Xa: »itii-otlti asa narod! «Slovenski Štajerc» izhaja vsak drugi četrtek, datiran z dnevom naslednje nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati naprej. •— Cena oznanil je za eno stran 32 K, za ‘/s strani 16 K, ,/4 strani 8 K, ‘/s strani 4 K, '/ie strani 2 K, !/sa strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cena posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgovorno. — Uredništvo in upravništvo je v Kranju (Kranjsko). —. Dopisi dobrodošli in se sprejemajo zastonj. — Rokopisi se ne vračajo in se morajo najdalje poslati do pondeljka pred izdajo dotične številke. Št. 15. I V Kranju, dne 23. julija 1905. f 1 II. letnik. Pozor! Cenjene naročnike prosimo, da odslej naprej vsled dogovora pošiljajo naročnino in denar ie na tiskarno Iv. Pr. Lampret v Kranju. Na razpolago je poštno-hraniinični ček št. 867.569. Kako Slovenci lezemo pod nemški jarem. (Dopis iz ljutomerskega okraja.) Vsakemu količkaj izobraženemu Slovencu je znano, da je bil pred nedavnim časom Korotan še popolnoma slovenski, katerega pa sedaj neusmiljeno tare nemški jarem. Tudi na Spodnjem Štajerskem jeli smo lezti navzdol. Brežki, ptujski pa tudi celjski okrajni zastop je za slovenski narod takorekoč izgubljen. Pa tudi ljutomerski okrajni zastop — ako pojde tako naprej — postane v doglednem času nemški, ker sedaj tu posedujemo samo še dva glasa večine. Interesantno je videti, kako se vse to vrši, zato hočem tu navesti en vzgled: V tem okraju se nahaja popolnoma slovenska fara z imenom sv. Križ. Tu v Križevcih se je naselil pred 70 leti en Nemec, kranjski Kočevar. Prinesel ni seboj druzega, kakor krošnjo blaga v vrednosti okoli 100 kron. Križevski farmani so toliko zaupali temu nemškemu Kočevarju, da si je ta tu v kupčiji pridobil premoženja za tri veleposestva, to je treh dedičev, kateri je vsak upravičen voliti v okrajni zastop in sicer en sin v Križevcih, en sin in pa vdova v Ljutomeru. Pa vse to Križevčanov še ni spametovalo. Tudi Kočevarjevega naslednika Osvalda podpirajo ti zaslepljenci v trgovini tako pridno, da si je on že pridobil v Lokavcih drugo in si snuje v Ljutomeru že tretje veleposestvo. Ako človek opozarja Križevčane na njih nevarno početje, dobi navadno v odgovor, da je Osvald blaga duša, katera nikomur nič žalega storiti ne more. A pokazat vam hočem, da on ni tako nedolžen, kakršnega se dela. On je poslal svojo soprogo z otroci vred lansko leto v Ljutomer, koder si je v bližini šulvereinske nemške šole sezidal hišo in sicer zategadelj, da lahko že sedaj se aktivno vdeleži volitev v tržki, deželni, državni in okrajni zastop in da njegovim otrokom ne bode treba pohajati križevske navadne šole. Kakor so pokazale zadnje državnozborske volitve, volil je Osvald z Nemci. Znano nam je vsem Slovencem, kako v Avstriji zatirajo Nemci, koder imajo večino, Slovane. Povsod, koder se Slovan naseli med Nemci, mora se on takoj odpovedati svojej narodnosti, sicer mu preti pogin. A vsezavedni Križevčani pa se niti toliko ne zavedajo, da s podpiranjem privandranega Kočevarja si vzgajajo gada na svojih prsih, kateri bo svoj čas neusmiljeno tlačil njih potomce. Skoraj bi človek rekel, da ima Lah prav, ko reče o Slovencih: „fiol de kan.“ Meni se zdi, da imamo mi Slovenci pred tujci pravo pasjo* ponižnost. Tudi ljutomerskim okoličanom se ne dopove, da bo prineslo to brezumno podpiranje nemških Slovenci! Zahtevajte v vseh gostilnah „Slovenskega Štajerca“! Takih gostiln, kjer ni „Slovenskega Štajerca“ na razpolago, se ogibajte! trgovin in obrti Slovencem nekoč prav britko razočaranje. Jaz, ki imam že toliko časa, da gledam, kaj Slovenci počnejo, vidim prepogosto, kako ugledni ljutomerski okoličani, ki bi si sicer šteli za razžalenje, ko bi se jim očitalo nemčurstvo, zahajajo v nemške trgovine in nemške gostilne. Opazil sem pri zadnjih volitvah, da so volili trgovci Hönigmann, Krajnc in Virt ter gostilničarji Strasser in Stermann z Nemci. No, vi Ba-binci, Lukavčani in Logarovčani, ki tako radi zabavljate čez slabo gostilničarsko postrežbo ljutomersko, kaj pa vas žene vendar k Strasserju! Ali mislite morda, da, ako v Strasserjevi špeh-kamri pridete v dotiko z nemško jaro gospodo, da bode to vaše pokajanje imelo za konečni izid pravde ugoden uspeh!? Ali vedite, da tisti, ki odločujejo v pravdnih zadevah ne pohajajo nemških špehkamer. Neki kmet iz ljutomerske okolice, ki tudi rad pohaja nemške špehkamre, mi je nekoč tožil, da ga je Dullerjev neprijazni nastop v uradu nekoč jako iznenadil. Povem mu, da niti Dulier, niti Doxat, niti Rajner ali kdo drugi znameniti uradnik ne pohaja nemških špehkamer, zatoraj je zaman si iskati v nemških gostilnah naklonjenosti nemških uradnikov. Toraj vi Slovenci iz križevske župe in iz ljutomerske okolice, povejte mi vendar enkrat odkritosrčno, kako morete zagovarjati pred slovensko javnostjo vaše pohajanje v nemške trgovine in gostilne v očigled temu, da z vašim ravnanjam spravljate - v nevarnost slovensko potest okrajnega zastopa. Slovensko vseučiliško vprašanje v proračunskem odseku. Zastopniki obeh slovenskih parlamentarnih klubov so sklenili z ozirom na razmere v zbornici poslancev, da ne vložijo v proračunskem odseku pri razpravi o laški juridični fakulteti predlogov, katere so nameravali staviti, ako izjavi vlada, da vzdržuje v popolnem obsegu to, kar je obljubila glede ustanovitve slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Glede na to je poslanec Robič v proračunskem odseku izjavil, da spremljajo Jugoslovani prizadevanja Lahov po svojem vseučilišču s simpatijami, ali zahtevajo objednem intpričakujejo, da bo vlada njihove opravičene zahteve po slovenskem vseučilišču dobrohotno uvaže-vala; nadejajo se, da ostane vlada pri svoji izjavi, oddani v proračunskem odseku, ter jo tudi izvrši. Poslanec Hoffman-Welenhof je protestiral proti ustanovitvi slovenske pravne fakultete, na kar ga je Robič primemo zavrnil. Nato pa je vstal naučni minister ter izjavil, da bo postopala vlada ne glede na narodnostne boje vedno objektivno, in zato prosi, da se ne dvomi o lojalnosti vladnih izjav. Poslanec Steinwender se je tudi obračal proti ustanovitvi slovenske juridične fakultete s puhlimi izgovori, češ, da ni za ustanovitev take fakultete potrebnih pogojev, da bi slovenski juristi preplavili razne kraje ter bi se kalil mir v deželi. Robič je citiral tudi del Schweg-lovega govora v kranjskem deželnem zboru, v katerem je rekel Schwegel, da predlog slov. vseučilišča zasluži upoštevanje, ter da njegova stranka ne nasprotuje stvari, ki bi koristila deželi duševno in materijelno, ter ne mara, da bi se jej moglo kedaj očitati, da je otirala interese dežele. Ko je nato poslanec Schwegel rekel, da nemška stranka na Kranjskem se ni izrekla za slovensko vseučilišče, je omenil Robič, da je citiral dobesedno Schweglov govor zato, ker se vidi iz njega, da nemška stranka na Kranjskem spremlja dobrohotneje ustanovitev slovenske pravne fakultete v Ljubljani nego oni Nemci, ki sedaj divjajo po odseku in parlamentu. Robič je zavrnil tudi Steinwenderja, rekoč končno, da Slovenci odklanjajo vse nasvete, da bi se odrekli svoji opravičeni zahtevi. Tu moramo omeniti še, da so tudi izven proračunskega odseka Nemci besneli proti slov. vseučilišču. Der-schatta je protestiral v imenu vseh nemških strank proti vladni izjavi glede slovenske juridične fakultete v Ljubljani ter grozil z najhujšim odporom, in sicer pri ministrskem predsedniku. Gautsch mu je odgovoril, da vlada ne more prezirati sklepa kranjskega deželnega zbora, sicer pa ni obljubila nič druzega nego to, da začne s potrebnimi predpoizvedbami. Iz vsega tega se vidi, kako težak boj za kulturne potrebe bijejo v Avstriji manjši narodi. Gotovo je, da se vseučilišče ali tudi le ena fakulteta ne da odpreti jutri, ako se sklene danes ustanovitev, jasno pa je tudi, da se pri nas zavlačujejo take stvari prav vsled narodnostnih bojev. Dasi je očitno, da se je ozirala vlada na grmenje Nemcev, je vendar priznala potrebo, katero je uvaževati, ter se sklicevala na lojalnost svojih izjav. Će imajo Lahi, ki so proti nam v jako majhnem številu, svojo juridično fakulteto, zakaj bi je tudi mi ne imeli. Seveda je potreba, če ni vseh pogojev, poskrbeti, da pridemo do njih čimprej, da se tako ustvari položaj, ko se lahko poreče: Parlament, daj nam danes fakulteto, odpremo jo lahko v najkrajšem času! Da se bodo za-grizenejši Nemci upirali vedno temu našemu kulturnemu postulatu, je jasno, ali v zbornici so še drugi poslanci, ki bodo sodili drugače, tako, da konečno vendarle pridemo do svoje juridične fakultete. Boj za njo mora biti na prvih mestih pri naših poslancih vedno, in nobene prilike se ne sme zamuditi, da se ne bi čula glasna naša beseda. po slovenskem vseučilišču. Boj bo brez dvoma še trd. Sedaj smo šele pri predpoizvedbah — da se otvori, poteče še dolgo časa. Dotlej pa vedno in povsodi: Na straži! Dopisi. Iz Lemberga (okraj Šmarje pri Jelšah). Z veseljem biležimo vest, da so v Ščavnici pri sv. Benediktu propadli Bračkijanci. Vsa čast, da se je tamkaj iz spanja zbudila poštena slovenska stranka in pričela delo za občinske volitve ter vrgla ob tla stari nemšku-tarski odbor in s tem pokazala hrbet «giftnim krotar-jem». Tudi pri nas imamo takšen občinski odbor, dasi šteje naš trg le 64 hiš, v katerih ni niti enega Nemca, čeravno izkazuje statistika 10 Nemcev. Kje neki so jih našli? Občinski pečat in pečat kraj. šol. sveta je nemški, uraduje se nemški in nekateri naši «veljaki» radi govore nemški, ker mislijo, da je bolj «imenitno». Nekateri celo mislijo, da je tisti izobražen, ki zna nemški. Tudi si nekateri žele nemško šolo, misleči, da je nemščina zveličavna, slovenščina pa za nič. Nekdo, ki se je k nam priselil, kjer ga niso marali, je agitiral za «giftno kroto», katera je prihajala k nam v obilnem številu, a sedaj je jako malo, ta «značajnež* je bil nekdaj slovenski kričač, a sedaj se je prelevil v nemškutarja, češ, da živi od Nemcev. Zakaj pa ne gre med Nemce. Rad bi tudi postal lemberški «rihtar», a iz te moke ne bode kruha. Vpliv njegov ne sega več nego v domači hiši, no, šte tamkaj zapoveduje sitno krilo. Pri vsaki priliki zabavlja čez Slovence, da so neznačajni in srce se mu smeje, ko čita, da so Rusi poraženi, misleč morda, da bi Nemci kaj več storili, če bi se bojevali z Japonci. Drugi nemškutar je neki evnuh (?), ki pravi, da vsi nemški listi pišejo resnico, le slovenski lažejo. Sam pa ne bere nobenega. Morda je tudi res, ko govore, da so Slovenci roparji, goljufi, sleparji, krivoprisežniki in celo ljudožrci. Vsak sodi po sebi! Tretji mož je pa neka oseba, ki je več let radi «poštenosti» kašo pihala in omadeževana, vendar hoče imeti prvo besedo. V vse javne in privatne zadeve se meša, dasi bi moral povsod molčati. Občina je imela radi njega razne neprilike, a vendar mu ljudstvo vse verjame, ker jim zna prav na srce govoriti, če jih pri tem tudi posebno vodi za nos. tz takih veljakov obstoji toraj naše vodstvo. — Hvala Bogu, tudi pri nas se obrača na bolje. Sedaj, ko bode občinska volitev, se zganemo. Prihiteti hočemo vsi na krov, ter voliti hočemo, poštene značajne Slovence, četudi ne znajo nemškega. Gledali bodemo, da izberemo može, katerim je mar občni blagor ne pa lastni žep, kajti gospodarstvo naše občine je zanemarjeno in sliši se marsikaj o nerednostih. Dobro vemo, če našemu županu ne bode ugajal novoizvoljeni občinski odbor, da bode rekuriral in napravil formalne pogreške, da se več časa vzdrži na krmilu, kajti strah ga je, da bi zgubil županski stolček, kateremu je molzna kravica; a čas mu je, da se enkrat umakne, kajti njegove strahovlade in zvijačnosti smo siti. Gospod župan, ni se vam treba tresti za županstvo, saj ste župa n ovali dovolj, sedaj upamo, da pride vrsta na drugega. Mi hočemo poštenega, treznega, varčnega moža in Slovenca, ni ravno treba, da zna nemški, kajti znamo, da so uradniki zaradi nas in ne mi radi njih. Planinska vas pri Planini. Kakor veter v Trst bele muhe, tako je tudi ptujski listič prinesel v Planinsko vas nadležne muhe nezastopnosti. Odkar bere župan Herr Barthelo Jasbetz ta «podučljivi» listič, je tako «dienstlich», da je pred kratkim na dež. obhodu se do največje mere slivovke napil in svojega tovariša, občinskega odbornika Jakoba Jazbec-a, ki ni hotel njegovih nemških kvantarij poslušati in še naprej žnjim popivati, začel pretepati, nakar jih je imenovani nekaj glede na županovo pijanost mirno držal. Naposled se pa vendar razkači ter telebne pijanega župana iz gostilne na sveži zrak tako, da je naš Bartolo kar po nemško zastokal, in trii je konec dež. obhoda ali «landesštreifunge». Ta resnična novica se je hitro raznesla in smejajo sc druge občine, da je župan Planinske vasi tako «dienstlich». Iz Škal pri Velenju. Na predvečer praznika sv. Cirila in Metoda je zažarelo po dolini in vseh gričev od velike množine plapolajočih kresov, ki so pokazali, da v šaleški dolini prebiva ljudstvo, ki se zaveda svoje narodne dolžnosti. Pri župnijski cerkvi v Skalah, kjer je bilo navzočega mnogo ljudstva, so streli iz topičev, umetni ogenj, petje in rakete ter velika čarobna razsvetljava iz zgornjih lin zvonika naznanjali slavnostni večer pred praznikom slovanskih blagovestnikov. Posebno iep in čaroben pogled je bil na goro Lju-beljo, ki je bila vsa polna kresov. Na vrhu pa ste poleg velikega kresa goreli veliki začetnici G j M, grmeli so topiči in švigale rakete visoko v zrak. Stal je na vrhu nad teden dni tudi precej velik mej, na katerem je plapolala velika slovenska trobojnica. Tudi v Šoštanju in v Šmartnem pri Šaleku so počastili slovanska apostola s streljanjem in razsvetljavo z umetnim ognjem. Čast, bodi vsem slovenskim fantom in rodoljubom v za tako čaroben slavnoster večer. Ob ugodni priliki pa bodemo spregovorili nekaj besed o nekem fantu, ki zelo nemškutari in izziva s heil-klici, ako se ne bode poboljšal in opustil frankfurtarske znake. V Skalah je bilo ustanovljeno v letošnjem letu bralno društvo. Pristopajte kot udje v obilnem številu, posebno pa mladina, gospodarji in delavci, katerim je izobrazbe dandanašnji silno potreba, tako da bode to društvo prav dobro uspevalo, ker začetek je pri vsaki stvari silno težak. Torej spominjajte se ga vsi rodoljubi šaleške doline pa tudi izven nje. Savinska dolina. Narodno ozračje se žal začenja tudi v našej lepi dolini precej temniti. Kar se je letos prigodilo v Mozirju, to je velik škandal, ki dela sramoto ne le Mozirju, temveč celej našej čisto slovenskej dolini. Da bi se bilo nekdaj tako odločno narodno Mozirje v tako kratkih letih popolnoma prelevilo v tako ostudno in grdo nemčursko selo, tega bi pq,č ne bil nihče pričakoval. Ko bi pokojna Lipold in Pirš vse to vedela, tedaj bi se res v grobu preobračala. Za časa njihovega življenja in plodonosnega delovanja v blagor naroda in v slavo domovine, se je Mozirje povzdignilo na vrhunec svoje slave; prvo se je takrat med slov. trgi zalesketalo v čistem narodnem zlatu. Nekdaj je bilo Mozirje dika in ponos slov. ozemlja, danes pa je selo polno narodne mlačnosti in narodnega izdajstva. Nekdaj je tamkaj visoko v zraku plapolala slov. trobojnica, danes pa se ob cerkvenih slovesnostih izobešajo hrastove veje s plavicami. Prav lahko še tudi doživimo, da se bodo ob takih prilikah razobešale in častile frank-furtarce. Nekdaj so se tamkaj zbirali odlični narodni zastopniki na posvetovanje v narodnih zadevah, danes pa se slikajo glave v pomenke, kako okrepiti in povzdigniti nemčurstvo. To je prežalostna slika nekdaj narodno tako zavednega Mozirja. — Kako zviti in hinavski so pa nemčurji, to pa najbolj priča dopis v ptujskem lažnjivem kljukcu. Po tem dopisu se hoče občinstvo premotiti ter se vsa krivda za ta nezaslišan škandal izvaliti na priproste kmete. Resnica je pa, da so kmetje pri tem popolnoma nedolžni, kajti nobeden od njih ni stavil nasveta za janičarsko šolo, temveč je storil to eden prvih trških veljakov v sporazumijenji s svojimi somišljeniki. Da po mnenju nemčurskega dopisnika kmetje niso tako razumni jp izomikani, kakor so seveda pristaši «Ptujskega Štajerca», tako imajo vendar toliko zdravega razuma, da vedo, da šola le takrat ljudstvu koristi, ako je osnovana po načelih zdrave pameti. Toraj, g. Štajei cev dopisnik, obdrži svojo modrost le zase, priproste kmete pa pusti pri miru. Ge pa že kaj blebečeš, pa ostani vsaj pri resnici ter ne raznašaj tako grdih lažij med svet, s čimur delaš svojim nem-čurskim pristašem le še večjo sramoto. — Splošno se tudi govori, da se hoče trg ločiti od okolice ter si ustanoviti občino zase; ta nekdaj narodno tako zaveden trg noče več združen biti s slovensko okolico, kar je gotovo dovolj značilno ter tudi tamkajšne narodne razmere dovolj pojasnuje. Uverjeni pa smo, da se bode tej zahtevi tržanov na višjem mestu kaj rado ustreglo, kajti tamkaj predobro vedo, da pride potem občinska uprava v popolnoma nemčurske roke in Nemci dobe na čisto slovenskej zemlji zopet eno postojanko več. Ako bi imeli tržani le še trohico narodne zavednosti, tedaj bi kaj takega pač nikdar ne želeli, še manj pa zahtevali. Tako se tedaj ta nekdaj tako močna narodna trdnjava vedno bolj potaplja v sramotnem nemčurstvu in narodnem izdajstvu. Mozirje si pač hoče na vsak način pridobiti nekaj slave pri stavljenji nemškega mostu do Adrije. Posebno ponosni pa so lahko Škalčani na svojega mahoma tako proslulega orjak-rojaka. Njemu na čast še gotovo postavijo spomenik ter ga v slavnostni seji imenujejo častnim svojim občanom. Pa tudi škal-ski pastirji bodo na veke-vekov slavili njegov spomin prepevaje po pašnikih nalašč v njegovo proslavo skovano himno, katera se tako-le začenja: Oj, preslavna škalska fara. na vsem svetu nimaš para; tu novi se je Brdavs rodil, ki rod slovenski z žemljami bo zdrobil. V smradljivem ptujskem kljukcu je pa še drugi dopis, ki je pa tako nesramen, da se nam res studi nanj odgovarjati. Čudimo se le, da se še sploh najdejo ljudje, kojim se ne studi ta časnikarski izvržek brati. — O drugih nič kaj veselih pojavih narodnega življenja v našej dolini pa še prilično kaj več spregovorimo. Vse to bi nas moralo pač dovesti do spoznanja, da je naša narodnost povsod, tudi v dosihdob trdo slovenskih krajih v največji nevarnosli in da je toraj nujno potrebno, da se vsi brez razločka stanu združimo v obrambo svojega rodu! Iz Mezgovec pri Ptuju. Večni kandidat za razne zbore, sedaj upokojen, ima v svoji občini na upogled imenik voliicev za volitev, ki se bo kmalu vršila. Pozor torej volilci, ne pozabite si ga ogledati. Ker niso oča Visenjak več dobri za kandidata, so tudi nesposobni za župana slovenski občini. Kot prijatelj ptujskih nemeurjev, ki bi samo radi molzli kmeta, in gotovo ne skrbi za kmečko ljudstvo. Mi Mezgovci se volitve udeležimo polnoštevilno. Pridite tud, ivi volilci, iz drugih vasij, da pomagate spraviti «naprednjaka» tja kamor spada, med staro šaro. Iz Hlaponec. Minulo nedeljo je bil na Polenšaku gospodarsko - političen shod. Govoril je g. dež. posl. dr. •lurtela. Zbralo se je obilno število gospodarjev od blizu in daleč, ki so pazno poslušali g. poslanca. Posebno so bili ogorčeni, ko so slišali, da si morajo vse priberačiti naši poslanci od nemške večine, katera nam neče dati niti najpotrebnejših šol. Neki dobro znan pristaš «Štajercev» , navdahnjen po ptujskem šnopsu, je nekaj godrnjal v svoji pijanosti. Ko pa je videl, da se zanj nihče ne zmeni, je utihnil. Bržkone še letos pa pride tu g. dr. Ploj-poročat o svojem delovanju, ker je bil zdaj zadržan. Gospodarji, pridite takrat vsi! Rihtaravci pri Radincih. (Nekoliko na znanje, kako so tam «rihtara» volili in kakšnega «rihtara» ima tista občina.) V mesecu novembru 1.1. je Herr gospod Kajdič volitev napovedal le prav na tihem. Sicer je bda ta napoved le na tablo nabita, pa kdo si bade upal k njegovemu hramu! Zato si je naš zviti ptič Kajdič in tisti «Künsten Gemeinde-sekräter» Jüri Leskošek, kteri za celo občino najbolj skrbi (?), drugače izmislil, kot stari župan «pravi Nemec», tako, da ni seno pa ne slama. Povabil je svoje na tihem, potem si je sestavil tak odbor, da so vsi ljubljenci ptujskega lisjaka voljeni. Slovenci so sicer pritožbo vložili, pa ni nič pomagalo. Ker so tudi oče Bračko svoje žile napeli, saj veste zakaj, da, če ne bi naša občina pomagala, bi bila grda smola za Bračkota pri okr. zastopa. Dne 18. junija t. 1. je tedaj ta novi odbor volil po njihovem izreku predstojnika in svetovalca. Pri tej priliki so oče Bračko tudi naznanili, kaj bota sedaj vse storila s tem novim županom. Pri Kapeli bodeta baje šolski poduk nekako tako vredila, da bodejo trije razredi slovenski in dya popolnoma nemška. Morebiti bodeta celo katehetu prepovedala v šolo hoditi. Najraje bi menda lutrovskega pastorja notri spravila. Ljudje tega lepega okraja se zgražajo nad takim odborom, da si ni izmed osmih mož izbral drugega za župana. Kake dobre lastnosti pa vidite pri njem? Morebiti se vam to dopade, če ljudi na potu k cerkvi zmeija in norčuje ter tam pri svoji mesnici filialki pri Kapeli večkrat tako nori, da bi celo opica in osel kaj takega ne zmogla. Njegova najlepša lastnost je to, če ima s kom pri c. kr. sodniji opraviti. Pa tam ga večkrat dobro iz-perejo, saj pa ima že lepo število prestopkov zabel je. ženih v sodnijskih knjigah. Nemški učiti se je hodil v Ljutomer, zato pa tudi dobro zna, saj ste že videli njegove živinske potne liste. Večkrat tudi rad toži radi motenja posestva. Ko je nekolikokrat dal komisijonalno ob-ravnati, je gospod sodnik hotel vedeti, katero drevo bi soseda za pravega mejnika imela. S krepkim glasom se zadere Kajdič «von diese Verbačen ist andere mein Kerl.» Komaj se sodnik smeha vzdržavši zopet praša: no če je to vaše, ali imate za to priče? Sedaj se pa Kajdič odreže : «jo jo zahaus borna mer bi 100 pričen.» Predragi zapeljani odborniki! Premislde torej, kakšno sramoto ste storili sebi in celi občini. Kako vam je zamogla tista pijača in jestvina tako pamet zmešati. Da bodo pa spoštovani bralci vedeli, kakšna družba je to, hočem tukaj zapisati celi odbor. Peter Kaidič, to je tisti «nemške» kortnine «kunšten rihtar», Jakob Križanič in Matijaž Šoštarič pa sta svetovalca. Ta dva sta taka: «En glažek ali pa dva» za drugo se ne brigata. Antona Žnidarič, tega so si pa zato izvolili, ker samo glažin meso pozna, vse drugo naj Kajdič po svojem ravna. Juri Gomossi ali Čuk, to pa je «Wegmacher», tudi strasten nemčur. Pa še Ferenc Nscek: ta si je že dolgo želel, kje bi vsaj kaj novega slišal. No ravno 18. p. m. mu je bila sreča mila, da si je močno v srce zapisa}, kaj sta oče «rihtar» in orehovski Bračko pridgala. Jakob Puhar, ta starec je je bil prejšnja leta dober človek, pošten Slovenec; ali ne vem, če ga Kajdič ne bo spridil, ker pregovor pravi: Kdor za smolo prime se osmoli. Tudi Mihalj Werač je izvoljen; ta je mizar. On bo «trüge» delal, s katerimi bode Kajdič Slovence lovil za svojo bando. Stoperce pri Rogatcu. (Razno). Pri nas je sedaj še dosti mirno, dasi še zdaj nimamo dušnega pastirja. Ljudje so se že stožili, nekatere tožbe pa še teko. Razne tožbe se niso iztekle tako, kakor so mislili naši «naprednjaki», ki so morali oditi z dolgim nosom in z računom stroškov v žepu domov. Seveda jih je sram in ti doma radi utajijo. Tako je bila tožena tudi Frančiška Zvirn zaradi razža-Ijenja časti. Pobrala bi bila kakšnih par dni, a je prosila odpuščanja. Plačati je morala zastopnika, sodnijske stroške in še 10 kron za Ciril in Metodovo družbo. Zdaj se pa njena hčer okrog hvali, da je plačala njena mati samo 5 K. — Pri nas imamo «naprednega» župana, ki zna komaj svoje ime podpisati. On je pa župan le po imenu. V prvi vrsti županuje Matilda Cvirn, potem žena županova in še le nazadnje pride župan. Kakor Matilda reče, tako je. Zadnjič so se cepile osepnice. Oznanjeno je bilo, da bodo pri Vrabiču kakor prvič. Matilda Cvirn pa sovraži Vrabiča in je rekla županu, da ne gre tja pisat. — Ona je namreč občinska tajnica, ker je prva na dopustu. Naš župan seveda ni imel drugega dela, kakor da je hitro ženske klical, naj gredo v drugo gostilno, ker samo to velja, kar reče občinski urad — pravzaprav Matilda Cvirn. Ženske so se mu branile in moral je požreti marsikatero grenko. Zdravnika je županček res postregel in ga odvedel v drugo gostilno. Ženske so nazadnje šle tudi tja, a tam so se kregale. Tam je zopet rekel občinski urad — Matilda, da samo to velja, kar on reče. Našim ženam je vseeno, kam gredo. Le zaradi tega niso hotele tja, ker je rekel ta občinski urad — Matilda. Okrog se pripoveduje, da je dobil baje naš cvirnati Cvirn razna darila za različne praznike. Mi mu samo želimo, naj bi mu dobro teknila. Naš Cimperski se je pa poboljšal. Odkar nimamo duhovnika, zdaj več ne kriči in pluje okrog župnišča kakor prej. Iz Polenšaka. v nedeljo 9. t. m. je sklical naš deželni poslanec g. dr. Jurtela polit, gospodarski shod semkaj. Uspeh je bil popolen, akoravno ni zamogel priti tudi naš drž. poslanec, zadržan vsled sklepnih sej v državnem zboru. Shod je bil nepričakovano dobio obiskan od domačinov, a tudi iz bližnjih občin. Prišli pa so tudi v velikem številu naši Štajercijanci, oboževatelji ptujske nem-škutarske gospode in njih graških pokroviteljev. Gospod sklicatelj je obravnaval pred vsem narodno gospodarska vprašanja, poročal o svojih in svojih slov. tovarišev tozadevnih prizadevanjih, naporih in uspehih. Iz celega njegovega govora je donel sicer neizgovorjen dokaz, da si je slov. ljudstvo izbralo v graško zbornico može, ki poznajo njegovo potrebo in imajo v složnem delovanju tudi moč in sposobnost iste po možnosti uresničiti. Posebno nam je omenjati poročila o uiavnavi Pesnice, o brezobrestnem posojilu za vinogradnike ter o narodnih kmetijskih in obrtnih šolah in o prepotrebnem boljšem lovskem zakonu. Poročilo g. poslanca je bilo sprejeto z živahnim odobravanjem in s pohvalo in je pač moralo močno ohladiti ljubezen Štajercijancev do nemškutarskih ptujskih «kmetskih prijateljev» ter njihovih graških zaveznikov. To se da sklepati tudi iz dejstva, da so ga sprejeli brez opomb popolnoma iznenađeni, da so spoznali pred seboj v govornikovi osebi moža, ki umeje naše gospodarske težnje desetkrat bolje, kakor vsi nem-škutarski «prijatelji kmeta» skupaj. Za poslancem se je oglasil k besedi tukajšnji kmet, veleposestnik Šegula. Vspodbujal je svoje rojake k napredku in narodni organizaciji ter jih svaril pred slovenskih grošev lačnimi sovražniki. Res veselo je opazovati, kako poleg naših poslancev voditeljev nastopajo vedno pogostejše naši narodni kmetje na govorniških odrih v hrambo svojih narodnih in gospodarskih pravic. — Od obljubljenega nam prihodnjega zborovanja v tem letu pričakujemo upravičeno, da bo pomnožil sadove tega shoda, a tudi, da bo naša inteligenca še bolj posegla v probujo in razširjenje naše narodne politike. Ne velja samo prisostovati lepo ko-modno shodu in oprtati vse delo na ene rame. Na svidenje na drugem shodu in pri ustanovitvi prepotrebnega bralnega društva! Od Sv. Marjete niže Ptuja. V zadnji številki ptujske krote napada neka oseba vse od kraja. Akoravno bi ne bilo težko zavračati dotičnih trditev, odgovorimo le toliko, da je silno značilno za dopisnika in njegovih zaupnikov, ako se poslužujejo tega odpadniškega lista in se po njem hvalijo, če že jim zavist ne da miru, naj se imenoma pritožijo na pristojne oblasti. Za sedaj imamo proti takim dopisnikom le svoje odkrito pomilovanje, za prihodnjič pa jim obljubimo brezobzirno razkrinkanje njihovega umazanega početja. Sv. Florjan pri Rogatcu. Oprostite, da sem zadnjič premehko pisal; danes Vam hočem poročati nekoliko ostreje o naših pritepencih. Naša občina je obdana okrog s hribi, le proti bratski Hrvaški je malo odprta. Vendar je nek nemčur, rodom Kranjec, a pravzaprav izvržek poštenih Kranjcev, našel stezo v naš kot. Prišel je s krošnjo na hrbtu semkaj; sedaj je pa bogatin s slovenskim in «Südmarkinim» denarjem. Ta človek je naročen tudi na «ptujsko cunjo» pa ne pod svojim imenom, ker se boji za svojo eksistenco. — Sedaj se bližajo občinske volitve, in on daje svojim dolžnikom zastonj jesti in piti. Bil je že enkrat župan in koncem njegovega uradovanja je bilo treba pogledati račune. A kako fino je gospodaril z občinskim denarjem, je še marsikomu znano. Seveda, kakršna je ptujska cunja, takšen je tudi njen naročnik. Toraj, Št. Florjančani, zapodite tega nemčui’ja preko meje! Ne redite več gada na svojih prsih, saj je še vendar kakšna druga in sicer narodna gostilna tukaj. Toraj, Slovenci, zbudite se in zapodite to propalico tja kamor spada. Florjanski Vsevidec. Spodnještajerske novice. Št. Jurij ob juž. želez. Dne 6. t. m. je napravila nevihta v naši občini strašansko škodo. Okoli 8. ure je prihrumel tako velikanski vihar, da se enakega tudi najstarejši ljudje ne spominjajo. V teku pol ure je bilo ali močno poškodovanih ali popolnoma podrtih nad 20 gospodarskih poslopij in 2 hiši. Sadno in gozdno drevje kar leži, in samo pri enem gospodarju je na drevju škode čez 3000 kron. Najbolj je trpela okolica Stopče, Bezovje in Grobelno. Kmetje so strašno oškodovani in to tembolj, ker je lansko leto toča pobila ravno tisto okolico. Kar ni vzel in polomil letos vihar, potolkla je pa toča. Ljudje so v obupnem stanju, in zelo na mestu bi bilo, da se jim priskoči čimpreje na pomoč, ker dvakrat da, kdor hitro da. Žrtev alkohola. Na «lepo nedeljo» se je v Ve-lenji v Gollovi krčmi poskušal umoriti J. Paulič, posestnik iz Bevc. Popival je pri streljačih in v treh gostilnah, začel rohneti iz ljubosumnosti nad svojo ženo, bil odgnan v obč. zapor, ušel in se slednjič z nožem pahnil v prsa. Pevsko društvo „Edinost1- v Žalcu priredi v nedeljo, dne 23. julija t. 1., kakor že omenjeno, veliki pevski koncert in ljudsko veselico v gostilniškem vrtu g. Karl Janiča v Žalcu s prijaznim sodelovanjem sokolskih društev. — Podrobni vspored bo imel poleg petja in godbe tudi telovadbo na orodju, proste in redne vaje «Sokolov», kegljanje, streljanje i. t. d. Pri koncertu igra polnoštevilna narodna godba pod vodstvom kapelnika, g. Fr. Koruna. V slučaju slabega vremena se vrši koncert teden pozneje z istim vsporedom. Narodna društva se zajedno prosijo, da se udeleže po možnosti korporativno te veselice. Torej v nedeljo na svidenje v Žalcu! Smrt kosi ... Od Sv. Jurija v Slovenskih goricah. Dne 28. m. m. je umrl Anton Muršec p. d. Ra-tek, sodar v Gasteraju, kateri je delj časa bolehal. Isti je šel črešenj brat ter zaklical svoji ženi, da mu je slabo postalo, omahnil je raz veje, ter se pri padcu na glavi tako močno ranil, da je umrl. — Dne 3. t. m. je umrl Janez Bauman p. d. Ježek, prevžitkar v Jurjev- skem dolu, oče taistega, kateremu je na veliko soboto večer gospodarsko poslopje zgorelo in se vsa žival zadušila. Šel je popoldne seno sušit in so ga potem mrtvega na travniku našli! Umrl je aa Vranskem nenadoma zdravnik dr. Kasper. Iz Sevnice. Sevniški nemški zdravnik je, kakor se splošno ve v trgu, agent strupene «ptujske krote». Ta listič, ki se kliče «Štajerc», ima kaj veliko strupa v sebi. In ta doktorček razpečava po dveh osebah svojih 25 Rističev med naše nerazsodne kmete ter jim moii prebujajoči se narodni čut. Pač žalostno, da se kaj takega pripeti v popolno slovenskem kraju. V sevniški okolici se je to zlo seme tako ukoreninilo, da je 30 poštenih, trdih slovenskih kmetov njegovih naročnikov; dijakom bo treba krepko nastopati proti tej golazni. Posebno sedaj, ko se počitnice začno. Torej na delo ! Nenavadno lep rimski mozaik so izkopali med Ptujem in Hajdinom na neki njivi en meter pod zemljo. Poličane. Nesreča. 33letni hlapec, Lasič, uslužben pri trgovcu Ogrizeku iz Slatine, se je dne 4. t. m. ponesrečil na poličanskem kolodvoru pri prekladanju blaga. Padel je z voza ter je vsled poškodb umrl. Trnovlje. Dne 11. t. m. okoli 7. ure zvečer je udarila strela v kočo Martina Mirnika v Trnovljah ter jo vžgala. K sreči so bili vsi domači na bližnjem podu. Prihiteli so sosedje ter prestrašenemu gospodarju rešili živino in obleko iz plamena. Na kraj nesreče sta prišla tudi orožniški četovodja g. Avg. Hofer in pismonoša g. M. Šrot iz Celja. Ta dva in izmed domačinov pa še posebno pa še bratje Anton, Franc in Janez Mähen so neutrudno gasili in dasi niso mogli rešiti koče, preprečili so, da se ni ogenj razširil na bližnje opekarske ute in druga poslopja. Nastal bi lahko strašen požar. Pri tej priliki se je zopet pokazalo, kako potrebno bi bilo gasilno društvo v Trnovljah. Žal, da se za tako potrebno stvar ne stori najmanjšega koraka. Iz Vojnika. Mil. knezu in škofu, ki je prišel k nam birmovat, so postavili tudi v Šmarjeti in Škofjivasi slavoloke. A ti slavoloki so bili jako internacijnalno — previdno okrašeni. Raz njih so plapolale vse mogoče zastave, le domačih slovenskih trobojnic si iskal zaman. Teh smo pogrešali — jih je li pogrešal tudi oni, komur na čast bi jih naj bili postavili domači fantje? Častno, edino izjemo je delal Arclin, ki si je upal pozdraviti s slovenskimi trobojnicami slovenskega škofa! Čast Arclinu! Šmarječane in Škofjevaščane in še druge sosede Vojnika, ki tudi radi pravite, da ste Slovenci — bi vprašal, če je to tudi slovensko, da se sramujete slovenskih zastav, da se bojite pokazali, da ste na domačih tleh sami gospodarji. — Fantje, ne poslušajte drugič nekaterih ljudij — in storite, kakor se bo vam zdelo prav! Raznoterosti. Nekaj o molčanju in previdnosti našega urednika. Nekateri naši dopisovalci nas vsakokrat prosijo, da vendar ne izdati njih imen. Danes izjavlja naš urednik slovesno, da nihče razen urednika ne ve za imena dopisovalcev. Vsak dopis se, pr e dno pride list v stroj. takoj sažge. Toraj, gospodje, ie brez vseh skrbi! Danes povemo odkrito, vsem našim cenjenim dopisovalcem, da je imelo naše uredništvo že okoli deset hišnih preiskav, a sodnija ni še prav nobenkrat nič našla, das i je nam preiskala celo postelje in kofre. Gospodje iz Podčetrtka: Emil Drobnitsch, Josef Peterneli in Josef Schober so tudi dosegli, da se naše uredništvo in upravništvo sodno preišče, a dosegli niso nič. Našega urednika pa niso tožili, dasi bi ga bili lahko, a kot obdolženca bi ga ne mogli prisiliti na pričevanje, temveč ga pustili samo kot pričo zaslišati, ki bi naj pod prisego izpovedal, kdo je pisal dotične dopise iz Podčetrtka • Seveda, ko bi se tem gospodom to posrečilo, djali hi^ one dopisnike pod nož štajerskim sodiščem. Toda opek 1 so se imenitno. Naš urednik je izjavil, da ne priseže in bode vedno varoval uredniško tajnost, četudi bi vsled tega moral po postavi šest tednov v luknjo. Tudi posvetovalna zbornica deželnega sodišča v Ljubljani je sklenila, da se mora naš urednik v tej zadevi kot priča zapriseči. Pa tudi tukaj smo zmagali. Pomagalo je za vselej. Toraj dopisujte le pridno, stvarno in ognjevito brez vseh skrbi! Mariborski trgovci in obrtniki so z veliko večino glasovali pri zadnji državnozborski volitvi za Vsenemca Wastiana. To naj slovenskim odjemalcem mariborskih trgovcev in obrtnikov odpre oči, da ne prestopijo nikdar več praga teh divjih nasprotnikov Slovencev. Kdor tega ne stori, je izdajalec svojega naroda, kateremu s svojim postopanjem koplje neizprosen grob. Ne Slovenci od Nemcev, ampak Nemci žive od Slovencev in od Slovencev je odvisen obstoj vseh mariborskih trgovcev in obrtnikov' Nemške surovosti. Ni ga lahko najti naroda, ki bi bil tako surov, ošaben, predrzen — kakor je kulturni (!) nemški narod, ki nam hoče vsiliti svojo