Dr. O. I.:28 Crni križ pri- Hrastovcu. Zgodovinska, povest. Graščakinja, sodnik, pisar ter prisedniki so se vsedli k mizi. Krvni sodnik Trenak se dvigne ter prečita z zamolklim glasom, kar je Agata priznala. Zbrana množica je molče poslušala, slišal se je tu in tam pritajen vzdih, kakor bi hotel reči dotični: To ni mogoče! Trenak se je vsedel, bil j« bled v obrazu in gledal je topo pred se. Zdajci vstane pisar ter glasno prečita sodbo. Krvni sodnik vzame palčico, ki je ležala \ red njitn na mizi, jo prelomi ter vrže oba kosa Agati pred noge. V tem trenutku je priskočilo več oseb iz Ebrane množice, ki so se začele pipati za kose, kajti les od take palčice ima čudodelno moč: z njim se preganja protin s tem, da se drgne z njim po bolnem delu telesa. Tudi se da ozdraviti iivina, Če jo muči mrčes. Nastalo je veliko prerivanje sem in tja, tako da je moral vmes birič. Nastal je zopet mir. Oči vseh so uprte na Agato, bilo ji je videti, da silno trpi. * Ze je sklonila glavo, a zdajci se vzravna, bleda lica zadobijo živahnost, oči se ji zasvetijo, se vprejo na graščakinjo ter sodnika. »Graščakinja, priča mi je Križani, katerega podobo držim v roki, da sem nedolžna, a umreti moram — ker vi to velite — največji zločin storite vi, a jaz nisem vaš sodnik, sodil vas bo Bog, ki je za vse pravičen. — Vam, gospod sodnik, odpustim, ker ste morali tako ravnati, a spomin na današnji dan bo za vas najhujša obsodba.« Glasen jok je nastal med množico, že se je čulo mrmranje, slišali so se tudi pritajeni vzkliki: Rešimo jo! V tem trenutku vzklikne graščakinja vsa bleda od jeze: »Nesramnica, še zdaj se upa me žaliti, krvnik, stori svojo dolžnost, na morišče z njo!« Nastal je šunder, prerivanje, že so se bližali hrabrejši, da bi iztrgali Agato iz krvnikovih rok, a na graščakinjino povelje so priskočili grajski hlapci ter obkolili Agato ter krvnika, ki je med tem zasedel s svojima pomočnikoma voz, na katerem je bila tudi Agata z zvezanimi rokami. Sodnik Trenak se je vrnil s pisarjem v grad, gi-aščakinja se je takoj podala v svoje prostore ter gledala skoz okno na sprevod, ki se je pomikal po cesti proti Črnemu lesu, kjer je bilo morišče. Črni les je obširen gozd, ki se razteza tik pred trgom Sv. Lenarta po robu od Lormanja dalje do Navarde, kjer se začnejo zopet ob solnčni strani vinske gorice. Gozd je zaraščen večinoma z iglatim drevjem, zato tudi ime. Ta gozd preseka cesta, ki vodi iz Maribora mimo hrastovške graščine proti Sv. Lenartu. Ko dospeš na vrh roba, se ti odpre pogled na trg, ki sanja zadaj za gozdom na enako visokem hribu. Po tedanjih določbah se na smrt obsojene Ženske niso smele obešati, usmrtitev se je izvršila z obglavljenjem, le čarovnice so sežigali na grmadi ali žive ali pa po obglavljenju. Morišče za ženske je bilo v Črnem lesu na vrhu roba, kjer se nagne pot proti Šent Lenartu. Vislice pa so stale v Šent Lenartu blizu potoka Velka, kjer so obešali na smrt obsojene moškega spola. V Črnem lesu je bil tik ob potu prostor, k.ier ni bilo dreves. Sredi tega kraja je bil hlod, zabit V zemljo, pripravljen za obglavljenje obsojencev. Žalostni sprevod je dospel na krai. določen za izvršitev sodbe. Mnogoštevilna množica radovednih ljudi je bila že zbrana na tem mestu. Krvnik in oba pomočnika so skočili raz voz, surovo sta dvignila hlapca Agato ter jo odvedla na morišče. Krvnik si je zavihal rokave ter se pripravil, da izvrši sodbo. Pomočnika sta privedla Agato do hloda, pokritega s črnim prtom, ter ji velela, da poklekne ter položi glavo na določeno mesto. Množica je nopeto zrla na celi prizor, slišal se je od tu in tam pritajen gla$, da je sodba krivična. Že sta liotela rabeljska pomočnika prijeti Agato, da bi jo prisilila poklekniti, ko se ta naenkrat vzravna in si kakor na čudežen način oprosti zvezane roke. Pomočnika priskočita, da bi jo zopet zvezala, a ona jih pogleda z velikimi svetlimi očmi, da nehote odstopita. Agata dvigne roke proti s črnimi oblaki zastrtemu nebu ter zakliče z razločnim glasom: »Ti pravični Sodnik nad nami, ti veš, da jaz tfpim po nedolžnem in moram v smrt. Reši me, da ne konča moje telo na tako sramoten način na grmadi kot telo čarovnice, naj najde mir na tem mestu.« In glej, črni oblaki sd se za trenutek razgrnili in skoz odprtino je poslalo solnce svoje Bvetle žarke skoz vejevje temnih smrek ter jih razlilo nad belo postavo Agate, ki se je sklonila na tla. Še enkrat dvigne glavo in z milim izrazom na ustnicah zašepeče: »Hvala ti dobrotljivi Oče, z Bogom moj Friderik, jaz grem v večni mir.« Agata poklekne, nagne glavo na hlod, — krvnik zavihti ostro nabrušeno sekiro in zamahne — Agata je prestala svoje trpljenje. Množica, ki je dosedaj gledala napeto, se je zganila, slišalo se je glasno ihtenje. Nebo se je zopet zastrlo s črnimi oblaki, da bi solnce ne videlo te grozote in krivice, ki se je ravnokar zgodila nad ono, kateri je poslalo svoje zadnje ogrevajoče žarke življenja v slovo. Zdajci se vidi, da se nekdo preriva med množico, ki hoče priti do Agate. »Pustite me naprej,« zglasi se mož v Crni obleki, ljudje se umaknejo, — pred mrtvo Agato je stal župnik Morenus. Prišel je iz Šent Lenarta, ko so že privedli Agato na morišče, hotel ji je še spregovoriti zadnje tolažilne besede, a prišel je prepozno. Že so hoteli rabeljski pomočniki zagrabiti mrtvo truplo, da bi ga sežgali na že pripravljeni grmadi, ko zakliče župnik Morenus z močnim glasom: »Stojte, krvniki, nimate pravice do trupla.« Krvnik Heller se razkorači, prezirljivo pogleda župnika in reče: »Določen sem za izvršitev sodbe, tu mi nima nobeden ugovarjati in braniti.« »Tvoj posel je odveč,« reče župnik ter se vzravna pred krvnikom, »zadosti je preganjanja, telo pripada zemlji. Sodba je bila krivična, gorje tistemu, ki jo je povzročil. Graščakinja je zakrivila njeno smrt, na njo pada zločin nazaj.« »Tako je,« slišijo se vzkliki iz množice, »po krivem so obdolžili Agato in po nedolžnem uničili.« »Izsiljena je bila ta sodba,« razburi se Filip Zirngast, »ali pa so bili podkupljeni vsi prisedniki. Za Jurija Kernbeis gotovo vem, ker drugače bi ne dobil pravice biti v trgu kovač.« »Bo že tako,« pritrdita Jurij Pinterič ter Matija Eberl iz Šent Lenarta, »«aj so imeli samo svo.ie u«lužbence za prisednike.« »Meni se tudi tako zdi,« poseže vmes Nikolaj Kromzoes, ki je bil tedaj nekak zdravnik v trgu, »kaj takcga obdolžiti nedolžno bitje, to je največji zločin, kazen naj zadene graščakinjo.« »Tako je,« razhudi se Jakob Rogoz, kovač iz mt Lenarta, mož orjaške postave z dolgo rujavo i)rado in temnega pogleda, »mene so tudi po ue- dolžnem vtaknili v Mariboru v luknjo, ker sera zabavljal čez gospodo, pa še pride dan obračuna.« Vznemirjenje je postajalo vedno hujše, slifiali so se glasni klici: »Graščakinjo na grmado, ona je čarovnica in morilka.« Zopet sta hotela prijeti pomoCnika Agato, tmli trije grajski hlapci so hoteli poseči vmes, a "v tem nastane krik: ; »Ne pustkno nje, nedolžna je!« Kovač R0/410Z se je preril v ospredje, prijel enega poraočnika ter ga vrgel doli po robu, da se je postavil na glavo, drugega je potisnil v grmovje, krvniku pa ie nrno izmaknil sekiro ter jo dvi-niil proti grajskim hlapcem, ki so ga hoteli obkoliti. Niso pi-fšli Ho tega, že so pogumni možje po^rp.bili hlapce, jih vrgli na tla, jim odvzeli °>' ' "^nodili v beg. - ;:i mci* arrmado in razmetali naložena polena ualeč okoli po lesu, da od celegakupa ni bilo v kratkem nobenega sledu. Krvnik videč, da je napram razburjeni mno-žibi brez vsake moči, je velel svojima pomočnikoma, da opustita vsak nadaljni odpor in odideta, kar so storili tudi grajski hlapci. Župnik Morenus se je vzravnal med množico, ki se je že pomirila ter reče z močnim glasom: »Naša dolžnost je, da izročimo Agatino truplo materi zemlji, pripravite vse potrebno, da nas graščakinja ne prehiti.« Urno 30 izkopali ^oboko jamo ter jo okrasili s smrekovimi vejami. Župnik Morenua je opravil Agato iz Štraleka. Utihnil je veliki zvon iz Šent Lenarta. Tudi pogrebni obred; ki. " je zakrila hladna zemlja iz Šent Ruperta so se oglasili zvonovi — zvonili so plemiču Štefanu Niirnberger, ki je zatisnil isti dan oCi, ne da bi se zavedel. Množica v Črnem lcsu je deloma še ostala, ker so hoteli varovati grob. Nebo se je še bolj stemnilo, kmalu so začele padati snežinke vedno gostejše in gastejše. V kratkem je zakrila bfia od»ja sveži e^-^b, narava je položila bel plašč na gomilo one, ki je morala žrtvovati svoje življenje po nedolžnem.