Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 6. Še nisem pri kraji z jedjo. Še imam pregovoriti nekaj precej važnega. Ravno z jedjo se da tako lepo združiti poduk o marsikteri lepi lastnosti, ki je potrebna otroku, potrebna tudi odraslemu. Vendar, predno prestopira na ta predmet, moram omeniti neke nemarnosti, ki ima svoj izvir le v lenobi. Povedati moram namreč, da si imajo otroci vselej po jedi izmiti usta in zobe. Marsikdo ve, da je to potrebno; a koliko jih stori to! Pri požiranji zastane mnogo koscev jedil v ustih in posebno med zobmi. Ti ostanki gnijo naglo, in začno smerdeti. Zato ravno smerdi toliko ljudem iz ust. Ali semrad še ni vse. Na teh gnjilih ostankih jamejo čez kratko poganjati majhene rastlinice, tako imenovane glive, kterih kali lehko pridejo pri dihanji v usta. Te rastlinice pokrijo zobč; ter porinejo svoje odrasleke med še tako majhene razpoke v zobeh, in ti se začno rušiti in razpadati. Tako sem opozoril stariše na nekaj, in zdaj preidem k pravi nalogi tega poglavja. Lehko je pervič združiti z obedom tudi poduk, kako se pridelujejo jedila, ktera ravnokar vživamo. To je jako potrebno, in tudi težko ni izpeljati. Saj ne molčimo tako nikdar pri jedi. Obdelujemo mnogokrat prav malostne stvari z nekako preobširno obširnostjo. Ali bi ne bilo tedaj pametno govoriti o koristnih rečeh, in tako zediniti koristno zdobrim? V izgled temu nam bodi znana nemška pesen: »Das Habermus'1. Kdor jo pozna, mi bode priterdil, kako mično razlaga v nji oče svojim otrokom cel življenjepis ovsa, od njegovega poroda do njegove smerti. Ko bi se pač potrudil kdo, ter nam jo preložil v slovenski jezik. Ne bilo bi napačno. A odgovorilo se bode mojim izjavam z latinskim pregovorom: BPlenus venter non studet libenter", — poln trebuh ni za uk. Ne bom terdil ravno, da ta izrek ni opravičen; a da bi se sit človek sploh ne raogel učiti ničesa, tega mi tudi ne bode dokazal nikdo. Le zanimati se mora človek za kako stvar, in rad se je bode učil sit kakor lačen. In zanimati se ni težko človeku za kaj, posebno ako se mu zna dopovedati tako, da jo razume. To razmišljevanje mi daje zopet povod spregovoriti par besed no polnein trebuhu". Otroku naj se daje toliko jedi, da je sit, ali ne več. To sicer čutijo otroci vselej sami, in sami so tudi toliko previdni, da malokedaj jedo čez lakoto. Ali stariši so dostikrat toliko nespametni, da jim vsiljujejo jedi. nTu imaš, jej, da ne boš lačen!" — te besede se čujo dostikrat pri jedi. Ako je otrok sploh lačen, nas bode že sam prosil. Večkrat se prigodi, da ta ali ona jed ne diši otroku. Kaj store stariši? Silijo ga Da vso moč, da bi jo vžil, primejo celo za šibo, da bi ga ta prignala k mizi. To še ni sicer tako nespainetno, kakor če gredo, in mu dado drugo jed, ki mu diši bolje. Vsega tega vendar ni treba. če noče, naj pusti. Lakota ga mora prisiliti. Vzemimo spet za izgled neko povest iz slovenskih beril. nRičet pa ni dober", je dejala zberljiva Metka, — tako se začenja ta prigodba. Ni ga hotela jesti, in mati jo je vzela s seboj na polje, kjer je morala delati celo popoldne. In glej, kako ji je dišal zvečer ričet, kako se je gostila ž njim zberljiva Metka. — Ravnaj tudi ti tako s svojimi otroki, razumna mati! Otrok naj sedi pri jedi dostojno. Že stari Gerki so gledali posebno na to, da niso deržali otroci pri jedi nikdar nog križem. Ali sedanja mladina se ne sramuje celo položiti nog kar na mizo. Pri deljenji jedi naj bodo otroci vedno zadDJi. Pri starih Gerkih jim je bilo ostro prepovedano, poseči prej po kaki jedi, dokler je niso vzeli vsi odrasli, kar jih je bilo pri eni mizi. Vendar naj se obrača vsa pozornost na to, da ne dobode kteri otrok boljše jedi ali več jedi, nego drugi. To se kaj rado prigodi v družinah, kjer je več otrok. Oče ima tu navadno svojega ljubčeka, kterega protežira nad vse; mati isto tako spet druzega. Ostali otroci so kakor beračiči, kterim se nekako iz milosti daje hrana. Gerda napaka je to. Stariši naj si le dobro stavijo pred oči, da so vsi otroci njihovi, da imajo vsi pravico do njihove ljubezni. To zanemarjanje se maščuje dostikrat ostro. Prigodilo se je že, da je takov zanemarjen otrok umoril ljubčeka starišev. Že zarad tega, da se v prihodnje ne prigodi kaj enacega, naj bi opustili stariši to nevredno protežiranje. To boli otroka. Kornii se hoče pritožiti? Starišem se ne sme in ne more; in kaj je tujim ljudem mari, kaj se godi v tej ali oni družini? In ta bolest kaj rada zaostane v otrokovem sercu, in ne iznebi se je celo v poznih letih. Dovolj tega žalostnega razmišljevanja. Kaj druzegal Nehote se moramo vprašati pri jedi: Odkod je prišlo vse to? In če te vpraša otrok tako, ali če te tudi ne, povej mu sam, odkod. Kaj mu bodeš odgovoril druzega, nego da je vse to od Boga. In če te vpraša, zakaj molimo pred jedjo in po jedi; kaj mu bodeš odgovoril? Učil ga bodeš hvaležnosti do Boga, učil ga bodeš spoštovati njega, ki nas je obdaril z vsem tako bogato. Ne moreš z nobeno stvarjo lepše pokazati ljubezni božje otroku, kot ravno z jedjo. On je, ki pusti sijati solnce, ki pusti deževati, da raste na polji vse tako lepo. V njegovih rokah je tudi toča in slana, s ktero vniči lehko na mah vse poljske pridelke. Kako lepa priložnost razložiti otroku vsemogočnost božjo! A ne pozabi moliti ž njim pred jedjo in po jedi. (Dalje prih.)