Po&nina plačana v gotovini. Letnik XL. 1920 Stev. 10. m Izhaja 12krat na loto in stane 90 K, za pol Seta 45 K, za 6i»trt leta n2 K 50 v, posamezna številka 10 K. Uredništvo In upravništvo je v Sodni ulici štov. 6. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glunar. s Vsebina desete številka: s A. Funtek: V zadnjem zavinku. — Gustaf Strniša: l noč pla.nent — Ivo boril: Gospa Silvija. Povest. (Kor.ec prihodnjič.) — Kosovel Stano: Beseda. — A. G.: Iz Cimpermanovegc kroga. (Dalje.) — Joka Zlgon: Nočno hrepenenje. — Rad. Peterlln-Petrušha: V zamah. — Milan Fabjančič: V plamenih. (Konec prihodnjič.) — Joka Zfgoa: Pesem, — Silvester Škerl: Jeseni. — Dr. Avyust Žlgon: Korvtkova pogodba z Blaznihom iz leta 1836. (Dalje.) — Miran Jarc: Poletno popoldne. — Franfo Ro£: Jesen prt nas. — Ivaa Albreht: lomijeve line mlada leta. (Dalje.) — Miran Jarc: Netiosežna. — Književna poročila: MHčinovič And.lja: Mali ljudi. (Ivan Zoreč.) — Sič Albert: Narodne vezenin«* na Kranjskem. (Fr. Kobal.) — Jadransko pitanje na konfeienciji mira u Parizu. Dokumenti o jadranskem vprašanju. 'Milko Kos.) — Ivana Jfuč-MnŽuranič: „Priče iz davnine". (Dr. Iš.) — Božidar Purič: Ljubavne svečanosti, t Miran Jarc.) — Momčilo Milošev»:: Pred obnovom. r Miran Jarc.) — Dve mladinski zbirki. (Z. Z.) — Kronika: Opera: „Lepa Vida". (Anton la/ovic.) — Dva članka Alfreda Jenseua. 11 (Dr. Vo/eslav Molč.j Konec. — Naši prevodi. — Ncve knjige. (Uredništvo ne vrača rok o ni sov, ki lih nI naročilo.) Last in založba „Tiskovne zadruge", z. /. o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. jm fr-mT GUSTAV STRNIŠA: v noč plameni... V noč plameni ognjeni sij strasti — kometov brezizraznih — razdejanje — Nejasne zrem konture, bolne sanje kot pšice ostre zbadajo me v kri. Ustvarjajoči genij v mrak ječi, v verigah zvezd trepeče, temna ječa — vesoljna noč ga stiska, koprneča za ognjem solnčnim hladna, mrka ždi # ogromna zver na preži, solnca čaka; a v jutro oslepi jo silni svit, in razkroji jo — v rosah zjutraj plaka, ko zvezd bledi žareči ji nakit — Svoboden genij s solncem se pobrati — ognjenih žarkov srka moč; in dih narave na blesteči trati odmev je duše vriskajoč — 7 T ^ y^fy exv ^ IVO ŠORLI: GOSPA SILVIJA. POVEST. (Dalje.) Prišla sta bila do vogla ulice, kjer je stanoval Zevnik v vili, sveteči se izza dreves. — Ti greš zdaj tja? kaj ga dobiš doma? je vprašal Zlcgar. — Če ne njega, pa gospo. — Aha! se je zasmejal Zlogar. — Kaj se smeješ? Kaj je tu smešnega? je Humar jezno vprašal. — Hm... Ali mi dovoiiš, — meni defenzorju diaboli v stranki namreč — še eno odkrito besedo? Zdaj, ko ni še nič, ti namreč še lahko rečem — z namenom seveda, da naj ne bo. Ali ne misliš že tudi v ti točki postati enkrat resen ? — V kaki točki? — Glede žensk, če se misliš namreč resno pečati z vlogo političnega vodje, se mora tudi v tem pogledu tvoje življenje že resno izpreme-niti. Take vrste avanture, kakor si jih uganjal doslej, bi odslej lahko tebe in še stranko pokopale. Čakaj! že vem, kaj porečeš: kaj da ima to opraviti s tvojim poselom pri gospe Zevnikovi? To, da se boš, če se že nisi, zaljubil v njo, kakor si se doslej še v vsako lepo poročeno damo! In glede na tvojo prokleto srečo pri ženskah in na gnezdo, kakor je naposled naša prestolnica, pride nekega dne lahko do škandala. In potem---- — O tem razumeš pa še manj, nego o bančnih poslih, prijatelj. Nikdar še nisi imel stetaka v žepu, nikdar še lepe ženske v rokah. Ali misliš ti, da se gospa Zevnikova tako zapeljuje kakor katera onih, s katerimi si me doslej videl imeti posla? — Ženska je! In že sumljivo, da jo po enem preplesanem večeru staviš toliko nad druge. — Res! Ne lazumeš! je zmajal Humar z glavo. Ne zaradi nje — zaradi njenega moža je tu stvar drugačna. To je spet posebna teorija, prijatelj! — O! To je pa zanimivo! Kaj bi jo smel slišati to teorijo? se je zasmejal Zlogar. — Zakaj ne! Poslušaj: Prispodobo o ženski kot trdnjavi in zape-ljivcu kot oblegovavtu si morda celo ti že slišal. No, vidiš! Prispodoba pa velja samo za dekleta. V trikotu so vloge drugače razdeljene: trdnjava je zakonski mož, oblegovavec je njegova žena, — le njen zaveznik je zapeijivec, nič več! — O, o, o! Le dalje! — „Zapeijivec" — med ušesci, prosim! — je sploh veliko bolj pasivna vloga nego se navadno misli. Skraja celo popolnoma. On tu samo gleda in telita, ali se bo izplačalo ali ne. Zakaj ni vse le na obrazu in postavi: kak je smeh, kako govorjenje, kak razum, kako srce, vse to je treba pretehtati. To je prvi stadij. Ce je ta dobro uspel, pride drugi: tehtanje moža' je li ljubezniv ali oduren z ženo, dober ali zloben, spreten ali nereden, zabaven ali dolgočasen. Ko si to ugotovil, pride tretje, pomakneš se takorekoč iz ozadja, kjer si bil doslej, in se postaviš zraven moža. Kakor dvoje zrcal mora stati tvoja in njegova glava pred njo, da vidi obe hkratu in da ne more videti ene brez druge. Zdaj začne boj, napad. Tvoj proti njej? Proti njemu celo? Nikakor: njen proti njemu. Treba je samo, da storiš ves čas ravno nasprotno od tega, kar običava on. Ako je on oduren, si ti do vseh mej ljubezniv, kavalirski, ako on dolgočasen, ti zabaven, on nereden, ti spleten. Ako pa je on kavalirski in ljubezniv, si ti dovoljuješ različne nesramnosti, seveda vedno v primerni obliki, ako je on šaljiv in žlobudrav, se ti zaviješ v togo resnobnosti, celo melanholije; on ročen in poskočen, ti svečan — vedno opirajoč se na nezmotljivo resnico, da ne le pri otrokih, ampak tudi pri ženskah celo slabši tuji kruh prekosi še tako sladki domači vsakdanji kruh. Kakor vidiš, je moževa vloga vedno prokleto težka, nehvaležna, tvoja čez vse lahka. Šele na koncu te čaka mala, -čisto neznatna pozitivna naloga: da iztegneš roke in da ujameš njeno hrepeneče srce vanje. Toda prijatelj, vsega, prav vsega tega je treba za uspeh! — Razumem! je rekel Zlogar z lahkim nasmehom. Do Zevnika imaš v prvi vrsti obzire. — To menda ni prava beseda. Obzirov bi ne imel do nikogar. Usmiljenja še manj — usmiljenje je sploh ono čustvo, ki naj si ga „oblegani mož" še najmanj želi, — ampak dr. Zevnik mi — imponira. Skratka: se mi ne zdi objekt! In... in gospa tudi ne, če že hočeš. Da, gospa je celo ena onih, ob katerih bi človeka veselilo, ako bi mu nekega dne povedala, da se je zelo motil, če je mislil... Bodi torej brez skrbi — vsaj tu ne bo škandalov! Naglo je ponudil Zlogarju roko in odšel tja doli proti vili. 7. Gospa Silvija je vsa bleda in prepadena sedela zraven postelje, ko je vstopil dr. Kopar. Zdaj je naglo vstala in položila prst čez usta. — Spi? je zašepetal. 2e dolgo? — 2e dve uri. Tako mirno in lepo — poglejte ga! Ali naj ga zbudim? — Ne! je Kopar naglo odmajat z glavo in stopil bliže. In ko je prijatelja za hip molče opazoval, je skoro glasno vzkliknil: Kaj bi bilo res že mogoče?! Potem se je sklonil nad bolnika, poslušal dihanje in srce in se naenkrat sunkoma vzravnal: — To je že skoro čudež! Gospa Silvija, ki je ves ta čas s široko odprtimi očmi strmela v Koparja, ga je zdaj zgrabila za laket. — Kaj... kaj je...? je zadrgetala. — Rešen! je potrdil Kopar. Tu se je naenkrat ušibilo gospe Silvije visoko in vitko telo, in s komaj udušenim ihtenjem se je zgrudila zraven postelje. — Jožko, Jožko, o moj Jožko! je zahropla. Odpusti mi, Jožko, odpusti--- In že je hotela zgrabiti bolnikovo roko, ko ji jo je Kopar naglo pridržal, jo odločno dvignil s tal ter jo odpeljal v predsobo. — Bravo, gospa — samo še tega bi bilo treba! se je nasmehnil zunaj, ko jo je rahlo potisnil v naslanjač. Razume se vendar, da ga ne smemo še z ničimer razburjati. Zato pa se morate najprej sami umiriti! Stopil je k oknu in čakal, da se izjoče. Ko se mu je zdelo, da bo mogoče ž njo govoriti, se je obrnil in prišel bliže. — Dovolite, gospa — za kaj pravzaprav ste hoteli Jožka prositi odpuščanja? je vprašal počasi. Obrisala si je solze in ga pogledala. Potem je povesila oči in tiho odgovorila: — Ali nisem jaz vsemu kriva?... — Tudi njegove bolezni, irtislite? se je nasmehnil. Medicinsko vsaj ne. Jožko se je med tistim tekanjem po mestu prehladil in--- — Toda kdo je bil kriv, da je moral tekati po mestu? Kdo ga je spravil v ta obupni položaj, če ne jaz s svojo nespametnostjo? je vzkliknila. Jezus, saj si šele zdaj upam pomisliti, kaj bi bilo iz mene, če bi bil umrl — kakor v strašen prepad gledam, se mi zdi... Kopar je z neslišnimi koraki stopal po debeli preprogi in se smehljal. Tu se je ustavil pred gospo Silvijo in ji pogledal v še vedno mokre oči. — Vi, gospa, oprostite, tudi v tem nekoliko — precenjujete.. Jožko je moral sam vedeti--- — Nič ni moral vedeti! ga je burno prekinila. Kaj je mogel vedeti, le slutiti, da ga bodo na tak divji način napadli? Kaj je naposled storil? Da je šel oni večer na ples tistih fantov in bil prijazen ž njimi? Nikjer še ni bil nastopil, na nobeno stran se še vezal---- — E, ljuba moja, ogenj je treba v kali zatreti, so si gotovo mislili nasprotniki-- — A ti nasprotniki so bili njegovi dosedanji najboljši prijatelji! O, in kako podlo: najprej nahujskati one špekulante nanj, v katerih mreže se je bil zapletel; potem šele, ko se ni mogel več zganiti, kaj šele braniti, ga začnejo javno napadati! — Hm, ne rečem... plemenito v navadnem smislu to postopanje ni bilo, a treba je priznati, da izredno spretno: najprej so mu nastavili past — ne, past si je bil z onimi špekulacijami že sam nastavil — potem so ga pognali, da je moral ravno v to past. Vidi se, da ga vsaj niso podcenjevali: da mu je ostal še kak drugi izhod, pa niagari spet le v kako drugo past, bi se ga bili tako temeljito odkrižali... Tako pa se danes lahko še pohvalijo, da so mu ravno oni eksistenco rešili. — Pa ne, da jih zaradi tega še celo občudujete? Vi celo? ga je temno pogledala. Pa seveda, saj ste vi tudi — njihov prijatelj... Sedel je zraven nje in jo nekoliko časa mirno gledal. Potem je počasi povzel: — Kaj bi vi rekli, ljuba prijateljica, če bi vam prerokoval, da jim bo celo Jožko, vaš mož, še dober prijatelj, in oni njemu! Vi po svoji logiki, ti ženski, torej čisto srčni logiki, tega ne boste nikdar razumeli in se boste na ubogega človeka najbrže celo jezili, če ga boste videli spet v njih družbi. Ali pa ga vsaj v srcu dolžili, da se je samo „prilagodil razmeram". In mene najbrže tudi nekako tako... Prav zato bi rad vsaj poskusil pojasniti vam, kako trezen moški tako stvar trezno presodi: Mi namreč čisto natanko razločujemo, da je človek eno doma med svojci in tudi prijatelji, drugo pa zunaj v življenju, že celo pa v javnem življenju. Čim je ubogi Jožko stopil tja ven, in sicer — pa če tudi le za korak — vstran od svojih prijateljev in proti njim obrnjen. ni bil več prijatelj; in po politični morali, ki je več ali manj vsem politikom enaka, ni smel pričakovati nobenega obzira. Biti jim je moralo samo na tem, da ga pobijejo, in sicer čim prej in čim bolj popolnoma pobijejo. In ko so dosegli, bi jim ne bil mogel nikdo niti zameriti, če bi bili šli dalje in pustili človeka ležati, kjer je bil padel... No, zagledali so zdaj „samaritani'* v njem spet samo še prijatelja, dvignili ga in ga spravili na varno... In če te čase niso hodili ali pošiljali vpraševat, kako mu je, je bilo le iz čisto lepe sramežljivosti — vedite pa, da so mene kar obsipali s prašanji, kjer so me našli. Molče je gospa Silvija strmela pred se. Potem je počasi zmajala z glavo: — Težko je človeku vse to razumeti... Toda, če pravite vi, da je tako —--- — O! to je pa velik napredek, gospa! se je nasmehnil Kopar. Da vi enkrat nekaj sprejmete, česar ne razumete--- — če pa vidim, da je toliko stvari, ko mora človek potem reči, da so imeli drugi prav... Da, zakaj niste potem takrat tudi njega posvarili, ko ste mene... On bi bil verjel in morda--- — In morda bi se ne bilo zgodilo?... Zdaj, ko je vse prestano, lahko rečemo: Hvala Bogu, da se je! Zakaj videti je, da tudi mimo, ali bolje preko vas ni prešlo brez sledu... Toda takrat bi bilo najbrže vse zaman. Koliko sem pri vas opravil, se je kmalu pokazalo. Bilo jih ni malo — in le iz najboljšega namena vam to povem — bilo jih je, ki so vas dolžili naravnost — brezsrčnosti--- — Ne, to nisem bila! To nisem bila nikoli! se je burno branila. Samo življenja nisem poznala, nisem verjela, da je res tako trdo, neusmiljeno, grdo! — Cesar menda niti dobri Jožko ni nikoli popolnoma razumel, je nrikimal Kopar. In že celo menda ni razumel tistega o dvoje vrst življenja! o čemer sem govoril prej. Cisto navdušenje in vzlučenost tistih mladih ljudi ga je najbrže prijela, in ni si mogel misliti, da bi mu mogel kdo resno zameriti, če gre med nje. Potem pa, ko je opazil, da jih dnigi neprijazno gledajo, se je uprl tudi še njegov ponos: kdo bo njemu predpisoval, kam stopi in kam ne? Zato, sem rekel, ste si preveč očitati, ko ste mislili, da ste vi vsemu krivi — ko je bila stvar že tako daleč, bi bil šel Jožko tudi brez vašega prigovarjanja. In najbrže celo proti mojemu prigovarjanju. In ko je v resnici tudi šel, sem si mislil: mož je, mora vedeti, kaj njegov korak lahko pomeni — kdo mi daje pravico, da mu branim? Tako sem si rekel jaz. Kaj so si rekli drugi, oni, ki so ga potem zvrnili, si lahko sami mislite. Zakaj ne pozabite, gospa, da se še niso — bali njegove moči... Drugače bi se bili trudili, da ga od njegove namere odvrnejo — tako jim je bilo morda še ljubo, da najdejo priliko za popolno njegovo uničenje. Zakaj, kakor sem že rekel: podcenjevali njegove moči pa tudi niso! Zunaj so se odprla vrata in drobni koraki so zapeli po podu. — O, kaj sta oiročička že doma? je vzkliknila gospa Silvija in naglo odprla. Slavko, Verica! pridita no — naš papaček bo kmalu spet zdrav, pravi gospod doktor. O, zlatka moja! In potem ju je samo stiskala k sebi in čez bledo lice ji je počasi polzela kaplja za kapljo. Dolgo je Kopar molče opazoval ta prizor. Potem se je počasi nagnil h gospe Silviji in ji ponudil roko. — Pa sem le imel jaz vedno prav, ki sem bil povsod in vedno na vaši strani, če se je bilo treba kdaj postaviti za vas, gospa! je rekel toplo. Ne, kljub vsemu se nisem motil v vas! — Kako — kljub vsemu? Zakaj ste to besedo tako poudarili? Kaj res nočete in nočete verjeti----? se je ozrla počasi vanj. — O tem morda drugič, se je nasmehnil. Za zdaj bi vam samo še priporočil, da se Jožku ne opravičujete, kakor ste hoteli. Poleg vsega drugega, bi samo žalili njegov ponos. V takih stvareh je namreč samo dvoje: ali sta mož ali žena tako nedelikatna, da si očitata, češ: če bi ne bilo tebe, bi se to in to ne bilo zgodilo, ali pa sta delikatna. In če sta delikatna, sta tankočutna tako, da še v očeh ne sme biti očitanja... Zato pa tudi ne — opravičevanja! Ali me razumete? — In vendar je morda vsaj v srcu očitanje... je rekla zamišljena. — Kar se tiče tega, o čemer sva ravno govorila, vam zatrdim, da ga v njegovem ni! je trdno odvrnil. Kar se tiče drugih stvari — morda... Toda o tem lahko govorite tudi sami ž njim, če vas zanima. O tem namreč lahko govore tudi najdelikatnejše duše... Pokimal ji je, pogladil otrokoma lase in naglo odšel. (Konec prihodnjič.) GŠ3D KOSOVEL STANO: beseda. V začetku je bila Beseda, v Besedi je bil Bog, in v Bogu je bila Beseda. Mir vseokrog — ni stvarstva, ni reda; še spava, še plava Beseda... Naenkrat pa Duh izpregleda, in iz Besede se rodi Bog, iz Boga se rodi spet Beseda: Vse bodi povsodi!... Vsemir je poln zvezd, Beseda jih vodi do ciljev in cest, življenje se vije od zemlje v nebo in v njem melodije Besede pojö. Vseobsežen je prostor, neizmeren je čas, povsod oblikuje Beseda obraz: na čela pritiska Resnice pečat, in žig ta je zlat in Dobrote bogat. Si lep? Kdo ti pokazal Lepote je pot, če Besede ni v tebi, če prost nisi zmot?... J. A. G. IZ CIMPERMANOVEGA KROGA. 10. V Ljubljani 18^74 Draga Lucinika! Po svoji obljubi Vam pošljem denes „BaWco^_poy^t, kakoršnih je malo pri nas. Knjigo imejte, dokler se Vam poljubi; in tako vsako, ki Vam jo bom jaz poslal. Saj če je v Vaših, je v dobrih rokah. V nekedanjega „Jurija s pušo" sem pogledal zaradi tiste klasične pesni Franjice Malinščak-ove in da se sami prepričate, kakova je, V, , Vam pošljem tudi dendenes vže redkega „Jurija", želeč Vam k njega -branji: dcber tek! ^ cv Ali ste vže brali povesi „Rahelo" od gospe Lujize Pesjak-ove? Prosim, povejte mi. Jaz bom zmeraj rad skerbel, da ne boste terpeli * dušne hrane pomankanja. /«^T Gospa Pesjak-ova mi je za gotovo obljubila, da Vas (a ali drugi teden obišče. Ker Vam je ta žena vže zdaj iz serca vdana, porabite priliko, da Vam .bo še bolj nagnena. Predvčerajšnem, ko je bila pri meni, sem jej kot svojej prijateljici, tudi povedal, da vem, iz katerega vzroka je pesnica „Surke in fraka" pretergala korespondenco z menoj. Da je gospa ta čin Franjice odobrila, bi Vi ne verjeli; a vendar je tu g _ Ay. res, kajti dejala mi je: ako je kedö täkov terst, ki ga vsaka sapica *. omaje, nam nij treba ravno žalovati, ako odpade od nas.---— Zaradi Vaše cbljube: da hočete z mano biti v dopisni zvezi, Vas moram denes še enkrat prav resno opomniti, da prav dobro pretehtajte sami pri sebi, če nijste obljubili več, kakor boste mogli izpolno-vati? Pcmislite, da bil bi jaz zelo nesrečen, ko bi prejel kedaj znabiti tudi täkov dokaz terdoserčnosti, kakoršnega sem iz Tacenja, od—Vas! To je gerdö, neplemenito in kaže, da je stopinja omike, na kateri misli, da stoji täkov človek, veliko-nižja, nego se njemu dozdeva. Torej: roko na serce in dobro premislite stvar! Dalje še nekaj. Kakor navadno drugim ljudem, tako ste se tudi meni prikupili Vi Svojim lepim vedenjem in še bolj me interesira Vaš kvišku hrepeneči duh in ta je ravno, ki me Vam nagiblje. Ako bi mogel jaz svojo slabo močijo pospeševati njegov razvoj, bi bilo to moje naj večje veselje. To je tudi moj namen; prijateljstva brez namena ne mogo živeti. O „Babici", kedar jo boste zbrali, mi pišite, kater del povesti Vam je^fopal in tudi zakaj ? Vaš odgovor mi bo merilo Vašega okusa, kateremu vstrezati je moja želja. Bodite zdravi in veseli, ne pohujšajte se nad mano in spominjajte se me časi, kedar nemate važnejšega dela. Vaš Cimperman. 11. V Ljubljani 18-f74. Draga Lucinika! Ker gredo .ravno denes moja .mati mimo Vas, porabim to priliko ter Vam naznanjam, da sem že živ in se vedno spominjam Vas, svoje drage prijateljice. — Obžalovanje svoje Vam denes izrekam nad izgubo Vaše prijateljice Marije Lukmanove. To je hudo, ako človek izgubo zvesto dušo, kajti dendenes sklepana prijateljstva navadno ne trajajo dolgo. Kako se^mate Vi? Ali ste kaj bolje zdravi? Gospa P[esjak-ova]. mi je pisala onikrat, da je Vas%na velicega Šmarna dan videla v Loki ter z Vami govorila par besed. Ona se sploh interesira za Vas. Jaz imam, kakor po navadi, zmeraj obilo dela. Odkar sem Vam zadnjič pisal, sem sopet poslovenil eno igro „Montjoye", ki obsega 30 pisnih pol in zdaj leži vže sopet na moji mizi opereta „Lepa Špa-nijolka" in kupec not! Znabiti bo šlo vso zimo tako. Kaj se hoče! Moje okölnosti mi stiskajo pero v roke in vele: delaj! Ali imate še tujce v stanovanji? Kako gre z „laško špraho7?" Pišite mi kmalu in pozdravite preserčno vse svoje ljudi! Vaš nepromenljivi čestilec in prijatelj Carpenter. 12. V Ljubljani 18-^74. Draga Lucinika! /i Nekove krasne nemške pesni začetek se glasi: i Es ist bestimmt in Gottes Rat, Dass man vom Liebsten, was man hat, Muss scheiden. Teh besed sem se spornem 1, ko sem prebiral Vaše zadnje pismo, v katerem mi tožite svojo bolest zaradi izgube Vaše ljubljene Marije Uverjeni bodite, da Vam bo tudi to rano zacelil čas; nikar pak meni nasproti več ne govorite, „da bo kmalu boljše". Jaz umejem teh besed pomen in pokregati Vas moram, da Vi nemate pravice k taki tožbi. Vi ste legi, mladi, premožni, lastnosti, ki Vam bodo pridobile ljubez-njivega soproga in potem stoperv se Vam bo pričelo novo življenje! Videli boste, da jaz r.ijsem slab prorok; a ne smete mi biti hudi, ker tako odkrito z Vami go\on'm. Vi me zovete prijatelja in kot tak moram biti odkritoserčen. Preteklo nedeljo, ko so bili moja mati na Šmarijni gori, so pri verni t vi govorili s Franjico M/alenškovo/. — Izpraševala je matere, kaj pečnem, kedo me obiskuje i. t. d. Poslednjič mi je po materi poročila svoj serčen pozdrav. Ne smem Vam tajiti, da me je to razveselilo, a le zbog tega, ker menim, da se bo Franjici poslednjič znabiti vendar pokazalo, da nij niti pametno niti plemenito ravnala, ko je obče-*T 5Xf vanje z mano tako hitro pretergala. Mene je zbodlo v serce, ko sem izvedel od Vas, kako ničev povod je provzročil to dejanje. Ali, kar je' stvorjenega, naj ostane! Jaz sem prost vsake krivice in imam mirno vest. Opereto „Lepa Španijolka" sem vže doveršil. Govoreč o gledaliških igrah morali Vas vprašati: ali boste tudi Vi prišli letos kedaj v Talijin tempelj? Upati je, da bode prišlo letos mnogo lepih iger na oder; saj imajo vže mojih pet! Jaz bi imel iz serca rad, da bi bilo letošnje leto bolje srečno slovenskemu društvu dramatičnemu nego pak je bilo lansko! Gospa Pesjakova Vas prijazno pozdravlja! Tisti mladi „fant", ki je bil pretečeni teden pri Vas in je z Vami gövoril o meni, je Oro-slav Vranič, moj prijatelj in pisatelj „Helene" v „Zori"; se gosp. Kerncem sta si dobra prijatelja. Ali ste brali Pajkovo kritiko (v „Zori"^ o mojega brata pesnih? — Zdaj, tö je 15. sept. pridejo* nekatere krasne pesni gospe Pesjak-ove, katere Vam posebno priporočam, da jih berete. Vaše prijazne ponudbe zaradi voza se res ne bom poslužil in tedaj letos vže več ne bom videl Št. Vida. Denes bi šel raa v Šiško, pa ne vem, če bo moči, ker kaže slabo vreme. Bodite zdravi in razveselite me kmalu spet s kakim listom. Vaš Carpenter. 13. V Ljubljani 18^74. Draga Lucinika! V najhujši naglici Vam odpišem par verst na Vaše ljubeznjivo pisemce, iz katerega razvidam, da ste prav veseli ter se dobro imate. Če prav nekoliko pozno, vendar prosim, da bi bili Vi, draga Lucinika, tako prijazni, da bi poročili svojemu ljubemu očetu tudi moja najserč-nejša voščila. Naj žive še dolgo ver sto lit, da bodo videli svojo Luci-niko srečno! — Da sem Vam se knjigami postregel, me veseli in moja skerb bo, tudi vprihodnje skušati, da si bom pridobil Vašo zadovoljnost. O gledališči Vam vem poročati le to, da se bo začelo 10. oktobra; katera igra pride najprej na ^ersto mi ni j znano. „Kako se jaz imam?" Draga Lucinika, nič prida. Meni manjka nečesa, kar pa mi dati nij v stani nikedo! Tudi mi kerha mojo dobro ! voljo množina vso pozornost terjajočih del. Kedar se peljem „ven" in gremo skozi Lattermanov drevored, me serce boli, ko vidim ležati na tleh velo listje; spominja me najprej bližajoče se puste zime in dalje mojih različnih nädej, koje so ravno tako vele in suhe! Da nunam nekaterih ljubih duš, koje me v resnici ljubijo, ne želel bi si biti na sveti! — Bodite zdravi in veseli ter spominjajte se časi svojega čestilca Josipa. Hostnik Vas pozdravlja in gospod šolmašter. • V „Zori". 14. V Ljubljani 18f|74. Draga moja Lucinika! Vaše včerajšnje pismo me je izvanredno razveselilo in takoj denes dobite odgovor. Da so naši gospodje z „visöcimi škornjami" časi nekoliko preveč natančni, kaže baš ona opomba v našem cerkvenem listi. Kaj se hoče! Z gospo PJesjakovo]. sva se prav iz serca smijala, in da je tudi Vam tista notica prebudila zasmeh, me veseli in je lepo znamenje Vaše izobraženosti. Le naprej tako! — Vi, ljuba prijateljica, nemate pravega vzroka, žalostnim biti, ker se bliža zima. Pomislite, Lucinika, v sredi zime se začne predpust, najveselejši čas za vsa lepa dekleta, kakor je moja prijateljica v St. Vidi, katero lehko izpoznate, ako pogledate v zercalo! Jaz se prav za res bojim, da mi bo prihodnji predpust odpeljal mojo ljubo golobico; ker Vas tedaj čaka toliko veselja, nikari ne tožite o dolgočasni zimi! — Lepega zdaj baš ničesa ne počnem, kajti včeraj in denes se veselim z nekovo staro (če-tudi nij še stara,) prijateljico, koja je stoperv predvčerajšnjem prišla iz Ogerskega in ki je bila moja učiteljica v angleškem jezici. Ko bo to minulo, moral bom sopet prestavljati za gledišče igro, ki vže leži na moji mizi in ima naslov „Die Perlenschnur", („biserna verižica";) dala mi bo sopet kacih štirinajst dmj dela, in potem pride kaj novega. Tako mi bo minila dolgočasna zima, in ko pride pomlad, ter bode spet drevje cvetlo, ko bode sopet žvergolel skerjanec v zraku svojo pomladansko himno: takrat bom pa na novo. živeti začel!--- Povedati moram Vam, kot svoji dragi miški, da menijo višje gimnazije ljubljanske dijäci na vseh Svetnikov dan napraviti na grobi mojega nepozabljfvega brata lepo slovesnost, kar se bo tudi po čas-niski poti naznanilo našim prijateljem in znancem. Slovesnost bode razpadala a.) v primeren govor, na katerega konci položi govornik lep läverov venec, öd dijakov napravljen, na grob, in b.) v pčtji 3 pesnij, koje se spodobijo pri takovih prilikah. Takrat, upam vsaj, bo stal ft.idi monument, kateremu le malo še manjka. Zdaj imam misel, da se bodem peljaEftudi jaz takrat na pokopališče, ako bo vreme ugodno in ako bo spominek stal. Sicer se vtegne stvar za jeden teden preložiti. Vas bi povabil najpreje jaz, ali ker je toliko odvisno, posebno od vremena, si ne upam; tudi ste skoraj pre-daleč, kaj ne? — Pišite mi k malu veliko in kaj veselega, potem Vam poljubim lepo ročico! Vaš prijatelj Josip. 15. V Ljubljani lSAf/4. Draga Lucinikai Ker imam denes svoj poštni dan, dobodete tudi Vi takoj odgovor na svcje pismo. Da Vam je mojega brata monument^opadel, me veseli; podoba pa tudi meni nij popolnem po všeči. — Svečanost pri odkritji pak je popisana v „SI. Narod u4t od 3. novembra. V „Zori" pa pride 13. t. m. krasna pesen, posvečena spominu mojega brata. Jaz sem vesel, cia je vže vse v kraji I — Radosten sem bral, da sem Vam s poslano knjigo vstregel: čaka Vaše poiovke vže druga, v kateri priporočam Vaši pozornosti posebno izborni povesti: „Es ist bestimmt in Gottes Rat", in: „Doctor Lämmleins Heiratsgestiiichtc". Sploh, ako bo Vaša volja brati, Vas bom to zimo lehko vedno hranil z dušnim blagom. Vidite, draga prijateljica, kakö jaz dobro prorokujem! Tedaj le še malo tednov, po bom sopet za jedno krasno in umno prijateljico ubožnejši! Kaj je naše življenje? — Da sem jaz jeden tistih Vaših prijateljev, ki želi iz dna svojega sercä Vas v resnici srečno videti, to vže davno veste; hudo mi je le, da ne morem nič pripomoči k Vaši sreči! A če ne morem pripomoči, veli mi natvörni razum, da tudi ne smem stati Vaši sr*či napoti; prosim Vas torej, ljuba prijateljica, da mi poveste, ali smem še vprihodnje občevati z Vami, ali ne. Nerad bi imel, ko bi moja prijateljica le iz milosti občevala z menoj! — Kako bode letos se slovenskim gledališčem, ne vem; posebno dobrega se ne kaže nič! Tako vsaj mi vselej poroča moj namestnik v gledališču. (Jazimam namreč prost vstop zacejcjezono.) V sabo to bode pela v opereti „Skrivnost ljubezni", ki sem jo vže davno poslovenil jaz, pervikrat letos spet. gospica pl. Neugebauer. Se svojim „r—r—r" ne bode vzbudila prevelikega občudovanja. Bomo videli! Jaz se dobro imam. Skoraj cel dan je moja prijateljica pri meni ter se pogovarjava in norčujeva drug z drugim. To Vam je pa tudi dekle, kakoršnih je malo na sveti. Za žensko^ menim vsaj jaz, je veliko, ako izverstno gcvori in piše 5 jezikov, elegantno igra na klavirji, a tudi izbörno — kuhati zna. Ta umeje, kar sem pisal, in verhu tega ima naj plemenitejše serce; zato sva tudi vže stara znanca ter bodeva zmeraj ostala. Gospo P[esjakovo]. bom vžč pozdravil. Moji ljudje Vas vsi serčno pozdravljajo in sestra meja posebej še Vašega lepega pava! Srečni! Pišite mi kmalu in mnogo! Vaš Josip. Ob robu zadnje strani: In tista lepa fotografija Vaša, ali bode ostala le obljubljena? 16. V Ljubljani 18-1174. 1 2 Draga Lucinka! Samo toliko sem vže boljši, da morem vendar sopet pisati in zato nehčem odlašati Vam odgovoriti ter Vam pošiljam par besedij, — zadnjič v letošnjem leti!* Da ste se dobro vezovali, sem z veseljem bral v Vašem pismu. Ali, da ste se takö dobro imeli, pripisujte le svoji ljubeznjivosti in svoj epu lepemu obrazku. Kedo bi neki ne bil vesel, ako je v Vaši družbi! Zdaj Vas moram pa o nečem vprašati. Vže dvakrat sem Vas prosil obljub-• Ijene mi nove Vaše fotografije, a nobenkrat nijsem dobil cdgovora na to točko svojega pisma! Nemec pravi: „Eine schweigende Antwort ist auch eine Antwort." Si-li hčem jaz v tem slučaju tö tudi tako razlagati? Kaj?-- Božič je tu in novo leto. Koliko otroških sere težko pričakuje božiča, da jim prinese „božično dete" kakov vže dolgo skrivaj zažefjen dar! Kaj bode pa nima, zlata prijateljica, prineslo „božično dete"? — Ker je navada, da si ob konci leta voščimo srečno novo leto, izpolnjujem denes tudi jaz to navado, voščeč Vam in vsem Vašim zdravja in sreče! Ako sem Vas ^nabiti letos kedaj nevedoč razžalil, sedaj, ob konci leta Vas prosim odpuščanja in Vam obetam, da se« bodem vprihodnje poboljšal! Zdravi Vi in vsi Vaši, to Vam žele mojr ljudje in jaz, • > Vaš stari Josip. 17. V Ljubljani 18J-175. i Zlaia moja prijateljica! ^^o^^tyy prijatelj Babšek mi je včeraj z večera izročil Vaše drago pismo i'1 denes mcrate dobiti takoj odgovor. Da sle se tudi Vi trudili po svojih močeh pospešiti srečen izid volitev, je lepo, da pak imä naše prosto ljudstvo sploh še tako malo političnega razuma, je žalostno, in vže nekateri odličen mož, se kojim sem govoril o našega naroda prihodnosti, mi je dejal, da našemu ljudstvu nij pomagati, ker njega um še ni dovolj zrel, podučevati se pa ne da! Zavest, da ste Vi vse stvorih, kar je bilo v Vaših močeh, naj Vas tclaži, ker se nij vse izveršilo, kakor bi se moralo, da se je ravnalo po pravici. Probudflki št.vidske čitalnice in njeni „tajnici" vskliknem pa iz globine serca: „Živela!" Za Vašo prekrasno fotografijo in za lepi dokaz'Vašega blazega serca Vam hvaležen poljubljam lepo ročico in cstajem Vaš dolžnik. Ta Vaša fotografija je po moji in mojih prija^ teljev sodbi najlepša izmej vseh, ki predstavljajo Vas; tudi je nenavadno lično izdelana -n torej v mojem albumu jeden najlepših eksem-plarov. še jedenkrat" serčno hvalo! Vi ste bili zelo pridni v tem časi, kar mi nijste pisali; draga Lu-cinika, tudi jaz! Poslovenil sem v tem časi krasno opero „Das Nachtlager in Granada", ki bi se bil^tmela vže igrati, a zdaj, ko je Neugebauer jeva v Zagreb šla, bog ve, kedaj pride na versto; dalje sem napisal 17 izvirnih pesnij, katere sem, prošcn, vse poslal uredniku „Zore", ki mi jih bo gotovo dobro platil. Zdaj je- skoro za celo leto preskerbljen. Da pa moje pesni „Zora" tako redkokedaj prinaša, je .j» uzfok ta, kakor mi je pisal g. Pajk4, ker on se „tako dragocenim bla- RAD. PETERL1N-PETRUŠKA: v sanjah . . . V sanjah ur polnočnih sem te videl, draga. Ponos še izražala si strog, še v očeh žarela ti je zvesta zmaga — in pred tabo bil sem slab, ubog. No, z roko si snežno k sebi me privila, dobra kakor angel radosti... Kje noči je temne vražja sila, da z močjo se zmeri mladosti?! — / . ' <Ž2S> .-v^-TwcS »^ ./^J v 'O MILAN FABJANČIC: V PLAMENIH. m. Solnce se je razlezlo po vsem taborišču , male počrnele barake so se dvigale iz tal in ulice, dolge ozke ulice so se širile. Po njih je ležala črna razcapana vojska, bosa in gladna. V klobčič zvita telesa so mirovala kakor mrtva; solnce je vlivalo v njihove dreveneče kosti in pre-perelo meso ognjeni sok življenja . . . Taborišče je oživelo. Hodili so po ulicah brez besed in pozdrava — omrtveli sužnji cest, kamnolomov, rudnikov in tvornic. Solnce na nebu, dan na zemlji — v taborišču živa smrt. V sajastih, preperelih obrazih odtiski železne pesti, v razklenjenih čeljustih sled ubite volje, v velikih medlečih očeh strahotni dih podavljenih duš. Deset tisoč jih je bilo . . Kroginkrog žice, mrzle rezke žice in onkraj žic življenje. Polagoma so se zgrinjali pred žicami — noga sama jih je vodila tja — in povešenih rok strmeli tja na cesto, ki je bela in tiha hitela čez travnike, ki so bili tako izredno daleč in zasovraženi v vsej svoji krasoti. Vračali so se, izgrinjali v ulicah taborišča in zopet prihajali, da jih tisto pozabljeno življenje onkraj žic vrže nazaj v ostudno propadanje, ki zanj ni bilo več zdravila v besedi in ljubezni, ker prva je bila zanje lepo premišljena laž, in druga — kruta pest in pesek v- oči. Sredi taborišča se je razkoračil zvonec in kričal, se drl in klical. Vsi so s zbrali v dolgo vrsto in molče čakali; prerivali so se kar tako, zaradi lepšega in sebi v zabavo. „Izravnajte se, pokrijte!" so ravnale straže. Nihče se ni zmenil za njihovo zapoved, če ni začutil pesti in puškinega kopita na rebrih. Če so jih zravnali nekoliko vrst, so se zopet zmešali in blebetali med seboj. Straže so drvele z enega konca na drugi, suvale in kričale. Vse to razdraženo divjanje in zadiranje straž jih je blažilno božalo — to jim je bilo tiho maščevanje.- Šteli so šestkrat in šestkrat so se zmotili. Vrste so posedale dolgega čakanja, vstajale, se tiho smejale in se norčevale. „Sedaj v barake!" Porazgubili so se v mrtvašnice; prazne ulice so kamenele v solncu. Pred žicami so se razmeščale straže; posebno nemirne so bile in se ozirale črez planjavo. Zrli so skozi okence in opazovali straže. „Kaj vraga imajo danes? Poglej kako se vrtijo!" „Zdi se mi, da jim gore podplati." „Kam pa ta dirja? In nekaj kriči . . ." „Se mu že kam mudi." „Vozove slišim in konjska kopita . . ." „Kruh peljejo za nas, mislim." „To pa to! Še redili nas bodo ..." se je zasmejala baraka. „Poglej, poglejte! Top, eden, dva ..." „Kaj?" so stisnili obraze k okencu in zaustavili dihanje. „No, sedaj pa imaš kruh!" „Kaj naj to pomeni?" V njih se je razvnemal nemir in vroča slutnja. „Poglej, vsi gledajo sem — in kakšne oči imajo!" „Sedaj smo obsojeni... Iz te mrtvašnice se ne izmuzneš več." „Poslušaj! Krog taborišča razmeščajo topove . . ." „Kje, kje? Nič ne vidim . . ." „Pa slišiš zato, bedak!" „Zlomil mi boš hrbet; ne lazi name!" „Pa se umakni! Jaz hočem tudi videti; misliš, da imaš samo ti to pravico." „Saj boš videl, še preveč boš videl . . ." „Konjenica!" „Koliko? Jih je veliko?" „Če jih je deset, jih je preveč." „Koliko, koliko! Z zobmi boš šel nadnje, seveda ... Še praša!" „Tako, tako .. . Tak konec smo doživeli!" „Kakšen konec? — Jaz se jim ne dam, jaz ne! Poglej, niso ga našli . . ." je razkazoval žepni nož in ga stiskal v pesti. „Jaz se jim ne dam, prej pokoljem vse, je siknil skozi zobe in zadri nož v steno. „S to krevso niti kure ne zakol ješ!" „Kaj? Enega pa prav gotovo, to vem, to kar čutim." „R^va! Niti ganil ne boš, ko bo treščila ta streha na te." „V zemljo se zakopljemo.u „Z nohtovi in zobmi?" „Pehota! Vsa cesta jih je polna . . ." „Še polk hudičev naj priženo, če jim to ni zadosti! Kaj mi mar, kaj mi mar! Sedel bom pa bom čakal, da me pojedo." „S tvojih kosti nimajo kaj obirati." „Kako dirjajo oficirji, kako kriče te site šleve!" ; „Gotovo niso lačni . . ." „Pokaži zobe, če jih še imaš!" — Hoho, dobri so, močni so, še jih boš krvavo rabil . . ." „Za kaj?" „Za kruh gotovo ne!" „Moj bog, moj bog . . ." „Kakšen bog! — Ga hočeš s pestjo v obraz?" „Kar daj, kaj mi mar!" Zarohnela je zemlja prav iz svoje težke globine; krčevito so se stresli, se oprijeli sten, ki so se zamajale, in mrzla bledica jim je razširila oči, razklenila čeljusti. Zažvižggalo je preko taborišča kakor ognjen bič, se zvijalo in trepetalo, rezalo in dušilo — in daleč na planjavi nekje je Vzdihnila zemlja, zarohnela in umrla . . . Gledali so se z velikimi, plašno-bledimi očmi; v brezkrvna lica se je vračala rjava bledica, ki se je bolestno svetlikala sredi poluteme — in planili so: „Kam je padla, kam?" „Ta je šla čez . . ." „Huh — žiiiiv — buh — je šla k vragu, hahaha . . ." „Pst!" Pred taboriščem se je liipcma razvila konjenica in izginila v besnem diru črez planjavo; pehota se je razmeščala. „Sedaj se je pričelo . . ." „Interesantno! Do sedaj še nisem opazoval bitke od zadaj . . ." „Doživeli smo kar črez noč generalsko čast, hahaha..." „Razlika je samo ta, da medliš gladu." „Še večje zaslužen je!" Poloteval še jih je nemiren smeh in bolna prešernost. Nobenega strahu več; nategnjeni, trepetajoči živci so popustili in za srce je bilo dovolj prostora v prsih. Prekrižanih rok so zrli skozi okence in se norčevali iz oficirjev, ki so se podili na konjih in razporejali. Vrteli so se po baraki in se prijemali za glave: „Pa smo rekli, da bedo nas pobili, hahaha . . ." „Neumno smo mislili." „Nič ne veš, prav nič ne veš! Lahko se še primeri, vse se še lahko primeri ..." „Resnično! Zver se malo poigra s teboj, predno te zadavi. Jaz jim verjamem; zverinski so zadosti." „Pst! Puške; jih slišite?" ■ Baraka je utihnila in prisluhnila: „Da, to so puške . . . Toda s kom se lepo?" „Z ženskami gotovo ne! S topovi ne bi šli nad ženske...4% „Tudi za tako delo so zadosti galantni!" Mimo okenca je pribežala tolpa raztegnjena v dolgo vrsto in gnana cd kričečih straž. Mahoma so z glavami zadelali okence : „hej! odkcd prihajate? Mej, slišiš!" Tolpa je drvela mimo zasopla in prašna. Za njo je pribežala druga: „Hej! Od kod pa?" „iz kamnolomov..." „Kaj vas vraga tako pode? Kaj je novega?" „Ne veste?! — Tam, tam je cel vrag, je cel hudič," je pomežiknil in cadirjal za tolpo. „Hej, kdo pa je tisti vrag?" „Zvečer boste že lahko videli," je zamahnil z roko in izginil. „Kaj bomo videli zvečer? Veš toliko, kakor prej!" „Spustimo katerega notri; nam bo povedal!" „Hej, pst! Sem, pridi sem, hitro, hitro!" Odprli so mu vrata in oni je planil zasopel in prašan med nje. „Kaj je, kaj je?" so ga obstopili. „Kaj jaz vem! Nič ni... Gonijo nas že dve uri kar v galop in sujejo s kopiti; dvajset jih je obležalo . . ." „Zakaj, zakaj gonijo?" „Zakaj, ha!" mu je prešinilo obraz kakor nasmešek. Ozrl se je po baraki in skozi okence, pogledal vsem v oči in tiho pristavil: „Tam so naši, že to noč pridejo!" „Kakšni naši?" so ga svetlo gledali in trepetaje pričakovali. „Naši vendar! Rdeči . . ." Baraka se je stresla v izbruhu krohota. Begali so okrog, udarjali s pestmi ob stene in skakali cd tal: „Sedaj razumemo, čemu ta železna pest na ustih. Hahaha, lia-haha.. „Kar pred žice, da bomo videli od bliže!" „Odpri!" Planili so z burnim krohotom iz barake in zdirjali k žicam. V hipu se je pred njimi gnetlo vse taborišče, deset tisoč razcapanih in izmozganih ... „Kar z bodali in s kopiti!" je kričal častnik na straže in odpenjal revolver. Zabobnela so kopita in neusmiljeno suvala križem tolpe . . . „Nazaj v barake!" Drveli so preko živih kupov z glasnim krikom in v hipu so jih požrle barake . . . Krčevito so se držali za roke, jih stresali in si grizli ustnice: „Kaj, kaj . . . Ali, zvečer bo konec! Bo konec . . „Pst! straže so se potrojile . . ." „Hahaha . . ." Brezumen vrtež misli, kričav govor rok in oči, besneč vihar grudi. Straže so se potrojile ... in da so bili celi legijoni, bi bilo kakor da jih ni, bi bili samo kamen na potu, ki ga prestopiš in drviš naprej v vihar in dež. Kljubovali bi s smehom na licih vsem njim in bi jih položili črez koleno kakor paglavca in bi se smejali njihovemu otepanju, brcanju in kričavim solzam. „Poglej jih! Kakor da se te boje . . „Rodilo se je v teh barakah, rastlo in dozorelo in jih je strah lastnega ploda — Sodome in Gomore." „Ne želel bi si, da postanejo brezčutni solnati stebri..." „Da, da... ha!" „In bi le kleče prosili: Stoj, nikar!" „In bi se jih usmilil?" „Ne!" „Bodi kakor koli! Cemu bi mislil v teh trenotkih?" Drenjali so se v tesni baraki, hodili na široko in dolgo, se ostro obračali in vračali. Stene so jim bile na poti, streha prenizka in vse preozko, pretesno, kar jim je zadrževalo neugnani razmah, da so se v kratkih sunkih kretenj in zadirajočih se besedah obmetavali z vročim ognjem čustev. „Ta dan!" „Da! In kdo bi si ga bil zaslutil tako nenadoma!" „Samo da smo doživeli ta dan, ta dan..." , V tem edinem dnevu je bilo vse ono krvavo omahovanje, vsi oni v kali pcdavljeni kriki globokih, v brezdnu stokajočih duš, ki jih je na-tezala iz dneva v noč, iz noči v dan brezplodnost borbe in saino-mučenja; utrgalo se j? z neba in treščilo v prepad teme in razpadanja in dahnilo življenje, zasekalo cilj njihovemu neznosnemu delu — brezdelju. „Konec modrovanju je dejanje..." Posedli so ob stenah in utihnili; vsi so zrli v okence, v košček sinjine zunaj in prisluškovali. Vstajali so v presledkih, stopali k okencu in se nevoljni vračali: „Nič novega... Vse je mrtvo!" (Konec prihodnjič.) DŠŠ3 JOKA ŽIGON: pesem. Sam. Ti spiš. In v sanjah on ti nosi cvet za cvetom; li se ga raduješ kot otrok, ki trga rože v loki in z roko hvaležno mu plačuješ. Jaz pa rtosim ti v življenju samem dan za dnevom rdeče rože: kaplje so krvi — ne boža jih beseda tvoja, zanje nimaš ne pogleda. Dežuje... blatne so ceste. Na nebu je gluho molčanje. Neizjokane solze na srcu ležijo, misli so mrtve, mrtve so sanje. In v sobici svoji, z zastori zelenimi in z mrakom oviti, sedim in poslušam spomine. 2 njimi bi mrtev hotel biti. I jaz sem molčal ko nebo. Kot dež so se zlile vame solze. Oddaleč zvonovi zvonijo, in jaz, ko da pokopal sem svoje srce. SILVESTER ŠKERL: jeseni. Dr. AVGUST 2IGON: KORYTKOVA POGODBA Z BLAZNIKOM IZ LETA 1838. (Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini.) (Dalje.) Dokler je Prešeren še živel, sej£jUeiweisj)g^ nom, 1 L 1844._ med pobožne_§otrudnike svojih ncdo|žjjjji_^NovicuT ki je pri njih sodelovaP potem Prešeren zvesto do 1. 184S. In uporabljal ga je rajši modro po svoji potrebi v svoje namene, da mu je n. pr. 1. 1845. spesnil (navzlic Koseskemu!) slavospev o županu liradeckem. Občeval je ž njim rajši bolj prijateljski, s čimer se v kesnejših letih Bleiweis ni mogel nikoli zadosti prehvaliti, češ, tolik prijatelj sem mu bil! — kakor si je sploh Prešerna do konca svojih dni klical na pomoč in podporo kot nekako avtoriteto, a le, kjer je subjektivno njemu prijalo in kazalo, da sebe ž njim dvigne; to sklicevanje na Prešerna kot veljavni glas pa je jenjalo takoj in povsod, kjer je bil Prešeren kaj zoper Bleiweisa in njegove osebne namere! In tako ga je prijateljski tudi pregovoril Bleiweis, da je žal Prešeren izpustil, dobra duša, 1.1846. iz „Poezij" z »Namečkom nemških in poremčenih" svojih tudi epigram_o ^Novičar|[h", tisti epigram, ki je Blei weis u_brnel vse žive dni po ušesih; epigram, ki je v njcm^iberaluh^Prešeren Bleiweisu „rekel v obraz" prijazno lesmco: „Märska po hlevi diši, tvoja beseda, kmetdvs\" ter nekako v proroškem duhu še: „Lepši bilo bi berilo novic /-tf^delsko-tač/ijskih, — Ako r0*0vnaške in manj bi kmetaxskz bile" Pa si tu mislimo 31eiweisovo pigmejsko dušo, kaj je v njej vstalo, ko je prvič zaslišal ta Prešernov grom! Pač, kakor da bi se mu bil stolec tiste dni zamajal!1 In ni čuda, če se je Prešerna za živih dni njegovih tudi Bleiweis J Ohranil se je ta epigram, neprečrtan ter nič ne od cenzure kritikovan, le v muzejskem cenzurnem rokopisu „Poezij" (odkoder ga je leta i3§6. prevzel in prvič objavil šeje Levstik v Wagiierjeyi izdaji); drugi cenzurni rokopis (zdaj „Blaznikov", tako ;:van, ker je bil ostal po natisku v Blazuikovi tiskarni in lasti, ter nam ga je dal t Jos. Poklukar leta 1909. v faksimilu) pa tega epigrama nima; izpustil ga je bil z epigramom o Murku vred Prešeren sam, ki je (kakor je videti rokopisu) to stran Še po cenzuri nanovo prepisal — za tiskarno. zaradi njegovega genijalnega duha, kakor vsi sodobniki, ki so imeli kaj na vesti, — bal. Zato se je Bleiweis pa tako rad postavljal kesneje z vsem, kar se mu je bil upal v osebnem občevanju „reči v obraz" in upal mu, ali prav ali napak, oporekati. In zato si je pa nadalje dovolil Eileiweis, ko je Prešeren izginil s tega sveta ter ni bilo več žive nevarnosti, toliko bolj pogumno lajšati si svojo nevoljo zaradi ostro poštenih kritik „zabavljic" Prešernovih, češ: „„Ali to je bila velika2 slabost Preširnova, da je strastnoJ kritikoval in ščipal pisatelje druge," pa tudi svojim prijateljem4 ne prizanesel, če je imel, kakor Nemec pravi, „einen Witz anzubringen".5 Dokaz temu so njegovi „zabavijivi napisi",0 v katerih se je sicer skril pod , predgovor in zagovor", kar pa mu je le verjel ta, kdcr malo „krotkega cčeta" ni poznal.""7 Tako se nam je torej Bleiweis tu l. Io7o. sam izpovedal kaj ga je ob Prešernu posebej peklo in žgalo; in izpričal nam tu vrh tega sam, da ga Prešernov „predgcvor in zagovor" nista mogla potolažiti; ter da mu Prešeren ni bil „krotek oče"? ni bil pokoren podrepnik, ampak samostojno samosvoj, Bleiweisu uporen duh! in dosleden si v tej ne-volji svoji, je Bleiweis potem 1. 1876. pisal o Prešernu pa gori Cimper-manu: „On, kjer je le mogel, je rad pikal duhovščino, kajti ,liberalec' je bil, da bi ga bili današnji brezverski liberaluhi veseli." Tako je pre* valil Bleiweis svojo osebno zamero in mržnjo na duhovščino, da si vstvari tudi za to svojo mržnjo — močno stranko. Potegnil, vplel in ponižal je takö Bleiweis Prešerna — v politiko, v svojo politiko, v dnevni boj in nizko ogorčenost političnih strank, brez pomiselka, da, brez čuta, da je Prešeren genij visoko nad vsemi strankami in celo državami, genij „centralnih stikov s Pravirom", svečenik v službi edinole „Pravečnega Misterija", a ne pa glasnik in izkoriščevalec človeških enodnevnih strasti in slabosti zase, pa naj so bile te čeprav Bleiweisove! Pa je bil zato Prešeren Bleiweisu Velikemu, tej pigmejski duši, nekak — izgubljenec. 2 Z debelo črko hočem tu opozoriti na ta Bleivveisov slog — pretiravanja. 3 Tudi preljubega Koseskega. — kakor priča gori Levstik. Značilen je izraz „ščipal"! • 4 Tu beri za črko: „In celo meni, Bleiweisu samemu" — ' Druzega (višjega ali globljega) motiva Prešernove duhovite satire torej Bleiweis ni doumel! c Ki jih je imel tu Bleiweis v rokopisu Prešernovem pred sabo v objavljani zapuščini poetovh • Letopis Matice Slovenske 1875., str. 170. V tej zaslepljenosti svoji, ki si jo je bil Bleiweis polagoma ter z leti, ko je Prešernovo^ime navzlic vsem naporom njegovim vendarle bolj in bolj, njemu v veliko nevoljo, rastlo med sodobniki, sebi in dobi svoji konstruiral ter si jo kakor nekako esebno trdnjavo zgradil okoli sebe, da bi čutil sebe in preljubega Koseskega v njej varna pred ogrožujo-čim ju Prešernovim delom, — je Bleiweis ostal in moral ostati neomajno trden do svoje smrti. Nič čuda torej, če je tudi še leta 1880., dne 14. aprila, na slovitem 10. cbčnem zboru Matice Slovenske, ko je mladi „doktor iz Kranja" vstal kot glasnik „mladoslevenske" opozicije zoper Matičnega predsednika ter posebej zoper staro ljubezen njegovo, odločno in glasno zoper Bleiweisovo „dogmo poetične nezmotljivosti pe&-nika Ivana Koseskiga", — spet poizkušal podpreti podirajočo se mu trdnjavo Bleiweis z enakim zaletom zoper Prešernovo ime in delo, češ: saj tudi Preširen v svojih poznejših letih ni zlagal nič več pesni, „zakaj ne, vsi dobro vemo".s Povzročil je ta napad Bleiweisov ogorčenost v takratni sodobnosti. Nam je ne več, ko smo iz konteksta dejstev spoznali da je bil Prešeren Bleiweisu osebno velika napota, pa da ga je zaradi tega dosledno poizkušal — onemogočiti! Vse, — da si reši svojega Koseskega! Erneslina je spisala zagovor. Dolg zagovor, obrambo Prešernovega imena — zoper Bleiweisovo nečistost!9 Spisala ga je iz užaljenega otroškega in ženskega srca, — a upoštevaje avtoritativno besedo Bleiweisovo. In to je bil njen pogrešek. Zato pa je bil potreben tistemu njenemu zagovoru še ta dostavek, — da ni Bleiweisova sodba o Prešernu nič vredna, ter da nam posebej ni in ne more biti nikak avtoritativen, zgodovinski vir o velikem duhu, ker je vse ostro, da, brezobzirno, a dosledno nastopanje Bleiweisovo zoper Prešerna le tendenciozna gonja užaljenega egoista in despota, ki se mu Prešeren ni hotel ukloniti in mu bil kot idealen duh s svojim idealnim delom vse žive dni na njegovi * Slovenski Narod 1880., 18. aprila, št. 88. poroča o tem: „Predsednik potem zagovarja Koseskega, rekoč, da teh pesnij, katere zdaj Matica daje na svitlo. nij v svojej starosti zložil, ampak še prej. Potem daje pa Preširnu čisto nepotrebno, čisto krivično in prav nekrščansko brco, češ, saj tudi Preširen v svojih poznejših letih nij zlägal nič več pesnij, „zakaj ne, vsi dobro vemo" (!!). Preširen je pel veliko let, oredno se je Koseski oglasil, pa njegove pesmi niso imele ^nič vpliva. (Smeh.) Koseski še le je vzbudil slovenske pesnike Ognarja, JenŠo in druge. Če zdaj tudi njegove pesni „nič ne koristijo" (!!), moramo mu hvaležni biti za to, kar je storil za Slovence uže 1.1844." — Primerjaj, kako so pa o vsem tem „Novice" poročale, oziroma nedolžno molčale v svojem 17. listu, šele 28. aprila 1880., na str. 134.! • Spomini na očeta, str. 7—9. •egoisiično-oportunistični, negativni poti zelo neljubo napotje — ignorantu, oportunistu, egoistu! In če človek vse to ve ter vse to premisli, ga spričo Bleiweisovega značaja in njegovih sebično osebnih interesov mine pravzaprav vsako ogorčanje radi Bleiweisovega počenjanja zoper Prešerna, ker uvidi: Bleiweis, ki mu je bila njegova glavna ljubezen Bleiweis, je moral tako in ni mogel drugače! A čudili se mora pa ob vsem tem le enemu: Ali ni Bleiweis res nikoli, in posebej ne tudi po onem slavitem 10. občnem . zboru Matice Slovenske, pomislil, kaj bo pa rekla nekoč — zgodovina? In je li bilo to pa morda res Bleiweisu povsem postransko vprašanje, kakor sodi o njem dr. Razlag v svojem pismu Ernestini dne 17. I. 1876., češ: , aber er denkt sich: apres nous le deluge (nach uns die Sündflut)"? Torej: Vzdržati se, dokler smo; kaj bodo za nami o nas, nam nič mari! Res, — tu človeku pamet zastaja. 4. Po želji Bleiwcisovi se je Cimperman poslej kot sojrudnik „Novic", brez sence kake zamere, uslužno omejeval le na „podučile stvari, ki ne žalijo uravr.ih čutsftv", kakor jih je (po. so^ij^lei weisovi) njegov spi-sek o Presernwem „Senanu". Bolje bi bil seveda Bleiweis, če bi bil odkritosrčen Člcvek, kakor je bil n.pr. Prešeren, in ne edinole zvit in „praktičen" hlapec takratne ljubljanske politike, rekel tu: da se „Novicam" prilegajo le , suhoparne stvari, ki ni ob njih nevarnosti, da bi vznevo-<£:ljile Luko Jerana in njegovo obzorje", kakor bi ga bil Cimpermanov prispevek o strahovitem „Senanu", ki ga je bil Luka Jeran proklel že 1. 1845.10 Vendar pa piše na koncu svojega lista z dne 27. VIII. 1878. Bleiweis Cimpermanu: „O ponudbi Prešernovega in Vrazovega nemškega pisma Vam morem še le odgovor dati, če mi pošljete pismi na ogled."11 Cimperman je torej tu, dve leti po „Senanu", ponudil Bleiweisu spet nekaj Prešernovega! A kaj se je potem med njima zgodilo radi teh dveh pisem? Ni nam znano! Ni besedice ni nikjer več o njih v vseh nadaljnjih dopisih Bleiweisovih Cimpermanu. Ali je Cimperman, ki je 10 „Sad jedna njegova satira kruži po varoši, koje k sreči svaki ne razumč." <^>Tako je pisal o Prešernu L. Jeran Vrazu 13.1.1845. (Zbornik Slov. Matice IV.. 1902., str. 188 ) 11 V svoji objavi pisma Bleiweisovega je Cimperman to mesto izpustil. (Novice 1883., str. 199, 26./6., pod šifro VIII.) tu L 1878. nameraval spet Bleiweisu nekako skočiti iz ojnic, svojo ponudbo umaknil, ali pa jo je Bleiweis sam odklonil? Fakt je, da Bleiweis ni po 27. Vili. 1878. objavil nobenega pisma ne Prešernovega ne Vrazovega — ne v svojih „Novicah", ne v svojem „Letopisu Slovenske Matice". In fakt, da tudi Cimperman ni poslej dal v javnost nikoli nikjer nobenega pisma Prešernovega, a ga tudi nikoli nikomur, kolikor vemo do danes, ne več ponudil v objavo, — da torej nimamo podatka, ki bi iž njega mogli sklepati in razvideti, je li bilo to Prešernovo pisino kako nam doslej še neznano, ki ga je tu imel Cimperman v rokah, a nam je potem kesneje morda šlo v izgubo; ali pa je morda bilo to pismo le katero izmed tistih, ki jih je kesneje objavil Fr. Leveč ali kdo drugi. In to je tembolj čudno, ko je vendar Cimperman „Vrazovo nemško pismo" kesneje ponujal drugod v objavo, — da Prešernovega ž njim vred pa — kakor tu 1. 1878. Bleiweisu — ne več! Maja meseca 1. 1881. je namreč Cimperman poslal uredniku novega „Ljubljanskega Zvona", Fr. Levcu, to-le dopisnico: Visokočast. gosp. profesor! Prav lehko mi je dobiti od gospe P.12 zanimivo nemško pismo St. Vrazovo, ki se dostaje necega spisa Koritkovega in znanih slik „kranjskih nošenj", katere hrani v matici tudi gospa P., in drugih stvarij. Pismo je pisal V.13 dr.Crobathu (tako se je podpisaval sam), ki je bil svoje dni čislan mož v Ljubljani, v čegaver hiši se je često shajala tedanja mestna inteligenca. Ce bi ugajalo to pismo „Z."14 po volji, pošljite mi kake vrstice po tiskarskem učenci, ali po dijaki Mhhaliči, da potlej pošljem po avtograf. Sploh imam še več govoriti z Vami, kar se zgodi morebiti v počitnicah. Srčen pozdrav! Vaš 22/5 81. Carpenters Tistega meseca torej, ko je izšel v V. številki „Zvona" Cimper-manov članek „O Preširnovem Senani" ter je bila za VI. številko že stavljena in odtisnjena tudi Cimpermanova objava Prešernove čestitke i* = Pesjakove. " = Vraz. 14 = „Zvonu". " Naslov na obratni strani: / Visokočestiti gospod Fran Leveč, / c.k. više realke profesor itd. / v Ljubljani. / Tavčarjeva hiša. / — Poštni pečaj: Laibach-Ljubljana 22/5 SI. (Psevdonim ^Cai^erüer" je angleški prevod nemakega iniena ,^imj>ermann".) l , • J O ^0-v1 štirinajstletni Lujjzi Crobathovi za god: „Preširen gratulans", je ' Cimperman iz istega vira, odkoder je bil prejel to poslednjo svojo „relikvijo" Prešernovo, pa že ponujal uredniku „Zvona" Fr. Levcu nov prispevek: Vrazovo pismo, ki se mu ga pri Bleivveisu ni 1. 1878. » n bilo posrečilo prekovati v kak goldinarček honorara. Leveč je takoj naslednjega dne, 23. V. 1881., torej takoj po prejemu dopisnice, odgovoril v kratkem listu: „Omenjeno pismo St. Vrazovo bi ,Zvonu4 jako dobro došlo, kakor sploh vsaka stvar, ki se tiče literarne zgodovine naše. Samo da se ne morem vezati, v katerej številki bode natisneno."10 A šele 18. VII. 1881. je izpolnil Cimperman, ko je potreboval novega petaka, svojo ponudbo, kakor priča njegov list s tega dne Fr. Levcu, ki mu v njem piše: „Vas tudi opomnim, da, kadar koli bi kaj pisali o dr .Razlagi, oglasite se prej pri meni. Jaz imam lepo zbirko zanimivih pisem tega moža, brez katerih njegov životopis ne bi bil popoln. Dr .Razlaga so naši ljudje slabo poznali."17 Ter potem na- . __Cju -j C /y^jtJjo* /-^OWt'^ J« K svoji objavi „Preširen gratulans" je poslal Cimperm^ Irr/LevCu^^^^^ droben listič brez datuma: „Velečestiti gospod profesor! Prosim, da se ta popravek natisne v ,Zvonu', (žal! da le na zavitki!!) Ako pride moja pesen ta mesec, pošljem Vrazovo pismo za drugo štev. Vas čestitelj Cim-n." — In poleg je priložil še drug listič: „„Popravek. V poslednje štev.[ilkej „Zvona" sestavek „Preširen gratulans" str. 375 je našla pot neljuba napaka. V nemške pesni pred-poslednjem gränesi je izostala namreč beseda: ganz, kar ni prav. V mätici slove ta gränes: „Erscheinen nicht ganz ungalant". S tem bodi pomota popravi jen j.."" — Ker ni ta popravek izšel v samem „Zvonu", ampak res le med popravki na ovojnih platnicah 7. številke 1881. (z naslednjim besedilom: .,„V sestavku „Preširen gratulans" izostala je v nemške pesni v predzadnjem granesu beseda „ganz". Pravilno tedaj slöve ta granes takö: Erscheinen nicht ganz ungalant.""): — in ker so v vezanem izvodu Lj. Zvona 1881. v licejki ljubljanski po takratni bukvovezniški navadi vsi ovoji žal odstranjeni/je zablodil ta tiskovni • pogrešek tudi v L. Pintarja „Dr. E ranz Prešeren Deutsche Gedichte. Gedruckt und verlegt Laibach 1002 Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.", kjer stoji na str.45. dotična godovr.ica Prešernova. (Izvirnik Prešernov se nam je ohranil; pridobila ga je prav te dni za svojo rokopisno zbirko licejska knjižnica v Ljubljani.) 17 Bila so ta zbirka pisma Razlagova, pisana Prešernovi hčeri Ernes t in i, ki jih je ta darovalo sama Cimpermanu za novoletni dar 31. XII. 1880., kakor priča njen lastni »»apis na ovitku, ki v njem leže še dandanes: „Triindvajset svojeročnih pisem dr. J. R. Razlagovih, podarila v spomin Jos. Cimpermanu du£ 31. decembra meseca 1880 1. — Ernestina Jelovšek." Po smrti Cimpermanovi jih je Ernestina spet reklamirala ter izročila pesniku Antonu Aškercu za mestni arhiv ljubljanski, ki jih >edaj z njenimi „Erinnerungen an Dr. Franz Prešeren" vred hrani. >T „ . . .. K-V - . viIZ'i.- ««M*««-' daljuje: „Prilagam tudi St.Vrazovo prepisano pismo; uvod pošljem drug mesec, ker mi je še govoriti z gospo Pesjakovo in pregledati 5. zv. Vrazovi/i del. List le cbdržite, da ga svoj čas pošljete v tiskarno; jaz imam tako malico v rokah." Toda Leveč nato v svojem odgovoru že 20. VII. 1881. Cimper-manu, pošiljaie mu zaželjeni petak: „Vrazovo pismo prihodnjič še ne bode moglo priti na svilfb, ker mi Levstik s svojo temeljito kritiko'8 preveč prostora jemlje. Pozneje!" Kar je Cimperman s poslanim peta-kotn potolažen odobril, pišoč obratno 21. Vil. 1881. Levcu: „Ker St. Vraz sedaj nema prostora, počaka naj do ugodnejše prilike. Levstikova kritika je potrebno delo: mož govori prav iz srca vsakemu razumniku, ki pozna razmere naše." In Šlo je s tem Vrazovo pismo med njima za vedno — ad acta. Levea je bilo, zdi se, vendarle nekako razočaralo pismo Vrazovo, pa je rajši pospešil objavo Cimpermanovega prispevka o dveh Prešernovih rokopisih „Nebeške procesije" za 9. številko „Zvona**, ki sta bila eden v rokah Ullrichovih, a drugi v ostalini Grünovi. In iakt je, da p:sma Vrazovega drju. Crobathu ni Leveč objavil v „Zvonu" ne l. 1881., ne kesr.eje, a tuči ne v Matičnem „Letopisu" nikoli. Vsa stvar se je bila namreč med njima zasukala na povsem drugačna pota. Dne 29. novembra 1881. se je „ob pol 1 uri po noči" „utrnila zopet zvezda na obnebji naše mile domovine", — „utrnila in ugasnila za vselej je svilla zvezda, ki je tako lepo, tako dobrotno svetila slovenskemu narodu skoro cel pol stoletja!"19 Odpcklicalo je bilo Očeta izmed živih raz njegov trdni stolec. In ostala so za njim zgodovini njegova dela, kakor za Prešernom — Prešernova! Cimperman pa je izgubil dolgoletnega kruhcdajalca, ki je stalno imel dela in zaslužka za neobhodno mu potrebnega, uslužno pokornega literarnega težaka ob „Novicah", ob ,. Letopisu Slovenske Matice" in pa v „Kmetijski družbi". In oklenil se je zdaj še tesneje Cimperman „Zvona" in njegovega urednika Pr. Levca, ki je za Bleiweisom debil in prevzel tudi še uredništvo Matičnega „Letopisa" od 1. 1882. nadalje, le da z novim programom povsem znanstvene revije, brez vse beletristike; tistega „Letopisa", ki ga je Bleiweis vodil povsem po načinu nekdanjega svojega „Slovenskega Koledarčka" (1852. — 1856.) in pa nekdanjega JS Namreč kritiko o znani Kleinmayerjevi Slovstveni zgodovini slovenski. « Govor Luke Svetca na grobu, dnč 1. XII. 1S81. (Letopis Matice Slovenske za 1.1881., str. 250). svojega „Leto^a^l^enskiga družtva na Kranjskim" za leto 1S49., ter ga je bil uredniku Bleiweisu urejal že nekaj let pravzaprav zajcu-Üsami — Cimperman. Pa je poi^ušal. Cimpepnan, da si pridobi širše mesto pri „Zvonu", in obdrži svoj dosedanji zaslužek pri „Letopisu", — kar se mu je polagoma tudi posrečilo, djijeJbiLjx sle jJLevc u j>ri bJ]ž no _to, kar_prej Bleiweisu; odstopil mu je namreč Leveč, da mu da zaslužka, korekturo „Zvona" in „Letopisa" ter sourejevanje Jurčičevih zbranih spisov cd II. zvezka nadalje; a preskrboval mu je pa tudi marsikako drugovrstno gmotno podporo! Po smrti Bleiweisovi se je Levcu približal Cimperman pa najpo-prej s pismi, ki so mu po Bleiweisu ostala v rekah. In Leveč je izprva res nameraval, da nekatera vsprejme v „Zvon"; zato mu Cimperman že začetkom leta 1882. po ustnem dogovoru piše v nedatiranein pismu. „Pošiljam Vam danes 12 pisem dr. Bleiweisovih. Razdelite stvar, kakor kaže, za prvo partijo, samo prosim, da v pismih ostane vse, kakor je pisano, ker tako je pisal dr. BI. sam. Mislite si, da je iz čisla malo ne 100 listov in listkov malo, kar Vam podajam, a mnozega res ne smemo še sedaj vsega nuditi občinstvu." Toda Leveč se je zdaj zelo pomišljal, da bi vgriznil v penujano jabolko; šele 14. II. 1882., ko ga je bil 13. II. Cimperman spet podrezal za „odgovor zaradi Bleiweisa", ga je Leveč vzel v daljšem, lepem pismu tako-le v svojo šolo: Blagorodni gospod! Dolgo sem molčal, pa še danes teško govorim. Boli me srce, ker Vašega spisa takega, kakeršen je, nikakor ne morem vzprejeti v list. Jaz sem si stvar vse drugače mislil. Mislil sem, da boste Vi napisali kakih 5 — 10 vrstic uvoda, potem pa začeli priobčevati pisma Blei-weisova. AJa^spis, kakor ste mi ga poslali, ta je presubjekliven. Tak slavospev, taka himna Bleiweisovi plemenitosti našla bi pri Zvonovih čitateljih vsaj toliko graje, kolikor hvale. V obče možje, poštenjaki, ki so imeli z drom Bleiweisom posle o materijalnih stvareh, ne hvalijo niti njegove darežljivosti, niti njegove plemenitosti. In prav veseli, iz vsega srca me veseli, || da ste Vi slavnega domoljuba spoznali od druge strani in prav |rad|J*Lsvoj list odprl Vam, da bi ga opisali od te strani. Toda objektivno. Dela sama, pisma naj zanj govorč. Komentare prepuščajmo zgodovini! To je bila prvi hip sodba moja, ko sem prečital poslani mi rokopis. Vender — mislil sem, — morebiti se motiš. Šel sem včeraj po opravkih na Brdo ter vzel Vaš rokopis s seboj. Uveril sem se, da prijatelj Janko mi gotovo pove resnico. Njemu jaz vse zaupam in na njegovi sodbi mi je med vsemi Slovenci največ ^ležeče. Izročim mu molče Vaš || rokopis. V moji navzočnosti ga prečita na glas, potem pa mij)ove odločno, daja^jtyarju_za_Zyon. Tudi on je rekel: Pisma brez komentara zanimala bodo ves slovenski svet, ker so gotovo književuo-zgodovinske vrednosti in ker je gotovo posebno zanimljivo slišati, kako tak mož, kakeršen je bil pokojni Bleiweis, sodi o tej ali onej stvari; a ta Cimpermanov uvod vzbudil bi gotovo mnogo protestov med ljudmi, ki so imeli z dr. BI. mnogo neprijetnih opravkov. NaveU mi je tudi par inu'n (Levstik, Dr. Vošnjak i. t. d.) S teškim srcem, čestiti gospod, vračam Vam tedaj rokopis, ker ga ne morem porabiti ter Vas prosim, pošljite mi BI. pisem s čisto kratkim uvodom. Ker pa vem, da || teško pišete, pošiljam Vam za trud 5 gld. kot nagrado tukaj vmenega Vam rokopisa. ---Pozdravlja Vas lepo Vaš V Lj. 14/2 82 Fr. Leveč. In glej, petak je Cimpermana potolažil. Dne 17. II. 1882. odgovarja: „Blagorodni gospod profesor! Hvalo Vam srčno na Vaši bla-gosti! Vaš in Krsnikov nasvet o spominih na dr. vit. Bleiweisu sem premislil in storim, kakor želita; vem, da ostanete tudi Vi mož-beseda, kar se dostaje honorara." A po nekolikem besedovanju in prerekanju o zadevi pa je Leveč ob novi upošiljatvi predelanega spisa končno vso prvotno svojo namero z Bleiweisovimi pismi popolnoma opustil, pišoč Cimpermanu: Blagorodni gospod! Sodeč po tem, kar ste mi brali iz BI. pisem, ko sem bil pri Vas, pričakoval sem več in zanimljivejših stvarij, nego ste mi jih poslali. Izimši dva ali tri liste vsi drugi nh^jojw^n^^^olutne vrednosti; da, nekateri bi bili slavi Bleiweisovi naravnost na škodo, ker kažejo veliko njegovo nevednost v jezikoslovnih stvareh (med in mej, denes in danes!). Take stvari počakati bodo morale 40 — 50 let, da postanejo literarne svetinje, zdaj pa še niso. Poslanih listov tedaj ne morem tiskati, zatorej Vam jih vračam. Žal mi je, da ste se z njimi toliko trudili. S prijaznim pozdravom V Lj. 11/3 82 * Fr. Leveč. J. Kersniku pa je poročal Leveč o tem svojem koraku v pismu z dne 19. III. 1882. z besedami, ki pričajo že tu o silni nevolji do Cim-permana: „Poslal sem na dalje Trdini 30 fl in Veselu 3 gld. Cimper-manu pa 5 gld za vmeni rokopis. Poslal mi je potem nekoliko pisem Bleiweisovih, a tako škandaloznih, da sem mu jih vrnil ker nikakor (j i o niso za tisk že zdaj, a Cimperman mi je poslal priloženi impertinentno opisani list. Vsega ne bodeš razumel, pa vsaj 1. stran ti bode jasna in imel je boš dovolj! Ta človek je tako domišljav in v tej svoji domiš- . ljavosti tako nesramen berač, da mi pri najboljši volji ni možno ž njim » izhajati. Zdaj še le urnem, zakaj se ga je Stritar otresel! Poslana ' • pisma bi bila pa Fleiweisa strašansko b amirala, in ves Izrael bi bil kričal na Zvon! Kaj takega se more tiskati še le anno 1908. o Blei-weisovi stoletnici!'! Jaz C-u ne mislim ničesa odgovarjati in odslej * vsako zvezo z njim pretrgati. — Prosim te, da mi pismo njegovo v • kratkem vrneš." A Cimperman se Levčevega molka in nevolje njegove še niti zavedel ni! Komaj dober teden dni za Levčevim poslednjim pismom je prišel k Levcu že spet z novo „prilogo" in naslednjim, nam tu za naše vprašanje posebej velezanimivim, važnim listom: Visokočestiti gosp. profesor! Kadar utegnete odgovoriti na važne točke mojega posl. lista,20 prosim, povedite tudi, bi se li dalo kaj porabiti za „Zvon", za katerega sem jih dobil na posodo; upam, da dobodem še kaj. Pismo Korytka in Preširna varijanta znanie Auerspergove pesni se meni vidita zanimiva, samo v pismi podčrtane besede na konci ne morem čitati. V treh dneh prosim odgovora. Vi ne veste, kako bi rad jaz Vam bil postrežen, ker imate vsaj srce; morebiti se počasi bolje umeva. Jaz imam še mnogo za bregom. Srčen pozdrav Vaš 2Ö/3 82 Cimp[er]m[an/. Cimperman je torej sodil, da Leveč le utegne ne, da bi odpisal njegovemu dopisu! Pa glej, nič hudega sluteč, je s tem in z nadaljnjimi svojimi novimi dopisi, ne da bi čakal odgovoro'v Levčevih, takrat srečno 20 == poslednjega lista, torej istega, ki ga je bil Leveč ves nevoljen poslal Kersniku v presojo. objadral nevoljo in namero njegovo. Leveč je sicer molčal, a vendarle ne prekinil stikov s Cimpermanom! Nam pa je tu važno naslednje: Dne 20. marca 1S82. imamo tu lastno besedo Cimpermanovo o dvojem: a) prvi glas o nekem pismu Korytkovem, b) besedo o „Prešernovi varijanti znane Auerspergove pesni". Oboje imamo tu — v Cimpernianovih, odnosno — že Levčevih rokah; in sicer o taki dobi, ko je bila „Prešernova literarna zapuščina" že davno, že vsaj štiri . leta v rokah skripiorja Fr. Levstika, ki mu jo ie bila (po njeni lastni ^ y izjavi) izročila dne 8. avgusta 1877. Emestina Jelovšek, dobivši jo od drja. Razlaga, ki jej jo je bil namreč odposlal dan preje, z naslednjim pisincm svojim z dne 7. avgusta 1877.: 1 icbes Fräulein! Im Anschlüsse •/. beehre ich mich Ihnen den literarischen Nachlaß Ihres Hrn. Vaters einzusenden, wie ich ihn erhalten habe. Können Sie das Verlagsrecht verkaufen, ist es gut; wenn nicht, so wäre die Pränumerationsausschreibung anzurathen, weil sonst durch den Detailverkauf in 5 — 6 Jahren kaum die Drukkosten würden eingebracht werden können. Es ist Ihnen doch trpite. Zdravstvu j te! Vaš Cimp. Pisem mojih se Vam ni bati, razven „in Geschäftssachen" Vam ne bodem pisal. Tako Cimperman, brez dneva v pismu; na ovojni naslov pa je pripisal: „Matične stvari". Toda L.evcu je bila beseda resna. In novi odgovor Cimpermanov tudi ni bil, da bi se človeku posebno prikupil. Pa je Leveč odgovori že 29. V., torej brez odloga: Blagorodni gospod! Ker ste z dostavkom „Matičine stvari" spet vsilili mi v roke pismo Svoje, ki govori o marsičem drugem, prosim Vas, da odslej tudi o „Matičinih stvareh" pišete vselej naravnost predsedstvu Matičinemu (g. Grasselliju ali g. tajniku), a ne meni, ker ostajam pri svojem trd-@ nem sklepu, da od Vas ne vzprejmem nobenega pisma več. — Letopisa bode še 10—12 pol, a Erjavčev spis bode popravljal g. Levstik. Z Bogom! Vaš 29/V 83 Leveč. In sedaj je res nastopila med njima pavza, a le do meseca oktobra. Že 27. septembra 18S3. je Cimperman potrkal kakor spokorjen grešnik na nebeška vrata: „Blagorodni gospod profesor! Lepo je odpustiti sovražniku — in danes se bližam Vam jaz, presrčno prose: odpustite, zabite! Kar je zagrešil pisatelj, ne trpi človek! To je bil prvi in poslednji razpor med nama! Odpustite!" In Leveč je obiskal moža, podprl ' ga z novim delom in zaslužkom ter mu ostal podpornik in (od 3. XI. , 1883. nadalje) dopisnik do smrti njegove. Nam pa je ta spor dal tu Cimpermanovo dobrodošlo besedo : tisto Korvtkovo pismo, ki ga je bil Cimperman poslal 20. III. 1882. Levcu ter ga je Leveč res že vsprejel za „Zvon", je bilo — pisano Blazniku, ker pravi Cimperman v gorenjem svojem listu o „Matičnih stvareh" pod točko 2.): „Korvtkovo pismo Blazniku". Ni torej dvojbe več, da je to Korytkovo pismo bilo isto, ki je potem obležalo v Cimpermanovi OStalini dO letos. (Dalje prihodnjič.) MIRAN JARC: poletno popoldne. Zavese v sobi vse so razpuščene. S tišino uspavalno je polmrak hladan prepregel naju, kakor skozi pajčolan te zrem omotno, ko opajaš mene s spomini, ki rasto prečudežno v molčanje okrog naju--Morje mirno diha... tam kopališče... godba... smeh... življenje... tiha ubranost vrtov s tuberozami... noči razkošne v velemestu... O, kako oči ti godbo let oživljenih s strastjo pijo. O, ti čarovnica prelestna sladkih sanj, da sem še jaz doživljal jih od njih pijan. FRANJO ROš: jesen pri nas. Spravljamo že otavo. Odcvela so polja ajde in za njimi krotko gričevje rumeni, tam so težke, svetle grozde rodile brajde; skoro njih sladka moč nam v sodih zašumi. To je jesen pri nas, ki se večno z zemljo borimo, da ji iztrgamo plode za svoje bežeče dni, gorkega vina, da ž njim si trdi kruh sladimo in dekletom ogrejemo grešno živo kri. IVAN ALBREHT: TOMIJEVE TINE MLADA LETA. (Dalje.) Tisti teden pred veselico je vzel Tomi Tinico s seboj v Reberje. „Ali nisem imel prav," jo jj vprašal spotoma. „Seveda —" V pričakovanju je pogledala očeta, ki je krenil naravncs* k Strmcu. „Zdaj pa — kar imaš najboljšega pod streho za mojo čečo!" Strmec je bil prijazen in je postregel sam. Toliko je bilo lepot in toliko izbere, da Tini ni vedela, kam naj pogleda! Povsod čipke, pentlje, svila, baršun in rože, barva na barvo — oči so pile do pijanosti, a se niso mogle napiti. „Vidiš, tako je pri očetu", je modroval Tomi in se je poigraval s prsti, da so žvenketali v žepu okrogli srebrnjaki. Izbrala sta belo obleko. Ko jo je Tini ugledala, je mislila na vile in je bila preverjena, da gotovo nimajo lepših oblek kot bo ta njena. Vse je bilo pozabljeno v tistem trenotku — le eno se je dvigalo v njeni duši. To je bil ponos — preziranje vsemu, kar je pod njo. Ko sta zapuščala trgovino, je bil Tinin korak samozavesten in umerjen. Da ni telo izdajalo otroka — kretnje bi mogle biti še najprej last ponosite deve... Stotero misli je rajalo v mali glavi — med njimi je bila tudi tista,* ki je spoznala, da je puškar Tomi samo — delavec. Delavec — nič več in nič manj — Ogledovala je njegove žuljave roke — Tako razpokane in hrapave so bile njegove dlani, da je Tinici nehote ušlo prašanje: „Saj v nedeljo boste mogli imeti rokavice, atej, ali ne?" - „Čemu", se je začudil Tomi iz misli. „Drugi jih imajo — mislim", se je izognila Tini v zadregi, ki je ni opazilo Tomijevo oko. Mož je bil čisto drugje s svojimi sanjami. Če pojde prav — tale Müller ni .napačen človek... Morda bi hotel izpregcvoriti v tovarni besedo — in iz delavca Gornika bi se dalo napraviti kaj drugega. Takole kak manjši oddelek bi mu lahko zaupali — pod njegovim vodstvom gotovo ne bi uspeval slabo. Pozneje bi mogoče prišla Tini v kako pisarno. Glave ni slabe — zdaj še celo, ko j j pustila tiste neumnosti o jeziku... Malo je zapeklo puškarja — pa je zamahnil z roko in je pregnal misel. „Če boš pametna — in tako kot hočem jaz, boš lahko dosegla še mnogo", je naklonil hčeri prijazno izpodbudo. Tinica ni vedela, kam bi moglo meriti to prerokovanje — vendar se je popolnoma vdala čaru vabečih besed. Prav medlo in ponižno je vzkalila misel: „ To bo gledal Francelj —" Brezskrben smeh je pričal o srcu, ki pozna porednost, a mu je tuja še vsaka slutnja zla — Večer je mineval v nervoznosti, noč je bila dolga, dolga — a potem se je razlilo nad zemljo jutro in dan foikor božji pogled. Tini je planila iz postelje in ni mogla dočakati ure, ko naj bi odšla z očetom. Vsemu se je pokorila tisto jutro--- Veselični prostor se je kopal v solncu. Slavoloki in paviljoni, rože in pisani trakovi so vabili goste... Vse Reberje so bile pokoncu. Kdor je še kje dotlej dihal malce slovenski, je ta dan otresel svoje robato kmetiško pokolenje in je pozdravil znanca in prijatelja krepko: „Heil!" — Prišla so društva: Verein der deutschen Mutter und Frauen (predsednica je nosila ime Bobek) — Turnverein (načelnik je bil sam gospod Dolinšek, oziroma Tholünschegg) — itd. — vse v praporih in zastavah. Prišli so zastopniki raznih oblastev in uradov, imenitni zasebniki — vse, kar je imelo količkaj ugleda — še celo sam gospod župan je prišel na veselični prostor!... Sredi travnika je stala slovesno ovenčana govorniška tribuna. Tja je stopil sam gospod Müller in je pozdravil goste. — Ne da bi hoteli komu krasti — nikdar tega! Navzoči so prišli pokazat svetu, da je Reberje (Rebriach je zvenelo to ime v nemški govorici) svobod'en in zaveden trg, ki noče utoniti v slovanskem nalivu! — Gospod Müller je govoril tako lepo, da so kimali vsi veljaki in so zastavonoše naklanjali zastave v znak odličnega spoštovanja in popolnega soglasja. Zraven je bil govor tako umetniško dolg, da so se vsevprek hrepeneče odpirala žejna usta. Ko je gospod Müller opazil to dejstvo, je naglasil, da zato sklene svoje skromne besede z željo: „Es lebe hoch das deutsche Kärnten 1" Ljudje so rekli „hoch" in „heil" in so brzo segli po pijači brez ozira na to, da je zbor pevskega društva „Saitenklang" glasno vabil k uživanju umetnosti — Tini je prišla z očetom in je bila trdno uverjena, da dobi oče zopet mesto v bližini gospoda Müllerja. Toda pričakovanje jo je varalo tako, da je osramočena očitala puškarju: „Zakaj niste vzeli rokavic, atej?" Tomi se je nasmehnil, češ: „Le pusti to in pojdi po svojem delu!" Bila je določena za prodajalko. Upala je z gotovostjo, da jo pri-dele k srečkam za šaljivi srečolov, k cvetkam — ali tako kaj boljšega. Pa nič! Siidmark — te kolke so ji dali na razpolago — takle fizlej! Delavci so odgovarjali: „1 schreib* nix!" Če je šla za gospodi, so se praskali za ušesi: „P hab' schon g'nua!" Seve, ko je bila cela vrsta deklet samo s to drobnjarijo! Kdo naj pa siplje denar za pisane papirčke?! Tini je bila zelo jezna in je potožila očetu vse te neprilike, toda puškar ni imel zanjo drugega kakor besede: „Alles muß sein ~ groß so wie klein!" Bil je za blagajnika pri plesišču in je bil zadovoljen s svojim poslom. Tini pa je le s silo zadrževala slabo voljo. Postala je pri plesišču in si je ogledovala pare. Med njimi je bilo vse j>olno mladih ljudi iz takih hiš, od koder so jo poganjali, ko je prišla z vabili. Čudno se ji je zdelo — skoraj ni mogla verjeti — a končno je bila njena jeza vsled tega le še hujša. „Največ sem na vabila jaz — zdaj je pa takole —" Mrmraje je odšla zopet svojo pot. Kakor sta pojenjavala dan in vročina, tako sta naraščala veselost in hrup. Potem so zagoreli lampijončki, rakete so švigale v zrak in niize so se šibile pod preštevilnimi steklenicami. V tem se je začela boljšati kupčija. Tini je na željo kupcev delila poljube in poljubčke in je prodala kolkov do čuda. „Mir auch", je začula nenadoma za seboj glas, ki se ji je zdel znan. Okrenila se je in je spoznala gospoda iz Celovca. „Papa", ji je ušlo nehote. In ponudila mu je mali ustni in veliko polo kolkov. Gospod si je privoščil obojega in se je zapletel s Tinico v razr govor. Bil je še prav tako bled in suh kakor pred časom, ko ga je videla v Celovcu. „Ali ste sedaj v Reber jah", je poizvedovala mala. „Brata sem prišel obiskat — Ali poznaš gospoda Miillerja?" Tinica je bila vzhičena od radosti: „To je vaš brat r" Hodila sta skupaj ves večer in pozno v noč; hodila sta med ljudmi in po krajih, koc'er ni bilo ljudi. Gospod je govoril lepo in je ravnal ljubeznivo. Podaril ji je pisan bankovec in kopo sladkih obljub. Tini pa je iz hvaležnosti razkrila njegovi radovednosti vse, kar je pač mogla razkriti pri svojih nežnih letih. Zdela sta ob strani, na temačnem prostoru. Ni ga bilo človeka, ki bi ju bil motil v njunem početju. Pozno v noč je gospod izginil. Zamrmral je nekaj o važnih opravkih in se je pomešal med množico, toda Tini ga je pričakovala in iskala zaman. V zapuščenosti se je začelo oglašati očitanje. Skelelo je v mislih, žgalo je v srcu — in kakor da je naga pred ljudmi, je po-drhtevalo njeno telo. Bleda in trudna se je vrnila k delu. Z očmi je venomer zasledovala gospoda Müllerja ali brata ni bilo videti pri njem... Čim bolj je temnela noč, tem bolj so se odpirala srca. Pijača je raz-vezala slovesnost in po vsem vesel.čnem prostoru je polagoma zmagala slovenska beseda. Najpreje so začeli fantje iz okolice razvnemati srca svojih oboževank v prosti domači besedi, šlo je pač bolj gladko in bolj presrčno. Za njimi je krenilo delavstvo na isti tir — Ponoči in pri pija?i — kdo naj bi zameril to malenkost?! In kakor da so oboleli, so zapadli naposled še veljaki tej vinski slabosti. Govorili šo po domače, čeprav je šlo nekaterim res dokaj trdo. V govorico je zadonela kmalu tudi domača pesem: ,.Moja dečua je muada, polube me rada, še rajši jes njo, 'e je žaubrna dro!" Proti plesišču so hiteli pari. Krepak fant je zaukal in se je raz-koračil: ,.Godce, le godite Štaiersče uiže, moja dečua je muada, ma use uoljne glide —" Plesavka se je zasmejala in se je privila k njemu. Zareče oči so ga občudovale, da si je od radosti pomaknil klobuk na stran in je zavriskal. Nekje je poskusil hrapav glas z jcdlanjem, toda kmalu so ga prekosili okoliški fantje: „Je lepa, rdeča *ot nageljnov cvet, sam Bog jo je ustvaril to dečuo na svet —" Preden je bila ura polnoč, je bilo natanko mogoče spoznati ljudi iz Kožentavre, Podgore, iz Bajtiš, iz Ždovelj, iz Loke in še dalje okrog. Označevala jih je beseda in pesem — Tini je strmela malomarno okrog, se je potikala med ljudmi in je postajala zdaj tu, zdaj tam... Po polnoči so imele prodajavke račun v paviljonu za cvetke. Gospod Müller je bil poleg in je pred vsemi pohvalil zlasti Tinico. Dekle je vzradcščeno poročalo očetu in mu je pokazalo tudi bankovec. Tomi je videl in slišal le napol, vendar je bil ponosen: „Le ta'u naprej, dečua — moja kri!" Zabava je medlela — Tini je sploh ni občutila ta večer. Komaj je Čakala trenotka, da bo smela z očetom domov... Noč je bila lepa in topla — noč, ki objema mehko in toplo — noč, ki vabi in šepečc neslišne skrivnosti. Tiflico je objela samota kakor tiho očitanje. Sovražno je pogledoval otrok očeta, ki je kolovratil po cesti sem in tja in je venomer govoril sam s seboj. „Ali vas ni sram? Ce naju kdo vidi —" Mislila je na bledega gospoda, ki naj bi bil Müllerjev brat.' Mrko ji je vstala v srcu misel, da ji je ušel zato, ker je njen oče samo — delava*. V jezi je popustila puškarja in je hitela sama dalje. „No, kam pa — ali me boš počakala", je klical Tomi za njo. „S pijancem že ne bom hodila, me je sram", je zamrmralo dekle nerazločno in ni hotelo čakati. Še ozrlo se ni. , Ko pa je šla naprej, jo je zbodlo nemo očitanje: „Ali te česa drugega ni prav nič sram?" Prav okrenila se je — tako živo je prišlo vse to nad njo. Zdelo se ji je, da čuje v resnici glas, ki svari in opominja. Prav tak je bil kakor Francljev... Toda — ko je poslušala natančneje, ni bilo ničesar. Tedaj se je zbala samote in same sebe in je odbrzela. „Nikoli več", je ponavljala v mislih. „Nikoli več4', je ponovila še glasno, ko je slednjič vsa potna in zbegana dospela domov... X. Mojster Ščetina je dovršil delo. Stene so sicer bile nekam vijugaste, toda mojster Ščetina je kljub temu nekega večera odložil orodje in je stopil h gospodarju: „Jes žinjam, de bo nam dro po gode —" Tomi je razumel ta zaključek in je ponudil starcu merico žganja. Mož je pcpil in se je zahvalil: „Pa srečne!" Ko je bil Ščetina srečno od hiše, so povečerjali in so začeli kramljati. Bilo je že blizu jeseni, takrat ko zori sadje in se začenja vlačiti megla po dolini. Valter je spal, Tini in Metka sta sedeli v kuhinji. Puškar Tomi je bil slabe volje. „Ta Müller — to je šema", je razložil ženi — Matilda se je začudila in tudi Tini je dvignila oči. „Račune smo imeli včeraj — no, pa je bilo dobička do čuda", je razlagal gospodar in je bobnal s prsti po mizi. „Pa se domisli to mo-tovilo, ta Müller, in se začne zahvaljevati odberu. In konec hvale je bil ta, da je predlagal, naj se razpusti društvo." Matilda je zastrmela in Tinica si je v nestrpnem pričakovanju po-gladila lase. „To ima človek za trud," je potožil Tomi in si je nažgal pipo. Nekaj časa so molčali — le moreča tišina je govorila ž njimi. Tomi je venomer ogledoval Tinico, da ji je bilo naposled že mučno in sitno. „Kaj imajo atej", je premišljevala in je skrivala obraz pred pogledi, dokler ji ni prišlo na pomoč materino prašanje: „Ali nisi bil ti nič zoper to?" Tomi se je nasmehnil: „Kaj pa hočeš, ko je bilo vse domenjeno?!" — Reberje niso na meji — so rekli — saj je tako vse pošteno nemško! Premoženje so pa razdelili —" „To je pa še dobro", se je hitro oglasila Tilda — „Koliko je pa prišlo nate?" ,.Name", je zamrmral Tomi in je odložil pipo — „saj so ga razdelili med druga društva! To je ravno: Delaj, delaj — zraven si pa praznih rok!" Komaj je razložil puškar to novico, je začel priganjati dekleti v posteljo. Zaman so bili izgovori, da imata še dela za šolo — Tomi je obstal pri svojem!... Ko sta bila z ženo sama, je legla senca skrbi na njegov obraz. Začel je kašljati in pohrkavati in dolgo ni bilo besede iz njega. „Pa molči!" Po tem uvodu je začel motriti ženo, da se je dvigala njena radovednost vedno više. Prestavljala je posodo in je vsak hip pričakovala, da razkrije Tomi nekaj groznega. Ni se mogla premagovati in je že hotela s prašanjem na dan, ko se je puškar naposled vendarle oglasil: „Govore, da ima Müller brata, ki menda ni nič prida —" „Beži", ga je prekinila žena. „Menda je bil zadnjič tisti človek tudi na veselici in je počel take reči, da Müller ne more več obstati v Reber jah", je pravil puškar po-glasno in se je venomer oziral okrog sebe. „Menda zvabi j a otroke, dekletca —" „Kako", je strmela Tilda v strahu. „Tako, no", je naznačil Tomi s kretnjo in mati je zadrhtela: „Pa Tinica je prinesla zadnjič dvajsetak domov —" Pušxar je stopil k vratom in je pogledal v vežo. Bilo ni nikogar — „Menda so mu oblasti za petami — Müller je baje izjavil, da to ni njegov brat — ali kaj hočeš, ko so enkrat govorice med ljudmi!" Tomi je vzel iz omarice steklenico žganja in je pil. Za njim je pila še žena par požirkov. „Ali ti ni Tinica nič povedala, kje je dobila tisti denar?" „Meni", se je čudil Tomi in je skomignil z rameni — saj tu je vendar mati prva, ali r.e?" „Zame se dekle briga manj kot za lanski sneg", je odvrnila Ma-* tilda in glas je bil zasenčen. Po dolgem času je začutila nocoj, kako ji je prvi otrok spolzel iz rok. „To so vse tiste tvoje neumnosti", je začela očitati možu v nadaljevanju svojih misli. Še enkrat je segla po žganju — pa je že imela solze v očeh: „Naj bo kakorkoli — jaz ne morem pomagati!" „Ti ne moreš, jaz pa še manj", je menil Tomi mrko. „Zdaj sem ob najlepši zaslužek —" S tem je krenila misel v novo smer in otrok je bil v hipu pozabljen. „Kako pa misliš zdaj", je prašala Matilda nekam sočutno. „Če bi vzela koga na stanovanje", je poskusil puškar počasi. — „Z vsem drugim tako ni nič". „Seve —" „Kuhinja bo zdaj nova — potem imava naenkrat dve sobi —-" „Seve —" „Tini bi šla mogoče služit —" Matilda je pomislila na vse bridkosti, ki jih je že morala prestati s tem otrokom in je zopet pritrdila * „Seve —" „Ovce bo že pasla — obleko si gotovo prisluži —" je nadaljeval Tomi z razvijanjem svojega načrta. „Seveda —" je rekla zopet Matilda — in nič drugega. Leta zakonskega življenja so jo naučila dokaj natanko, kdaj je treba rabiti jezik in kdaj je bolje, če ga človek kroti--- Medtem ko sta oče in mati urejevala kočljive zadeve bodočega gospodarstva in gospodinjstva, je Tini premišljevala v postelji stvari, ki so zanimale njo. Po vsem sc ji je zdelo najbolj verjetno, da so gospodje razpustili društvo zato, ker niso marali delavcev poleg. Takele črne roke — Seve, če bi bil oče imel rokavice na veselici... Vsi, kar je bilo gosposkih, so jih imeli... Prav gotovo — samo rokavice so krive! — Po vsem premišljevanju je sklenila, da pojde sedaj služit Z očetom bo zdaj gotovo križ, ko bo suša v žepu — z materjo pa itak ni nič... Kakor je mislila, ji je bilo vendar hudo. Če bi bila županova — čemu je neki tako čudno na svetu?... Sredi takih misli je zaspala. Vso noč so ji kazale sanje pestre pokrajine, kjer caruje radost in šumi svila. Hrepeneče je iztezala roke — vsa je bila potna od samega pričakovanja. „Če le ni otrok kaj bolan", je opozorila Matilda moža. Tomi je zagodrnjal v spanju. Nekaj o sleparjih je menda bilo, ki vodijo človeka samo za nos. Mati je vzdihnila in je težko pričakovala jutra. Posetili so jo trenotki spominov in kesanja. Praznino je začutila v duši — vse je splala enolična vsakdanjost iž nje... Včasih je imela moža in deco in dom — zdaj nima ničesar. Samo toliko je prišla ta tuja roka vmes, da jih je razdružila... Matilda se je ozrla po možu in se je domislila očitanja zaradi botra Jožeta. Z jezo in s studom je mislila na tisti večer. Toliko je že časa vmes, vendar tistih besedi ne izpere ne leto, ne mesec, ne dan. „Če sem zaslužila ne vem kaj, tega pa prav gotovo nisem." Sililo jo je na jok, ker je bila po dolgem času zopet enkrat tako popolnoma sama s seboj, da je lahko govorila s svojim lastnim srcem... V tej samoti ji je bilo hudo za hčerjo. Tako mlada — pa pride kdove kam.. Tuja roka ji bo rezala kruh, pod tujim srcem bo revica iskala okrilja. Ali ga najde — ali zablodi?. „Tak je zdaj otrok, da sam ne ve, ali je tič — ali miš", je vzdih-nila žalostno in je šla poljubljat Tinico. Ko pa je zagorela zarja in se je nasmehnilo jutro, je vstala in se je lotila običajnega posla. Bila je zopet popolnoma vsakdanja — niti diha sledu ni^zapustila minula noč na njej--- Sredi srebrne, šumeče noči ^ plusknil prek host je, prek spečih vasi val žuborečih melodij: Ti... Ti... Ti... Ti pa greš mirno kraj mene odeta v lunine halje zelene. — A vendar si sto hrepenenj proč od mene, tajna kot lunine slutnje zelene. In misel — ujeda rezko presekala noč je pojočo. „Ali ti Ona ni le odsev tvojih žarečih, prek bajnih obzorij se pnočih oči? Daleč pred tabo še dalje beži Ona — tvoje bolestne duše odpev ..." Ah, zdaj vem, zakaj tli v Tvoji pesmi brez besed trpka zagonetka tajna kakor nočni svet! (Dalje prihodnjič.) [PSD MIRAN JARC: NEDOSEŽNA. ^ KNJIŽEVNA POROČILA. —* Milčinovič Andrija: Mali ljudi. Zagreb 1919. Četvero malih povesti malih in revnih ljudi nam podaja mala, 94 strani obsegajoča knjižica, ki bi je človek ne mogel lahko uvrstiti med strogo moderno. Ali pisana je prikupno in po resničnem in živem življenju, tako da človeka nazadnje res zadovolji ona tiha, neponarejena in jasna domačnost, ki vam takoj prijazno prikima, ko preberete nekoliko odstavkov. Umetniško vrednost bi pripisoval najbolj povestici „Na vjenčanju", ki je zgrajena v pravilnem slogu in vešče, prikupno pripovedovana. Kočijaž snubi domačo kuharico. Ko bi nevesta rada košček ljubezni in prijazne besede, se ženin umika in ji skrbno naroča, da mu zašije neke stvari, ki jih potrebuje pri svojih konjih. Kajti konji so njegova prva misel. Na poročni dan ga morijo ob strani neveste Dorice v lepi domači kočiji malenkostne misli in skrbi, ali za ta dan najeti kočijaž prav vodi in brzda konje. Nazadnje ne strpi več in spodi po njegovi misli neveščega voznika, pusti Dorico v kočiji in skoči na kozla, da sam vodi konje, kakor je treba. Odločno slaba pa je, kar se tiče njenega sloga in tehniške sestavljenosti, povestiea „Sanja". Kafco je mogel pisatelj tako neurejeno in razdrapano skrpu-calce, ki res ni za tisk v leposlovni knjigi, potakniti med ostale tri povestice? Poleg „Na vjenčanju-' bi ostali dve povestici še prijali, če jih ne bi kazili, vsaj tu, tam. neka raztrganost in tehniška nesestavnost, ki se pa ne občuti toliko kakor v „Sanji". Drugače mi je delce všeč; všeč posebno zato, ker dokazuje, da se hryatski__pisatelji. vsaj nekateri, vendarle prav prijetno razločujejo, kar se tiče jezika, od srbskih pisateljev. Ne rečem, da jim dostikrat ni vseeno, ali zapišejo lepo domačo besedo, ali grdo tujo spako, ki ni ničemur podobna, —■ vendar tako •10 zftnikarni kakor Srbi pa le niso! Ivan Zoreč. Sič Albert: Narodne \ezenine na Kranjskem. V Ljubljani (1918—1919). Klein may r & Bamberg. I. del (4 zvezki) 12 K; II. del (3 zvezki) 12 K; III. del (10 zvezkov) 24 K; IV.del (5 zvezkov) 24 K. Kakor razkazuje Sit v tej svoji briljantno ilustrirani publikaciji, je bila veznatehnil^naK^ zelo razvita. Vrhnjo i:i spodnjo obleko, na- mizne prte in prtiče, prevlake za blazine, rjuhe, brisalke: skratka vse, kar se je spredlo in stkalo dema, so naša dekleta jn naše žene zalšale; saj jim je že od nekdaj lasten posebno živ čut za skladno ubranost barv in za lepo tekočo linijo. Gorenjke so motive za vezenine najrajši zajemale iz rastlinstva. Najljubši * motiy jim je bil jiagelj. Uporabljale pa so za motiv tudi druge cvetlice, praprot, žjtnq_klasje, grozdje i. dr. Pole;{ nageljna jim je bilo najbolj priljubljeno srce, ki je posnetek peščišča, črez muho in pecelj razpolovljenega jabolka. Iz živalstva je povzetih manj motivov; največ je ptičev. Geometrične oblike so na gorenjskih vezeninah redkejše. Vgzje so na domače, platno z „domačim sukancem, z_volno ali z bombažem; pa tudi svilo so porabljale kot vezivo. „Vzorci na gorenjskih vezeninah so izvedeni povečini v križastem vbodu. Da pa je bilo vezenje gosteje, so uporabljale poleg križastega vboda kitasti in četverokotni (dunajski) vbod. Le nekaj vzorcev je vezenih z enakostranično tehniko (Holbeintechnik). Barva vezivu je votče črna ali pa rdeča in modra; le pri nekaterih vzorcih je vezivo tudi druge barve: zeleno, višnjevo in rjavo." Bele Kranjice so zalšale in _zalšajo svoje domače izdelke, zlasti svoje nad vse prikupno narodno odelo enobarvno (modro, rdeče, črno, oranžno) ali pa dvobarvno (modro in rdeče, črno in rdeče). Okoli Vinice in Adlešičev je bilo in je v navadi krasilno šlepanje (prešivanje) obleke, dočim jo druge Kranjice raličajo. „Ralico imenujejo s<:ežni plug iz dveh lesenih stranic, ki se spredaj stikata v oster kot. Pri vezenju pa imenujejo ralico vsako cikcakasto črto. Raličajo se oplečja, in sicer na ramah („kožice"), ali pa tudi krog vratu, za pestjo in po prsih. Vrhutega so raličale tudi „jalbe", pisane čepice, ki so jih nosile zakonske žene na glavi pod robcem ali pečico, da je skupaj držalo kite, ker jih niso spe-njale z iglami." Poleg štepanja in raličanja je v Beli Krajini v navadi tkani-čanje, to je zalšanje tkanine z barvanim vezivom, izvršeno tako, da so na „tkanici" posamezni deli pokriti z vezivom, in sicer najrajši v obliki osmero-> oglate zvezde ali četverokotnika. Ornamenti so namreč vsem belokranjskim veze-^^ninam geometrični; le tupatam so 'upodobljeni ptiči. Dočim pa so pri Hrvatih in Ukrajincih šahovska polja le delcma odprta in povečini pokrita tako, da ni videti platna, na katerem so ornamenti vezeni, so pri belokranjskih vezeninah odprta polja vidna. „Prava stran belokranjskim vezeninam je ona, ki je z vezenino močneje pokrita in ima manj odprtega polja. S tkanicami so izvršeni okraski na otiračih, na raznih prtih in torbicah." Kakor je naše ženstvo okraševalo domače tkanine, prav tako pa tudi hnejše, neredko iz Trsta ^tihotapi jeno'tu je blago, predvsem perkal, z belo vezenimi ornamenti. „Motivi belim vezeninam so vobče posneti iz rastlinstva ter so ali naravni ali stilizirani. Le tupatam je videti vezene tudi kake inale ptice. Cveti in listi so bili prav pogostoma izrezani in podšiti s tuljem, v katerega je^časih vezilja tudi vezla razne oblike. Prazen prostor krog rože je bil včasih izpolnjen s pikicami, z raznimi cveti ali s posameznimi vejicami (raztreseno cvetje)." Robovi vezenin so bil: ponavadi obšiti s čipkami. Navadne in cenene čipke so bjje tovarniško (torej tuje) delo, Hnejše in dražje pa so bile idrijske ali pa (tuje), belgijske. Vbodi so vseh vrst, ki se običajno uporabljajo pri belem vezenju: ploščati, kitasti, vozli-' časti vbod i. dr." Raznolikost vzorcev vseli teh vrst vezeninskega krasiva je tolika, da bi sleherno slovensko dekle, ki se pripravlja na možitev in bi želelo imeti res okusno perilo, moglo izbrati po svoji želji in brez bojazni, da bi njena prijateljica imela prav takšne vezenine. Kolikojse je_že pisalo in pozivalo, da se naj naše ženstvo končno vendar odpove tujinskiin modnim iziniselkom in sebe ter svoj dom krasi z domačimi lepotinami! Pa vsi še tako vrlo utemeljeni pozivi niso mogli žaleči, dokler ni bilo prave možnosti za lahko upoznavanje našega domačega krasiva. Zdaj je stvar drugačna: neppcrečni strokovnjak v naših lepotinskoobrtnih : stvareh, Albert Sic, je med vojno iz vseh kotov bivše kronovine Kranjske z vzgledno, neusehljivo marljivostjo ?nesel vzorce vseh vrst.domačih vezenin, z izrednim okusom kot najlepše odbrane z učeuiško akurateso sam prerisal in jih s pomočjo založne tvrdkc Kleinmayr & Bamberg v barvotisku izdal reproducirane tako nazorno, da si boljših vzorcev ni moči želeti. Predloge za vezenine so go- tove;-za mali denar se dobe (tudi posamni deli) v sleherni knjigarni: podlaga za preobrazitev našega vezenja je torej po Sičevi zaslugi storjena. Odslej, Slovenke, ne velja več izgovor, da bi odelo in pohišno perilo sicer rade lepotile z domačim krasivom, ki je tudi po vašem okusu lepše nego katerokoli drugo, da pa ne morete tako zlahka do vzorcev in do izbere! Vso pisano reč vabljivo lepih vzorcev dobite, če vam je res do njih, na dom, da lahko izbirate in vezete po mili volji. Ako pa vam ni mogoče, da bi vezle in svojo opremo lepotile same: ali manjka obrtni jskih vezij j, ki vam bodo rade postregle vedoč, da se jim z izgotavijanjem te vrste vezenin nudi dober zaslužek? Koder jih še ni, se bodo kmalu pojavile. Ne samo v središčih, tudi po deželi. Tem gotoveje, ker je organizacijo ženske domače obrti na Slovenskem započel »Osrednji zavod za žensko domačo obrt" v Ljubljani, ki bo otvoril \ septembru letos v Ljubljani posebno učilnico, kjer se bo poleg drugih tehnik ženskega ročnega dela učilo tudi pisano in belo vezenje. Šolnine na tem zavodu ne bo, pač pa bodo vajenke dobile zastonj na razpolago vso potrebno robo in vse pripomočke. Ko bodo gojenke toliko izvežbane, da jim bo moči delo zaupati, bodo delo dobile tudi na dom. Ženam in dekletom, ki bi se rade priučile tej ali oni tehniki, se bo nudila prilika, da se o posebnih urah hodijo vadit kot hospitantke. Na željo jim zavod poskrbi stalen zaslu/ek z uporabljanjem priučene tehnike. 1 a zavod hoče dvigniti stare domače ženske obrti in vpeljati nove modne tehnike ter tako ustvarjati nove prilike za delo in zaslužek. — Kakor ta zavod, tako naj bi se po deželi za prebuditev zanimanja za prelepe naše vezenine zavzele zlasti učiteljice, kakor je storila učiteljica na Vinici, o čemer piše Sič v navedeni svoji publikaciji: „Tudi v Beli K*^|ni_j^naiodno nošo^ žal, izjgo^njt^mgda; zato se je vezenje narodnih motivov popolnoma opustilo. Le tuptttam je dobiti še nekaj ostankov iz dobe, ko so žene in dekleta pridno vezle ter si s tem krasile narodno obleko. Ta krasna domača umetnost bi se bila skoro pozabila, da je ni iznova pričela gojiti gdč. Poldka Bavdkova, učiteljica na Vinici. TamoŠnji šolski vodja, g. nadučitelj Fran Lovšin, ki je proučil ondotno narodno nošo in vse, kar je z njo v zvezi, je vzbudil zanimanje za narodne vezenine tudi pri imenovani gdč. učiteljici. Z največjim veseljem se je lotila najprej skrajno težavnega dela, da je hodila po vaseh in z veliko požrtvovalnostjo nabirala motive, ki jih je bilo še dobiti. Z mnogim trudom si je zvezla bogato zbirko. Nato je na podlagi te zbirke pričela pri pouku ročnih del gojiti izključno le narodno vezenje. Leto za letom deluje na tem polju z vso vnemo. Tako se je vezenje .belokranjskih motivov zopet oživelo in ženska mladina zopet veze narodne motive z vidnim veseljem." S tem, da se tako zavzemamo za zopetno uveljavljenje narodnih vezenin, nikakor ne silimo v nekako uniformiranje ženskega odela in perila ali nazaj v prošlo dobo narodnih noš! To nam ni v mislih. Zmagovito prodiranje tvorniških modnih izdelkov se ne da zaustaviti nikjer. Vsepovsodi — ne samo pri nas — so izpodrinili in izpodrivajo domače izdelke, ker je kajpada dosti udobneje, pri prodajalcu kupiti že storjeno reč, in sicer za razmeroma male denarje, nego pa jo izgotavljati z zamudo časa, ki nam ga primanjkuje na vseh koncih, in v negotovosti, ali neizurjenim rokam delo tudi res lepo uspe. Aplicirati pa se dado naši domači vezeninski vzorci na oprsje in oplečje zgornje kakor spodnje obleke, na rokavce, srajce, krila, predpasnike, torbice i. t. d. Zlasti pa naj bi naše ženstvo svojo perilo- prte in prtiče, zastirala in pregrinjala, rjuhe in prevleke, robce in otirače lepotilo s krasivoni po domačih vzorcih, ki jih je v izobilju, da je mogoča največja raznolikost in bogata premena. In še en činitelj je, ki naj bi se zastavil za obuditev naših narodnih lepotin. To je naša duhovščina. Ajbert $_i.Q^razkazuje v svoji vsestranski izvrstni publikaciji pestro izber vzorcev za cerkveno perilo. Saj je slovensko ženstvo od nekdaj z vnemo sl. vršenosti, je pripisovati posebni estetični nadarjenosti našega naroda: „Kakor pri drugih narodih so tudi pri nas vezilje motive svojim domačim umetniškim proizvodom zajemale iz prirode: iz rastlinstva in nekoliko iz živalstva. Poleg teh motivov pa vidimo na vezeninah tudi razne geometrijske oblike; teh je največ v / Beli Krajini. Motivi so naravni ali pa stilizirani, primerno vezni tehniki, ki je razen belih in pisanih vezenin druga na Gorenjskem in zopet druga v Beli Krajini Ti motivi in njih sestava so nastali nekaj po samosvoji domišljiji — torej samoniklo —, nekaj pa so bili tudi izposojeni iz splošne umetnosti. In kar je bilo teh zadnjih, so jih preobrazile naše prednice tako, da so v njih rokah do- bili popolnoma novo obliko narodnega značaja; udomačili so se in postali naša narodna last." Kar se torej zrcali v naših vezeninah, je slovenska narodna svo-jina, je pristen odraz našega žitja. S publikacijo, ki je pobuda in vir gorenjih vrstic, je Alber^i. 134 (-t- 2) str. Dokumenti o jadranskem vprašanju. Založila Tiskovna zadruga. V Ljubljani 1920. (Zbirka političnih, gospodarskih in socijalnih spisov. Zvezek VI.) — 8°. 00 str. Cena'18 K. Koncem februa-ja letošnjega leta je predložila angleška vlada svojemu parlamentu „Belo knjige o jadranskem prašanju" (Correspondence relating to the Adriatic Question. Presented to Parliament by Command of His Majesty. Miscellaneous No 2, London 1920). Ta publikacija obsega originalni tekst dokumentov, ki se nanašajo na razpravljanje jadranskega prašanja, memoranduma z dne 9. decembra 1919., s katerim so skušale dati Zjedinjene države, Britänija in Francijr novo podlago za rešitev jadranskega problema ter dokumente, katere so v naslednjih mesecih, tja do konca februarja 1920., izmenjale veiesne o istem prašanju. Slovenska publikacija podaja gol prevod angleške oficijelne knjige, šišičeva izdaja pa je veliko obširnejša. Dokumente ,.bele knjige" v hrvatskem prevodu izpopolnjujejo in nazorno ilustrirajo razni akti, kateri so biii dostopni naši delegaciji v Parizu, tako njeni predlogi na naslov mirovne konference ter nad vse zanimivi ?_apisniki o a vd i jen cahPa š i če v i h iu Trumbičevili^pri zastop-njkih velevlasti v Parizu. Kot zadnja dokumenta sta priobčetii brzojavki, ki sta jih 23. aprila 1920. pred konferenco v San Remu izmenjala Truinbič in Nitti, kot dodatek pa poročilo o stanju jadranskega prašanja iz peresa delegata Ry-b&fa, ki je krožilo maja meseca po% naših listih. V teh dveh publikacijah priobčeni dokumenti imajo že značaj historičnih virov in kot take si jih hočemo tudi ogledati. /Služili bodo sicer izvrstno kot informativno in propagandno gradivo, toda oodoČi zgodovinar jadranskega prašanja se jih v obliki, kot so priobčeni v naših publikacijah, vendarle ne bo mogel /posluževati za svoje študije kot virov prvega reda. Prevod, pa naj bo sam na sebi še tako dober, mu nikakor ne bode mogel zadostovati. Zateči se bo moral vendarle k angleškim, francoskim in italijanskim originalom. Slovenska publikacija ni drugega nego gol prevod „Bele knjige", brez vsa kih opazk in uvoda. Še naslova knjige, v kateri se nahajajo angleški in francoski originalni dokumenti, ne izvemo iz nje. Veliko bolj uporabneiša je šišičeva knjiga, ki je opremljena s kratkim uvodcm in tu pa tam. čeravno le preredko, nasejanirni informativnimi opazkami pod črto. Obenem z dokumenti o jadranskem prašanju pa je priobčil šišič nekatere naših državnopravnih listin, prvovrstnih kot zgodovinskih virov, tako prepis kriške deklaracije po originalu; rimski pakt v obliki pisma v hrvatskem jeziku, katerega je poslal 7. marca 1918. Trumbič italijanskemu poslancu A. Torre ju; ženevska deklaracija z dne 9. novembra 1918., a žal brez zapisnika sej, katerih rezultat je (priobčil ga je S. Sagadin v svoji razpravi „Naš sadašnji ustavni položaj", sir. 67 do 70), ter sklepi podgoriške skupščine z dne 26. novembra 1918., katera je proglasila ujedinjenje Črne gore z ostaiimi jugoslovanskimi pokrajinami. Priobčitev teh dokumentov s prevodom besedila londonskega pakta vred znatno povzdiguje vrednost šišičeve knjige. Milko Kos. • Ivana Brlič Mažuranič: „Priče iz davnine*. 1920. Drugo, izvanredno iz-danje Matice hrvatske. Človeku je, kakor da je zašel v globoko šu.mo, legel v senco in da se mu potem po vrsti sanja vseh teh šest prelestnih bajk. Nikamor se ti ne mudi, nobenih koristnih reči nimaš v glavi, še na to ne misliš, da bo treba proti večeru nazaj tja ven pod golo nebo — tu notri v tein polumraku ležiš, poslušaš sladko pokojno žuborenje in pozabiš celo, da je že davno konec bajkam i v tvojem življenju i na svetu sploh... Res, kaj tako oživljajočega, osvežujočega že dolgo nismo dobili v roke. In vsak stavek je napisan v tako pristni narodni govorici, dj» komaj verjameš, c^ so te pravljice vseskozi „umetne". Ni čuda, da je knjižica postala bratom Hrvatom zato tudi že prava narodna last. Človek si želi, da bi bila čim prej i nam. Seveda ne s kakim slovenskim prevodom, ampak po cdinijiajrajjjujgpti — če_z_Js.smešno nizki p]qt^ki_nas Joči: z jj če nje m srbo hrvaščine tudi po naših šolali. Saj je to tudi edina naravna rešitev našega „jugoslovanskega jezikovnega vprašanja"!... namestu, ampak poleg slovenščine se učimo jezika svojih sodržavljanov! Da^nuŠiL^šele^ra^^vljamo'', si je razložiti res lev_z_jij&o jäjdpvlto- -briUinostjo. Dr. /š. Božidar Purič: Ljubavne sVfcafösti. Izdan je Cvijanoviča. Beograd 1920. Ko sem nedavno prebiral prvo Puričevo zbirko: Pesme o nama (Beograd 1919 ), sem bil nekako razočaran. Kajti v njih ni bilo ne globine, ne novega doživetja, skratka ničesar onega velikega, kar so občutili nekateri na fronti. — Sedaj izišla nova zbirka liubavnih pesmi je veliko boljša. Seveda tudi ta še ni za stopnjo više na kozmični lestvici. So pač lepi, gladko tekoči verzi, nežna raz-' položenja, občutljivo dahnjene slike, toda to so že ravnotako in pa še mnogo bolje podali francoski impresijonisti. Nečesa človek v tej knjigi pogreša: evolucije. Tako pa naletiš na vsaki strani na vedno ista občutja, ki postajajo že enolična in utrujajo. Posebno pa potrdi zadnji cikel „Molitve" mojo opazko, da Purič spominja na francoske lirike v osemdesetih letih minolega stoletja: samo estetstvo in igračkanje z lepimi verzi. Zato ta zbirka tudi sga$l%..y. preteklost že ^riaj, ko je komaj izšla. Nima namreč kali večnoresničnih misli, ki jih rode le velika doživetja. Miran Jarc. Momčilo Miloševič: Pred obnovom. Beograd. Izdanje K. Cvijanoviča. 1919. Ko sem prečital le posvetilo (».posvečeno Borcima za Ujedinjeuje") sem se spet prepričal o resničnosti Wildeovega izreka, da velja za presojo vrednosti kake umetnine isto kar za cenitev vina: zadostuje le par požirkov, da ga spoznaš. In res: ko sem se mukoma preril skozi vse te rokodelsko gladko stesane verze, sem spoznal, da imam tu opraviti z rodoljubnimi in podobnimi popevči-cami, kojih avtor si mogoče navsezadnje domišlja, da je velik poet. Rajši naj bi bil že ponosen na to, da nosi njegova zbirka imena vseh onih naših državnih krmarjev in narodnih klicarjev, ki jim je radodarni Miloševič poklonil posamezne lirične proizvode. Miran Jarc. Dve mladinski zbirki. V novi, ne ravno okusno ilustrirani izdaji je izšla zbirka „Cika (= stric) Jova maloj Srbadiji" (Beograd. Cvijanovič 1920. Cena 2-50 din.) pesnika Jovanoviča Zmaja. Knjižica vsebuje lep niz pristno otroških pesmic, kakršnih je pri nas težko najti. Zato je imel dr. A. Gradnik prav srečno misel, ko je vso to zbirko poslovenil. Izdala jo bo „Tiskovna zadruga". Treba pa bo tudi poskrbeti za ilustracije. Na tem mestu omenjam tudi „Djedine pjesme" (Sarajevo 1919.) zelo plodo-vitega mladinskega pisatelja Josipa Milakoviča, ki je izdal doslej že 17 zbirk. Pričujoča zbirka o malem vnuku Ivici je polna svežosti in detinjske ljubkosti, brez vsakih sentimentalnih vzdihov, ki ubiiajo vsako resnično mladinsko poezijo. Z. Z. Lr^Rj KRONIKA. —* Opera: Slovenska opera je pričela svojo letošnjo sezono s slovensko operno noviteto. Prinesla je „Lepo Vido" skladatelja Rista Savina. Ker je njiva naše operne produkcije še skoro popolnoma neizorana, je vsak nov pojav tem važnejši in tem bolj vreden skrbne gojitve. Slovenci .„imamo._do_sedaj_takfi. malo. opernih del, da je na eni roki zanje skoro preveč .prstov in še tisto malo, kar je vzklilo, nf žalibog imelo v sebi nič ali pa vrlo malo življenjske moči. Takoj po prvem življenjskem vzkriku so padle v grob pozabijenja opere: „Urh grof celjski'5/lpavčev kakor2ParmovJ}j:oersterjev „Gorenjski slavček", rarmova „Stara pesem" in „Ksenija". Nič boljše se n; godilo Savinovi „Poslednji straži" in njegovi *fLepi Vidi" v prvi redakciji. Savinova „Lepa ViJa" je namreč v svoji prvi redakciji prišla na oder že pred dobrimi desetimi leti. Bila je tačas v svojem bistvu ista kot danes, vendar znatno drobnejša. Današnja njeaa muzikalna postava je nasproti prejšnji silno košata. Prvi vtis, ki ga dobi človek od sedanje „Lepe Vide", je ta, da se je tekom teh let skladatelj kar se tiče tehnike stavka in instrumentacije zelo razvil. Enako se mi zdi, je zraste' v spretnosti, kako je treba dramatično snov podati v pri- merni glasbeni širini. Ce me spomin ne moti, je skladatelj v vseli dejanjih vsako dogodevanje nasproti prvi redakciji glasbeno znatno razširil. Mogoče celo preveč razširil. Prva redakcija je bila v muzikalnem pogledu tako kratkobesedna, da niti na najbolj primernih mestih ni porabila prilike, da se pošteno in učinkovito izživi. Vendar je pa tudi nova redakcija prevzela iz prvotne vse važnejše glasbene misli. To pa je imelo za posledico neko čudno navzkrižje. Dočim je namreč dikcija in vsebina glasbenih misli ostala ista primitivna, kakršna je bila pred 10 leti, se je zunanja tehnika skladateljeva nerazinerno krepko razvila, tako da ima človek vtis, če gleda to zunanjo tehniko in jo primerja s tehniko, kako so oblikovane one glavne, iz prve redakcije prevzete glasbene misli, da se mu zdi, kakor da sta eno in drugo ustvarila dva popolnoma različna človeka. Glasbenih misli, Katere niso prevzete iz prve redakcije, temveč ustvarjene šele kesneje, imam vtis, da ni ravno mnogo, vendar je med njimi marsikaj povsem dobrega in dostojnega. Kakor se ie že razvila skladateljeva zunanja tehnika, tako da mu je postala dobro rabljivo in rabljeno izrazilo, vendar so skladatelju tudi še v tem pogledu odprte možnosti nadaljnjega razvoja, zlasti v smeri poenostavljenja in ekonomič-nejše uporabe tehničnih sredstev. Danes je glede zunanje skladateljeve tehnike stvar še taka, da ona popolnoma odgovarja vidnim neokretnostim libreta. Njegov libreto dela na premnogih mestih z drastično ostrimi sredstvi in na drugi strani zopet vpleta na malo spreten način epizode, ki nimajo za tok dejanja niti v motoričnem pogledu, niti sam6 kot kontrastna folija opravičenosti. Savinov orkestralni stavek je enako na premnogih mestih masiven in preobložen. Na premnogih mestih strelja z največjim kalibrom, ko bi bilo mogoče doseči isti izraz z dosti skromnejšim naporom. Ko človeka veseli frapanten skladateljev napredek v zunanji glasbeni tehniki, mu je samo žal, da ni še enako razvita v tem delu tudi tehnika glasbenega oblikovanja in razmah glasbene iznajdljivosti. Velika produkcijska sila skladateljeva -skladateljjeJo_opero, kakor pripoveduje njegov kronist dr. P. K. v „Gledališkem listu", napisal vnekaterih tednih — pa nam daje upanje, da bo prihodnje skladateljevo delo tudi to stran skladateljevega talenta posiavilo v ravnotežje ž njegovo stavkovno in instrumentacijsko tehniko. Takrat utegnemo dobiti Slovenci prvo življenja zmožna slovensko opero za slučaj, da se ne bi izkazala že sedanja „Lepa Vida" kot krepak, zdrav otrok. Anton Lajovic. Dva članka Alfreda Jensena. (Dr. Vojeslav Mol*.} Konec. II. Ali naš čas nima dovolj literarne produktivne sile? Prašanje bi se lahko zdelo odveč, zato ker nobena doba v kulturni zgodovini ni imela ali ni mogla imeti premalo literarne ustvarjajoče sile. Toda za nas, t i. za sedanjost samo, je morda težko presoditi objektivno, kako veliko relativno produktivno silo ima evropska literatura v sedanjem trenutku. Ir.ter arma tacent leges, žvenket orožja zagluša zakonodajstvo, pravi latinski izrek; in ta se lahko uporablja tudi kadar gre za leposlovje. Gotovo se je sicer pač redkokdaj zapravljali toliko papirja in tiskarskega črnila, kakor ravno tekom svetovne vojne, toda velika večina vsega tega je imela Ie malo skupnega z literaturo. In tudi „vojni produkti", ki so nosili na sebi literaren pečat, na pr. patrijo- tiČno pesništvo in čista vojna literatura v novelistični obliki ali v verzih, so imeli le prehodno časovno vrednost, ki se kmalu izhlapi (če se še ni zgodilo). Samo nekaj, prav malo, velikih mož je bilo, ki so se, vzvišeni nad bojni hrum in politiko, uspeli rešiti z velikega potopa na Ararat pesmi. Toda svetovn^vojna, na vsak način, raz vezala.. duhove, ki bodo v svojem času daH literaturi v najboljšem pomenu besede družabno vsebino. Ne bodo prepevali o zmagah ali porazih, ne bodo sentimentalne^jokali nad osirotelimi otroki ali uničenimi vasmi, ampak se bodo narodno psihološko zaglobili v bistvo vojne in skušali pokazati več ali manj objektivno v konkretnih slikah blaznost vojr.e in njen nesmisel. Tudi na literarnem polju vlada zdaj isto mrzlično iskanje, isto kipenje kakor na politično-socijalnem. Poezija pa vendarle ne more in ne sme biti samo zrcalo političnega ali socijalnega življenja. V tem pomenu mora stavek T art pour 1 art vedno ohranit; svojo upravičenost. Tendencijozna literatura postaja večalimanj dolgočasna in vodi k literarni onemoglosti. V velikem pesniškem delu pa čutimo vedno za vrsticami utripati veliko človeško srce in razumemo, da je pisatelj otrok svojega časa, nerazdružno spojen z družbo in s časovno dobo, kateri pripada. Premajhne literarne produktivne sile pač res ne moremo očitati našemu času. . Vse prej je to bila nadprodukcija, ki mora njena najbližja reakcija postati gotova utrujenost i kvantitativno i kvalitativno. Tudi na literarnem polju je vladala včasi nezdrava konkurenca, izdelovanje knjig, ki je pripravilo leposlovje v mnogih očeh ob dobro ime. Kakcr je socijalna politika ustvarila taksno pošast, kakršna je boljševizem, tako je poezija rodila takšne pošastne cvetove, kakor na pr. futuri-zem. Da leži lahko tudi v teh bizarnih pojavih nova vzpodbuda, kal za nekaj dobrega, — tega se seveda ne sme zanikati a priori. Na drugi strani se pa tudi ne sme oporekati, d? bojnnogoj^ejm^i^ kvečjemu le. kratek dan, in tudi to se ne more zanikati, da se skriva v teh novotarijah veliko nezrelega diletantizina in veliko humbuga. Ce boljševiki nikakor ne morejo predrugačiti društva in prcklamirajo zaradi tega hiter pogin vsega starega društva, postajajo s tem ravnotako herostratsko glasoviti, kakor če futurističen verzotvorec dekretira na pr. odpravo rime. Jaz nikakor ne smatram rime za nekaj bistvenega v poeziji, vendar pa sem mnenja, da je originalno, okusno rimanje umetniški okras .velike vrednosti. Ce torej pisatelj ne more raznetiti plamenov kot formalen poet, lahko samoobsebi umevno deli svoje verze po poljubnem merilu, če ima le res nekaj na srcu. Verjamem tudi, da najde pravo pesniško navdihnjenje instinktivno pravo obliko, rimano ali pa nerimano. Oni verzotvorec pa nikakor nima pravice povzdigovati svoje lastno dozdevanje kot pravilo za druge in obsojati vse staro. Marsikaj v najnovejši literaturi — tukaj seveda ne govorim samo o švedski — se mi zdi pri prvem pogledu zapeljivo, blesteča zunanjost, tenka lupina, ki zakriva — cesarjevo novo obleko. Pgsnil^se mora, kakor sem že omenil, držati kolikor mogoče daleč stran od vsegajwjiüöpe^a 'n eisto praktično socijalnega. Vendarle pa ne more biti slep /a obdajajočo ga resničnost: nezavedno ga mora občutljivo dotikati vse, kar mora doživljati, in to čustvo skrbi, srda ali žalosti se mo-a izliti v njegovo poezijo, ne da bi raditega tudi določalo ton in vsebino njegdVega pisateljevanja. In v naših viharnih dneh, ko vidi mnogo ljudi svet v samo črnih barvah, nekaj pobožnih duš pa vidi v roparskih požarih zarjo novega dne, stori pesnik še naj- pametnejše i za sebe i za druge, da obesi svojo harpo na vrbo, če hoče sicer še veljati kot prorok. Ce bi pa sicer res vladala v literarni produkciji našega časa nekakšna zaspanost ali onemoglost, bi to bila čista naravna reakcija po nezaslišani živčni napetosti vojnih let. Celo to prerazdraženo dobo je morala pač tudi literatura biti vzpodbudno sredstvo, raztresujoče razvedrilo s kinom, telefonom in časnikarstvom in je morala v svoji hiteči naglici stati pod vplivom teh virov novic in rekreacije. Živimo v no vjv - ,v i v ♦ v t Zalozni5tuo : -'T umetniških ... .v • razgleönic (Darija Tičar Ljubljana Manufaktura o moda * konfekcija Vedno v zalogi: prvovrstno tu- in inazemsko mannfaktnrno in mo^no blago: solidne obleke, zimske in športne suknje, površniki, za gospode in dečke n?lerine lastnega Izdelka ter po na|nove;*ih krojih, dežni in eetMii plašči »porine črpfce. perilo itd. Prva kranjska razpošiljalnica SCHWAB & BIZJAK v Ljubljani. Dvorni trg 3 (pod Narodni» kavarno) jUp** Lastni modni atelje Tiskovna zadruga v Ljubljani W Sortna ulica ittv. 6 Wo vol j' Koval A .V ATOL FRANCE-DEBELJAK i Pingvlnskl otok. Roman. IV. čvezsk Prevodne knjižnice. BroS. K. po poifi prip. t K *Q * v+L 7C.0 KA4:- DaJmafinske poveiil. v Prosveti in zabavi. /. zvezek. BroS. rrti, po po iti t X, JO v ve*. CKB0V POGAČNIK« Sosedje In d.uge nov tU. BroS. ti K.,po p cJi i t K 90 v vsi. &OP.LI: Bob in Tedl. Mladinski spit. , BroS 24 K, vez. JO K. SHAKRSPEAftfS-ŽUPANft?.: Sen kresno r.oH, BroS. 22 K, ves. U K. po poli', prip. so » vet. Dokument i o Jadranskem v pro tanj*. BroS. It K. po potit prip. J K PO v vei. LEONID PITAMIC: Pravo in revolucija. Brot. S k. po pošti prip. t K $0 • VOL SIMON JENKO: Pesmi. Uredil dr. J. Olonar. HroS. 10 K. ves. t» K. po poŠti prip. t K tO v vet. Dr STEFAN SAGADIN: Hal sadaSnjl nstavni poloSaf. 3roi. /« K. po poili prip. 1 K 90 V vet Dr K OZVALO. ^ ' ' Visckoiolskl mladini. ; . • . BroS. 3 K. po poŠti prip.. t k «O v »rt. DOSTOJEVSKI J Y* % Besi. roman v * delih (t. tvrzek Pre-?*dr.e knfitrjce.f BroS. SO K, tis. SO JK. po prip. 4 K v reč. 00 .N COURT. S Dekle Elisa. roman, (l-.zirze* frmee4n^knjiin\ce.) BroS io K, ves, t ■ Bros. 10 JC, ves. 19 Mfpc pofti prip. t K 90 e ve*. Stritarjevu antologija z nbi,rnm svodom dr. fr ^njaulie. V ^ Bros. 19 K ves. 72 K. po /oMi prip. 2 K 60 v več. Josipa Jurčiča ebrunl spisi. Droga Uda/a. Credit dr ho. fritaiel/. J. zvezek. Urot t* K. po pofH prip. * K več. /i. zvezek. Brot a K, po poiti pnp. * K «> o več. ANTE DEBELJAK: , flolnce in ser.ee. BroS. 10 K. ve:, it K, p* poŠti prip. i K 90 v vet. ANTON MEtlK: ' > x Zgodovina Srbov. Hrvatov in Movencev. I. del /• K. 11. del. I. znopit. *: A\ 2. snopič it X. vsak po poŠti prip. I K 90 r reč. Dr BOGDAN DERČ: Dojenčs*. nJega negovanje in prehrane:. BroS. 9 a, po po Ju pri*. ' K'~9° * Dr. J DEMŠAR: ^ Spolne bolezni. BroS 10 K, po poŠti prip. t K 00 v vei. ljubljanski Zvon. letnik /9/9. HroS. oo K. po poŠti kot zavitek tO L vei. OMLADINA Ljubljana, predal št. 87. t .Trm»TTT>rrrrrr» rrmrryy (it«v, Nove publikacija! Nov* pablikaelj«! Župančič Otoa: X\ Mlada pota. Br«i. lJ*—f ym. 15* Petronij - Dr. Gionar: " Pojedina pri Trimalltijonu. Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva čitanka. Bros. 12-, 7«.17-■-. Oton Župančič: Sto ngank. . . t«, s Vladimir Levstik: Zapiski Tine Gramontove. Brci. 7'—, vej;. U* - Planbert-Župančič: Tri povesti. 7 - . v«e 11*—. Chestertoi - Zupaitil: Četrtek. FaiUitič« roman. Br »s. 7—, Vftl. II'- Fran Albrecht: Hysteria dolorosa. Br»*. 6- , TW. i - Ttfore: r vihteči jitsec. ^,. * . . Y«.I#'-. Dr. Joža Glonar: jeaik. . . . m. s- Milko Brezigar: Osnutek slovenste£.i narodnega gospodarstva, »rov« -Dr. E. Nachtigall: . Južnoslovansko-italijanski »por. . . . 4 . . - Br«i. Spominu, Ivana Cankarja. trot, : .........^............... ................. Navedeno cene T«ijijo le pri direkt«! n* rteiivi — Po poiti yo«;Ij>t«T K rüO vn«.