSS. Marca 1991 je ZSSS organiziral dveurno splošno
stavko, organiziral pa je tudi profesure shode proti zakonom o privatizaciji in denacionalizaciji ter
zborovanja proti zakonu o zamrznitvi plač in vladni politiki zaposlovanja . Najnovejši primer (jesen
1994) tovrstne akcije je protestno zborovanje kovinarjev v Mariboru . Ker je ZSSS številčno močen sindikat,
ki ima na voljo tudi ustrezno infrastrukturo, s temi množičnimi, medijsko odmevnimi akcijami mobili-
zira in integrira svoje članstvo . Tovrstno 'izrabljanje strateške prednosti ZSSS-ja starša KNSS, ZSSS-ju
ideološko in politično konkurenčen sindikat, nevtralizirat z ustreznimi političnimi in ideološkimi
reinterpretacijami teh akcij : če ZSSS v obliki protestnih shodov samostojno mobilizira delavce, potem
89
Miroslav Stanojevič
tudi 'avtomatično' sproža reakcijo ideološko in politično konkurenčnega sindikata . Na ta način se
stopnjujejo politična in ideološka nasprotja na sindikalni in tudi širši politični 'sceni' .
13. Ta ugotovitev temelji na izsledkih raziskave Preobrazba socialnih sistemov delovnih organizacij v
kontekstu družbeno-ekonomske reforme, Raziskovalno poročilo, CRU 1991 .
14. Ker je deloma sila edino blago, ki je fizično neločijivo od svojega ponudnika, se ponudnik tega blaga
po formalno sklenjeni pogodbi o prodaji pojavlja tudi v območju porabe odprodanega blaga, v
proizvodnji .
15 . Te institucije so komplementarne upravljalski strukturi delniške družbe (skupščina delničarjev,
nadzorni odbor ter upravni odbor delniške družbe) . Po nekaterih predvidevanjih bo prav delniška
družba prevladujoča oblika organiziranja nekdanjih družbenih podjetij v Sloveniji, kar celotno 'težo'
vprašanja soodločanja pri nas še bolj potencira.
16 . Kraljevska komisija za sindikate in združenja delodajalcev, ki ji je predsedoval L . Donovan, je bila
ustanovijena z nalogo, da identificira vzroke vala divjih stavk, ki je bil v prvi polovici 60-tih let že tako
razširjen, da je ogrožal ne ie konkurenčnost celotnega gospodarstva, temveč je že resno vplival na
kaotiziranje širših družbenih razmerij v Veliki Britaniji .
17 . Obrazec tovrstnega zaostrovanja konfliktov je bil opazen v nekaterih novejših in medijsko zelo
odmevnih stavkah, npr. pri stavki v Metalni septembra 1993 .
18 . Uvedba tega sistema je sprožena s sprejetjem zakona o sodelovanju delavcev v odločanju iz leta
1993 .
LITERATURA
Baglioni, G . (1990), "Industrial Relations in Europe in the 1980s", v : Baglioni, G ., Crouch, C. (ur.),
European Industrial Realitons, Sage Publications, London
Bean, R . (1985), Comparative Industrial Relations, Routledge, London
Clegg, 11 . (1976), Trade Unionism under Collective Bargaining, Basil Blackwell, Oxford
Coser, L. (1956), The Functions of Social Conflict, Routledge & Kegan Paul, London
Dahrendorf, R. (1959), Class and Class Conflict in Industrial Society, Stanford University Press,
Stanford
Delsen, L., Veen, van T. (1992), "The Swedish Model: Relevant for Other European Countries?", British
Journal of Industrial Relations, vol.30, št .1
Hancke, B . (1993), "Trade Union Membership in Europe, 1960-1990: Rediscovering Local Unions",
British Journal of Industrial Relations, vol-31, št .4
90
NEOKORPORATIVIZEM IN SINDIKALNI PLURALIZEM
Human, R . (1989), Strikes, Macmillan, London
Jackson, P.M . (1991), An Introduction to Industrial Relations, Routledge, London
Lash, S., Urry, J. (1987), The End of Organized Capitalism, Polity Press, Cambridge
Lehmbruch, G . (1979), "Liberal Corporatism and Partv Government", v: Schmitter, Ph ., Lehmbruch, G .
(ur.), Trends Towards Corporatist Intermediation, Sage, London . Tekst je preveden v Časopisu za
kritiko znanosti (1992), št .148-149
Lehmbruch, G . (1988), "Concertation and the Structure of Corporatist Networks" . v: Goldthorpe, J .H .
(ur.), Order and Conflict in Contemporary Capitalism, Clarendon Press, Oxford
Lukšič, I . (1994), Liberalizem versus korporativizem, ZPS, Ljubljana
Offe, C. (1985), Disorganized Capitalism, Polity Press, Cambridge
Phelps Brown, H . (1983), The Origins of Trade Union Power, Oxford Universty press, Oxford
Predlog socialnega sporazuma za leto 1994 (neobjavljeno)
Schmitter, P. C. (1974), "Still the Century of Corporatism?", Review of Politics, vol.36
Splošna kolektivna pogodba 1990, Ljubljana
Stanojević, M ., Omerzu, M . (1994), Javnomnenjske podobe sindikatov (neobjavljeno)
Stanojević M ., Vugrinec S., Kanjuo A., Rode N . (1991), Preobrazba socialnih sistemov delovnih
organizacij v kontekstu družbeno-ekonomske reforme, raziskovalno poročilo (neobjavljeno)
Streeck, W. (1988), "Neo-Corporatist Industrial Relation and the Economic Crisis in West Germanu", v:
Goldthorpe, J .H . (ur.), Order and Conflict in Contemporary Capitalism, Clarendon Press, Oxford
Vehovar, U. (1994), Socialdemokracija, sindikati, korporativizem? (tipkopis) (rahlo predelan tekst je
objavljen v tej številki Družboslovnih razprav)
Turner, H. A. (1962), Trade Union Growth, Structure nad Policy, Allen & Unwin, London
"Zakon o sodelovanju delavcev v upravljanju s komentarjem" (1993), Gospodarski vestnik, Ljubljana
91