Leto VI. — Št. 8. Veliki srpan igog. Poganski duhovniki in duhovnice iz kraja Abomey. Sol v ekvatorski Afriki. ogosto vprašajo misijonarja, ki pride iz sredine Afrike, je li tam sol in kako se pridobiva. To vprašanje je vredno, da se razjasni. Evropejec se moti, ki misli, da nimamo tam tega zelo važnega pridelka. Bil sem v različnih pokrajinah srednje Afrike, pa nikjer ne manjka soli, dasiravno je bolj redka, ko v Evropi. Pozornost vzbuja, kako uporabljajo sol prebivalci ob Velikih jezerih. Ti zavživajo sol kot slaščice, kakor pri nas sladkarije. Pri hrani je ne rabijo, ostane torej le kot pri-datek in kot taka pomaga, da Alrikanec lahko zavživa svoje okusne jedi, kakor so pražene bele mravlje in slast zbujajoče kobilice. Pravi sladkosnednež ima rajši sol, kakor pa kruh; toraj se sol res nahaja v tropičnem pasu Afrike. Ena naša naselbina, kjer sem bil dve leti, leži na taki strani dežele, kjer je dosti soli. Tamkaj sem videl, kako jo dobivajo. Nahaja se v bregovitem kraju ob strugi reke, ki je navadno suha. Le kadar odpre nebo svojo zatvornice in pritakajo nalivi od vseh strani, vali reka ponosno svoje valove; ne hrani je pa nobeden izvir. Tako ni med vodo in soljo na obrežju nikake zveze. Najbogatejši trije sloji soli so približno eno uro razdaljeni. V majni množini se nahaja sol ob celi reki, posebno ob vznožju gričev. V suhih letih je dobijo malo, če pa dosti dežuje, se pomnoži tudi pridelek. Te soline poznajo domačini še le 30 let. Kako da je prišla sol v deželo, o tem je razširjena bajka. Poglavar pastirskega naroda Matussi se je pri njih osilil in se stalno naselil. Prinesel je seboj sol kot zrnice in jih je zasejal. Od tega dneva prinaša ta okraj sol in ni je več zmanjkalo. Prebivalci pa so morali trpeti suženjstvo teh divjih Matussi, kajti po ustnem izročilu bi izginila tudi sol, ako bi ta tuj narod odšel. Bregovje je bilo v prejšnjih časih edino prebivališče naših zamorcev. Gosto grmovje in visoka trava je pokrivala ravnine in globine; bila je branik in zavetišče za žene in otroke. Še le. ko se je začel boj z Mirambo, so pregnali Matussi prebivalce iz gorovja v nižave, kjer so potem tudi ostali. Za njihove mnogobrojne črede so bili prikladni široki pašniki. Te črede so naletele najbrž pri svojem hojenju na zrne soli, so jo razbrskale in lizale ter tako opozorile pastirja na dragoceno najdbo. Kakor z vsakim delom, tako se tudi s pridobivanjem soli pečajo žene. Moža onečaščuje vsako delo. Lenoba in dostojanstvo je za te gospode stvarstva istega pomena. Pridobivanje soli obstoji v zbiranju, presejanju in kuhanju. Zgodaj zjutraj je primeren čas za nabiranje. Po 9. uri razstopi vroče solnce, kar se ni pobralo. Oborožena za delo, z leseno vedro na glavi, stopa žena ob pol 6 iz svoje kolibe. Z majhnimi nalašč za to pripravnimi grab-ljami se najprej tla osnažijo in poravnajo. Prinese se veliko leseno vedro in vrči, ki spadajo zraven, nato se začne delo mehanično, vsaki dan jednako. Menjava pri tem delu nastopi le pri deževnem vremenu, tedaj se razvija pridobivanje bolj počasi. Cedilo sestoji iz štirih nog, vlivala in vrča in velja kot najboljša pridobitev novodobne industrije. Mnogo soli ^re v izgubo zarad pomanjkljivega postopanja. To nam jasno kaže bela barva usedline, ki se nabere po celi delavnici. Ko začne vreti, tedaj si žena lahko odpočije. Skrbeti mora le, da ogenj ne ogasne in da cela snov ne prikipi. Les pa spravljajo zraven delavci drugega plemena. Njihovo plačilo je hrana ali pa sol. V 2 mesecih zasluži najboljši delavec poleg hrane tudi tovor soli. Ako hoče žena nesti zvečer domov 2 kg soli, tedaj je ne sme pri delu nič motiti, kajti toliko je uspeh in sad enkratnega dela. Če hvali domačin svojo delavno boljšo polovico, ted&j pravi, da prinese soli dvakrat na mesec tovor 30 kor. Žalibog se je vgnezdilo tudi v tem kotu ponarejanje živeža. Dobičkaželjnost zapelje te zamorce, da pomešajo v manj rodovitnih letih sol s pepelom. Prodajna cena petih rapov (drobni denar iz bakra in zelo malo srebra) ni visoka; ker pa je malo gotovega denarja v prometu, prevladuje zamenjava. Le za večje količine, 10 in 20 kg, je menjalo določeno. Če ni drobiža, tedaj se plača z lepo pisanim suknom. Blago se zmeri, ne pa tehta. Iz daljnih krajev pridejo kupci na semenj. Denar za potrebni drobiž daje mesnica. Vol se razseka na kose in s temi se poravna razlika menjavne cene. Za pitano žival se dobi do 200 kg soli. Kupci so navadno kramarji, ki oddajo dobljeno blago doma in sicer v meri, ki se mora meriti z naprstnikom. Potrpežljivost je pač napotrebnejša lastnost teh trgovcev. Največ časa vzame izjednačenje vrednosti. Lenoba domačinov najde tudi v tem zadoščenje. Naše pleme dobi iz svojih solišč precejšne dohodke. Skladišča so osebna last in kramijo v sebi zaklad, katerega mu marsikateri posestnik zavida. Akoravno mnogi stremijo in merijo na te zlatokope, se delo le redko posreči. Ako odpotuje kteri posestnik, pripade solišče občini, kupec ne more ničesar doseči. Posestniki takih solišč so obdačeni. Vsako leto mora oddati gospodar solišča 10 kg kralju. Slabo se godi tistemu, ki ne more dati kralju, kar je kraljevega, njegova last se potem zapleni. Kralj ne sme vstopiti v solišče. Ako bi se njegova noga dotaknila solišča, bi izginila vsa sol iz te pokrajine. Praznoveren da se nesti skozi ta bogastva, da bi ne oropal dežele teh obilnih dohodkov. Sedajni hromi kraljevi nositelj ne bo oporekal ustnemu izročilu. Tudi v drugih pokrajinah Afrike najdemo take zemeljske razmere. Trgovska prevdarljivost naseljencev si je sicer prisvojila take pokrajine, toda brez vspeha, izgubila je denar in delo. Mogoče povzdigne naprava železnic trgovino poznoje do blagostanja. Naši kuhinji zadostuje dosedaj sol zamorcev, in sicer tako bela, pa vendar je skoraj tako dobro, ko evropska. P. Van Oh potem lahko govorive francoski. To je meni veliko ložje.« In zdaj si izprosi dobra, že naprej ginjena sestra enako pojasnilo po francoski in se vrne na svoje mesto k svojim sestram. Kmalu potem pride škof iz Bostone od sv. Očeta. Najprej so nas poklicali v pre-stolno dvorano potem v malo prestolno dvorano, neposredno pred Pija X. zasebno knjižnico. Slišimo mehke zvoke njegovega glasu. Kmalu potem (ob 11'/,. uri) pride vrsta na nas. Mons. Sanz de Samper vstopi z nami in pokaže na mene. Sv. Oče sedi pri svoji pisalni mizi in se mi smehlja: »La Led6cho\vska« in nato se ozre na moje spremljevalke, ki so se zastonj trudile poljubiti mu čevlje: >ex la segretaria«. Smemo se sesti pri pisalni mizi sv. Očeta. Očetovsko ljubeznjivo me pogleda sv. Oče. Zdaj ne nosi več kakor prej bele svilene čepice, ki je puščala bele lase na čelo, ampak večjo rudečo baržunasto kapo na glavi, ki ga nekoliko spremeni. Tudi se nam zdi, da se je postaral, le oko je še enako čisto, sveže in globoko. Opominja me, naj razložim svoje želje, in teh imam ravno dosti za družbo in za drugo (mašno zvezo, križarski odpustek itd. itd.) Vse mi dovoli sv. Oče z dobrotljivostjo in blagohotnostjo, ki nima primere. Tudi sem mu predložila seznamek darov 1908, kakor tudi zadnja dva katekizma, ki smo ju izdali v zamorskima jezikoma Kichaga in Kisuaheli. Sv. Oče je pregledal vse z vidnim zanimanjem, posebno seznanek darov. Pri Belih Očetih, pri Očetih od sv. Duha in pri oblatili Marije Brezmadežne je prebral vikarijate. »Tako še le se spozna«, je rekel, »koliko jih je«. »Da«, sem odgovorila«, in zato potrebujejo misijoni vedno večje pomoči in misliti moram na to, kako odpreti novih virov za pomoč. Vaša Svetost imenuje vedno nove apostolske vikarje in prefekte. Kaj pa je svota 214.000 lir med toliko in vendar se mi zdi skoro čudež, da še toliko nobe-remo « Sv. Oče se je nasmehljal in rekel počasi, skoro slovesno: »II Signore vuole che vadino operai nella Sua vigne e per cio manda auche i soccorsi « (Gospod hoče, da pridejo delavci v njegov vinograd in zato pošlje tudi potrebna sredstva). H koncu sprejema je odprl sv. Oče predal svoje pisalne mize, privlekel ven bankovec in mi ga podaril. »Toda, Vaša Svetost!« sem zaklicala vsa presenečena. »Ma si, questo e per il Vostro Instituto. Devo auche parte-cipare ai vantaggi spirituali.« (»Naj bo, to je za Vaš zavod. Jaz moram tudi deležna biti duhovnih dobrot.«) S tem je namignil sv. Oče na našo mašno zvezo, v katero se je poprej vpisal. Zdaj je čas oditi. Sv. Oče je vstal in mi rekel, da blagoslavlja nas, naše družine, naša dela, naše pomočnike, naše dobrotnike, skratka vse, kar hočemo, da bi bilo blagoslovljeno. Prosila sem še posebnega blagoslova za bolno družbenico, (sv. Oče je naredil posebej križ z roko) in za novicijat v »Marija Sorg«. »Quante sono?« (»Koliko jih je?) — »Osem« sv. Oče. Sv. Oče prikima zadovoljno. »Coraggio!« (Srčnost!) mi je klical, ko sem bila že pri vratih in sem pokleknila. To je bila tokrat zadnja beseda. — Da, srčnost! Taki sprejem za-more v resnici dati pogum ali pa pogum podvojiti, okrepiti. Kristus pomaga na posebni način z božjo pomočjo vsem, ki se na kakoršen koli način udeležujejo razširjanja njegove cerkve. Kdo bi ne imel poguma? Če nas še listi k temu spodbuja, ki zastopa Kristusa v vidni podobi na zemlji, kdo bi se ne oborožil z nepremagljivim pogumom proti vsem težavam in križem, ki jih povzroča apostolsko delovanje? Zato, dragi bralci in prijatelji misijona, coraggio! Ta beseda velja Vam ravno tako kakor nam. Ne dajmo se od ničesar ustrašiti, od ničesar zadrževati v naši sveti nalogi, služiti misijonom in po njih Kristusu. 21. a]) ril a. Obisk glavnega predstojnika očetov sv. Duha, škofa Le Roy izmed 71 francoskih škofov, ki so te dni obiskali sv. Očeta. 26. aprila. Kakor vsako leto, praznujemo letos na pomenljivem kraju Marijine moči čez človeška srca, v cerkvi sv. Andreja delle Fratte, svoj Marijin praznik: Marija, Mati dobrega sveta, s pridigo in blagoslovom. Preč. g. Lovrenc Janssens (). S. H., tajnik kongregacije za redovnike, je blagovolil prevzeti pridigo vkljub svojemu obilnemu delu in svoj! odgovornosti polni službi, vesel, kakor se je blagovoljno izrazil, da nam more s tem dati novi dokaz svoje naklonjenosti. Z njemu lastno očarajočo zgovornostjo je govoril o svetu Marijinem, ki nam ga daje, o svetu, ki se prenese v dejanje. Da sta bila svetnikom prišteta Ivana Dark in Janez Endes, je učinek sveta, ki sta ga prejela od nebeške Svetovalke in zvesto izvrševala v dejanju. Tudi družba sv. Petra Klaverja »to imenitno delo za reševanje duš«, se je porodila le radi tega, ker je prejela in v dejanju izvršila nebeški svet. Od nas je odvisno, da v dejanju izpolnimo svete dobre nebeške Matere: z ponižnostjo in pokorščino do Boga, z ljubeznijo in apostolskim čutenjem do bližnjega. Razložil je, kakšno naj bo to apostolsko delovanje ne samo v domovini, ampak tudi, kar je vseh katolikov dolžnost, da se udeležujejo razširjanja vere v poganskih deželah in posebej še v pomoči potrebni Afriki. H koncu je razložil kratko, pa jasno namen družbe sv. Petra-Klaverja in njeno dosedanje delovanje in toplo priporočal, da bi se udeleževali njenega delovanja, posebno, da bi naročali njeno glasilo »Odmev iz Afrike«, ki zdaj že izhaja v osmerih jezikih. — Za pridigo je sledil blagoslov z Najsvetejšim, ki ga je podelil naš zaščitnik Nj. emi-nenca kardinal Cassetta. Akoravno je bilo krasno pomladansko vreme, je bila vendar cerkev dobro obiskana in med navzočimi je bilo posebno veliko francoskih romarjev, ki so ponesli vest o našem delu v svojo domovino. 29. aprila. Šestnajsta obletnica ustanovitve naše družbe, dan, ki bi nas moral navdajati vedno z novo in vedno izkrenejšo zahvalo. Kajti, moremo li biti deležni na zemlji večje milosti kakor sodelavci postati misijonarjev in pridobivati duše? O, da bi le vsi hoteli to pojmiti, ki jim je Bog v svojem nezapopadljivem sklepu dodelil to milost! Danes predpoldne se je vršila prav redka svečanost v častitljivi baziliki sv. Klementa, namreč katoliško-ruska maša. Sv. daritev se je opravljala na oltarju nad grobom mučenčevim, nasproti kapeli slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Mašnik, ki je daroval, dijakon in poddijakon so obenem oskrbeli petje, ker ni bilo pevskega zbora; proizvajali so troglasno obredno petje po staroslovanskih melodijah. Cela maša, ki so jo prekinjala mnoga pokajanja, je globoko učinkovala vsled svojega izrazitega značaja sv. večerje in daritve, posebno še radi tega, ker zapusti mašnik, ki streže, ali dijakon, oltar, stopi večkrat na stopnico levo od groba mučenca, gre celo do prostora za pevce in večkrat pokadi vernike. Ta redka slovesnost je med drugimi tudi privabila dosti udov ruskih diplomatskih razkolnikov, ki so s pobožnostjo bili pričujoči pri sv. maši. Jedna gospa, ki je pred kratkim še le pristopila k naši veri, je prejela tudi sv. obhajilo. To se je podelilo na ta način, da je zapustil duhovnik celebrant altar in se podal s kelihom pokritim s plaščkom v cerkveno ladjo, kam ga je spremljal dijakon. Tam ga je pričakoval subdijakon in jeden deček z gorečo svečo in dotična gospa, ki je sprejela stoje Najsvetejše Telo in Najsvetejšo Kri, katero ji je podal duhovnik na žlici. Po končanem sv. opravilu in po zadnjem sv. evangeiju se je podal duhovnik zopet v cerkev, kjer so ga obstopili verniki, katerim je dal poljubiti križ in jim je položil v odprte roke košček belega kruha, tako imenovani antidoron, ki se je blagoslovil med sv. opravilom. S tem je bila ta lepa slovesnost končana, slovesnost, katera bo, če je božja volja, le začetek redne rusko-katoliške božje službe v »alma mater« in dosti lahko pripomore k temu, da kaže našim bratom Rusom pot v krilo jedne vesoljne cerkve, v kateri se pri različnosti obredov in v tem, da vedno strogo in odločno zagovarja primat sv. Petra, tako lepo spolnjujejo besede cerkvenega učenika sv. Avguština: »V potrebnih rečeh jedi-nost, v dvomljivih prostost, in v vseh pa ljnbezen.« Cvetka afrikanske puščave. Francisco je bil ud mnogoštevilne družine. Bil je prvorojenec izmed devet otrok, ki so imeli vsi jedne starše, redka prikazen v naši deželi. Kot nekaj posebno izvanrednega še moramo pripomniti, da so namreč celo dan rojstva našega malega junaka zaznamovali. 27. nov. 1891 ga je prvič pozdravil žarek afrikanskega solnca in srečno dete je bilo že v nežni mladosti in zopet na čuden način oprano v studencu posvečujoče milosti božje in se tako odtegnilo suženjstvu satanovem. V 10. letu ga je dal njegov oče s tremi brati v odgojo katoliškemu misijonu v Landana. Tukaj se je odlikoval kar v začetku s svojim obnašanjem pred vsemi drugimi, kakor tudi po svojem milem značaju s svojo ljubeznivostjo in prijaznostjo in z neko uljudnostjo in omiko, katero bi lahko imenoval evropsko — in ravno ta lastnost se prav redko najde v teh divjih afrikanskih gozdovih. Da, naš mali bi se lahko meril z najbolj nadarjenim in dobro izgojenim otrokom civiliziranih in krščanskih dežel. Toda ne dovolj; k vsemu temu se še pridruži skromna in rezervirana zunanjost, ki nehote spominja na pričujočnost božjo. Komaj je bil Francisco dve leti v zavodu, je izrazil svojo srčno željo, da bi ga sprejeli v seminišče v Landana. Navzlic njegovi mladosti se nismo mogli želji tega posebno nadarjenega otroka ustavljati in tako je bila njegova pobožna želja izpolnjena. Bil je ravno v istih letih, o katerih pravi sv. pismo o Jezusu: »In on je rastel v modrosti, starosti in milosti . . .«, »bil je svojim staršem pokoren«. Ali se ni zdelo, da si je naš mali semeniščan prizadeval od dneva, ko je vstopil v zavod, ta božji vzor posnemati do pičice? Čednosti in dobre lastnosti, katere je že kazal pri vstopu v misijon, so se razvile v krasno cvetko, in njegova priprostost in ponižnost, njegovo dobro srce, vse to je storilo, da je bil pri vseh priljubljen. Nehote se je spomnil človek pri njegovem pogledu, ki je bil vedno ljubezniv, nepopisno mil in vesel, kar se je vse zrcalilo na njegovem obrazu, na njegovega vzvišenega patrona, ljubeznivega škofa iz Genf-a. Toda za oznanjevalca božje besede še ne zadostuje samo čednostno življenje, »njegove ustnice«, pravi sv. pismo, »morajo govoriti modrost«. Francisco je bil srednje nadarjen in se jako marljivo učil. Vedno je bil prvi v svojem razredu: tako je dosegel, da je takoj obvladal latinsko slovnico in se je razun maternega jezika do dobra priučil portugalskega in je tudi razumel francosko in znal zadostno uporabljati ta jezik. Bil je marljiv in pokoren učenec in nikdar ni, tako pravi njegov ravnatelj, mali Francisco pripravil tudi najmanjše skrbi in se je vedno podvrgel vsem ukazom in naredbam. Pri veronauku in pri duhovnih vajah ni bilo nikogar, ki bi bolj željno poslušal, kakor naš Francisco, tako, da smo v resnici mogli reči o njem, da ga žeja po resnicah sv. vere; zdelo se je, kakor da bi hotel vsak najmanjši del božjih resnic takoreč pogoltniti, ko so prišle iz ust njegovega učitelja. Lahko si predstavljamo, kako globoko pobožnost je zakrivala tako lepa duša. Kdor ga je videl med sv. mašo pri altarju streči, se ni mogel vzdržati srečnega čuta začudenja in se je spomnil na sv. Alojzija, kateri se tega sv. opravila pač ne bi mogel udeležiti z večjo pobožnostjo. Svojim predpostavljenim, ktere je smatra) za namestnike božje, je skazoval največje spoštovanje in skušal v vseh rečeh pokoren biti. Sprevidel je pač predobro, da so misijonarji pravi prijatelji zamorcev, kteri njim prinesejo s prostostjo pravo srečo, tolažbo in upanje. Njegovo največje veselje je bilo, jih spremljati na njihovih apostolskih potovanjih, z njimi poiskati uboge zapuščene, bolnike in umirajoče Skoro bi postal nekoč pri jednem takšnem izletu v okolico žrtva svoje navdušenosti in marljivosti. Bilo je v avgustu pretečenega leta, ko se je napotil z jednim misijonarjem in z jednim součencem, vsi. trije napolnjeni sv. navdušenosti za blagor duš, v oddaljeno vas v kočo umirajočega, da bi mu odprl vrata nebeška. Toda hudi duh Afrike, kteremu je že dostikrat taka požrtvovalnost od strani misijonarjev prekrižala račun, se je postavil na pot. Posrečilo se mu je, prebivalce one vasi navdati s takšno besnostjo do poslancev božjih, da tem ni nič druzega preostajalo, kakor takoj zbežati in preganjalo jih je krdelo od jeze se penečih demonov v človeški podobi, ki so jim med strašnim tuljenjem in klicanjem pretili s smrtjo. Čez 3 km daleč so v tej grozni dirki pri najhujši vročini bežali, za njimi pa krvoločni preganjalci. Le posebni pomoči od zgoraj se imajo zali valiti,v da so si rešili življenje. Čez približno 10 dnij se je podal Francisco z istim misijonarjem in z jednim součencem zopet — žalibog zadnjekrat — reševati duše. Bila je pravcata tropična vročina istega dne. Na potu domov se pojavi pri našem malem neutrudljivem naenkrat velika slabost in vročica, komaj je še toliko zmogel, da je prišel domov. S kakšno skrbjo smo stregli dečku, pač ni treba še posebej omenjati. Toda navzlic vsem pripravam in vsej skrbi se ni posrečilo, mu ohraniti življenje. Pridružilo se je njegovi bolezni še močno vnetje v prsih in deveti dan je podlegel pridni in močno priljubljeni semeniščan svojim boleznim. Bilo je na praznik nedolžnih otročičev, dan kterega je božja previdnost izbrala, da si izvoli iz misijona v Sandana nedolžno žrtev, ki je bila zrela za nebesa. Lahko si predstavljamo, s kakšno čudovito udanostjo je prenašal Francisco svoje trpljenje, ki ga bi naj vzelo iz te zemlje. Z udano pobožnostjo je sprejel sv. zakramente za umirojoče in je z veseljem pričakoval smrti kot rešiteljice; sprejel jo je kot plačilo iz roke božje. Tako je bila že zgodaj odvzeta, v nežni mladosti, ta čista duša. Znamenito je tudi to, da so dečki kakor po kakšnem navdihnjenju od zgoraj njegovo krsto z tistimi cvetlicami kinčali, iz katerih so navadno pletli vence za tiste otroke ki še niso prišli k pameti, in so v krstni nedolšnosti umrli. Da, tudi Frančiškova duša ni bila gotovo nič manj čista in lepa, kakor duša nedolžnega otroka in dočim so namakale njegove zemeljske ostanke solze bolečin, so peli angelji tam zgoraj svojemu novemu bratu dobrodošlico v pozdrav. O srečni, presrečni Francisco, kakor solnčni žarek si prišel in zopet izginil, kakor prijazen nasmeh na obličju božjem, kakor dan tihega, skrivnostnega veselja, tako je bilo tvoje sveto, kratko življenje, ne pozabi tam zgoraj v stanovališčih večne sreče svojih bratov na zemlji; vlij jeden žarek upanja v njih žalostno srce, da tudi enkrat k tebi dospejo! Sprosi pa tudi za malo semi-nišče, v katerem je tvoje slovo zapustilo toliko samoto, božjega blagoslova, zvestih požrtvovalnih poklicev čistih in pobožnih duš, takšnih, kakoršna je bila tvoja tukaj na zemlji. Fopolni od-pmstel^ za ude Klaverjeve družbe v mesecu mali srpan: Dne 24. avgusta, na praznik sv. apostola Bartolomea. Pogoji: Vreden sprejem zakramenta sv. pokore in presv Kcsnjcga Teles« obiskanje ccrkvc in molitev po namenu sv. Očeta za razširjanje sv. vere. Ponatis ilankov i* „Odmeva ix Afrike" ni dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poročil le b natančnim podatkom virov. Izdaja Klaverjeva družba vSolnogradu. — Odgovoren uredn.: A.Slamič